Neskončno načrtov.

Zida se. Obstane.

Vse mine – propade.

?!

?!!

?!?!

???

?!?!!

!!?!!!

????

?!?!?!?!?!

?

SRANJE!!!!!

Žarek veselja te obsije
in ti zareže globok nasmeh na obraz.
Kot kristali se svetlikajo tvoje oči,
kot snežinke obsijane v temni noči so
ki gledajo v prostran horizont
poln spominov bolečih in drugače čutečih,
ki se kažejo in izginjajo
in v večnost izginejo
- nikoli

Lo! I am trambling

for thine embrace I am longing

In the dark of the night

I would lay my mind to Sweet respite.

Chapter 1: The Fallen Heroes

And the light has gone away
And the light has gone away
Who to blame for stealing all of the fairy tales

And the dark night is here
In the winter time

Is it worth to live in fear
If the fairy tales will live
Is it worth to search for the light
In the middle of the dark

The hope still lies forgotten
In this cold winter night

And as I am searching for an answer
Lost in the middle of the lake screaming
As I see the Evil’s face…

The fairy tales are stolen now
I see the child crying out
For the treasure of youth
That he has lost
I can see it in my dreams

Is it true or dream
I am asking myself when I see
Peter Pan slain
And the Wonderland where Alice has been

Now it burns
All hopes are gone
All hopes are in vain

…and so the land is wrapped in mourning silence
Farewell to dying heroes and to fallen kings
Their faces bewildered with no guilt
As they are aware that in children’s imagination they will live on…

Chapter 2: The Final Victory

Evil takes the land
I will not repent
The days are dark once again
Who will bring back the light to make us see again

Am I the chosen one
Am I the hero of the land beyond my imagination
As I say my prayers for the miracle to come
I see the white angels rising in glory

And so they fly up to the sky
To find the light
And bring it back
To save the land from this Evil

Evil defeated by the hand of God
And his angels in glamour sing the song of victory

And so they fly up to the sky
The light is back
The land is saved from this Evil

The Wonderland stopped to burn
And Peter Pan lives again
Returning of the fairy tales
Enlightens the heart of the child
The hope is back and the fear is gone.

Noč je blesava in rama me boli
Da ne morem spat
Gledam utripanje lučke na GSM-u
Darko ima zame še knjigo
Čakam in čakam in čakam
A njega ni
Prej je prišel in vrata so bila zaklenjena
Pa je trkal in trkal in trkal
Trkal je kot nor a ni bil uslišan
In je vse nekam poslal in rekel
Da pride kasneje

Smejimo se
Se zabavamo in razpravljamo
Pridemo ven kot smo seveda
Tudi vstopili
Nasmejani kljub nekaterim
Neuspelim podvigom
In si mislimo kakšen srečnež
Je ta naš Jazbec
In res je bil da se mu je kar smejalo

Ob mizi pride natakarica
In vpraša ošabno če kaj potrebujem
In sem rekel da bi deci juicea in deci vode
Brez ledu in noter malo tople vode
Pa mi prinese krop da komaj pijem
Potem pa sem se zadrl za njo če mi
Lahko prinese še eno mešano solato iz
Njihovega solatnega bifeja
Pa mi prikima in čez par minut prinese in računa
Vse tako ošabno
Vse tako zviška
V njej je odsev nečesa kar sovražim
Hladna je in neotesana pa misli da je nekaj več

Prekleta levinja ki ležiš v stepski vročini in
Prežiš na nič hudega sluteči plen
Ki ga ugonobiš in odvržeš po načelu
PO UPORABI ODVRZI
In govoriš o neki Alojziji
Ki nima pomena
Nima pomena

Utrujen od vsega grem spat

Minevajo trenutki
Nikoli jih ne bo nazaj
Kaj moremo
Nič
Nič ne moremo
Lahko samo hodimo po
Cesti v neskončno
In iz neskončnega

Blago je hitro pokvarljivo
Ribe je rekel da so to
Nikoli ne bodo več sveže
Kaj moremo
Nič
Nič ne moremo
Lahko samo gledamo kako
Se kvarijo pred očmi
Ali v naših želodcih

Vse je barok
Hudičeve podobe
Lete sem ter tja
Ker je barok
In neekonomsko
Je ta barok
Saj bomo zblazneli
Ker je barok
Kaj moremo
Nič
Nič ne moremo
Lahko samo gledamo kako
Gre vse po poti v neskončno
In iz neskončnega v
Pokvarljivost
Ker je barok

Pred časom sem bral pismo škofa Jegliča županu Hribarju, v povezavi s Prešernovim spomenikom v Ljubljani:

Blagorodni gospod! Dne 10. septembra 1905 odkriti prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odobril, še bolj obsojam, da so nesramni kip postavili ravno pred cerkev, posvečeno prečisti devici Mariji in Materi božji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih ljubljanskih gospodičen, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim vas gospod župan, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje božje, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.

Anton Bonaventura Jeglič, Ljubljanski škof.

In sem se spomnil vsega lepega, kar so nas v šoli učili o Prešernu. Se spomnite nadaljevanke o Prešernu, kjer ga odlično igra Pavle Ravnohrib? No, nadaljevanka se niti slučajno ni ujemala s tistim, o čemer so nas poučevali v šoli. Čudno! Kmalu za tem mi je v roke prišla knjižica dr. Mirana Hladnika, kjer je zbral Prešernove apokrife in jih naslovil z “Fuk je Kranjcem v kratek čas”. In zopet nekakšen čuden občutek, kako nas v šoli o tem niso nič učili.

In sem šel, ko sem bral pismo škofa Jegliča, ponovno skozi Prešernov življenjepis. Pa si poglejmo (vir citatov: www.preseren.net):

In vendar je virov dovolj, da lahko ugotovimo, da naš največji pesnik nikakor ni bil takšen, kot so o njem pripovedovali zapovedani učni načrti in sfrizirani opisi literarnih zgodovinarjev. Prešeren še zdaleč ni bil vzorna osebnost, prej nasprotno.

Še na smrtni postelji v Kranju je zbranim sorodnikom potožil, “da bi zanj bilo bolje, da bi nikdar v Ribnici ne bil”. Prešernoslovci ozadja teh besed niso povsem natančno dognali, očitno pa je šlo za nekakšno izkušnjo, tako ali drugače povezano s spolnostjo. In res, Prešernov odnos do žensk je bil vselej vsaj nenavaden, če že ne na meji patološkega.

Razmerja, ki jih je imel z ženskami:
-Marija Johan Khlunova (neka premožna Nemka)
-Ana Jelovšek (1823. leta rojena, s Prešernom pade v zvezo l. 1836, torej stara komaj 13 let!!!! – pedofilija!!! Rodi mu tri nezakonske otroke)
- Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke, kjer ga je Prešeren veliko “žingal”

No, Macha si je bivanje v Ljubljani najbrž še posebno zapomnil, saj so se Prešeren in drugi ljubljanski boemi potrudili ter ga zelo podrobno uvedli tudi v svet gostiln in huronskih zabav.

Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni več imel, zato pa je lahko računal na gostilniške znance, ki jih nikoli ni manjkalo.

Razlogov za pitje je imel ničkoliko: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji so vsi po vrsti umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena, tudi pesniška ustvarjalnost je pešala. Pesnik je vse bolj slovel po gostilniških prigodnicah in kvantaških pesmih. Tudi njegova zunanja podoba je bila mizerna: bil je debel in zanemarjen. Stanje njegovega duha odlično ponazarja opazka v pismu Stanku Vrazu: “Delam sedem ur pri dr. Crobathu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem”! Prav v tej gostilni je bila doma Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke.

Bil je na zelo slabem glasu; policijska karakteristika mu je očitala neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade, kar so vsekakor slaba priporočila za ugledni odvetniški stan.

No, prešernoslovec Črtomir Zorec, si je na veliko prizadeval, da bi Prešerna opral stoletnih govoric, da je bil pijanec in ženskar, a na koncu moral priznati, da je to nemogoče.

Pa še ena, kar prešernoslovci radi povedo, kar so nas narobe učili v šolah…Namreč dr. Fig je bila zbadljivka za Prešerna, ker je po Kranju hodil okrog ves “posran” od konjskih fig, ker je pozno ponoči zaradi prenapitosti “zalegel” v konjušnici, ki se je nahajala na današnji lokaciji hotela Creina v Kranju. No, tudi njegova bolezen, ki ga je “položila” je precej zgovorna – ciroza jeter.

Čudno se mi torej zdi, da škof Jeglič ni protestiral nad kipom kot celoto, saj predstavlja neko “peto slavo” pedofilu, ženskarju in pijancu. Bog si ga vedi, kaj bi šele dejal, ko bi vedel, da je bila Prešernova Zdravljica kasneje “narejena” za slovensko himno!

Vsekakor pa mu gre čestitati za njegovo svobodomiselnost. Njegove pesmi meni osebno pa niso všeč, a če pravijo strokovnjaki, da je imel smisel, ajd, pa naj bo.

Obhodim te…

poveš mi, da ni nič novega…

…ne veš, da te že poznam do obisti…

nič…nič ni novega…

Le staro življenje vsak dan kot novo v tebi kipi.

Še v času srednje šole, ko smo prebirali takšne in drugačne pesnike in pisatelje, mi je v spominu ostala tale pesem Alojza Gradnika. Pesem je nabita z dinamiko med gonom erosa in gonom tanatosa, ki jo odkriva Freud v svojih delih. Gradnik je bil Freudov sodobnik in ker je študiral na Dunaju, je bil najbrž zelo dobro seznanjen s freudovskimi koncepti psihoanalize in njegovimi deli.

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
vžil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.

Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.