Tako se imenuje rubrika na prvi strani lokalnega časopisa občine Tržič “Tržičan”. Kot pove že sam naslov, je stran namenjena pisani besedi tržiškega župana. V vseh teh letih, kar lahko spremljamo časopis, se je na tej strani zvrstilo mnogo takšnega in drugačnega, razumnega in nerazumnega, bedastega in manj bedastega besedičenja.

Tržiški župan in poslanec v državnem zboru Borut Sajovic je tokrat spisal članek z naslovom “Tržič skozi leto 2009″. Tri četrtine hvalisanja me niti ni toliko zmotilo. Res je – že celoten njegov mandat se v Tržiču dela, saj smo bili dolgo lahko priča, da je bila Občina Tržič eno veliko gradbišče. O tem pač ne bom izgubljal besed.

Zadnja četrtina njegovega članka pa me je zmotila. Sajovic namreč piše:

Novembra smo v parlamentu vnovič odločali o tem ali smo župani lahko tudi poslanci. Že v prejšnjem mandatu sem glasoval proti dvojnemu opravljanju funkcije, enako sem se odločil tudi sedaj. Preprosto menim, da bi funkciji morali razdružiti, saj dejansko drži, da so občine brez poslancev na slabšem, kot občine, v katerih imamo poslanca. To ni pošteno, hkrati je dvojno opravljanje funkcij sporno tudi z ustavnega vidika. To je tudi hudo naporno in enostavno ne morem razumeti, kako lahko župani večjih, mestnih občin kvalitetno opravljajo obe funkciji. Žal mi je, da v Državnem zboru spet nismo zbrali poguma, da bi presekali zatečeno stanje na tem področju. Seveda pa ostajam pri svojem stališču: dokler bo dvojno opravljanje funkcije v Sloveniji dovoljeno, je za Tržič izredno dobro in koristno, da imamo poslanca v Državnem zboru, še posebej če je hkrati še župan. To potrjujejo tudi izkušnje drugih občin in upam, da bomo takšno srečo v Tržiču imeli tudi v prihodnosti.

Sprašujem se torej: je tržiški župan shizofren ali pa meni dela probleme logika. Ne vidim namreč kompatibilnosti med njegovimi dejanji in njegovimi besedami. Njegovo stališče je, da je za občine dobro, da imajo župana ki je hkrati tudi poslanec in to utemeljuje z izkušnjami. Hkrati izrazi upanje, da bo Tržič imel to srečo, da ima poslanca, ki je hkrati tudi župan, tudi v prihodnosti. Če je to dobro za občino in če je to sreča, zakaj za vraga pa potem izraža mnenje, da je potrebno funkciji razdružiti in glasuje za razdružitev funkcij?

Če je dvojna funkcija dobra za občine, ki imajo poslance, ki so hkrati župani, kakor trdi Sajovic, hkrati pa omenjeni glasuje proti temu, da bi občine imele poslance, ki bi bili hkrati župani, ali ni to slab znak za občino? Ali ni Sajovic s tem pokazal, da mu v bistvu ne gre za dobrobit občine?

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Padec zidu je močno zaznamoval svet. Dogodek je namreč pomenil konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, s tem pa konec do tedaj poznanega sveta.

Pozdravljamo spremembe in odprtost, saj verjamemo, da gresta svoboda in varnost z roko v roki. Da napredek človekove svobode lahko le okrepi svetovni mir. Generalni sekretar Gorbačov! Če iščete mir, če želite blaginjo za Sovjetsko zvezo in Vzhodno Evropo…če želite osvoboditev…Pridite k tem vratom. Gospod Gorbačov…Odprite ta vrata. Gospod Gorbačov…Podrite ta zid!

To so bile besede takratnega ameriškega predsednika Ronalda Regana, s katerimi je pozval k podrtju zidu. Tega je začela graditi nemška vlada 13. avgusta leta 1961 v sodelovanju s Sovjetsko zvezo, da bi preprečila odhod svojih državljanov na zahod. Zid je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in celotne Evrope.

V Nemčiji praznovanja ob pomembni obletnici sicer potekajo že celo leto. Drevi pa bodo praznovanja dosegla vrhunec. Na osrednjem dogodku pri Brandenburških vratih, ki bo potekal ob 20 uri, pričakujejo več kot 100 tisoč ljudi, med njimi tudi številne visoke goste iz tujine. Današnji zid, ki stoji na istem mestu kot je stal takratni, je umetniška stvaritev šolarjev, posameznikov in umetnikov z vsega sveta. Ta „umetniški“ zid bo drevi ponovno padel. Berlin naj bi ob tej priložnosti obiskali francoski predsednik Nicolas Sarkozy, britanski premier Gordon Brown, ameriška sekretarka Hillary Clinton in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Clintonova je ob tej priložnosti že davi pozvala svetovne voditelje, naj podrejo tudi zidove 21. stoletja. Med glavnimi izzivi današnje dobe pa je izpostavila verski ekstremizem.

V Berlinu bo v sklopu dvajsete obletnice padca berlinskega zidu, na pobudo nemške škofovske konference in nemške evangeličanske Cerkve, potekalo tudi ekumensko molitveno srečanje, ki ga bodo vodili predsednik tamkajšnje škofovske konference, nadškof Robert Zollitsch, škof berlinske evangeličanske Cerkve Wolfgang Huber ter berlinski nadškof kardinal Georgij Sterzinsky.

O tem, kaj dogodek izpred dvajsetih let pomeni za Slovenijo pa je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel ocenil takole:

Ob tem se človek sprašuje zakaj je pri nas relativno malo pozornosti za ta dogodek, kajti na tem dogodku oz. na tej zgodovinski realnosti je utemeljena naša država, naša neodvisnost. Slovenija se je konstituirala na temelju teh prevratnih, prelomnih dogodkov v Evropi dvajset let nazaj.

Javnomnenjska raziskava, ki jo je objavil britanski BBC pa je po dvajsetih letih od padca zidu pokazala, da je po svetu močno razširjeno nezadovoljstvo s kapitalizmom. Tako le 11 odstotkov ljudi v 27 državah po svetu meni, da kapitalizem deluje dobro.

Pred nami je kar nekaj zanimivih dogodkov. Prvi se začenja že danes zvečer, ko bo slovenska nogometna izbrana vrsta nastopila proti znani, a vseeno eksotični nogometni reprezentanci San Marina. Seveda pričakujemo gladko zmago, vendar glede na zadnji trend nogometa pri nas – v mislih imam polom Maribora in Interblocka na evropski sceni – je okus pričakovanja vse prej kot slasten. V štabu reprezentance napovedujejo igro na zmago, pri kateri ni prostora za filozofiranje. Tovrstne napovedi razno raznih klubskih strategov in pokatančevih selektorjev že nekako utrujajo. Mogoče ne bi bilo slabo za kanček filozofije, in sicer kot nasvet za trenerje s strani Ludvika Wittgensteina, ki je nekoč povedal, da je o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, bolje molčati. Tudi logična posledica je, da vsaka ekipa, ki tekmuje, tekmuje na zmago in ne na poraz. Ker pa je žoga okrogla in splet okoliščin nepredvidljiv, pa so vsakršne napovedi nemogoče.

V prihodnjih mesecih nas čaka tudi prvo zasedanje novih evropskih poslancev. Delovni koledar jim je za september in oktober postregel s pestrim „programom“. Prvi teden septembra bo tako namenjen odborom. Med 14. in 17. septembrom pa bo v Strasbourgu potekalo plenarno zasedanje. Novoizvoljeni evropski poslanci bodo najprej pregledali dosjeje iz prejšnjega mandata. Nato bodo odprli nove zakonodajne dosjeje. To bo storil Odbor za nadzor proračuna. Sopredsedujoči pri Skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Luigi de Magistris, pojasnjuje, da mora „ta odbor preveriti, da Evropska unija svoj proračun uporablja pravilno. Njegova vloga je pomembna, saj mora nadzorovati pravilno porabo sredstev. Lahko je pomembno orodje v smislu preglednosti in zakonitosti“.

Za intenzivna pogajanja bo vsekakor poskrbelo vprašanje, ali bo parlament dal predsedniku Evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu nov mandat. Vendar bo šele po konferenci predsednikov, ki bo 10. septembra, znano, če bo to vprašanje na dnevnem redu. V zvezi s tem Evropski liberalci in demokrati niso podali svojih stališč. Njihova izbira pa bo odločilna. Kar zadeva zelene in evropske socialiste, ni presenečenj: glasovali bodo proti kandidatu, ki ga podpira Evropska ljudska stranka. Daniel Cohn – Bendit iz skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze meni, da je to „kar delajo samomor. To bodo spoznali septembra. Želeli bodo preložiti glasovanje, ki pa bo naenkrat pospešeno. A vsi novinarji pišejo, da bo Barroso po vsej verjetnosti ponovno izvoljen. Srečamo se večkrat v življenju“.

Odločilni datum za institucije Evropske unije bo 2. oktober. Irci bodo že drugič izrazili svoje mnenje na referendumu o Lizbonski pogodbi. Njena ratifikacija bo vplivala na preostale parlamentarne dejavnosti. Evropski poslanci bodo komentirali irsko odločitev 7. in 8. oktobra med mini-plenarnim zasedanjem v Bruslju. Dva tedna kasneje bo sledilo plenarno zasedanje v Strasbourgu. Konec oktobra bo potekal vrh voditeljev držav unije in vlad pod švedskim predsedovanjem. Izredni vrh bi lahko potekal tudi septembra, tako da bi našli skupno evropsko stališče še pred vrhom G-20.

Pred nami je tudi pritožba v zvezi z obsodbo Mjanmarske opozicijske voditeljice Aung San Su Kyi. To njeni odvetniki nameravajo vložiti še danes. Spomnimo: Su Kyijeva je bila včeraj ponovno obsojena na 18 mesecev hišnega pripora. Tega je sicer vajena, saj je večino zadnjih 20 let tako in tako preživela v njem. In zakaj je šlo? Vse to zaradi tega, ker je neki američan preplaval jezero blizu njene hiše in vdrl vanjo. Tam je preživel noč, Su Kyijeva pa je bila obtožena kršenja določil hišnega zapora. Seveda dogodek je bil odličen povod za to, da Su Kyijevo preko montiranega procesa, ki spominja na montirane procese, ki jo je izvajala komunistična partija na našem ozemlju – npr. Nagodetov proces – držijo proč od volitev, ki so v tej državi napovedane za drugo leto. A Su Kyijeva ostaja neomajna in vztraja pri tem, kar je povedala že po svojem prvem izpustu iz hišnega zapora. Dejala je, da se počuti svobodno, saj se pri vsem tem niso mogli dotakniti njenih načel in tega v kar verjame. To pa je najbolj pomembno, je poudarila.

Mogoče se nam obeta tudi strokovna ocena, ali je smiselno obnavljati partizansko bolnišnico Franjo, ki jo odnese skoraj vsaka druga ujma, ki se razbesni nad tistimi kraji. Predlog je podala predsednica Nsi Ljudmila Novak, saj meni, da konstantne obnove, še posebej pa v času trenutne gospodarske in finančne krize, državo predrago stane. Denar, ki bi ga namenili temu kulturnemu spomeniku, ki nas vse spominja na vrednote NOB, ki se vse bolj kažejo v primerih kot je Huda jama, bi seveda lahko porabili za kaj bolj koristnega. Na primer za reševanje podjetja Mure in s tem večjo količino delovnih mest.

Pričakovano so se na njene besede odzvali v Mladem forumu SD ter z njimi kasneje sama presvetla gospa Spomenka Hribar. V svojih izvajanjih, ki spominjajo na zadnja ravnanja Rusije na ozemlju nekdanje Sovjetske Zveze – Rusija se obnaša, kot da je Bog in batina na celotnem področju in se vmešava v suverenost njenih sosed – so pokazali svoje prave obraze, ki žejno hrepenijo po totalitarnem obvladovanju položaja, saj bi najraje videli, da bi bila opozicija oz. drugače misleči tiho. Kako zanimiv jugostalinističen nazor! Dobro je, da živimo v demokratični Evropi, ki za razliko od naših boljševističnih vladarjev dovoljuje svobodo govora. Dobro tudi, da nismo v Burmi, kjer bi, po zgledu tamkajšnje vojaške hunte, Novakovo najbrž zaprli v svoj dom, ker razmišlja demokratično! In potem beremo v pismih bralcev v Družini prispevek z naslovom, ki nam pove, da pri nas komunizma ni bilo in ki prihaja izpod peresa Mirana Potrča!

Spričo dogodkov se legitimno lahko vprašamo, ali sploh imamo pravno državo. Moj odgovor je: Ne, nimamo! Sicer bi, kakor si za zgled lahko vzamemo Nemčijo, obsodili vojne zločince in tiste, ki so odgovorni za povojne poboje. Medtem, ko se v Sloveniji glede tega še nič ni premaknilo, pa je Nemčija včeraj obsodila nekdanjega nacističnega poveljnika Josefa Scheungraberja. Obtožnica ga je bremenila ukaza poboja italijanskih civilistov leta 1944. Že leta 2006 pa je bil v Italiji obsojen na dosmrtno ječo. Strinjam se z avtorjem knjige Huda jama, Romanom Leljakom, ki je ob predstavitvi svoje knjige povedal, da bi, če bi bila Slovenija pravna država, v trenutku, ko je predsednik Zveze borcev – te organizacije, ki je napojena s krvjo nedolžno pomorjenih ljudi med in po drugi svetovni vojni – prvi partizan, Janez Stanovnik priznal, da je vedel za zločine, morala do njega pristopiti policija in ga v lisicah odvesti za rešetke, saj je s tem priznal zločin in spričo svojega vedenja in neukrepanja nosi krivdo za te poboje!

Na Hrvaškem danes praznujejo dan zmage in domovinske hvaležnosti ter dan veteranov v spomin na operacijo Nevihta. V tej operaciji so hrvaški vojaki in policisti leta 1995 vrnili Knin in del hrvaškega ozemlja, ki je bilo pet let pod nadzorom srbskih upornikov.

Več kot 20 tisoč pripadnikov hrvaških varnostnih sil je po 84 urah akcije Nevihta uspelo vrniti približno 10 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja ali približno petino državnega teritorija. Kot poudarjajo na Hrvaškem, je uspešna akcija, ki se je končala 5. avgusta 1995, med ostalim vplivala na konec vojne v BiH ter na mirno reintegracijo vzhodne Slavonije, ki je sicer ostala pod nadzorom srbskih upornikov do leta 1997. Takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman je po uspeli operaciji dejal:

Resnično! Ta dan lahko imenujemo kot dan konca hrvaškega trpljenja. To, kar smo naredili danes ni samo osvoboditev do sedaj okupiranih področij. To je ustvarjanje temeljev za samostojno in suvereno Hrvaško državo, za bodoča stoletja!

Tudi letošnja osrednja slovesnost je potekala v Kninu. Začela se je s prižiganjem sveč in polaganjem vencev na mestnem pokopališču ter z dvigom zastave na kninski trdnjavi ob navzočnosti najvišjih predstavnikov države. Opoldne je sveto mašo v čast žrtvam vojne daroval vojaški ordinarij Juraj Jezerinac, ki je že včeraj povedal:

Očitno je, da se tiste, ki so ustvarjali to državo, skupaj z njenim prvim predsednikom dr. Franjom Tuđmanom, želi oblatiti. Očitno je, da se te naše junake želi prikazati kot tiste, ki so v breme družbi. In tako se vprašamo; kateri družbi so oni v breme?

in dodal:

Resnico o naših junakih moramo čuvati, saj nas samo resnica osvobaja.

Sicer pa so organizatorji v Knin povabili več tisoč veteranov, ki so se sprehodili po mestu skupaj z omenjenimi pripadniki Hrvaške vojske ter se nato zbrali na mestnem stadionu kjer so potekali nagovori državnih uradnikov. Zvečer v Kninu sledi še koncert narodno-zabavne glasbe in ognjemet.

Pri založbi Atilova knjiga je izšla knjiga avtorja Romana Leljaka z naslovom Huda jama. Avtor, ki je že leta 1989 izdal prvo knjigo Teharske žive rane, pravi, da so za povojne poboje krive izključno slovenske enote, saj naj bi takrat veljalo načelo naj vsak pobija svoje.

„Za povojne zločine v okolici Celja je odgovorno izključno slovensko partizanstvo, Narodno osvobodilna borba in slovenska komunistična partija. Naredili so genocid, zaradi česar bodo za vselej zapisani na črni strani zgodovine človeštva,“ je ob današnji predstavitvi knjige dejal njen avtor Roman Leljak. Kot je dejal, je bil vse od odkritja Hude jame marca letos, predvsem jezen, saj je del politične oblasti, še posebej pa borčevska organizacija pod vodstvom Janeza Stanovnika, ves čas ponavljala, da so za zločine na Celjskem krive razne četniške in druge enote. Leljak pravi, da to ni res in poudaril, da je s knjigo, ki je nastala v treh mesecih, želel objaviti nova pričevanja, ki bi javnosti jasno povedala, da je potrebno prenehati kriviti druge za zločine, ki smo jih Slovenci naredili sami. Tisto, kar je po njegovih besedah v knjigi najbolj novo in bo verjetno povzročilo tudi največ prahu, je poimenski seznam 640 pripadnikov Knoja, ki so v Celje kot brigada državne varnosti vkorakali 10. maja 1945. Ta enota je bila po Leljakovih besedah neposredna izvajalska roka Ozne pod vodstvom Ivana Mačka Matije in so po njenem nalogu izvajali večino pobojev na tem območju. Kot je še povedal, je seznam odstopil tudi skupini kriminalista Pavla Jamnika, ki je opravila zaslišanja z večino še živečih s tega seznama, ugotovitev, da je zločine zagrešila ta enota, pa je po njegovem nedvomna. Leljak je bil oster tudi do predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika, ki mu je v knjigi posvetil celotno poglavje oz. odprto pismo, v katerem mu s pomočjo zgodovinskih virov želi prikazati, kje je bila v času pobojev v Hudi jami nastanjena črnogorska partizanska enota, ki jo sam večkrat omenja kot tisto, ki naj bi zagrešila zločine, a naj to po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče. “Stanovnik je javno povedal, da je že takrat vedel za poboje. Če bi bila Slovenija pravna država, bi v tistem trenutku morala priti do njega skupina policistov, mu natakniti lisice in ga odpeljati, saj je priznal, da je vedel za genocid,” je bil oster avtor knjige.

Vprašanje, koliko časa bo še takšno zatiskanje oči pred resnico, je še kako aktualno. No, mogoče se nam pa v kratkem končno zgodi prvi proces v zvezi s povojnimi poboji v Sloveniji. Namreč v zvezi s taboriščem Šterntal pri Ptuju je tožilstvo vložilo ovadbo zoper nekdanjega komandanta Martina Štroglja, ki pa zanika, da bi kar koli vedel o pobojih – kakopak!

Italijanska poslanska zbornica je sprejela zahtevo, s katero je italijansko vlado pozvala, naj se pri Združenih narodih zavzame za svetovni moratorij na splave. Pri tem bi se morali sklicevati na prizadevanja Italije za uvedbo svetovnega moratorija na smrtno kazen, je dejal predsednik krščanskih demokratov Rocco Buttiglione.

Buttiglione, ki je tudi prvi podpisnik omenjene zahteve, je poudaril, da bi Združeni narodi morali z resolucijo obsoditi splav kot sredstvo za demografski nadzor in priznati pravico vsake ženske, da je ne prisilijo k temu dejanju. Prav tako bi, po Buttiglionejevih besedah, Združeni narodi morali priznati pravico zarodka in sprejeti ukrepe za boj proti gospodarskim in socialnim vzrokom za dejanje splava. Podobno zahtevo želi predložiti tudi Evropskemu parlamentu. Zadovoljstvo s pozivom poslanske zbornice je medtem že izrazil italijanski premier Silvio Berlusconi. Buttiglionejeve načrte pa podpira tudi Sveti sedež. Papež Benedikt XVI je namreč nedavno dejal, da bi moratoriju na smrtno kazen moral slediti moratorij na splave. Ob tem pa je združenje za pravice žensk opozorila pred kampanjami proti splavu.

Naj takoj povem, da ne verjamem, da je kadarkoli obstajal kakršen koli poskus atentata na premiera Pahorja. Moje mnenje je, da je bil dogodek spretna poteza slovenske in hrvaške politične srenje. Seveda sem prepričan, da je režiserski stolček samega dogodka na strani Slovenije.
In čemu mislim tako? Preprosto enostaven je razlog za takšne zaključke. Dogodek sproža vsaj tri vidne posledice v politiki obeh držav. Prva posledica je ta, da ob padanju javne podpore Pahorju in očividnemu slabemu delu vlade, le-ta dviga njegovo priljubljenost kot potencialni žrtvi “norih” hrvatov. Druga je ta, da dogodek dviga priljubljenost notranjega ministrstva in posledično seveda ministrice Kresalove. Policija je pod njenim vodstvom namreč preprečila atentat na samega premiera, ki bo pogumne policiste odlikoval. To pa seveda ni kar tako. In tretja posledica je, da se daje vtis, da vladi obeh držav sinhrono delujeta. Spomnimo namreč, da je Kosorjeva dejanje strogo obsodila.
Skratka, menim, da je poskus atentata na premiera Pahorja režiran politični dogodek s strani slovenske vlade, da bi od sebe odvrnila svoje izjemno slabo delovanje. Kot tak spominja na naročeni umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, zaradi česar so odgovorni takrat plačali po krivem obdolženemu, da je atentat priznal in v zaporu odsedel kazen.

Predsednica sindikata komunale, varovanja in poslovanja z nepremičninami Slovenija, Dragica Andlovič je včeraj Zbornico za razvoj slovenskega zasebnega varovanja pozvala k čimprejšnjemu začetku pogajanj o sklenitvi panožne kolektivne pogodbe za področje varovanja.

S kolektivno pogodbo bi zagotovili delovnopravni položaj in minimalne standarde zaposlenih v dejavnosti. Andlovičeva je povedala, da je položaj zaposlenih slab. Po podatkih AJPES znaša povprečna bruto plača z vsemi dodatki 858,60 evra ali 593,80 evra neto. To pa je le 60 odstotkov povprečne slovenske plače. Predsednik republiškega odbora sindikata varovanja pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, Zvonko Žuran je povedal, da varnostniki niso zadovoljni s takšno plačo, saj menijo, da je njihovo odgovorno in celo nevarno delo, ki se od njih pričakuje, premalo nagrajeno. A kot dodaja, težava ni samo v plačah, ampak tudi v neugodnem delovnem času.

V praksi se tako rado dogaja, da varnostniki brez počitka in spanja delajo po več dni hkrati, zaradi česar trpi kvaliteta dela posameznega varnostnika. Ob tem pa delodajalec in naročnik varovanja neusmiljeno pričakujeta sto odstotno varnost. Zvonko Žuran trdi, da bi kolektivna pogodba z določenimi določbami oziroma s postavitvijo delovnopravnih standardov dejavnosti, lahko pripomogla k zajezitvi nelojalne konkurence, ki jo kot problem pogosto navajajo sama podjetja zasebnega varovanja. Predsednik Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja Ingo Paš je povedal, da so na zbornici zainteresirani za sklenitev pogodbe in da v zvezi s tem že vodijo potrebne postopke. Hkrati ocenjuje, da razmere na področju varovaja niso zadovoljive, niso pa niti slabe.

Spomnimo, da so sicer v aprilu v Državnem svetu izglasovali veto na novelo Zakona o zasebnem varovanju. Takrat so izpostavili predvsem pet glavnih razlogov za izglasovanje veta. Glavni poudarek pa je bil na sistematski spremembi, ki omogoča, po besedah predsednika Državnega sveta, Blaža Kavčiča, da bi se z dejavnostjo varovanja ukvarjale tudi osebe oziroma subjekti, katerih glavna dejavnost ni zasebno varovanje. Zaradi tega, tako Kavčič, je zakonska ureditev presegla njen namen, ki je uskladitev z odločbo ustavnega sodišča.

Kot glavno prednost zakona so sicer navedli povečanje konkurenčnosti med družbami za zasebno varovanje in posledično znižanje cen. Direktor varnostne službe Plus Orbita, Branko Božnik meni, da bi sprejetje obstoječega zakona negativno vplivalo na samo dejavnost. Poudaril je, da bi se na trgu pojavilo, da bi nekdo ponujal (npr. banke, čistilni servisi) dejavnost varovanja, katera ni njihova glavna dejavnost. Tako ne bi govorili več o konkurenčnosti ampak o nekvalitetnem oziroma slabem opravljanju dela.

Po besedah Božnika je za družbe, ki se izključno ukvarjajo z zasebnim varovanjem dobro, da je Državni svet sprejel veto na omenjeni zakon.

Glede začasnega ali trajnega odvzema licence varnostnim službam, pa Božnik trdi, da je zakon jasen. Če firma zavestno krši (ne pa v primeru napak, ki se lahko odpravijo v določenem inšpekcijskem nadzoru) zakon, je po njegovem trajen odvzem licence prava zadeva. V katerih primerih pa do tega pride pa je natančno zapisano v petem členu zakona.  Ob tem je poudaril, da bi ustrezen inšpektorat oziroma ministrstvo moralo izvajati kontrolo večkrat in ne samo redno, kar znese dvakrat letno.

Da, podpis kolektivne panožne pogodbe bi bil skrajni čas. Poleg tega pa bi bilo potrebno ustanoviti tudi lasten sindikat.

V noči na nedeljo je Teheran prvič po volitvah preživel tiho in mirno noč. Po ukazu iranskega vrha je čez noč ulice iranske prestolnice nadzorovalo več tisoč pripadnikov varnostnih sil. Analitiki ocenjujejo, da je to le zatišje pred nevihto. Kljub mirni nedelji, so prebivalci Teherana vzklikali gesla „Smrt diktatorju“ in „Ne bojte se, držimo skupaj“. Vse bolj priljubljen način protesta pa postaja petje pesmi. Tovrstno obliko so Iranci uporabili tudi v islamski revoluciji leta 1979. Natančno spremljanje dogodkov je oteženo, saj so tamkajšnje oblasti ukazale blokado tujih novinarjev. Poraženi predsedniški kandidat Musavi je medtem vnovič pozval svoje podpornike, naj nadaljujejo miroljubne proteste. Poudaril je, da je dvig glasu proti lažem in prevaram njihova državljanska pravica. Na proteste se je odzval tudi ameriški predsednik Barack Obama, ki je iransko vlado pozval, da ustavi vsa nasilna in neupravičena dejanja zoper svoje lastne ljudi. Poudaril je, da je potrebno spoštovati univerzalne pravice, kot sta pravica do združevanja in svobode govora in dodal, da Združene države Amerike stojijo ob strani vsem, ki si prizadevajo za uresničevanje teh pravic. Nemška kanclerka Angela Merkel pa je iranske oblasti pozvala k vnovičnemu štetju glasov. Na kritike, ki prihajajo z zahoda, se je odzval tudi zmagovalec volitev in dozdajšnji iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad. Združene države Amerike in Veliko Britanijo je opozoril, naj se ne vmešavajo v notranje zadeve islamske republike. Med tem pa je iranski svet varuhov ugotovil, da je na predsedniških volitvah v Iranu 12. junija prišlo do nepravilnosti. Predstavnik sveta varuhov je za televizijo IRIB pojasnil, da nepravilnosti zadevajo več kot tri milijone glasovnic. Ob tem je poudaril, da je treba preveriti, ali so te glasovnice odločilno vplivale na, po mnenju številnih, sporne izide volitev, zaradi katerih množice Irancev že več dni protestirajo na ulicah.

1. Evropske volitve

Zaznamovala jih je predvsem rekordno nizka udeležba. Slovenija je bila po udeležbi celo med zadnjimi. Navdaja me predvsem negativno presenečenje, kako ljudje dojemajo t.i. praznik demokracije. Je to ena od lovk pesimizma in nihilizma o katerm razpravlja Nietzsche v svoji Volji do moči? Je naš skupni dom – Evropa – tako nepomemben, da ga kar ignoriramo? Osebno mi je Evropa zelo pomembna. Toliko pomembna, da grem volit in da seveda ne volim socialistov. Sramote take neumnosti si nočem nakopati. Tisti, ki voli socialiste je idiot. Tisti, ki voli socialiste podpisuje obsodbo življenja. Institucije – te so socialistom lastne – ne odpravljajo propadanja.

2. Predsednik zavrača nuncijeve besede v Kočevskem Rogu

Ko smo mislili, da je predsednik Slovenije dosegel moralno dno s tem, ko je ob omembi povojnih pobojev v Barbara rovu zamahnil z roko in te označil za drugorazredno temo ter ko se je pojavil na predvolilnem gradivu stranke Socialnih Demokratov, se zgodi, da v skorumpiranosti in laži podpre ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregorja Golobiča. Za piko na i pa še verbalno napade nuncija Santosa Abril y Castella. Predsednik trdi, da bi moral biti gospod nuncij do naše zgodovine bolj občutljiv. Nuncijevo pridigo je označil za neprimerno in jo javno zavrnil.  In v čem naj bi bila spornost nuncijevih besed? Povedal je, da se je v povojnem času dogajal zločin, ki so ga zmagovalci storili nad poraženci. Da je brat v imenu neke ideologije in razrednega boja ubijal brata in da so te zločine celo hoteli prikriti. Predsednika te besede motijo. Tematiko je označil kot za Slovenijo občutljivo. S tem se seveda razumen človek ne more strinjati. Ne gre za temo, ki bi po občutljivosti zadevala Slovenijo. Gre za temo, ki je neprijetna in občutljiva za tiste, ki so izvajali te zločine, jih hoteli prikriti in ki jih ob vsem tem peče vest. Najbrž v tem oziru tudi našega predsednika, ki je – to je sedaj z dejanji že odkrito priznal – ideološki naslednik teh  zločincev, med katerimi nekateri še tlačijo zemljo.

3. Praznik Svetega Rešnjega Telesa

Praznik je zapovedan. Obeležili smo ga s Sveto mašo in procesijo. To je dan, ko se kristjani še posebej spominjamo resnične navzočnosti našega Gospoda v podobi kruha in vina. Hkrati je bil to dan, ko sem se zavedel, kako čas hitro beži, saj se mi zdi kot včeraj, ko sem tu na blog pisal lanskoletne opazke v zvezi s potekom maše in procesije. No, letos se maše doma nisem udeležil, ker sem bil dopoldan pri maši, ki smo jo imeli na Radiu Ognjišče.

4. Golobič ostaja ultra visokošolski minister

Upam, da mi avtorica tega posrečenega naslova ne bo zamerila, ker sem ga uporabil za naslov te točke. Kakor koli je bila Golobičeva odločitev pričakovana in smo vedeli, da je Pahorjev postavljeni rok, da Golobič sporoči svojo odločitev, le slepilni manever s strani predsednika vlade, bi pričakoval toliko intelektualne in moralne poštenosti od ministra, da bi odstopil (kot je na primer to pošteno storil poslanec in bivši tržiški župan, Pavel Rupar). Zanimivo je to, da je povsem jasno, da bi z odstopom ministra Golobiča v vladi zazevala velika črna luknja, ki bi vase posrkala celotno vladno koalicijo. Vlade brez Golobiča ni. Če bi vlada padla, pa je jasno, da na oblast pride Janša. Iz odzivov na Golobičevo korupcijo in laž (spomnimo, da so morali funkcionarji prejšnje vlade odstopati za precej manj pomembne stvari) s strani vladne koalicije pa je jasno zaznati, da se trenutna vlada Janše boji kot hudič križa. Moje mnenje je, da bi morali odstopiti s funkcij vsi tisti, ki so izrazili kakršno koli podporo ministru Golobiču. Razumen človek pač ne more gledati na visokih državnih položajih ljudi, ki lažejo in so dejavni v korupciji, niti tistih, ki tovrstna dejanja podpirajo.

5. Slovenija v recesiji

Nisem eden tistih, ki bi čutil kakršno koli recesijo, zato v njo nekako ne verjamem. Pa vseeno. Kazalci kažejo, da je Slovenija uradno v recesiji. Najbrž predvsem dodaten izgovor nekaterih delodajalcev, da bodo odpuščali mnoge delavce, katerih se sicer ne bi mogli znebiti. Opozicija vladi ob tem očita, da zamuja z ukrepi, vlada se brani, da tovrstni očitki v Sloveniji s strani opozicije niso osamljeni, saj naj bi se to dogajalo povsod, kjer je udarila recesija. Kresalova je pri tem dejala, da je potrebno upoštevati, da takšne recesije ni bilo od leta 1929. Ampak to ni izgovor. Pozitivni premik bi bil, če bi se koalicija glede ukrepov nehala samo pogovarjati in bi se dejansko spravila kaj narediti. Glede na izkušnje od začetka tega mandata, takega premika ne gre pričakovati. Če se že pogovarjajo o ukrepih s katerimi bi Slovenija privarčevala, potem predlagam prvi in edini zadostni ukrep: ministrom, poslancem in vsem ostalim politikom naj se takoj ukinejo plače za opravljanje njihove politične funkcije. Če hočejo kaj zaslužiti, naj se zaposlijo tako kot vsak državljan. Politika pa naj bo prostovoljna dejavnost.