Erlah

Minuli petek, ko sem v novinarski redakciji pisal prispevek, je sodelavec Marjan stopil do mene in me vprašal, če bi sodeloval v njegovi študentski oddaji. Seveda sem rekel, da ni problema. Nato sem vprašal o čem bomo govorili. Rekel je, da o Slomšku, ki je seveda te dni še kako aktualna oseba.

Čez vikend sem začel premišljevati, da o Slomšku v bistvu nič ne vem, razen tega, da je bil škof, da je iz Št. Andraža prestavil škofijski sedež v Maribor ter da je avtor knjižice Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Stisnilo me je, ker nisem vedel, kaj naj v oddaji sploh povem.

No, ko smo se pred oddajo zbrali skupaj s sodelavkami in sodelavcem, ki so bili v nekako enakem položaju, mi je postalo lažje. Nisem bil edini, ki sem pojamral, da Slomška v bistvu niti ne poznam. In smo šli v studio…

V tem zapisu bi izpostavil predvsem dve stvari, ki sem ju tekom oddaje (mimogrede, ta je bila odličen prikaz, kako se eno uro pogovarjati o stvari o kateri nimaš pojma ) povedal:

1. Slomšek je aktualen:

Vse bolj postajamo ena velika globalna vas. Slovenija je pred petimi leti vstopila v Evropsko unijo in kot taka postala še bolj na prepihu različnih kultur. V vse bolj globaliziranem svetu lahko hitro pride do nevarnosti stapljanja različnih kultur, namesto dialoga. Slomšek se zaveda, da narod ne sme pozabiti svojih korenin, da mora gojiti svoj jezik, kajti skozi jezik se ustvarja narodova kultura in preko jezika se ohranja tudi vera. Slomšek je človek pri katerem se dialektično prepletata evangelij in narodova omika. Ravno v tem pa je Slomškova aktualnost. V njegovi zvestobi veselemu oznanilu in Katoliški Cerkvi – “Prava vera bodi vam luč, jezik materin ključ do zveličavne narodove omike.” Mar ni Katoliška Cerkev najbolj pristna globalizirana skupnost, ki združuje mnogo različnih kultur znoraj katere vsaka ohranja svojo prepoznavno identiteto? Kardinal Franc Rode v svoji knjižici Vera in kultura v Evropi izpostavlja izziv sodobne Evrope, in sicer, ali bo zmogla biti skupni dom, v katerem se bo znalo in moglo prepoznati njenih 455 milijonov prebivalcev? Mislim, da Evropa recept, kako naj na ta izziv odgovori lahko najde v Slomšku.

2. Svetništvo:

Svetnika, ki bi ju skoraj vedno izpostavil sta Ignacij Antiohijski, ki je bil učenec Polikarpa. Slednji je bil učenec evangelista Janeza. Torej smo v prvi polovici drugega stoletja. Ignacij Antiohijski je bil mučenec. Nasilne smrti je umrl v rimskem Koloseju. Pri njem me nagovarja predvsem njegova krotkost in njegovo pojmovanje mučeništva kot evharistije. Svojim vernikom v Rim piše, naj nikar ne posredujejo zanj, saj bo njegovo telo (kot tempelj Sv. Duha smo, kakor pravi Ignacij “theophoros” – kristonosci) evharistija zverem.

Kot drugega pa bi seveda izpostavil Sebastjana, ki je moj krstni zavetnik. Izpostavljam pa ga zato, ker se mi po značaju (kolikor sem bral njegov življenjepis) zdi zelo podoben. V bolj postmodernem izrazoslovju bi kdo rekel, da je “tip imel jajca”.

Pa vendar so to svetniki, ki so nam kar precej oddaljeni. Recimo oba sta iz prvih stoletij po Kristusu. Kar lep čas nas loči. Kaj pa z bolj sodobnimi svetniki? Kakšna vez pa nas povezuje z njimi? V Sloveniji imamo kar nekaj svetniških kandidatov, ki čakajo, da pridejo na oltar: Vovk, Baraga, Gnidovec, Halas,idr. Pa vendar, če me vprašate, so tudi oni nekako oddaljeni. Ob njih si lahko mislimo:”Ja, oni…že…” Kaj pa še kakšni bližnji svetniki? Recimo kar tisti iz naših župnij? Tu se predvsem spomnim na dva človeka, katerima sem prinašal obhajilo. Naš nekdanji mežnar Tonček, ki je še živ in pa mama mojega rojaka, misionarja Stankota, ki pa je že pokojna. Dva izredno sveta človeka. Sam sem šele tu dobil izkušnjo tistega, kar Cerkev pravi:”Vsak je poklican k svetosti.”

Ta teden je na poseben način Slomškov. Od ponedeljka pa do srede so sodelavci Radia Ognjišče kolesarili po Slomškovih poteh. Kolesarjenje so sklenili včeraj zvečer ob molitvenem bdenju na njegovem grobu v mariborski stolni cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Podvig je bil vsekakor naporen, to rad verjamem, a tudi duhovno bogat. Danes je Slomškov god. V soboto pa bo v Mariboru na štadionu veliko Slomškovo slavje. Program se začne ob 11. uri, ko bomo sodelavci Radia Ognjišče pripravili bogat duhovno glasbeni uvod v Sveto mašo, ki bo ob 12. uri. Ob slovesnem somaševanju vseh slovenskih in okoliških škofov, jo bo daroval apostolski nuncij Santos Abryl y Castello.

Oznanjam vam velike reči. Imenujejo se “vrednote NOB”. Velika večina vas teh vrednot ne pozna. Zato je prav, da se obelodanijo. Hkrati pa je prav, da se obelodani vrednost tistih, ki te vrednote poosebljajo. Neprecenljive so. Dosegljive le pronicljivemu umu in govorijo resnico o NOB, čeprav pred nas stopajo še kako živo in še kako glasno govorijo. Teharje, Huda jama, Kočevski Rog…Tako se imenujejo. Trupla in kri so. Smrt, strel, zločin in laž – to so vrednte NOB. V ničemer drugačne od vrednot fašizma in nacizma. Isto so. To sporoča kup pobitih. In je mar Zveza združenj borcev za vrednote NOB kaj drugega, kot nemška neonacistična gibanja? Ne. Oboji zagovarjajo eno in isto – klanje!

Sebastjan Erlah – O Gospod moj Bog

Sebastjan Erlah – Aleluja (Kamor koli greš)

Pred nami je kar nekaj zanimivih dogodkov. Prvi se začenja že danes zvečer, ko bo slovenska nogometna izbrana vrsta nastopila proti znani, a vseeno eksotični nogometni reprezentanci San Marina. Seveda pričakujemo gladko zmago, vendar glede na zadnji trend nogometa pri nas – v mislih imam polom Maribora in Interblocka na evropski sceni – je okus pričakovanja vse prej kot slasten. V štabu reprezentance napovedujejo igro na zmago, pri kateri ni prostora za filozofiranje. Tovrstne napovedi razno raznih klubskih strategov in pokatančevih selektorjev že nekako utrujajo. Mogoče ne bi bilo slabo za kanček filozofije, in sicer kot nasvet za trenerje s strani Ludvika Wittgensteina, ki je nekoč povedal, da je o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, bolje molčati. Tudi logična posledica je, da vsaka ekipa, ki tekmuje, tekmuje na zmago in ne na poraz. Ker pa je žoga okrogla in splet okoliščin nepredvidljiv, pa so vsakršne napovedi nemogoče.

V prihodnjih mesecih nas čaka tudi prvo zasedanje novih evropskih poslancev. Delovni koledar jim je za september in oktober postregel s pestrim „programom“. Prvi teden septembra bo tako namenjen odborom. Med 14. in 17. septembrom pa bo v Strasbourgu potekalo plenarno zasedanje. Novoizvoljeni evropski poslanci bodo najprej pregledali dosjeje iz prejšnjega mandata. Nato bodo odprli nove zakonodajne dosjeje. To bo storil Odbor za nadzor proračuna. Sopredsedujoči pri Skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Luigi de Magistris, pojasnjuje, da mora „ta odbor preveriti, da Evropska unija svoj proračun uporablja pravilno. Njegova vloga je pomembna, saj mora nadzorovati pravilno porabo sredstev. Lahko je pomembno orodje v smislu preglednosti in zakonitosti“.

Za intenzivna pogajanja bo vsekakor poskrbelo vprašanje, ali bo parlament dal predsedniku Evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu nov mandat. Vendar bo šele po konferenci predsednikov, ki bo 10. septembra, znano, če bo to vprašanje na dnevnem redu. V zvezi s tem Evropski liberalci in demokrati niso podali svojih stališč. Njihova izbira pa bo odločilna. Kar zadeva zelene in evropske socialiste, ni presenečenj: glasovali bodo proti kandidatu, ki ga podpira Evropska ljudska stranka. Daniel Cohn – Bendit iz skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze meni, da je to „kar delajo samomor. To bodo spoznali septembra. Želeli bodo preložiti glasovanje, ki pa bo naenkrat pospešeno. A vsi novinarji pišejo, da bo Barroso po vsej verjetnosti ponovno izvoljen. Srečamo se večkrat v življenju“.

Odločilni datum za institucije Evropske unije bo 2. oktober. Irci bodo že drugič izrazili svoje mnenje na referendumu o Lizbonski pogodbi. Njena ratifikacija bo vplivala na preostale parlamentarne dejavnosti. Evropski poslanci bodo komentirali irsko odločitev 7. in 8. oktobra med mini-plenarnim zasedanjem v Bruslju. Dva tedna kasneje bo sledilo plenarno zasedanje v Strasbourgu. Konec oktobra bo potekal vrh voditeljev držav unije in vlad pod švedskim predsedovanjem. Izredni vrh bi lahko potekal tudi septembra, tako da bi našli skupno evropsko stališče še pred vrhom G-20.

Pred nami je tudi pritožba v zvezi z obsodbo Mjanmarske opozicijske voditeljice Aung San Su Kyi. To njeni odvetniki nameravajo vložiti še danes. Spomnimo: Su Kyijeva je bila včeraj ponovno obsojena na 18 mesecev hišnega pripora. Tega je sicer vajena, saj je večino zadnjih 20 let tako in tako preživela v njem. In zakaj je šlo? Vse to zaradi tega, ker je neki američan preplaval jezero blizu njene hiše in vdrl vanjo. Tam je preživel noč, Su Kyijeva pa je bila obtožena kršenja določil hišnega zapora. Seveda dogodek je bil odličen povod za to, da Su Kyijevo preko montiranega procesa, ki spominja na montirane procese, ki jo je izvajala komunistična partija na našem ozemlju – npr. Nagodetov proces – držijo proč od volitev, ki so v tej državi napovedane za drugo leto. A Su Kyijeva ostaja neomajna in vztraja pri tem, kar je povedala že po svojem prvem izpustu iz hišnega zapora. Dejala je, da se počuti svobodno, saj se pri vsem tem niso mogli dotakniti njenih načel in tega v kar verjame. To pa je najbolj pomembno, je poudarila.

Mogoče se nam obeta tudi strokovna ocena, ali je smiselno obnavljati partizansko bolnišnico Franjo, ki jo odnese skoraj vsaka druga ujma, ki se razbesni nad tistimi kraji. Predlog je podala predsednica Nsi Ljudmila Novak, saj meni, da konstantne obnove, še posebej pa v času trenutne gospodarske in finančne krize, državo predrago stane. Denar, ki bi ga namenili temu kulturnemu spomeniku, ki nas vse spominja na vrednote NOB, ki se vse bolj kažejo v primerih kot je Huda jama, bi seveda lahko porabili za kaj bolj koristnega. Na primer za reševanje podjetja Mure in s tem večjo količino delovnih mest.

Pričakovano so se na njene besede odzvali v Mladem forumu SD ter z njimi kasneje sama presvetla gospa Spomenka Hribar. V svojih izvajanjih, ki spominjajo na zadnja ravnanja Rusije na ozemlju nekdanje Sovjetske Zveze – Rusija se obnaša, kot da je Bog in batina na celotnem področju in se vmešava v suverenost njenih sosed – so pokazali svoje prave obraze, ki žejno hrepenijo po totalitarnem obvladovanju položaja, saj bi najraje videli, da bi bila opozicija oz. drugače misleči tiho. Kako zanimiv jugostalinističen nazor! Dobro je, da živimo v demokratični Evropi, ki za razliko od naših boljševističnih vladarjev dovoljuje svobodo govora. Dobro tudi, da nismo v Burmi, kjer bi, po zgledu tamkajšnje vojaške hunte, Novakovo najbrž zaprli v svoj dom, ker razmišlja demokratično! In potem beremo v pismih bralcev v Družini prispevek z naslovom, ki nam pove, da pri nas komunizma ni bilo in ki prihaja izpod peresa Mirana Potrča!

Spričo dogodkov se legitimno lahko vprašamo, ali sploh imamo pravno državo. Moj odgovor je: Ne, nimamo! Sicer bi, kakor si za zgled lahko vzamemo Nemčijo, obsodili vojne zločince in tiste, ki so odgovorni za povojne poboje. Medtem, ko se v Sloveniji glede tega še nič ni premaknilo, pa je Nemčija včeraj obsodila nekdanjega nacističnega poveljnika Josefa Scheungraberja. Obtožnica ga je bremenila ukaza poboja italijanskih civilistov leta 1944. Že leta 2006 pa je bil v Italiji obsojen na dosmrtno ječo. Strinjam se z avtorjem knjige Huda jama, Romanom Leljakom, ki je ob predstavitvi svoje knjige povedal, da bi, če bi bila Slovenija pravna država, v trenutku, ko je predsednik Zveze borcev – te organizacije, ki je napojena s krvjo nedolžno pomorjenih ljudi med in po drugi svetovni vojni – prvi partizan, Janez Stanovnik priznal, da je vedel za zločine, morala do njega pristopiti policija in ga v lisicah odvesti za rešetke, saj je s tem priznal zločin in spričo svojega vedenja in neukrepanja nosi krivdo za te poboje!

Na Hrvaškem danes praznujejo dan zmage in domovinske hvaležnosti ter dan veteranov v spomin na operacijo Nevihta. V tej operaciji so hrvaški vojaki in policisti leta 1995 vrnili Knin in del hrvaškega ozemlja, ki je bilo pet let pod nadzorom srbskih upornikov.

Več kot 20 tisoč pripadnikov hrvaških varnostnih sil je po 84 urah akcije Nevihta uspelo vrniti približno 10 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja ali približno petino državnega teritorija. Kot poudarjajo na Hrvaškem, je uspešna akcija, ki se je končala 5. avgusta 1995, med ostalim vplivala na konec vojne v BiH ter na mirno reintegracijo vzhodne Slavonije, ki je sicer ostala pod nadzorom srbskih upornikov do leta 1997. Takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman je po uspeli operaciji dejal:

Resnično! Ta dan lahko imenujemo kot dan konca hrvaškega trpljenja. To, kar smo naredili danes ni samo osvoboditev do sedaj okupiranih področij. To je ustvarjanje temeljev za samostojno in suvereno Hrvaško državo, za bodoča stoletja!

Tudi letošnja osrednja slovesnost je potekala v Kninu. Začela se je s prižiganjem sveč in polaganjem vencev na mestnem pokopališču ter z dvigom zastave na kninski trdnjavi ob navzočnosti najvišjih predstavnikov države. Opoldne je sveto mašo v čast žrtvam vojne daroval vojaški ordinarij Juraj Jezerinac, ki je že včeraj povedal:

Očitno je, da se tiste, ki so ustvarjali to državo, skupaj z njenim prvim predsednikom dr. Franjom Tuđmanom, želi oblatiti. Očitno je, da se te naše junake želi prikazati kot tiste, ki so v breme družbi. In tako se vprašamo; kateri družbi so oni v breme?

in dodal:

Resnico o naših junakih moramo čuvati, saj nas samo resnica osvobaja.

Sicer pa so organizatorji v Knin povabili več tisoč veteranov, ki so se sprehodili po mestu skupaj z omenjenimi pripadniki Hrvaške vojske ter se nato zbrali na mestnem stadionu kjer so potekali nagovori državnih uradnikov. Zvečer v Kninu sledi še koncert narodno-zabavne glasbe in ognjemet.

Pri založbi Atilova knjiga je izšla knjiga avtorja Romana Leljaka z naslovom Huda jama. Avtor, ki je že leta 1989 izdal prvo knjigo Teharske žive rane, pravi, da so za povojne poboje krive izključno slovenske enote, saj naj bi takrat veljalo načelo naj vsak pobija svoje.

„Za povojne zločine v okolici Celja je odgovorno izključno slovensko partizanstvo, Narodno osvobodilna borba in slovenska komunistična partija. Naredili so genocid, zaradi česar bodo za vselej zapisani na črni strani zgodovine človeštva,“ je ob današnji predstavitvi knjige dejal njen avtor Roman Leljak. Kot je dejal, je bil vse od odkritja Hude jame marca letos, predvsem jezen, saj je del politične oblasti, še posebej pa borčevska organizacija pod vodstvom Janeza Stanovnika, ves čas ponavljala, da so za zločine na Celjskem krive razne četniške in druge enote. Leljak pravi, da to ni res in poudaril, da je s knjigo, ki je nastala v treh mesecih, želel objaviti nova pričevanja, ki bi javnosti jasno povedala, da je potrebno prenehati kriviti druge za zločine, ki smo jih Slovenci naredili sami. Tisto, kar je po njegovih besedah v knjigi najbolj novo in bo verjetno povzročilo tudi največ prahu, je poimenski seznam 640 pripadnikov Knoja, ki so v Celje kot brigada državne varnosti vkorakali 10. maja 1945. Ta enota je bila po Leljakovih besedah neposredna izvajalska roka Ozne pod vodstvom Ivana Mačka Matije in so po njenem nalogu izvajali večino pobojev na tem območju. Kot je še povedal, je seznam odstopil tudi skupini kriminalista Pavla Jamnika, ki je opravila zaslišanja z večino še živečih s tega seznama, ugotovitev, da je zločine zagrešila ta enota, pa je po njegovem nedvomna. Leljak je bil oster tudi do predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika, ki mu je v knjigi posvetil celotno poglavje oz. odprto pismo, v katerem mu s pomočjo zgodovinskih virov želi prikazati, kje je bila v času pobojev v Hudi jami nastanjena črnogorska partizanska enota, ki jo sam večkrat omenja kot tisto, ki naj bi zagrešila zločine, a naj to po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče. “Stanovnik je javno povedal, da je že takrat vedel za poboje. Če bi bila Slovenija pravna država, bi v tistem trenutku morala priti do njega skupina policistov, mu natakniti lisice in ga odpeljati, saj je priznal, da je vedel za genocid,” je bil oster avtor knjige.

Vprašanje, koliko časa bo še takšno zatiskanje oči pred resnico, je še kako aktualno. No, mogoče se nam pa v kratkem končno zgodi prvi proces v zvezi s povojnimi poboji v Sloveniji. Namreč v zvezi s taboriščem Šterntal pri Ptuju je tožilstvo vložilo ovadbo zoper nekdanjega komandanta Martina Štroglja, ki pa zanika, da bi kar koli vedel o pobojih – kakopak!

V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.

Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.

V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.

Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.

Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.

Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.

Italijanska poslanska zbornica je sprejela zahtevo, s katero je italijansko vlado pozvala, naj se pri Združenih narodih zavzame za svetovni moratorij na splave. Pri tem bi se morali sklicevati na prizadevanja Italije za uvedbo svetovnega moratorija na smrtno kazen, je dejal predsednik krščanskih demokratov Rocco Buttiglione.

Buttiglione, ki je tudi prvi podpisnik omenjene zahteve, je poudaril, da bi Združeni narodi morali z resolucijo obsoditi splav kot sredstvo za demografski nadzor in priznati pravico vsake ženske, da je ne prisilijo k temu dejanju. Prav tako bi, po Buttiglionejevih besedah, Združeni narodi morali priznati pravico zarodka in sprejeti ukrepe za boj proti gospodarskim in socialnim vzrokom za dejanje splava. Podobno zahtevo želi predložiti tudi Evropskemu parlamentu. Zadovoljstvo s pozivom poslanske zbornice je medtem že izrazil italijanski premier Silvio Berlusconi. Buttiglionejeve načrte pa podpira tudi Sveti sedež. Papež Benedikt XVI je namreč nedavno dejal, da bi moratoriju na smrtno kazen moral slediti moratorij na splave. Ob tem pa je združenje za pravice žensk opozorila pred kampanjami proti splavu.

Povzel bom članek Iva Keržeta z naslovom “Brez človeka v možnosti ni človeka v deju” in s podnaslovom “Aristotelsko-tomistični prispevek k razpravi o bioetiki, ki ga lahko beremo v zadnji številki revije Tretji dan.

Avtor članka začne s kratko predstavitvijo mednarodno znanega italijanskega filozofa Emanuela Severina, ki je v Italiji začel debato o splavu in jo odprl na filozofski ravni v italijanskem dnevniku Corriere della sera.

Svoj prispevek je omenjeni filozof zasnoval tako, da je jedro bioetiškega spora povezal s ključnima aristotelskima pojmoma deja (energeia) in možnosti (dynamis). Otrok je tako zmožen postati odrasel, že preden on to dejansko postane. Torej zarodek je človek v možnosti, s čimer se, tako Severin, strinjajo tako tisti, ki zastopajo stališče, da je zarodek že-človek, kot tisti, ki trdijo nasprotno. Eni trdijo, da je zarodek že-človek v možnosti. Drugi pa trdijo, da je zarodek, čeprav je v možnosti človek, vendarle še-ne-človek.

Po Aristotelu sta možnost in dej dva različna načina bitja. Ta dva načina pa se med seboj ne razlikujeta kot bitje in ne-bitje. Parmenidovo razumevanje gibanja privede do stališča, da spremembe sploh ni. Ta je le navidezna. Je zmota v našem dojemanju stvarnosti. Parmenid je uvidel, da če spremembo pojmujemo kot prehod bitja iz stanja, v katerem se le-to že nahaja, v stanje, kjer se le-to še ne nahaj, potem je sleherna sprememba protislovna. Zakaj tako? Zato, ker tako pojmovanje predpostavlja, da se spreminjajoče se bitje vsaj v nekem trenutku prehoda nahaja na meji stanja, v katerem se je izhodiščno nahajalo, t.j. na točki, ko hkrati še je in ni več v tem stanju. Vemo pa, da nekaj ne more biti hkrati že nekaj drugega in ne več nekaj drugega.

Ravno zato je Aristotel vpeljal pojma deja in možnosti, s čimer je uvidel parmenidovsko protislovje. Ugotovil je, da je sprememba prehod bitja iz stanja v katerem to že dejansko je, v stanje, v katerem le-to že je v možnosti, ni pa še v deju ali dejanskosti. Prehod v neko stanje pa lahko postane dejanski le, če je možen. S tem pa Aristotel izpostavi tudi, da prehod med stanjema ni prehod med bitjem in ničem, pač pa prehod znotraj bitja in sicer med dvema načinoma bitja (možnostjo in dejanskostjo).

Tako vidimo, da ima Severino prav, da v kolikor razumemo zarodek kot človeka v možnosti in v kolikor to možnost razumemo aristotelsko in obenem pravilno, da je treba zraodek razumeti ko že-človeka in ne kot še-ne-človeka. Za zarodek bi bilo tako kvečjemu možno reči, da še ni dejanski človek, kar pa ne pomeni, da ni človek, pač pa da je človek (v možnosti). Po Aristotelu je možnost isto kot bistvo, bistvo pa je tisto, kar je izraženo po definiciji. Bistvo in definicija nam povesta, kaj neka stvar je. Vprašanja “kaj je” pa ne smemo zamešati z vprašanjem “ali je”. Ker je nekaj prav ta nekaj, kolikor ustreza določeni definiciji ali bistvu, potem sledi, da je človek v možnosti po definiciji že človek, čeprav to še ni na ravni razvoja ali udejanjanja vseh svojih notranjih potencialov. Avtor članka k temu dodaja še, da je sodobna znanost ugotovila čutno zaznavni vidik tega, da je zarodek po definiciji že človek – njegov DNK, ki določa to zarodno celico kot človeško in kot zmožno, da udejanji vse svoje človeške potenciale.

A Severino je v omenjenem sestavku v Corriere della sera, svojo razpravo usmeril proti aristotelski pojem možnosti. Kerže pravi, da je to predvidljivo, ker ravno zanikanje obstoja možnosti in posledično priznanje dejanskosti kot edinega načina bitja, je edino, kar lahko upraviči parmenidovsko stališče, ki ga Severino tudi zastopa. Njegovo sklepanje, ki skuša ovreči aristotelsko zamisel možnosti gre v smer, kjer citira Aristotela, ki pravi, da je to, kar je v možnosti v možnosti glede na dve nasprotji. Kaj to pomeni? To pomeni, da če zarodek lahko postane človek v deju, potem prav zato, ker lahko postane, lahko postane tudi ne-človek. V zarodku sta ti dve nasprotji po nujnosti združeni. Prav zato pa zarodek ni človek.

Dalje v članku Kerže pokaže, da je za tako napačno Severinovo pojmovanje, kot tudi pojmovanje sodobne družbe krivo zamenjavanje protislovja in nasprotja oz. pozabljanje razlike, ki jo Aristotel jasno zariše v svojem logičnem kvadratu. Kontrarnost je namreč razmerje med univerzalnim trdilnim in univerzalnim nikalnim stavkom. Kontrarnost velja v eno smer: iz resničnosti enega sledi neresničnost drugega, obratno pa ne. Kontradikcija pa v logičnem kvadratu označuje razmerje med univerzalnim stavkom in njegovim zanikanjem, ki nastopa vedno v obliki partikularnega stavka.

Torej Aristotel pravi, da je možnost vedno možnost obeh členov protislovja, kar dalje pojasni, da to kar nima možnosti, da je, sploh ne more nikjer biti, medtem ko vse, kar ima možnost, lahko ni udejanjeno. En izid je torej ta, da se možnost lahko ne udejanji. Temu kontradiktorno nasproten izid pa je, da se možnost udejanji in s tem preneha biti zgolj možnost.

Pozaba razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo je tudi ena glavnih potez Heglovega filozofskega sistema, ki se je v polnosti pokazala v 20. stoletju, ko je prevladovala misel, da je negacija nekaj konstruktivnega (revolucionarno nasilje, ki naj bi uničilo neko danost preko katere bi vzpostavila nekaj novega, boljšega). To tezo o konstruktivnosti negacije cerkveno učiteljstvo označuje s pojmom kultura smrti.

Avtor članka zaključi, da če želimo preseči sodobno kulturo smrti, ne smemo pozabiti, da moramo preseči moderniteto kot tako. To pa je možno storiti le, če se bomo vrnili k Aristotelovi in Tomaževi metafiziki deja in možnosti ob ozaveščanju logičnih struktur v njenem ozadju, še posebej pa razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo. Odpiranje moderniteti, ki je med katoličani postala priljubljena po drugem vatikanskem koncilu nam skratka pri tem preseganju ne bo prav nič koristila, zaključi Kerže.