Sebastjan Erlah

Mineva dve leti od nastopa Pahorjeve vlade. Vlade, ki jo vodi človek, ki meni, da bo ob koncu mandata odšel s položaja kot najbolj uspešen premier v zgodovini Slovenije. Vlade, ki jo vodi človek, ki neutemeljeno deli zaupanje z ljudmi, ki so mu blizu in počnejo različne grdobije, kot so npr. laži ministra Golobiča o svojem deležu v podjetju Ultra, ali npr. sumljivi posli vodje Pahorjevega kabineta Dimičeve, da ne omenjam raznih sumljivih povezav v aferi bullmastifi. Vlade, ki je s svojo socialno politiko in vodenjem gospodarstva poskrbela za ogromno število stečajev in na ulice pognala že nič koliko protestnikov. Vlade, ki je v dveh letih podvojila državni dolg in ga povečala na neverjetnih 12 milijard evrov, in še raste 40 evrov na sekundo. Vlade, ki je s svojo nesposobnostjo vodenja gospodarstva kriva za skorajšnji bankrot največje slovenske banke. Vlade, ki jo vodi človek, ki nima popolne podpore niti znotraj svoje lastne stranke, kaj šele znotraj koalicije. Spomnimo se samo napovedi predsednika poslanske skupine SD Bojana Kontiča, ki je napovedal interpelacijo zoper ministrico za gospodarstvo Radićevo! Vlade, ki podpira odlikovanja raznim visokim funkcionarjem UDBE, kot je Tomaž Ertl, katerih roke so še vedno krvave. Vlade, ki za predsednika vrhovnega sodišča podpira nekoga, ki je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in prisostvoval pri ustrelitvi prebežnika čez mejo ter dogodek kolegom opisoval z navdušenjem. Vlade, ki predlaga nerazumne in nedemokratične zakone, kot je npr. pokojninska reforma, ki ni usklajena niti s koalicijskimi partnerji, kaj šele s socialnimi partnerji. Vlade, ki nas vrača nazaj v čase totalitarnih režimov. Za to obstajajo trije kronski dokazi, ki so bistveni za države, ki so bile ali so še pod vplivom kakšnega totalitarnega sistema, in sicer:

1. Zakon o RTVS; njegov namen ni nič drugega, kot ta, da si sedanja oblast podredi javni medijski zavod. Med tem pa, kot je znano, določena politična nomenklatura že ima seznam novinarjev, ki se jih je potrebno znebiti, ker sedanji oblasti niso povšeči. Bodisi zato, ker kritično poročajo o delovanju vlade ali pa zato, ker razkrivajo resnice o preteklih zločinih, kot so npr. povojni poboji. Novi medijski zakon je spisan tudi tako, da bi ob uveljavi direktno bil uperjen proti medijskim hišam, ki so kritične do sedanje oblasti, kot so npr. Reporter, Demokracija, Radio Ognjišče, Družina, ipd. Oblast se še kako dobro zaveda, da z direktnim vplivom na zavod, kot je RTVS lahko z državljani manipulirajo, kakor želijo.
2. Afera Patria; več kot jasno je, da ne gre za nikakršne težnje po odkrivanju takšnih ali drugačnih nepravilnosti v pogodbah, ampak za direkten napad na prvaka največje opozicijske stranke SDS Janeza Janšo. Sedanja oblast se še kako dobro zaveda, da je Janša steber desnice. Ta namreč nima v zaledju na vidiku nikogar, ki bi bil tako močan kot je Janša. Oblast ve, da bi s tem, ko bi prvaka SDS politično odstranili, ne imeli nasproti dovolj močnega „tekmeca“. Takšna poteza avtomatično vodi v enostransko politiko, ki smo je vajeni še iz časov socializma in komunizma s strani Komunistične partije.
3. Novi verski zakon; ta dejansko odpravlja versko oskrbo v zaporih in bolnišnicah. To nekako spominja na nekdanjo komunistično floskulo, da je vera za v zakristije. Zakon nas na tem področju dejansko vrača nazaj v leta 1945-1952, ko je bila izvajana najhujša represija na Cerkev na Slovenskem. Takratna oblast jo je namreč imenovala „steber opozicije“, saj je bila edina, katere niso uspeli uničit. Uničili pa so gospodarstvenike z razlastninjenjem ali celo poboji in intelektualce z izgonom ali poboji. Cerkev pa je kljubovala. Novi verski zakon je namenjen prav temu – ponovnemu napadu na Cerkev in poskus njenega obvladovanja s strani države.

Nobeden od teh treh naštetih primerov ni značilen za demokratične in pravne države, kar Slovenija že vsaj dve leti ni. Da je temu tako, kažejo vse pogostejši protesti in stavke različnih sindikatov in delavcev, pa nenazadnje tudi študentov, ki so celo metali granitne kocke v stavbo Državnega zbora. Da pravila igre veljajo samo za nekatere, priča tudi dejstvo, da so se ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, minister za pravosodje Aleš Zalar in predsednik države Danilo Türk odzvali na znane sporne grafite v Ljubljani, kjer so tik pred parado ponosa vandali napisali na steno neke hiše „buška je buška,“ niso pa se odzvali na s kljukastimi križi in napisi „pedofili“ popisane kombije pred župniščem na Taboru v Ljubljani. Prav tako ni bilo nobenega odziva na nevšečnost v Šmartinu pri Kranju, kjer so na zahvalno nedeljo verniki k maši prišli šokirani. Steno župnišča so nepridipravi namreč popisali s pentagramom, napisi „Hail Satan!“ in „Christians to the lions“ ter vrata polili s krvjo.

Menim, da je na mestu izjava predsenika društva Eko krog, ko so prišli pred vlado protestirati zaradi sežiganja odpadkov v trboveljški Lafarge Cement, ki je dejal, da se vlada ne zaveda, da jo je nastavilo ljudstvo in da ima ljudstvo tudi moč, da jo odstavi. A če sem po stotih dneh sedanje vlade napovedoval, da ta ne bo zdržala do konca mandata, se sedaj bojim, da bo zdržala. Občutek imam, da med Slovenci še vedno vlada prevelika apatičnost. Veliko godrnjamo, a ko je treba nekaj storiti, stisnemo rep med noge in rečemo, da pa vseeno še ni tako slabo, da bi ukrepali. Mogoče je to razlog za Pahorjevo samozavest, saj je pred kratkim dejal:“Sem predsednik vlade, ki bo iz mandata odšel verjetno kot najbolj nepopularen, a najbolj uspešen predsednik,“ in nadaljeval:“Ko sem bil na vrhu Olimpa, državljani niso imeli veliko od tega, zdaj sem ponosen, ker dajem državi vse, kar znam. Brez slehernega dvoma, to, kar delam zdaj, je vredno moža.”

Poznam politika, ki je pred leti dve svoji kolegici v parlamentu pošiljal na pregled mednožja, ko je bilo govora o istospolnih partnerskih zvezah. Danes mogoče ne bi bilo slabo poslati koga na kakšen drugačen pregled. Da sklenem; premier Pahor bi iz mandata vsekakor odšel kot najbolj nepopularen, a najbolj uspešen predsednik vlade, če bi nemudoma s tega položaja odstopil. Na to bi bil lahko ponosen, ker bi s tem državi dal vse, kar zna. Taka poteza bi bila brez slehernega dvoma vredna moža!

Kdor je bral zapise škofa Vovka z naslovom V spomin in opomin in kdor pozna položaj Katoliške Cerkve na Kitajskem, bo vedel, zakaj so Guličeve izjave v zvezi z vojašim ordinariatom nevarne in nosijo v sebi totalitarne težnje.

Gulič je namreč v Odmevih, dne 23.7.2010 dejal, da nasprotuje vojaškemu ordinariatu, ker se s tem izvaja “odstop dela suverenosti države s tem, da se v državotvorno ministrstvo postavlja ljudi, ki jih imenuje druga država.” To Guličevo izvajanje spominja na obisk škofa Antona Vovka pri vladi v sredo 23. oktobra 1946 pri takratnemu notranjemu ministru Borisu Kraigherju.

Škof se spominja, da je minister takole pričel pogovor:”O kakšnem imenovanju novih škofov nismo bili nič obveščeni, prepričan pa sem, da tudi centralna vlada v Beogradu ne, sicer bi bili mi od nje obceščeni. Na ta način bodo odnosi med nami in Cerkvijo le poslabšani.” Škof Vovk mu je takole odgovoril:”Med Cerkvijo in našo državo ni konkordata. Še ločitev je tu. Naš nuncij je Amerikanec, kjer je tudi ločitev Cerkve od države, je jako razgledan in točen v poslovanju, gotovo ve, kaj dela. Sicer pa pove cerkveni zakonik, da škofe imenuje edino le sveti oče.” Minister Kraigher nadaljuje:”Ravno to hočem poudariti, da ne dovolimo tega, da bi nam Vatikan določeval in imenoval brez nas škofe.” Odgovor škofa Vovka pa je zopet jasen:”Ponavljam, da more imenovati škofe samo Vatikan.” (pogovor med škofom Vovkom in ministrom Kraigherjem je vzet iz: Anton Vovk, V spomin in opomin, Ljubljana 2003, str. 97.)

Deluje znano? Guličevo stališče in delovanje je uperjeno proti vsem zdravim evropskim standardom. In ne samo to. Deluje zoper demokrcijo in s tem še enkrat, poleg notranje ministrice Katarine Kresal, pravosodnega ministra Aleša Zalarja in aktualnega tržiškega župana Boruta Sajovica, dokazuje, da v Sloveniji politična srenja nima pojma, kaj pomeni liberalna demokracija. Ne, liberalna demokracija ni podrejanje policije in sodstva določeni politični stranki ali kateri koli politični opciji. Liberalizem tudi ne pomeni, tako kot si očitno predstavlja minister za visoko šolstvo Gregor Golobič, da si podrediš medije. Ne, nikakor! In to nas lahko močno skrbi v prihodnosti, saj je od tega le korak do stanja, ki bi bilo podobno stanju na Kitajskem ali celo v Severni Koreji.
Da je že sam ustroj v stranki LDS totalitaren priča moj pogovor s tržiškim županom po lanskem božičnem koncertu MePZ Ignacij Hladnik Tržič pred župnijsko cerkvijo v Tržiču. Govorila sva o spornem družinskem zakoniku. Župan mi je priznal, da se z zakonikom ne strinja, da pa ga mora podpreti. Kako noro! In isti osebki na raznih sestankih govorijo o dobrem starem socializmu. Osebki, ki se kitijo s pripadnostjo liberalni demokraciji. Ja, lepo vas prosim, od kdaj pa liberalizem in socializem hodita skupaj z roko v roki? Nikoli. Niti slučajno.

Liberalec ne bo nikoli hvalil socializma, ker je to zanj zanikanje življenja (Nietzsche), saj socializem zahteva podrejanje avtoriteti, česar pa liberalizem ne prenese. Za to bo dovolj pokukati avtorja Piera Rosanvallona, kjer govori o (ekonomskem) liberalizmu.