Sebastjan Erlah

Se spomnite te otroške igre? Eden iz skupine otrok je bil s hrbtom obrnjen proti ostali skupini, medtem so ostali stekli proti njemu, in ko se je ta obrnil, so morali vsi obstati na miru. Tisti, ki se je premaknil, je moral na startni položaj. Zmagal je tisti, ki je prvi prišel do „črnega moža“.

Novi obrazi

Smo v času pred prvimi predčasnimi volitvami v zgodovini samostojne Slovenije. Te bodo 4. decembra 2011. Mnogi se sprašujejo, katera opcija bo po omenjenem datumu na oblasti. Bo to leva, desna? Ali pa bo na politični parket prišel celo kakšen nov igralec, ki bi utegnil med ustaljenimi političnimi rivali vnesti precejšnjo zmedo? Parola, ki se je v zadnjih časih ponovno močno pojavila v javnosti, namreč, da so vsi isti, je plodna tla za tiste, ki zagovarjajo pojavnost novih obrazov v politiki. Ti naj bi bili med ljudmi zelo zaželjeni, pa čeprav to pomeni, da se gredo takšne nove obraze akterji, ki so tako rekoč dobesedno vstali od mrtvih in ustanavljajo razna društva, kot je npr. Gibanje za trajnostni razvoj, ki ga vodi prof. Manca Košir in Stranka za trajnostni razvoj, ki jo vodi nekdanji varuh za človekove pravice Matjaž Hanžek. V gibanju in stranki menijo, da lahko presežejo parlamentarni prag. Stavijo prav na glasove tistih, ki so nezadovoljni z dosedanjimi opcijami, enako v luči zadnjih jedrskih nesreč na Japonskem in Franciji menijo v stranki SMS – Zeleni Evrope, kamor je v minulih dneh prebegnil nekdaj vidni član stranke LDS in predsednik Državnega sveta, Blaž Kavčič.

Janković – grobar tranzicijske levice?

Veliko jih kot alternativo na levici vidi v kandidaturi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Če bi se ta odločil za kandidaturo, po mnenju nekaterih analitikov, ne bi imel težav pri zbiranju potrebnih podpisov. Hkrati veliko levih volivcev v njem vidi nekakšnega prebuditelja levice, ki se je v zadnjih treh letih znašla v močni krizi in edinega resnega tekmeca največji opozicijski stranki SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši, kateremu javnomnenjske ankete trenutno najbolje kažejo. A po drugi strani ima Jankovićeva kandidatura lahko uničujoče posledice za levico. Namreč, vkolikor se odloči kandidirati, bo vsekakor pobral glasove nezadovoljnih volivcev dosedanje levice, kar pomeni, da bo jemal glasove Pahorjevi SD, močno pa lahko ogrozi prestop parlamentarnega praga strankama, ki jima, po javnomnenjskih anketah, že tako slabo kaže, to sta LDS in Zares. To pa bi za posledico lahko imelo premočno zmago pomladne opcije, česar pa si Kučanov klan iz ozadja najmanj želi. V tem oziru verjetno tudi ni naključje, da je bil v zadnjem času ustanovljen Fokus 2031 in pa „by the way“ Peterletovo „prikazanje“ pred predsedniško palačo, ko se je Türk z voditelji parlamentarnih strank posvetoval o predčasnih volitvah. Spomnimo, da je bil tam opažen tudi Kučan, ki sicer kot upokojenec ni imel tam kaj iskati.

Kampanja bo umazana

Tranzicijska levica se trese. Kljub temu, da vodja poslanske skupine SD Dušan Kumer zagotavlja, da je časa do volitev dovolj, da se predstavijo programi strank, temu ni tako. Časa ni veliko. Še posebej ne za omenjeno levico, ki je na oblast prišla z umetno lansirano afero Patria in ne s kvalitetnim programom. To se je jasno pokazalo tudi v preteklih treh letih njenega vladanja. O programih za naprej tudi ni bilo slišati ničesar. Se je pa ponovno obudila afera Patria, preiskovalna komisija o brezplačnikih je končala s spornim delom, da ne omenjam videnja belih miši pri poslancu Zares Tadeju Slapniku in poslanki SD Meliti Župevc, ki sta se zlagala, da so člani komisije, predvsem pa Župevčeva, doživljali pritiske pri svojem delu. Tudi razvpiti in dežurni novinar za Patrio pri Delu, Dejan Karba, je v Mladini napletal čudaške zgodbe o nekih čudaških klicih in avtomobilih ter grožnjah. Zadnji takšni poskusi aferaštva in zastraševanja, namesto govorjenja o programih pa so bili v Dnevniku, ko je v kolumni “SDS-Udba: laži in manipulacije” novinarka Tanja Lesničar – Pučko izlila vso možno gnojnico zoper stranko SDS in Janeza Janšo, ter absurdna obtožba nekdanjega ministra za javno upravo Gregorja Viranta na tri mesece pogojne kazni, ker je za nekdanjega predsednika protikorupcijske komisije Draga Kosa dejal, da je sporna oseba, ki je bila prisotna v večini slovenskih afer, predvsem tistih, ki so bile povezane z Janšo. Slednji je imel prav v svojem zapisu „Kdo se boji predčasnih volitev?“ kjer je zapisal, da lahko po padcu Pahorjeve vlade pričakujemo marsikaj, tudi kakšnega lovca, ki bi straljal na koga, tako kot pred skoraj dvema desetletjema na pokojnega Ivana Krambergerja.

Strah pred zmago pomladne opcije na predčasnih volitvah se jasno kaže, še posebej strah pred stranko SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo, ki ji javnomnenjske ankete dajejo najboljše izhodišče. SDS je tudi edina, ki je že v juniju prehitela vse ostale tekmece in začela s predstavitvijo programa za naslednji mandat. V luči vsega tega obdobje pred volitvami spominja na, v uvodu omenjeno, igro. Medtem, ko je SDS daleč spredaj, druge stranke medlo stopicljajo za njo, „črnega moža“ pa se bojijo predvsem stranke tako imenovane tranzicijske levice.

Že po stotih dneh Pahorjeve vlade je bilo jasno videti, da iz te moke ne bo kruha. Že takrat se je govorilo o razglašenosti vladnega orkestra. Borut Pahor je naravnost blestel v velikih besedah povezovanja in sodelovanja, velikih besedah o tem, kako se spopasti z gospodarsko in finančno krizo, a takrat, po stotih dneh, več od zadolževanja države, ni bilo storjenega. In dlje od tega sedanja vlada tudi po slabih treh letih ni prišla.

Najbolj uspešni premier v zgodovini Slovenije

Pahorjevi vladi je torej voda v grlo stekla zelo hitro. Znašla se je med Scilo in Karibdo. Med finančno in gospodarsko krizo ter utemeljenimi kritikami opozicijske SDS. Če smo po stotih dneh vlade še mislili, da se bo razglašenemu orkestru uspelo uglasiti, pa se nam je v sledečih dneh vse bolj jasno kazala nesposobnost, da bi se vlada sploh lahko spopadala z gospodarsko krizo. A Pahor je nadaljeval s svojimi visokoletečimi besedami. Govoril je, da bo ob koncu mandata odšel s položaja kot najbolj uspešen premier v zgodovini Slovenije. Če se je motil o odhodu ob koncu mandata, pa se mogoče ni motil o svoji uspešnosti. V čem je torej najbolj uspešen premier v zgodovini države? V zadolžitvi države; vlada je samo v dveh letih podvojila državni dolg. Po slabih treh letih znaša preko, neverjetnih, 14 milijard evrov, in še raste. V uničenju gospodarstva; namesto, da bi bilo naše gospodarstvo tržno, se še vedno oklepamo balkanskega načina centralno planskega gospodarstva. Rezultat tega je tudi veliko število stečajev, kar je na ulice pognalo veliko število protestnikov. V rekordnem povečanju števila brezposelnosti, kar je razgalilo tudi slabo vladno socialno politiko. V nesposobnosti vodenja največje slovenke banke, ki je na robu bankrota in v katero vlagamo ogromne količine davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacije, pri čemer večina ekonomistov opozarja, da je to vreča brez dna. Vlade, ki jo je vodil človek, ki ni imel popolne podpore niti znotraj svoje lastne stranke, kaj šele znotraj koalicije.

Easy come, easy go!

Dosedanjo vlado je vodil tudi človek, ki je med drugim neutemeljeno delil zaupanje z ljudmi, ki so mu bili blizu in počeli različne grdobije. Zgovorni so primeri prvaka stranke Zares in nekdanjega ministra za visoko šolstvo Gregorja Golobiča, ki je evidentno lagal o svojem deležu v podjetju Ultra in sumljivi posli nekdanje vodje Pahorjevega kabineta Simone Dimic, pa korupcija s strani nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal v zvezi z najemom stavbe za Nacionalni preiskovalni urad, da ne omenjam, da nad njo visi tudi senca v aferi bulmastifi ter senca rednega uživanja kokaina. Vlado je vodil tudi človek, ki je podpiral predsedniško odlikovanje raznim visokim funkcionarjem UDBE, kot je bil Tomaž Ertl, katerih roke so še zamazane s krvjo nekdanjega komunističnega režima. Podpiral je tudi kandidaturo Branka Masleše, ki je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in prisostvoval pri ustrelitvi prebežnika čez mejo, ter to kolegom z navdušenjem opisoval, za predsednika vrhovnega sodišča. Vlado je vodil tudi človek, ki je predlagal nerazumne in nedemokratične zakone, kot je bila npr. pokojninska reforma, ki ni bila usklajena niti s koalicijskimi partnerji, kaj šele s socialnimi. In nenazadnje, vlado je vodil človek, ki je prišel na oblast preko prevare – imenuje se afera Patria in se te dni očividno sesuva kot hišica iz kart.

Resnična alternativa

Naštel sem samo nekaj bežnih stvari, ki smo jim bili priča v še eni neuspeli levi koaliciji v zgodovini samostojne Slovenije. Za vse neumnosti sedanje, zdaj že nekdanje, vlade tu ni prostora. Naj se ob koncu samo še spomnim na hudomušno karikaturo, ki jo je po stotih dneh Pahorjeve vlade v Delu narisal karikaturist Marko Kočevar. Pahor je stal v poplavljeni kleti. V rokah je držal kanglico, nad njim pa so bile vodovodne cevi, ki prepuščajo vodo. Na vratih v klet je stal prvak opozicije Janez Janša v vlogi vodovodnega inštalaterja. Pahorja je spraševal:“Ste me klicali?“

Moja kolumna je bila objavljena danes v Demokraciji:

Razprava okoli družinskega zakonika je razgalila samooklicane borce za demokracijo kot demokraciji nevarne nestrpneže.

V zadnjih dneh sta pri tem prednjačila poslanca Franco Juri in Franc Žnidaršič. Obadva namreč delu civilne družbe odrekata pravico, da bi se izrekala o družinskem zakoniku. Gre namreč za največjo civilno družbeno organizacijo pri nas – Katoliško Cerkev. Minuli petek si je tako v Državnem zboru poslanec Juri privoščil kar celo eskapado nestrpnosti do Cerkve na Slovenskem. Po njegovem mnenju se ta, zaradi finančnih in pedofilskih škandalov, ki so omajali moralni ugled Cerkve, v primeru spornega družinskega zakonika, sploh ne bi smela oglašati. Žnidaršič pa meni, da se Cerkev vtika v stvari, ki je ne brigajo. No, da kaj takšnega prihaja iz levega političnega bloka, niti ni presenetljivo, saj tu že kot pravilo velja, da je za dosego političnih točk najbolj priročno poblaznelo vse-vprek-udarjanje po največji opozicijski stranki SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši ter Cerkvi. Njuna reakcija prav tako ni presenetljiva v luči preteklih razprav okoli družinskega zakonika. Kot je znano, je pred časom predsednica parlamentarnega odbora za družino Andreja Črnak Meglič, kar tako, „by the way“, ker se je njej tako zazdelo, iz razprave izključila predsednika Civilne iniciative za družino in pravice otrok Aleša Primca. Predsednika civilne družbe, ki predstavlja več kot 65.000 Slovenk in Slovencev! S tem je delu državljanov in državljank dala jasno sporočilo: vaše mnenje je nepomembno! Enako sporočilo sta pretekli teden več kot 50-odstotnemu delu prebivalstva, ki ga v državi predstavljajo katoličani, sporočila poslanca Juri in Žnidaršič. Po njunem mnenju se več kot polovica državljanov in državljank nima kaj vtikati v vprašanje o družinskem zakoniku. Kot da ta ne bi zadeval vseh državljanov. Nekaj podobnega se je zgodilo pred leti, ko smo imeli referendum o RTV. Takrat je Cerkev izrekla podporo zakonu. Isti ljudje so takrat zagnali vik in krik, in tako kot danes, Cervki odrekli pravico izrekanja o družbenopolitičnih vprašanjih. Takšna reakcija je bila obakrat izredno platonistična. Po Platonu se o nečem lahko izrekajo samo tisti, ki imajo o dotični stvari védenje. Vsi ostali so izvzeti iz dialoga. Kako to spominja na polpreteklo zgodovino, ko so vladale manjšinske elite nad večino v obliki totalitaristične komunistične partije! Kontinuiteta, zaobjeta v današnji tranzicijski levici, pa je očitno pozabila, da je dialog v demokratični družbi namenjem vsem, še zlasti, ker je danes pretok informacij hitrejši in do njih lahko dostopa kdorkoli, kjerkoli. A če vse to s strani levice ni presenetljivo, pa je presenetljivo njihovo sprenevedanje, da se pri sejanju nestrpnosti vedno sklicujejo na demokratične standarde. Tako pa se praviloma izkaže, da so s svojo selektivno demokracijo tem standardom v bistvu nevarni.

V teh dneh 50. obletnico uradne ustanovitve praznuje Gibanje neuvrščenih. Ob tej priložnosti so v Beogradu pripravili dvodnevno ministrsko konferenco Gibanja. Zasedanja so se udeležili predstavniki več kot sto držav. Med njimi je bil tudi slovenski zunanji minister Samuel Žbogar. To je v javnosti sprožilo val kritik in ogorčenosti. O tem v nadaljevanju.

Neuvrščeni

Gibanje neuvrščenih so septembra, leta 1961, ustanovili tedanji voditelji Jugoslavije Josip Broz – Tito, Indije Nehru, Egipta Gamal Abdel Naser in Indonezije Sukarno. Nastalo je kot protiutež takratni blokovski delitvi sveta, pa tudi kot odgovor na zahodni in vzhodni vojaški pakt. Ustanovitveno zasedanje je prav tako potekalo v Beogradu. Udeležilo se ga je 25 držav. Držav, ki niso želele pripadati nobenemu svetovnemu bloku oziroma vojaški zvezi. Njihova bistvena vloga je bila v krepitvi moči držav tretjega sveta in boj proti kolonializmu. A tudi te države so se že dobro desetletje po ustanovitvi gibanja začele uvrščati, ali v zahodni ali v vzhodni blok. Različni pogledi na napad Sovjetske zveze na Afganistan, so leta 1979 dokončno zlomile omenjeno gibanje. Po smrti ustanoviteljev, je vpliv Gibanja neuvrščenih začelo močno slabeti. Vsakršno veljavo v mednarodni javnosti pa je izgubilo s propadom vzhodnega bloka in začetkom demokratizacije nekdanjih vzhodnih komunističnih držav. Vseeno pa je preživelo. Danes šteje 118 držav članic in 18 držav opazovalk. Med njimi ni Slovenije. Gibanje še vedno ohranja svoje prvotno bistvo.

Orodje za širjenje komunizma

Kot sem že omenil, se je ministrskega zasedanja v Beogradu udeležil tudi slovenski minister Žbogar, kar je v javnosti sprožilo številne kritike. Mnogi, kot je na primer zgodovinar Stane Granda, opozarjajo, da je Gibanje neuvrščenih zelo vprašljivo. Za Radio Ognjišče je poudaril, da so med člani Gibanja bili ali so še mnogi ljudje, ki imajo krvave roke od zatiranja ljudi v svojih državah. Med drugim omenja, da je eden izmed članov Gibanja tudi sedanji libijski voditelj Moamer Gadafi, ki se je vojaško šolal prav v Jugoslaviji. Podobno menijo v podmladku stranke Nove Slovenije, kjer so zapisali, da je bila udeležba ministra Žbogarja v Beogradu zunanjepolitični fiasko. Tudi oni so opozorili, da so vodilne članice Gibanja države, v katerih se zatira demokracijo in svobodo, s čimer se sistematično kršijo človekove pravice in svoboščine. Glede omenjenega Gibanja pa vsekakor lahko tudi rečemo, da je bilo eno izmed Titovih orodij, kako širiti komunistično ideologijo v države članice.

Strel v prazno

Glede na to, da je za sedanjo oblast nekdanji krvoločni diktator Tito še vedno spoštovanja vredna ikona, kar izkazuje poimenovanje ene izmed ljubljanskih ulic po njem, pa tudi dejstvo, da v Velenju še vedno stoji njegov kip, ki bi po vseh demokratičnih standardih sodil v enega izmed zgodovinskih muzejev, Žbogarjeva udeležba v Beogradu ni presenetljiva. Že prav, da je lobiral pri afriških državah za glasove za sedež v Varnostni svet Združenih narodov, kar je seveda pohvalno. Sporno pa je dejstvno, kje je lobiral. To pa je milo rečeno vsaj tako butasto, kakor je bilo sklepanje poslov premiera Boruta Pahorja z libijskim samodržcem Gadafijem, da bi rešil Zidarjev SCT in pripeljal krvavega investitorja v ljubljanske Stožice.

Slovenija – neverodostojen zunanjepolitični partner?

Zunanji minister Samuel Žbogar je z udeležbo na zasedanju Gibanja neuvrščenih ob 50. obletnici ustanovitve vsekakor pokazal, da ima sedanja vlada poleg gospodarske in fiskalne, zgrešeno tudi zunanjo politiko. Če gre pohvaliti njegovo prizadevanje za pridobivanje glasov za članstvo v Varnostnemu svetu Združenih narodov, pa je vsekakor nerazumljiva poteza, da to podporo išče pri državah, katerim vladajo diktatorji. Slovenija kot članica Evropske unije in Nata bi namreč morala krepiti sodelovanje z gospodarsko in demokratično razvitimi državami. Verjamem, da tako zgrešena zunanja politika, kot jo kaže sedanja vlada, dolgoročno ne more krepiti ugleda naše države v mednarodni skupnosti. Prej jo dela za nerelevantnega, neresnega in neverodostojnega partnerja v demokratični skupini gospodarsko razvitih držav.

Pa smo ga vendarle dočakali. Mnenje Računskega sodišča o pravilnosti najema stavbe Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) na Dimičevi. Prvi mož Računskega sodišča, Igor Šoltes, je za ugotovitev, ali sta bila najema pravilna ali ne potreboval kar 418 dni! In ko smo nekateri že opozarjali, da tako neodločen človek ne bi smel zasedati tako pomembnega mesta, kot je predstojnik Računskega sodišča, je ta udaril po mizi in izdal negativno mnenje o zadevi.

Reševanje vojakinje Katarine

Stavba NPU buri duhove že približno tri leta. Po besedah notranje ministrice Katarine Kresal je bila izpogajana najemnina najcenejša in najbolj racionalna. A mediji so Kresalovo večkrat ujeli na laži. Enako so jo ujeli na laži opozicijski poslanci. Zato so zoper njo vložili interpelacijo, ki pa jo je Kresalova prestala. Računsko sodišče in protikorupcijska komisija sta sporni najem stavbe na Dimičevi 16 v Ljubljani ponovno pod drobnogled vzeli maja, ko je Kresalova poskušala rešiti zaplet preko Reiffeisen-Leasinga, ki je želel stavbo odkupiti. Kako bi se to zgodilo? Dunajska banka Raiffeisen-Leasing je, kot je znano, notranjemu ministrstvu oz. ministrici osebno poslala ponudbo, da lahko stavbo odkupi od ministričinega dobrega prijatelja in lastnika objekta Igorja Jurija Pogačarja. Predlagali so, da bi Pogačar objekt prodal novoustanovljeni družbi, ki bi bila v stoodstotni lasti banke. Ta bi nato stavbo prodala naprej ministrstvu. To bi po 24 letih odplačevanja obrokov postalo lastnik stavbe. Ministrstvo po veljavni pogodbi sedaj mesečno Pogačarju plačuje 136 tisoč evrov najemnine, stavba pa po odplačanih obrokih ne bo v lasti ministrstva. Banka Raiffeisen pa bi za najem mesečno prejela nekaj čez 118 tisoč evrov brez DDV-ja. Takrat je bilo zanimivo, da Pogačar o tem ni vedel ničesar. Prav tako o tem niso vedeli ničesar v banki Hypo, ki je stavbo Pogačarju prodala na lizing. Redkobesedni so bili tudi v Raiffeisen-Leasingu. To je, jasno da, sprožilo pomisleke v javnosti, da Kresalova zadevo rešuje na lastno pest. Ta je kasneje na svojem blogu zapisala, da so omenjene navedbe medijev zarota proti njej. Računsko sodišče je, z negativnim mnenjem, kajpak, tudi ta njen poskus pranja lastne krivde, postavilo pod velik vprašaj.

Kršenje zakonov

Poskus Kresalove, da notranje ministrstvo kljub, recimo milo temu, neposrečeni pogodbi o najemu, pride do končnega lastništva stavbe, je torej splavalo po vodi. Prav ta pogodba o najemu, namesto o odkupu, pa je srž problema, zaradi katerega je Kresalova dobila negativno mnenje sodišča. Ta ji med drugim očita tudi, da pred sklenitvijo pogodbe ni preverila, kakšne so potrebe po najemu novih prostorov. Po njihovi oceni tako obstaja tveganje, da je bila najprej sprejeta odločitev o pridobitvi prostorov na Dimičevi v Ljubljani, šele po tem pa so bili izvedeni postopki, ki naj bi upravičili njihovo pridobitev, tako formalno, kot ekonomsko. Revizijsko poročilo to jasno označuje kot negospodarno ravnanje, saj so se kljub novim prostorom, prostorske težave ohranile, povečali pa so se tudi izdatki za najemnine. Notranje ministrstvo je tako po oceni Računskega sodišča v času vodenja Katarine Kresal kršilo zakon o javnem naročanju, zakon o javno-zasebnem partnerstvu, pa tudi zakon o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin.

Brez razrešitve

Kljub sumljivim poslom pa Računsko sodišče ni predlagalo razrešitve ministrice. Šoltes je povedal, da so ministrstvu in vladi namesto tega dali določena priporočila, da preučijo vse možnosti za preoblikovanje najemnega razmerja, ki bi na koncu pripeljalo do lastništva najetih prostorov. Vkolikor ministrstvo tega ne bo storilo, bo sledil poziv k njeni razrešitvi. Kljub temu, da se sodišče za poziv k razrešitvi ni odločilo, je po objavi mnenja, presenetila ministrica sama. Kot prva dama Ministrstva za notranje zadeve, se je odločila, da premieru Pahorju ponudi svoj odstop. Ta je možnost odstopa ministrice že zavrnil. To pa pomeni, da premier Pahor očividno in jasno podpira korupcijo in gospodarski kriminal v vrstah svojih lastnih funkcionarjev.

vir slike: Nsi

V teh dneh ni segreto samo poletno ozračje. Vse bolj se postavljajo tudi smerokazi, ki vodijo proti predčasnim volitvam. Tako smo v minulih dneh dobili manjšinsko vlado v pravem pomenu besede, ko je iz koalicije v opozicijo prebežal Gregor Golobič s svojo stranko Zares. Nato so odstopile vse tri Zaresove ministrice, stranko zapuščajo poslanci, 1. septembra pa bo odstopil tudi predsednik Državnega zbora Gantar.

Slovenija zmore več

Ob dejstvu, da se vladni Titanik vse bolj potaplja, največja opozicijska stranka SDS ne izgublja svojega časa. Lotila se je namreč sestavljanja programa. Razvojni del je že predstavila, prav tako nujne protikrizne ukrepe. Dala jih je tudi v javno razpravo na spletno stran, kjer lahko volivci naslovimo kritike in predloge za boljšo prihodnost Slovenije. V SDS so pojasnili, da so se za tak korak zbiranja predlogov odločili, ker menijo, da med ljudmi obstaja ogromno neizkoriščenega znanja in idej. Predstavljeni del programa je konkreten. Tako vsebuje štiri ustavne spremembe s področja trajnostnega razvoja, javnih financ in gospodarstva, kot npr. omejitev javne porabe deleža BDP na 45 odstotkov, opredelitev lastnine tudi kot odgovornosti, ipd. Poudarjajo, da bo potrebno življenjski standard Slovencev dvigniti nad povprečno raven med članicami OECD, za kar pa bo potrebno vzpostaviti ravnotežje med socialno državo in tržnim gospodarstvom. Prav tako poudarjajo nujnost lastniškega prestrukturiranja bank, še posebej NLB. Zato predlagajo 25 plus en odstotni delež države v bankah in državnih podjetjih. To pomeni, da bi država bila zgolj regulator, da ne bi prišlo do sovražnih prevzemov s strani lastnikov.

So far so good!

Tako bi najbrž dejal premier Pahor. A glej ga zlomka! Predlog programa in način zbiranja predlogov, sta šla hitro v nos alfa samcu Zaresa, Golobiču, in prvi dami liberalne demokracije, Kresalovi. Golobič ocenjuje, da se je predvolilna kampanja že začela, pa čeprav sploh še ni znano, ali in kdaj sploh bodo predčasne volitve. Meni, da Slovenija ne potrebuje programa, ki ga bodo napisali volivci – mar ni to zavestno norčevanje in poniževanje sposobnosti volivcev? Kresalova pa je na svojem blogu, kar tako, pavšalno ocenila, da je pač program največje opozicijske stranke poln stereotipov. A glej ga zlomka! Zna kdo našteti konkretne vsebinske programske usmeritve LDS-a iz leta 2008? Pustimo ob strani bedne parole, kot so „Slovenijo se da voditi bolje“ in pa „Samo pravna država je dobra država“. Težko jih bomo našli. Tranzicijska levica namreč volitev ni zmagala s programom, marveč z aferaštvom in goljufijo. Z izmišljeno Patrio! Zato mogoče ne bi bilo slabo, da bi tako Golobiču kot Kresalovi nekdo svetoval, naj v konkretnem primeru raje utihneta, če ne zmoreta argumentirano odgovoriti na program z lastnim, boljšim programom.

A tudi to bo težka naloga za tranzicijsko levico. Glede na pretekle dogodke, je bolj verjetno, da bo prišlo do kakšnega novega velikega poka, tik pred volitvami. Pričakujemo lahko obuditev arhaičnih duhov, ki že pošteno zaudarjajo po formaldehidu, kot npr. orožarska afera, pa pogrevanje slabo kuhane juhe, od katere nam je že vsem slabo – afera Patria. V bistvu se je že začelo. Tako preko Türkovega svetovalca Perčiča, preko NLB, kot tudi preko Ministrstva za kulturo.

Predčasne volitve so torej vse bolj verjetne. Napoveduje jih tudi premier Pahor. Ozračje v tem oziru se vse bolj ogreva, pričakovati pa je, da bo na političnem parketu v prihodnjih mesecih še precej pasje. V dobro države lahko upamo samo, da bodo volivci izkazali takšno modrost, kot so jo na nedeljskih lokalnih volitvah v Kopru, kjer je tretji županski mandat, z veliko večino, že tretjič pripadel Borisu Popoviču. Tam sta namreč volivce prepričala sposoben kandidat in dober vsebinski program. Aferam, lepotici in zveri, pa so rekli – adijo!

Resnično verjamem, da se začenja zbirati skupina ljudi, ki se odpravlja na neko novo, nadvse veliko epohalno potovanje, katere cilj je osvoboditev Slovenije izpod spon komunističnega režima, ki se po dvajsetih letih samostojne države ponovno dviga z vso močjo. Če je Demos uspel našo državo osamosvojiti, pa mu je pošla moč za njeno osvoboditev. To je sedaj naša naloga. Tukaj in zdaj. In pri tem nimamo več veliko časa.
Sedanja vlada, pod vodstvom Boruta Pahorja, se na vse pretege trudi spraviti nas v zlato dobo komunizma. To ji tudi uspeva. 5. junija nas čaka trojni referendum.

1. O pokojninski reformi: Ta je napisana tako, da bo, če ne pade, državljane pahnila v neizmerno revščino. Manjše oz. mizerne bodo pokojnine zdajšnjih upokojencev, tisti, ki delamo, pa bomo morali delati do 65. leta starosti, dobili bomo slabo pokojnino, če jo sploh bomo. Enako slabe bodo plače.
2. O preprečevanju dela na črno: Ta je napisan tako, da ukinja medsosedsko pomoč. Še več – jo kriminalizira. Primer: če ste elektrikar, sosedu ne boste smeli zamenjati žarnice, ker bo to delo na črno. Zakon bo tako ljudi še bolj oddaljil med seboj. Povečani bodo tudi medsosedski spori.
3. Zakon o arhivih: Ta zahteva zaprtje tistega dela arhivov, ki se nanašajo na delovanje nekdanje UDBE. Namen je, seveda, da se ne bi razkrila resnica o tem, kdo je in kdo še deluje skozi to organizacijo tajne policije nekdanjega totalitarnega režima.

Sedanja vlada dobro ve, kaj dela. Revnemu in skreganemu narodu ter narodu, ki mu je prikrita resnica, je lahko vladati. Lep primer je Severna Koreja, kjer komunizem kaže trenutno najhujše zobe. Hvala Bogu nas trenutno še namlo ščiti zaledje Evropske unije. A tudi to ne utegne biti dolgoročno. Logična posledica vsega prizadevanja sedanje vlade je, da se vzpostavi totalitarna oblast tudi tako, da se Slovenijo osami od mednarodne javnosti. Zato gre pričakovati tudi pobudo o izhodu naše države iz Evropske unije. V tem primeru bi bili osamljeni tako, kot je osamljena Severna Koreja. Slovenija je na tej poti. Poti nesvobode, neenakosti, nepravnosti.