Terorizem je posledica bolnega uma

ISIS-Released-Map

Teroristični napad na bruseljskem letališču, ki je terjal precejšnje število smrtnih žrtev, hkrati pa še večje število ranjenih, med katerimi je tudi slovenski diplomat, zahteva temeljit premislek, brez kakršnega koli olepševanja stvari.

Apostol Pavel v svojem prvem pismu Tesaloničanom piše, da pri svojem oznanjevanju evangelija tesaloniški Cerkvi ne izhaja iz zablode, nečistih nagibov, zvijačnosti, temveč iz dejstva, da oznanja, kakor ga je Bog imel za vrednega, pri čemer se ne ozira na to, da bi ugajal ljudem, ampak Bogu. Iz tega sledi, da ni nikoli govoril tako, da bi se komu prilizoval, ali da bi ga pri tem vodil pohlep (prim. 1 Tes 2, 3-5). Tega se bomo držali tudi v pričujočem zapisu. Za kaj takšnega pa je potrebna prav drža svobodomisleca, ki je po Nietzscheju tisti, ki misli drugače, kot se od njega pričakuje in je v tem izjema, medtem, ko so nesvobodni duhovi pravilo. In prav ti slednji svobodomislecu očitajo nagibe, ki jih v pismu Tesaloničanom zavrača apostol Pavel. Ta očitanja pa po Nietzscheju govori le zlobnost, ki še sama ne verjame temu, kar govori, govori pa, ker hoče le škodovati (prim. F. Nietzsche, Človeško prečloveško, Slovenska matica, 2005, 157-158). V primeru migrantske krize in z njo povezanega terorizma s strani islamske države, gre za nesvobodne duhove, ki jih z eno samo besedo imenujemo socialisti. Medtem, ko svobodomisleci zahtevajo razloge, so iskalci resnice, pa socialisti kot nesvobodni duhovi, zahtevajo zgolj verovanje, s čimer so zapadli prav pod kritiko njihovega Marxa, ki pravi, da je religija opij za ljudstvo. Kljub temu, da prisegajo na dialektični materializem, pa živijo nekakšno poduhovljeno stanje lažnivosti, virtualnega življenja, ki nima nobenega stika z realnostjo, ali kakor bi rekel Marx, so alienirani od življenja kakršnen je. Zato ni nič presenetljivega, da je Nietzsche v Volji do moči označil socializem za produkt bolnega uma. Toda mi gremo lahko še korak dlje – socialistična miselnost je okužila tudi mnoge, ki se nimajo za socialiste. Imajo se za svobodne duhove, a kdor je pod stalnim močnim vplivom opijatov, se mu slej ko prej začno pojavljati duševne bolezni, pri tem pa tudi halucinacije, v katerih vidi realno stanje takšno, kakršno ni.

Prav to pa je razlog migrantske krize in pričujočih terorističnih napadov v Evropi, ki so se zgodili v zadnjem času. Marksistična alienacija od realnega stanja, ki v vsej svoji religiozni zadrogiranosti ni uspela videti, s kom ima opravka in je iz svojega zgodovinsko definiranega sovražnika, ki se je v preteklosti v Evropi manifestiral kot Turek, napravila begunca, prijatelja, ki potrebuje vso pomoč Stare gospe, v skladu s svojo bolno naravo pa označilo vse, ki smo bili sposobni realnosti gledati iz oči v oči in na morebitne pogubne posledice tudi opozorili, začela označevati za rasiste, fašiste in naciste, v čemer so teroristi islamske države dobili pravo teroristično pomoč. Zato terorizem v Evropi poteka na dveh ravneh, pri čemer je prva in bistvena raven prav v evropskem človeku, ki podlega socialistični bolezni, druga pa na ravni borcev islamske države.

Zato je pravi razlog terorističnih napadov, ki smo jim priča v Evropi v zadnje nekaj več kot pol leta, v protiživljenjski drži oz. želji ustvarjanja popolne družbe, kjer bi vsi imeli vse in vsi skrbeli za vse, kar pa nujno vodi v ekonomsko-moralno-družbeni propad, ker so tovrstne politične ideje antiantropološke. Refugees welcome je zato fraza, ki označuje temeljno evropsko mentaliteto smrti, je fraza, ki pomeni dolgoročni samomor evropske civilizacije.

Terorizem, ki je torej prizadel Pariz in Bruselj, ima svoj temeljni vzrok v popolnoma neprimerni evropski migracijski politiki, preko katere bi se večina evropskih političnih elit rada igrala humanitarce s teroristi, ki sami sebe imenujejo begunci, medtem, ko prav zaradi takšne blodnje omenjenih elit umirajo nedolžni ljudje. Zato je popolnoma nerazumljivo, da je za teroristične napade prevzela odgovornost islamska država, kajti ta opravlja zgolj to, kar si je zadala kot svoje poslanstvo, ki izvira iz Korana in Šarije, torej iz temeljnih elementov islamske oz. muslimanske kulture. Tisti, ki bi morali prevzeti odgovornost za teroristične napade oz. da islamska država v Evropi sploh počne, kar počne, danes po napadih na veliko izražajo svoja sožalja svojcem žrtev napadov, ki so jih v svoji izrojenosti povzročili prav oni sami. Rešitev za to težavo smo v preteklosti že nakazali – brezkompromisni boj z zlom, ki nas obkroža in nas ogroža. Brez izbiranja sredstev.

Ko škorpijon piči samega sebe

537514_10200215221764249_1921036738_n
Nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, je na komisijo za peticije in človekove pravice naslovil dopis in dokumente iz republiškega arhiva, s katerim dokazuje, da o likvidacijah Udbe v Avstriji ni vedel ničesar.

 

Gre za dokument o internem sestanku sekretariata CK ZKS z dne, 13.7.1972, ki se je odvijal ob 17. uri. Z omenjenim dokumentom je Kučan želel postaviti na laž predsednico komisije za peticije in človekove pravice Evo Irgl in publicista Romana Leljaka, ki naj bi prvemu predsedniku Slovenije očitala, da je bilo na omenjeni seji govora o likvidaciji Hrvata Stjepana Crnogorca. Kučan seveda Irglovi in Leljaku odgovarja na nekaj, kar mu nihče ni očital. Ob tem pa nehote „nasadil“ samega sebe. Iz dokumentov, ki jih je poslal kot dokaz, je namreč razvidno, da je Kučan bil seznanjen z dogajanjem, o katerem trdi, da ni vedel ničesar.

 

Kučan v svojem dopisu, ki ga je naslovil na vse člane zgoraj omenjene komisije pojasnjuje, da je bila razprava na omenjenem internem sestanku v celoti posvečena sistemskim vprašanjem delovanja SDV in preverjanju uresničevanja smernic za njeno delovanje. Nadalje pojasnjuje, da je bilo „moje takratno stališče, da meje področja delovanja službe državne varnosti določa zakon, da politična presoja ne more biti prepuščena tem službam, nadzor nad njimi pa ne sme biti v pristojnosti zveze komunistov, pač pa skupščine,“ in dodaja, da se je informacija o teroristično-diverzantski skupini, ki jo je pripravil izvršni biro predsedstva CK ZKJ, nanašala na dogodke v Bosni in Hercegovini.

In kaj dejansko piše v dokumentih, ki jih je Kučan poslal na omenjeno komisijo? Piše, da je v noči iz 22. na 23. junij, leta 1972 skupina devetnajstih dobro oboroženih teroristov iz skupine HRB, prečkalo avstrijsko-jugoslovansko mejo. Ti teroristi so bili iz Bosne in Hercegovine ter Hrvaške. Nadalje piše, da so v prvih treh dneh varnostna služba, enote teritorialne obrambe in vojne policije na planini Raduši likvidirale devet diverzantov. Po tem dogodku je skupina razpadla, za preostalimi pa je bila razpisana tiralica. Nato piše, da so komunistična partija in drugi organi v širši regiji, kjer bi se lahko zadrževali teroristi, samoiniciativno sprožili vse neobhodne politične in druge ukrepe ter se neposredno angažirali za uničenje teroristov. Kasneje je jasno omenjena tudi likvidacija teroristične skupine.

Nekdanjega predsednika Kučana torej dokument, ki ga je sam poslal članom komisije za peticije in človekove pravice, postavlja na laž. Iz njega je namreč jasno razvidno, da je bil seznanjen z morilskimi „podvigi“ Udbe, kar ga dela soodgovornega pri teh zločinih. Poleg tega pa je njegovo predstavljeno stališče glede SDV iz trte izvito in višek njegovega sprenevedanja. Znano je namreč, da je bila skupščina pod vodstvom komunistične partije in da je zakone v SFRJ sprejemala prav ta ista partija, saj je bil takrat v SFRJ v veljavi enostrankarski sistem.

Škorpijon je torej v svojem zagovoru pičil samega sebe. Če je naš pravosodni sistem močno okužen z virusom kontinuitete nekdanjega komunističnega režima, zaradi česar se odgovornim za zločine – v tem primeru Zemljariču in Kučanu – ne bo zgodilo nič, pa gre upanje polagati v avstrijsko pravosodje, ki bo pravično razsodilo in kaznovalo odgovorne za politične umore v nekdanji Jugoslaviji.

Amor omnia vincit!

Hegeljanski koncept triade se na slovenski družbenopolitični sceni odraža na napačen, marksistični, to je, nasilen način.

Koncept Heglove filozofije lahko poenostavljeno skrčimo v koncept triade, ki jo predstavljajo teza, antiteza in sinteza. Eden največjih nemških filozofov sicer nikoli ni uporabil teh treh izrazov, to so storili njegovi razlagalci. Teza pri Heglu pomeni neko dano pozicijo, antiteza je negacija te pozicije, sinteza pa rešitev konfliktne situacije med prvima dvema, ki temelji na skupnih resnicah obeh, ter tako postavi neko čisto novo pozicijo. Če to iz akademskih krogov prevedemo v govorico slovenskega družbenopolitičnega prostora, smo v polpretekli zgodovini bili razpeti med revolucionarji in reakcionarji.

Do rešitve konflikta naj bi prišlo ob osamosvojitvi, vendar se je ta pokazala kot zgolj navidezna zmaga. Formalno je Slovenija sicer postala samostojna država, a še vedno talka v rokah revolucionarjev, ki so preko svojih izpostav v tujini ohranili monopol ekonomske moči, kar je podrobno v svoji knjigi Kučanov klan opisal pokojni Danilo Slivnik. Tako smo Slovenci ostali razpeti med tranzicijsko levico in slovensko pomladjo, ki jo še danes predstavljata Kučan na eni ter Janša in Cerkev na drugi strani. Če smo do pred nekaj leti bolj ali manj mirno spremljali kresanje isker med obema poloma, pa smo v zadnjih mesecih lahko presneto zaskrbljeni. Protesti in retorika, ki prihaja z omenjene strani namreč kaže na vse bolj marksistično interpretacijo Hegla, namreč, da je potrebna revolucija, v kateri bo „proletariat“ uveljavil svoje gospostvo z nasilnim strmoglavljenjem „buržoazije“. Takšna retorika se kaže že v samem priljubljenem vzkliku med protestniki „gotof je“ in napisi na transparentih, kjer se poziva k pošiljanju drugače mislečih v Hudo jamo. Gre za tipičen totalitarističen koncept ustvarjanja notranjega sovražnika, rešitev konflikta pa je njegovo nasilno uničenje.

Da mimo hegeljanskega koncepta ne gre, se je zavedal tudi Nietzsche, ki pa je, v nasprotju z Marxom, nakazal ne nasilno rešitev, ki jo velja za preseganje konfliktov upoštevati tudi v Sloveniji. Nietzsche v Somraku malikov govori o poduhovljenju sovraštva. Gre za spoznanje, da je za pozicijo nujno, da obstaja opozicija, saj ji ta omogoča samoohranitev. Vendar, če hočemo delitev dokončno preseči, moramo stopiti še korak naprej, ki pa je diametralno nasproten marksizmu, to je korak naprej h krščanstvu in sicer tistemu delu Jezusovega govora na gori, kjer govori o tem, da moramo ljubiti svoje sovražnike in moliti za tiste, ki nas preganjajo.

To ne ukinja dialoga med tezo in antitezo, temveč temu dialogu daje nove, globlje razsežnosti prakse ljubezni. Tu pa lahko krščansko občestvo in s tem Cerkev dobi vidno mesto in vlogo kot kažipot do postavitve nekega novega reda v naši državi.

Duhovna beda Slovenije

Da Slovenija tone v vse večjo duhovno bedo, priča tudi zapis urednika informativnega programa na Radiu Ognjišče.

http://blog.ognjisce.si/alen/2009/05/11/povesil-sem-glavo