Leta 2009 je nemški časnik Bild objavil seznam dvajsetih najbolj okrutnih serijskih morilcev vseh časov. Na njem se je ob boku Stalina in Hitlerja znašel tudi nekdanji jugoslovanski diktator Josip Broz Tito. Po oceni omenjenega časnika naj bi bil odgovoren za milijon zverinsko pobitih državljanov nekdanje skupne države.

Učna moskovska leta

Samo v Sloveniji je bilo do zdaj evidentiranih 600 povojnih grobišč, ki so rezultat povojne komunistične revolucije, na čelu katere je stal ravno Tito. Da je bila ta revolucija učinkovita, se je izkazalo v tem, da se je komunistični režim pri nas obdržal dobrih štirideset let. Nič čudnega, saj se je Broz, takrat imenovan Valter, v sredini 30. let prejšnjega stoletja, morilskih metod učil v Moskvi, pri svojem velikem mentorju Stalinu. Da je ob tem brkatem psihopatu preživel, so mu pomagale predvsem denunciature svojih tovarišev, ki so prebegnili iz Jugoslavije. Takrat je namreč jugoslovanska oblast komuniste močno preganjala. Podatka o tem, koliko ljudi je zaradi Titovih denunciatur v Moskvi umrlo, ni znano. Iz arhivskih virov sovjetske tajne službe je videti le, da je bil Valter v tem zelo uspešen, s čimer si je pridobil ugled pri Stalinovi tajni policiji.

Broz je v obdobju migrantstva v Moskvi živel v nenehnem strahu za svoje življenje. Bil je sicer edini izmed jugoslovanskih komunističnih pribežnikov, ki je bil prepričan stalinist, kljub temu pa ga je nekoč zadela najhujša možna obtožba pred Stalinom – da je trockist. S tem izrazom so se ruski komunisti na lahek način znebili praktišno kogar koli. Dasiravno ni bilo povsem definirano, kaj se s tem izrazom sploh označuje. Skratka, Broz je imel odličnega mentorja in učitelja. V učinkovitost njegovih metod se je kasneje prepričal tudi sam kot diktator. V Jugoslaviji je vzpostavil konceptualno povsem enak sistem, kakor ga je zasledil v Sovjetski zvezi. Med prebivalstvom je zasejal strah in paranojo. Nihče ni vedel, kdo koga nadzoruje in ali bo naslednji dan še doma ali kje na Golem otoku, ali pa bo končal celo nekje v kakšni kraški jami ali zabetoniran v kakšen opuščen rudnik.

Vzpon levičarskega ekstremizma

Ta sistem je dokaj trdno v takšni obliki stal do Titove smrti, kasneje pa se je, tudi zaradi umetne tvorbe in popolnoma zgrešene ekonomije, začel sesedati sam vase. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo komunizem popolnoma zrušil. Osvoboditev od tretjega totalitarizma, ki je sledil osvoboditvi od fašizma in nacizma, je prišla leta 1991. Slovenija je lažje zadihala in leta 2004 postala tudi polnopravna članica v demokratični skupini evropskih držav. A nekrofilski vonj po nekdanjem režimu je stalno silil iz ozadja.

Primeri ekstremističnih vzponov

Tako se je levičarski ekstremizem, ki je sicer mirno pod tlemi tlel vse od osamosvojitve dalje, začel močno prebujati, ko je župansko mesto Ljubljane zasedel Zoran Janković, katerega mentor je nekdanji predsednik Slovenije in zadnji predsednik ZKS, Milan Kučan. Še bolj pa je smrad udaril iz greznice preteklosti v mandatu do zdaj najbolj leve vlade od 2008-2011. Da se pripravlja močna težnja po obuditvi zločinskih komunističnih idej, smo bili priče ob različnih dogodkih, kot je bil npr. predlog, naj se ena od ljubljanskih cest poimenuje po diktatorju Titu. Drugi primer je, ko je predsednik republike Danilo Türk ob odkritju grobišča v Hudi jami dejal, da so povojni poboji drugorazredna tema. Spet tretji primer je, ko si je znani estradnik na javni televiziji privoščil „satiro“, v kateri je izjavil, da je za tistih nekaj odstotkov, ki sovražijo Tita, še dovolj prostora v Hudi jami.

Janković je v svojem mandatu županovanja v Ljubljani, za častne meščane razglasil kar nekaj ljudi, ki imajo brezhibno komunistično preteklost. Tako so častni občani postali Milan Kučan, Janez Stanovnik, Nuša Kerševan in pred kratkim Matjaž Kmecl in Alenka Šelih. Kmecl je bil v osemdesetih letih član izvršnega sveta socialistične republike Slovenije in član centralnega komiteja ZKS in tesen sodelavec Udbe. Šelihova pa je skupaj z znanim revolucionarjem Ljubom Bavconom konec sedemdesetih napisala učbenik prava, v katerem se pravo utemeljuje kot sredstvo za zatiranje tistih, ki kakorkoli nasprotujejo komunistični revoluciji. Skrb vzbujajoč je tudi Jankovićev govor na praznik Evrope in osvoboditve Ljubljane, 9. maja. V govoru je poudaril, da mora Slovenija ohraniti to, kar „so nam naši dali leta 1945.“ Torej komunistično revolucijo in povojne poboje?!

Da se levi politični ekstremizem, osredinjen okoli Milana Kučana in Zorana Jankovića močno krepi in se pripravlja na ponovni vzpon, je tudi dejstvo zadnjih dogodkov v nekdanji največji vladni stranki SD. Ta pripravlja kongres, na katerem bodo volili novo vodstvo. Poleg zdajšnjega predsednika stranke Boruta Pahorja, bodo za to mesto kandidirali tudi nekdanji minister za promet Patrick Vlačič, nekdanji minister za šolstvo Igor Lukšič in nekdanji državni svetnik Zlatko Jenko. Vsi Pahorjevi izzivalci veljajo za ekstremne socialiste, ki so po godu malemu sivemu stricu iz Murgel. Ta bi se rad znebil Pahorja in s tem evropske, zmerne veje socialdemokratov. To pa lahko naredi le tako, da znotraj stranke vzpostavi močno staro ultra levo linijo, ki bi prevzela stranko. To bi znotraj nje sprožilo hude spore med zmernimi in ekstremisti, kar bi rezultiralo v propadu stranke, ki bi šla po poti LDS in Zares. Ekstremistična veja bi se nato pridružila Jankovićevi Pozitivni Sloveniji.

Strah med ljudmi, a upanje ostaja

Ponovni vzpon levega političnega ekstremizma pa ne vpliva samo na politično življenje. Ima tudi posledice v družbenem okolju. Med ljudmi je slišati, da si ne upajo naslavljati kritike na Tita, Kučana ali Jankovića. Če to storijo na raznih družabnih spletnih omrežjih, hitro dobijo kup žolčnih odzivov, celo groženj s smrtjo. To pa ustvarja neko čudno psihopatologijo naroda, ki postaja podobna tisti v Sovjetski zvezi pod Stalinom. Narod, ki živi v stalnem strahu, da je nadzorovan, ki se boji kaj lahko reče in komu lahko reče, ki se boji, kaj lahko piše in kaj je bolje, da zamolči. Ni namreč normalno, da po eni strani dobimo od družbe odobravanje, če trdimo, da so Breivik, Trobec, Manson in Plut psihopatski morilci, po drugi strani pa smo s psihopati ozmerjani, če zapišemo, da je psihopatski morilec Josip Broz Tito, ki je, kakor že omenjeno, odgovoren za milijon pobitih ljudi v Jugoslaviji.

Upanje na zajezitev levega političnega ekstremizma sicer daje polnopravno članstvo v demokratični skupnosti Evropske unije. Ta je leta 2009 izdala Resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmih. V njej je obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime. Žal je slovenski parlament v minulem sklicu ni sprejel, se je pa z njo seznanil. A kljub temu kot članica Evropske unije, Slovenija zoper omenjeno resolucijo ne bo mogla kar ignorantsko zamahniti z roko. Upanje na boljši čas torej vseeno ostaja.

 Share now!

V sredini tedna, 9. maja, smo praznovali dvojni praznik. Spominjali smo se dneva zmage nad nacizmom in fašizmom, leta 1945, ter dneva začetka evropskega združenja, ki se je na isti dan zgodilo pet let kasneje. Ob tej priložnosti so v Ljubljani častno meščanstvo podelili Alenki Šelih in Matjažu Kmeclju. Če smo Slovenci mislili, da si bomo z zmago nad nacizmom in fašizmom nekoliko oddahnili od grozečih totalitarizmov, pa temu ni bilo tako. V naše kraje je namreč prikorakala pošast komunizma. Ta je v naši deželi pustil kar 600 grobišč povojnih pobojev. Od njega smo si oddahnili šele leta 1991, ko smo se osamosvojili. Pa smo si res?

Zadnji dogodki kažejo, da ne. Še več, v zadnjih letih se vse bolj pojavljajo težnje po ponovni obuditvi vrednot, ali bolje rečeno, antivrednot komunizma. Pri tem prednjači predvsem naša prestolnica na čelu z županom Zoranom Jankovićem. Ljubljanski šerif, ki si je na račun davkoplačevalcev pred kratkim privoščil drag izlet v državni zbor, kasneje pa jo ob prvi priložnosti iz njega popihal nazaj na magistrat, je v svojih mandatih na čelu Ljubljane vztrajal pri poimenovanju ene izmed ulic po jugoslovanskem diktatorju Josipu Brozu-Titu, ki ga nekatere zgodovinske študije postavljajo ob bok Stalinu ali Hitlerju po odgovornosti za poboje ljudi. Tito naj bi bil po nekaterih podatkih odgovoren za zverinsko smrt milijona prebivalcev v nekdanji Jugoslaviji. K sreči je poimenovanje ulice po Titu preprečilo ustavno sodišče.

Da se okoli Jankovića zbira propadla predosamosvojitvena elita je bilo jasno tudi v primeru znane procesije na ljubljanski magistrat, kamor so lani oktobra prišli bolj in manj znani Slovenci župana prositi, naj kandidira na predčasnih parlamentarnih volitvah, češ da samo on lahko reši sicer propadlo levico. Med temi častitljivimi gosti so bili mnogi pripadniki nekdanjega zločinskega komunističnega režima; nekdanji predsednik države in zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije Milan Kučan, predsednik Zveze borcev in zadnji predsednik Slovenije v času komunizma Janez Stanovnik, ter zadnja ljubljanska županja v času komunizma Nuša Kerševan. Vsi trije so tudi prejemniki naziva častni meščan občine Ljubljana, prav tako, kot sta to postala Šelihova in Kmecl.

Da je škandal še večiji, imata tudi novoimenovana častna občana prestolnice, tako kot prej omenjena trojica, brezhibno komunistično preteklost. Kmecl je bil tako v osemdesetih letih član izvršnega sveta socialistične republike Slovenije in član centralnega komiteja ZKS. Bil pa je tudi tesen sodelavec Udbe, kakor ob njegovem imenu jasno kažeta dve šifri SDV. Šelihova pa je skupaj z znanim revolucionarjem Ljubom Bavconom konec sedemdesetih let napisala učbenik kazenskega prava. V njem Bavcon kazensko pravo utemelji kot sredstvo za sistematičen boj proti tistim, ki komunistični revoluciji tako ali drugače nasprotujejo.

Še bi lahko naštevali dogodke, ki kažejo na težnjo po oživitvi nekdanjega zločinskega komunističnega režima v Sloveniji s strani Zorana Jankovića in malih sivih in brkatih stricev iz ozadja. A bodi dovolj. Za zaključek samo še tole: Evropska unija je leta 2009 izdala Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmih. V njej so obsodili vse totalitarne in avtoritarne režime. V Sloveniji te resoucije nismo sprejeli, smo pa komunizmu in njegovi zverinskosti jasno rekli ne na plebiscitu 23. decembra 1990. In to kar z 88,5 odstotka!

Zato bi bil že čas, da razni kučani, stanovniki in jankovići prenehajo s tovrstnim oživljanjem osmrajenih idej, ki so v razvitem svetu že zdavnaj končale na smetišču zgodovine.

 Share now!

Lansko leto, ko smo bili pred superreferendumsko odločitvijo, se nam je večini poznavalcev razmer zdelo skrajno sumljivo, da sindikati nasprotujejo vladi Boruta Pahorja pri predlaganih rešitvah. Še posebej čudno se je to zdelo v luči dejstva, da je prvi mož Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič član predsedstva delavske zveze pri stranki SD, prvi mož Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj pa celo nekdanji zet nekdanjega predsednika države Milana Kučana.

V ozadju stoji Kučanov klan

Če se je zdelo, da so takrat sindikati igrali plemenito igro zoper vlado, ki je na plano podala tri popolnoma nesprejemljive predloge, pa je bila njihova podla in umazana igra kmalu spregledana. In to v trenutku, ko se je začelo trenje med komunistično pravoverno kliko znotraj levice, posebej znotraj stranke SD, in socialnimi demokrati evropskega kova. Prvo predstavljajo t.i. strici iz ozadja, ki imajo štab pri Kučanu v Murglah, drugo pa nekdanji premier Borut Pahor in peščica. Ker se je slednji izneveril pravovernosti Kučanovega klana, se je ta odločil, da ga je potrebno politično likvidirati. Kako? Tako, da so v predreferendumsko dogajanje, še posebej, ko je postalo jasno, da bo referendum vezan na zaupnico vladi, vpregli svoje najbolj zveste pse – sindikate. Ti so dobesedno raztrgali pokojninsko reformo, malo delo in zakon o delu na črno, s tem pa zabili zadnji žebelj v krsto že tako bolj kot ne mrtvi vladi.

Kučanov klan je seveda ob tem imel že dodatni načrt, kako ponovno priti na oblast tako, da se mu ne bi ponovil nelojalni Pahor ali, še slabše, sovražnik številka ena – Janez Janša. Ta načrt se je imenoval Zoran Janković. Sindikati Pahorjevi vladi zato še zdaleč niso nasprotovali, ker bi jim šlo za dobro delavcev in državljanov, še manj, ker bi jim bilo mar za slabo stanje državnih financ, ampak zgolj zato, ker so po Kučanovemu nareku pripravljali teren za Jankovićev vzpon. Ta se je kasneje na predčasnih državnozborskih volitvah sicer res zgodil, saj je Jankovićeva Pozitivna Slovenija zmagala, a je to zmago Janković, hvala Bogu, zapravil s svojo arogantnostjo, nesposobnostjo in nepoznavanjem demokracije. Ko je videl, da mu ni uspelo postati predsednik vlade, je ob prvi priložnosti pobegnil nazaj v ljubljansko občino, kjer je bil ponovno izvoljen za župana in s tem, po primeru poslanca Pucka, leta 1996, izvršil drugo največjo prevaro volivcev v zgodovini samostojne Slovenije. Razumljivo, saj je vedno govoril, da ga zanima zgolj izvršilna oblast. Seveda pa ga popolnoma nič ne brigajo tisti njegovi volivci, ki so ga izvolili v državni zbor, ker so ga želeli videti tam in ne na magistratu. To je še en v vrsti dokazov, da sta Jankoviću etika in morala španska vas.

Posledice svoje norosti naj plačajo sami!

A vrnimo se k sindikatom. Zgodovina lanskega superreferendumskega obdobja se namreč ponavlja ob napovedanih varčevalnih ukrepih vlade Janeza Janše. Če v naši državi obstaja še kdo, ki verjame v dobronamernost semoličev in štrukljev, da se borita za dobrobit delavcev in uslužbencev v javnem sektorju, je te upe razblinil včerajšnji obisk nekdanjega predsednika Milana Kučana pri predsedniku Kofederacije sindikatov javnega sektorja Branimirju Štruklju, kjer sigurno nista govorila o družinskih zadevah, ampak o načinu, kako rušiti Janševo vlado. S porazom Jankovića v kandidaturi za predsednika vlade, je namreč Kučanov klan postal ranjen lev. Kot tak pa je še bolj nevaren. Kučanov klan je ostal tudi brez večine svojih ljudi v parlamentu. Kot prvoborci so mu ostali le še sindikati. Njihova naloga je politična likvidacija Janeza Janše in ponovni vzpon na oblast. To je jasno iz obnašanja sindikatov in iz pisma, ki ga je v začetku tedna svojemu članstvu poslal sekretar Zveze svobodnih sindikatov Milan Utroša. V pismu je dobesedno napovedal vojno vladi, močno okrcal stranko DeSUS in zagrozil SD-ju, naj le pazijo, kako bodo glasovali pri uvedbi fiskalnega pravila v ustavo, čemur sindikati nasprotujejo. Ob tem je namera Kučanovega klana po rušenju vlade jasna iz dejstva, da so sindikati napovedali stavko še preden so se začela pogajanja o varčevalnih ukrepih. In pri stavki vztrajajo, ne meneč se za to, da bo ta pomenila velik strošek za že tako obubožano državno blagajno. Tu ne gre zanemariti vprašanja, kdo bo tisti, ki bo plačal stroške stavke. Seveda je stavka popolnoma legitimen izraz nezadovoljstva z nečim, vendar je v dotični situaciji, milo rečeno, nora. Če se bo tako neodgovorno obnašanje sindikatov nadaljevalo, bodo sprožili nujnost še bolj drastičnih ukrepov, kot je npr. odpuščanje javnih uslužbencev. Mar to hočejo sindikati, ki vehementno lažejo, da jih skrbi za delavce? Mislim, da se odgovor ponuja kar sam: sprožiti želijo ravno to. Nato pa bi odgovornost za tragedijo, ki so jo povzročili sami, zvalili na sedanjo vlado. Kučanovemu klanu, tako kot njihovim ideološkim predhodnikom izpred osamosvojitve, pač ni nič sveto, še najmanj pa ubogi delavci, tako v gospodarstvu, kot tudi v javnem sektorju. Oni stremijo samo po oblasti in privilegijih na račun revnih državljanov, s tem pa poganjajo državo v družbo „svinjskih držav“ Portugalske, Italije, Grčije in Španije ali še celo globlje.

Dejstvo je, da je Slovenija v globoki krizi. Priznam. Ideja nekdanjega premiera Boruta Pahorja o francosko-nemškem vlaku se mi je vedno zdela simpatična in dobronamerna. A močno je šepalo pri izvajanju postopkov za vkrcanje na ta vlak. Namreč to ni mogoče v okvirih centralno-planskega gospodarstva oz. socialističnih metod. Za izhod iz krize Slovenija trenutno potrebuje t.i. sveto trojico ukrepov: fiskalni pakt v ustavi, saj le to omogoča njegovo gotovo uveljavljanje, sprejetje predlaganih vladnih varčevalnih ukrepov in socialni sporazum. In to takoj! Vsako odlašanje je metanje peska v oči in zanikanje realnosti. In če se zgodi, da zvestim psom Kučanovega klana uspe to trojico ukrepov zminirati, naj oni in strici iz ozadja prvi plačujejo posledice njihove norosti!

 Share now!

V enem izmed priporočil, t.i. Gospodove postave, bolj poznane kot govor na gori, ki jo lahko beremo v Evangeliju po Mateju, Jezus govori o dveh poteh. Takole pravi: »Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,13-14). Te besede mi, zanimivo, te dni močno slikajo dogajanje v naši državi.

Predstavniki vlade in sindikatov javnega sektorja se namreč pogajajo o predlaganih varčevalnih ukrepih, s katerimi želi vlada oklestiti proračunsko porabo za 818 milijonov evrov. To želi doseči v večji meri z znižanjem stroškov dela v javnem sektorju. Sindikati temu ostro nasprotujejo in so še pred začetkom pogajanj napovedali stavko, ki naj bi se odvijala 18. aprila. Sodelovanje v stavki so napovedali vsi sindikati iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Strasti ni pomirila niti tretja različica izhodišč za varčevanje, s katerimi je vlada pred sindikate stopila včeraj. V novem predlogu je bilo popravljeno predvsem del, ki se je navezoval na plače v javnem sektorju. Te naj bi se zdaj znižale za 10 in ne več za 15 odstotkov, kakor je bilo sprva mišljeno. Minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič je ob tem pojasnil, da bodo šle spremembe v smeri kombiniranega zniževanja plač, med linearnim in selektivnim zniževanjem. To pomeni, da bi se uslužbencem z nižjimi dohodki plače znižale manj, tistim z višjimi pa več. Vlada naj bi ob tem, po predlogu sindikatov, začela tudi zniževati razlike med plačnimi razredi. Omenjeni sveženj in predlog rebalansa proračuna bodo ministrica in ministri na čelu s predsednikom vlade Janezom Janšo obravnavali na današnji redni seji vlade.

Vlada bo nato predlog rebalansa in sveženj varčevalnih ukrepov poslala v obravnavo v Državni zbor. Kot obljublja Pličanič, bodo pogajanja tekla vse do sprejetja ukrepov v državnem zboru. Ob tem pa se poraja vprašanje, zakaj se pogajanja sploh vodijo?! Tako Zveza svobodnih sindikatov pod vodstvom Dušana Semoliča, kot tudi Konfederacija sindikatov javnega sektorja s prvim možem Branimirjem Štrukljem na čelu, nista izrazili volje po resnem dialogu, medtem ko tekom pogajanj spremljamo spremembe na strani vlade, kar kaže, da hoče skupaj s sindikalnimi in socialnimi partnerji najti neko pametno in najboljšo rešitev za konsolidacijo javnih financ, ter s tem boljšo prihodnost vseh državljanov. Da na način, da sindikati še pred začetkom pogajanj skličejo stavkovne odbore, ne more priti do skupne kompromisne, najboljše rešitve, je prepričan tudi nekdanji minister za gospodarstvo in ekonomist Matej Lahovnik. Kot je včeraj povedal za Radio Ognjišče, so za konsolidacijo javnih financ vladni predlogi nujni in neizbežni, sicer nas v primeru njihovega nesprejetja zagotovo čaka grški scenarij in prisilni upravitelji iz Evropske unije. Takrat bomo, po njegovih besedah, prisiljeni sprejeti bolj boleče ukrepe, kot jih zdaj predlaga vlada. Do vedenja sindikatov so kritični tudi nekateri drugi ekonomisti, kot npr. Igor Masten, Jože P. Damijan in Rado Pezdir. Sindikatom očitajo, da delujejo hinavsko, da živijo na luni ali da vehementno zanikajo realnost, misleč, da jih v tem primeru ta ne bo dohitela. Skupna točka vseh omenjenih je, da menijo, da bi morala vlada pri svojih predlogih vztrajati, sicer nas v prihodnosti ne čaka nič dobrega. Da sindikati resnično živijo na luni, ob tem pa se obnašajo kot otroci v trgovini, ko od staršev ne dobijo želene igračke, je jasno razvidno iz dejstva, da v pogajanjih niso podali nobenih konkretnih predlogov, ki bi zagotovili 818 milijonov evrov prihrankov. Oni bi radi šli skozi široka vrata, na široko pot, ki vodi v pogubo. Ob tem pa izgubljajo vso svojo legitimnost kot predstavniki delavstva. Po mnenju poznavalcev razmer sicer to nikoli niso bili, ampak so bili zgolj branilci svojih lastnih privilegijev, ali kakor je v svojem spisu Vladar zapisal filozof Niccolo Machiavelli: „Treba je namreč pomisliti, da ni stvari, za katero se teže ženeš, pri kateri je uspeh dvomljivejši in ki jo je bolj nevarno voditi, kakor imeti prvo besedo pri vpeljavi nove ureditve, kajti temu uvajalcu so sovražniki vsi, ki se s staro ureditvijo okoriščajo.“

Medtem pa je tudi tako zagrizen keynesijanec, kot je Veljko Bole, spoznal, da Slovenija nima druge izbire, kot da izbere ozka vrata in ozko pot, ki vodi v življenje. V svoji najnovejši publikaciji je namreč priznal, da brez zategovanja pasu, nimamo možnosti. Skrajni čas bi že bil, da takšna budilka zazvoni tudi Semoliču in Štruklju.

 Share now!

Tržiški župan iz vrst skoraj že propadle stranke LDS, Borut Sajovic, je tržiškemu občinskemu svetu, ki bo zasedal v sredo 21. marca, med drugim predlagal odkup lastnega poslovnega deleža in dokapitalizacijo podjetja Komunala Tržič d.o.o. v višini dobrih 311 tisoč 194 evrov.

Občina Tržič je bila do zdaj lastnica dobrih 96,5 odstotka Komunale Tržič. Lastni delež slednje znaša slabih 3,5 odstotka. Občina Tržič bi z odkupom tega deleža tako postala 100-odstotni lastnik družbe Komunala Tržič, ki je trenutno edini ponudnik komunalnih storitev v občini. To pa pomeni, da je omenjena družba že vrsto let monopolist v naši občini, kar zadeva komunalnih storitev, in da zaradi tega tržna menjava na področju teh ni svobodna.

Kot pravilno ugotavlja nobelov nagrajenec za ekonomijo Milton Friedman v svojem delu Kapitalizem in svoboda, monopol v praksi praviloma nastane zaradi državne podpore ali skrivnih dogovorov med posamezniki. V Sloveniji je med zelo znanimi dogovori Zemonski sporazum, kjer so si naši največji gradbinci med seboj pod mizo delili dobičke.

Do sedaj je Občina Tržič imela formalno zgolj večinski lastniški delež v podjetju Komunala Tržič. Neformalno pa je imela, preko političnega kadrovanja direktorja, Sebastijana Zupanca, ki prihaja iz iste stranke kot župan, absolutno oblast. Če bodo občinski svetniki sprejeli omenjeni predlog župana Sajovica, bo neformalna absolutna oblast občine – lahko bi rekli celo ene od političnih strank v Tržiču – postala formalizirana. In to povsem legitimno z glasovi svetnikov.

Temeljna nevarnost, ki preži iz te možnosti pa je, da bo Komunala Tržič v tem oziru lahko z blagoslovom, mogoče nič hudega slutečih občinskih svetnikov, s popolnoma samovoljnim upravljanjem s cenami storitev, ropala prebivalce občine, s tem pa polnila hudo občinsko „puf“ luknjo. Znano je namreč, da se z uvajanjem monopola cene dvigajo. Še bolj pa bode v oči dejstvo, da se je takšen predlog pojavil ravno v času, ko smo lahko v medijih prebirali, da so računi stranke LDS, ki jo je do nedavnega neuspešno vodila Katarina Kresal, blokirani, in da je stranka tako rekoč na meji bankrota in popolnega razpada. Kar samo se ponuja vprašanje, v katero blagajno se bo še stekal denar Tržičanov.

Takšno utrjevanje monopola s strani tržiškega župana in direktorja Komunale Tržič, bo cene komunalnih storitev dvignila v nebo. Te cene so že tako previsoke, zato bi bilo modro, v skladu z liberalnejšo ekonomijo, družbo Komunala Tržič d.o.o. prodati zasebnemu investitorju in jo tako poslati na trg. S tem bi se cene storitev uravnavale po tržni ceni in ne po blodnjah nekaterih posameznikov, ki bi zgolj radi polnili svoje lastne žepe na račun že tako obubožanih Tržičanov, saj bodo v občino lahko vstopili tudi drugi, konkurenčni podnudniki.

Upam, da je v tržiških občinskih svetnikih toliko modrosti, da bodo v omenjenem županovem predlogu prepoznali pasti, ki sem jih opisal.

 Share now!

Tisti, ki smo v preteklem mandatu podrobno spremljali Pahorjevo vlado, smo s težavo gledali, kako se ta brezglavo zadolžuje. Samo odličnemu mandatu prve vlade Janeza Janše se Pahor lahko zahvali, da njegovo zadloževanje Slovenije ni pahnilo v brezno skupaj z Grčijo. A če smo tudi največji kritiki minule vlade mislili, da slabše ne more iti, smo po razkritju stanja ob primopredajah, po formuliranju druge Janševe vlade, lahko samo nemo ostrmeli. Stanje se je namreč pokazalo še slabše od pričakovanega.

Zgled vlade kot dobra popotnica občemu varčevanju

V trenutku, ko pišem tole kolumno, državni dolg znaša 16.589.829.871 evrov. Vsako sekundo se poviša za 40 evrov. Že dolgo je jasno, da naši državi ne bo pomagalo nič drugega, kot strogo varčevanje, če nočemo, da se znajdemo v takšni situaciji, kot je Grčija. Da Janša misli resno z varčevanjem, je napovedal že v programu stranke SDS, kjer so manjšali števila ministrstev. Naslednji korak je bila novela zakona o vladi, ki je nekatera ministrstva združila, s čimer se bo precej prispevalo k varčevanju. Še resneje se je videl korak k varčevanju v tem, da je vlada postavila organizatorje Univerzijade v Mariboru na realna tla, da jim pač ne more pomagati, ker ni denarja. Vlada varčuje tudi pri sebi. Kot je minuli teden za STA povedal minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič, so se z novim mandatom plače ministrom znižale za približno štiri odstotke, državnim sekretarjem pa za cca osem. Skratka, sedanja vlada je, tudi z lastnim zgledom, nastavila dobro popotnico za potrebni prihranek 800 milijonov evrov v tem letu.

Fiskalni pakt oz. trošimo le toliko, kolikor proizvedemo

Dobra popotnica za omenjeni prihranek je tudi fiskalni pakt, ki so ga minuli konec tedna podpisali voditelji držav članic Evropske unije. Pakt namreč vsebuje zlato pravilo, ki državam podpisnicam – od 27 držav članic pogodbe nista podpisali le Češka in Velika Britanija – nalaga dolžnost, da morajo biti njihovi proračuni izravnani, ali pa morajo beležiti presežek. To bo pripomoglo k večji proračunski disciplini v Uniji, hkrati pa bo utrdilo gospodarstvo in spodbudilo zaposlovanje. Države podpisnice bodo morale omenjeno pravilo zapisati v svoje pravne akte oz. ustavo. Slovenija, kot kaže, s tem ne bo imela nobenega problema, saj so se v ponedeljek vsi prvaki strank strinjali, da se v ustavo zapiše uravnotežen proračun. Torej, trošili bomo le toliko, kolikor bomo sami proizvedli oz. rekli bomo „adijo“ socialistični logiki zadolževanja, ki smo mu bili priča v minulem mandatu.

Socialni dialog mogoč le v smeri strogega varčevanja

Ena od večjih ovir, ki bi lahko kvarila finančno-gospodarsko okrevanje države, so lahko sindikati. Ti namreč ostro nasprotujejo strogemu varčevanju, saj menijo, da to ni pravi izhod iz krize, hkrati pa menijo, da bo to poslabšalo socialno stanje v državi. Da so precej izgubili stik z realnostjo, se je videlo na zadnjem zasedanju Ekonomsko-socialnega sveta na Brdu pri Kranju. Ekonomska realnost Evrope in s tem tudi Slovenije je namreč takšna, da drugega kot varčevanje ne pride v poštev. Zato so vsi argumenti tokrat na strani Janševe vlade. Sindikati se bodo, z Dušanom Semoličem na čelu, tega morali slej ko prej zavesti, če želijo Sloveniji dobro. Socialni dialog bo namreč mogoč samo v smeri strogega varčevanja. Tu pa bo predvsem moral biti na udaru javni sektor. Nujna bo reorganizacija zaposlenih iz javnega v zasebni sektor. Ob tem pa pospešeno izvajanje ukrepov za javnofinančno konsolidacijo, rast, gospodarski razvoj in ustvarjanje novih delovnih mest. Premier Janša je po zasedanju vrha Evropske unije povedal, da je to najboljša socialna politika. Izkušnje Nemčije kažejo, da ima prav. In pri tej svoji politiki bo moral vztrajati do konca.

 Share now!

Spoštovani!

Na zboru članov Združenja VSO Gorenjske, dne 29.2.2012, je bilo med drugim govora tudi o različnih prireditvah po Sloveniji, ki potekajo pod okriljem različnih združenj in organizatorjev, ki še naprej poveličujejo narodnoosvobodilni boj, jugoslovanstvo in diktatorja Josipa Broza – Tita.

Na takšnih proslavah, katerih vrhunec je vsekakor vsakoletno “romanje” borčevskih veljakov v Dražgoše, omenjene gnusobe poveličujejo tudi z nošnjo različnih simbolov.  Drugi odstavek 4. člena zakona o javnem redu in miru piše:

Zastave tujih držav se lahko izobesijo samo, če se s tem ne krni ugleda Republike Slovenije ali tuje države, smiselno na krajih in na način, kot ga določa predpis, ki ureja izobešanje zastave Republike Slovenije.

Ker smo polnopravni in enakopravni člani Evropske unije, ki je sprejela skupno Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, bi bilo zanimivo, če bi v Združenju zoper prireditelje tovrstnih “partizanskih” proslav, kjer izobešajo stare jugoslovanske zastave, nosijo titovke, ipd., podali kakšno kazensko ovadbo.

Po mojem mnenju bi s tem dali jasno vedeti vsaj dvoje stvari, in sicer, da osamosvojitev Slovenije nikakor ni produkt NOB-ja, kakor vztrajno prikazujejo v Zvezi borcev, ter da s svojimi manifestacijami ob svojem poudarjanju partizanskega domoljubja, dejansko sramotijo našo ljubo državo v mednarodni skupnosti.

Mislim, da bi bil takšen korak s strani našega združenja nujno potreben. Izkušnja s Titovo cesto kaže, da se stvari lahko premaknejo v smer bolj zrele demokracije.

Zato predlagam, kakor sem osebno predlagal že podpredsednici gospe Alenki na samem zboru članov VSO Gorenjske, da predsedstvo na naslednjem zasedanju moj predlog resno obravnava kot enega od nujnih ukrepov za nadaljnjo krepitev vrednot slovenske osamosvojitve. Ob tem predlagam, da pravni strokovnjaki v našem združenju dobro pregledajo vse možnosti za možnost izvedbe mojega predloga.

Ker smo v času, ko mora naša vlada privarčevati do 800 milijonov evrov v tem letu, sicer se Sloveniji na finančno-gospodarskem nivoju slabo piše, predlagam tudi, da naše Združenje vladi poda predlog, da očisti pokojninsko blagajno na račun psevdopokojnin (borčevske pokojnine, pokojnina Milana Aksentijevića, ipd.), ki jih je kar precej. Določen prihranek v tem oziru pa bi vsekakor bil.

Z upanjem, da moj predlog pride v obravnavo, vas vse lepo pozdravljam!

Sebastjan Erlah

 Share now!

Sindikati bodo v dobro države morali prenehati igrati igro razvajenih otrok, cmerajoč se zaradi nedobljene igračke.

Ko sem bil majhen sva z mami hodila po kranjskih trgovinah. Načeloma sem bil priden otrok, a sem imel občasno tudi kakšne čudne izpade. Tako sem v eni izmed trgovin zagledal igračko, ki mi je bila všeč. Na vsak način sem jo želel imeti. Mami sem prosil, naj mi jo kupi. Razložila mi je, da ni denarja, zato je ne more kupiti. Vztrajal sem. Mami je bila odločna; če ni denarja, pač ni denarja. Tega enostavno nisem želel razumeti. Začel sem se cmeriti tam sredi trgovine. Dosegel sem, da jo je šla vsaj pogledati, nakar je celo ugotovila, da takšno igračko že imam. To je bil še dodaten argument za neracionalnost nakupa. Nisem se dal. Še bolj sem se cmeril. Toliko časa, da mi je počil film in sem mami udaril. Celotna zgodba se seveda niti pod razno ni končala v mojo korist. Voditelji EU so prejšnji petek podpisali fiskalni pakt. Od 27 držav članic, so ga podpisale vse, razen Velike Britanije in Češke. Fiskalni pakt naj bi v Uniji zagotovil večjo proračunsko disciplino, saj bodo morali biti proračuni izravnani ali pa bodo morali beležiti presežek (zlato fiskalno pravilo), hkrati pa naj bi utrdil gospodarstvo in spodbudil zaposlovanje. Omenjeni pakt narekuje državam članicam, da bodo zlato fiskalno pravilo, morale vnesti v svoje zakonodaje oz. ustave. To preprosto pomeni, da bo Evropa morala občutno zategniti pas na različnih področjih. Na vrhu se je prvič odkar je postal premier mudil tudi Janez Janša. Ta je ocenil, da bo Slovenija morala hitro sprejemati ukrepe za rast in ustvarjanje delovnih mest, ter da Slovenija močno zaostaja predvsem s konsolidacijo javnih financ. Premier je dejal še, da je vrh razbil iluzijo prejšnje vlade, ki je trdila, da bo vse fiskalne težave rešila zgolj pokojninska reforma. Kot kaže, tudi tokrat ne bo šlo tako zlahka. Janševa vlada ima nasproti trde pogajalce v vlogi sindikatov, ki so sedanjo vlado kritizirali še preden se je sploh uradno formulirala. Sindikati z Dušanom Semoličem na čelu varčevalnim ukrepom ostro nasprotujejo. Namesto tega kot prednostne naloge predlagajo zaposlovanje in socialno pravičnost. To pa v bistvu ni nič drugega, kot politika, ki smo je vajeni iz preteklega mandata Pahorjeve vlade, ko se je Slovenija zadolževala preko vseh razumnih mej. A sindikati bodo morali, tako kot vsako domače gospodinjstvo, spoznati, da ne moremo trošiti več, kot pridelamo. Ponovno bodo morali najti stik z realnostjo in prenehati biti kot otroci v trgovini, ki se cmerijo, ker jim starši ne morejo kupiti želene igračke. Čas je, da tudi sindikati enkrat odrastejo in se odtrgajo od jasli socializma. Ekonomska realnost Evrope in Slovenije namreč kaže, da so vsi argumenti tokrat na strani Janševe vlade.

 Share now!

Nedelja popoldan. Prižgana televizija. Čisto po naključju zasledim razvedrilno oddajo Ugani kdo pride na večerjo. Takšnih razvedrilnih oddaj sicer nimam navade spremljati, a vseeno. Na ekranu se ob voditeljici razvedrilne oddaje Anji Tomažin prikaže nekdanja notranja ministrica in predsednica LDS v odhodu Katarina Kresal. Sem že omenil, da je bila oddaja razvedrilna? Ne? Ja? Ja! No, potem še enkrat omenim: v razvedrilni oddaji Ugani kdo pride na večerjo, je gostovala vidna, sedaj že propadla političarka.

Groteskne sfere novinarstva

Ni navada in ne spodobi se, da razvedrilne oddaje gostijo politike, ugotavlja Združenje novinarjev in publicistov. A tokrat je, po mojem mnenju, zadeva eskalirala v še bolj groteskne in gnusne sfere medijskega profesionalizma in neodvisnega novinarstva. Ne samo, da je celotna oddaja potekala na nivoju nekakšnega piarja, ki ga je vodila voditeljica, s katerim je očitno poskusila rehabilitirati Kresalovo, ki je osebno vpeta v več glavnih afer v Sloveniji, ki so se zgodile zadnja leta, Tomažinova je Kresalovo skozi celotno oddajo tikala.

Takšnega neprofesionalizma in mračnjaštva na področju novinarskega dela, na javni televiziji, ki je financirana s strani davkoplačevalskega denarja, ne pomnim. Združenje novinarjev in publicistov zato pravilno ugotavlja, da je TV Slovenija z omenjeno oddajo zlorabila javni televizijski čas za nekaj najbolj neetičnega in neprofesionalnega. Glede na to, da je sedanje vodstvo RTV Slovenija dobesedno erotično navezano na veljake tranzicijske levice, in ker v prihodnjih dneh lahko pričakujemo začetek sodnega postopka na okrožnem sodišču v Ljubljani v zvezi z afero bulmastifi, je nedeljsko lapanje Tomažinove in Kresalove precej logična poteza.

Obudimo spomin

Skrivnostne okoliščine smrti Saše Baričeviča v znani aferi bulmastifi namreč še vedno burijo duhove. Potem, ko so stvari okoli dogajanja na Oražnovi ulici v Ljubljani že dolgo časa na mrtvi točki, se vendarle obeta njihova razjasnitev. Začelo naj bi se sojenje dvema obtoženima policistoma Dušanu Mikolčeviču in Alešu Conradiju. Oba bosta morala pojasniti, zakaj nista zavarovala ključnih dokazov, čeprav naj bi ju Baričevičeva sestra Dea Baričevič opozorila na najdbo sledov krvi v prvem nadstropju hiše. Policija se kljub opozorilom, ni odločila za preiskavo prvega nadstropja. A glasovi o tem, da pri omenjeni aferi ni šlo zgolj za spolno zlorabo psov in protipravno vračanje psov lastniku, ampak da je bila zelo verjetno tam v času tragedije prisotna tudi neznana tretja oseba, niso potihnili. Zato so kraj dogodka lani pregledali tudi kriminalisti specializiranega oddelka tožilstva. Tega je prej vodila nekdanja tožilka Branka Zobec Hrastar, po njenem odhodu – iz preiskave se je izločila, ker naj bi se osebno poznala z Deo Baričevič, pa še to je storila šele takrat, ko je bila glavnina preiskave že končana – pa Dragica Kotnik. Kriminalisti so ob pregledu hiše odkrili sledove krvi na dveh stikalih. Ti so bili tam vse od dneva tragedije. To pa tako za policijo kot tudi za nekdanjo tožilko Zobec Hrastarjevo ni bilo pomembno. Slednja je odredila le raziskovanje izvora fotografije mrtvega Baričeviča.

Tožilstvo je na podlagi novih dokazov marca lani vložilo predlog za izdajo odredbe za pregled telefonskih klicev, a do tega ni prišlo, ker je preiskovalna sodnica predlog zavrnila. Tožilstvo je nato ponovno vložilo nov predlog za pregled telefonskih klicev. Preiskovalna sodnica je nato, tik pred iztekom roka, do katerega so bili mobilni operaterji dolžni hraniti podatke, le ugodila tožilcem. Ti so junija lani, prav na podlagi pregleda telefonskih pogovorov, na okrajno sodišče vložili obtožni predlog zoper policista Mikolčeviča in Conradija. Obtožena sta nevestnega dela v službi.

Tretja oseba odvetnik Miro Senica?

V sodnem postopku bi se lahko izkazalo, kdo je bila tista morebitna tretja oseba v hiši v času tragedije. Tožilstvo je namreč v svojem spisu navedlo izjavo priče, ki trdi, da je še v času, ko so na kraj prihajali kriminalisti, po Oražnovi ulici z veliko hitrostjo odpeljal večji terenski avto črne barve prestižne znamke. Pri tem je voznik avta z agresivno vožnjo z gotovostjo nakazoval, kot da beži pred čem ali nekom. Kot piše v tožilskem spisu, je priča prepričana, da je v avtu sedel odvetnik Miro Senica. To je potrdil tudi sodelavec omenjene priče. Tožilstvo naj bi v dokumentu navajalo tudi, da je Senica med drugim lastnik terenskega avtomobila znamke porsche cayenne/S, črne barve. Senica, ki je sicer partner nekdanje ministrice za notranje zadeve Kresalove – spomniti je potrebno tudi to, da je njen stric, kinolog, Rajko Rotner napisal strokovno mnenje o vračilu bulmastifov lastniku, kasneje pa zaradi tega bil ovaden zaradi ponarejanja listn -, je pred časom že zagrozil s kazenskimi ovadbami za vse, ki bi širili zgodbe o tem, da je bil sam prisoten pri tragediji Baričeviča. Strah pred resnico je očitno velik. Pokazal se je tudi na nedeljski “pasji večerji”.

 Share now!

Novela zakona o vladi je precej razburkala javnost. Predvsem dejstvo, da desnosredinska koalicija nekatere ministrske resorje združuje. Največ prahu sta dvignili ideji o pridružitvi kulturnega ministrstva k resorju športa, izobraževanja in znanosti, ter pridružitev tožilstva k ministrstvu za notranje zadeve. A ker je danes kulturni praznik, se bom omejil zgolj na „kulturni“ aspekt.

Kultura kot bit vsakega naroda

Najprej se ustavimo pri sami definiciji pojma „kultura“. Ker je bilo teh definicij skozi zgodovino več, se ustavimo pri definiciji, ki jo je podal Unesco. Takole je zapisano: „Kultura je celoten sestav različnih duhovnih, materialnih, intelektualnih in čustvenih pojavov, ki so značilni za družbo in družbeno skupino. Ne vključuje samo umetnosti in literature, marveč tudi načine življenja, osnovne človeške pravice, vrednostne sisteme, tradicije in verovanja…Kultura usposablja za mišljenje. Prav ona nas naredi specifično človeška, razumna bitja, obdarjena s kritično presojo in čutom moralne obveznosti. Po zaslugi kulture odkrivamo vrednote in se odločamo. Po njeni zaslugi se ljudje izražajo, se zavedajo sebe, spoznavajo svojo nepopolnost, postavljajo pod vprašaj svoje lastne dosežke, neutrudno iščejo nove pomene in ustvarjajo dela, s katerimi presegajo svoje omejenosti“

Kultura je torej zelo širok pojem. Njegove širine se zaveda tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Že pred časom je namreč dejal, da Slovencem primanjkuje zavedanja samega sebe. Opozoril je, da v slovenskih šolah primanjkuje čuta za domoljubje. Prepričan je, da je treba slovensko mladino vzgajati v smislu slovenske identitete. Vrzel, ki jo izpostavlja, je vrzel, ki odločilno posega prav na področje kulture. Ta je bit vsakega naroda, vsake civilizacije, ki se zaveda same sebe. Kultura ni hec. V časih, ko svet vse bolj postaja ena sama velika globalna vas, v okolju, kjer obstaja nevarnost, da se narodova identiteta izgubi, ima prav kulturna dejavnost temeljno poslanstvo in nalogo, da ohranja našo slovensko identiteto in z vzgojo na tem področju zapolnjuje vrzel, ki smo jo omenili.

Kultura, gibalo Slovenstva

Slovenci smo pred dvajsetimi leti dosanjali svoje stoletne sanje. Izborili smo si samostojno državo. Postali smo svobodni. V zgodovini pa ni bilo vedno tako. Velikokrat smo bili hlapci drugim, večjim narodom. Da smo kot narod obstali, se moramo zahvaliti prav svoji neizmerno bogati kulturni dediščini in vrednotam, ki smo jih s tem privzgojili. Pri tem ima nedvoumno velike zasluge avtor prve knjige v slovenskem jeziku, Primož Trubar. S tem, ko smo dobili pisano besedo in jezik, smo lahko brez sramu tlakovali pot do samostojne države in postali povsem enakovreden član evropske skupnosti. Kljub neugodnim razmeram, v katerih se je razvijala slovenska kultura in s tem naše temeljne vrednote, (kot jih je modro začrtal Cankar – mati, domovina, Bog –) pa je bila kultura za nas vedno povezovalna, ustvarjalna in kritična sila. Bila je večno gibalo napredka našega naroda. In nenazadnje tudi gibalna moč, ki je pripeljala do samostojne države. Po dvajsetih letih smo zopet v težkem položaju. Smo v primežu finančno-gospodarske krize, za katero mnogi strokovnjaki menijo, da je zgolj vidna posledica razpada temeljnih moralnih vrednot. Na trdnosti teh smo Slovenci vedno gradili svojo identiteto in kulturo.

Kultura kot (ne)državotvornost

Koalicijska pogodba, ki je pred nami, je naravnana razvojno. Daje konkretne odgovore na izzive, ki jih pred nas postavlja čas, v katerem živimo. Koalicijska pogodba vsebuje rešitve, da Slovenija iz finančno-gospodarske krize pride boljša, močnejša in pravičnejša do svojih državljanov. Sem zraven pa spada tudi združevanje ministrstev, ki jih je prinesla novela zakona o vladi. Gre preprosto za racionalizacijo in reorganizacijo dela, s čimer bo vlada privarčevala veliko sredstev, ki bodo še kako potrebna. S tem bodoča vlada daje tudi jasen signal, da zateguje pas najprej pri sebi. Da bo Slovenija zmogla prebroditi to krizo, ki se bo po napovedih analitikov in ekonomistov letos še poglobila, pa potrebuje ne le samo varčevanje in modro ter humano ekonomsko politiko, ampak potrebuje tudi močne temelje narodove kulture, samobitnosti in domoljubja. Do tega pa bo prišla na način, da bodo slovenski kulturniki odigrali podobno povezovalno in razvojno vlogo, kot so jo pred dvajsetimi leti, ko je šlo za izboritev samostojne države.

Žal pa trenutno kulturniki te državotvorne vloge ne igrajo. S protesti proti združevanju ministrskih resorjev, so pokazali, da se ne zavedajo teže trenutka, v katerem se nahajamo. S tem so se tudi samoomejili, kot da bi bilo njihovo delo odvisno od tega, kako je organizirano ministrstvo za kulturo. „Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo stváril,“ je zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Ni ga motilo, da takrat ministrstvo za kulturo sploh ni obstajalo.

 Share now!