Mariborski župan Franc Kangler je minuli teden simbolično zaprl odlagališče odpadkov v Dogošah. Ob tem se za občino napoveduje nova rešitev za ravnanje z odpadki. Po besedah direktorice Snage Irene Bartok, naj bi septembra dali razpis za vzpostavitev sortirnice na Teznu. Z njo bi omogočili energetsko izrabo odpadkov namesto odlaganja. Torej, pomena energetske izrabe odpadkov se v Mariboru zavedajo. Kaj pa na gorenjskem?

Obdobje med letoma 2004 in 2006 je bilo burno, kar se tiče regijskega centra za ravnanje z odpadki. Občina Tržič naj bi dobila tak center. Stal naj bi na območju sedanje deponije Kovor, ki je po vseh meritvah dobila najboljšo oceno za vzpostavitev takega centra.  A Kovor je bil proti, kljub temu, da se je večina Tržičanov na referendumu odločila v prid regijskega centra. Krajani Kovorja so na vse mogoče načine hoteli preprečiti, da bi regijski center zaživel. Šli so celo tako daleč, da so se po kraju začeli pojavljati grafiti, ki so ščuvali proti takratnemu županu Ruparju. In kje smo sedaj?

Deponija Kovor ima dovoljenje za obratovanje samo še do konca leta. Kot trdijo na Ministrstvu za okolje, smo deponijo v Tržiču izgubili, trenutno pa nanjo pospešeno odlagajo tudi odpadke iz Kranja. Šli smo v projekt CERO, kjer se nesposobni župani, ki so se projektu pridružili, še vedno niso uspeli dogovoriti, kjer naj bi se smeti zbirale. S svojo nesposobnostjo so tik pred tem, da “zafurajo” Evropska sredstva in tako bo celotna Gorenjska ostala brez regijske deponije. Kot sem že omenil, so strokovnjaki dokazali, da je najboljša lokacija za tak center v Kovorju, vendar so se vrli ljudje v takratni tržiški opoziciji (LDS) s sedanjim županom Sajovicem na čelu odločili, da bodo temu projektu nasprotovali. Zahvaljujoč njihovemu uspešnemu nasprotovanju, ki je bil seveda politično motiviran, so da bo Tržič ob deponijo. Dosegli so, da bo celotna Gorenjska plačevala astronomske stroške za odvoz smeti v druge deponije izven Gorenjske regije. S tem pa so dosegli še to, da ne bomo prav nič ekološki.

Zakaj? Najbrž ni treba posebej predstavljati metode C2C (Cradle to Cradle), ki sta jo razvila priznana avtorja McDonough in Braungart. Metoda prinaša resnično ekološko proizvodnjo. Temu je želil slediti tudi Tržič z regijskim centrom za ravnanje z odpadki, ki ga je predlagal Rupar. Trenutna filozofija ravnanja z odpadki namreč temelji na zmanjšanju onesnaževanja, kar pa ne prinese ničesar. Omenjena avtorja sta ugtovila, da z zmanjševanjem še vedno onesnažujemo. S tem nismo za ekologijo storili ničesar. Kot resnično ekološko rešitev predlagata, da se smeti uporabijo kot nekaj koristnega in dobrega, kar pa je možno le, če so izdelki izdelani iz čistih surovin, kot je npr. pridobivanje eletkrične in termo energije iz smeti. Si predstavljate, da iz pridelane energije iz smeti dobite zastonj elektriko in ogrevanje, poleg tega pa še možnost termalne vode, pri čemer se pokaže možnost razvoja turizma, s tem pa se poveča možnost za zaposlovanje domačega kadra, kar npr. z raznimi Hofri in Lidli ne bo nihče uspel.

Da smeti pomenijo razvoj in denar se zaveda celo mafija v Italiji, ki za smeti celo ubija. Na Švedskem imajo zastonj ogrevanje okoliških krajev. Vse iz smeti. S takim regijskim centrom, bi Tržič ogromno pridobil na samem razvoju, česar se je takratni župan Rupar močno zavedal. A kaj, ko je politična motiviranost “proti” s strani takratne opozicije naredila občini zavestno toliko škode, da si trenutno sploh ne predstavljamo. In to samo zato, ker je projekt predlagal Rupar!

Pa naj še kdo reče, da sedanja vladajoča politična garnitura v Tržiču dela v dobro občine!

 Share now!

Kdor je bral zapise škofa Vovka z naslovom V spomin in opomin in kdor pozna položaj Katoliške Cerkve na Kitajskem, bo vedel, zakaj so Guličeve izjave v zvezi z vojašim ordinariatom nevarne in nosijo v sebi totalitarne težnje.

Gulič je namreč v Odmevih, dne 23.7.2010 dejal, da nasprotuje vojaškemu ordinariatu, ker se s tem izvaja “odstop dela suverenosti države s tem, da se v državotvorno ministrstvo postavlja ljudi, ki jih imenuje druga država.” To Guličevo izvajanje spominja na obisk škofa Antona Vovka pri vladi v sredo 23. oktobra 1946 pri takratnemu notranjemu ministru Borisu Kraigherju.

Škof se spominja, da je minister takole pričel pogovor:”O kakšnem imenovanju novih škofov nismo bili nič obveščeni, prepričan pa sem, da tudi centralna vlada v Beogradu ne, sicer bi bili mi od nje obceščeni. Na ta način bodo odnosi med nami in Cerkvijo le poslabšani.” Škof Vovk mu je takole odgovoril:”Med Cerkvijo in našo državo ni konkordata. Še ločitev je tu. Naš nuncij je Amerikanec, kjer je tudi ločitev Cerkve od države, je jako razgledan in točen v poslovanju, gotovo ve, kaj dela. Sicer pa pove cerkveni zakonik, da škofe imenuje edino le sveti oče.” Minister Kraigher nadaljuje:”Ravno to hočem poudariti, da ne dovolimo tega, da bi nam Vatikan določeval in imenoval brez nas škofe.” Odgovor škofa Vovka pa je zopet jasen:”Ponavljam, da more imenovati škofe samo Vatikan.” (pogovor med škofom Vovkom in ministrom Kraigherjem je vzet iz: Anton Vovk, V spomin in opomin, Ljubljana 2003, str. 97.)

Deluje znano? Guličevo stališče in delovanje je uperjeno proti vsem zdravim evropskim standardom. In ne samo to. Deluje zoper demokrcijo in s tem še enkrat, poleg notranje ministrice Katarine Kresal, pravosodnega ministra Aleša Zalarja in aktualnega tržiškega župana Boruta Sajovica, dokazuje, da v Sloveniji politična srenja nima pojma, kaj pomeni liberalna demokracija. Ne, liberalna demokracija ni podrejanje policije in sodstva določeni politični stranki ali kateri koli politični opciji. Liberalizem tudi ne pomeni, tako kot si očitno predstavlja minister za visoko šolstvo Gregor Golobič, da si podrediš medije. Ne, nikakor! In to nas lahko močno skrbi v prihodnosti, saj je od tega le korak do stanja, ki bi bilo podobno stanju na Kitajskem ali celo v Severni Koreji.
Da je že sam ustroj v stranki LDS totalitaren priča moj pogovor s tržiškim županom po lanskem božičnem koncertu MePZ Ignacij Hladnik Tržič pred župnijsko cerkvijo v Tržiču. Govorila sva o spornem družinskem zakoniku. Župan mi je priznal, da se z zakonikom ne strinja, da pa ga mora podpreti. Kako noro! In isti osebki na raznih sestankih govorijo o dobrem starem socializmu. Osebki, ki se kitijo s pripadnostjo liberalni demokraciji. Ja, lepo vas prosim, od kdaj pa liberalizem in socializem hodita skupaj z roko v roki? Nikoli. Niti slučajno.

Liberalec ne bo nikoli hvalil socializma, ker je to zanj zanikanje življenja (Nietzsche), saj socializem zahteva podrejanje avtoriteti, česar pa liberalizem ne prenese. Za to bo dovolj pokukati avtorja Piera Rosanvallona, kjer govori o (ekonomskem) liberalizmu.

 Share now!

Ljubezen je kot kozlanje – vedno preseneti.

Ljubezenska zveza je kot cigaretni dim – ko ga je največ, se hitro razblini, a vonj po njem ostane.

 Share now!

V tišini moje glave kričijo misli. Med njimi je ena še posebej glasna. Rad bi jo utišal, pa se ne da.Mogoče le za trenutek – sem ali pa tja, vendar dokončno? Ne, ta misel se ne da. Trdovratna je. Če se še tako trudim, pride na dan in me ubije. Potem me kljuva. Sem kakor glavni junak v prizoru, kjer, bodisi na križu ali kje drugje, visi truplo ali telo tik pred smrtjo. Dehidrirano, obnemoglo. Nastavljeno mrhovninarjem, vranom in jastrebom, ki počasi priletijo in kljuvajo že mrtvo ali pa še živo tkivo. Boli, a si obnemogel in ne moreš nič. Le solzo lahko spustiš, če ti je prizanešeno. Če ti prej vrane ne izkljujejo oči.
In potem črnina…kot izguba zavesti…Glasovi, ki jih tu pa tam slišim se oddaljujejo. Pred očmi se slike zameglijo. In stisne me v prsih. Vem, da je osvoboditev v tem, da bi to agonijo nekomu zaupal. Pa ga ni. Ni ga!…In glej! Tam v vsej temini v katero se pogrezam, vidim angela. Tako daleč stoji…bel. Njegov nasmeh me vabi ven. Trudim se. Oprijemam se vsakršne bilke, da bi prišel v njegov objem. A še ta mi obrne hrbet in gre svojo pot.
Ostanem sam s seboj, globoko v sebi s svojo mislijo.

 Share now!

Minuli teden je bil vroč. Pa ne samo zaradi visokih temeperatur, slovensko ozračje je že v začetku tedna dodobra ogrel napad vandalov na do gejev in lezbijk prijazen ljubljanski lokal Cafe Open in hišo sodnice, ki je lani obsodila napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Sledilo je tudi nadaljevanje razprave o družinskem zakoniku, kjer se je pokazala nedemokratičnost in nestrpnost do zagovornikov klasične družine s strani predsednice odbora Andreje Črnak-Meglič. Bili pa smo tudi v t.i. Tednu Parade ponosa, ki se je sklenil v soboto.

Napadalci so se lokala Cafe Open lotili z grafiti in molotovkami, na steno hiše, v kateri živi sodnica, pa so napisali „buška je buška“. V zadnjih desetih letih to ni edini napad. Pred enim letom so se nepridipravi pred omenjenim lokalom znesli nad gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem, napadi na sodnike pa so se zgodili tudi v Kopru, Mariboru, Kranju in Novem mestu.

S temi dejanji smo očitno postali država po zgledu Srbije in Italije, kjer se tamkajšnje mafije redno poslužujejo tovrstnih metod za ustrahovanje sodstva, ki je eno izmed treh vej oblasti. Na tej ravni nas tako početje posameznikov ali skupin lahko močno zaskrbi. Na napad so se takoj odzvali predsednik države Danilo Türk, pravosodni minister Aleš Zalar in notranja ministrica Katarina Kresal. Vsi trije so dejanje ostro obsodili.

Pohvalno, saj se vsi strinjamo, da v pluralni in demokratični družbi nasilje ne sme imeti prostora v izražanju nestrinjanja z drugače mislečimi. A ti trije odzivi imajo grenak priokus neresnosti. Kakor je pravilno ugotovil prvak opozicije Janez Janša, se obsodbe naslavljajo samo na nekatere marginalne skupine, pri drugih pa so isti akterji tiho. Tako so znani primeri, kjer se omenjena trojica ni odzvala, kaj šele, da bi obsodila kakršno koli nestrpnost.

Nihče ni obsodil npr. žaljivih grafitov, ki so se že v aprilu pojavili na kombijih, parkiranih na dvorišču cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Vandali so jih posprejali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“. Drugi znani primer se je zgodil kar v samem parlamentu, ki naj bi bil hram demokracije. Predsednica odbora za družino Andreja Črnak-Meglič si je dovolila nestrpno in do demokracije in s tem do parlamenta in države žaljivo potezo. Iz obravnave spornega družinskega zakonika je na nedemokratičen način izključila predstavnika zagovornikov klasične družine Aleša Primca. Kot razlog za to pa je navedla njegovo merjenje časa, ki so ga za predstavitev argumentov porabili razpravljavci. In to kljub temu, da Primc ni kršil nobenega člena poslovnika! S tem je Črnak-Megličeva iz razprave svojevoljno, ker se je pač ona tako odločila, poslala na „ignore“ 50.000 ljudi, ki so podpisali peticijo za ohranitev integritete klasične družine.

V nobenem primeru se Türk, Zalar in Kresalova niso oglasili, kaj šele, da bi obsodili takšna dejanja. To postavlja na laž odgovor z Ministrstva za notranje zadeve, kjer so na naše vprašanje, kako se ministrica odziva na različne oblike nestrpnosti, zapisali, da bi se v primeru tovrstnih napadov na vernike odzvala enako. V povezavi s pisanjem do kristjanov žaljivih grafitov po slovenskih cerkvah, različnih spletnih portalih, kjer se načrtno širi in hujska k nestrpnosti do kristjanov – npr. spletne strani društva za zaščito ustave in žrtve Cerkve, ki deluje pod okriljem skrajno militantne in nestrpne verske sekte Univerzalno življenje – pa si je minister Zalar dovolil celo cinizem. V odgovoru na enako vprašanje, kot smo ga zastavili notranji ministrici, je zapisal: „Zavedati se moramo, da Rimokatoliška cerkev ni manjšinska družbena skupina, ampak institucija, ki ima pomemben družben položaj, zato položaja nista primerljiva.“

To me spominja na cinizem, ki smo ga kristjani doživeli že v preteklosti. Ko je skupina Strelnikoff na ovitek svojega albuma postavila podobo Marije Pomagaj z Brezij, so ji v naročje namesto Jezusa postavili podgano. Takrat so se nekateri akterji v politiki na proteste kristjanov odzvali s tem, da so branili svobodo umetniškega izražanja in vehementno trdili, da ne razumemo umetnosti. Pa si naj še jaz tukaj dovolim cinizem glede zadeve Cafe Open. Homofobni napad?! Ah, dajte no! To je le svoboda umetniškega izražanja! Ne, ne… tisto ni nikakršna homofobija! Ljudje, vi ne razumete umetnosti! Se sliši drugače, ne? Naj ob tem povem še to, da smo enako vprašanje zastavili tudi predsedniku države Danilu Türku, vendar do sedaj odgovora še nismo prejeli.

Kaj naj rečemo za zaključek? Če so buške buške, naj bodo buške za vse in ne samo za nekatere. Šele takrat bomo lahko izjave in obsodbe tovrstnih napadov s strani naših politikov jemali resno, dotlej pa lahko govorimo le o diktaturi strpnosti in morebitnemu nabiranju političnih točk enih na račun drugih.

 Share now!

Kot je razvidno, ustava RS, kot tudi zakonodaja že ščitita vse, za kar se homoseksualci zavzemajo. Prav tako človekove pravice. Porok jim namreč nihče ne brani, niti jim nihče ne brani posvojitev otrok. S tega vidika je vsakršno sprejemanje kakršnega koli novega zakona brezpredmetno, če ne celo noro!

2. Primer Zalarjeva hiša in lokal Open -  Homofobni napad?! Ah, dajte no! To je le svoboda umetniškega izražanja! Ne, ne…tisto ni nikakršna homofobija! Ljudje, vi ne razumete umetnosti!

3. Pravna država je iluzija, ki jo je treba preseči. Ukinitev pravne države je exodus k višji etiki človeštva. Preseči pravno državo pomeni počlovečenje človeka.

4. Medtem, ko danes vsi govorijo o strpnosti eden do drugega, pa hkrati govorijo o ničelni toleranci do nestrpnosti drugega. Strpnost se torej po njihovem kaže v nestrpnosti do nestrpnih – Diktatura strpnosti!

5. Vedno bolj, ko se poglabljam v antropološke in sociološke zakonitosti, vedno bolj se pred menoj riše podoba krščanstva, ki je bilo vedno gibalo napredka neke družbe. S svojimi strukturami je različne narode dvignila na višjo raven (npr. grmičarje je povzdignilo iz plemenske stopnje na raven države, kraljestev). Tako so temelji mednarodnega prava in človekovih pravic bili postavljeni prav za časa misijonov v Ameriki med Indijanci, ko so se misijonarji in papež zavzemali za pravice domorodcev. Prav krščanstvo je tudi bilo vedno tisto, ki je izobraževalo in na “trg” dalo pismenost in knjige. Pismenost pa je danes eden temeljnih kazalnikov razvitosti družbe.

 Share now!

Zgornjo misel je na tiskovni konferenci v Čilu izrekel vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Izjava je, pričakovano, naletela na številne ostre odzive in kritike raznih skupin in svetovnih medijev. Po mnenju teh, ki večinoma podpirajo homoseksualnost, kardinalova izjava pomeni, da so krivci spolnih zlorab otrok in mladoletnikov, ki jih zagrešijo duhovniki Katoliške Cerkve, homoseksualci.

Zanimivo je, da so tudi tokrat mediji in drugi, pozabili preveriti ozadnje Bertonejeve izjave. Prvič se je to zgodilo, ko je New York Times objavil, da naj bi sedanji papež, Benedikt XVI. vedel za spolne zlorabe ameriškega duhovnika Murphyja in pri tem ne ukrepal. Podajanje nepreverjenih informacij s strani novinarjev pa bi lahko označili minimalno za neprofesionalno, če že ne nemoralno oz. za laž. In ta ima seveda kratke noge.

Na očitke, da papež Benedikt ni ukrepal zoper duhovnika Murphyja, čeprav naj bi vedel za njegove spolne zlorabe, se je odzval nekdanji cerkveni sodnik v ZDA, duhovnik Thomas Brundage. Ta je leta 1996 sam nadziral sojenje omenjenemu duhovniku. Kot je povedal je takrat Kongregacija za nauk vere, ki jo je takrat vodil sedanji papež, in ki je bila zadolžena za reševanje primerov pedofilije znotraj Cerkve, izjemno dobro opravljala svoje delo. Ob tem pa je Brundage tudi zavrnil navajanja časnika New York Times za pomanjkljivo, neresnično in nesmiselno.

Enakemu dogodku smo priča pri izjavi kardinala Tarcisija Bertoneja. Tudi tu, kakor kažejo dejstva, je prišlo s strani medijev in raznih “prohomo” skupin za podajanje nepreverjenih informacij. Papežev tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi je namreč pojasnil, da se je kardinal Bertone naslonil na raziskavo, ki jo je opravil vatikanski pravnik monsinjor Charles Scicluna. Raziskava govori o povezanosti med pedofilijo in homoseksualnostjo. Scicluna je ugotovil, da je Sveti sedež v zadnjih devetih letih obravnaval približno tri tisoč primerov domnevnih spolnih zlorab. Raziskava je pokazala, da je do pedofilije resnično prišlo v tristotih obravnavanih primerih. Pri tem se je deset odstotkov spolnih zlorab zgodilo pri otrocih, devetdeset odstotkov pa pri mladostnikih. V šestdesetih odstotkih primerov je šlo za efebofilijo (t.j. nagnjenje k najstniškim fantom), trideset odstotkov je bilo odnosov z nasprotnim spolom, deset odstotkov pa je bilo prave pedofilije.

Lombardi je še pojasnil, da je kardinal Bertone navajal podatke, ki izhajajo iz raziskav  številnih strokovnjakov, ki povezave med celibatom in pedofilijo niso ugotovili, so pa zabeležili precej primerov pedofilije povezene s homoseksualnostjo. Podatki pa se, kakor je povedal Lombardi, nanašajo na problem spolnih zlorab v duhovniških vrstah in niso poslošeni, kakor so to nepreverjeno izpostavili mediji.

Kot je za včerajšnjo oddajo Pogovor o na radiu Ognjišče, ki je govorila ravno o problemu pedofilije v Cerkvi, povedal moralni teolog, dr. Tadej Strehovec, je Cerkev verjetno edina globalna institucija v današnjem svetu, ki se je tega problema lotila sistematično, z namenom, da prepreči nadaljnje zlorabe, da se zavzame za žrtve in da vzpostavi primerne standarde za sprejem novih duhovniških kandidatov. Ali, kakor je papež Benedikt XVI. ob svojem potovanju v ZDA leta 2008 dejal novinarjem v letalu:”Pedofile bomo strogo odstranili iz duhovniškega stanu – to dvoje absolutno ni združljivo.” To težnjo razkriva tudi pastoralno pismo, ki ga je po grozljivem odkritju spolnih zlorab na Irskem s strani katoliških duhovnikov, poslal tamkajšnjim škofom. Tem smernicam vdano sledijo tudi v Nemčiji in Avstriji.

Tudi pri nas mediji na tovrstna napihovanja niso imuna. Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak v svojem izvajanju z naslovom “Ne Barbara” z dne 14.4.2010 dobesedno napade prefekta kongregacije za redovnike, kardinala dr. Franca Rodeta, češ da si je dovolil izjavo, ki presega vse meje še dovoljivega. In kaj je povedal kardinal Rode? Nič posebnega. Izpostavil je dokazano dejstvo, da sta največ dva od stotih duhovnikov v življenju imela takšno avanturo, da pa se to v medijih predstavlja kot občeprisoten in permanenten pojav v Katoliški Cerkvi. Miheljak se nad to izjavo zgraža in celo pravi, da če bi kaj podobnega izrekel kakšen kardinal v Nemčiji ali Avstriji, ne bi preživel enega dneva. V Sloveniji pa Cerkvno občestvo molči, piše Miheljak.

Kako naj razumemo Miheljakovo pisanje? Kot očitno hujskanje k atentatu kardinala Rodeta? Če tako, potem minimalno pričakujem, da se bo na njegovo pisanje odzvalo častno razsodišče Društva novinarjev, če so se oglasili v primeru kolumnistke Barbare Kastelec s Katoliškega tednika Družine. Le pobožno pa upam, da bodo zaradi njegovega pisanja, Miheljaku dihnili za ovratnik tudi pristojni organi, saj namreč husjkanje k atentatu ni nedolžna stvar in kolikor mi je znano, tudi kaznivo.

 Share now!

Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je v minulih dneh dejal, da vidi dobre možnosti za rešitev iz krize, do katere je prišlo v katoliški Cerkvi zaradi spolnih in drugih zlorab otrok in mladostnikov, ki so jih zagrešili duhovniki, redovniki in cerkveni uslužbenci. Do takšnega stališča je prišel, ker je videl, da sta škofovski konferenci in vodstva redov Avstrije in Nemčije na problem nemudoma in jasno odgovorili. Tako je tiskovna agencija nemškega jezikovnega področja Kath.net objavila stališča regensburškega škofa Müllerja, kjer se ukvarja s perečim vprašanjem spolnih zlorab. Škof je zapisal, da je spolni napad na otroka in mladega človeka škodljiva ranitev njegovega osebnega dostojanstva in da je teološko gledano to težka krivda oz. greh, ki izključuje iz božjega kraljestva. Po državnem zakonu pa je pedofilija kaznivo dejanje zaradi katerega je storilec lahko obsojen na zaporno kazen do deset let. Škof opozori, da je v postopku obravnave storilca kaznivega dejanja in njihovih žrtev potrebno strogo ločiti državno in cerkveno pristojnost. Za ugotovitev kaznivega dejanja, višino kazni, izvedbo obsodbe in nadzor pogojne preizkušnje so tako odgovorne izključno ustrezne državne ustanove.

Nemška kanclerka Angela Merkel je medtem poudarila, da spolne zlorabe otrok niso zgolj problem Katoliške Cerkve, temveč težava, s katero se sooča celotna nemška družba. Spolne zlorabe je označila za strašen zločin in dejala, da je edina možnost, da se družba s temi primeri ukvarja. Ob tem je dodala, da sta nujni resnica in jasnost glede vsega, kar se je zgodilo, da pa nima smisla, da se osredotočimo samo na eno skupino, čeprav so se ti primeri zgodili v Katoliški Cerkvi.

Da mislijo resno, se kaže tudi na Dunaju, kjer bodo čez slab mesec pripravili delavnico, na kateri bodo govorili o nasilju in zlorabah. Pobudo zanjo sta dali avstrijska sodna ministrica Claudia Bandion-Ortner in državna sekretarka za družino Christine Marek. K sodelovanju pa je bila povabljena tudi Cerkev. Na delavnici bo sodelovalo približno štirideset izvedencev. Podporo delavnici je izrazil dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, ki je hkrati izrazil tudi zadovoljstvo nad povabilom Cerkvi, da bi dodala svoj učinkovit prispevek k reševanju perečega problema. Tako se bo Cerkev intenzivno priključila vsem ustanovam v delu proti nasilju in spolnemu zlorabljanju. Državna sekretarka Marekova je ob tem povedala, da se med 80 do 90 odstotkov primerov nasilja in zlorab dogaja v gospodinjstvih, dodala pa je, da je Cerkev pripravljena dati svoj učinkovit prispevek, da bi se položaj izboljšal in da s Cerkvijo zelo dobro sodelujejo.

Tudi na irskem se s primeri pedofilije ukvarjajo z vso resnostjo. Tako je tiskovni urad irske škofovske konference v minulih dneh objavil izjavo, s katero pojasnjujejo nedavno poročanje medijev o dogodkih, v katere je bil prvikrat vpleten irski primas, kardinal Sean Brady. To je bilo marca 1975, ko je Bradya njegov škof McKiernan prosil, naj vodi kanonično preiskavo domnevne spolne zlorabe otroka in je zadevalo norbertinca patra Brendana Smytha. Irski škofje v izjavi pojasnjujejo, da je bil Brady takrat polno zaposleni učitelj na kolidžu svetega Patricka v Cavanu. Ker je bil doktor kanonskega prava, so ga prosili, naj vodi to preiskavo, pri kateri pa ni imel nobenega pooblastila glede izidov preiskave. Zanje je bil namreč odgovoren škof McKiernan. Škofje poudarjajo, da so se 29. marca 1975 Brady in še dva druga duhovnika pogovarjali s 14-letnim fantom, kasneje pa se je Brady sam pogovarjal še s 15-letnim fantom. V izjavi nadalje opozarjajo, da so na koncu oba fanta prisegli, da sta govorila res samo resnico in da bosta ohranila tajnost poteka pogovora. Namen prisege je bil izognitev možnega vmešavanja v zbiranje dokazov med preiskavo ter zagotovitev, da je postopek dovolj močan, da bi vzdržal izpodbijanje krivca patra Brendana Smytha. Brady je tako že čez teden dni svoje ugotovitve posredoval škofu McKiernanu, da bi ta takoj ukrepal. Ta je ugotovitve posredoval predstojniku patra Smytha in patru s svoje strani prepovedal opravljati duhovniški poklic ter svetoval psihiatrično pomoč.

Boj proti pedofiliji pa v vsej ostrini bije tudi papež Benedikt XVI. V pismu irskim katolikom je obsodil spolne zlorabe nad otroki s strani duhovnikov in izrazil prepričanje, da bi tem bilo potrebno soditi pred ustreznimi sodišči. Obsodil je tudi tiste irske škofe, ki so naredili ogromne napake v presoji, ko so skušali zlorabe prikriti. Uvedel pa je tudi posebno cerkveno preiskavo.

Da je pedofilija dejansko eden največjih zločinov, pa na spletnih straneh Radia Vatikan v komentarju z naslovom „Cerkev v boju proti pedofiliji“ piše tudi p. Janez Sraka, ki pojasni, da je Cerkev to učila od samega začetka: „Cerkev pa je bila prva ustanova, ki je pedofilijo s pozitivnim zakonom v vseh kanonskih predpisih od samih začetkov cerkvenega prava vedno opredelila kot kaznivo dejanje. Pri tem ne moremo mimo tipologije in teološke vsebine cerkvene kanonične prepovedi. Pedofilija v cerkveni zakonodaji ni kaznovana le v obliki predpisane kazni, ampak je v primeru vernika ali duhovnika pedofila povezana s vprašanjem pravovernosti. To pa pomeni, da je Cerkev vedno povezovala pedofilijo s pravovernostjo, ker namreč vsak kristjan, ki podleže temu grehu predvsem zanika temeljno krščansko zapoved, ki je zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Do Boga v smislu, da pedofil s svojimi dejanji ne spoštuje Boga, ki je vsakega človeka z ljubeznijo ustvaril in da ga je Jezus Kristus z ljubeznijo do smrti na križu odrešil. Do bližnjega pa v smislu, da pedofil s svojim dejanjem skrajno nasilno poseže v čustveno področje otroka ali mladostnika, ga v globinah vznemiri do stopnje, da lahko dokončno pogoji otrokov ali mladostnikov nadaljnji razvoj v čustveno in sicer zrelo osebo, moško ali žensko.“

Cerkev vsekakor mora o tej problematiki jasno spregovoriti in se odločno podati v boj zoper „gnusobo opustošenja“, ki stoji tam, kjer ne bi smela. Le tako se bo lahko prečistila in le tako bo lahko zasijala v vsej svoji materinskosti in legitimnosti, ki jo preko spolnih zlorab, svojih Kristusu nezvestih pastirjev, izgublja.

 Share now!

Skozi okno gledam kako v rahlem zimskem vetriču poplesavajo snežinke. Dan počasi lega k počitku. Lepota, spokojnost in romantika narave pozimi me vedno znova navdušujejo. Res je, da je mraz in res je, da sneg velikokrat povzroča nemalo preglavic, vendar zame se to ne more kosati z vsem, kar lepega prinaša zima. To je moj najljubši letni čas. Čas lepih praznikov, čas miru…spokojnosti.
Ob opazovanju narave, ki spi pod belo odejo, se spominjam tudi svoje lastne minljivosti. Zato pride prav, da je novo leto ravno v zimskem času, saj tako še lažje pogledamo v svojo preteklost in naredimo obračun. Hkrati pa se zaobljubimo, da bomo v prihodnjem letu popravili to in ono, postorili takšne in drugačne stvari ter naredimo okvirni načrt za čez leto.
Sneg in zima me spominjata tudi na ljubezen. Na čas, ko sva se še skrivala…Tam pri pokopaliških vežicah…v gozdu. Joj, kako je bilo mraz. A ni naju pregnal. Bila sva močnejša. Samo, da sva bila skupaj. Sama. V tesnem objemu eden drugega. Vse ostalo je v trenutku minilo. Le čas je hitro bežal. Vsakokrat se je najino srečanje zdelo tako kratko in odhod tako boleč. Kdaj se bova zopet videla, je bilo vprašanje, ki naju je razjedalo v dnu srca. Hrepenela sva. Vse dotlej, dokler nisva izstopila iz sence. In bilo je lepo. Presrečna sva bila. MIDVA!
In res je, kar pravijo, da ko je lepo, čas tako hitro beži. Vse se namreč zdi kot včeraj. Toliko lepega je bilo. Sva še – MIDVA?!

 Share now!

V avstrijskem Grazu je v soboto potekal Opernredoute oz. Operni ples. To je čudoviti ples, ki ima svojo več stoletno tradicijo, ki se je začela na dunajskih dvorih in se kasneje preselila tudi v avstrijsko prestolnico kulture – Gradec. Dogodek spremljata blišč in družba najbolj imenitnih gostov.

Lahko bi rekli, da je Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in predsedovanju povezavi v soboto naredila še en pomemben korak v smeri evropske integracije. Tega tokrat ni storila na področju politike, ampak na področju kulture – s plesom. Posebnost letošnjega Opernredouta je bila namreč v tem, da je prvič v zgodovini tam sodelovala tudi Slovenija, in sicer preko petih parov – trije iz Primorske in dva iz Gorenjske.

Da je ples harmonija plesalca, plesalke, glasbe, primerne toalete, čistega vonja ter ambienta, ki se združi v celoten tok idile plesoče družbe, je bilo še kako čutiti minula dva meseca, ko smo se pari pripravljali na sobotni veliki dogodek. Treningi za t.i. Polonezo, ki je skupna koreografija vseh parov, so od decembra pa vse do sobotnega popoldneva potekali vsak vikend v Gradcu. Bilo je kar naporno.

Poloneza je bila pripravljena na podlagi Straussove operete Netopir in filmskega muzikala Marry Poppins. Koreografija je v prestižni graški operni hiši še posebej barvno zasijala zaradi strogo izbrane toalete — moški v črnih smokingih, dekleta v snežno belih poročnih oblekah s kronami na glavah. Pa tudi sicer so bila pravila oblačenja strogo določena: ženska večerna toaleta in pri moških smoking je pogoj, da si tam sploh lahko prisoten.

Da Avstrija veliko da na tovrstne dogodke, se je videlo tudi iz same prisotnosti medijev že na sobotni generalki, saj so fotografi in novinarji zasedli pol operne hiše. Na samem opernem plesu pa je bilo videti, da za kulturo ne poznajo recesije. Kljub temu, da so se cene kart za ogled opernega plesa dvignile tudi do slabih 20 tisoč evrov, je bila prireditev razprodana. Operna hiša je pokala po šivih.

Vsekakor je za Slovenijo in slovensko kulturo, še posebej ples, to velik dogodek. Ob tem upamo, da bi udeležba na Opernih plesih postala tudi slovenska tradicija. Seveda pa naj ob tem ne pozabim dodati zahvale naši voditeljici Lidiji Cerovac, ki je ves čas za nas tako lepo skrbela.

Pa še posnetek koreografije iz generalke:

Click here to view the embedded video.

 Share now!