V tišini moje glave kričijo misli. Med njimi je ena še posebej glasna. Rad bi jo utišal, pa se ne da.Mogoče le za trenutek – sem ali pa tja, vendar dokončno? Ne, ta misel se ne da. Trdovratna je. Če se še tako trudim, pride na dan in me ubije. Potem me kljuva. Sem kakor glavni junak v prizoru, kjer, bodisi na križu ali kje drugje, visi truplo ali telo tik pred smrtjo. Dehidrirano, obnemoglo. Nastavljeno mrhovninarjem, vranom in jastrebom, ki počasi priletijo in kljuvajo že mrtvo ali pa še živo tkivo. Boli, a si obnemogel in ne moreš nič. Le solzo lahko spustiš, če ti je prizanešeno. Če ti prej vrane ne izkljujejo oči.
In potem črnina…kot izguba zavesti…Glasovi, ki jih tu pa tam slišim se oddaljujejo. Pred očmi se slike zameglijo. In stisne me v prsih. Vem, da je osvoboditev v tem, da bi to agonijo nekomu zaupal. Pa ga ni. Ni ga!…In glej! Tam v vsej temini v katero se pogrezam, vidim angela. Tako daleč stoji…bel. Njegov nasmeh me vabi ven. Trudim se. Oprijemam se vsakršne bilke, da bi prišel v njegov objem. A še ta mi obrne hrbet in gre svojo pot.
Ostanem sam s seboj, globoko v sebi s svojo mislijo.

 Share now!

Skozi okno gledam kako v rahlem zimskem vetriču poplesavajo snežinke. Dan počasi lega k počitku. Lepota, spokojnost in romantika narave pozimi me vedno znova navdušujejo. Res je, da je mraz in res je, da sneg velikokrat povzroča nemalo preglavic, vendar zame se to ne more kosati z vsem, kar lepega prinaša zima. To je moj najljubši letni čas. Čas lepih praznikov, čas miru…spokojnosti.
Ob opazovanju narave, ki spi pod belo odejo, se spominjam tudi svoje lastne minljivosti. Zato pride prav, da je novo leto ravno v zimskem času, saj tako še lažje pogledamo v svojo preteklost in naredimo obračun. Hkrati pa se zaobljubimo, da bomo v prihodnjem letu popravili to in ono, postorili takšne in drugačne stvari ter naredimo okvirni načrt za čez leto.
Sneg in zima me spominjata tudi na ljubezen. Na čas, ko sva se še skrivala…Tam pri pokopaliških vežicah…v gozdu. Joj, kako je bilo mraz. A ni naju pregnal. Bila sva močnejša. Samo, da sva bila skupaj. Sama. V tesnem objemu eden drugega. Vse ostalo je v trenutku minilo. Le čas je hitro bežal. Vsakokrat se je najino srečanje zdelo tako kratko in odhod tako boleč. Kdaj se bova zopet videla, je bilo vprašanje, ki naju je razjedalo v dnu srca. Hrepenela sva. Vse dotlej, dokler nisva izstopila iz sence. In bilo je lepo. Presrečna sva bila. MIDVA!
In res je, kar pravijo, da ko je lepo, čas tako hitro beži. Vse se namreč zdi kot včeraj. Toliko lepega je bilo. Sva še – MIDVA?!

 Share now!

Spomnim se, ko sem bil majhen in sva s staro mamo navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema, v postelji molila – včasih na njeno pobudo iz pretveze, da bi morda še za nekaj časa zaspal, večkrat na mojo, ker se mi je zdelo lepo – in prepevala cerkvene pesmi. Najbolj se mi je vtisnila v spomin pesem Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem. Večkrat sva zaradi mene pela tako na glas, da se naju je skozi odprto okno najbrž slišalo na ulico. V spomin se mi je vtisnila tudi slika Svete družine v spalnici nad posteljo, ki je bila tako lepa.

Rad sem poslušal razlage o tej sliki – kdo je kdo, kaj predstavlja, kaj je počel, itd. Zanimalo me je vse. Mama (za babico uporabljam naziv mama, za svojo mati uporabljam naziv mami) mi je pripovedovala o Bogu, o Jezusu, dobrem možu, ki je za nas trpel, bil križan in vstal od mrtvih. Pripovedovala mi je zgodbe iz Svetega pisma, me učila molitvic in drugih stvari, ki so povezane z našo krščansko vero.

Že kot otrok sem premišljeval, kako je možno, da so tega Jezusa, o katerem mi je mama pripovedovala, tega Jezusa, ki je bil tako dober, da je za naše grehe šel v smrt…Kako je možno, da so ga ljudje ubili? Zasmilil se mi je v dno duše. Zasmilil se mi je tako močno, da sem mu želel pomagati. Spomnim se, da je bil v predalu v kuhinji spravljen črn križ, na katerem je bila bela podoba Jezusa. Tisti križ sem večkrat na skrivaj ogledoval. Ogledoval sem Jezusa in o njem premišljeval. Premišljeval sem kako je trpel. Da je trpel in umrl tudi zame. Oh, Jezus, rad bi ti pomagal, sem mu govoril. Radi bi te rešil, sem mu govoril. In spomnim se, da sem nekega dne vzel križ v roke in s križa strgal Jezusovo podobo. Bil sem ponosen na to. Sedaj si rešen, sem mu rekel. Vse bo še dobro, sem mu šepetal in ga stisnil k sebi ter ga poljubil. Ni mi bilo mar, da sem mu pri tem polomil roke. Važno mi je bilo, da sem ga rešil trpljenja. Ponosno sem pritekel do mame in ji pokazal svoj podvig. Mama, mama, glej, rešil sem Jezuščka, sem vpil. Mama me je mirno pogledala in mi rekla, da tega sicer ne bi smel narediti, vendar mi Jezušček ne bo zameril, ker ve, da nisem tega naredil iz sovraštva do njega ampak z dobrim namenom.

Težko sem gledal na trpljenje. Nič drugače kot danes. Vem, da večkrat marsikakšno trpljenje pospremim s cinizmom, a vem, da globoko v sebi ne čutim tiste vseenosti. Spomnim se, ko sem gledal film Kristusov pasijon. Tako čudovito realistično prikazano. Tako ganljivo. Večkrat sem se zalotil s solzami v očeh. Kako grozno je moral Jezus trpeti. Kako blazno je moral Jezus ljubiti. Da, kako fanatično je Jezus ljubil človeštvo, da je vse to prestal in ni klonil – še več, celo odpustil je.

Ne morem si predstavljati tako hudega trpljenja. Ne morem si predstavljati trpljenja, ki so ga doživljali prvi kristjani od Štefana naprej. Ne morem si predstavljati v kakšnih hudih mukah so umrli moji bratje in sestre, ko je njihova kri napajala tla rimskega Koloseja. Ne morem si predstavljati muk mojih bratov in sester, ki so bili brez kakršnega koli sodnega procesa  kruto pobiti v povojnih pobojih zaradi tega, ker so bili kristjani. Do globine me je pretreslo odkritje v Barbara rovu. Do globine me je pretresel nedavni potres v Italiji. In danes, na veliki petek, ko se spominjamo smrti našega Gospoda, me je globoko pretresla maša zadušnica za žrtve potresa. V vrstah položene krste. Ljudje so komajda našli krste svojih svojcev. Kjer so pomrle cele družine, so na tleh stale krste očeta in matere in na teh krstah so bile male bele krste njihovih otrok.

A ob vseh teh dogodkih odmeva simbolika raztrganega tempeljskega pregrinjala in besede rimskega stotnika, ki je ob trenutku Jezusove smrti na križu stal poleg njega in izrekel spoznanje:”Resnično, ta človek je Božji Sin!” Smrt in greh nimata oblasti. Bog je povišal svojega Sina, ga daroval, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil ampak imel večno življenje! Na današnji dan je Bog svojo ljubezen do človeštva izpričal do konca!

 Share now!

Za menoj je kar naporen teden. Le v torek sem delal kolikor toliko normalno, pa še to sem začel eno uro prej, ker sem sodelavcu obljubil, da mu bom nadomestil ure, ki jih bo moral zaradi mene “naddelati”. V ponedeljek sem tako porabil za delo štirinajst ur. Najprej dopoldan na radiu, popoldan pa v redni službi. Sreda in četrtek sta prav tako minila v znamenju štirinajstih ur, in sicer sem v sredo najprej nadomeščal sodelavca, nato pa delal še svojo izmeno. Četrtek pa zopet radio in redna služba. Petek je prinesel redno službo v dveh izmenah, popoldanski in nočni. Nočna izmena je bila precej bolj prijetna, saj je bila mirna in dovoljevala več časa za branje kakšne knjige in pa celo za ogled kakšnega filma.

Dobro je, da sem si na začetku meseca izboril proste sobote, katere bi po razporedu moral delati ponoči. Sicer mi zadeva ne bi uspela, če ne bi imel že vnaprej plačanega plesnega tečaja, ki se ga ob sobotah udeležujeva z Ano. Tako se lahko vsaj delno odpočijem od delavnih dni. K sreči, kar se tiče dela, April prinaša bolj sproščene dni. Najbrž bo posledica tega tudi stanje na računu. Kmalu mi namreč poteče pogodba. Kljub temu pa sem v nekakšnem “komajčakalnem” stanju, saj upam da bo to odlična priložnost, da se ves čimbolje posvetim novinarstvu in pa drugim stvarem, s katerimi bi mogoče tudi kaj padlo na račun. Dve – no, ena se šele obeta – avtorski pogodbi najbrž ne bosta šli vnemar. Poleg tega bom najbrž organiziral tudi kakšen zanimiv nastop. Bomo videli. Skratka, komaj čakam, da spustim mojega nestpnega ustvarjalnega duha ven.

Saj res, pa tudi na pevske vaje bom lahko šel. Že dva meseca nisem bil in skoraj ne upam pomisliti, kaj vse sem v tem času zamudil.

No, pa tudi bolj aktiven čas v župniji prihaja. Zdi se mi, da sem eno leto kar odrezan od župnijskega dogajanja. Po dveh letih bom normalno lahko praznoval Veliko noč, kar me zelo veseli. Lani sem na Veliki petek opravljal intervencijo, soboto in nedeljo pa sem preživel v kranjski porodnišnici – ne, ne, nisem postal oče. Bilo je službeno. Za očetovstvo bo še prišel pravi čas. Tega trenutka me je sicer kar malce strah, a vem, da bova skupaj zmogla.

Ker v času moje zaposlenosti nisem imel časa, da bi hodil v hribe, sem izgubil vso kondicijo, zato bi bilo dobro, da bi jo zopet nabral in iz kakega izleta naredil kakšen zapis. Se spomnite zapisa “Na tastar Lbel”? No, nekaj takšnega. Veliko ljudi, ki je to bralo, mi je dalo pozitiven odziv. Mogoče bo takšna priložnost že izlet z zborom na Koroško, kjer se bomo udeležili splavarjenja na Dravi.

Po dveh letih bi šel rad zopet v Rim, a letos to najbrž ne bo mogoče. Skomine so se mi zopet prebudile zadnjič, ko smo se o tem pogovarjali na radiu. Ja, Rim je mesto v katerega sem se resnično zaljubil.

Ob vsem tem bom imel tudi čas in priložnost, da se vrnem jeseni na faks in da tako končno že ulovim to diplomo. Priznam, vmes me je kar nekajkrat minilo vse skupaj, saj obstajajo tudi taki teologi, ki po diplomi rečejo:”Neumen sem bil, ker sem šel na ta faks. Proč sem vrgel vsa ta leta študija. Kaj pa naj sedaj z diplomo? Rit obrišem?” Ali pa taki, ki pravijo:”Kljub temu, da študiram teologijo stojim na realnih tleh in trdim, da ni Boga. Sprašujete me, zakaj potem teologija? Zato, ker me zanima zakaj so nekateri ljudje tako naivni, da verjamejo, da nekaj takega kot je Bog obstaja.”

Moja izkušnja na Teološki fakulteti je, kar se tiče vernosti, negativna. Namreč, ko smo se s sošolci enkrat pogovarjali, ali hodimo k maši, sem povedal, da hodim redno, da ministriram in da sem izredni delilec obhajila. Tista druščina me je čudno gledala in sošolka se je oglasila:”Ne, a res, a nas zajebavaš?” Sem potrdil, da resno mislim. Nato pa sošolec:”In kako lahko verjameš v vse te traparije?”

Bil sem šokiran.

Skratka, komaj čakam te sproščene dni, a vseeno me navdaja neka grenkoba; namreč to vseeno ne pomeni, da se bova z Ano videla kaj več. Še vedno bo ona v Ljubljani, jaz pa doma v Kovorju. A vseeno bo lepo, ko bova skupaj, tako kot je to vedno. Prav tako mi na blogu ne bo zmanjkalo tem za pisanje. Da, pričenja se nova doba – pa ne tista vodnarjeva, ampak Sebastjanova.

 Share now!

Fonzi: Danes ne moremo jemati zgodovinske resnice, kar se tiče Katoliške Cerkve kot bičanje po nas kristjanih.

Kristjan: Zgodovinska dejstva in tegobe, ki jih poznamo niso bičanje. To je resnica, ki je še kako temen madež Cerkve. Bičajo pa te drugače, in sicer že zato, ker veruješ v Boga, Jezusa Kristusa, ki je od mrtvih vstal in je pravi Bogi in pravi človek, rojen iz device Marije, te označujejo za umsko prizadetega.

Aleks: Sam bi rekel kvečjemu izredno iracionalnega, ker pač verjamete v popolnoma nedokazane stvari.

Lenka: Medtem ko ateisti verjamejo v same dokazane in dokazljive stvari. Recimo v to, da Bog ne obstaja

Aleks: Ponovna logična napaka dokaznega bremena.

Lenka: Glavno, da svojih nekonsistentnosti ne opaziš, pa da nimamo glist.

Kristjan: Aleks, to ni logična napaka.

Aleks: Si prepričan? 100 % prepričan?

Kristjan: Ja, ne najdem je v knjigi med logičnimi napakami.

Aleks: Kljub temu pa dokazno breme ostane. Logika zahteva, da morate sami dokazati svoje trditve, ne pa, da zahtevate od vaših nasprotnikov, da jih ovržejo. Torej če trdite, da bog je, ni treba meni prav nič dokazovati ampak morate vi dokazati, da je.

Kristjan: To ni res. Od kje si to pobral?

Aleks: Seveda je res. A ti naj serviram argument čajnih skodelic, ki krožijo okrog zvezde Sirius?

Kristjan: To si pobral od argumenta čajnih skodelic?!

(Tišina)

Aleks: Sicer pa…Le zakaj, če so vere trdne in če je prepričanost v “resnico” 100%? Zakaj se je potem potrebno utrjevati v veri in zakaj jo je bilo potrebno braniti z nasilnimi sredstvi v zgodovini?

Lenka: A to zdaj tako na splošno malo jamraš al kaj?
Pa zakaj je treba vsak dan jesti, ko bi se lahko človek enkrat za vselej najedel?
Pa zakaj moram vsako leto na dopust, če mi je pa tako luštno v službo hodit?
Pa zakaj moram stalno trenirati mišice, a niso že dovolj velike?
Pa zakaj se moram vsak dan lepo vesti do svojega moža, saj sma ja že poročena?

Aleks: No, s tem torej potrjuješ moje siceršnje mnenje, da je religioznost prostočasovna aktivnost kot vsaka druga (npr. fitnes) in da ne sme biti financirana s strani davkoplčaevalcev v katerikoli obliki. Lepo.

Lenka: OK, zdaj pa vidim, da s tabo razpravljati nima smisla. Vsaj če ima človek voljo do smiselne in logične debate.

Kristjan: Ja, Lenka, se strinjam. Človek težko razpravlja z nekom, ki iz danih premis sklepa čisto nekaj tretjega.

Primer: Vsak Grk je človek
Sokrat je Grk
———————
Ergo: Erlah je krokodil

Aleks: Kaj vama spet ni jasno?

Kristjan: To, kako lahko vlečeš iz danih premis sklepe, ki nimajo nobene povezave s premisami. Kot, da bi ti pokazal hruško brez sadeža in ti rekel, da je to hruška in kaj ti to pove, pa bi ti, namesto, da bi odgovoril, da ti to pove, da to drevo pač obrodi hruške, da je stop znak v centru Kranja postrani. Ali, da bi te vprašal, kaj ti pove enačba 1+1=2, pa bi rekel, da ti to pove, da je pica, ki jo vozijo iz picerije Nyami, naravnost odlična. Ali, če bi iz premis, da če je plata vroča in da če daš roko gor, da iz tega sklepaš, da muha leti.

Lenka: Odlična diagnoza.

Kristjan: Nisem si mislil, da se bom še kdaj ukvarjal z logiko. Čeprav je ta lahko celo smrtno nevarna. Nek strasten grški logik, ki se je ukvarjal s trditvijo “Lažem”, je zaradi tega, ker ni nič spal, umrl. Hkrati pa opažam, da je na meni nekaj angleškega.

Francka: A lažeš ?

Krsitjan: Francka, zaman se trudiš, da bi me ubila, jaz nisem tako strasten logik.

Aleks: Pravzaprav je problem v tvojem in Lenkinem nerazumevanju napisanega. Jaz vama ne mislim razlagati.

Lenka: No, to pa nikarte, ker tvoje razlage ne vodijo nikamor, razen tja, kamor je nakazal Kristjan. Kar se nerazumevanja tiče, pa je res, da tukaj nekdo krepko ne razume, samo da to nisva midva s Kristjanom.

Aleks: Yeah right. Potem si zatiskaš oči.

Krsitjan: Pri takem (ne)logičnem sklepanju, kot si ga v tej temi prikazal, Aleks, bi bilo celo dobro, da bi si kdo zatisnil oči, ker ko kaj takega človek zagleda, ga bolijo oči, ko pa prebere in dojame, pa doživi možganski krč (nekaj takega, kot pri ženski vaginalni krč, da si boš bolje predstavljal). Žižek bi pa rekel:”Žhe Žhe, amphak to ne sprhemeni tvoje pozhicije, khar se thičhe logike, kher tvoja logika jhe parhadokhsalno…(smrk, smrk)…skhreghana z logiko shamo. V them ozhirhu jhe glupha.”

Basil Fawlty.press

Buco: Lepo, da si se Aleksa osebno lotil, adhominem in to, grdo pa do Žižka. Sram te gleda.

Kristjan: Od kdaj pa je kritika logičnega sklepanja ad hominem? Tudi tebi očitno logika ne leži. Namreč ne upoštevaš načela identitete. Pričakujem opravičilo!

Buco se strese.

Kristjan: Ok, dobro, si moder človek in si priznal svojo zmoto. Lepo. Ker veš, če že govorimo o dialogu na tem forumu, je treba tudi znotraj debat upoštevati logična načela (to velja sicer tudi v vsakdanji komunikaciji). Ne moreš iti tako mimo logičnih načel, kot je npr. šel cr, vključno prejle s tabo. To oboje je nekako takole, kot bi poslušal takle dialog:

Francelj: O, Brane, živjo!

Brane: O, pozdravljen!

Francelj: Kako si?

Brane: Dobro, pa ti?

Francelj: Še kar.

Brane: Kaj novega?

Francelj: Žena je zadnjič kupila raka.

Brane: Res? Kakšnega pa ima?

Francelj: Pljučnega.

Brane: Si rekel, da je kupila raka…

Francelj: Ja, saj…

Brane: Am…pljučnega?

Francelj: Ja, ja…pljučnega raka.

Brane: Torej se ukvarja s kriptozoologijo?

Francelj: Ah, ne…saj ni nič posebnega, je samo jastog.

Brane: ?!?!

 Share now!

Moje ime je Gabriel, Gabriel Hodosh. Preden me pobere od moje bolezni, vam moram napisati o moji genijalnosti, ki sem jo za mojo ženo Katoko izvedel pred petdesetimi leti, in ki je ostala neodkrita do pred petimi leti. Pisalo se je leto 1952, ko sem spoznal Katoko. Predstavil mi jo je moj najboljši prijatelj Lazar Gyrgor, ki je bil moder človek in zelo dober ekonomist. Zavoljo svoje modrosti in izobraženosti se je takrat po vojni hitro pobral in splezal na zeleno vejo. Ustvaril je mrežo hotelov in drugih podjetij, s katerimi je postal eden najbogatejših Madžarov tistega časa. Z njim sva preživela veliko skupnega časa, debatirala o finančnih naložbah, filozofiji, politiki, se zabavala z ženskami, pijančevala dolgo v noči…Skratka, uživala sva mladost najinega življenja, vse dokler…dokler ni prišel tisti usodni dan, ko mi je predstavil Katoko, s katero se je bil zaročil in s katero naj bi se poročil še do konca tistega leta.

Spomnim se, kako mi je začelo srce hitreje utripati, ko sem jo zagledal. Moje roke so postale potne, ustnice odrevenele, noge šibke in imel sem občutek, da mi bodo oči izstopile iz jamic. „G…Gabriel Hodosh…“ sem komajda izjavil, ko sva se rokovala. Bila je dekle zgodnjih dvajsetih let. Imela je čudovite rjave lase, ki so ji segale do ramen, angelski nasmeh, ter velike in polne oči, s tako nežnim pogledom, kot najbolj nežen pliš, ki ga uporabljajo za najbolj občutljive plišaste igračke, katere dojenčki tako občudujejo. Ko sva se pogledala iz oči v oči me je oblila skoraj neznosna vročica. Kar čutil sem, kako mi kaplje potu stopajo na čelo. Zavrtelo se mi je in če ne bi takoj nato sedli, bi bil najbrž izgubil zavest. Bila je najlepše bitje na svetu, kar sem jih videl in zameril sem Lazarju, da si je uspel dobiti tako lepo nevesto. Bil sem ljubosumen, jezen. Nisem si hotel priznati, da sem se v trenutku zaljubil v Katoko in še več – v trenutku, ko sem jo zagledal, sem se odločil, da mora postati moja, pa naj si bo kar koli. Ravno zato sem se odločil, da se ne bom umaknil. Zanalašč sem še bolj vpletal Lazarja in Katoko v projekte, ki sem si jih zastavljal, da bi le čim več časa preživel z njima. Ne, lažem, z njo, kajti Lazar me ni zanimal. Bil je celo odveč in je z dneva v dan povečeval mojo mržnjo do njega, še posebej, ker sem ju skupaj videl srečna in zadovoljna v svoji predporočni idili. O, Bog, kako sem ga začel sovražiti.

Čez en mesec je Lazar moral oditi na poslovno potovanje v Združene države za cel mesec. Ker mi je kot prijatelju zaupal, mi je naročil, naj ta čas pazim na njegovo Katoko, ker, češ kot vidim, da je lepa, da ji ne bi začeli dvoriti drugi moški. Nad idejo sem bil naravnost navdušen, saj je to pomenilo, da bom lahko preživel ogromno časa s Katoko. Navdušenja pa nisem hotel pokazati, da Lazar ne bi česar koli posumil. Pritrdil sem mu in dejal, da naj nikar ne skrbi, da bo Katoka v mojih rokah varna pred katerimi koli morebitnimi vsiljivci, in to sem mislil smrtno resno. Zanjo bi namreč dal življenje. Lazar je bil videti zadovoljen. Oh, ta ostudna gnida. Ko bi vedel, kaj se dogaja v moji glavi (kot Madžar sem sigurno podedoval nekaj tiste okrutne krvi, katera je krasila moje prednike, še posebej znamenito krvavo grofico Erszebet Bathory), bi me bil najbrž z veseljem utopil v žlici vode.

Štirinajst dni sem nato vsak dan preživljal s Katoko, ji bil ustrežljiv, se z njo pogovarjal o različnih stvareh. Kakor je bila lepa, tako je bila tudi inteligentna, kar mi je bilo še toliko bolj všeč na njej. Tudi ona ni slutila o mojih čustvih, ki sem jih gojil do nje. Vse kar sem storil, sem storil preračunljivo in z globoko zavestjo, da jo v teh dneh moram osvojiti za vsako ceno. A ona se ni in ni dala. Še več; jokala je, ker je pogrešala svojega ljubega (kar zamegli se mi pred očmi, ko tole zapisujem) Lazarja. Komaj sem jo tolažil. Ker mi stvar ni uspevala, sem nekega večera sklenil, da se moram Lazarja znebiti, če hočem, da ga bo Katoko pozabila, kajti le v tem primeru se bo lahko naslonila edinole name. In to bo moje zmagoslavje.

Takoj naslednji dan sem poklical služabnika Zoltina, ter mu naročil, da naj mi uredi vse potrebno za potovanje v Benetke. Še prej sem klical v Združene države, da bi Lazarju natvezil, da kličem iz neke firme, ki se zanima za odprtje hotela v Benetkah, ter če se lahko zglasi tam prvi teden v mesecu avgustu, torej takoj, ko pride iz Združenih držav. Seveda je, pogolten kot je, pritrdil, da se sestanemo na poslovnem sestanku v Benetkah. Ubogi revež ni vedel, da sem mu jaz nastavil past v katero se je kasneje ujel kot naiven zajec. Povedal je točen datum, ko bo prispel na dogovorjeno mesto, zato nisem potreboval celotnega tedna, da bi šel prej v Benetke, pa še poznal sem jih kot svoje domače dvorišče. Katoko sem povedal, da me dva dni ne bo, da bi pazil nanjo, ker imam poslovni sestanek v Budimpešti. V zvezi z Budimpešto sem uredil vse potrebno, da sem si zagotovil alibij.

Dan preden je prišlo do dogodka, katerega sem se namenil opisati, sem sedel na vlak in se odpeljal preko takratne Jugoslavije v Italijo. S seboj nisem imel nič sumljivega, vse potrebno sem pokupil v Italiji. Prispeli smo v Benetke, kraj ki stoji na morju, dobesedno na vodi in kraj, kjer so golobi sveti odkar so na Trgu sv. Marka, opozorili ljudi, na nevarnost zrušenja zvonika in tako preprečili množično katastrofo. Z dogovorom za mesto sestanka sem poskrbel, da bo Lazar moral iti skozi najbolj osamljene in temačne ulice Benetk, ugotovil pa sem tudi, da tam blizu zidajo temelje za novo fontano.

Bila je noč. Prišel je. Oblečen v črn plašč s klobukom in v ustih je imel cigareto. Počasi se je premikal proti dogovorjenemu kraju. Tiho sem mu sledil. V prsih mi je srce divje bilo. Pritisk krvi sem čutil v sencih in kaplje potu so mi silile na čelo. Kljub temu, da je pihala burja, ter da je lilo kot iz škafa, se mi je zdelo vroče kot v peklu. Približal sem se mu neslišno, izvlekel nož, ter mu ga zaril od zadaj pod rebra. Zatokal je. Čutil sem kri, ki se je vlila po mojih rokah. Obrnil sem ga, da bi ga pogledal v oči in videl, kako mu življenje odteka. Njegov pogled je bil zgrožen, ko je videl moj obraz. Izrekel je samo še: „Ti…“ in zopet sem mu zaril nož še v trebuh. Zopet je zastokal. Zaslišal sem kako nož reže v njegovo drobovje. Kri se mu je vlila iz ust in zgrudil se je trzajoč v zadnjih zdihljajih. Umrl je.

Pogledal se okrog sebe, da bi videl, ali je kje kdo. Nikogar ni. Njegovo truplo sem zvlekel v bližnjo klavnico, skozi katero sem vedel prehod, ne da bi bilo treba kakor koli vlomiti. Tam sem položil Lazarjevo truplo na mizo, vzel potrebne mesarske rekvizite ter razkosal njegovo truplo na čim manjše kose. Pri enem od zamahov se mi je pripetila nesreča in odsekal sem si kazalec leve roke. Namreč kriv je bil veter, ki je zaloputnil okna, da sem se ustrašil, da ni kdo prišel in bi me ujel pri mojem početju. Hitro sem si oskrbel rano, odsekani prst pa sem spravil kar zraven v vrečo, kjer je bilo Lazarjevo razkosano truplo. Nato sem vse skupaj prijel, ter odnesel do izkopanin za temelje nove fontane. Vrečko sem položil v luknjo, ter vse skupaj zalil z betonom. Do jutra se bo beton strdil in moj zločin bo lepo prikrit. Lazarja bodo razglasili za pogrešanega, čez čas pa za mrtvega, mene pa ne bo doletelo nič, ker imam trden alibij in sem zadevo resnično genialno izpeljal. Od ponosa nase me je kar razganjalo. V morje sem odvrgel nož s katerim sem zabodel Lazarja, ter se takoj ko je bilo možno vrnil na Madžarsko, kjer sem se čez kakšno leto in pol poročil s Katoko. Zmaga je bila dokončna. Nihče, kljub preiskavam, ni nič posumil, dokler…

Pisalo se je leto 2003, ko sem v poročilih prebral, da se je ena od fontan v Benetkah podrla in da so v njenih temeljih našli ostanke človeških kosti. Zopet so začeli raziskovati. Ugotovili so, da kosti pripadajo Lazarju Gyrgorju, ki je izginil pred petdesetimi leti. Zraven so našli še nekaj – prst, ki ni pripadal ostankom. Tako so kmalu prišli na sled meni ter me v dramatični akciji aretirali. V tej akciji sem ustrelil še Katoko, ki mi je očitala, da sem navadna krvoločna zver na dveh nogah, ter da se ne bi nikoli vezala name, če bi vedela kaj sem storil. Rekla je, da bo odšla, česar pa moje misli niso prenesle. Potegnil sem pištolo, ter tik preden so policisti udrli v stanovanje, poslal tri krogle v Katokino telo. Zgrudila se je mrtva. Policisti so me privedli pred preiskovalnega sodnika, ki je odredil pripor. Kasneje je višje sodišče v Budimpešti izreklo zaporno kazen tridesetih let brez možnosti pomilostitve. Ker sem že star in bolan (imam pljučnega raka), vem, da ne bom nikdar več prišel na prostost, zato sem zapisal tole, da boste vedeli mojo zgodbo in razumeli moja dejanja, za katera mi ni čisto nič žal.

 Share now!

Sv. Matija se navsezgodaj zbudi, se skulira in se pripravi na izlet na Zemljo, saj je danes njegov delovni dan (na god sv. Matije), ko mora, po stari ljudski šegi, razbiti led. Pred odhodom iz svoje nebeške hiške, se še enkrat prepriča, če je vzel vse potrebno za na dolgo pot. “Sandali…mhm…palica…mhm…denar…ja, ja…bisaga…mhm…” si mrmra in nenadoma vzklikne “Rokavice in šal!” Hitro steče noter in jih poišče. Sobarica ga jezno ozmerja:”Falot! Ravno sem pomila po tleh, ti pa kar v sandalih po hiši! Falot!” “Oprosti, saj bom hitro…” se opravičuje Matija. “Ja, ja, hitro! Vse boš posvinjal…No, glej…Stopinje se že poznajo. Ah… In nikarte ne razmetuj vse, kdo bo pa pospravil?!” “Z Bogom!” še odzdravi Matija in zaloputne vrata za seboj. “Tepec!” si zamrmra sobarica. Vrata se zopet odprejo “…in ne pozabi zakleniti za sabo,” še pohiti reči Matija in izgine.

Na mestni postaji Heaven Cityja, čaka na avtobus, ki ga bo odpeljal na letališče Heaventhrow. Mine pet minut in mimo se pripelje avtobus, na katerem piše Sv. Krištof Tours. Matija vstopi in za volanom ga pozdravi njegov znanec in lastnik firme Sv. Krištof. “Kako kaj, Matija?” “Bo. Na Zemljo grem…Se pravi…najprej na Heaventhrow.” “Oho, saj res. Danes je tvoj delovni dan.” “Tako tako, moram pospraviti, kar je od zime ostalo.” “Seveda. Eno do Heaventhrowa torej?” “Da. Hvala.” In odpelje se proti Heaventhrowu. Tam izstopi in gre kupit karto za avion. Izve, da odpelje čez 10 minut. “Super! Še na WC skočim, potem pa se vkrcam.” “Pa pazite na prtljago,” reče prodajalka kart “namreč zadnjič smo opazili nekoga, za katerega se ve, da je k nam prišel med ropom banke. Sicer ne vem, kako je prišel, ampak očitno ga je naš Predsednik, spustil.” “Daj ga lomit!” je bil začuden Matija, “res?!” “Da,” je rekla prodajalka “saj veste pa, da ko g. Predsednik nekaj odloči, da tako mora biti, pa še kakor odloči, vedno je tako najbolj pravilno.” “Mhm,” je zamrmral Matija in pograbil bisago ter odšel na WC ter se nato vkrcal na letalo. “Dober dan,” ga pozdravi steverdesa. “Dober dan,” odvrne Matija “hm…nekam znani se mi zdite.” “Boste kaj spili? Pojedli? Oreščke mogoče?” “Ne, ne. Se bojim, da bi mi bilo slabo. Alkohola pa ne pijem, razen kakšno vino občasno v posebnih priložnostih. To pa ni ena takih.” se je nasmehnil Matija. “Aha! Spomnil sem se od kje vas poznam. Lani ste prišli k nam iz “čakalnice”. Vi ste ena od stevardes, ki je bila v tistem znamenitem letu na Korziko,” je bil navdušen Matija. “Da, res je,” je rekla stevardesa “bilo je grozno.” “Grozno? Pri nas ste prave zvezde. No…čeprav niste vsi prišli k nam,” je bolj potiho zaključil Matija. “Pripnite se,” je rekla stevardesa “vzleteli bomo. Vam res nič ne prinesem? Let bo dolg.” “Hvala,” se je zahvalil Matija, se pripel in se zleknil v udoben sedež letala firme Angel Airways.

Let je bil zares dolg. Matija je pogledal nekaj filmov, kot so Kristusov pasjon, Mojzesa, Ben Hurja ipd. Po dolgih nebeških urah, so prispeli na Zemljo. Matija je izstopil. “Na svidenje,” je pomahal stevardesi. “Z Bogom,” mu je odvrnila stevardesa. “Simpatična gospodična,” si je mislil Matija “če bi še stanovala na Zemlji, bi sigurno z lahkoto dobila katerega koli moškega in si z njim ustvarila družino, tako pa po naših zakonih, ni ženitve in ne možitve. Pa smo vseeno vsi srečni in zadovoljni, saj nas g. Predsednik zalaga z obilo dobrotami in vsega dobrega, po čemer hrepeni človekovo srce, kar vsekakor kaže, da nas mora g. Predsednik imeti nadvse rad, saj kakor mi je bilo povedano še za časa Zemlje, ko sem tam živel sam, je žrtvoval celo svojega lastnega Sina, da nam sedaj lahko nudi vse te ugodnosti.” Nasmehnil se je in odkorakal v svet pred seboj.

Iskal je in iskal, da bi lahko opravil svoje delo, a kjer koli je vprašal, vsi so skomigovali z rameni, češ, da je slaba zima in da ni pravega mraza, ki bi pripomogel k temu, da bi padla obilica padavin in da bi bila zmrzal. Sv. Matija je obupoval. “Le kaj si bo mislil g. Predsednik, če ne opravim svojega dela…” je hlipal. Končno je tako obupal, da je sedel sredi mesta na rob pločnika in bridko zajokal. Mimoidoči so ga čudno gledali, mislili so namreč, da je klošar, ker roko na srce, je izgledal ravno nekaj takega. Nekateri so mu v naročje metali denar, a Matija je za vsakim vstal in mu vrnil ter hlipajoče dejal vsakemu:”Ne potrebujem denarja, a vseeno hvala in Bog poplačaj vašo darežljivost.” Ko je tako sedel na hladnem betonu, je k njemu pristopil nek močno vinjen klošar, ki je komaj stal. Matija ga sprva niti ni opazil. Ko se je klošar vsedel poleg njega, je Matija zaznal vonj po alkoholu in se zdramil iz svojega bednega stanja, ter pogledal klošarja. Bil je zanemrajen, daljših mastnih in razmršenih temnih las, zgubanega, z brado, ki je morala biti stara že kar nekaj let, poraščenega obraza, brez zob. Imel je predirljive modre oči, ki pa so spričo opitosti vanj bolščale že kar stekleno. Matija ga je gledal. Stari klošar se mu je nasmehnil, dvignil steklenico vina, kot da bi hotel nazdraviti in mu dahnil v obraz:”P…p…pozdraulen, kulega…hik, kuga pa ti k…k…tlela…hik?” Matija je zaradi smradu po alkoholu, ki mu je silil direktno v nos, postal kar malo omotičen. “Pozdravljeni, dobri gospod,” mu je dejal, ko se je privadil na smrad ” Iščem led.” Klošar ga je nemo gledal. “Ali morda veste, kje bi dobil led?” je nadaljeval Matija. Klošar se je nasmehnil, se obrnil proč in zamrmral pri sebi:”Bemti hudiča…hik…t…t…tale tlela…hik…je pa pumoje…hik…m…m…mal mem.” “Kako prosim?” je rekel Matija. “Nč…nč…Ammmm…ahm…hik…kulega…” ga je potrepljal po rami “…kuga s pa ti p…p…piu…hik?” “Nič,” je rekel Matija “ko sem na Zemlji, ne rabim pijače in hrane.” Klošar se je presrašil:”Bemo mast! Marsovc!” je zakričal, in bil bi pobegnil, pa se je pri pobiranju zvrnil po tleh in razbil steklenico z vinom. “Auuuu…hik….” je zakričal. “Oh, pijandura štorasta,” je rekel Matija, vstal ter mu pomagal. Opazil je, da se je starec porezal z glaževnami, ki so nastale iz steklenice, ki se je razbila. Klošar je bil prestrašen, saj je bil prepričan, da je Matija marsovec. “M…m…marsovc…” je ponavljal. “Pomirite se ata, nič vam ne bom storil. In naj vam povem, nisem noben marsovec. Matija mi je ime,” je prijazno miril klošarja. Ko je klošar videl, da mu Matija res nič žalega noče in ko je videl, da res ni kakšne marsovske oblike, se je pomiril. “Mila zima je, so mi rekli. Ali morda veste, kje bi našel kakšen led?” je vprašal Matija klošarja. “Tlela…hik…ga ni nker” je odgovoril klošar. “Oh…” je tarnajoče zavzdihnil Matija. “Uhka pa drgač nardiš…hik…” je rekel klošar. “Poslušam,” je navdušeno skoraj pristrigel Matija z ušesi. “G…g….hik…Pejt u Big…B….B…Bang hik…” “Veliki pok?! Tam ni nič!” je skoraj histerično odvrnil Matija, ker je mislil, da ga starec zafrkava. “Kašn…hik…pok, bumbar…š…š…štacuna Big Ban…hik…g.” je odvrnil klošar. “Kje pa je? Kaj pa naj tam?” je jel spraševati Matija. “Dve ulce naprej…hik…l…l…l…ledomate majo…hik” Matiju so se zaiskrile oči in nasmeh mu je prišel na lica. “Hvala ti, dobri mož! Hvala! Bog ti bo poplačal dobroto!” je zaklical in stekel dve ulici naprej kjer je že zagledal trgovino Big Bang. Starec, ki niti dojel še ni, da Matija ni več, je še dejal:”Ja, ja…Bog…hik…Aaadijooo,” in omedlel.

Matija je stopil v trgovino in od prvega prodajalca ter ga vprašal po ledomatu. “Da, imamo cel kup tega. Priporočam HYUNDAI, Ledomat, IM900T.” “Vzamem celo zalogo,” je hitro rekel Matija. “O…ok,” je bil začuden prodajalec. Tako sta opravila posel in Matija je naročil, naj mu kar pripeljejo vse ledomate na bližnji hrib. Zgodilo se je tako in Matija je zagnal vse ledomate hkrati, da je po celem mestu pojenala električna energija. Ledomati so delovali s polno paro in zaledeneli cel hrib in poleg tega še dve mesti, ki sta ležali pod hribom. Ko je bilo vse ledeno, je Matija vzel svojo palico, jo visoko dvignil, pomolil k Bogu in zapičil spodnji konec palice v led pod seboj. Nastala je razpokica, ki se je naglo razširila vzdolž celotne ledene površine, dokler se ta ni dokončno zlomila. Izpod ledu so skozi razpoko pokukale prve pomladanske rožice in posijalo je sonce, ki ga kljub mili zimi ni bilo v izobilju. Narava se je začela prebujati in Sv Matija si je rekel:”Res so dobri ti Hyundai ledomati. Tako, svoje sem opravil in sedaj lahko grem. Pripravil sem za Pankracija, Bonifacija in Servacija, ki pridejo čez slabe tri mesece za menoj.” In vzel je bisago in odšel proti letališču.

 Share now!