Sebastjan Erlah

Ko sem prejle malce prebiral prispevke na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem, sem zasledil, da je eden od uporabnikov napisal, da so se pri predmetu Uvod v metodologijo učili, da znanost bazira na treh aksiomatičnih predpostavkah (po Lastrucciju).

1. Zunaj nas je neka realnost

2. To realnost je moč spoznati z neposrednim opazovanjem

3. Metafizičnih razlag pri razlaganju ne potrebujemo

Avtor prispevka kasneje priznava, da je vsakemu mislečemu človeku jasno, da so v humanistični paradigmi velike luknje in našteva primere obsedenosti, čudežnih ozdravitev, verskih oz. mističnih izkustev, paranormalnih fenomenov duha,…

Pri branju tega prispevka se poraja vprašanje na ravni treh aksiomatičnih predpostavkah, namreč prvi dve sta sprejemljivi, zadnja pa ni.

Če ne potrebujemo metafizičnih razlag pri znanosti, to le pomeni, da pri obravnavanju takoj odpade bistvo pojava oz. predmeta, ki ga znanstveno obdelujemo. V tem pogledu ima še kako prav papež Benedikt XVI. v knjigi Uvod v krščanstvo, ko pravi, da se sodobna znanost osredotoča na pojavno, pozablja pa bistvo. Tudi Nietzsche je fino napovedal, da se bo znanost vrgla v golo fiziologijo in da razum izven fiziologije ne bo imel kaj iskati.

Po Erlahu: znanost se je ateizirala!

Znano je, da je človek že od vsega začetka religiozno bitje, kar kaže na človekovo težnjo po osmišljanju svojega bivanja. Prva verstva imenujemo primitivna verstva, med katerimi je najbolj znan primer kanibalizma. Na človeka kot religiozno bitje kažejo tudi vse arheološke najdbe, kot je npr. kipec boginje plodnosti, grobovi, kjer so našli poleg človeških ostankov tudi razen nakit in orožje. Vse to priča, da je vera v posmrtno življenje in s tem povezano verovanje v bitja, ki so presežne narave, prisotna že od davnih pra vekov. Religioznost je torej prisotna od vsega začetka take ali drugačne človeške vrste, prav tako pa je prisoten tudi ateističen, ali bolje ne-teističen aspekt človeka, od vsega začetka.Trditev, da se je religioznost pojavila mnogo kasneje je nelogična, saj bi bilo čudno, če se človek ne bi čudil naravnim pojavom in jih skušal nekako razložiti. Mnogi skušajo dokazati, da človek ni bil religiozen od vsega začetka svoje eksistence, češ da naj bi to bilo v nasprotju z elementarno logiko, vendar ko globlje razmislimo o človekovi religioznosti vidimo, da je v nasprotju z elementarno logiko ravno to, da bi človek ob prvi zaznavi neke naravne spremembe ostal ravnodušen, češ:” Aha, neka krogla je nad menoj. Če jo gledam, me pečejo oči.,” in že na tej zaznavi ne bi bil na ravni:”Hm…” brez, da bi se vprašal o dogodku (KAJ, KAKO, OD KOD) z vprašanji, ki ne temeljijo samo na ZAKAJ. Že, če se je samo kot subjekt zavedal samega sebe, je moral ta prvi človek priti do vprašanja: Od kje sem prišel, zakaj sem tu, kaj sploh sem, ali sploh sem, kaj je vse kar vidim okrog mene,… In, če neka stvar ne razmišlja, se ne more spraševati o pojavih okoli sebe. Šele z začetkom razmišljanja se lahko sprašuje, šele z začetkom ČLOVEKOVEGA razmišljanja lahko začnemo govoriti o kakih temeljih, ki so se začeli postavljati, bodisi etični ali religiozni. Nesporno dejstvo je, da pred začetkom razmišljanja ne moremo govoriti o kakih ateističnih in religioznih sferah bitja, iz katerega se je razvil človek. Žival ni religiozna. O tem sta pisala že Weber in Durkheim, pa mnogi antropologi.

Ob tem pa se pojavi vprašanje, kako se je bitje, ki je bil predhodnik človeka, razvijalo in kdaj točno je postalo človek. Filozofsko utemeljimo človeka kot razumsko bitje, torej človek je postal človek, ko je začel razmišljati oz. umevati. Teološko pa rečemo, da možnost odnosa z Bogom naredi človeka. Torej parafrazirano bi lahko rekli v našem primeru, da je prednik človeka v razvoju postal človek v trenutku, ko sta se mu odprli zmožnost razuma in možnost odnosa z Bogom, odnosno z nečim presežnim.

Po primitivnem verovanju se je pojavil mit, ki je bil kot osnova razumevanja sveta prisoten med mnogimi ljudstvi, s tem pa so bili povezani mnogi kulti, ki so bili politeističnega značaja (eden najbolj znanih mitov je Babilonski mit o Gilgamešu), saj je človek stremel po tem, da si razloži nastanek sveta in samega sebe.

Razvita religija, če jo smemo tako imenovati, ima svoje začetke v Abrahamu, ki postane pra oče judovstva, krščanstva in islama, treh monoteističnih religij, ki so ostale do danes. Neka pluralnost religij je bila že od vsega začetka, saj je vsako ljudstvo imelo nekaj, v kar je verjelo in imelo to za neko sebi lastno religijo. ta ljudstva so se začela srečevati med seboj in eno ljudstvo je prevzelo od drugega ljudstva, kar se jim je zdelo primerno za njih. Tako so npr. Izraelci po izhodu iz Egipta imeli mnogo etično-moralnih norm prevzetih od Egipčanov. Tudi neke vrste krst so poznala mnoga ljudstva že mnogo pred krščanstvom. Vendar bi judovstvu in krščanstvu težko očitali, da sta vse samo “prekopirala” od ljudstev, s katerimi sta se srečevala, saj sta obe religiji dali vsem že poznanim stvarem popolnoma nov pomen s tem, da je judovstvo postavilo vse v kontekst Boga Jahveja, torej v kontekst monoteizma, krščanstvo pa je to nadgradilo in spravilo stvari v kontekst trinitarične podobe Boga Jahveja, ki pa je Judje niso poznali. Torej naenkrat se stvari znajdejo čisto v drugem kontekstu, in sicer v kontekstu Boga Stvarnika. Tu na tej točki pa se pojavi zanimivo vprašanje, namreč kdaj se je začelo govoriti o ateizmu? Ali se je o ateizmu govorilo že pred judovstvom ali šele kasneje po Kristusu? Kot je meni znano iz mojega študija razvoja religije, je ateizem utemeljen na osnovi Svetega Pisma. Seveda smo za ateiste poimenovali tudi tiste pripadnike tega življenjskega stila, ki so živeli pred iznajdbo pojma “ateizem”. Konec koncev so bili v Rimskem imperiju Kristjani označeni za ateiste in kot taki preganjani.

Med tem je mit začel dobivati vse manjšo vrednost, dokler ga v grčiji niso dokončno zlomili z logosomin tako z logičnim pojmovanjem sveta okoli sebe. Tako se je pojavila filozofija, katere začetnik je bil po nekaterih virih Tales iz Mileta, po drugih pa Heraklit, ki naj bi bil prvi pravi filozof. Mit se je pokazal kot iluzija, ki jo je potrebno preseči. Ob tem se je najverjetneje prvič pojavil ateizem kot tak, namreč kot zavračanje vsega onostranskega. Glede na to, da je filozofija in njej sorodne znanosti opredelile ateizem za religijo kapitalističnega in materialističnega sveta, sem sam prevzel misel, da ateistov kot takih spoh ni, kajti v navedenem primeru se kaže jasen paradoks. Ateist po definiciji popolnoma zavrača vsakršno presežno naravo kozmosa in religijo zavrača zato, ker se ukvarja s tem presežnim. Logična posledica tega pa je, da z zavračanjem presežnega ravno daje presežen pomen nepresežnosti, ki jo kot edino sprejema. Religija pa ni samo stvar vere v Boga, ampak je v stvari odnosa do presežnega. Tu pa je paradoks ateizma! Če tako vzamemo religijo kot sredstvo, ki osmišlja človekovo bivanje, potem bi s te perspektive lahko dejali, da je ateizem religija materialistov in v sodobnem svetu tudi kapitalistov, saj sta dobiček in materija postala za njih bog. Ateist torej odklanja vsakršno obliko metafizike, torej tu ni prostora za nikakršno presežno, za nikakršno mistiko, ob enem pa paradoksalno postavlja materijo in kapital v mistične in metafizične sfere.

Ker se tako mit nikakor ni mogel povezati s filozofijo je moral priznati poraz in se umakniti v ozadje, kjer kraljuje zgolj v knjigah kot so “Miti in legende”. Uspešno pa so se združile s filozofsko mislijo ostale religije, ki jih poznamo danes in so se tako ohranile. Najmočnejše so bile judovstvo, islam in kot najmošnejše krščanstvo.

Skozi zgodovino so se začele nove pridobitve na tehniki in v novem veku je prišla miselnost iz objektivnega gledanja na subjektivno gledanje, kar je zamajalo krščanstvo kot, do takrat, edino resnico in edino sprejemljivo religijo v evropskem svetu. Leta 1492 Kolumb odkrije Ameriko, še pred tem pa nas močno zaznamujejo upadi turškega islama. Kasneje se zgodi reformacija, ki znova zamaje edinost med kristjani, saj se mnogi začno spraševati, katera resnica je zveličavna, protestantska ali katoliška. Ta majavost se začne poznati tudi na področju vrednot. S tem pridemo zopet k izhodišču mojega razmišljanja o religioznosti in ateizmu človeka od začetka njegovega obstoja. Teorija, ki jo zagovarjam je, da sta se pojavili dve smeri, ki sta se razvijali in se še razvijata vzporedno. Tekom razvoja sta tako religiozna in nereligiozna smer razvili, vsaka na svojem področju, neke etične norme in zastopale neke temeljne človekove vrednote, katere pa so se izkazale, da zanimivo sovpadajo skupaj. Zato pravim, da so temeljne človekove vrednote in etične norme vsem ljudem skupne in jih ne gre imenovati za “ateistične”, “krščanske”, ipd. Gre predvsem za odnos do teh norm in vrednot, gre za odgovornost samo do sočloveka in sebe ali pa v religioznem smislu, do sočloveka, sebe in nečesa višjega. Ob spoštovanju tega ne bi imeli težav, da ko govorimo o etiki in morali, kaj kmalu pridemo v klasificiranje takih in drugačnih “krščanskih” in “posvetnih” vrednot.

Ob vseh teh zgodovinskih dogodkih p ase je pojavila tudi pluralnost religije, še zlasti po reformaciji. Dandanes je pluralnost religije še toliko bolj mogoča, kot je bilo to v preteklih stoletjih. Imamo računalnike, medije, ki nam dobesedno pred nost tiščijo razne ponudbe za različne religije, pred vsem new-age ideologijo, ki je danes tako razširjena, ker obljublja odrešenje po liniji najmanjšega napora in je zvarek vseh religij, kar jih je človeštvo poznalo od svojega nastanka do danes (sinkretizem). Močno so se nam približale tudi vzhodne religije, kot so budizem, hinduizem, idr. Škoda le, da mnoge po napačni poti, t.j. iz zahoda, kjer so nekateri nauki dobili čisto drugačen pomen, kot je pa prvoten in tega napačnega pojmovanja se danes poslužuje predvsem new-age.

Svet postaja ena sama velika globalna vas. Z enim klikom, telefonskim klicem smo lahko takoj na drugi strani sveta. S tem se pospešuje tudi pluralizacija religij, saj naenkrat ni več nobenih preprek, da bi se določena religija ne širila po svetu. Torej pluralnost religije smatram kot posledico mešanja kultur, srečevanja narodov med seboj in globalizacije, ki premaguje vse geografske in druge oblike ovir, ki bi preprečevale pluralizacijo religij v svetu.

Naj za konec podam še misel mojega prijatelja, ki je ateist:”Kot ateist nimam življenjskega smisla, ker sem kot tak prepričan, da me na koncu čaka smrt in z njo zdrs v NIČ. Moje življenje je Sizifovo delo. Postati kristjan pa ne morem, ker mi moja človeška logika ne da, da bi razumel vse te skrivnosti, ki jih krščanstvo podaja.”