V petek je v dvorani gasilskega doma v Kovorju potekal zbor krajanov. Franci Smolej je predstavil idejno zasnovo projekta – večnamenske dvorane, kot prizidka h gasilskemu domu -, ki bi ga financirali iz prejete odškodnine od odlaganja smeti na deponijo. Ta naj bi znašala milijon evrov.

Že pred tem sem sestavil štiri temeljne točke, ki se mi zdijo pomembne pri okoli omenjenega projekta:

1. Ali se bo deponija resnično zaprla leta 2015 (uredba je šele v proceduri in ni nujno, da bo sprejeta, zato zagotovila za to ni)?

2. Ali bo odškodnina res izpalačana (dogovor ali pogodba o tem sploh ne obstaja)?

3. Strah, da bi se denar po nakazilu izgubil neznano kam, kot se je to že zgodilo z odškodnino od telefonije.

4. Ali ne bi bilo bolj smotrno denar uporabiti na že obstoječi infrastrukturi oz. pri pomoči krajanom?

Omenjene točke sem predstavil na zboru. Smolejev projekt je sicer odličen. Mu ne nasprotujem. Ob nejasnostih, ki se pojavljajo, pa projekt po mojem mnenju ne bi smel biti potrjen. Žal pa se je zgodilo ravno to. Na zastavljene dileme, pričakovano, nisem dobil konkretnih odgovorov, kaj šele dokazov. Ostaja zgolj pri lepih besedah. Ker so bili Kovorjani glede deponije že večkrat prepeljani žejni čez vodo, se bojim, da se bo enako zgodilo tudi tokrat. Izkazalo se je, da so kovorski gasilci nedotakljiva kasta. Tako kot rečejo, tako mora biti. Kdor ni z njimi, je sovražnik Kovorja številka ena. Kakor pokojni bin Laden v odnosu do Amerike. Vse skupaj me spominja na delovanje nekdanje komunistične partije, kjer so se zmenili vse vnaprej. Tako je tudi moralo biti. Pa če so bili sestanki sklepčni ali pa ne – zbor krajanov vsekakor ni bil sklepčen. Bilo nas ni niti sto prisotnih. A to nekaterih pač ne zaustavi. Malo nas je, ki si upamo proti tej kasti in mimo njih zavzeti lastno stališče. A oni ne šparajo: označijo te z gnojem in golaznijo.

Ob koncu sem predlagal, da se o predlaganem sklepu, ali gremo v gradnjo projekta ali ne, ne glasuje, dokler ne pridobimo jasnih dokazov glede na moja vprašanja. Pobuda je bila zavrnjena, sprejet pa sklep, da se gre v gradnjo. Trenutno smo torej v situaciji, ko se lotevamo projekta, brez da bi imeli kakršen koli dokaz, da bo do nakazila milijona odškodnine sploh prišlo.

Če se bo pri temu kaj sfižilo, pozivam kovorsko komunistično partijo, pardon, gasilce, da sami prevzamejo odgovornost za farso, ki so jo ob pomoči nekaterih članov KS Kovor, direktorja komunale ter tržiškega župana zakuhali sami!

Jutri, 13. maja 2011, ob 19. uri, bo v prostorih gasilskega doma v Kovorju zbor krajanov. Obravnavaa se bo poraba denarne odškodnine KS Kovor v višini 1 MIO EUR do končnega zaprtja Deponije Kovor leta 2015. Idejni projekt bodo predstavili Franci Smolej, projektanti in župan Borut Sajovic. Projekt naj bi bil zgodovinska investicija v zgodovini KS Kovor.

Glede na to, da smo bili Kovorjani, kar se tiče deponije, že večkrat prepeljani žejni čez vodo – tega ne bomo več dopustili – ter glede na nekatere, formalno in neformalno, opravljene pogovore, sem za jutri pripravil štiri osrednje točke, za katere menim, da so bistvene v vsej kolobociji okrog Deponije Kovor.

1. Ogromno krajanov KS Kovor ne verjame, da se bo deponija resnično zaprla leta 2015. Zato nas zanima: Ali nam lahko z dejstvi, dokumenti, listinami konkretno dokažete, da bo leta 2015 resnično prišlo do zaprtja kovorske deponije? Do zdaj smo vam verjeli na besedo, pa ste nas večkrat imeli za norca, saj ste z besedami znali zgolj povedati, da na neznanem kraju, na neznanem mestu stoji neznan dokument. Takšnih puhlic ne potrebujemo. Zato tokrat zahtevamo konkretne dokaze. Če obstajajo listine, dokumenti,…naj se to jasno pokaže krajanom (naj vsako gospodinjstvo dobi po pošti fotokopijo originala ali kako drugače).

2. Ker smo bili krajani KS Kovor že večkrat prepeljani žejni čez vodo glede deponije, imamo utemeljen dvom tudi o tem, da bomo dobili odškodnino v višini 1 MIO EUR na račun KS Kovor. Glede na to, da z dokumentom o tem, da naj bi do prejema milijona evrov res prišlo, KS Kovor, kakor zatrjujete, ne razpolaga, sprašujemo: Ali nam lahko kdo z dejstvi, dokumenti, listinami in ne z besedo zagotovi, da bo obljubljeni milijon evrov resnično nakazan na račun KS Kovor? Vkolikor konkreten dokaz obstaja, zahtevamo, da se to jasno pokaže vsem krajanom!

3. Glede na to, da je v preteklosti že neznano kam izginilo 100.000 evrov z računa KS Kovor, zahtevamo, da so o morebitni transakciji milijona evrov obveščeni vsi krajani.

4. In v premislek: Ali ne bi bilo zneska, vkolikor do nakazila resnično pride, bolj modro investirati v že obstoječe objekte. Preračunano ob nakazilu pride 3000 EUR na hišo. Prebivalci Zvirč imajo za priključek na hišo 1470 EUR stroškov. Zakaj se ta denar ne bi porazdelil tudi tja? Ljudje se pritožujejo tudi nad obremenitvijo vaške ceste do deponije. Zakaj ne bi denarja uporabili za razbremenitev vaške ceste in k povečanju varnosti na določenih odsekih ceste? Prenove je potreben tudi zadružni dom. Glede tega pa se govori, da se najemnina pobira, nihče pa ne ve, kaj se s tem denarjem dogaja.

Menim, da je precej obstoječe infrastrukture, ki je potrebna takšne ali drugačne nege, vkolikor bi do nakazila milijona evrov odškodnine resnično prišlo. Ker pa o tem zaenkrat nihče ni videl nikakršnega konkretnega dokaza, bodisi za zaprtje deponije, bodisi za garancijo, da bo milijon do leta 2015 resnično nakazan, menim, da se trenutno dela račun brez krčmarja. Bojim pa se, da se tudi na koncu ne bo vedelo, ne kdo pije, niti kdo plača. Še bolj pa me skrbi, da bi morebitni milijon na računu KS Kovor poniknil neznano kam, Kovorjani pa bomo zopet, tako ali drugače, žejni prepeljani čez vodo.

Ker je predsednica KS Kovor, g. Romana Šparovec, na zadnjem sestanku zagotovila, da nikoli ne laže, se zaradi te njene visoke krepostnosti nadejam, da bomo krajani Kovorja o vsem, kar sem zahteval v zgornjih štirih točkah, ustrezno obveščeni.

Sebastjan Erlah, krajan Kovorja

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zastavil vprašanje, kako se je Jezus Kristus dotaknil koga izmed mojih elektronskih prijateljev. Med odgovori se je znašel tudi tale: „Ko se me bo fizično dotaknil, ti bom odgovorila.“

Nejeverni Tomaž

Drža, sicer znane Primorke, udeleženke nekaj resničnostnih šovov, me je spodbudila k razmišljanju o nejevernemu Tomažu. Kot je znano tudi on ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, dokler se ni o dogodku fizično prepričal. Poglejmo Tomaža: bil je apostol, eden izmed dvanajsterih, Jezusu najbližjih učencev. Hodil je za njim, bil z njim deležen več intimnih trenutkov, kakor ostala množica. Vsaj tri leta se je učil in spoznaval Jezusa, ki je večkrat pripovedoval o tem, da mora Sin človekov trpeti, biti poveličan in vstati od mrtvih. Vse to je slišal, videl Jezusova dela, kako je ozdravljal in delal druga znamenja, s katerimi je izpričeval tudi svoje božje bistvo. A ker vstalega Gospoda ni videl, ampak je o njem samo slišal, ni verjel. Hotel je materialne dokaze. Hotel se je prepričati iz svojega izkustva. Lahko bi celo rekli, da je hotel na nek način znanstven empiričen dokaz Kristusovega vstajenja. Tudi danes je mnogo takšnih nejevernih Tomažev – tako zunaj Cerkve, kakor tudi znotraj.

Jezus kot spretni marketinški lik ali…?

Mnogi od teh nejevernih Tomažev izražajo celo dvom o tem, da je Jezus iz Nazareta sploh živel. Trdijo, da so „zgodbice“ okoli njegovega življenja „pravljice“, ki si jih je izmislila Katoliška Cerkev, da bi obvladovala „uboge na duhu“ iz ne vem kakšnih politično-ekonomskih razlogov. Jezus je torej eden najbolj spretnih marketinških mitov, ki si ga je izmislila Cerkev. Obstaja kar nekaj avtorjev, ki so v preteklosti pisali o Jezusu kot o izmišljenem „liku“.

A znanost govori drugače. Zgodovina in arheologija navajata kup znanstvenih dokazov, da je Jezus resnično živel, in da je bilo njegovo življenje resnično takšno, kot je zapisano v Evangelijih. To pa so resni dokazi, v nasprotju s praznimi špekulacijami avtorjev tipa Richard Dawkins, ki ne ponujajo nobenih konkretnih zgodovinskih dokazov za svoje mahinacije. Vsekakor gre znanosti bolj verjeti, kot pa avtorjem, ki s svojimi pisanji niti ne posegajo v svoja akademska – če sploh – področja.

Znanost je torej jasna: Jezus je živel! Teologija je kasneje začela iskati razlike med zgodovinskim Jezusom in Jezusom vere. Po kupu prelitega črnila je končno ugotovila, da zgodovinski Jezus in Jezus vere nista dve različni osebi, ampak je to le ena sama, takšna, kot je opisana v Evangelijih. Vsi ti otipljivi znanstveni dokazi oz. argumenti so več kot dovolj, da razumen človek ne zmore več trditi, da Jezus ni obstajal.

Verjemite delom, če že ne verjamete meni (Jn 10,38)

Če se vrnemo k izhodiščnemu odgovoru znanke s facebooka, ki je dejala, da mi bo povedala, kako se je je Jezus dotaknil, ko se je bo fizično dotaknil, se postavi vprašanje: če imamo znanstvene dokaze, da je živel, kako naj vemo, da je od mrtvih vstal in je po dva tisoč letih še vedno dejaven? Tudi za to imamo skozi zgodovino ogromno empiričnih dokazov. Lahko jih uvrstimo v dve kategoriji: znamenja (čudeži) in svetniki. Jezus znanstveno dokazljivo deluje preko obojih. Čudežna ozdravljenja po molitvah, so medicinsko dokazana, zabeležena. Lahko smo jim priče tudi pri naših bližnjih, sodelavcih, prijateljih…mogoče celo sami. Tem znanstveno dokazanim znamenjem, ki so se zgodila v imenu Jezusa Kristusa gre verjeti, kajti to niso prazne špekulacije nekredibilnih avtorjev različnih maloumnih bestsellerjev.

Če sklenem: Drža nejevernega Tomaža mi je všeč. Že sam je, za vso zgodovino, fizično ovrgel še zadnje dvome o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Ovrgel je tudi tiste najbolj bedne izgovore najbolj zadrtih dvomljivcev, če so le iskreni v svojem iskanju. Vpričo vseh empiričnih (znanstvenih) dokazov, lahko skupaj s Tomažem rečemo: „Moj Gospod in moj Bog,“ ali skupaj s psalmom 53 „Bedak pravi v svojem srcu: „Ni Boga!“.

Včeraj je bil ponovno praznik demokracije. Referendum o zakonu o malem delu. Ne bom razpravljal o razlogih, zakaj je zakon slab, tako kot vse do sedaj, kar je v več kot dveh letih mandata predlagala Pahorjeva vlada. Zapisal bom na kratko nekaj misli o pomenu osnovnega stebra oz. srca demokracije.

Zakon je padel z 80% proti. Volilna udeležba je bila skoraj 25%. Žal mi je, da odstotki udeležbe niso večji. To kaže, da se ljudje ne zavedajo pomena referendumov. Volitve, referendumi, peticije – to so srce demokracije. Preko teh instrumentov ljudje zares odločamo in spreminjamo stanje v državi. Tu se kaže vladavina ljudstva.

A kaže se svojevrsten paradoks. Ljudje veliko govorijo čez vlado, čez politično-gospodarsko-socialno stanje. Imajo oz. izražajo željo po spremembah. A ko pride do tega, da bi konkretno kaj spremenili oz. naredili, se potuhnejo, češ, da tako slabo pa vseeno še ni. Želja proti obupu. Saj se ne da. Saj moj glas ni pomemben. Sam ne bom ničesar spremenil. Narobe! Če bi leta 1987 France Tomšič tako razmišljal, danes verjetno ne bi imeli samostojne države. Prav vsak glas šteje. Vsak državljan je pomemben. Ko bo to prišlo v zavest ljudi, bodo udeležbe na volitvah in referendumih bistveno večje.

Tega se zaveda sedanja vlada. Tega se tudi boji. Zato bi rada referendume omejila. Vse to pod pretvezo varčevanja, saj referendumi stanejo. A opozicija predlaga en sam dan za vse referendume. S tem bi privarčevali. Vlada tak predlog zavrača, kar jasno kaže, da ji varčevanje ne pomeni nič. Vlada Boruta Pahorja nam hoče omejiti demokracijo in nas vrniti v komunizem.

Zaradi moči, ki jo imajo nad mediji, stalno poslušamo, da so referendumi dragi. Nič pa ni slišati o tem, da je referendum temelj demokracije, in da se skozi to izraža volja in oblast ljudstva.

Pahor je po včerajšnjem referendumu dejal, da vlada nima več ponuditi ničesar, kar bi bilo ljudem všeč. Tako lahko seveda pričakujemo, da bo padla tudi pokojninska reforma in pa tudi vsi nadaljnji vladni poskusi. Vlada namreč do sedaj ni imela ponuditi ničesar, pa še tisto, kar ji je uspelo ponuditi, ni bilo ljudem všečno. Pahor pozablja, da je v demokraciji tudi prav tisto, kar je všečno ljudstvu.

Ker je včeraj vlada izgubila še zadnje kompetence, predlagam Pahorju, da resno razmisli o tem, da odstopi. Tako si bo vsaj pridržal dostojanstvo Barbike, če si je popolnoma zapravil dostojanstvo premiera.

Šov

Hov, hov! Hov, hov!

To zna bit’ še šov!

Da pravdi ne ubeži,

tak’ norec kriči,

kdor upal bi si

s pasjeljubcem njega žaliti!

Hov, hov! Hov, hov!

To zna bit’ še šov!

Priznanje

Mirko, Mirko, daj priznaj,

se je Kresalo tudi kaj,

ko s prijateljem v hiši

ste šli se igro – psa nabriši?

Mislil sem, da sedanja oblast ne more pasti še nižje. Motil sem se. V tem tednu sta se zgodili še dve škandalozni stvari, ki po raznih poskusih v zadnjih dveh letih, ponovno jasno kažeta, kam je usmerjena sedanja vladna politika. To je popolna rehabilitacija nekdanjega totalitarnega komunističnega režima.

V dvajsetem letu slovenske samostojnosti je minuli teden v obtok stekel kovanec za dva evra, na katerem je upodobljen partizanski komandant Franc Rozman – Stane. Ob njem stoji peterokraka zvezda, simbol partizanstva in komunističnega režima. Gre za spominski kovanec ob stoti obletnici njegovega rojstva. Kot tak je tudi veljavno plačilno sredstvo. Na ministrstvu za finance so obrazložili, da je po njihovem mnenju komandant Franc Rozman – Stane eden najsvetlejših likov iz časov NOB-ja. Kot tak je bil po njihovih navedbah izraz idej in upanja slovenskega naroda med narodnoosvobodilnim bojem. Kot vemo, države članice Evropske unije samo enkrat letno lahko izdajo spominski kovanec. Da se je kovanec s podobo komandanta Franca Rozmana-Staneta pojavil ravno v letu dvajsete obletnice samostojne Slovenije najbrž ni naključje.

Glede na to, kaj je na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti 22. decembra 2010 v Velenju povedal podpredsednik parlamenta in poslanec SD Miran Potrč:„Mnogi smo ob plebiscitu pričakovali, da bo nova država ohranila in še razvila ekonomske in socialne pravice prejšnje države,“ smo o tem lahko prepričani. Upodobitev komandanta Staneta je v javnosti sprožila burne odzive. Na te se je ob proslavi ob stoletnici rojstva komandanta Staneta v nagovoru odzval tudi predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik. Kot je povedal, bo s kovancem slava slovenskega odpora proti okupatorju obšla Evropo in svet. Ob tem pa ni pozabil dodati, da se „nekdanji zapriseženci Hitlerju poslužujejo laži in klevet.“


A ne pozabimo, da vrednote NOB-ja nikoli niso bile drugačne, kot revolucija in prevzem oblasti komunistov v Jugoslaviji. Ob tem na veliko poudarjajo, da je bilo že v času NOB-ja prizadevanje za samostnojno Slovenijo, kar je velika zgodovinska laž in potvarjanje zgodovine. Spomnimo se samo na očeta komunizma Marxa, ki je razlagal, da pri socializmu in komunizmu ne gre za meje, ampak je poudarjal internacionalo, oziroma, kot je zapisal v Komunističnem manifestu, da delavski razred nima domovine. Po Marxu torej ne gre za državo, ki bi bila osnovana na podlagi nacionalne pripadnosti, ampak za državo, ki bi bila osnovana na razredni pripadnosti, kar je praktično identično s Hitlerjevimi načrti, le da gre pri nacional socializmu za zločinski režim, ki izloča na podlagi nacionalnosti, pri komunizmu pa za zločinski režim, ki izloča na podlagi razreda, pri čemer demokracijo razumejo kot diktaturo proletariata. Že iz tega vidika NOB ne more imeti zaslug pri samostojni Sloveniji. Sam Marx jih postavlja na laž.

Ob tem se spomnimo tudi Nagodetovega procesa. V njem je bil na smrt obsojen Ljubo Sirc, ki je poskušal prodreti z idejami o demokraciji in svobodi. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da bi samostojno Slovenijo imeli že kmalu po letu 1945, če bi teza, da je NOB zaslužen za slovensko samostojnost, pila kaj vode. Tako pa smo čakali do leta 1991.

Samo ob teh nekaj dejstvih Stanovnikove laži in potvorbe že močno zaudarjajo po formaldehidu. Ob tem se ne morem načuditi, da poleg Mitje Ribičiča, ta vodja zločinske organizacije Zveze borcev ter zapriseženi častilec množičnih morilcev, kot je komandant Stane zagotovo bil, še vedno svobodno hodi po naši državi in otresa svoj lažnjivi jezik, namesto, da bi bil v zaporu zaradi (po)vojnih zločinov. Nekateri Stanovnika imenujejo celo „oče naroda“! Tudi to je dokaz, da je Slovenija še daleč od resnično pravne države.

Da je komandant Stane eden velikih partizanskih krvnikov, priznava celo eden izmed največjih komunistov Edvard Kardelj. V pismu, ki ga je pisal Zdenki Kidrič, takole strne besede o vodu, ki ga je takrat vodil ravno komandant Stane: „Včasih so preveč likvidirali. Tako je na primer druga grupa likvidirala mesečno na majhnem dosegu več kot šestdeset oseb. Zgodile so se še hujše reči, o katerih pismeno ne bom govoril.“

Drugi dogodek, ki pa se je zgodil, je proslava ob trideseti obletnici odprte meje na Botaču, ki je bila 20. marca 2011. Udeležila sta se je tudi župan občine Hrpelje – Kozina ter evropska poslanka Tanja Fajon iz vrst SD. Na proslavi je po dvajsetih letih samostojnosti Slovenije visela jugoslovanska zastava. Njej pa sta se „klanjala“ oba politična predstavnika. Zanima me, kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi kakšen izmed tamkajšnjih evropskih poslancev in županov takole ponosno stal pred zastavo s kljukastim križem. Mislim, da bi bilo najmanj, kar bi se jima zgodilo, da bi morala nemudoma odstopiti.


Če sklenem: Kovanec, Stanovnikova izvajanja ter proslava z jugoslovansko zastavo so v posmeh našim staršem, očetom, ki so se borili za samostojno Slovenijo. V posmeh pa so tudi nam, ki smo kot otroci (takrat sem imel 9 let) trepetali, ali bodo naši očetje preživeli ali dali življenje v vojni za Slovenijo. V posmeh je nam, ki smo trepetali ob pogledu na v bližini parkirane tanke JLA in čakali, ali bodo sprožili topovski strel v naše hiše, ali bodo usmiljeni in tega ne bodo storili. In v posmeh je tistim, ki hočemo demokratično in svobodno Slovenijo, v kateri ne sme biti prostora za čaščenje krvnikov našega naroda!

Moja življenjska filozofija je bila vedno zelo preprosta. Postavil sem si sledeče postulate: vedno govori tisto, kar misliš, misli zgolj resnico. Le tako ne boš imel ničesar obžalovati in to naj bo tvoje največje orožje.

A kaj ti postulati zahtevajo? Priznanje, da obstaja objektivna resnica, fenomenološko metodo in intelektualni napor in poštenost.

Problem spoznanja resnice namreč ni enostaven. O tem govori že zgodba o Adamu in Evi, kjer se jima zlo kaže kot dobro. Joseph Pieper je formuliral: Dobro je tisto, kar je v skladu z resničnostjo. A kot rečeno; zlo vedno nadane videz dobrega. Zato spoznanje resnice nikoli ne gre na prvo žogo, ampak zahteva vpogled onkraj videza. Zahteva trud in iskreno iskanje. Le tako lahko prideš iz okov, da se rešiš Platonove votline. Budisti bi temu rekli višje zavedanje. To pa ni pravo, če rezultira v nekakšno vzvišenost in nadutost, kakršni smo bili priča zadnja leta pri predsedniku Janezu Drnovšku, ampak v globoki ponižnosti, kakršno nam kažejo Marija, Sv. Janez Viannej in skoraj blaženi papež Janez Pavel II.

Pri tem gre v grobem za tri ravni delovanja:
1. Metafizična raven: ne zadovoljiti se z videzom, ampak prodreti do bistva,
2. Lingvisticna raven: izrekati se jasno oz poimenovati stvari takšne kakršne so, in
3. Etična raven: delovati v skladu z resnico oz. delati dobro.

Gre v bistvu za nekakšno dinamiko med eidos in essentia. Šele ko presežemo eidos in uvidimo essentia, se nam stvar pokaže točno takšna, karšna je. Vse ostalo je antifilozofija oz. Heidegger je tarnal o poazbi biti v filozofiji.

Ljubezen niso le nebesa,

je tud’ ranjeno srce.

Takrat izpod poetov’ga peresa,

najlepše rime se rode.

Zrenje

“Glej! Saj to je Borut,”

mi prijatelj je dejal.

Ko uzrl sem podobo,

sem od smeha se skor’ vscal!

Sranje

Nima stila, ne morale,

predsednik naše te države.

Ubog’ Sloven’c, ki mor’š trpet’,

ko Türk te uporablja za sekret.

Afna

Si lepa zala blondika,

ki s psički rada se igra.

Namest’ da b’ ujela desca pravega,

raje s ‘Tičem se afna.

Republikanski kongresnik Chris Lee, eden od manj prepoznavnih članov ameriškega predstavniškega doma, je odstopil, potem ko je prišlo na dan, da se je po internetu spogledoval z neko žensko in ji pošiljal svoje fotografije “zgoraj brez”, danes beremo na STA-ju.

Spomnim se edinega poslanca, ki je odstopil zgolj zaradi domnevnih nepravilnosti – Pavla Ruparja – in s tem postavil visoke moralno-etične standarde v slovenski politiki, ki pa se jih njegovi kolegi ne držijo. Žal. Danes je pač očitno normalno, da v poslanskih in vladnih klopeh sedijo skorumpiranci, zoofili, narkomani, swingerji, lažnjivci, ipd. A nikome ništa!

Je to še pravna država? Nikakor! Nič čudnega, da spokorjeni italijanski mafijec označuje Slovenijo kot raj za mafijo, kot tudi danes poroča STA:”Mafijski skesanec Maurizio Prestieri je v pogovoru s pisateljem Robertom Savianom, avtorjem odmevne knjige Gomorra, Slovenijo označil kot raj za mafijo. V pogovoru, ki jih v teh dneh v več delih objavlja časnik La Repubblica, Prestiere pravi, da v Sloveniji ni protimafijske kulture, zato se lahko mafijci po državi gibajo neovirano.” Dokaz za to ni daleč; Tovšak, Zidar – sta samo dva primera, kako se mafijci po državi lahko gibajo neovirano.

Ob dogajanjih zadnjih dni, ko spremljamo pravi besedni dvoboj med največjo opozicijsko stranko SDS in predsednikom države, glede Velikovca, mi postaja jasno, zakaj se je predsednik Tuerk v obdobju “ultra laži” tako zavzemal za še eno priložnost Gregorja Golobiča. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Ali: Gliha vkup štriha!

1 2 3 4 5 6 7 27 28