Mariborski župan Franc Kangler je minuli teden simbolično zaprl odlagališče odpadkov v Dogošah. Ob tem se za občino napoveduje nova rešitev za ravnanje z odpadki. Po besedah direktorice Snage Irene Bartok, naj bi septembra dali razpis za vzpostavitev sortirnice na Teznu. Z njo bi omogočili energetsko izrabo odpadkov namesto odlaganja. Torej, pomena energetske izrabe odpadkov se v Mariboru zavedajo. Kaj pa na gorenjskem?

Obdobje med letoma 2004 in 2006 je bilo burno, kar se tiče regijskega centra za ravnanje z odpadki. Občina Tržič naj bi dobila tak center. Stal naj bi na območju sedanje deponije Kovor, ki je po vseh meritvah dobila najboljšo oceno za vzpostavitev takega centra.  A Kovor je bil proti, kljub temu, da se je večina Tržičanov na referendumu odločila v prid regijskega centra. Krajani Kovorja so na vse mogoče načine hoteli preprečiti, da bi regijski center zaživel. Šli so celo tako daleč, da so se po kraju začeli pojavljati grafiti, ki so ščuvali proti takratnemu županu Ruparju. In kje smo sedaj?

Deponija Kovor ima dovoljenje za obratovanje samo še do konca leta. Kot trdijo na Ministrstvu za okolje, smo deponijo v Tržiču izgubili, trenutno pa nanjo pospešeno odlagajo tudi odpadke iz Kranja. Šli smo v projekt CERO, kjer se nesposobni župani, ki so se projektu pridružili, še vedno niso uspeli dogovoriti, kjer naj bi se smeti zbirale. S svojo nesposobnostjo so tik pred tem, da “zafurajo” Evropska sredstva in tako bo celotna Gorenjska ostala brez regijske deponije. Kot sem že omenil, so strokovnjaki dokazali, da je najboljša lokacija za tak center v Kovorju, vendar so se vrli ljudje v takratni tržiški opoziciji (LDS) s sedanjim županom Sajovicem na čelu odločili, da bodo temu projektu nasprotovali. Zahvaljujoč njihovemu uspešnemu nasprotovanju, ki je bil seveda politično motiviran, so da bo Tržič ob deponijo. Dosegli so, da bo celotna Gorenjska plačevala astronomske stroške za odvoz smeti v druge deponije izven Gorenjske regije. S tem pa so dosegli še to, da ne bomo prav nič ekološki.

Zakaj? Najbrž ni treba posebej predstavljati metode C2C (Cradle to Cradle), ki sta jo razvila priznana avtorja McDonough in Braungart. Metoda prinaša resnično ekološko proizvodnjo. Temu je želil slediti tudi Tržič z regijskim centrom za ravnanje z odpadki, ki ga je predlagal Rupar. Trenutna filozofija ravnanja z odpadki namreč temelji na zmanjšanju onesnaževanja, kar pa ne prinese ničesar. Omenjena avtorja sta ugtovila, da z zmanjševanjem še vedno onesnažujemo. S tem nismo za ekologijo storili ničesar. Kot resnično ekološko rešitev predlagata, da se smeti uporabijo kot nekaj koristnega in dobrega, kar pa je možno le, če so izdelki izdelani iz čistih surovin, kot je npr. pridobivanje eletkrične in termo energije iz smeti. Si predstavljate, da iz pridelane energije iz smeti dobite zastonj elektriko in ogrevanje, poleg tega pa še možnost termalne vode, pri čemer se pokaže možnost razvoja turizma, s tem pa se poveča možnost za zaposlovanje domačega kadra, kar npr. z raznimi Hofri in Lidli ne bo nihče uspel.

Da smeti pomenijo razvoj in denar se zaveda celo mafija v Italiji, ki za smeti celo ubija. Na Švedskem imajo zastonj ogrevanje okoliških krajev. Vse iz smeti. S takim regijskim centrom, bi Tržič ogromno pridobil na samem razvoju, česar se je takratni župan Rupar močno zavedal. A kaj, ko je politična motiviranost “proti” s strani takratne opozicije naredila občini zavestno toliko škode, da si trenutno sploh ne predstavljamo. In to samo zato, ker je projekt predlagal Rupar!

Pa naj še kdo reče, da sedanja vladajoča politična garnitura v Tržiču dela v dobro občine!

Kdor je bral zapise škofa Vovka z naslovom V spomin in opomin in kdor pozna položaj Katoliške Cerkve na Kitajskem, bo vedel, zakaj so Guličeve izjave v zvezi z vojašim ordinariatom nevarne in nosijo v sebi totalitarne težnje.

Gulič je namreč v Odmevih, dne 23.7.2010 dejal, da nasprotuje vojaškemu ordinariatu, ker se s tem izvaja “odstop dela suverenosti države s tem, da se v državotvorno ministrstvo postavlja ljudi, ki jih imenuje druga država.” To Guličevo izvajanje spominja na obisk škofa Antona Vovka pri vladi v sredo 23. oktobra 1946 pri takratnemu notranjemu ministru Borisu Kraigherju.

Škof se spominja, da je minister takole pričel pogovor:”O kakšnem imenovanju novih škofov nismo bili nič obveščeni, prepričan pa sem, da tudi centralna vlada v Beogradu ne, sicer bi bili mi od nje obceščeni. Na ta način bodo odnosi med nami in Cerkvijo le poslabšani.” Škof Vovk mu je takole odgovoril:”Med Cerkvijo in našo državo ni konkordata. Še ločitev je tu. Naš nuncij je Amerikanec, kjer je tudi ločitev Cerkve od države, je jako razgledan in točen v poslovanju, gotovo ve, kaj dela. Sicer pa pove cerkveni zakonik, da škofe imenuje edino le sveti oče.” Minister Kraigher nadaljuje:”Ravno to hočem poudariti, da ne dovolimo tega, da bi nam Vatikan določeval in imenoval brez nas škofe.” Odgovor škofa Vovka pa je zopet jasen:”Ponavljam, da more imenovati škofe samo Vatikan.” (pogovor med škofom Vovkom in ministrom Kraigherjem je vzet iz: Anton Vovk, V spomin in opomin, Ljubljana 2003, str. 97.)

Deluje znano? Guličevo stališče in delovanje je uperjeno proti vsem zdravim evropskim standardom. In ne samo to. Deluje zoper demokrcijo in s tem še enkrat, poleg notranje ministrice Katarine Kresal, pravosodnega ministra Aleša Zalarja in aktualnega tržiškega župana Boruta Sajovica, dokazuje, da v Sloveniji politična srenja nima pojma, kaj pomeni liberalna demokracija. Ne, liberalna demokracija ni podrejanje policije in sodstva določeni politični stranki ali kateri koli politični opciji. Liberalizem tudi ne pomeni, tako kot si očitno predstavlja minister za visoko šolstvo Gregor Golobič, da si podrediš medije. Ne, nikakor! In to nas lahko močno skrbi v prihodnosti, saj je od tega le korak do stanja, ki bi bilo podobno stanju na Kitajskem ali celo v Severni Koreji.
Da je že sam ustroj v stranki LDS totalitaren priča moj pogovor s tržiškim županom po lanskem božičnem koncertu MePZ Ignacij Hladnik Tržič pred župnijsko cerkvijo v Tržiču. Govorila sva o spornem družinskem zakoniku. Župan mi je priznal, da se z zakonikom ne strinja, da pa ga mora podpreti. Kako noro! In isti osebki na raznih sestankih govorijo o dobrem starem socializmu. Osebki, ki se kitijo s pripadnostjo liberalni demokraciji. Ja, lepo vas prosim, od kdaj pa liberalizem in socializem hodita skupaj z roko v roki? Nikoli. Niti slučajno.

Liberalec ne bo nikoli hvalil socializma, ker je to zanj zanikanje življenja (Nietzsche), saj socializem zahteva podrejanje avtoriteti, česar pa liberalizem ne prenese. Za to bo dovolj pokukati avtorja Piera Rosanvallona, kjer govori o (ekonomskem) liberalizmu.

To je moj komentar za radio Ognjišče dne 6.7.2010:

Minuli teden je bil vroč. Pa ne samo zaradi visokih temeperatur, slovensko ozračje je že v začetku tedna dodobra ogrel napad vandalov na do gejev in lezbijk prijazen ljubljanski lokal Cafe Open in hišo sodnice, ki je lani obsodila napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Sledilo je tudi nadaljevanje razprave o družinskem zakoniku, kjer se je pokazala nedemokratičnost in nestrpnost do zagovornikov klasične družine s strani predsednice odbora Andreje Črnak-Meglič. Bili pa smo tudi v t.i. Tednu Parade ponosa, ki se je sklenil v soboto.

Napadalci so se lokala Cafe Open lotili z grafiti in molotovkami, na steno hiše, v kateri živi sodnica, pa so napisali „buška je buška“. V zadnjih desetih letih to ni edini napad. Pred enim letom so se nepridipravi pred omenjenim lokalom znesli nad gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem, napadi na sodnike pa so se zgodili tudi v Kopru, Mariboru, Kranju in Novem mestu.

S temi dejanji smo očitno postali država po zgledu Srbije in Italije, kjer se tamkajšnje mafije redno poslužujejo tovrstnih metod za ustrahovanje sodstva, ki je eno izmed treh vej oblasti. Na tej ravni nas tako početje posameznikov ali skupin lahko močno zaskrbi. Na napad so se takoj odzvali predsednik države Danilo Türk, pravosodni minister Aleš Zalar in notranja ministrica Katarina Kresal. Vsi trije so dejanje ostro obsodili.

Pohvalno, saj se vsi strinjamo, da v pluralni in demokratični družbi nasilje ne sme imeti prostora v izražanju nestrinjanja z drugače mislečimi. A ti trije odzivi imajo grenak priokus neresnosti. Kakor je pravilno ugotovil prvak opozicije Janez Janša, se obsodbe naslavljajo samo na nekatere marginalne skupine, pri drugih pa so isti akterji tiho. Tako so znani primeri, kjer se omenjena trojica ni odzvala, kaj šele, da bi obsodila kakršno koli nestrpnost.

Nihče ni obsodil npr. žaljivih grafitov, ki so se že v aprilu pojavili na kombijih, parkiranih na dvorišču cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Vandali so jih posprejali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“. Drugi znani primer se je zgodil kar v samem parlamentu, ki naj bi bil hram demokracije. Predsednica odbora za družino Andreja Črnak-Meglič si je dovolila nestrpno in do demokracije in s tem do parlamenta in države žaljivo potezo. Iz obravnave spornega družinskega zakonika je na nedemokratičen način izključila predstavnika zagovornikov klasične družine Aleša Primca. Kot razlog za to pa je navedla njegovo merjenje časa, ki so ga za predstavitev argumentov porabili razpravljavci. In to kljub temu, da Primc ni kršil nobenega člena poslovnika! S tem je Črnak-Megličeva iz razprave svojevoljno, ker se je pač ona tako odločila, poslala na „ignore“ 50.000 ljudi, ki so podpisali peticijo za ohranitev integritete klasične družine.

V nobenem primeru se Türk, Zalar in Kresalova niso oglasili, kaj šele, da bi obsodili takšna dejanja. To postavlja na laž odgovor z Ministrstva za notranje zadeve, kjer so na naše vprašanje, kako se ministrica odziva na različne oblike nestrpnosti, zapisali, da bi se v primeru tovrstnih napadov na vernike odzvala enako. V povezavi s pisanjem do kristjanov žaljivih grafitov po slovenskih cerkvah, različnih spletnih portalih, kjer se načrtno širi in hujska k nestrpnosti do kristjanov – npr. spletne strani društva za zaščito ustave in žrtve Cerkve, ki deluje pod okriljem skrajno militantne in nestrpne verske sekte Univerzalno življenje – pa si je minister Zalar dovolil celo cinizem. V odgovoru na enako vprašanje, kot smo ga zastavili notranji ministrici, je zapisal: „Zavedati se moramo, da Rimokatoliška cerkev ni manjšinska družbena skupina, ampak institucija, ki ima pomemben družben položaj, zato položaja nista primerljiva.“

To me spominja na cinizem, ki smo ga kristjani doživeli že v preteklosti. Ko je skupina Strelnikoff na ovitek svojega albuma postavila podobo Marije Pomagaj z Brezij, so ji v naročje namesto Jezusa postavili podgano. Takrat so se nekateri akterji v politiki na proteste kristjanov odzvali s tem, da so branili svobodo umetniškega izražanja in vehementno trdili, da ne razumemo umetnosti. Pa si naj še jaz tukaj dovolim cinizem glede zadeve Cafe Open. Homofobni napad?! Ah, dajte no! To je le svoboda umetniškega izražanja! Ne, ne… tisto ni nikakršna homofobija! Ljudje, vi ne razumete umetnosti! Se sliši drugače, ne? Naj ob tem povem še to, da smo enako vprašanje zastavili tudi predsedniku države Danilu Türku, vendar do sedaj odgovora še nismo prejeli.

Kaj naj rečemo za zaključek? Če so buške buške, naj bodo buške za vse in ne samo za nekatere. Šele takrat bomo lahko izjave in obsodbe tovrstnih napadov s strani naših politikov jemali resno, dotlej pa lahko govorimo le o diktaturi strpnosti in morebitnemu nabiranju političnih točk enih na račun drugih.

Tako se imenuje rubrika na prvi strani lokalnega časopisa občine Tržič “Tržičan”. Kot pove že sam naslov, je stran namenjena pisani besedi tržiškega župana. V vseh teh letih, kar lahko spremljamo časopis, se je na tej strani zvrstilo mnogo takšnega in drugačnega, razumnega in nerazumnega, bedastega in manj bedastega besedičenja.

Tržiški župan in poslanec v državnem zboru Borut Sajovic je tokrat spisal članek z naslovom “Tržič skozi leto 2009″. Tri četrtine hvalisanja me niti ni toliko zmotilo. Res je – že celoten njegov mandat se v Tržiču dela, saj smo bili dolgo lahko priča, da je bila Občina Tržič eno veliko gradbišče. O tem pač ne bom izgubljal besed.

Zadnja četrtina njegovega članka pa me je zmotila. Sajovic namreč piše:

Novembra smo v parlamentu vnovič odločali o tem ali smo župani lahko tudi poslanci. Že v prejšnjem mandatu sem glasoval proti dvojnemu opravljanju funkcije, enako sem se odločil tudi sedaj. Preprosto menim, da bi funkciji morali razdružiti, saj dejansko drži, da so občine brez poslancev na slabšem, kot občine, v katerih imamo poslanca. To ni pošteno, hkrati je dvojno opravljanje funkcij sporno tudi z ustavnega vidika. To je tudi hudo naporno in enostavno ne morem razumeti, kako lahko župani večjih, mestnih občin kvalitetno opravljajo obe funkciji. Žal mi je, da v Državnem zboru spet nismo zbrali poguma, da bi presekali zatečeno stanje na tem področju. Seveda pa ostajam pri svojem stališču: dokler bo dvojno opravljanje funkcije v Sloveniji dovoljeno, je za Tržič izredno dobro in koristno, da imamo poslanca v Državnem zboru, še posebej če je hkrati še župan. To potrjujejo tudi izkušnje drugih občin in upam, da bomo takšno srečo v Tržiču imeli tudi v prihodnosti.

Sprašujem se torej: je tržiški župan shizofren ali pa meni dela probleme logika. Ne vidim namreč kompatibilnosti med njegovimi dejanji in njegovimi besedami. Njegovo stališče je, da je za občine dobro, da imajo župana ki je hkrati tudi poslanec in to utemeljuje z izkušnjami. Hkrati izrazi upanje, da bo Tržič imel to srečo, da ima poslanca, ki je hkrati tudi župan, tudi v prihodnosti. Če je to dobro za občino in če je to sreča, zakaj za vraga pa potem izraža mnenje, da je potrebno funkciji razdružiti in glasuje za razdružitev funkcij?

Če je dvojna funkcija dobra za občine, ki imajo poslance, ki so hkrati župani, kakor trdi Sajovic, hkrati pa omenjeni glasuje proti temu, da bi občine imele poslance, ki bi bili hkrati župani, ali ni to slab znak za občino? Ali ni Sajovic s tem pokazal, da mu v bistvu ne gre za dobrobit občine?

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Padec zidu je močno zaznamoval svet. Dogodek je namreč pomenil konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, s tem pa konec do tedaj poznanega sveta.

Pozdravljamo spremembe in odprtost, saj verjamemo, da gresta svoboda in varnost z roko v roki. Da napredek človekove svobode lahko le okrepi svetovni mir. Generalni sekretar Gorbačov! Če iščete mir, če želite blaginjo za Sovjetsko zvezo in Vzhodno Evropo…če želite osvoboditev…Pridite k tem vratom. Gospod Gorbačov…Odprite ta vrata. Gospod Gorbačov…Podrite ta zid!

To so bile besede takratnega ameriškega predsednika Ronalda Regana, s katerimi je pozval k podrtju zidu. Tega je začela graditi nemška vlada 13. avgusta leta 1961 v sodelovanju s Sovjetsko zvezo, da bi preprečila odhod svojih državljanov na zahod. Zid je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in celotne Evrope.

V Nemčiji praznovanja ob pomembni obletnici sicer potekajo že celo leto. Drevi pa bodo praznovanja dosegla vrhunec. Na osrednjem dogodku pri Brandenburških vratih, ki bo potekal ob 20 uri, pričakujejo več kot 100 tisoč ljudi, med njimi tudi številne visoke goste iz tujine. Današnji zid, ki stoji na istem mestu kot je stal takratni, je umetniška stvaritev šolarjev, posameznikov in umetnikov z vsega sveta. Ta „umetniški“ zid bo drevi ponovno padel. Berlin naj bi ob tej priložnosti obiskali francoski predsednik Nicolas Sarkozy, britanski premier Gordon Brown, ameriška sekretarka Hillary Clinton in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Clintonova je ob tej priložnosti že davi pozvala svetovne voditelje, naj podrejo tudi zidove 21. stoletja. Med glavnimi izzivi današnje dobe pa je izpostavila verski ekstremizem.

V Berlinu bo v sklopu dvajsete obletnice padca berlinskega zidu, na pobudo nemške škofovske konference in nemške evangeličanske Cerkve, potekalo tudi ekumensko molitveno srečanje, ki ga bodo vodili predsednik tamkajšnje škofovske konference, nadškof Robert Zollitsch, škof berlinske evangeličanske Cerkve Wolfgang Huber ter berlinski nadškof kardinal Georgij Sterzinsky.

O tem, kaj dogodek izpred dvajsetih let pomeni za Slovenijo pa je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel ocenil takole:

Ob tem se človek sprašuje zakaj je pri nas relativno malo pozornosti za ta dogodek, kajti na tem dogodku oz. na tej zgodovinski realnosti je utemeljena naša država, naša neodvisnost. Slovenija se je konstituirala na temelju teh prevratnih, prelomnih dogodkov v Evropi dvajset let nazaj.

Javnomnenjska raziskava, ki jo je objavil britanski BBC pa je po dvajsetih letih od padca zidu pokazala, da je po svetu močno razširjeno nezadovoljstvo s kapitalizmom. Tako le 11 odstotkov ljudi v 27 državah po svetu meni, da kapitalizem deluje dobro.

Pred nami je kar nekaj zanimivih dogodkov. Prvi se začenja že danes zvečer, ko bo slovenska nogometna izbrana vrsta nastopila proti znani, a vseeno eksotični nogometni reprezentanci San Marina. Seveda pričakujemo gladko zmago, vendar glede na zadnji trend nogometa pri nas – v mislih imam polom Maribora in Interblocka na evropski sceni – je okus pričakovanja vse prej kot slasten. V štabu reprezentance napovedujejo igro na zmago, pri kateri ni prostora za filozofiranje. Tovrstne napovedi razno raznih klubskih strategov in pokatančevih selektorjev že nekako utrujajo. Mogoče ne bi bilo slabo za kanček filozofije, in sicer kot nasvet za trenerje s strani Ludvika Wittgensteina, ki je nekoč povedal, da je o stvareh, o katerih ne moremo govoriti, bolje molčati. Tudi logična posledica je, da vsaka ekipa, ki tekmuje, tekmuje na zmago in ne na poraz. Ker pa je žoga okrogla in splet okoliščin nepredvidljiv, pa so vsakršne napovedi nemogoče.

V prihodnjih mesecih nas čaka tudi prvo zasedanje novih evropskih poslancev. Delovni koledar jim je za september in oktober postregel s pestrim „programom“. Prvi teden septembra bo tako namenjen odborom. Med 14. in 17. septembrom pa bo v Strasbourgu potekalo plenarno zasedanje. Novoizvoljeni evropski poslanci bodo najprej pregledali dosjeje iz prejšnjega mandata. Nato bodo odprli nove zakonodajne dosjeje. To bo storil Odbor za nadzor proračuna. Sopredsedujoči pri Skupini zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, Luigi de Magistris, pojasnjuje, da mora „ta odbor preveriti, da Evropska unija svoj proračun uporablja pravilno. Njegova vloga je pomembna, saj mora nadzorovati pravilno porabo sredstev. Lahko je pomembno orodje v smislu preglednosti in zakonitosti“.

Za intenzivna pogajanja bo vsekakor poskrbelo vprašanje, ali bo parlament dal predsedniku Evropske komisije Joseju Manuelu Barrosu nov mandat. Vendar bo šele po konferenci predsednikov, ki bo 10. septembra, znano, če bo to vprašanje na dnevnem redu. V zvezi s tem Evropski liberalci in demokrati niso podali svojih stališč. Njihova izbira pa bo odločilna. Kar zadeva zelene in evropske socialiste, ni presenečenj: glasovali bodo proti kandidatu, ki ga podpira Evropska ljudska stranka. Daniel Cohn – Bendit iz skupine Zelenih/Evropske svobodne zveze meni, da je to „kar delajo samomor. To bodo spoznali septembra. Želeli bodo preložiti glasovanje, ki pa bo naenkrat pospešeno. A vsi novinarji pišejo, da bo Barroso po vsej verjetnosti ponovno izvoljen. Srečamo se večkrat v življenju“.

Odločilni datum za institucije Evropske unije bo 2. oktober. Irci bodo že drugič izrazili svoje mnenje na referendumu o Lizbonski pogodbi. Njena ratifikacija bo vplivala na preostale parlamentarne dejavnosti. Evropski poslanci bodo komentirali irsko odločitev 7. in 8. oktobra med mini-plenarnim zasedanjem v Bruslju. Dva tedna kasneje bo sledilo plenarno zasedanje v Strasbourgu. Konec oktobra bo potekal vrh voditeljev držav unije in vlad pod švedskim predsedovanjem. Izredni vrh bi lahko potekal tudi septembra, tako da bi našli skupno evropsko stališče še pred vrhom G-20.

Pred nami je tudi pritožba v zvezi z obsodbo Mjanmarske opozicijske voditeljice Aung San Su Kyi. To njeni odvetniki nameravajo vložiti še danes. Spomnimo: Su Kyijeva je bila včeraj ponovno obsojena na 18 mesecev hišnega pripora. Tega je sicer vajena, saj je večino zadnjih 20 let tako in tako preživela v njem. In zakaj je šlo? Vse to zaradi tega, ker je neki američan preplaval jezero blizu njene hiše in vdrl vanjo. Tam je preživel noč, Su Kyijeva pa je bila obtožena kršenja določil hišnega zapora. Seveda dogodek je bil odličen povod za to, da Su Kyijevo preko montiranega procesa, ki spominja na montirane procese, ki jo je izvajala komunistična partija na našem ozemlju – npr. Nagodetov proces – držijo proč od volitev, ki so v tej državi napovedane za drugo leto. A Su Kyijeva ostaja neomajna in vztraja pri tem, kar je povedala že po svojem prvem izpustu iz hišnega zapora. Dejala je, da se počuti svobodno, saj se pri vsem tem niso mogli dotakniti njenih načel in tega v kar verjame. To pa je najbolj pomembno, je poudarila.

Mogoče se nam obeta tudi strokovna ocena, ali je smiselno obnavljati partizansko bolnišnico Franjo, ki jo odnese skoraj vsaka druga ujma, ki se razbesni nad tistimi kraji. Predlog je podala predsednica Nsi Ljudmila Novak, saj meni, da konstantne obnove, še posebej pa v času trenutne gospodarske in finančne krize, državo predrago stane. Denar, ki bi ga namenili temu kulturnemu spomeniku, ki nas vse spominja na vrednote NOB, ki se vse bolj kažejo v primerih kot je Huda jama, bi seveda lahko porabili za kaj bolj koristnega. Na primer za reševanje podjetja Mure in s tem večjo količino delovnih mest.

Pričakovano so se na njene besede odzvali v Mladem forumu SD ter z njimi kasneje sama presvetla gospa Spomenka Hribar. V svojih izvajanjih, ki spominjajo na zadnja ravnanja Rusije na ozemlju nekdanje Sovjetske Zveze – Rusija se obnaša, kot da je Bog in batina na celotnem področju in se vmešava v suverenost njenih sosed – so pokazali svoje prave obraze, ki žejno hrepenijo po totalitarnem obvladovanju položaja, saj bi najraje videli, da bi bila opozicija oz. drugače misleči tiho. Kako zanimiv jugostalinističen nazor! Dobro je, da živimo v demokratični Evropi, ki za razliko od naših boljševističnih vladarjev dovoljuje svobodo govora. Dobro tudi, da nismo v Burmi, kjer bi, po zgledu tamkajšnje vojaške hunte, Novakovo najbrž zaprli v svoj dom, ker razmišlja demokratično! In potem beremo v pismih bralcev v Družini prispevek z naslovom, ki nam pove, da pri nas komunizma ni bilo in ki prihaja izpod peresa Mirana Potrča!

Spričo dogodkov se legitimno lahko vprašamo, ali sploh imamo pravno državo. Moj odgovor je: Ne, nimamo! Sicer bi, kakor si za zgled lahko vzamemo Nemčijo, obsodili vojne zločince in tiste, ki so odgovorni za povojne poboje. Medtem, ko se v Sloveniji glede tega še nič ni premaknilo, pa je Nemčija včeraj obsodila nekdanjega nacističnega poveljnika Josefa Scheungraberja. Obtožnica ga je bremenila ukaza poboja italijanskih civilistov leta 1944. Že leta 2006 pa je bil v Italiji obsojen na dosmrtno ječo. Strinjam se z avtorjem knjige Huda jama, Romanom Leljakom, ki je ob predstavitvi svoje knjige povedal, da bi, če bi bila Slovenija pravna država, v trenutku, ko je predsednik Zveze borcev – te organizacije, ki je napojena s krvjo nedolžno pomorjenih ljudi med in po drugi svetovni vojni – prvi partizan, Janez Stanovnik priznal, da je vedel za zločine, morala do njega pristopiti policija in ga v lisicah odvesti za rešetke, saj je s tem priznal zločin in spričo svojega vedenja in neukrepanja nosi krivdo za te poboje!

Na Hrvaškem danes praznujejo dan zmage in domovinske hvaležnosti ter dan veteranov v spomin na operacijo Nevihta. V tej operaciji so hrvaški vojaki in policisti leta 1995 vrnili Knin in del hrvaškega ozemlja, ki je bilo pet let pod nadzorom srbskih upornikov.

Več kot 20 tisoč pripadnikov hrvaških varnostnih sil je po 84 urah akcije Nevihta uspelo vrniti približno 10 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja ali približno petino državnega teritorija. Kot poudarjajo na Hrvaškem, je uspešna akcija, ki se je končala 5. avgusta 1995, med ostalim vplivala na konec vojne v BiH ter na mirno reintegracijo vzhodne Slavonije, ki je sicer ostala pod nadzorom srbskih upornikov do leta 1997. Takratni hrvaški predsednik Franjo Tuđman je po uspeli operaciji dejal:

Resnično! Ta dan lahko imenujemo kot dan konca hrvaškega trpljenja. To, kar smo naredili danes ni samo osvoboditev do sedaj okupiranih področij. To je ustvarjanje temeljev za samostojno in suvereno Hrvaško državo, za bodoča stoletja!

Tudi letošnja osrednja slovesnost je potekala v Kninu. Začela se je s prižiganjem sveč in polaganjem vencev na mestnem pokopališču ter z dvigom zastave na kninski trdnjavi ob navzočnosti najvišjih predstavnikov države. Opoldne je sveto mašo v čast žrtvam vojne daroval vojaški ordinarij Juraj Jezerinac, ki je že včeraj povedal:

Očitno je, da se tiste, ki so ustvarjali to državo, skupaj z njenim prvim predsednikom dr. Franjom Tuđmanom, želi oblatiti. Očitno je, da se te naše junake želi prikazati kot tiste, ki so v breme družbi. In tako se vprašamo; kateri družbi so oni v breme?

in dodal:

Resnico o naših junakih moramo čuvati, saj nas samo resnica osvobaja.

Sicer pa so organizatorji v Knin povabili več tisoč veteranov, ki so se sprehodili po mestu skupaj z omenjenimi pripadniki Hrvaške vojske ter se nato zbrali na mestnem stadionu kjer so potekali nagovori državnih uradnikov. Zvečer v Kninu sledi še koncert narodno-zabavne glasbe in ognjemet.

Pri založbi Atilova knjiga je izšla knjiga avtorja Romana Leljaka z naslovom Huda jama. Avtor, ki je že leta 1989 izdal prvo knjigo Teharske žive rane, pravi, da so za povojne poboje krive izključno slovenske enote, saj naj bi takrat veljalo načelo naj vsak pobija svoje.

„Za povojne zločine v okolici Celja je odgovorno izključno slovensko partizanstvo, Narodno osvobodilna borba in slovenska komunistična partija. Naredili so genocid, zaradi česar bodo za vselej zapisani na črni strani zgodovine človeštva,“ je ob današnji predstavitvi knjige dejal njen avtor Roman Leljak. Kot je dejal, je bil vse od odkritja Hude jame marca letos, predvsem jezen, saj je del politične oblasti, še posebej pa borčevska organizacija pod vodstvom Janeza Stanovnika, ves čas ponavljala, da so za zločine na Celjskem krive razne četniške in druge enote. Leljak pravi, da to ni res in poudaril, da je s knjigo, ki je nastala v treh mesecih, želel objaviti nova pričevanja, ki bi javnosti jasno povedala, da je potrebno prenehati kriviti druge za zločine, ki smo jih Slovenci naredili sami. Tisto, kar je po njegovih besedah v knjigi najbolj novo in bo verjetno povzročilo tudi največ prahu, je poimenski seznam 640 pripadnikov Knoja, ki so v Celje kot brigada državne varnosti vkorakali 10. maja 1945. Ta enota je bila po Leljakovih besedah neposredna izvajalska roka Ozne pod vodstvom Ivana Mačka Matije in so po njenem nalogu izvajali večino pobojev na tem območju. Kot je še povedal, je seznam odstopil tudi skupini kriminalista Pavla Jamnika, ki je opravila zaslišanja z večino še živečih s tega seznama, ugotovitev, da je zločine zagrešila ta enota, pa je po njegovem nedvomna. Leljak je bil oster tudi do predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika, ki mu je v knjigi posvetil celotno poglavje oz. odprto pismo, v katerem mu s pomočjo zgodovinskih virov želi prikazati, kje je bila v času pobojev v Hudi jami nastanjena črnogorska partizanska enota, ki jo sam večkrat omenja kot tisto, ki naj bi zagrešila zločine, a naj to po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče. “Stanovnik je javno povedal, da je že takrat vedel za poboje. Če bi bila Slovenija pravna država, bi v tistem trenutku morala priti do njega skupina policistov, mu natakniti lisice in ga odpeljati, saj je priznal, da je vedel za genocid,” je bil oster avtor knjige.

Vprašanje, koliko časa bo še takšno zatiskanje oči pred resnico, je še kako aktualno. No, mogoče se nam pa v kratkem končno zgodi prvi proces v zvezi s povojnimi poboji v Sloveniji. Namreč v zvezi s taboriščem Šterntal pri Ptuju je tožilstvo vložilo ovadbo zoper nekdanjega komandanta Martina Štroglja, ki pa zanika, da bi kar koli vedel o pobojih – kakopak!

Italijanska poslanska zbornica je sprejela zahtevo, s katero je italijansko vlado pozvala, naj se pri Združenih narodih zavzame za svetovni moratorij na splave. Pri tem bi se morali sklicevati na prizadevanja Italije za uvedbo svetovnega moratorija na smrtno kazen, je dejal predsednik krščanskih demokratov Rocco Buttiglione.

Buttiglione, ki je tudi prvi podpisnik omenjene zahteve, je poudaril, da bi Združeni narodi morali z resolucijo obsoditi splav kot sredstvo za demografski nadzor in priznati pravico vsake ženske, da je ne prisilijo k temu dejanju. Prav tako bi, po Buttiglionejevih besedah, Združeni narodi morali priznati pravico zarodka in sprejeti ukrepe za boj proti gospodarskim in socialnim vzrokom za dejanje splava. Podobno zahtevo želi predložiti tudi Evropskemu parlamentu. Zadovoljstvo s pozivom poslanske zbornice je medtem že izrazil italijanski premier Silvio Berlusconi. Buttiglionejeve načrte pa podpira tudi Sveti sedež. Papež Benedikt XVI je namreč nedavno dejal, da bi moratoriju na smrtno kazen moral slediti moratorij na splave. Ob tem pa je združenje za pravice žensk opozorila pred kampanjami proti splavu.

Naj takoj povem, da ne verjamem, da je kadarkoli obstajal kakršen koli poskus atentata na premiera Pahorja. Moje mnenje je, da je bil dogodek spretna poteza slovenske in hrvaške politične srenje. Seveda sem prepričan, da je režiserski stolček samega dogodka na strani Slovenije.
In čemu mislim tako? Preprosto enostaven je razlog za takšne zaključke. Dogodek sproža vsaj tri vidne posledice v politiki obeh držav. Prva posledica je ta, da ob padanju javne podpore Pahorju in očividnemu slabemu delu vlade, le-ta dviga njegovo priljubljenost kot potencialni žrtvi “norih” hrvatov. Druga je ta, da dogodek dviga priljubljenost notranjega ministrstva in posledično seveda ministrice Kresalove. Policija je pod njenim vodstvom namreč preprečila atentat na samega premiera, ki bo pogumne policiste odlikoval. To pa seveda ni kar tako. In tretja posledica je, da se daje vtis, da vladi obeh držav sinhrono delujeta. Spomnimo namreč, da je Kosorjeva dejanje strogo obsodila.
Skratka, menim, da je poskus atentata na premiera Pahorja režiran politični dogodek s strani slovenske vlade, da bi od sebe odvrnila svoje izjemno slabo delovanje. Kot tak spominja na naročeni umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, zaradi česar so odgovorni takrat plačali po krivem obdolženemu, da je atentat priznal in v zaporu odsedel kazen.