V prejšnji kolumni z naslovom Margaret Thatcher in kuhani štruklji, sem se na koncu obrnil na izjavo kardinala Franca Rodeta, da mora tudi Cerkev prispevati k izboljšanju finančne situacije v državi. Zato sem predlagal, da bi bilo modro razmisliti, da bi verniki v letošnjem letu pri svetih mašah iz solidarnosti do države, darovali svoje darove tudi za utrditev slovenskih javnih financ.

Obžalovanje je premalo

Vem, da je pobuda prišla precej pozno, zamujenega je že slabega pol leta. Prav tako si ne delam utvar, da bo pobuda padla na plodna tla. S takšnimi in drugačnimi pobudami znotraj cerkvene skupnosti imam namreč precej slabe izkušnje. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj je kateri od mojih predlogov, bodisi na ravni župnije, dekanije, ali celo v širši obliki, bil pozitivno sprejet. Takšnemu mačehovskemu odnosu Cerkve se po eni strani ne čudim, saj sem bil priča mnogim dobrim, a neuspelim pastoralnim poskusom, s strani zdaj že pokojnega duhovnika Vlada Pečnika, ki so bili bodisi zatrti v kali, bodisi tarča posmeha, po drugi strani pa so mnogi duhovniki po ovinkih priznavali, da slovensko Cerkev in vernost lahko rešijo samo njegovi predlogi.

Drugi takšen primer je mačehovski odnos Cerkve do odgovornih za finančni polom v mariborski nadškofiji. Na nepravilen odnos odgovornih na omenjeni nadškofiji, v odprtem pismu že drugič opozarja p. Bogdan Knavs. Kot je zapisal, je bil zaradi hudega ekonomskega pohlepa pri vodenju cerkvenih gospodarskih družb Zvon 1 in Zvon 2, v katerih je imelo prihranke na tisoče vernikov, storjen greh zoper pravičnost. Na mariborski škofiji so se ob odkritju škandala vsem malim delničarjem in drugim oškodovanim vlagateljem sicer opravičili, a Knavs (pravilno) meni, da to ni dovolj, saj bi morali biti odgovorni za nastalo situacijo tudi kaznovani. Pobudo p. Bogdana Knavsa z veseljem podpišem, saj sem tudi sam prepričan, in tako nas Cerkev glede zakramenta sprave sama uči, da sta za pokoro in odvezo potrebna oba elementa: kesanje in poprava krivic. A kakor beremo v medijih, mariborska nadškofija ponovno molči.

Kdor krade, naj ne krade več

Že res, da „naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust,“(prim. Mt 4,4) kakor mi je ob pogovoru o tej problematiki arogantno zabrusil eden izmed slovenskih duhovnikov, s čimer je želel pravzaprav povedati, da se „nas“ to ne tiče. Pa vendar apostol Pavel piše, da „kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno plačilo,“ (prim. Rim 4,4) in – povejmo pač brez dlake na jeziku – „kdor krade, naj ne krade več, ampak naj se trudi s svojimi rokami in dela to, kar je dobro, da bo lahko dal tistemu, ki je v potrebi.“ (Ef 4,28) Vlagatelji v Zvon 1 in Zvon 2 so namreč še posebej zaupali v varnost svojih naložb, kajti znotraj vsakokratne družbe, ki je pijana od naslad tega sveta, naj bi bila Cerkev svetilnik in prinašalka božje pravičnosti, ali kakor je povedal brat Alois na Taizejskem srečanju v Ljubljani, da Bog pošilja vse, ki verujejo vanj, v svet, da postanejo sol zemlje, kvas zaupanja in miru. Žal v omenjenem primeru nič od tega.

Cerkev si lahko zaupanje povrne z dobrimi deli

Cerkev ima v slovenskem prostoru že na splošno slab ugled zaradi takšnih in drugačnih razlogov. Tovrstna neodzivnost in mlačnost v primerih, ko bi se lahko izkazala kot resnična ustanova, preko katere sije luč vstalega Gospoda Jezusa Kristusa v temo razkristjanjene družbe, situacijo še poslabšuje. Nič presenetljivega ni torej, da v javnomnenjskih anketah beležimo podatek, da zaupanje v Cerkev še bolj drastično pada ravno v zadnjem času.

Brat Alois je med drugim na Taizejskem srečanju v Ljubljani poudaril, da nobena družba ne more živeti brez zaupanja. To pa po njegovem ni naivno ali enostavno, saj kadar izberemo zaupanje, to ne pomeni, da si zatiskamo oči pred vsem, kar je v svetu narobe, temveč da se zavedamo, da nam je Kristus zapustil dediščino nove solidarnosti, ki zajema vso človeško družino. Brat Alois dodaja, da sta zaupanje v Boga in iskanje zaupanja med ljudmi neločljivo povezana.

Katoliška Cerkev na Slovenskem si bo torej prislužila zaupanje in ugled tako, da bo delala dobro tako znotraj same sebe, kakor tudi v sodelovanju z državo in tako s širšo družbo, saj „kdor zna delati dobro, pa ne dela, ima greh,“ (prim. Jak 4,17) ta pa je delo krivičnih. Apostol Pavel pa končno glede delanja krivice uči, da „kdor dela krivico, bo požel, kar je krivičnega storil, in nihče se ne bo oziral na osebo.“ (Kol 3,25)

 Share now!

Kristjani vstopamo v velikonočno tridnevje. V teh dneh se bomo spominjali trpljenja, smrti in vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Velika noč je največji krščanski praznik, ki pred nas v vsej svoji intenzivnosti postavlja največje skrivnosti naše vere in odrešenja. A tokrat ne bom razpravljal o tem, ampak o dveh možeh, ki sta v času Jezusovega pasijona odigrala nekakšni stranski vlogi, to sta apostola Juda in Peter.

Na spletnem družabnem omrežju Facebook sem pred dnevi na profilu ameriškega veleposlanika v Sloveniji, gospoda Josepha A. Mussomellija zasledil sledeče razmišljanje, ki ga seveda podajam v prevodu v slovenščino. Veleposlanik je zapisal takole: „Mogoče je v meni preveč sicilijanske krvi. Nikoli namreč nisem razumel razlike med pojmoma „izdaja“ in „zatajitev“. Zdita se mi čista sinonima. Skoraj škoda je, da sta se življenji Petra in Juda obrnili tako, kot sta se. Juda se je obesil, Peter pa pokesal in živel naprej. Včasih si zamislim, da bi bilo ravno obratno. Peter mrtev visi z drevesa, Juda pa postane prvi papež Cerkve. Oba njuna zločina sta bila enako grozna, vendar ker se je Juda obesil, ljudje domnevajo, da je bil njegov greh težji od Petrovega. Počutiti se preveč krivega je skoraj enako, kot da se sploh ne počutiš krivega.“ Gospod veleposlanik je vsekakor podal zanimivo razmišljanje, ki kar kliče po odgovoru in razpravi.

Takole sem mu odgovoril: „Glavna razlika med Judo in Petrom je v njunem dejanju po izdaji in zatajitvi. Prvi se je obesil, drugi se je pokesal svojih napačnih dejanj. Juda je tako pokazal, da ni bil sposoben živeti naprej s svojo krivdo, s tem pa je pokazal predvsem, da ni veroval v moč božje ljubezni, ki nas lahko odreši temin greha. Peter je s kesanjem pokazal, da je to vero imel. To je pokazal tudi kasneje po Jezusovemu vstajenju, ko je ta Petra trikrat vprašal ali ga ljubi. Ta tri vprašanja in trije Petrovi odgovori, da Jezusa ljubi, so protiutež njegovi trikratni zatajitvi v času procesa proti Jezusu v tempeljski palači. Vera v Jezusa iz Nazareta je tudi sicer vedno temelj branja Svetega pisma, še posebej Nove zaveze.“

 Share now!

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku zastavil vprašanje, kako se je Jezus Kristus dotaknil koga izmed mojih elektronskih prijateljev. Med odgovori se je znašel tudi tale: „Ko se me bo fizično dotaknil, ti bom odgovorila.“

Nejeverni Tomaž

Drža, sicer znane Primorke, udeleženke nekaj resničnostnih šovov, me je spodbudila k razmišljanju o nejevernemu Tomažu. Kot je znano tudi on ni verjel, da je Jezus vstal od mrtvih, dokler se ni o dogodku fizično prepričal. Poglejmo Tomaža: bil je apostol, eden izmed dvanajsterih, Jezusu najbližjih učencev. Hodil je za njim, bil z njim deležen več intimnih trenutkov, kakor ostala množica. Vsaj tri leta se je učil in spoznaval Jezusa, ki je večkrat pripovedoval o tem, da mora Sin človekov trpeti, biti poveličan in vstati od mrtvih. Vse to je slišal, videl Jezusova dela, kako je ozdravljal in delal druga znamenja, s katerimi je izpričeval tudi svoje božje bistvo. A ker vstalega Gospoda ni videl, ampak je o njem samo slišal, ni verjel. Hotel je materialne dokaze. Hotel se je prepričati iz svojega izkustva. Lahko bi celo rekli, da je hotel na nek način znanstven empiričen dokaz Kristusovega vstajenja. Tudi danes je mnogo takšnih nejevernih Tomažev – tako zunaj Cerkve, kakor tudi znotraj.

Jezus kot spretni marketinški lik ali…?

Mnogi od teh nejevernih Tomažev izražajo celo dvom o tem, da je Jezus iz Nazareta sploh živel. Trdijo, da so „zgodbice“ okoli njegovega življenja „pravljice“, ki si jih je izmislila Katoliška Cerkev, da bi obvladovala „uboge na duhu“ iz ne vem kakšnih politično-ekonomskih razlogov. Jezus je torej eden najbolj spretnih marketinških mitov, ki si ga je izmislila Cerkev. Obstaja kar nekaj avtorjev, ki so v preteklosti pisali o Jezusu kot o izmišljenem „liku“.

A znanost govori drugače. Zgodovina in arheologija navajata kup znanstvenih dokazov, da je Jezus resnično živel, in da je bilo njegovo življenje resnično takšno, kot je zapisano v Evangelijih. To pa so resni dokazi, v nasprotju s praznimi špekulacijami avtorjev tipa Richard Dawkins, ki ne ponujajo nobenih konkretnih zgodovinskih dokazov za svoje mahinacije. Vsekakor gre znanosti bolj verjeti, kot pa avtorjem, ki s svojimi pisanji niti ne posegajo v svoja akademska – če sploh – področja.

Znanost je torej jasna: Jezus je živel! Teologija je kasneje začela iskati razlike med zgodovinskim Jezusom in Jezusom vere. Po kupu prelitega črnila je končno ugotovila, da zgodovinski Jezus in Jezus vere nista dve različni osebi, ampak je to le ena sama, takšna, kot je opisana v Evangelijih. Vsi ti otipljivi znanstveni dokazi oz. argumenti so več kot dovolj, da razumen človek ne zmore več trditi, da Jezus ni obstajal.

Verjemite delom, če že ne verjamete meni (Jn 10,38)

Če se vrnemo k izhodiščnemu odgovoru znanke s facebooka, ki je dejala, da mi bo povedala, kako se je je Jezus dotaknil, ko se je bo fizično dotaknil, se postavi vprašanje: če imamo znanstvene dokaze, da je živel, kako naj vemo, da je od mrtvih vstal in je po dva tisoč letih še vedno dejaven? Tudi za to imamo skozi zgodovino ogromno empiričnih dokazov. Lahko jih uvrstimo v dve kategoriji: znamenja (čudeži) in svetniki. Jezus znanstveno dokazljivo deluje preko obojih. Čudežna ozdravljenja po molitvah, so medicinsko dokazana, zabeležena. Lahko smo jim priče tudi pri naših bližnjih, sodelavcih, prijateljih…mogoče celo sami. Tem znanstveno dokazanim znamenjem, ki so se zgodila v imenu Jezusa Kristusa gre verjeti, kajti to niso prazne špekulacije nekredibilnih avtorjev različnih maloumnih bestsellerjev.

Če sklenem: Drža nejevernega Tomaža mi je všeč. Že sam je, za vso zgodovino, fizično ovrgel še zadnje dvome o Jezusovem vstajenju od mrtvih. Ovrgel je tudi tiste najbolj bedne izgovore najbolj zadrtih dvomljivcev, če so le iskreni v svojem iskanju. Vpričo vseh empiričnih (znanstvenih) dokazov, lahko skupaj s Tomažem rečemo: „Moj Gospod in moj Bog,“ ali skupaj s psalmom 53 „Bedak pravi v svojem srcu: „Ni Boga!“.

 Share now!

Pravkar je na RTV SLO razprava o stanju v mariborski nadškofiji. V njej sodeluje sodelavec na Radiu Ognjišče Jože Bartolj, ki je bil v oddajo Pogledi Slovenije povabljen zaradi svojega ostrega komentarja v povezavi s stanjem v mariboski nadškofiji. Njegov komentar je odličen. V zvezi s tem se je oglasil tudi urednik informativnega programa na Radiu Ognjišče Alen Salihović. Oba komentarja sta odlična – najdete ju na spletni strani radia.

Dobro je, da sta se oglasila. Jaz kot katoličan sem od vsega lahko samo utihnil, pa sem znan po tem, da nimam dlake na jeziku in da znam biti oster. V to se lahko prepričate tudi v različnih mojih komentarjih na mojem blogu, facebooku in pa tudi v komentarjih na Radiu Ognjišče. Da bi pisal in govoril? Bolečina in razočaranost sta bila enostavno prevelika. Zato najbrž tudi bolj zmeden tokratni zapis.

Moralna škoda Cerkvi je velika – kako naj stopim pred človeka, ki ni veren in mu približam našo vero? Že pedofilski škandali znotraj vesoljne Cerkve so bili zelo hud udarec, zaradi katerega smo vsi izgubili ogromno. Zgodba MB nadškofije je še ena izmed težkih zgodb, s katero smo dobili po hrbtu z macolo vsi verniki. Ugled nam vsem pada.

Če se vrnem na misijonsko dejavnost. Kaj naj odgovorim človeku, kateremu oznanjam evangelij z besedo in dejanji, ko me ima za navadnega svetohlinca, enakega tistim, ki nosijo grehe pedofilije in mafijskih gospodarskih poslov?

Lahko samo osramočeno pogledam v tla (pa ne me narobe razumeti, nimam se za kaj boljšega od ostalih). Še posebej pa takrat, ko zaradi takšnih napak, kdo Cerkev, veroizpoved in Gospoda samega pošlje “u kurac”.

Upam, da bo zamenjava nadškofa Krambergerja z dosedanjim nadškofom koadjutorjem Turnškom pripomogla k izboljšanju oz. saniranju nastale gospodarske katastrofe in pa tudi k saniranju moralnega ugleda celotne katoliške Cerkve. Prvi korak k temu je bil, upam, storjen danes, ko je odstopil nadškof Kramberger, drugi pa, upam, da bo, ko se bo Cerkev ponovno začela ukvarjati s svojim primarnim poslanstvom – z vodenjem ljudi v nebesa v objem Najvišjega – in pustila ob strani gospodarske posle in pehanje za dobičkom.

 Share now!

Spoštovani politiki!

Mnogo gnusobe vidim hoditi naokrog. Ne potrebujem se ozreti daleč. Veliko vas je, ki ste si ljudstvo vzeli za talce. Z ljudmi počnete kot da so tisto zadnje in ničvredno. Skrbite le za svoje lastne stolčke in riti. Sprašujem se…vas ni nič sram?

Ni pa vas mnogo, ki ste plemeniti v svoji srcih. Ni vas mnogo, ki so vam mar ljudje, njihova blaginja, poštenost in dobro, ki veste, kaj pomeni “politika”. A kaj, ko drugi v vsej svoji pokvarjenosti blatijo tudi te. Se ve, da kdor nima dobrih argumentov, s katerimi bi se spopadal zoper resnico in poštenost, potrebuje umazane igre.

Kar je najbolj kruto pa je to, da je slepota ljudi neizmerna. Namesto dobremu, sledijo videzu. Dajo se pritegniti lažem in prevaram. Zakaj? Mogoče zato, da se tam skrijejo pred lastno hudobnostjo in gnusom.

V politiki je bistvenega pomena resnica! A če jo spregovoriš, postaneš politični sovražnik številka ena! Ljudje ti grozijo in ne-vem-kaj-še-vse.

Kot v bibličnih časih. Znano je, da so dali vsi apostoli svoje glave za Resnico. Samo Resnica osvobaja (prim. Jn 8,32). Vse ostalo zasužnjuje. Ta Resnica pa je nad vso politiko. In ta Resnica je lažnjivim skorumpirancem na oblasteh že v obsodbo (prim. Jn 3,19), pa naj navidezno še tolikokrat zmagajo in se nosijo in kitijo s svojim mogočnim perjem, kakor nekoč kralji.

Vzpodbuja Marijina hvalnica v Lukovem evangeliju, kjer pravi: “Velike reči mi je storil Vsemogočni…Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke…Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.” (prim. Lk 1,46-55)

Zato, ljudje, ne bojte se Resnice! Ta namreč razkriva hudobijo!

 Share now!

Zgornjo misel je na tiskovni konferenci v Čilu izrekel vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Izjava je, pričakovano, naletela na številne ostre odzive in kritike raznih skupin in svetovnih medijev. Po mnenju teh, ki večinoma podpirajo homoseksualnost, kardinalova izjava pomeni, da so krivci spolnih zlorab otrok in mladoletnikov, ki jih zagrešijo duhovniki Katoliške Cerkve, homoseksualci.

Zanimivo je, da so tudi tokrat mediji in drugi, pozabili preveriti ozadnje Bertonejeve izjave. Prvič se je to zgodilo, ko je New York Times objavil, da naj bi sedanji papež, Benedikt XVI. vedel za spolne zlorabe ameriškega duhovnika Murphyja in pri tem ne ukrepal. Podajanje nepreverjenih informacij s strani novinarjev pa bi lahko označili minimalno za neprofesionalno, če že ne nemoralno oz. za laž. In ta ima seveda kratke noge.

Na očitke, da papež Benedikt ni ukrepal zoper duhovnika Murphyja, čeprav naj bi vedel za njegove spolne zlorabe, se je odzval nekdanji cerkveni sodnik v ZDA, duhovnik Thomas Brundage. Ta je leta 1996 sam nadziral sojenje omenjenemu duhovniku. Kot je povedal je takrat Kongregacija za nauk vere, ki jo je takrat vodil sedanji papež, in ki je bila zadolžena za reševanje primerov pedofilije znotraj Cerkve, izjemno dobro opravljala svoje delo. Ob tem pa je Brundage tudi zavrnil navajanja časnika New York Times za pomanjkljivo, neresnično in nesmiselno.

Enakemu dogodku smo priča pri izjavi kardinala Tarcisija Bertoneja. Tudi tu, kakor kažejo dejstva, je prišlo s strani medijev in raznih “prohomo” skupin za podajanje nepreverjenih informacij. Papežev tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi je namreč pojasnil, da se je kardinal Bertone naslonil na raziskavo, ki jo je opravil vatikanski pravnik monsinjor Charles Scicluna. Raziskava govori o povezanosti med pedofilijo in homoseksualnostjo. Scicluna je ugotovil, da je Sveti sedež v zadnjih devetih letih obravnaval približno tri tisoč primerov domnevnih spolnih zlorab. Raziskava je pokazala, da je do pedofilije resnično prišlo v tristotih obravnavanih primerih. Pri tem se je deset odstotkov spolnih zlorab zgodilo pri otrocih, devetdeset odstotkov pa pri mladostnikih. V šestdesetih odstotkih primerov je šlo za efebofilijo (t.j. nagnjenje k najstniškim fantom), trideset odstotkov je bilo odnosov z nasprotnim spolom, deset odstotkov pa je bilo prave pedofilije.

Lombardi je še pojasnil, da je kardinal Bertone navajal podatke, ki izhajajo iz raziskav  številnih strokovnjakov, ki povezave med celibatom in pedofilijo niso ugotovili, so pa zabeležili precej primerov pedofilije povezene s homoseksualnostjo. Podatki pa se, kakor je povedal Lombardi, nanašajo na problem spolnih zlorab v duhovniških vrstah in niso poslošeni, kakor so to nepreverjeno izpostavili mediji.

Kot je za včerajšnjo oddajo Pogovor o na radiu Ognjišče, ki je govorila ravno o problemu pedofilije v Cerkvi, povedal moralni teolog, dr. Tadej Strehovec, je Cerkev verjetno edina globalna institucija v današnjem svetu, ki se je tega problema lotila sistematično, z namenom, da prepreči nadaljnje zlorabe, da se zavzame za žrtve in da vzpostavi primerne standarde za sprejem novih duhovniških kandidatov. Ali, kakor je papež Benedikt XVI. ob svojem potovanju v ZDA leta 2008 dejal novinarjem v letalu:”Pedofile bomo strogo odstranili iz duhovniškega stanu – to dvoje absolutno ni združljivo.” To težnjo razkriva tudi pastoralno pismo, ki ga je po grozljivem odkritju spolnih zlorab na Irskem s strani katoliških duhovnikov, poslal tamkajšnjim škofom. Tem smernicam vdano sledijo tudi v Nemčiji in Avstriji.

Tudi pri nas mediji na tovrstna napihovanja niso imuna. Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak v svojem izvajanju z naslovom “Ne Barbara” z dne 14.4.2010 dobesedno napade prefekta kongregacije za redovnike, kardinala dr. Franca Rodeta, češ da si je dovolil izjavo, ki presega vse meje še dovoljivega. In kaj je povedal kardinal Rode? Nič posebnega. Izpostavil je dokazano dejstvo, da sta največ dva od stotih duhovnikov v življenju imela takšno avanturo, da pa se to v medijih predstavlja kot občeprisoten in permanenten pojav v Katoliški Cerkvi. Miheljak se nad to izjavo zgraža in celo pravi, da če bi kaj podobnega izrekel kakšen kardinal v Nemčiji ali Avstriji, ne bi preživel enega dneva. V Sloveniji pa Cerkvno občestvo molči, piše Miheljak.

Kako naj razumemo Miheljakovo pisanje? Kot očitno hujskanje k atentatu kardinala Rodeta? Če tako, potem minimalno pričakujem, da se bo na njegovo pisanje odzvalo častno razsodišče Društva novinarjev, če so se oglasili v primeru kolumnistke Barbare Kastelec s Katoliškega tednika Družine. Le pobožno pa upam, da bodo zaradi njegovega pisanja, Miheljaku dihnili za ovratnik tudi pristojni organi, saj namreč husjkanje k atentatu ni nedolžna stvar in kolikor mi je znano, tudi kaznivo.

 Share now!

Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je v minulih dneh dejal, da vidi dobre možnosti za rešitev iz krize, do katere je prišlo v katoliški Cerkvi zaradi spolnih in drugih zlorab otrok in mladostnikov, ki so jih zagrešili duhovniki, redovniki in cerkveni uslužbenci. Do takšnega stališča je prišel, ker je videl, da sta škofovski konferenci in vodstva redov Avstrije in Nemčije na problem nemudoma in jasno odgovorili. Tako je tiskovna agencija nemškega jezikovnega področja Kath.net objavila stališča regensburškega škofa Müllerja, kjer se ukvarja s perečim vprašanjem spolnih zlorab. Škof je zapisal, da je spolni napad na otroka in mladega človeka škodljiva ranitev njegovega osebnega dostojanstva in da je teološko gledano to težka krivda oz. greh, ki izključuje iz božjega kraljestva. Po državnem zakonu pa je pedofilija kaznivo dejanje zaradi katerega je storilec lahko obsojen na zaporno kazen do deset let. Škof opozori, da je v postopku obravnave storilca kaznivega dejanja in njihovih žrtev potrebno strogo ločiti državno in cerkveno pristojnost. Za ugotovitev kaznivega dejanja, višino kazni, izvedbo obsodbe in nadzor pogojne preizkušnje so tako odgovorne izključno ustrezne državne ustanove.

Nemška kanclerka Angela Merkel je medtem poudarila, da spolne zlorabe otrok niso zgolj problem Katoliške Cerkve, temveč težava, s katero se sooča celotna nemška družba. Spolne zlorabe je označila za strašen zločin in dejala, da je edina možnost, da se družba s temi primeri ukvarja. Ob tem je dodala, da sta nujni resnica in jasnost glede vsega, kar se je zgodilo, da pa nima smisla, da se osredotočimo samo na eno skupino, čeprav so se ti primeri zgodili v Katoliški Cerkvi.

Da mislijo resno, se kaže tudi na Dunaju, kjer bodo čez slab mesec pripravili delavnico, na kateri bodo govorili o nasilju in zlorabah. Pobudo zanjo sta dali avstrijska sodna ministrica Claudia Bandion-Ortner in državna sekretarka za družino Christine Marek. K sodelovanju pa je bila povabljena tudi Cerkev. Na delavnici bo sodelovalo približno štirideset izvedencev. Podporo delavnici je izrazil dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, ki je hkrati izrazil tudi zadovoljstvo nad povabilom Cerkvi, da bi dodala svoj učinkovit prispevek k reševanju perečega problema. Tako se bo Cerkev intenzivno priključila vsem ustanovam v delu proti nasilju in spolnemu zlorabljanju. Državna sekretarka Marekova je ob tem povedala, da se med 80 do 90 odstotkov primerov nasilja in zlorab dogaja v gospodinjstvih, dodala pa je, da je Cerkev pripravljena dati svoj učinkovit prispevek, da bi se položaj izboljšal in da s Cerkvijo zelo dobro sodelujejo.

Tudi na irskem se s primeri pedofilije ukvarjajo z vso resnostjo. Tako je tiskovni urad irske škofovske konference v minulih dneh objavil izjavo, s katero pojasnjujejo nedavno poročanje medijev o dogodkih, v katere je bil prvikrat vpleten irski primas, kardinal Sean Brady. To je bilo marca 1975, ko je Bradya njegov škof McKiernan prosil, naj vodi kanonično preiskavo domnevne spolne zlorabe otroka in je zadevalo norbertinca patra Brendana Smytha. Irski škofje v izjavi pojasnjujejo, da je bil Brady takrat polno zaposleni učitelj na kolidžu svetega Patricka v Cavanu. Ker je bil doktor kanonskega prava, so ga prosili, naj vodi to preiskavo, pri kateri pa ni imel nobenega pooblastila glede izidov preiskave. Zanje je bil namreč odgovoren škof McKiernan. Škofje poudarjajo, da so se 29. marca 1975 Brady in še dva druga duhovnika pogovarjali s 14-letnim fantom, kasneje pa se je Brady sam pogovarjal še s 15-letnim fantom. V izjavi nadalje opozarjajo, da so na koncu oba fanta prisegli, da sta govorila res samo resnico in da bosta ohranila tajnost poteka pogovora. Namen prisege je bil izognitev možnega vmešavanja v zbiranje dokazov med preiskavo ter zagotovitev, da je postopek dovolj močan, da bi vzdržal izpodbijanje krivca patra Brendana Smytha. Brady je tako že čez teden dni svoje ugotovitve posredoval škofu McKiernanu, da bi ta takoj ukrepal. Ta je ugotovitve posredoval predstojniku patra Smytha in patru s svoje strani prepovedal opravljati duhovniški poklic ter svetoval psihiatrično pomoč.

Boj proti pedofiliji pa v vsej ostrini bije tudi papež Benedikt XVI. V pismu irskim katolikom je obsodil spolne zlorabe nad otroki s strani duhovnikov in izrazil prepričanje, da bi tem bilo potrebno soditi pred ustreznimi sodišči. Obsodil je tudi tiste irske škofe, ki so naredili ogromne napake v presoji, ko so skušali zlorabe prikriti. Uvedel pa je tudi posebno cerkveno preiskavo.

Da je pedofilija dejansko eden največjih zločinov, pa na spletnih straneh Radia Vatikan v komentarju z naslovom „Cerkev v boju proti pedofiliji“ piše tudi p. Janez Sraka, ki pojasni, da je Cerkev to učila od samega začetka: „Cerkev pa je bila prva ustanova, ki je pedofilijo s pozitivnim zakonom v vseh kanonskih predpisih od samih začetkov cerkvenega prava vedno opredelila kot kaznivo dejanje. Pri tem ne moremo mimo tipologije in teološke vsebine cerkvene kanonične prepovedi. Pedofilija v cerkveni zakonodaji ni kaznovana le v obliki predpisane kazni, ampak je v primeru vernika ali duhovnika pedofila povezana s vprašanjem pravovernosti. To pa pomeni, da je Cerkev vedno povezovala pedofilijo s pravovernostjo, ker namreč vsak kristjan, ki podleže temu grehu predvsem zanika temeljno krščansko zapoved, ki je zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Do Boga v smislu, da pedofil s svojimi dejanji ne spoštuje Boga, ki je vsakega človeka z ljubeznijo ustvaril in da ga je Jezus Kristus z ljubeznijo do smrti na križu odrešil. Do bližnjega pa v smislu, da pedofil s svojim dejanjem skrajno nasilno poseže v čustveno področje otroka ali mladostnika, ga v globinah vznemiri do stopnje, da lahko dokončno pogoji otrokov ali mladostnikov nadaljnji razvoj v čustveno in sicer zrelo osebo, moško ali žensko.“

Cerkev vsekakor mora o tej problematiki jasno spregovoriti in se odločno podati v boj zoper „gnusobo opustošenja“, ki stoji tam, kjer ne bi smela. Le tako se bo lahko prečistila in le tako bo lahko zasijala v vsej svoji materinskosti in legitimnosti, ki jo preko spolnih zlorab, svojih Kristusu nezvestih pastirjev, izgublja.

 Share now!

Na Fakulteti za socialno delo je danes potekalo študijsko srečanje z naslovom “Socialno delo in religija”. Organiziral ga je tamkajšnji dekan Bogdan Lešnik. Poleg profesorjev fakultete in njihovih študentov sva se srečanja udeležila tudi odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj in pisec tega bloga.

Namen srečanja je bil dialog med Fakulteto za socialno delo in verskimi skupnostmi. Udeleženci smo sprva prisluhnili uvodnemu predavanju, ki ga je pripravil Srečo Dragoš. Osvetlil je temeljne postulate in pomen socialnega dela in možnosti, ki jih vidi, na področju sodelovanja med verskimi skupnostmi, pri čemer je posebej poudaril Katoliško Cerkev, in Fakulteto za socialno delo.

V splošni diskusiji, ki je sledila, smo med drugim razpravljali o vlogi etike v socialnem delu. Izpostavili smo, da je pri tem temeljnega pomena občečloveška etika. Darja Zaviršek je ob tem takole povedala:”Če hočemo vključiti občečloveško etiko, ki ni vezana ne na religijo, ne na etničnost, ne na manjše skupine ljudi, se lahko ljudje v sekularni državi poenotijo.” Ob tem pa je, po besedah dekana Fakultete za socialno delo Bogdana Lešnika, potrebna tudi etika strokovnosti, ki je socialnemu delu lastna:”Socialno delo in etika sta tesno povezani stvari. Hkrati pa ta etika po definiciji ni verska. V bistvu gre tu za vprašanje, kako oblikovati etiko, ki bo izhajala iz možnosti, ki jih daje socialno delo, in tu je eno ključno vprašanje, kako razviti nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena etika, ne v smislu etika znanstvenega dela, ampak znanstvena etika, ki bi si prizadevala za to, da bi vzpostavila boljše pogoje za življenje ljudi.”

Odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj pa je opozoril na pomen vere v socialnem delu:”V samem začetku je bilo podano izhodišče, da človek oz. socialno delo brez vere, po Lukmanu, težko oz. sploh ne obstaja. Vera ni samo tisto, da jaz verjamem v Boga,  v neko konkretno osebo, ampak verjamem v dobro človeka. Vsak človek pa se srečuje s takšnimi ali drugačnimi vprašanji, izzivi, ki jih pa rešujemo vsak na svoj način: tako socialni delavci, kot tudi jaz kot duhovnik oz. kateri koli pripadni katere koli vere.” In kako je vlogo vere pri svojem delu ocenila ena izmed študentk socialnega dela? “Jaz kot kristjanka in hkrati študentka socialnega dela vidim oporo pri svojem dosedanjem in tudi pri nadaljnem delu v Božji ljubezni in Božjem zgledu, ker mi vera daje neko moč, da ljudi sprejemam  takšne kot so, torej enake meni, ne glede na veroizpoved, spol, raso, itd.”

Udeleženci smo, tudi preko provokativnih vprašanj, ki so bila vsekakor dobrodošla, ugotovili, da imata socialno delo in krščanstvo veliko skupnih točk, nas pa tudi marsikaj ločuje. Med skupnimi točkami je bilo posebej izpostavljeno t.i. soustvarjanje. Drugi vatikanski koncil namreč strukture Cerkve ne postavlja več hierarhično, ampak se vrača v čas prve Cerkve, v odnos služenja sočloveku, hoje z njim – skratka kot soustvarjanje.

Strinjali smo se, da bi na področju sociale lahko dobro sodelovali, še več, sodelovanje bi bilo celo dobrodošlo, če bi le bili dovolj odprti eden do drugega in se bili pripravljeni  eden od drugega tudi česa naučiti. K tesnejšemu sodelovanju bi vsekakor pripomogla tudi pogostejša tovrstna srečanja, kot je bilo današnje.

 Share now!

Cikel odrešenja
Reinkarnacija je starodaven pojem, ki izvorno spada v okolje hinduizma. Povprečen hindujec razmišlja o svojem življenju kot o verigi mnogih bivanj. Ta tok imenujejo samsara. Skozi te oblike bivanja prenašajo tudi posledice svojih dejanj (karma). Karma pomembno vpliva na kakovost prihodnjega bivanja. Hindujci zato hrepenijo po osvoboditvi (mokša) iz verige vnovičnih rojstev. Reinkarnacija zanje pomeni cikel odrešenja. Iz prekletstva večnih rojstev se rešijo le z ustreznimi tehnikami, ki jih zajemajo različne oblike joge, ter z lastnimi dobrimi deli, s katerimi skrbijo, da je njihova karma čim bolj čista. Tisti, ki se iz prekletstva večnih rojstev iztrga, doseže nirvano, kar pomeni, da se je zlil z Vsevišnjim in kot posameznik ne obstaja več. Po hindujskem verovanju je namreč vsako posamezno bitje nastalo z odcepitvijo od Vsevišnjega, zato v življenju in svojem delovanju hrepeni po vnovični združitvi z njim. Reinkarnacija je v hinduizmu pojmovana kot neželeno dogajanje. Ideja nosi v sebi predstavo o cikličnem času. To je čas, v katerem se vse večno vrača.

Smrt le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo
Reinkarnacija je eden temeljnih pojmov tudi v novodobni duhovnosti. Novodobniki jo razumejo kot razvoj, ki teče v smeri pobožanstvenja. V nasprotju z indijskimi verstvi new age nanjo gleda kot na napredovanje posamične duše proti popolnejšim stanjem. Kar se reinkarnira, je nekaj bistveno duhovnega, je zavest oz. iskra energije v človeku, ki ima delež pri kozmični energiji. Smrt je tako le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo. S tem pojmovanjem je zahod izmaličil njeno izvorno podobo. Zahodno pojmovanje reinkarnacije gre v smer egoizma, in sicer v smislu zadovoljevanja lastnih potreb. Za sodobnega človeka, ki je duhovno neizpolnjen in naravnan sekularno, je to privlačno, saj mu zagotavlja, da bo vse zamujeno v tem življenju lahko nadoknadil v naslednjem.

Reinkarnacija v Evropi že v antiki
Tudi evropski celini pojem reinkarnacije ni bil tuj. Že antični filozofi so se poigravali z mislijo o potovanju duš iz enega telesa v drugega. Med možnimi »verniki« v reinkarnacijo med antičnimi filozofi spadajo Sokrat, Platon, Pitagora in Empedokel. Medtem ko za prva dva ni mogoče zagotovo trditi, da sta res verjela v ta pojav, pa so pitagorejci in Empedokel menili, da gre duša skozi številna utelešenja. Slavni grški filozof Pitagora je nekoč srečal nekoga, ki je pretepal psa. Pitagora mu je rekel, naj psa preneha tepsti, ker je bil to nekoč njegov prijatelj. Ko ga je moški vprašal, kako to ve, je filozof odgovoril, da ga je spoznal po cviljenju. Aristotel je kasneje reinkarnacijo označil za blodnjo pitagorejcev.

Ideja je v srednjem veku nekoliko potihnila. V vsej svoji veličini pa se je vrnila v 19. stoletju po dveh nemških filozofih, ki sta se navduševala nad vzhodno filozofijo: Arthurjem Schopenhauerjem in Friedrichom Nietzschejem.

Je prva Cerkev res verjela v reinkarnacijo?
Krščanstvo se je z reinkarnacijo srečalo, ko je bilo še skoraj v povojih. Pripadniki novodobnih gibanj nam bodo radi postregli s podatkom, da je prva Cerkev verjela v reinkarnacijo, in nam kot pripadnika vere v ta pojav omenili Origena. Ta je namreč učil, da duša obstaja, preden se utelesi v snovno telo. Dejstvo je, da krščanstvo nikoli ni verjelo v reinkarnacijo, niti ni vanjo verjel Origen (novodobniki nauk o preeksistenci duš zamenjujejo z naukom o reinkarnaciji). V komentarjih k Janezovemu in Markovemu evangeliju je odločno pisal zoper reinkarnacijo. Proti reinkarnaciji so v prvih stoletjih pisali tudi drugi zgodnji cerkveni pisci, kot so na primer: Irenej Lyonski, Tertulijan in Bazilij Véliki, ki je o reinkarnaciji zapisal: »Izogibajte se neumnostim tistih arogantnih filozofov, ki ne zardevajo ob tem, ko enačijo svojo dušo z dušo psa, in kateri trdijo, da so bili v prejšnjem življenju ženska, rak ali riba. So bili kdaj ribe? Ne vem, ampak me ni sram priznati, da v svojih pisarijah kažejo manj razumnosti kot ribe.« (prevod S. E.). Kadar koli je krščanstvo v kakšnih skupnostih podleglo reinkarnaciji, je ta skupnost zašla v krivoverstvo. Znane skupine teh, ki izhajajo iz krščanskih vrst in so verjeli v reinkarnacijo, so gnostiki, valentinijanci, bogomili, katari idr.

Božja milost: sistem
Ni potrebno veliko, da vidimo, da reinkarnacija s krščanstvom ni skladna. Za kristjane namreč odrešenja ni v nobeni tehniki, ampak je v udeleženosti pri Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Torej od neposrednega osebnega odnosa do Očeta. Odrešenje v krščanstvu je odpuščanje grehov. Odrešenja ni mogoče najti v preoblikovanju zavesti, ki smo ga sami sprožili. Za odpuščanje grehov pa je potrebna božja milost, Ljubezen. Pri reinkarnaciji pa prostora za božjo milost ni. Niti ni prostora za Odrešenika, ne za Ljubezen. Reinkarnacija je gol sistem. Jaz raje izberem Ljubezen na križu kot pa sistem. Pa vi?

 Share now!

V teh dneh kristjani praznujemo pomembne praznike, ko se spominjamo vseh vernih duš v vicah in pa vseh svetih, ki že prebivajo v Božji slavi. A dan pred vsemi svetimi, pred nas stopa nek drug praznik, ki ima zlovešč prizvok. Imenuje se Halloween, ali kakor se glasi prevod (ki je seveda napačen), noč čarovnic.

Ob tem času se oglasi mnogo kristjanov, ki svarijo pred tem praznikom, češ da gre pri vsem skupaj za čaščenje hudiča in demonskih sil. Med drugim navajajo, da so na ta dan keltski svečeniki, imenovani druidi, bogovom žrtvovali otroke tako da so jih zaklali in zažgali.

No, krščanstvo pa ima z omenjenim praznikom več skupnega, kakor si lahko mislimo na prvi pogled. Praznik All hallows eve (v stari angleščini skrajšano v Halloween) ima namreč korenine ravno v Katoliški Cerkvi. Ustanovila sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. v 8. oz. 9. stoletju.

Na ta praznik – tako kar nekaj katoliške literature – večina ameriških in irskih katoliških šol organizira maškarado. Bojda se ta letno dogaja tudi pod okriljem bostonske nadškofije.

Večina strokovne literature s področja arheologije, zgodovine in etnologije govori o tem, da ni dokazov, da bi Kelti opravljali človeške daritve, kaj šele, da bi klali in sežigali otroke. Na ta dan so namreč praznovali novo leto oz. po njihovo Samhain. To je bil hkrati praznik žetve, ko so ob koncu poletnega časa žrtvovali pridelke in živino (smo mogoče tudi od njih nekako prevzeli in pokristjanili zahvalno nedeljo?). O masakrih pri Keltih pa je na veliko pisal Julij Cezar, za katerega stroka pravi, da je pretiraval (namreč ni dokazov) zaradi tega, ker so bili med drugim ravno Kelti najbolj osovraženo ljudstvo pri Rimljanih.

V nekatere večje pridelke so vrezali obraze (odkar “smo” odkrili Ameriko se to dela v buče), ker so verjeli, da je glava najpomembnejši del človekovega telesa, kjer sta navzoča tako duh kot um. Z njimi pa so odganjali hude duhove od svojih prebivališč. Amerika je ta praznik sekularizirala in ga tudi skomercializirala, tako, da od njega skoraj ni ostalo nič od irskega izročila.

Glede maškar pa Gabrielle Amorth (uradni vatikanski eksorcist), pravi: “Če se ameriški in angleški otroci radi za eno noč v letu oblečejo v čarovnice in hudičke, potem to ni noben problem. Če gre samo za igro, ni narejene nobene škode.” (vir: The Devil is gaining ground, v: The sunday telegraph, 11 marec, 2000)

Zanimiv avtor glede te problematike je npr. dominikanec prof. Augustine Thompson, ki sklene svoj članek o Halloweenu kot o krščanskem prazniku, takole:”Naslednjič, ko vam kdo poreče, da je Halloween kruta prevara s katero se preslepi otroke, da zapadejo k čaščenju hudiča, predlagam, da mu razložite resničen izvor praznika in ga povabite k odkrivanju njegovega krščanskega pomena skupaj s še dvema večjima in bolj pomembnima praznikoma, ki mu sledita v teh dneh.”

In kako se kot kristjan vendarle obnašati do tistih, ki zapadajo v okultne zadeve?

Do njih je treba, tako kot do vsakogar, pristopati z ljubeznijo, ki se kaže v mojem krščanskem poklicu. To pa se kaže tako,  da sem kot kristjan, ki se s temi stvarmi in ljudmi, ki se z okultnim ukvarjajo  poslan  zato, da ob meni prečistijo svoj odnos do dejavnosti, s katero se ukvarjajo, da jim pomagam do pravega razločevanja. Ko pa se srečam z ljudmi, ki pa so očitno že zasvojeni s tem, pa sem kot kristjan poklican k konkretni pomoči, ne pa da zganjam paniko in se tega izogibam. Slednja drža bi bila, kakor da bi soljudi obsodil na pogubo. Jezus nam obljublja, da se nimamo česa bati. On je z nami. Ob tem zagotovilu me strah nekaterih kristjanov na ta dan močno čudi!

 Share now!