1. Sebastjan, za uvod najprej pohvala katoliškemu forumu RKC v Sloveniji, ki je izjemno atraktivno mesto, ki ima to edinstveno moč, da se na njemu spontano srečujejo katoliki, nekatoliki, pripadniki drugih religij, ateisti… Zanima me, kako si prevzel oz. ti je bila zaupana ta funkcija administratorja katoliških forumov?

Naj se najprej zahvalim za pohvalo, katera zadeva naš forum. Ta spontanost sigurno deluje privlačno in kot taka seveda pritegne. Statistike kažejo, da so forumi RKC izredno popularni. Veliko ljudi jih samo bere. Tudi sam kot administrator dobivam ogromno elektronske pošte „od zunaj“, kjer me sprašujejo take ali drugačne stvari, ali pa se name obrnejo zaradi osebne stiske, ipd.

Sam sem se prvič s forumi RKC srečal l. 2001, in sicer, ko sem v katoliškem tedniku Družina naletel na citat p. Branka Cestnika, ki je bil takrat moderator forumov, ki so se imenovali Forumi plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Citati mi je bil všeč, zato sem želel prebrati celoten sestavek in sem šel na internet pogledati. Takrat je bil forum še precej bolj enostavnejše oblike. Obliko, kot jo ima danes je dobil septembra l. 2003. Posodobil ga je br. Matej. Forumi so dobili ime Forumi Katoliške Cerkve na Slovenskem. Ker status forumov s strani Slovenske škofovske konference (v nadaljevanju SŠK) ni bil (in še vedno ni) urejen, se je p. Branko Cestnik, ki je bil do tega vprašanja zelo kritičen (o tem je tekla beseda celo v oddaji Obzorja Duha), kmalu poslovil od forumov. Tako je br. Matej ostal sam kot administrator. Z odhodom p. Cestnika je nastala potreba po moderatorjih in tako sem bil izbran kot edini moderator. Nekaj časa kasneje je br. Matej bil dolgo časa odsoten in kot moderator sem preživel kar naporne čase. Br. Mateja sem prosil, naj kaj ukrene. V to prošnjo je bila vključena pobuda o večji moderatorski ekipi in o pravilniku forumskega obnašanja, kot ga imajo tudi ostali forumi, kot so mladi.net in iskreni.net. Kmalu sem bil seznanjen z novico, da sem bil predlagan za drugega administratorja in da bodo o tem odločali, kakor se spodobi, v društvu VRNET, ki upravlja z internetnimi storitvami znotraj Cerkve na Slovenskem.

27.8.2005 pa se spomnim, da se je poročil moj sošolec v župnijski cerkvi v Hočah pri Mariboru. Tamkajšnji župnik je takrat tudi sodeloval na forumih RKC. Ko sem prišel tja, me je nagovoril: „Bog daj, administrator!“ Sam takrat o potrditvi te funkcije nisem vedel še nič, zato sem ga najbrž bolj neumno pogledal. In tako se je začelo moje administratorsko udejstvovanje na forumih RKC. Tako sem tudi izpeljal ideje, ki sem jih takrat predlagal br. Mateju, kateremu se zahvaljujem za vso podporo pri tem svojem delu. Skupaj sem zbral ekipo moderatorjev in spisal prvi pravilnik, ki je začel delovati malce pred novim letom 2006. Kmalu nato smo iz VRNETa dobili popolnejša pravila, ki veljajo še sedaj.

2. Nadalje, ali se zavedaš, kot upravljalec foruma, skupaj z bratom Matejnom, da je to edina, recimo ji virtualna Cerkev v Sloveniji, ki ima magično moč privabljanja ljudi raznih prepričanj, ki na drugačen način ne bi nikoli slišali Božje besede, kot jo predstavlja katoliški nauk?

Nikoli nisem gledal na forum kot na virtualno Cerkev v Sloveniji, ampak kot na del internetne ponudbe društva VRNET. Tudi ne vem če ima ravno magično moč, je pa vsekakor „znamka“ RKC izredno privlačna, tako za kristjane same, kot tudi tiste, ki o Cerkvi kot taki nimajo ravno dobrega mnenja. Najbrž pa drži tvoja ocena, da marsikdo, ki se prijavi na naš forum, drugje najbrž ne bi nikoli slišal Božje besede in se imel možnosti soočiti s katoliškim naukom. No, ravno posredovanje Božje besede in nauka Katoliške Cerkve, se mi zdi bistveno pri poslanstvu foruma RKC.

3.Ali imaš kakšno idejo, kako narediti katoliško Cerkev v resničnem svetu enako vabljivo kot virtualno?

Meni se zdi, da je Katoliška Cerkev v resničnem svetu kar vabljiva. Sicer pa ni naloga Cerkve, da bi vabila k sebi, ampak je njena naloga posredovati apostolsko izročilo, ki ji je bilo zaupano in pa nauk Jezusa Kristusa. Mogoče bi bilo tukaj bolj na mestu vprašanje, zakaj Jezus Kristus ni tako vabljiv. Ampak na to vprašanje mora najti odgovor vsak posameznik zase.

4.Kaj ti pomeni vera v osebnem življenju, kako doživljaš osebni odnos z Bogom, ali se ljubezen do Boga pri tebi razvija spontano ali je pogojena z vzgojo in okoljem, kjer prebivaš?

Spominjam se, da sem že od malega rad hodil v cerkev in o zadevah, ki se tičejo krščanstva kot predšolski otrok vedel nadpovprečno veliko. Spomnim se, ko je bila nekoč birma in je škof spraševal birmance in sem vedel vse odgovore. Takrat sem bil najbrž star okoli štiri leta. In ko nihče ni vedel odgovora, sem se iztrgal iz rok stare mame in tekel po sredini cerkve in zavpil, da jaz pa vem. In škof me je pogledal in rekel, da naj povem pravilni odgovor. Za pravilni odgovor sem tako dobil bombonček od škofa. Najbrž je bila takrat za tiste birmance to velika sramota.

Vzgoje okoli vere, kar sem jo dobival, sem jo od stare mame. Mami in oče nista bila takrat nič kaj preveč človeka, ki bi ju vera tako ali drugače zanimala, čeprav sta vztrajala, da hodim k verouku do konca osemletke. K birmi sem šel v šestem razredu osnovne šole in takrat se spomnim, da sem hotel prenehati z veroukom in tudi kot ministrant. No, k verouku nisem prenehal, ker kot sem že povedal, sta starša vztrajala, da do konca osemletke moram hoditi. Kot ministrant pa sem prenehal za kakšne pol leta. Po pol leta pa sem se odločil, da stopim nazaj, saj sem začel pogrešati bližino oltarja in s tem Jezusa.

Seveda sem nato živel naprej kot vsak povprečen najstnik. Šele z vstopom na Teološko fakulteto sem začel o svoji veri razmišljati na bolj zahteven način. Ugotovil sem, da moja prejšnja vera, z izjemo nekaterih „prebliskov“ ni bila to, kar bi Bog od mene pričakoval. Zato sem se začel bolj poglabljati v teologijo samo. Preprosta vernost „starih ženic“ mi enostavno ni več zadostovala. Še posebej sem razmišljal na moj odnos z Bogom in Cerkvijo za časa, ko sta se ločevala in ločila moja starša. Takrat sem najbolj težke stvari iz tega obdobja lahko zaupal le Bogu v cerkvi in na oltar poleg mašne daritve dodal tudi moje osebne stiske. Ja, edini, ki me je takrat tolažil, je bil Jezus Kristus v moji domači župnijski cerkvi. Osebni odnos z Bogom doživljam včasih tudi precej konfliktno, a vedno se izkaže, da je imel On prav. Sam bi ocenil, da je vera v mojem osebnem življenju pogojena tako z vzgojo in okoljem kot tudi spontano.

5. Kaj meniš o konkurenčnih religijah, popularno poimenovanih newage, ali so dejansko lahko tiste, ki izpodrinejo iz prostora tradicionalno katoliško Cerkev?

Nova doba (ND) oz. „new age“ je zelo kompleksen in trdoživ pojav, ki ga je v tako malo besedah nemogoče opisati. Mnogi avtorji nastanek ND datirajo v čas protestantizma. Utemeljujejo, da naj bi ND nastala ravno na protestantski ideji decentralizacije, s tem opredelitve človeka kot posameznika znotraj kozmosa, ki ga urejujejo kozmične sile, ki se ravnajo po zodiaških znamenjih. Ker ND teži k individualizaciji, mnogi v njej vidijo resno nevarnost družbi, saj naj bi odtujila človeka, ga zaprla samega vase, v svojo absolutno samozadostnost. Menim, da se ravno v utopiji ND, namreč absolutno samozadostnem in individualnem človeku v polnosti izpolnjuje Marxova trditev o religiji kot opiju ljudstva, ali šibkosti človeka, ki ga po Nietzscheju, do katerega imam najgloblje spoštovanje, mora nadomestiti nadčlovek. Človek kot popolni individuum namreč ne more preživeti, ker je šibek. Tako ND predstavlja nevarnost družbi kot taki.

Individualizacijo nekateri vidijo tudi kot resno grožnjo propadu institucije. Sam nisem tega mnenja. Najprej naj definiram, kako jaz dojemam institucijo.

Institucija je točno določeno okolje, ki ima točno določena pravila obnašanja (moralno-etična in pravna).Temeljna institucija je torej družba v katero je človek vpet že ob spočetju oz. rojstvu. Od družbe se uči in sprejema norme, iz nje ne moremo izstopiti, saj vedno naleti na nove družbe, ki so drugače organizirane. Človek znotraj družbe ureja tudi druge institucije, ki so narejene po potrebah dotičnih članov te institucije (Cerkev). Institucije kažejo na potrebo ljudi k združevanju, ND pa to potrebo človeka zanika, zato je nevarna, menijo nekateri strokovnjaki.

Ta nevarnost je po mojem mnenju zgolj navidezna, saj vsak subjekt slej ko prej spozna na poti odtujevanja in osamitve, da tako ne more preživeti. Ravno zaradi tega, sem mnenja, da institucije ne morejo in ne bodo propadle, saj je človek kot »zoon politikon« bitje, ki se mora družiti, ker ga k temu žene njegova narava. Institucije se le spreminjajo glede na potrebe ljudi. Cerkev kot institucija pa je sploh na drugem nivoju, v temelju jo namreč vodi Sv.Duh in jo kot tako tudi prenavlja. Seveda ne smemo ob tem pozabiti, da je Cerkev sestavljena oz. da jo tvorimo tudi ljudje in je zaradi tega v njej tudi ogromno napak, kot so nam dobro znane iz zadnjih let in smo jim bili priča. Vendar v vsej svoji svetosti, ki jo že od samega začetka kaže, ima zagotovilo, da bo obstala. To ji je zagotovil sam Jezus Kristus.

Cerkev kot grešna pa se mora stalno prenavljati. Ob izzivih ND bi Cerkev potrebovala korenito prenovo. Predvsem bi bilo treba močno razmisliti o zakramentih, njihovemu podeljevanju, še posebej, kar se tiče birme, za katero ne vemo več, ali postaja to, kar bi morala biti, namreč potrditev v Sv. Duhu, ali pa postaja bolj sramota za Cerkev, saj po njej večina mladih od vere odpade.

Moj osebni predlog je, da bi birmo prestavili na kasnejšo, t.j. odraslo dobo. Po mnenju nekaterih, bi bilo pametno, da bi se tudi krst prestavil na odraslo dobo, vendar zaenkrat sam pri tem ne vidim težav, saj krst poteka v veri staršev, v nasprotju z birmo, ki poteka v veri dotičnega birmanca. S tem, ko bi birmo prestavili na odraslo dobo, bi naredili veliko čistko, saj bi prečistili pšenico od plevela in tako naredili manj škode, kakor jo delamo sedaj. Po mojem mnenju se zakrament deli malo neodgovorno, saj ga mnogi mladi zavržejo.

Osebno sem mnenja, da zakrament sam po sebi brez človekove privolitve ne more delovati, ker bi bilo to kršenje človekove svobodne volje. Delivec zakramenta je v bistvu Sv. Duh, greh proti Sv. Duhu pa ne bo oproščen. Imam občutek, da s tem, ko gredo mladi nepripravljeni k birmi in pri tem dobivajo vso podporo staršev, delajo greh proti Sv. Duhu. Zagovarjam stališče, da se dela na kvaliteti ne na kvantiteti, ker malo kvasa vedno prekvasi celo testo. Treba bi bilo opustiti vse težnje po uvedbi verouka v šole, vse tisto, kar ima veze s politiko in vse moči usmeriti v katehezo in pastoralo. Danes so ljudje o krščanstvu popolnoma nepoučeni, zato menim, da bi jih z delom izključno na pastorali in katehezi lahko ustrezno poučili o bistvenih poudarkih krščanstva in tako preko tega dosegli tudi druge želene rezultate, kot so verouk v šoli, itd.

Cerkev kot taka pa temelji na duhu občestva. Ta pojem ljudje preslabo poznajo in ga skladno s tem ne dojemajo pravilno takega kot je. Premnogokrat se zdi, da občestvo enačijo z gasilskim društvom ali ekipo nogometnega kluba. Zaradi takega pojmovanja torej verniki niti pravilno ne cenijo in skladno s tem tudi ne izpovedujejo ustrezno vere vanj.

Občestvo smo vedno, v vsakdanjem življenju smo občestvo, še bolj pa smo to pri Sv. maši, ko nas duhovnik povabi v najožji krog s povabilom: »Gospod z vami!« Tako smo kot občestvo povezani na višji ravni, t.j. duhovni ravni. To pomeni, da smo med seboj enega duha. Izpovedovati vero v občestvo, ki se te povezanosti zaveda, je nekaj najlepšega. Samo izpovedovanje vere v občestvo pa pomeni brezpogojno izpolnjevati pravila, ki jih občestvo ima in tudi vzajemno skrbeti, da jih izpolnjujejo drugi. Izpovedovati vero v občestvo pomeni služiti Bogu.

Občestvo kot tako ima lahko odločilen pomen v boju proti ND individualizaciji, saj je v povezanosti močno in zmožno v duhovni moči povoziti individualizacijo.

6.Kakšne imaš načrte za bodočnost, kakšni so tvoji hobiji, kaj je tisto, kar bi dal v svojem življenju na prvo mesto?

Čimprej pripraviti vse pogoje za poroko in s tem tudi za to, da si ustvarim družino. To je trenutno moja prioriteta. Poleg tega upam, da mi uspe priti čimprej do diplome, čeprav to ni moj zadnji cilj v izobraževanju. Moja želja je tudi o opravljenem solo petju, saj zelo rad pojem. Sem član dveh zborov, pri čemer se v enem lotevamo kar zahtevnih projektov, kot so božične pesmi Johna Rutterja, Mozartov Requiem, Dvorakova maša, ipd.