Ta znani in velikokrat zlorabljeni rek sv. Ciprijana (Extra Ecclesiam, nulla salus!) je utemeljen v tem, da je Jezus Kristus osebno ustanovil Katoliško Cerkev in da se po Cerkvi podeljujejo zakramenti, ki so vidna znamenja nevidnega Boga. Po Ciprijanovem zunaj Cerkve ni rešenja, ker Cerkev je rešenje.

Zakaj zlorabljeni rek? Zato, ker se s tem rekom kristjanom na veliko očita ekskluzivnost, češ da so si tako odrešenje “podredili” in “rezervirali” zase. To pa je neosnovan očitek. Ta namreč upošteva samo en vidik Cerkve – vidno Cerkev. Ne upošteva pa nevidne Cerkve. Sv. Avguštin je ob razlagi tega reka dejal, da ne moremo z gotovostjo trditi, koliko ovčic je tam zunaj in koliko volkov je tukaj noter.

Vseeno pa, kdor je odrešen, pomeni, da je v nekem smislu član Cerkve. V kakšnem smislu pa ne moremo reči. Vsekakor nauk RKC ne uči, da kdor ni član vidne Cerkve, da je avtomatsko pogubljen. To je stvar Božjega vedenja.

Te dni smo priča različnim odzivom na obelodanjenje spolnih zlorab v Katoliški Cerkvi na Irskem. Vsi se strinjamo, da nobena spolna zloraba ni opravičljiva. Mediji so poročali, da je  španski kardinal, Antonio Canizares dejal, da je splav hujše dejanje kot zloraba. S to izjavo je požel ostre kritike španske oblasti, predvsem s strani socialistov, ki so ta mesec sprejeli predlog zakona o liberalizaciji splava.

Ministrica za zdravje, Trinidad Jimenez trdi, da je neprimerna primerjava spolne zlorabe s splavom, ker naj bi bile to dve povsem različni zadevi. Po njenem se tako spolne zlorabe dogajajo mladoletnikom proti njihovi volji in puščajo grozljive posledice v njihovem življenju.

Vsekakor drži, da se spolne zlorabe dogajajo proti volji žrtve. Drži tudi, da puščajo grozljive posledice v njihovih življenjih. Kaj pa splav? Splav po mnenju “razmišljujočih s svojo glavo”, kakor sebe radi imenujejo, pa najbrž ne pušča vsega tega? Pošteni in ideološko neobremenjeni bodo priznali, da tudi splav pušča posledice. Priznali bodo, da pusti posledice tako na nedolžnemu in nemočnemu človeškemu bitju, katerega življenje je vzeto proti njegovi volji, hkrati pa poseg ogroža tako biološko kot psihično zdravje ženske, ki splavi. Pustimo ob strani še počutje ginekologov (ki so najbrž edini zakonsko zaščiteni serijski morilci), ki splave opravljajo – hvala Bogu obstaja ugovor vesti!

Dejstvo je, da je splav umor. Dejstvo je, da je splav umor na najbolj nizkotni ravni. Je umor otroka, ki se ne more na nikakršen možen način braniti.  Je umor otroka, kateremu niti ni bilo dano možnosti, da zaživi v svetu. In ti, ki sebe imenujejo “razumni”, “razsvetljeni” in “napredni”, za kristjane pa najdejo vse mogoče najbolj nizkotne atribute, tovrstno početje zagovarjajo z zakonom in družbenimi normami. Po njihovem je vsako dejanje, ki je zakonsko dovoljeno in s strani družbe sprejeto, nesporno. Kako nizek moralni prag!

A kristjani vemo, da če družbene norme in zakon nekaj pravita, čisto nič ne pomeni, da je tista stvar OK.  Naša dolžnost je, da opozarjamo na zablode družbe in tudi na sprejete zakone, ki so skregani z zdravim razumom. Moramo biti sol in svetilnik ter v svet vnašati evangeljske vrednote. Biti moramo kvas, ki prekvasi vse, kar ni v skladu z evangelijem. Pa četudi to pomeni, da bi zaradi Kristusa sprejeli mučeništvo.

A v vsem tukaj je en hud problem. Namreč, sami kristjani se večinoma obnašamo tako kot preostali svet. Za evangelij nam večkrat ni mar. Predvsem pa dajemo vtis, če citiram Nietzscheja, da “je zadnji kristjan umrl na križu.”

Pred dnevi so na 24 ur poročali o nekem duhovniku iz Portorika, ki so ga paparaci zasačili na plaži v objemu neke privlačne mladenke. Duhovnik naj bi se z njo poljubljal in ji celo z roko segel za kopalke. Tamkajšnji škof se je ostro odzval nad početjem duhovnika, farani pa mu tega niso zamerili. Duhovnik se je za svoje početje tudi javno opravičil.

Danes sem zasledil novico, da se je nek italijanski duhovnik iz protesta, ker je njegova cerkev vse bolj prazan, odločil, za tridnevno gladovno stavko. S tem naj bi vzbudil pozornost svojih župljanov. Tako od minule nedelje pa do srede ni stopil iz cerkve. Tam je večinoma molil in stradal. Spal je vsega osem ur, pil pa samo vodo. Župnik je dejal, da ga je v času gladovne stavke obiskalo 150 ljudi in mu izrazilo podporo. Med njimi so bili tudi nekateri mladi, ki nikoli niso bili pri maši.

Ob tem me je nasmejala hudomušna pripomba, da se je včasih temu reklo, da se župnik posti in da če lahko v novejšem prevodu Svetega pisma pričakujemo prevod, da je Jezus v puščavi štirideset dni gladovno stavkal.

Pa vendar. Iz zapisanega je razumeti, da je tudi duhovnik sam poimenoval svoje dejanje “gladovna stavka”. Njegova dejanja (ni jedel, večino časa je molil) pa nakazujejo na postenje. Postiti se pa ne pomeni gladovno stavkati. Dejanja župnika vsekakor ne kažejo, da bi šlo za gladovno stavko.

V teh šmarničnih dneh prebiramo šmarnično branje o Sv. Janez Vianneju, ki je bolj znan kot Arški župnik. Iz njegovega življenjepisa vemo, da je bila župnija Ars duhovno uboga. Zato se je Viannej odločil, da se bo poleg veliko molitve in zgledom tudi postil. V tem je vztrajal. Pozitivni duhovni rezultati so znani.

Od svetosti duhovnika je velikokrat odvisno versko življenje v župniji. Mi pa ne smemo pozabiti, da so duhovniki ljudje, ki so, ravno tako kot mi, krvavi pod kožo. Ponavadi se zgodi, da če duhovnik pade, da imamo župljani marsikaj povedati čez njega. Smo zaradi tega kaj boljši? Se ne bi v takih trenutkih vprašali:”Koliko sem pa jaz molil za svojega župnika?” Se ne bi morda vprašali:”Kako lahko jaz pomagam svojemu župniku v njegovih težavah?”

In pa še nekaj. Mar ni prazna cerkev bolj kot ne ogledalo duhovne praznine mene in tebe

O, Bog! Ti, ki si povsod pričujoč in ki nas napolnjuješ z obiljem milosti, je mar mogoče, da bi ti, ki si ljubezen, ustvaril nekaj tako strašnega, nekaj tako krutega in pošastnega, kakor je pekel? A vendar, o Gospod, si ti stvarnik vsega bivajočega. Ti vse zaobsegaš, zakaj v tebi živimo, se gibljemo in smo. Zatorej si ti, ki si ljubezen, ustvaril tudi kruti, strašni in pošastni pekel. Pa vendar; mar to pomeni, da spričo tega, da si ustvaril pekel, nisi vseljubeč in neskončna ljubezen? Gospod, si mar protisloven?

Usmili se me, o Gospod, grešnika, ker si drznem spraševati o tvoji ljubezni in tvoji popolnosti!

Pa vendar, Gospod, vemo, da si ti popoln in da si ljubezen, ki je ustvarila vse, sicer to sploh ne bi bil ti, Gospod, ampak bi bilo to povsem nekaj drugega, saj sta neskončna ljubezen in popolnost zgolj tvoja atributa, ki ju nosiš. A kako, Gospod, prosim, povej mi, kako lahko mislim ob tvoji dobroti na pekel? Mar tako, kakor je povedal sv. Avguštin:”Četudi se spustim v temine pekla, si ti tam pričujoč.” – tako?

Potem takem pekel ne more biti protislovje tvoji ljubezni, ampak njen največji paradoks! Ker neizmerno ljubiš, pekel je. Mnogi pa tega ne razumejo. Ti so kakor vozniki, ki so se v tečaju izobrazili o cestno prometnih predpisih in o tem kako se vozi prevozno sredstvo, pa tega pridobljenega znanja ne uporabljajo in delujejo celo v nasprotju z njim. Ko pa jih ustavi policija, pa se, namesto nase, jezijo na policijo. O, Gospod, tako se zaradi svojih grehov mnogi jezijo nate. V njihovih očeh si ti kriv, da so oni grešniki. Opravičujejo sebe, kakor sta Adam in Eva opravičevala sama sebe tako, da sta kazala eden na drugega.

Ne, Gospod, ne opravičujem te, niti ne iščem opravičila zate, kajti ti ne potrebuješ opravičila. Opravičujem lahko le moje borne človeške razlage in svoje borno človeško dojemanje tebe, saj te dojemam preko razuma in izkušnje. Kar pa dojemam pa ubesedim z jezikom. Te tri stvari, o Gospod, pa so temeljno človeške, zatorej so nepopolne, končne in tudi zmotne.

Svet, svet, svet je GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!

KRISTUS JE VSTAL!

Nekaj slikovnih utrinkov iz molitvene ure pri Božjem grobu, ki smo jo člani ŽPS imeli danes, na veliko soboto, ob osmi uri zjutraj. Prva slika je jutranji pogled na Kovor izpred župnijske cerve, druga je pogled na notranjost župnijske cerkve – na glavni oltar, ki je eden najlepših baročnih oltarjev -, tretja slika pa je zbrana molitev člana ŽPS.

Spomnim se, ko sem bil majhen in sva s staro mamo navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema, v postelji molila – včasih na njeno pobudo iz pretveze, da bi morda še za nekaj časa zaspal, večkrat na mojo, ker se mi je zdelo lepo – in prepevala cerkvene pesmi. Najbolj se mi je vtisnila v spomin pesem Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem. Večkrat sva zaradi mene pela tako na glas, da se naju je skozi odprto okno najbrž slišalo na ulico. V spomin se mi je vtisnila tudi slika Svete družine v spalnici nad posteljo, ki je bila tako lepa.

Rad sem poslušal razlage o tej sliki – kdo je kdo, kaj predstavlja, kaj je počel, itd. Zanimalo me je vse. Mama (za babico uporabljam naziv mama, za svojo mati uporabljam naziv mami) mi je pripovedovala o Bogu, o Jezusu, dobrem možu, ki je za nas trpel, bil križan in vstal od mrtvih. Pripovedovala mi je zgodbe iz Svetega pisma, me učila molitvic in drugih stvari, ki so povezane z našo krščansko vero.

Že kot otrok sem premišljeval, kako je možno, da so tega Jezusa, o katerem mi je mama pripovedovala, tega Jezusa, ki je bil tako dober, da je za naše grehe šel v smrt…Kako je možno, da so ga ljudje ubili? Zasmilil se mi je v dno duše. Zasmilil se mi je tako močno, da sem mu želel pomagati. Spomnim se, da je bil v predalu v kuhinji spravljen črn križ, na katerem je bila bela podoba Jezusa. Tisti križ sem večkrat na skrivaj ogledoval. Ogledoval sem Jezusa in o njem premišljeval. Premišljeval sem kako je trpel. Da je trpel in umrl tudi zame. Oh, Jezus, rad bi ti pomagal, sem mu govoril. Radi bi te rešil, sem mu govoril. In spomnim se, da sem nekega dne vzel križ v roke in s križa strgal Jezusovo podobo. Bil sem ponosen na to. Sedaj si rešen, sem mu rekel. Vse bo še dobro, sem mu šepetal in ga stisnil k sebi ter ga poljubil. Ni mi bilo mar, da sem mu pri tem polomil roke. Važno mi je bilo, da sem ga rešil trpljenja. Ponosno sem pritekel do mame in ji pokazal svoj podvig. Mama, mama, glej, rešil sem Jezuščka, sem vpil. Mama me je mirno pogledala in mi rekla, da tega sicer ne bi smel narediti, vendar mi Jezušček ne bo zameril, ker ve, da nisem tega naredil iz sovraštva do njega ampak z dobrim namenom.

Težko sem gledal na trpljenje. Nič drugače kot danes. Vem, da večkrat marsikakšno trpljenje pospremim s cinizmom, a vem, da globoko v sebi ne čutim tiste vseenosti. Spomnim se, ko sem gledal film Kristusov pasijon. Tako čudovito realistično prikazano. Tako ganljivo. Večkrat sem se zalotil s solzami v očeh. Kako grozno je moral Jezus trpeti. Kako blazno je moral Jezus ljubiti. Da, kako fanatično je Jezus ljubil človeštvo, da je vse to prestal in ni klonil – še več, celo odpustil je.

Ne morem si predstavljati tako hudega trpljenja. Ne morem si predstavljati trpljenja, ki so ga doživljali prvi kristjani od Štefana naprej. Ne morem si predstavljati v kakšnih hudih mukah so umrli moji bratje in sestre, ko je njihova kri napajala tla rimskega Koloseja. Ne morem si predstavljati muk mojih bratov in sester, ki so bili brez kakršnega koli sodnega procesa  kruto pobiti v povojnih pobojih zaradi tega, ker so bili kristjani. Do globine me je pretreslo odkritje v Barbara rovu. Do globine me je pretresel nedavni potres v Italiji. In danes, na veliki petek, ko se spominjamo smrti našega Gospoda, me je globoko pretresla maša zadušnica za žrtve potresa. V vrstah položene krste. Ljudje so komajda našli krste svojih svojcev. Kjer so pomrle cele družine, so na tleh stale krste očeta in matere in na teh krstah so bile male bele krste njihovih otrok.

A ob vseh teh dogodkih odmeva simbolika raztrganega tempeljskega pregrinjala in besede rimskega stotnika, ki je ob trenutku Jezusove smrti na križu stal poleg njega in izrekel spoznanje:”Resnično, ta človek je Božji Sin!” Smrt in greh nimata oblasti. Bog je povišal svojega Sina, ga daroval, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil ampak imel večno življenje! Na današnji dan je Bog svojo ljubezen do človeštva izpričal do konca!

Za časa papeževega obiska v Afriki, je njegova izjava o tem, da kondomi niso zadostna rešitev v boju zoper AIDS ter da le povečujejo težave, povzročila pravi bum. Pri tem so mediji čisto pozabili na bistvo papeževega obiska Afrike, ki je bil klic Afriki k pravičnosti in miru, kakor je povedala naša misionarka v Angoli, s. Zvonka Mikec. Predvsem od slovenskih medijev smo tovrstnih čudaštev sicer vajeni, a takšna redukcija celotne, kakor so napisali na Siolu, papeževe “Afriške turneje” – kakor, da bi bil papež neka rock zvezda! – je resnično abotna in sramotna za kateri koli medij.

Pa si poglejmo, kako je s kondomi v Afriki. Edward C. Green, direktor AIDS prevention research project, v svoji raziskavi o zajezitvi AIDSa z uporabo kondomov pravi, da bi v 25. letih moralo biti razvidno, da je okužba z virusom HIV upadla, če bi uporaba kondomov funkcionirala. Ker pa stopnja okužbe ni upadla, pa Green zaključi, da niso odkrili nobene trdne povezave med uporabo kondoma in nižjo
stopnjo okužb s HIV.

Očitno je, da je papež Benedikt XVI. seznanjen s to študijo. Enako mnenje in podporo pa mu je izrazil tudi moskovski patriarh, ki je izjavil, da podpira in izraža solidarnost s papežem, ki trdi, da kondom ni zadostna rešitev za zajezitev AIDSa. Zelo zanimivo je tudi (kdor je zadevo podrobno spremljal, mu to vsekakor ni ušlo), da papež v nobeni od svojih izjav, kondoma ni prepovedal.

No, na vse skupaj  se je odzvala tudi Kamerunska škofovska konferenca. V izjavi so najprej v celoti navedli vprašanje francoskega novinarja svetemu očetu med poletom v Kamerun. V nadaljevanju navedejo celoten odgovor, kjer papež navede stališče Cerkve in pa kaj vse katoličani dan za dnem postorijo za okužene z AIDSem, ne samo v Afriki, ampak po vsem svetu.
Nato odločno obsodijo zavajajoče poročanje o papeževem odgovoru, ter molk o dnevnih prizadevanjih Cerkve za bolnike z AIDSem. Povedo tudi, da so Kamerunčani navdušeno sprejeli svetega očeta, da pa si pri tem niso zatiskali oči pred vprašanjem AIDSa in njegovih posledic v Kamerunu. Izpostavili so, da je zavzetost Cerkve za bolnike z AIDSem ena od njenih prednostnih nalog in da je papež Benedikt XVI. v svojem oznanjevanju postavil v središče človeka in se pri tem skliceval na nauk Jezusa Kristusa in Cerkve (kar tudi sicer vedno počne). Izjavo zaključijo tako, da opišejo kaj Cerkev po svetu in Kamerunu stori zoper omenjeno bolezen in kako njen nauk pomaga ljudem, da se s to boleznijo ne okužijo. Povedo tudi, da v Afriki obstaja mnogo drugih bolezni, ki povzročijo mnoge smrti. Poleg tega pa opozarjajo tudi na bratomorne vojne, krivice in revščino, ki prav tako sejejo smrt in obžalujejo, da se o tem ne poroča. Prav za konec pa izjavljajo, da Katoliška Cerkev je in bo vedno ostala v mnogovrstni borbi zoper AIDS, saj nikakor ne podcenjuje bolnikov, ki so okuženi s to boleznijo, kakor natolcujejo nekateri mediji.

Iz Ugande pa se je oglasila tudi predsednica Afriškega centra za preprečevanje AIDSa, ter izrazila podporo papežu Benediktu XVI., ki je dejal, da kondom ni učinkovito sredstvo za boj proti AIDSu. V intervjuju za Il Sussidario, je Busingyeva dejala, da tisti, ki prispevajo k polemikam okrog papeževih besed ne razumejo, da kondomi niso ključni problem pri širjenju AIDSa v Afriki in da se z vsem tem niti malo nihče ne dotika bistva problema. Problem je namreč način življenja in obnašanja, je še povedala. Zato poudarja, da je ključnega pomena v boju zoper AIDS ozaveščanje ljudi o tej bolezni in etična vzgoja na področju spolnega življenja. Businyeva tudi pove, da tisti, ki govorijo o uporabi kondomov zoper AIDS, zagovarjajo tovrstno prakso brez vsakršnega vedenja o tem, kakšna je dejanska situacija v Afriki (ob tem navede tudi nekaj praktičnih problemov v povezavi z uporabo kondomov), ter da ob tem izpadejo bolj kot ne smešni.

Prav tako, kakor kamerunški škofje, pa obžaluje, da se ob drugih bolj perečih problemih, kot so vojne, malarija (ki pobere več življenj kot AIDS), pomanjkanje ustreznih zdravil, genocid v Rwandi, nihče ne zgane.

Green, ki sem ga že omenjal, je v svojih raziskavah pokazal, da se ob uporabi kondomov AIDS ni omejil, da pa se je tam, kjer se je spremenila spolna praksa na podlagi vzgoje, da se ljudje spolno podarjajo samo enemu partnerju.

Dakarski nadškof, kardinal Théodore-Adrien Sarr je poudaril, da je v boju zoper AIDS najbolj pomembna vzgoja o vrednotah. Kakor je v torek povedal za Radio Vatikan, so tako kristjani kot muslimani, na prošnjo nekdanjega predsednika Senegala Abdou Dioufa, že od leta 1995 aktivno vključeni v boju zoper to bolezen. Oboji so se boja lotili s poučevanjem o zvestobi in abstinenci. Da je stopnja okuženosti z AIDSem v Senegalu nizka, se gre zahvaliti ravno tovrstnemu poučevanju, je še povedal Sarr. Enako velja za Ugando.

Zadnjič mi je bilo zastavljeno zanimivo vprašanje v povezavi z zakramentom Evharistije in kanibalizmom. Logični sklep, ki ga sestavimo po premisah tistega, ki trdi, da je obhajilo v bistvu kanibalizem, gre takole:

Jezus Kristus je bil pravi Bog in pravi človek

Pri Evharistiji se kruh in vino spremenita v meso in kri

Katoličani potem to meso in kri Boga in človeka pojeste in popijete.

Ergo: Obhajilo je kanibalizem.

Mogoče se nam na prvi pogled zdi, da sklep drži. Pa vendar moramo takšen pomislek zavrniti. Vprašanje kanibalizma pri obhajilu, je vprašanje, ki ni več toliko stvar same transubstanciacije. Tu bom poizkusil na kratko in enostavno razložiti zakaj je trditev, da je obhajilo kanibalizem, napačna.

Najprej se za kratko zadržimo pri pojmu transubstanciacija. Grška beseda za ta pojem je metousiosis, pomeni pa spremembo substance. Cerkev za razlago transubstanciacije uporablja filozofska pojma substanca in pritika. Naši čuti zaznavajo pritike, razum pa zaznava substanco. Substanca pa je tisto, kar vsebuje pritike. Pri transubstanciaciji gre torej za spremembo substance kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Zgodi se sprememba, ki jo zaznamo z razumom (substanca). Tisto, kar je zaznavno našim čutom pa ostaja nespremenjeno (pritike). Četrti lateranski koncil je takole formuliral:”Njegovo telo in kri sta resnično navzoča v oltarnem zakramentu, in sicer pod podobo kruha in vina. Kruh in vino sta v moči Boga transubstancinirana v Kristusovo telo in kri.” (prevod S.E.) Kasneje pa Tridentinski koncil pravi, da je transubstanciacija čudovita in enkratna spremenitev celotne substance kruha v Kristusovo telo in celotne substance vina v Kristusovo kri. Omenjeni koncil tudi uradno potrdi pojem transubstanciacija za razlago učenja Cerkve o spremembi kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Tako lahko zaključimo, da je Kristus pod podobama kruha in vina prisoten substancionalno in ne fizično.

Torej že bežen pogled na nauk o transubstanciaciji nam ovrže trditev, da bi bilo obhajilo kanibalizem. Za dodatno podkrepitev pa dodajam še tri točke:

1. Kanibalizem predpostavlja smrt in s tem uničenje drugega. Pri Evharistiji ne gre za uničenje Kristusa, niti za njegovo smrt. Kristus tudi po zaužitju ostane takšen kakršen je. In pa poglavitno; Kristus je živ in ne mrtev.

2. Pri vsaki jedi jemo in prebavljamo. S prebavljanjem, tisto kar pojemo, spreminjamo. Pri Evharistiji je proces obraten. Mi zaužijemo Sveto rešnje telo, resnično navzoči Kristus pa po zaužitju spreminja nas.

3. Ne smemo pozabiti, da gre pri vsem skupaj za govor o zakramentu. Zakrament pa je vidno znamenje nevidnega Boga. Bistvo odnosa je torej na duhovni ravni in ne na fizični.

Torej, preko zapisanega smo lahko videli, da je očitek kanibalizma (le-ta se je pojavljal že v času, ko so Rimljani preganjali kristjane), popolnoma absurden in nima nikakršne realne podlage.

Ob vseh teh peripetijah v zadnjih dneh okoli dviga ekskomunikacije od skupnosti Sv. Pija X in tega, da je eden njihovih škofov izrazil resen dvom v obstoj holokavsta, ter da so iz skupnosti izključili enega izmed duhovnikov, ki je storil enako dejanje, sem se spomnil na razno razna govoričenja okoli znane afere skupine Strelnikoff, ki je Jezusa v Marijinem naročju prikazala kot podgano.

Takrat se je oglasila Cerkev in dejali smo, da gre za žaljitev verskih čustev nas vernikov (žal ne vem, ali smo se takrat sklicevali tudi na antisemitizem). Pojavili so se zagovorniki skupine (med njimi očitno tudi sedanja ministrica za kulturo, gospa Širca, ki je do nedavnega v svoji pisarni imela obešeno sliko naslovnice albuma Bitchcraft omenjene skupine), ki so na veliko nasprotovali reakciji Cerkve, češ da hoče s tem omejiti svobodo umetniškega izražanja oz. so se sklicevali na svobodo govora.

Tudi ob tej afferi, ki jo je zakuhal integristični škof Williamson, se pojavljajo razno razni komentarji in pisanja, ki govorijo o nekakšni povezanosti antisemitizma s Katoliško Cerkvijo in zopet na dan vlečejo papeža Pija XII, ki naj bi bil okoli vprašanja antisemitizma sporen, pa čeprav zgodovinska dejstva govorijo drugače, namreč, da je takrat Katoliška Cerkev za Jude veliko dobrega naredila. Skratka, izjava škofa Williamsona je postala dober povod za to, da sovražniki Katoliške vere udrihajo po Cerkvi, češ, da podpira antisemitizem ali celo, kakor trdijo nekateri, da antisemitizem ravno iz nje izhaja (IMHO bi bil sicer ta topic “discutable”, ampak OK).

Hotel sem poudariti nekakšno hinavsko držo tistih, ki udrihajo po Katoliški Cerkvi, češ da podpira antisemitizem, ker pač ni dovolj ostro ukrepala zoper omenjenega škofa (čeprav je papež to izjavo ostro obsodil), hkrati pa so se isti ljudje na veliko sklicevali na svobodo govora in umetniško svobodo, ko je skupina Strelnikoff Jezusa, ki je bil Jud, prikazala kot podgano. Torej; antisemitizem, ne hvala! Ampak samo takrat kadar mi to paše!