Blog Sebastjana Erlaha

Nekako začuda verjamem Jelinčiču, ki pravi, da gre za neko povezavo med finsko socialdemokratsko stranko in slovensko SD. Pravilno se mi zdi, da bo Janša tožil, in sicer bi moral tožiti najprej v imenu Slovenije, kot drugo pa v lastnem imenu. Če nihče nima dokazov in nekaj v tri krasne opletajo s tisto črko “J” in imeni v vrhu slovenske vlade, katera pa so, pa nihče ne pove…To zame niso dokazi. S tem gre IMO za načrtno blatenje Slovenije v mednarodnih “vodah”.

Sicer pa je v bistvu vseeno…to naj konec koncev uredita Janša in tisti novinar pa televizija. Zakaj bi to moralo brigati mene? Kaj imam jaz od tega? Nič.

Za SD ne bom volil, ker je njenemu predsedniku ime Borut, to ime mi je pa zaradi nekih osebnih razlogov antipatično.

NSi ne bom volil, ker je njen predsednik Bajuk preveč osladen, tako da deluje presneto antipatično.

Zares ne bom volil, ker je njen predsednik Golobič blont, pa še ta njihova oranžna barva deluje bolj kot ne gejevsko.

LDS ne bom volil, ker na tej fotki Kresalova izgleda kot Freddy Krueger

Slikca v dokaz:

SLS ne bom volil, ker ima Šrot smotano frizuro.

SDS ne bom volil, ker mi mediji non stop pred nos dajejo Janša, tako da sem se ga že naveličal.

SNS ne bom volil, ker je Jelinčič postal že neizviren.

Desus ne bom volil, ker Erjavec spominja na Defunesa in ga tako ne morem resno jemati, pa še govorno napako ima, kar mi gre na živce.

Lipe ne bom volil, ker sem alergičen na cvetni prah.

Sem kaj pozabil?

Sem prebral program Krščansko demokratske stranke, pa me motita dve stvari (zaenkrat), namreč da omenjajo, da izhajajo iz idej krščansko - socialnega gibanja ter da trdijo, da je človek merilo vsega. Menim, da bi morali v program napisati (če se že gredo krščansko stranko), da je Bog merilo vsega in da izhajajo iz vrednot evangelija. Krščanstvo je namreč mnogo več kot zgolj neke ideje krščansko - socialnega gibanja ter zagovarjanja enakih vrednot. Stranka, ki bi naj nosila ime “krščanska”, bi morala svoj program uresničevati na načelih evangeljskega sporočila in njen temelj bi moral biti Jezus Kristus, naš Gospod in Odrešenik. To bi morala biti prizma, skozi katero bi taka stranka morala presojati družbeno-politična dogajanja in v skladu evangelija delovati v družbeno-političnem prostoru.

No ja, kakor koli…če tega sklicevanja na evangeljske vrednote in Jezusa Kristusa ni, potem bi morali od vsake stranke, ki nosi krščansko ime, kristjani zahtevati, da se temu imenu gladko odreče!

Wikipedija pravi:

Tajkún je novejša tujka ^[1], ki označuje zelo premožnega poslovneža. Izvira iz japonskega »taikun« (kanji: 大君) in pomeni »veliki gospod«. To je bil naslov šogunov. V ameriško angleščino (pišejo: »tycoon«) so jo prenesli v 19. stoletju kmalu po vrnitvi poveljnika ladjevja (komodorja) Perryja, ki je izsilil odpiranje Japonske. Kasneje je beseda označevala predvsem mogočne poslovneže. V nekdanjih socialističnih državah z besedo tajkun označujejo osebe, ki so si v času privatizacije in uvajanja kapitalsko-tržnega sistema ustvarile veliko bogastvo in mrežo poslovnih povezav. Kot slabšalna beseda nadomešča manj označene »milijonar« in »magnat«.

V Sloveniji se je pojem tajkunov in »tajkunizacija«, kot način obvladovanja gospodarstva z mrežami povezanih novih bogatašev, pričel pogosteje uporabljati po tem, ko je predsednik vlade Janez Janša sprožil proti-tajkunsko kampanjo oziroma vojno

Iz tega zapisa na Wikipediji enostavno ne razumem, zakaj proti-tajkunska kampanja oz. vojna…?

vir fotke: Žurnal.org

V Pamfletu dr. Bernarda Nežmaha pravkar berem, da je na proslavi v spomin žrtvam fašizma v taborišču (podrušnici Matthausna) na Ljubelju, mag. Borut Sajovic (tržiški župan in poslanec LDS v DZ), svoj govor izrabil v politične namene. Temo o koncentracijskih taboriščih naj bi, po besedah Nežmaha, obrnil h kritikam vlade. Nežmah trdi, da je to deplasirano, če ta dan predstavlja dan združenja za slovenske državljane. Vendar je, po njegovih besedah, to le malenkost napram temu, da je v govoru obtožil vlado, da ima denar za prekopavanje kosti, ne pa za obnovo spomenikov. Pri tem naj ne bi bil problem kritika vlade, ampak sramotilni odnos župana do žrtev komunističnega nasilja, torej do ljudi, ki so bili brezpravno pobiti in zagrebeni neznano kot, pravi Nežmah. Očitno Sajovic misli, da teh ljudi ni vredno in dostojno izkopati in položiti v grobove. Nežmah pove, da se ob govoru ni oglasila niti varuhinja človekovih pravic, čeprav naj bi stala poleg govornika, niti se ni oglasil nihče izmed preživelih taboriščnikov, ker naj bi župan izrabljal njihovo trpljenje za smešenje pobitih od drugega totalitarizma. Nežmah zaključuje, da je to žalostno. In res je.

“V času volitev stranke in njihovi kandidati obljubljajo marsikaj,” opozarjajo predstavniki Karitas, komisije Pravičnost in mir ter Sveta katoliških laikov Slovenije, ki so podpisali “kratek pregled katoliškega etičnega in družbenega nauka”. Cerkev ne ponuja političnih rešitev in tudi ni njena naloga uveljavitev pravične družbe, to mora ustvariti politika, so zapisali predstavniki SŠK, volivci pa morajo znati osebno in trezno presoditi, od koga lahko utemeljeno pričakujejo, da se bo zavzemal za najpomembnejše vrednote. To je na prvem mestu spoštovanje človeka in človeškega dostojanstva, skrb za družino, za revne in ostarele, skupno dobro (dobro šolstvo, dostopno zdravstvo, učinkovito sodstvo, svobodno in pluralno ozračje) in čisto okolje.

Tako proča časopis Delo, dne 03.06.2008. Nekateri trdijo, da je tovrstno “vmešavanje” Cerkve v politiko protiustavno, kar seveda ni res. Skrb in pozivanje k razmisleku o delovanju za splošno blaginjo in k razmisleku o družbenih vrednotah ni in ne more biti neustavno. Stvar vrednost in splošna blaginja sta tematiki, ki zadevata vse, ne samo Cerkev. Mogoče, se zna narediti, da nekateri hodijo na volitve samo za to, da bo volil nekoga, ki je iz njegovega tabora, pa čeprav mogoče pomeni ta opcija celo slabše razmere kot druga - tipično slovensko “Naj sosedu koza crkne!”.

Tako je bilo tudi v Tržiču na volitvah za župana. Bojda so gasilci v Kovorju kar počez ukazovali, da je treba voliti Sajovica, samo da ne bo Rupar župan, pa čeprav se je izkazalo (in seveda že prej vedelo), da bo v tem primeru Tržič postal mrtvilo, kar se tiče razvoja. Nekateri naj bi bili zaradi tega, ker niso hoteli voliti Sajovica tako šikanirani, da so bili primorani zapustiti gasilsko društvo. “Ne moreš verjamet”…zaradi nekaterih zapisov na blogu Protirupar in svojem blogu, kar se tiče obeh kandidatov, sem celo sam dobival grožnje po mailu in telefonu! Torej še enkrat; tipično slovensko “Naj sosedu koza crkne!”. Ampak osebno je pa Borut čisto fajn dečko…

Ne vem zakaj bi izgubljal čas (pa čeprav skočim samo čez ograjo), z nečim, kar me dejansko ne zanima in se mi zdi brezveze in nepomembno - zato pač ne bom volil. Ne vidim razlike, če je na oblasti LDS ali SDS ali Nsi ali SD ali DESUS ali…(vstavi poljubno stranko). To bodo 2. volitve, na katerih me ne bo (izpustil sem zadnje predsedniške volitve). Na zadnjih parlamentarnih volitvah pa sem pomagal kandidatu Praprotniku iz Tržiča (Nsi) pri volilni kampanji (skeči, glasbeni nastopi; v glavnem zabavni program sem mu rihtal), pa ga na koncu na volitvah nisem volil, ker se mi ni zdel primeren kandidat za v parlament, pa še stranka v kateri je, se mi je zamerila, ker uporablja partikelj “krščanska”, saj (vsaj kar jaz poznam ljudi od tam) ni na njej prav nič krščanskega. Vsekakor je bilo pa moje skečiranje in pa ostali šovi, precej dobra marketinška poteza zame. Torej če povzamem: imel je stroške z mano, pa še jaz sem jo odnesel bolje od njega. Hehe…

Skrb za blaginjo in vrednote imajo veliko veze z izbiro kandidatov na volitvah - ravno zato sem se odločil, da ne bom izbiral nobenega kandidata, ker menim, da vsak, ki se ukvarja s politiko, za blaginjo in vrednote naredi več slabega, kot dobrega.

Čeprav tudi sam menim, da je prioriteta Cerkve vse kaj drugega, kot pa versko izobraževanje znotraj šolskega sistema, pa ne morem mimo nekaterih nedoslednosti, ki jih pišejo uporabniki bloga “Razmišljanje Prakristjanov”. Vkolikor trdijo, da:

Verouk izhaja iz biblije, ta pa v mnogih delih vsebuje izjemno negativne vsebine. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Mladina je lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljana k nasilju ali zločinom, ker se ji zdi takšno ravnanje sprejemljivo, čudovito in vredno posnemanja. Negativni deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na „liniji“ cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo živa bitja.

Ali lahko takšen nauk, ki bo prežemal verouk, spodbuja skladen čustven, moralen in duhovni razvoj posameznika, vzgaja za kulturne in civilizacijske vrednote ali za spoštovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic? To so namreč cilji izobraževanja po Zakonu o osnovni šoli. Po našem mnenju ne!

Potem, če se gremo neko doslednost, moramo iz izobraževalnega kurikuluma iztrgati tudi pouk zgodovine in pa pouk književnosti (pa najbrž še marsikaj), ker pri (vsaj) teh dveh predmetih, otrok pridobiva poleg pozitivnih stvari tudi zelo zelo negativne.

Kolega Cr me je s svojim komentarjem pod zapis “Škof Vovk o medvojnih razmerah” “sprovociral”, da sem spisal kratek povzetek mojega gledanja na medvojne dogodke in pa zraven dodal moje pozicije, s katerih gledam na to problematiko. Zdi se mi primerno, da o tem odprem nov zapis.

Osebno mi gre že kar malo na živce vse tole obremenjevanje okoli kolaboracije in partizanstva. Žalostno je, da nas politika tako razdeljuje, namesto, da bi nas povezovala, kakor je njen prvotni namen.

Mislim, da so moja pisanja v povezavi s problematiko narobe razumljena. Bom šel po točkah in upam, da mi uspe pokazati moje pozicije. Pri tem se ne štejem za zagovornika kolaboracije (vkolikor je res bila, a o tem kasneje)!

1. Pismo škofa Vovka se mi zdi korektno. Lepo izpostavi nevarnost s strani okupatorja in pove, da je okupacija povzročila globoke rane v slovenskem narodu. Izpostavi, da so bili znotraj naroda duhovniki in ljudstvo, ki so za narod naredili več škode kakor koristi. S tem se z lahkoto strinjam in me ne preseneča, saj se skozi zgodovino že od Juda Iškarijota pojavljajo razni čudaški duhovniki, ki niso v ponos (nekateri so bili celo papeži!). In tudi danes je, kot veš, temu tako. Pismo pa nikjer konkretno ne omenja kakšne odgovornosti ljubljanske škofije ali škofa Rožmana za ta posamezna dejanja določenih duhovnikov. Če mene vprašaš, ne vem kaj bi škof sploh lahko naredil, da bi preprečil njih udejstvovanje. Poslal kakšno pismo? Zaenkrat ni dokumentirano, da bi Rožman to storil. Možno je, da je, pa je nekje pospravljeno in čaka, da ga odkrijemo. Lahko ga je, pa ne obstaja več. Lahko ga pa tudi res ni. Ne vemo. Ob raznih srečanjih se pogovoril z duhovniki in ljudstvom? Tudi to je lahko storil, pa ga dotični niso preveč ubogali. Ne vemo. Ampak ok, priznam, da so to špekulacije. Za moje pojme realna možnost.

2. Če se postavim v situacijo, kaj bi jaz naredil, če bi bil v položaju škofa Rožmana takrat, priznam, da bi se želel redno srečevati z vsemi vpletenimi stranmi. Tako bi bil najbolj na tekočem o dogajanju, poleg tega pa bi fural diplomacijo. Pri tem bi se strogo držal načela „Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.“ (Mt 10,16). Ob tem bi seveda, vkolikor bi hotel vzbuditi v teh odnosih čim več zaupanja in dobrih rezultatov, v skladu z zgoraj omenjenim načelom, tudi kakemu generalu ali komu drugemu, malce lezel v rit. Poleg tega darovanj Svetih maš ne bi odklanjal nikomur, ker Sveta maša ni političen dogodek, ampak je služenje Bogu. S tem se mi namreč ne zdi nič narobe. Če bi bilo tako prizadevanje označeno za kolaboriranje z okupatorjem – hja…zame to ni kolaboracija v smislu, kot se jo izpostavlja.

3. Dokazovanje koloaboracije s slikami se mi zdi malce za lase privlečeno. Na slikah ne vidimo drugega, razen da so akterji zbrani skupaj, se rokujejo, sklepamo, da se pogovarjajo, ipd. Ne moremo pa iz slik videti namena teh srečanj. Slike niso zadosten vir oz. Pokazatelj, da je kolaboracija obstajala. Prav tako mi sodišče, ki je Rožmana obsodilo za izdajo naroda in za sodelovanje z okupatorjem, ne deluje relevantno. Sodilo mu je vojaško sodišče, kar je sporno. Proces je bil montiran. Sodišče je bilo tesno povezano s takratnim totalitarnim sistemom. Na podlagi tega ga po mojem mnenju ne moremo primerjati s takratnimi evropskimi sodišči, kjer so imeli enake procese proti izdajalcem, saj so bila tista sodišča demokratična. Mi smo demokratično sodišče dobili ob osamosvojitvi. Torej takratni proces je bil politično motiviran v nasprotju z ostalimi evropskimi, demokratičnimi sodišči.

4. Moja pozicija gledanja na problematiko izhaja iz študija Marxa, Nietzscheja in ostalih komunističnih in protikomunističnih spisov. Zame sporno in zločinsko v procesu boja proti okupatorju je, da je, kakor pove v knjigi Rojstvo države, France Bučar, da je KP prevzela in zmonopolizirala OF. Zunaj sebe ni dovolila nikakršnega boja proti okupatorju. Kdor bi se zunaj OF, katero je KP imela v popolni oblasti, boril proti okupatorju, mu je grozila obsodba s strani OF, da je kolaborant in izdajalec naroda. Tako je KP izkoristila OF za svoje namene revolucije, kar je zame resnično izdajstvo o katerem po mojem mnenju ne more biti debate, ker je to dejstvo. Torej moja pozicija izhaja iz filozofske predpostavke, v katero so me prepričali Marx in predvsem Nietzsche, da je komunizem kot ideja pokvarjena in skregana s temeljnimi principi človekove narave in kot taka ubijalka življenja (po Nietzscheju). Francis Fukuyama pa v svoji knjigi Konec človeštva pokaže, da sta nacizem in komunizem eno in isto, le da prvi hoče uveljaviti svoje rasistične ideje popolne družbe preko genetike (arijska rasa), drugi sistem pa preko razrednega boja (diktatura proletariata). Druga pozicija na kateri stojim pa je svoboda posameznika in pravica do svobodne izbire. Kakor je videti, KP tega ni nudila.

5. Če hočem biti dosleden in če mi dejanja Cerkve, kadar je vidno pozabila na božji vidik svojega obstoja, niso v ponos in se mi zdijo vredna vsakega obsojanja, pa moram zaradi iste stvari zavračati tudi marksizem. Tudi ta pozicija izhaja iz Nietzscheja, ko pravi, da je pokvarjenost komunizma in socializma enaka krščanski pokvarjenosti. Kadar je Cerkev pozabila na Boga, so se v njej dogajale hude anomalije, kar je iz zgodovine znano. Komunizem pa ni nič drugega kot ateizirano krščanstvo. In v tem prepoznavam, iz zgodovinskih dejstev, enako hude anomalije, kot v Cerkvi, ko je pozabila na Boga.

Upam, da sem pokazal, da mi ne gre za zagovarjanje kolaboracije, ampak prej v, za moje pojme, utemeljen dvom, da je kolaboracija sploh bila in pa upam, da mi je uspelo pokazati, da moje pozicije še zdaleč niso politično motivirane, ampak izhajajo iz gole filozofije – in v tem je moja „nervoza“.

Za konec tega zapisa pa naj navedem še svoj citat s Forumov RKC.si, kjer sem v eni izmed tem, kjer je govora ravno o medvojnih in povojnih razmerah, napisal:

Zakaj mi gredo tovrstne debate že pošteno na jetra? In se mi zgodi še to za povrhu: na veliki petek, med nočno intervencijo prižgem Radio Ognjišče in namesto nečesa duhovnega zaslišim:”Patrulja domobrancev…bla bla bla bla…partizani…bla bla bla bla…” - neke odlomke iz nekega dnevnika.
Mene je preprosto nehalo zanimati kdo je bil kdo in kaj je med vojno počel.

Na 4. forumu za dialog med vero in kulturo je bilo možno brati pismo pooblaščenega generalnega vikarja Antona Vovka, poznejšega ljubljanskega nadškofa, kjer je v pismu duhovnikom za novo leto 1946 zapisal:

»Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da je tudi ta del naroda, izvzemši redke posameznike, mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje med narodi Evrope in vsega sveta. Kakor je pokazalo ravnanje katoličanov in njihov z nekatoličani združen odpor proti fašističnemu zavojevalcu v drugih deželah, je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali zagovorniki tega početja. Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so – ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim – celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. Ni jih vodilo potrpežljivo in vztrajno zaupanje v Božjo previdnost, ampak bolj predrzna misel, kakor da je predvsem od njihovega lastnega posvetnega in s strankarskim mišljenjem prepojenega prizadevanja odvisna ohranitev in rast Božjega kraljestva med našim ljudstvom. Ljubezen, prva krščanska krepost, ki ne pozna mej (proximorum caritas limitum ignara – Pij XII.) se je sprevrgla v sovraštvo in posnemanje metod nevernikov.

Nismo sodniki nad subjektivno vestjo posameznika in voditeljev tega početja – Bog je sodnik; lahko pa danes vsakdo vidi, kako je bilo vse to početje usodno zgrešeno in kako kruto se je ta nenaravna, protinarodna, neiskrena in nemoralna zveza maščevala in koliko nepreglednega gorja je prizadejala tudi premnogim nedolžnim udom našega naroda.

Ko se tega sedaj ob koncu leta z bridkostjo spominjamo in obžalujemo, ne bomo nehali prositi Kneza miru, naj z močjo svoje milosti razsvetljuje in usmerja naše misli in naša srca, da bodo pripravljena s ponižnim priznanjem svojih napak in z vsem naporom svojih misli, nesebično in požrtvovalno služiti svojemu narodu in svoji domovini. Ne bomo nehali prositi, naj On, ki ima človeška srca v svoji oblasti in pomirja njegove viharje, kakor je pomiril vihar na morju, umiri in ublaži strastno hlepenje po maščevanju ter navdahne misli velikodušnosti, kar je posebna odlika zmagovalca in znak v trpljenju preizkušenega in očiščenega plemenitega človeka«

Nekateri razumejo to pismo kot korak k spravi slovenskega naroda, saj naj bi Vovk jasno obsodil domnevno kolaboracijo s strani takratnega ljubljanskega nadškofa dr. Gregorija Rožmana. Ampak tega v pismu, kakor vidimo, nikjer ni možno razbrati.

Zame osebno bi bila edina beseda sprave, da današnja Zveza Borcev prizna, da je bilo prvotno partizanstvo in OF organizirano z namenom boja proti okupatorju, katerega pa je prevzela Komunistična Partija, preuredila OF iz boja proti okupatorju za svojo zločinsko namero, širjenja komunistično-socialistične revolucije in s tem izrabila boj proti okupatorju za uresničitev svojih zločinov. Zveza Borcev mora priznati, da sta bili OF in partizanstvo po dejanju prevzema s strani KP, teroristično-gverilska drhal, ki je za svoje zločinske ideje izdala slovenski narod v najbolj podli obliki.

In sedaj naj bi se opravičevali tisti, ki so bili pod napadom komunističnega terorja? To svet ni videl!

Po drugi strani pa ne razumem v čem naj bi točno bila izdaja, četudi bi se kdo boril na strani “okupatorja” (besedo okupator namensko dajem v oklepaje, ker zame osebno je bil resnični okupator slovenske zemlje KP pod okriljem OF in partizanstva)?

Če sem zaradi tega klerofašistična svinja in če se me zaradi tega prišteva k domnevnim veleizdajalcem, pa naj se me. Jaz bom to eno in isto ponavljal v nedogled.

Zdi se mi sramota za Slovenijo, da tega, kar sem zgoraj opisal še ni obsodila. Sramota se mi zdi, da so slike engega najhujših vojnih zločincev vseh časov, maršala Tita še vedno dovoljene, da visijo na raznih stenah, sramota je, da sta srp in kladivo še vedno dovoljena znamenja, pa čeprav simbolizirata filozofijo zločina. Med tem pa je nekdo, ki ima svastiko, Hitlerja ali kak drug nacističen simbol, celo kazensko preganjan. Za isto ideologijo, ki je imela le drugačno metodo!

Ne vem, a se norca delamo? Že Slomšek je, eno leto po izzidu Komunističnega manifesta, svaril pred brezbožnim komunizmom, kasneje pa ga je imel za sovražnika tudi Nietzsche, ki ga je označil za bolezen, sanjaštvo, uničevalca življenja, pokvarjenost.

Menim, da je treba biti filozofski boj proti kakršnem koli zametku marksističnega strupa. In to za vsako ceno!

Zanimiv prikaz hladne vojne in s tem komunistične problematike. Risanka je iz leta 1951