Ko Kidričev duh še vedno straši

Grafit, ki na javnem mestu, stavbi trgovskega centra na Zaloški cesti v Ljubljani, poziva k poboju kristjanov v Sloveniji, ni bil prijetnen prizor za marsikoga, ki spoštuje drugačnost, enakopravnost in demokratično ureditev.

Gre za napis „Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013“. Pojavil se je ravno na dan, ko je ljubljanski nadškof in metropolit Anton Stres na tiskovni konferenci predstavil idejo o prenosu posmrtnih ostankov ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana v ljubljansko stolnico. V času, ko prihaja do državljanskih protestov, na katerih se preko simbolov nekdanje komunistične totalitarne oblasti oživljajo ideje preteklosti, ki smo jih zavrgli ob osamosvojitvi, najbrž takšen zapis ni naključje. Spomnimo, da je nekdanja komunistična oblast po vzoru marksistične sintagme, da je vera opij za ljudstvo, močno zatirala vse oblike religioznosti, še posebej pa je bila na Slovenskem na udaru Katoliška Cerkev, ki je za tedanje oblastnike veljala za steber odpora zoper oblast. Zaradi tega jo je bilo potrebno odstraniti s prizorišča, ali kakor je v svojem delu „Narodna oblast in duhovščina“ leta 1944 zapisal eden vidnejših funkcionarjev komunistične partije, Boris Kidrič: „…še z večjo doslednostjo kot doslej bomo udarjali po narodnih izdajalcih.“ Ikono narodnega izdajstva na strani Cerkve je takrat predstavljal prav škof Rožman, ki je zaradi svojega protikomunističnega udejstvovanja in posledično groženj s smrtjo, leta 1945 moral zapustiti domovino in se preseliti v ZDA, kjer je živel vse do svoje smrti. „Želimo, da prenos in pokop ostaneta na etični ravni pravice do dostojnega pokopa v domači zemlji,“ je povedal Stres in optimistično dodal, da verjame, da bo slovenska javnost to tudi tako sprejela. Tako bi namreč Rožman svoj večni pokoj vendarle našel v družbi dosedanjih ljubljanskih škofov.

Ga ni, ki ne bi to obsodil

A omenjeni napis, ki poziva h klanju kristjanov in ki demokratične družbe ne more pustiti ravnodušne, očitno kaže, da je bil Stres le malo preveč optimističen. Nadškof Stres je na novinarski konferenci, ki je bila sicer namenjena nominaciji misijonarja Pedra Opeke za Nobelovo nagrado za mir, izrazil upanje, da je grafit delo posameznika, ki je izgubil razsodnost. Ocenil je tudi, da vzrok verjetno ni samo nerazsodnost ali pomanjkljiva moralnost posameznika. Opozoril je na različne forume in komentarje na spletnih straneh, kjer se tovrstni nestrpni zapisi množično pojavljajo. Poudaril je, da je naša naloga, da delujemo v smeri pomiritve in ne razplamtevanja strasti. Bolj oster od Stresa je škof Evangeličanske Cerkve Geza Erniša. Za naš tednik je dejal, da je treba omenjeni napis najodločneje obsoditi. Meni, da gre za izraz popolnega nerazumevanja časa v katerem živimo in da je napis kot tak zelo škodljiv. „Človek se sprašuje izpod kakšnega “peresa” se lahko še danes “rodijo” ideje in pozivi k klanju in likvidaciji ljudi, zaradi njihove vere, pripadnosti Cerkvi, takšnim, ali drugačnim nazorom, ali stališčem,“ pravi Erniša in dodaja, da se mu zdi slabo in škodljivo, če bi se nekatere politične napetosti začele prenašati tudi na versko področje in začeli obremenjevati naše medsebojne odnose v vsakdanjosti. Ob tem poudarja, da veruje in želi verjeti, da za omenjenim napisom ne stojijo nobene organizirane sile, ki bi kakor koli želele zamajati pozitivno sobivanje med verujočimi in neverujočimi, tako ali drugače mislečimi. Bo pa po njegovem potreben globlji premislek o tem, zakaj ravno zdaj prihaja do tovrstnih napetosti in sovraštva. Ob tem Erniša poziva k racionalni in zreli reakciji na takšne pojave, hkrati pa jim z odgovornim delom za skupno dobro vseh in njegovo obsodbo vzeti vso legitimiteto in verodostojnost. „Takšni ljudje in takšna miselnost, ki poziva h klanju kogar koli že, mora enkrat za vselej v ropotarnico zgodovine. Preveč je naša zemlja napolnjena s krvjo mnogih domoljubov, vernih in nevernih, da bi kdaj koli smeli kaj podobnega dovoliti,“ meni evangeličanski škof in dodaja, da je za kaj takšnega potrebno očiščenje vsakega posameznika, kar bo vodilo tudi k očiščenju naroda. Da je takšna nespamet, ki pošilja takšna sporočila, preživela 1700 let, odkar je cesar Konstantin z milanskim ediktom odpravil preganjanje kristjanov v rimskem imperiju, se zdi zaskrbljujoče parohu Srbske pravoslavne Cerkve Peranu Boškoviću. Meni, da so avtorji napisa izbrali napačen čas in prostor, saj ga „v tem trenutku ni v tej državi, v tej družbi, ki bi se s tem strinjal in ne bi tega obsodil.“ Bošković je sicer spravljiv v svojih besedah, saj meni, da je slovenska družba še vedno zdrava in dovolj zrela, da se ne bo pustila zapeljati v nasilje. Ob tem je poudaril, da mora biti za to odgovoren vsak posameznik, pri tem pa poudaril pomen vzgoje: „Ti, ki hodijo na ulico, so naši otroci. Mi kot starši moramo skrbeti za to, da vemo kaj počnejo in kako to počnejo.“

Niso se odzivali

Ravno te zrelosti, ki jo omenja paroh, je primanjkovalo v preteklosti. Še več, tovrstni žaljivi zapisi in ravnanja zoper kristjane so naleteli na cinične odzive celo s strani dela političnega vrha. Spomnimo se znamenitega albuma slovenske glasbene skupine Strelnikoff, katerega naslovnico je krasila slika Marije Pomagaj z Brezij, ki je v naročju namesto Jezusa imela podgano, zažigov strunjanskega križa in grafitov na kombijih, parkiranih na dvorišču cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani, ki so se zgodili aprila 2010. Vandali so jih posprejali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“. Drugi znani primer se je zgodil kar v samem parlamentu, ki naj bi bil hram demokracije. V času razprav o družinskem zakoniku, si je takratna predsednica odbora za družino Andreja Črnak-Meglič dovolila nestrpno potezo. Iz obravnave je na nedemokratičen način izključila predstavnika zagovornikov klasične družine Aleša Primca. Kot razlog za to pa navedla njegovo merjenje časa, ki so ga za predstavitev argumentov porabili razpravljavci. In to kljub temu, da Primc ni kršil nobenega člena poslovnika. S tem je Črnak-Megličeva takrat iz razprave, svojevoljno, ker se je tako odločila, ignorirala petdeset tisoč ljudi, ki so bili podpistniki peticije za ohranitev integritete klasične družine. Takratni predsednik države Danilo Türk, minister za pravosodje Aleš Zalar in ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal, se na ta dejanja javno niso odzvali. Slovenski nacionalni katoliški radio Ognjišče je ministrstvo za notranje zadeve takrat celo ujelo na laži, ko je nanj naslovilo vprašanje glede napada na gejem in lezbijkam prijazen lokal Cafe Open v Ljubljani, ki se je zgodil junija 2010 in kamor so vandali napisali nestrpen napis „Buška je buška.“ Na ministrstvu so ob tem dogodku na vprašanje odgovorili, da se takratna ministrica Kresalova odziva na vse oblike nestrpnosti, tako bi se tudi v primeru tovrstnega napada na vernike, odzvala enako. Takratni minister Zalar pa je na enako vprašanje odgovoril z veliko mero cinizma, namreč, da „Rimokatoliška Cerkev ni manjšinska družbena skupina, ampak institucija, ki ima pomemben družbeni položaj, zato položaja (primer Cafe Open, op.a.) nista primerljiva.“ Medtem pa se nekdanji predsednik republike, Türk, na vprašanje sploh ni odzval. Nadalje bodejo oči tudi dejstva, da je, večinoma nesankcioniranemu sovražnemu govoru podvržen tako imenovani desni politični pol. Tako je bil leta 2006 s strani policista Zlatka Gomilška groženj z likvidacijo deležen sedanji premier Janez Janša. V nasprotju z atentatorjem na nekdanjega premiera Boruta Pahorja, ki zaradi svojega dejanja prestaja kazen, se Gomilšku praktično ni zgodilo nič. Nekdanja notranja ministrica Kresalova ga je celo ponovno zaposlila na policiji. Janša je bil tarča sovražnega govora tudi v zdajšnjem mandatu, kjer so se na zidovih objektov po Ljubljani in okolici pojavljali različni napisi in celo pozivi k umoru njega samega in njegove družine. Po naših podatkih do zdaj za omenjene grafite ni še nihče kazensko odgovarjal, prav tako ni prišlo do nobenih množičnih obtožb tovrstnih dejanj.

Boljši časi

A če smo tovrstna javna obsojanja, za demokratično družbo nesprejemljivih dejanj, pogrešali v preteklosti, se v odzivih različnih institucij tokrat kaže bolj svetlo obdobje tudi za kristjane v Sloveniji. Na Twitterju so napis obsodili v strankah SDS in Nsi. V SDS so zapisali, da je napis pretresljiv. Ob tem so se vprašali, kako je mogoče, da nekdo želi ponoviti grozote, ki so se dogajale ob množičnih povojnih pobojih. V Nsi pa so izrazili pričakovanje, da se bo odzval varuh človekovih pravic in ga obsodil. To se je tudi zgodilo. Zdaj že nekdanja varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek – Travnik je sovražni grafit zoper kristjane označila za nesprejemljivo in zavržno dejanje. V izjavi za javnost je zapisala, da ostro obsoja vse oblike izražanja sovražnosti in nestrpnosti. Opozorila je, da ima napis znake kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, usmerjenega proti pripadnikom verske skupnosti. Nekdanja varuhinja pričakuje, da bo policija naredila vse, da bo storilca odkrila in sprejela ustrezne ukrepe za izvedbo kazenskega postopka. S tem bi po njenem dali jasno sporočilo javnosti, da je takšno izražanje sovražnosti nesprejemljivo. Odzvala se je tudi novoizvoljena varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Dejala je, da so se v teh dneh nanjo že obrnili ljudje, ki jih motijo napadi na verujoče. Meni, da bo ljudi zagotovo potrebno osvestiti o spoštovanju vseh, tako verujočih kot neverujočih. „Gotovo se je potrebno zavzemati za to, da smo vsi enakopravni, da smo strpni do drugih. Vse vere morajo imeti enake pravice, prav tako verniki. In ta nestrpnost kaže, da še kako potrebujemo pogovor, toleranco in seveda tudi druge odgovore na to, kdo to počne in zakaj,“ je Nussdorferjeva povedala za petkove Odmeve. Oglasili pa so se tudi v Skupini 29. oktober, sicer eni izmed vidnih akterjev zadnjih protestov, ki se odvijajo po Sloveniji. Grafit so najstrožje obsodili, ob tem pa v izjavi za javnost zapisali, da je „interes skupine nova pravična družba za vse prebivalce Republike Slovenije, ne glede na versko pripadnost, nacionalnost, raso. Želimo odpraviti krivice sistema in začeti živeti v slogi in ne v sovraštvu.“

Drugačnost bogati

Ni dvoma torej, da škandalozni napis, ki poziva h klanju kristjanov, neti nestrpnost na podlagi verske pripadnosti, ki se je v času po drugi svetovni vojni, v dejanjih pokazala v obliki povojnih pobojev, partijskega obračunavanja z domobranci in kristjani, ki niso delili navdušenja nad komunistično revolucijo. Posledice teh dejanj lahko opazujemo v Kočevskem Rogu ali rovu svete Barbare v Hudi Jami pa tudi na vseh 600 evidentiranih povojnih grobiščih po vsej državi. V opomin so nam lahko tudi dogodki v takratni Hitlerjevi Nemčiji, kjer so se pod njegovo oblastjo dogajale deportacije milijonov Judov in celo njihovo zaplinjanje v plinskih celicah, kar poznamo kot holokavst. Časovno bližja pa nam je tragedija v Srebrenici, ki je najbolj evidenten način, do kod lahko seže netenje sovraštva in nestrpnosti na podlagi verske pripadnosti. Zato je prav, kakor so potrdili na Policijski upravi Ljubljana, da bodo zoper storilca tega napisa, ustrezno ukrepali. Na policiji so poudarili tudi, da grafit kaže znake kaznivega dejanja in da so prejeli prijavo. Ob tem so pojasnili, da pisanje po objektih predtavlja kršitev zakona o varstvu javnega reda in miru. Kaznuje se z globo dobrih 208 evrov. Če pa grafit vsebuje elemente vzpodbujanja nestrpnosti, pa je predvidena globa v višini najmanj dobrih 834 evrov, če pa gre, glede na namen storilca, za kaznivo dejanje, pa se to lahko kaznuje z zaporom do dveh let. Da se grozovita dejanja, h katerim poziva neznani pisec grafita na Zaloški cesti v Ljubljani, ne bi ponovila, bi morali državljani vsekakor bolj stopiti na pot pravne države in k spoštovanju slovenske ustave. Ta namreč tovrstna dejanja v 63. členu izrecno prepoveduje. Ta člen se glasi: Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.“ Še bolj pa bi se morali vsi državljani zavedati, kakor so kristjani v svoji razdeljenosti na različne skupnosti v ekumenskem duhu že spoznali, da drugačnost ni ovira, ampak da drugačnost eden drugega bogati. Takrat pa bo prišlo tudi do družbene katarze, ko ne bo več prostora za sovraštvo in ko bo pozabljen totalitaristični Kidričev duh, ki danes očitno še kako straši po državi.

Buška je buška za vse!

To je moj komentar za radio Ognjišče dne 6.7.2010:

Minuli teden je bil vroč. Pa ne samo zaradi visokih temeperatur, slovensko ozračje je že v začetku tedna dodobra ogrel napad vandalov na do gejev in lezbijk prijazen ljubljanski lokal Cafe Open in hišo sodnice, ki je lani obsodila napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Sledilo je tudi nadaljevanje razprave o družinskem zakoniku, kjer se je pokazala nedemokratičnost in nestrpnost do zagovornikov klasične družine s strani predsednice odbora Andreje Črnak-Meglič. Bili pa smo tudi v t.i. Tednu Parade ponosa, ki se je sklenil v soboto.

Napadalci so se lokala Cafe Open lotili z grafiti in molotovkami, na steno hiše, v kateri živi sodnica, pa so napisali „buška je buška“. V zadnjih desetih letih to ni edini napad. Pred enim letom so se nepridipravi pred omenjenim lokalom znesli nad gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem, napadi na sodnike pa so se zgodili tudi v Kopru, Mariboru, Kranju in Novem mestu.

S temi dejanji smo očitno postali država po zgledu Srbije in Italije, kjer se tamkajšnje mafije redno poslužujejo tovrstnih metod za ustrahovanje sodstva, ki je eno izmed treh vej oblasti. Na tej ravni nas tako početje posameznikov ali skupin lahko močno zaskrbi. Na napad so se takoj odzvali predsednik države Danilo Türk, pravosodni minister Aleš Zalar in notranja ministrica Katarina Kresal. Vsi trije so dejanje ostro obsodili.

Pohvalno, saj se vsi strinjamo, da v pluralni in demokratični družbi nasilje ne sme imeti prostora v izražanju nestrinjanja z drugače mislečimi. A ti trije odzivi imajo grenak priokus neresnosti. Kakor je pravilno ugotovil prvak opozicije Janez Janša, se obsodbe naslavljajo samo na nekatere marginalne skupine, pri drugih pa so isti akterji tiho. Tako so znani primeri, kjer se omenjena trojica ni odzvala, kaj šele, da bi obsodila kakršno koli nestrpnost.

Nihče ni obsodil npr. žaljivih grafitov, ki so se že v aprilu pojavili na kombijih, parkiranih na dvorišču cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Vandali so jih posprejali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“. Drugi znani primer se je zgodil kar v samem parlamentu, ki naj bi bil hram demokracije. Predsednica odbora za družino Andreja Črnak-Meglič si je dovolila nestrpno in do demokracije in s tem do parlamenta in države žaljivo potezo. Iz obravnave spornega družinskega zakonika je na nedemokratičen način izključila predstavnika zagovornikov klasične družine Aleša Primca. Kot razlog za to pa je navedla njegovo merjenje časa, ki so ga za predstavitev argumentov porabili razpravljavci. In to kljub temu, da Primc ni kršil nobenega člena poslovnika! S tem je Črnak-Megličeva iz razprave svojevoljno, ker se je pač ona tako odločila, poslala na „ignore“ 50.000 ljudi, ki so podpisali peticijo za ohranitev integritete klasične družine.

V nobenem primeru se Türk, Zalar in Kresalova niso oglasili, kaj šele, da bi obsodili takšna dejanja. To postavlja na laž odgovor z Ministrstva za notranje zadeve, kjer so na naše vprašanje, kako se ministrica odziva na različne oblike nestrpnosti, zapisali, da bi se v primeru tovrstnih napadov na vernike odzvala enako. V povezavi s pisanjem do kristjanov žaljivih grafitov po slovenskih cerkvah, različnih spletnih portalih, kjer se načrtno širi in hujska k nestrpnosti do kristjanov – npr. spletne strani društva za zaščito ustave in žrtve Cerkve, ki deluje pod okriljem skrajno militantne in nestrpne verske sekte Univerzalno življenje – pa si je minister Zalar dovolil celo cinizem. V odgovoru na enako vprašanje, kot smo ga zastavili notranji ministrici, je zapisal: „Zavedati se moramo, da Rimokatoliška cerkev ni manjšinska družbena skupina, ampak institucija, ki ima pomemben družben položaj, zato položaja nista primerljiva.“

To me spominja na cinizem, ki smo ga kristjani doživeli že v preteklosti. Ko je skupina Strelnikoff na ovitek svojega albuma postavila podobo Marije Pomagaj z Brezij, so ji v naročje namesto Jezusa postavili podgano. Takrat so se nekateri akterji v politiki na proteste kristjanov odzvali s tem, da so branili svobodo umetniškega izražanja in vehementno trdili, da ne razumemo umetnosti. Pa si naj še jaz tukaj dovolim cinizem glede zadeve Cafe Open. Homofobni napad?! Ah, dajte no! To je le svoboda umetniškega izražanja! Ne, ne… tisto ni nikakršna homofobija! Ljudje, vi ne razumete umetnosti! Se sliši drugače, ne? Naj ob tem povem še to, da smo enako vprašanje zastavili tudi predsedniku države Danilu Türku, vendar do sedaj odgovora še nismo prejeli.

Kaj naj rečemo za zaključek? Če so buške buške, naj bodo buške za vse in ne samo za nekatere. Šele takrat bomo lahko izjave in obsodbe tovrstnih napadov s strani naših politikov jemali resno, dotlej pa lahko govorimo le o diktaturi strpnosti in morebitnemu nabiranju političnih točk enih na račun drugih.

Do pedofilije pride zaradi homoseksualnih nagnjenj in ne celibata

Zgornjo misel je na tiskovni konferenci v Čilu izrekel vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Izjava je, pričakovano, naletela na številne ostre odzive in kritike raznih skupin in svetovnih medijev. Po mnenju teh, ki večinoma podpirajo homoseksualnost, kardinalova izjava pomeni, da so krivci spolnih zlorab otrok in mladoletnikov, ki jih zagrešijo duhovniki Katoliške Cerkve, homoseksualci.

Zanimivo je, da so tudi tokrat mediji in drugi, pozabili preveriti ozadnje Bertonejeve izjave. Prvič se je to zgodilo, ko je New York Times objavil, da naj bi sedanji papež, Benedikt XVI. vedel za spolne zlorabe ameriškega duhovnika Murphyja in pri tem ne ukrepal. Podajanje nepreverjenih informacij s strani novinarjev pa bi lahko označili minimalno za neprofesionalno, če že ne nemoralno oz. za laž. In ta ima seveda kratke noge.

Na očitke, da papež Benedikt ni ukrepal zoper duhovnika Murphyja, čeprav naj bi vedel za njegove spolne zlorabe, se je odzval nekdanji cerkveni sodnik v ZDA, duhovnik Thomas Brundage. Ta je leta 1996 sam nadziral sojenje omenjenemu duhovniku. Kot je povedal je takrat Kongregacija za nauk vere, ki jo je takrat vodil sedanji papež, in ki je bila zadolžena za reševanje primerov pedofilije znotraj Cerkve, izjemno dobro opravljala svoje delo. Ob tem pa je Brundage tudi zavrnil navajanja časnika New York Times za pomanjkljivo, neresnično in nesmiselno.

Enakemu dogodku smo priča pri izjavi kardinala Tarcisija Bertoneja. Tudi tu, kakor kažejo dejstva, je prišlo s strani medijev in raznih “prohomo” skupin za podajanje nepreverjenih informacij. Papežev tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi je namreč pojasnil, da se je kardinal Bertone naslonil na raziskavo, ki jo je opravil vatikanski pravnik monsinjor Charles Scicluna. Raziskava govori o povezanosti med pedofilijo in homoseksualnostjo. Scicluna je ugotovil, da je Sveti sedež v zadnjih devetih letih obravnaval približno tri tisoč primerov domnevnih spolnih zlorab. Raziskava je pokazala, da je do pedofilije resnično prišlo v tristotih obravnavanih primerih. Pri tem se je deset odstotkov spolnih zlorab zgodilo pri otrocih, devetdeset odstotkov pa pri mladostnikih. V šestdesetih odstotkih primerov je šlo za efebofilijo (t.j. nagnjenje k najstniškim fantom), trideset odstotkov je bilo odnosov z nasprotnim spolom, deset odstotkov pa je bilo prave pedofilije.

Lombardi je še pojasnil, da je kardinal Bertone navajal podatke, ki izhajajo iz raziskav  številnih strokovnjakov, ki povezave med celibatom in pedofilijo niso ugotovili, so pa zabeležili precej primerov pedofilije povezene s homoseksualnostjo. Podatki pa se, kakor je povedal Lombardi, nanašajo na problem spolnih zlorab v duhovniških vrstah in niso poslošeni, kakor so to nepreverjeno izpostavili mediji.

Kot je za včerajšnjo oddajo Pogovor o na radiu Ognjišče, ki je govorila ravno o problemu pedofilije v Cerkvi, povedal moralni teolog, dr. Tadej Strehovec, je Cerkev verjetno edina globalna institucija v današnjem svetu, ki se je tega problema lotila sistematično, z namenom, da prepreči nadaljnje zlorabe, da se zavzame za žrtve in da vzpostavi primerne standarde za sprejem novih duhovniških kandidatov. Ali, kakor je papež Benedikt XVI. ob svojem potovanju v ZDA leta 2008 dejal novinarjem v letalu:”Pedofile bomo strogo odstranili iz duhovniškega stanu – to dvoje absolutno ni združljivo.” To težnjo razkriva tudi pastoralno pismo, ki ga je po grozljivem odkritju spolnih zlorab na Irskem s strani katoliških duhovnikov, poslal tamkajšnjim škofom. Tem smernicam vdano sledijo tudi v Nemčiji in Avstriji.

Tudi pri nas mediji na tovrstna napihovanja niso imuna. Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak v svojem izvajanju z naslovom “Ne Barbara” z dne 14.4.2010 dobesedno napade prefekta kongregacije za redovnike, kardinala dr. Franca Rodeta, češ da si je dovolil izjavo, ki presega vse meje še dovoljivega. In kaj je povedal kardinal Rode? Nič posebnega. Izpostavil je dokazano dejstvo, da sta največ dva od stotih duhovnikov v življenju imela takšno avanturo, da pa se to v medijih predstavlja kot občeprisoten in permanenten pojav v Katoliški Cerkvi. Miheljak se nad to izjavo zgraža in celo pravi, da če bi kaj podobnega izrekel kakšen kardinal v Nemčiji ali Avstriji, ne bi preživel enega dneva. V Sloveniji pa Cerkvno občestvo molči, piše Miheljak.

Kako naj razumemo Miheljakovo pisanje? Kot očitno hujskanje k atentatu kardinala Rodeta? Če tako, potem minimalno pričakujem, da se bo na njegovo pisanje odzvalo častno razsodišče Društva novinarjev, če so se oglasili v primeru kolumnistke Barbare Kastelec s Katoliškega tednika Družine. Le pobožno pa upam, da bodo zaradi njegovega pisanja, Miheljaku dihnili za ovratnik tudi pristojni organi, saj namreč husjkanje k atentatu ni nedolžna stvar in kolikor mi je znano, tudi kaznivo.

Križ in šola

http://home.amis.net/ignacnav/immaculata/podkrizem.jpg

V teh dneh razburja primer, ko država od neke župnije zahteva, da iz veroučne učilnice umakne križ. V veroučni učilnici namreč gostujejo otroci iz šole, saj v tamkajšnji šoli ni dovolj prostora, da bi lahko vsi imeli pouk. Župnik te župnije jim je šel na roko in jim dovolil imeti pouk v prostorih župnišča.

Nekoga pa je očitno to (po nekaj letih) zmotilo. Ne sicer toliko dejstvo, da imajo otroci pouk v župnišču, kot pa to, da je v veroučni učilnici na steni obešeno razpelo.

Neznani prijavitelj in na ministrstvu za šolstvo se ob zahtevi, da se razpelo umakne, sklicujejo na zakon o ločitvi države od verskih skupnosti, nemeneč se, da so v župnišču v gosteh. Kolikor je znano, niti najemnine ne plačujejo za uporabo prostorov.

Gre za logiko, da ima gost, ki ga moti križ v moji sobi, pravico zahtevati, da križ umaknem. Gre za logiko, da gost, ki pride v mojo hišo lahko ukazuje, kaj se bo gledalo po televiziji. Ne, to ni logika, to je neotesanost brez primere, ki je ne poznajo niti satanisti. LaVay namreč v satanističnih zakonih celo pravi, da naj gost spoštuje svojega gostitelja, ko pride v njegov brlog!

Na strani 24. zadnje številke Družine, smo lahko prebrali, da je škofijski ordinariat župniji svetoval, naj glede na potrebe in dobre odnose s krajevno šolo ob urah javnega pouka razpelo umakne, sicer pa naj bo na vidnem mestu. Ob tem gre pripomniti, da je župnijski svet odločil, da ker je učilnica župnijska, šola ne more zahtevati odstranitev križa.

Se mar tu kaže kapitulacija škofijskega ordinariata nad posvetnimi pritistki? Če posvetni gospodi uspe, da se odstrani križ iz veroučne učilnice, kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Zahtevo odstranitve križev po vaseh, ker naključne mimoidoče to moti? Bomo kristjani tudi takrat kapitulirali ali bomo stali pokončno, pa čeprav za ceno svojega dobrega imena ali celo življenja? Gospod nam namreč obljublja: [biblija]Mt 10,39[/biblija]

K tej problematiki bi za konec dodal še, da se tistim, ki zatajijo Gospoda ne piše nič dobrega, namreč [biblija]Mt 10,33[/biblija]

in dalje, da je Boga potrebno bolj poslušati, kot ljudi [biblija]Apd 4,19[/biblija]

Če ljudje opletajo naokrog z zakonom o ločenosti države in verskih skupnosti, prav. A kristjani se moramo zavedati, da je naš temeljni zakon Gospod, ta Jezus Kristus, za katerega zahtevajo, da ga odstranimo celo iz naših lastnih prostorov!



Še ena protikatoliška cvetka…

…podana s strani skrajno militantno fundamentalistične sekte Univerzalno življenje (prakristjani), katera upravlja z Društvom za zaščito Ustave in žrtve Cerkve. Namreč gre za Predlog za prepoved delovanja Katoliške Cerkve

Zadeva je precej dolga, ampak tako neumna, da kar ne moreš nehat brat. Ko sem ob branju že pomislil, da Satan udarja s polno paro, pa sem tekom branja ugotovil, da Satan ni tako neumen, da bi deloval preko takih…zapisov in ljudi.

Zanimivo je, da nekateri menijo, da je Društvo za zaščito Ustave in žrtve Cerkve sekularno in tistim, ki trdimo drugače, očitajo, da zavajamo. Seveda ni res. Že če malce uporabite google in vtipkate v iskalnik Janja Škrjanc (predsednica društva) in Vlado Began (zastopnik društva), dobite ven tole:

17. UNIVERZALNO ŽIVLJENJE, od 1991;
Glinškova ploščad 16, Ljubljana,
Univerzalno življenje, Celovška cesta. 87, 1000 Ljubljana, Tel.: 01/568 41 48, 031 724 503; 1996 so izdali knjigo: »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«
Vlado Began, univ. dipl. pravnik,. član Univerzalnega zivljenja, Šmarje pri Jelšah
Moris Hoblaj, predsednik, proizvajalec vegetarijanske hrane
Janja Škrjanc, predsednica Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve
Maja Fišer, odgovorna urednica pri UL obljublja pomoč diskriminiranim, spolno zlorabljenim ali kakorkoli prikrajšanim za svoje pravice. Pod pokrovstvom Univerzalnega življenja beremo tudi: „Ženske so žrtve cerkve“. Borislav Kosi: „Otroci kot žrtve cerkve in države“
http://www.univerzalno-zivljenje.si/ul/index.html
v Nemčiji: Gabriele Wittek, UL, prej se je imenovalo HHW, imajo svojo bolnišnico
UL – univerzalno življenje je autoritetno organizirano. Obstoja hirarhija vernikov, na konici profetinja Gabriele Wittek, ki naj bi fungirala kot govorilna cev Jezusa in samo ona naj bi imela dovoljenje interpretacij njegovih izjav. UL ima svojo zemljo, na kateri gojijo biološko sadje in zelenjavo, v internetu priporočajo le prodajalce njihovih pripadnikov (od literature, radio postaje, klinike ipd. V njihovih šolah je osnova njihova vera. Vedno močneje se kažejo totaliterne poteze, paralelno k temu se UL vedno bolj distancira od okolja. Otroci od UL-staršev gredo v UL-vrtce, v UL-šole, se učijo pri UL-obrtniku in se poročijo v UL. Čedalje bolj pogosto se najdejo naselja in skupne stanovanjske družbe s pripadniki UL. Nemška sodišča imajo z njimi mnogo dela.

Torej, sekularno društvo – my ass!

Kaj več se s tem zapisom ne bom ukvarjal. Zakaj? Zato, ker je že buljenje v prazen zid pametnejše delo – včasih sproščujoče, ker omogoča kontemplacijo.

Menim pa, da je prav, da se na take zadeve opozori, saj je za civiliziran svet nedopustno, da dovoljuje tovrstne skrajne militantne in nestrpne izpade. (Nekaj podobnega pa, le da bolj zavito v celofan, lahko spremljamo tudi v pismih bralcev v Sobotni prilogi, kjer poteka debata v kateri sodeluje škof g. Stres)

Po kristjanih pa res lahko vsak pljuva!

Iz Forumov RKC.si – poglejte si odebeljen stavek!!!:

Romero
začasno izključen/a

Pridružen/-a: 5.3.2007
Prispevkov: 966

PrispevekObjavljeno: Torek, 22.04.2008 11:41 Naslov sporočila: Odgovori s citatom Popravi/Izbriši to sporočilo Izbriši to sporočilo Prikaži IP avtorja

tertulči je napisal/a:
Citiram:
Lugo že nekaj časa ni več zaželen v RKC


To pa ni res. Vsak je v RKC zaželen.

Kako je lahko zaželen nekdo, ki ga suspendirajo?

Ruth je napisal/a:
Tako je – vsak je zaželjen – tudi Romero !

Če s tem misliš mene, ti lahko povem, da še nisem tako resno mentalno zbolel, da bi sprejel krščansko vero.

Če pa misliš pravega Romera – no, tega so najprej ubili, da so ga sprejeli nazaj medse. Ker mrtvi ne morejo vplivati na politični vpliv in tuzemsko veleposest RKC niti ne delajo hrupa, kadar unebesijo kakšnega Indijančka in mu vzamejo zemljo da bi povečali obseg božje posesti.

Sovražnost do krščanstva in religije

Očitno danes lahko vsi govorijo vsem, kar se jim zazdi. Še posebej najbrž to velja za uperjenost, ki jo nekateri usmerjajo proti kristjanom – in znotraj teh še posebej proti nam katoličanom. Včasih za tem stojijo kar cele organizirane skupine, kot je npr. militantna in nestrpna sekta Univerzalno življenje oz. kakor se sami imenujejo – prakristjani (izraz jim vsekakor ne pristoji).

Sam pa sem danes naletel na dva citata, ki sta stvar posameznika, in sicer neke uporabnice, ki za svojo manifestacijo na Forumih RKC uporablja vzdevek Zwicky, po znanem astronomu Fritzu Zwickyju in se pumpa na anglosaksonskem pozitivizmu, še posebej pa na kvazi intelektualni miselnosti, ki jo proizvaja Richard Dawkins, sicer sijajen evolucijski biolog, a nič več od tega.

Uporabnica Zwicky se strinja z Billom Maherjem, da je religija neurološka motnja in na Forumu “kur”, ki je po svojem bistvu naravnan nestrpno do Katoliške Cerkve, citira:

“We are a nation that is unenlightened because of religion. I think religion stops people from thinking. I think it justified crazies. I think flying planes into a building was a faith-based initiative. I think religion is a neurological disorder.” Idea
–Bill Maher

Na Forumih RKC pa si celo dovoli imenovati kristjane (pa tudi muslimane) za psihopate:

krščanstvo in islam, ki imata največji vpliv na današnji svet, gojita sovražen, nedemokratičen odnos do homoseksualcev, krščanstvo, ki sicer pridiga nenasilje, pa konstantno producira psihopate, ki so v imenu ohranjanja svetosti življenja, pripravljeni prav tako kot islamski fundamentalisti celo ubijati

Upam, da je v predlog gospe poslanke Majde Širce, glede sovražnega govora vštet tudi sovražni govor zoper katoličane, tako s strani organizacij, kot so razne nestrpne sekte tipa Univerzalno življenje (sprašujem se, zakaj so take organizacije, ki širijo nestrpnost in sovraštvo, sploh dovoljene?!), kot tudi posameznikov, ipd.