Blog Sebastjana Erlaha

Na 4. forumu za dialog med vero in kulturo je bilo možno brati pismo pooblaščenega generalnega vikarja Antona Vovka, poznejšega ljubljanskega nadškofa, kjer je v pismu duhovnikom za novo leto 1946 zapisal:

»Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da je tudi ta del naroda, izvzemši redke posameznike, mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje med narodi Evrope in vsega sveta. Kakor je pokazalo ravnanje katoličanov in njihov z nekatoličani združen odpor proti fašističnemu zavojevalcu v drugih deželah, je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali zagovorniki tega početja. Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so – ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim – celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. Ni jih vodilo potrpežljivo in vztrajno zaupanje v Božjo previdnost, ampak bolj predrzna misel, kakor da je predvsem od njihovega lastnega posvetnega in s strankarskim mišljenjem prepojenega prizadevanja odvisna ohranitev in rast Božjega kraljestva med našim ljudstvom. Ljubezen, prva krščanska krepost, ki ne pozna mej (proximorum caritas limitum ignara – Pij XII.) se je sprevrgla v sovraštvo in posnemanje metod nevernikov.

Nismo sodniki nad subjektivno vestjo posameznika in voditeljev tega početja – Bog je sodnik; lahko pa danes vsakdo vidi, kako je bilo vse to početje usodno zgrešeno in kako kruto se je ta nenaravna, protinarodna, neiskrena in nemoralna zveza maščevala in koliko nepreglednega gorja je prizadejala tudi premnogim nedolžnim udom našega naroda.

Ko se tega sedaj ob koncu leta z bridkostjo spominjamo in obžalujemo, ne bomo nehali prositi Kneza miru, naj z močjo svoje milosti razsvetljuje in usmerja naše misli in naša srca, da bodo pripravljena s ponižnim priznanjem svojih napak in z vsem naporom svojih misli, nesebično in požrtvovalno služiti svojemu narodu in svoji domovini. Ne bomo nehali prositi, naj On, ki ima človeška srca v svoji oblasti in pomirja njegove viharje, kakor je pomiril vihar na morju, umiri in ublaži strastno hlepenje po maščevanju ter navdahne misli velikodušnosti, kar je posebna odlika zmagovalca in znak v trpljenju preizkušenega in očiščenega plemenitega človeka«

Nekateri razumejo to pismo kot korak k spravi slovenskega naroda, saj naj bi Vovk jasno obsodil domnevno kolaboracijo s strani takratnega ljubljanskega nadškofa dr. Gregorija Rožmana. Ampak tega v pismu, kakor vidimo, nikjer ni možno razbrati.

Zame osebno bi bila edina beseda sprave, da današnja Zveza Borcev prizna, da je bilo prvotno partizanstvo in OF organizirano z namenom boja proti okupatorju, katerega pa je prevzela Komunistična Partija, preuredila OF iz boja proti okupatorju za svojo zločinsko namero, širjenja komunistično-socialistične revolucije in s tem izrabila boj proti okupatorju za uresničitev svojih zločinov. Zveza Borcev mora priznati, da sta bili OF in partizanstvo po dejanju prevzema s strani KP, teroristično-gverilska drhal, ki je za svoje zločinske ideje izdala slovenski narod v najbolj podli obliki.

In sedaj naj bi se opravičevali tisti, ki so bili pod napadom komunističnega terorja? To svet ni videl!

Po drugi strani pa ne razumem v čem naj bi točno bila izdaja, četudi bi se kdo boril na strani “okupatorja” (besedo okupator namensko dajem v oklepaje, ker zame osebno je bil resnični okupator slovenske zemlje KP pod okriljem OF in partizanstva)?

Če sem zaradi tega klerofašistična svinja in če se me zaradi tega prišteva k domnevnim veleizdajalcem, pa naj se me. Jaz bom to eno in isto ponavljal v nedogled.

Zdi se mi sramota za Slovenijo, da tega, kar sem zgoraj opisal še ni obsodila. Sramota se mi zdi, da so slike engega najhujših vojnih zločincev vseh časov, maršala Tita še vedno dovoljene, da visijo na raznih stenah, sramota je, da sta srp in kladivo še vedno dovoljena znamenja, pa čeprav simbolizirata filozofijo zločina. Med tem pa je nekdo, ki ima svastiko, Hitlerja ali kak drug nacističen simbol, celo kazensko preganjan. Za isto ideologijo, ki je imela le drugačno metodo!

Ne vem, a se norca delamo? Že Slomšek je, eno leto po izzidu Komunističnega manifesta, svaril pred brezbožnim komunizmom, kasneje pa ga je imel za sovražnika tudi Nietzsche, ki ga je označil za bolezen, sanjaštvo, uničevalca življenja, pokvarjenost.

Menim, da je treba biti filozofski boj proti kakršnem koli zametku marksističnega strupa. In to za vsako ceno!

Zanimiv prikaz hladne vojne in s tem komunistične problematike. Risanka je iz leta 1951

Analiza premieja - čisto kratka analiza Janševe izjave je, da ustvarja videz heroizma. Z možno napovedjo odstopa se je vrgel kot “ovca” med “volkove”. Kljub prekaljenosti ga je izdal instinkt samoohranitve. Dogodki zadnjih dni celo kažejo, da za njimi mogoče stoji nekaj bolj “sirenskega” - mogoče ženska “zloba”. Suma summarum: Hotel je heroizem, a pozabil, da je taka gesta lahko tudi izraz strahopetnosti.

Analiza opozicije - opozicija prevzema lik Odiseja, ki ga je grštvo tako občudovalo. Se mogoče še vedno kdo sprašuje - “Le zakaj?!”

Izrojenost črednega instinkta - se najbolj kaže takrat, ko čreda z vso mogočnostjo dere na že pokošene ali popašene pašnike in tam celo vztraja. Mi, ki smo svobodnega duha, raje iščemo pašnike, ki nas napojijo do zadnjega atoma moči. In nato si čreda še upa govoriti o zmagi! Oh, govedo, kje je tvoja zmaga? Pravi zmagovalec je tisti, ki svobodno ni šel!

Koristnost politike - Politiki bi bili bolj družbeno koristni, če se ne bi ukvarjali s politiko.

Kritika oblasti - Bojda subjektu, ki ne izkoristi možnosti volitve oblasti, moralno ne pripada pravica kritike izvoljene oblasti. Moralna dolžnost subjekta pa je, da živi družbeno kritično, zatorej ima vso pravico, da izreka kritike na račun družbe, ki je volila oblast.

Sam nisem volil, ker se mi noben od kandidatov ni zdel primeren in s tem vreden mojega glasu, pa čeprav imam do volišča le “tri korake”. Se mi pa ob zmagi Danila Tuerka poje sledeče

Slaba vest in aroganca

Zasute in zamolčane jame pobitih političnih nasprotnikov, vojakov in civilistov, ki jih je bilo treba po vojni po partijskih navodilih, kot piše v nekem dokumentu, »preorati in posejati s travo«, so zdaj znova odprte. Odkritja na Teznem in Pohorju nas znova soočajo z resnico o grozljivih povojnih pobojih na slovenskih tleh. Skupaj s kostmi nesrečnih, brez sodbe krivih in pobitih ljudi, prihaja na dan tudi resnica o krutih in ledeno hladnih političnih odločitvah, ki so imele za posledico sistematične množične pokole, ne dosti drugačne od pobojev v Srebrenici, nad katerimi je danes zgrožen ves svet. Del slovenske javnosti in politikov se do te resnice obnaša ignorantsko in prezirljivo. Spet ponavljajo dobro znano floskulo o »prekopavanju kosti«, ki jo poslušamo že od odkritij morišč v Kočevskem rogu in na Teharjah, ki so jih, kakor vse druge, skušali prikriti, na Teharjah celo tako, da so na grobove pobitih namenoma nanesli veliko smetišče in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne.

Kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, tako so bila prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev. Aroganca, ki smo ji danes priča, pa je znamenje barbarstva. Z nobeno drugo besedo ni mogoče označiti ciničnega zavračanja vseh poskusov, da bi pobitim ljudem namenili vsaj dostojanstvo smrti, se pravi, pravico do groba in na njem napisa, ki bo povedal resnico namesto zvijačne polresnice, ki je enaka laži.

Sedanja in prihodnje generacije imajo pravico do vednosti o tem, kaj se je na slovenskih tleh zgodilo ob koncu druge svetovne vojne. Kakor so del naše zgodovine okrutna dejanja okupatorjev v Frankolovem, v mariborskih in celjskih zaporih, v Dražgošah, Begunjah in drugod, tako so del naše zgodovinske resnice Rog, Goli otok, Teharje, Sterntal, Tezno in Areh na Pohorju. Dokler ta dejstva ne bodo v naši zavesti, se bodo širile manipulacije s trditvami, da nekdo hoče novim generacijam slovenskih državljanov naprtiti kolektivno krivdo za grozljiva povojna dejanja samo zato, ker so se zgodila na slovenskih tleh. Nihče od zgodovinarjev in publicistov, ki so te stvari odkrili in o njih pisali, ni trdil česa podobnega. Pa vendar bi naj bili prav oni krivi za »nesmiselno prekopavanje kosti«. S takim stališčem slovenska družba ne more postati odprta, demokratična, tolerantna in kulturna skupnost državljanov. Nobenega totalitarizma ni mogoče vrednotiti iz ideološkega in totalitarnega mišljenja in prakse, kakor se pogosto dogaja v današnji Sloveniji, pač pa ga je treba, četudi ob razumevanju zgodovinskih okoliščin, meriti z merili demokratične Evrope, z merili, ki spoštujejo človekovo življenje in njegovo dostojanstvo. V najvišjem slovenskem demokratičnem predstavništvu, v državnem zboru, je pred desetimi leti z glasovanjem padel poskus, da bi obsodili represivna in zločinska dejanja nekdanje komunistične diktature. To se je zgodilo, neverjetno, 10. decembra 1997, na svetovni dan človekovih pravic.

Zato je skrajni čas, da celotna slovenska javnost, ne glede na politične razlike, z razumom in človeško ter zgodovinsko občutljivostjo sprejme resnico o teh dogodkih. To je edino jamstvo, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo in da s povojnimi dogodki ne bodo obremenjene zmeraj nove generacije.

Za Zbor za republiko – člani predsedstva:

VIKTOR BLAŽIČ, DRAGO DEMŠAR, NIKO GRAFENUAER, PETER JAMBREK, TONE, JEROVŠEK, ROMANA, JORDAN CIZELJ, DEAN KOMEL, JANKO KOS, MATEJ MAKAROVIČ, LJUDMILA NOVAK, PRIMOŽ SIMONITI, LJUBO SIRC, SAŠA SLAVEC, IVAN ŠTUHEC, IVAN URBANČIČ, TOMAŽ ZALAZNIK, JURE ZUPAN

Izjavo lahko podpišete na sedežu uredništva Nove revije na Cankarjevi 10b v Ljubljani, po pošti, po faks-u: 01/ 244 45 86 ali po e-pošti na naslov:
info@ZborzaRepubliko.si.

Ko sem preko neke debate izvedel vest, da je ob nedavnih neurjih šla bolnica Franja “rakom žvižgat”, sem podal komentar, da taka neurja pač terjajo svoje in da se meni osebno zdi večja tragedija to, da so Železniki odrezani od sveta zaradi plazov in da je na tolminskem odneslo hišo, kot pa, da je “odplaknilo” nek nič več uporaben objekt, ki služi zgolj kot spomenik.

Takoj sem od nekega nadobudnega kolega, ki je celo univerzitetni profesor, dobil zaušnico, češ, da ga zanima, če bi enako govoril, če bi neurje uničilo kakšno cerkev. Ni potrebno imeti pretirano dobrega nosu, da ugotoviš kako podlo je bila podtaknjena ta zlobna pripomba. Seveda se je k temu vsulo še kup zlobnih pripomb v stilu, da ker gre za komunističen oz. partizanski objekt, da tako govorim, če bi šlo pa za kateri koli sakralni objekt pa tega ne bi govoril.

Moj odgovor na te očitke je bil, da se zaradi mene lahko zruši cela bazilika Sv. Petra v Vatikanu, pa da nihče ni poškodovan. V primerjavi s temi življenji in domovi, ki so bila izgubljena v neurju, ni to nič!

Kar mi je pa najbolj žalostno, je pa da se iz tega dela neka politizacija.

Človek je človek in ni važno, kdo in kakšne politične opredelitve je (to mi že tako v normalnem življenjskem okolju brez stiske ni jasno, kako lahko gledamo na take delitve), če je v stiski, mu je treba pomagati, če le lahko. Mislim, da je to naša moralna dolžnost, če smo količkaj altruistični.

Ob tem mi prihaja na misel prizor iz filma Evan Almighty, kjer je senator Evan imel za svoje politično geslo “Spremeniti svet!” in mu je nato, ko se mu je prikazal Bog, le-ta rekel, da bo svet spremenil le z majhnimi, skoraj nevidnimi altruističnimi dejanji, kot je npr. dati piti ubogemu psičku, ki je bil tam poleg njiju (Evan je dan prej psa nagnal z dvorišča, češ da je vreča bolh in da mu uničuje travo).

Hja, najbrž obstajajo ljudje, ki so zaslepljeni s sovraštvom do vsega komunističnega in bi najraje vse podrli in izbrisali vsak najmanjši spomin na te čase. Poleg tega pa je treba priznati, da niso zaradi tega nič drugačni od tistih jurišnikov, ki z vsem sovraštvom bruhajo in pljuvajo po Cerkvi. Ama, nič niso drugačni.

Potem se pa pojdimo tisto, kar je zapisal papež Pavel VI. v encikliki Ecclesiam suam, da Cerkev nima nikogar za tujega svojemu materinskemu srcu, da ni nikogar, ki bi se zanj ne zmenila v svojem poslanstvu in da nima nikogar za sovražnika.

Seveda govorim o občestvenem značaju Cerkve, ki je najbrž še kar daleč od zgornjih papeževih besed.

Na 24 ur.com, poročajo, da v pogodbi Evropske unije ne bo omembe krščanskega Boga. Novico je sporočila nemška kanclerka Angela Merkel, sicer hči pastorja, ki pravi, da ni prav veliko možnosti, da bi bila ta referenca vključena, zraven pa obljubila, da si bo prizadevala za ohranitev reference na verske vrednote.

Za omembo Boga si najbolj prizadeva Poljska, proti pa je Francija in pa Nizozemska. Prva je tudi strateško najbolj pomembna članica Evropske unije, njen vrh pa je po vsej verjetnosti docela framasonski.

Mar evropska kultura ne sloni ravno na krščanstvu in grštvu? Grško filozofijo je skozi celoten srednji vek poneslo v Evropo ravno krščanstvo. Znotraj krščanstva so nastale prve univerze, razvila se je znanost, glasba, itd. Pomislimo samo na umetnike, kot so Michalangelo, Carravagio, Mozart, Bach, Hendel, Dostojevski, Nietzsche, itd.

Richard Dawkins sicer ima ugovor a za tako uglednega znanstvenika, kot je on, ne more preprosto veljati, če ne bi bilo to, bi bilo pa to. Znanstveni argumenti ne morejo vzdržati na “če” špekulaciji!

Rene Remond v knjigi Krščanstvo na zatožni klopi trdi, da zakon o ločitvi Cerkve in države omogoča, da Cerkev pridobi na svoji samostojnosti in suverenosti. Tudi v Sloveniji se že dolgo vleče vprašanje o ločenosti Cerkve in države. Po mnenju nekaterih naj bi to pomenilo, da se Cerkev nima kaj vtikati v politiko, kar se ji premnogokrat očita. Pa vendar, se je Cerkev kdaj vtaknila v politiko? Oprostite, jaz se ne spomnim. Se je pa izrekala o različnih družbenih vprašanjih. Družbena vprašanja pa se tičejo človeka in skrb za dobro človeka je eden temeljnih postulatov krščanstva, poleg bogoslužja in oznanjevanja. Vse troje pa seveda sovpada. In skrb za dobro človeka in za njegovo blaginjo je tako v pristojnosti družbe, politike in Cerkve. Skrb za dobro človeka je dolžnost vsakega posameznika. In splošna družbena vprašanja, kot so vprašanje o rodnosti, problematika igralništva, ipd., ne moremo reducirati zgolj na politiko. Znano je, da ko se kristjani izrazimo jasno v skladu s krščanskim prepričanjem, da žanjemo posmeh, da smo ožigosani kot klerofašisti, katolibani, ovčice, ki ne znamo misliti s svojo glavo, ali, kot smo bili označeni nekateri – katoliški plačanci?! Biti kristjan v javnosti in izpostavljen družbi, biti kristjan v politiki ni preprosto. Politiki, ki so jasno izrazili svojo katoliško vero, so non-stop diskreditirani, tisti, ki smo prisotni v medijih, preko tiska, radia, televizije, interneta, smo lahko vse, samo ljudje ne. Danes je čez katolištvo dovoljeno pljuvati vsepovprek. Pa vendar, naša dolžnost je, da smo dobri oskrbniki Božje milosti in da vsakršno službo, ki jo opravljamo, opravljamo v moči, ki jo daje Bog, da bo le po Jezusu Kristusu v vsem slavljen Bog, kakor pravi apostol Peter v svojem prvem pismu. Ne sme nas biti sram, da smo kristjani, ne sme nas biti strah, kaj bodo ljudje rekli in da bodo po nas udrihali z vsem mogočim. Mi moramo stati pokončni, naša dolžnost je, da odrinemo na globoko, ne pa da smo zasidrani v varnih plitvinah naših domov, cerkva in tišine. Krščanstvo mora jasno stopiti na sceno, ne sme se getoizirati, je dejal v eni izmed svojih pridig škof Jamnik. Krščanstvo ima kaj dati svetu! Krščanstvo ima svetu dati gotovost in trdnost v Jezusu Kristusu, nasproti relativizaciji in razvrednotenju temeljnih človeških vrednot.

Blogerska kolegica, Brinova jagoda, piše v svojem prispevku o dimnikih, o svojih asociacijah na holokavst, kar me je spodbudilo, da napišem tudi sam o tem eno precej kratko misel.
Ko sem prebiral Operacija Eichmann, sem šel skozi poglavje o holokavstu dvakrat. Sploh skozi opis, ko so v plinske celice nameščali jude in kako so jih z dizelskim gorivom zadušili, njihova trupla zapacana z menstrualno krvjo in iztrebki dali ven, jih pregledali, jim pobrali zlate zobove in ostale vredne zadeve, ki so jih imeli na svojih golih telesih, jih pometali v jamo ter jih zagrebli.

Sam sem mnenja, da človeška zgodovina oz. človek sam nikoli ne bo imun pred tovrstnimi dogodki. Če dobro pogledamo preko zgodovine: kruta preganjanja kristjanov, nato judov, nato turški vpadi, evropski odgovor s križarskimi vojnami, ki so se izrodile. Nato imamo inkvizitorske posege, kar je seveda stvar debate, ampak znotraj tega, je umrlo kar nekaj povsem nedolžnih ljudi. Nato Hitler…in zdaj zopet muslimanski terorizem.

Holokavst nam ni tako oddaljen. Ni oddaljen 60 let, ampak je tukaj in sedaj. Moral bi biti v naši zavesti, ampak ne kot izgovor, ki ga bolj kot ne, sedanji Izrael izrablja, da češ, nas so toliko časa trpinčili, zdaj imamo pa legitimno pravico, da se borimo za svoje ideje in cilje z vsemi sredstvi. Ne, moral bi biti kot spomin in predvsem v opomin!

Poleg aktualne romske problematike, se v zadnjih dneh začenjajo burne razprave okoli Drobničevega načrta za dvig rodnosti v Sloveniji, ki vključuje tudi plačevanje splava.

V izjavi ministra je napisano, da je v predlogu Strategije za dvig rodnosti v RS predstavljenih 44 ukrepov, s katerimi na podlagi treh temeljnih smernic želijo doseči pet temeljnih ciljev, med katerima sta najpomembnejša, izboljšanje razmer za mlade družine in družine z več otroki ter zpostavitev sistema za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Skupno naj bi bilo to kar 29 ukrepov znotraj katerih je tudi plačljivost splava. Vsi ti ukrepi pa še čakajo na usklajevanje in dopolnitev s strani resornih ministerstev.

Po besedah ministra Drobniča je “Plačilo splava je samo eden od ukrepov, ki zasleduje enega od temeljnih ciljev in ga je potrebno obravnavati skupaj z ukrepom, ki govori o vzpostaviti
učinkovitega sistema pomoči nosečnicam in mladim materam v stiski, ter skupaj z ukrepom, ki zadeva vzpodbujanje posvojitve in rejništva.”

Minister dodaja, da je razlogov za te ukrepe, več. Prvi je, kot pravi, da je življenje od trenutka spočetja in do naravne smrti, temeljna vrednota, zato je za družbo, ki zagotavlja take vrednote, po njegovih besedah, vsako izgubljeno življenje preveč. Število splavov označuje za bolečo rano družbe, ki s tem kaže nesposobnost, da bi odgovorila na stiske in potrebe mater in staršev v stiski. Poleg tega pa število splavov kaže na nenaklonjenost do življenja. Z ukrepi naj bi izboljšali pomoč in posredovali sporočilo, da je vsak otrok zaželjen.

Kot drugi razlog, minister Drobnič navaja socialno pravičnost. Izpostavlja problem neplodnih parov, ki se trudijo zanositi in morajo plačevati pri medicinskih posegih (prve štiri posege naj bi plačevala zavarovalnica, ostalo sami), kar je nepravično do teh, ki splave opravljajo zastonj. Minister pravi, da bi z vspostavitvijo sistema pomoči in vspodbujanjem rejništva ter posvojitve, bilo materam, ki si otroka ne želijo, bilo omogočeno, da ga oddajo tistim, ki si ga želijo. V primeru, da mati odkloni vse ponujene ji možnosti, je predlog ministra, da splav plačajo same. S tem pa, kot pravi, ni kratena pravica staršem, da si otroka želijo ali ne, s čimer odločanje o rojstvu otroka ostaja svobodno, kakor je zapisano v ustavi. Ob koncu pravi tudi, da se vlada RS ne čuti dolžna da finančno podpira splave, saj spoštuje člen ustave, ki pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo.