Zgornjo misel je na tiskovni konferenci v Čilu izrekel vatikanski državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone. Izjava je, pričakovano, naletela na številne ostre odzive in kritike raznih skupin in svetovnih medijev. Po mnenju teh, ki večinoma podpirajo homoseksualnost, kardinalova izjava pomeni, da so krivci spolnih zlorab otrok in mladoletnikov, ki jih zagrešijo duhovniki Katoliške Cerkve, homoseksualci.

Zanimivo je, da so tudi tokrat mediji in drugi, pozabili preveriti ozadnje Bertonejeve izjave. Prvič se je to zgodilo, ko je New York Times objavil, da naj bi sedanji papež, Benedikt XVI. vedel za spolne zlorabe ameriškega duhovnika Murphyja in pri tem ne ukrepal. Podajanje nepreverjenih informacij s strani novinarjev pa bi lahko označili minimalno za neprofesionalno, če že ne nemoralno oz. za laž. In ta ima seveda kratke noge.

Na očitke, da papež Benedikt ni ukrepal zoper duhovnika Murphyja, čeprav naj bi vedel za njegove spolne zlorabe, se je odzval nekdanji cerkveni sodnik v ZDA, duhovnik Thomas Brundage. Ta je leta 1996 sam nadziral sojenje omenjenemu duhovniku. Kot je povedal je takrat Kongregacija za nauk vere, ki jo je takrat vodil sedanji papež, in ki je bila zadolžena za reševanje primerov pedofilije znotraj Cerkve, izjemno dobro opravljala svoje delo. Ob tem pa je Brundage tudi zavrnil navajanja časnika New York Times za pomanjkljivo, neresnično in nesmiselno.

Enakemu dogodku smo priča pri izjavi kardinala Tarcisija Bertoneja. Tudi tu, kakor kažejo dejstva, je prišlo s strani medijev in raznih “prohomo” skupin za podajanje nepreverjenih informacij. Papežev tiskovni predstavnik p. Federico Lombardi je namreč pojasnil, da se je kardinal Bertone naslonil na raziskavo, ki jo je opravil vatikanski pravnik monsinjor Charles Scicluna. Raziskava govori o povezanosti med pedofilijo in homoseksualnostjo. Scicluna je ugotovil, da je Sveti sedež v zadnjih devetih letih obravnaval približno tri tisoč primerov domnevnih spolnih zlorab. Raziskava je pokazala, da je do pedofilije resnično prišlo v tristotih obravnavanih primerih. Pri tem se je deset odstotkov spolnih zlorab zgodilo pri otrocih, devetdeset odstotkov pa pri mladostnikih. V šestdesetih odstotkih primerov je šlo za efebofilijo (t.j. nagnjenje k najstniškim fantom), trideset odstotkov je bilo odnosov z nasprotnim spolom, deset odstotkov pa je bilo prave pedofilije.

Lombardi je še pojasnil, da je kardinal Bertone navajal podatke, ki izhajajo iz raziskav  številnih strokovnjakov, ki povezave med celibatom in pedofilijo niso ugotovili, so pa zabeležili precej primerov pedofilije povezene s homoseksualnostjo. Podatki pa se, kakor je povedal Lombardi, nanašajo na problem spolnih zlorab v duhovniških vrstah in niso poslošeni, kakor so to nepreverjeno izpostavili mediji.

Kot je za včerajšnjo oddajo Pogovor o na radiu Ognjišče, ki je govorila ravno o problemu pedofilije v Cerkvi, povedal moralni teolog, dr. Tadej Strehovec, je Cerkev verjetno edina globalna institucija v današnjem svetu, ki se je tega problema lotila sistematično, z namenom, da prepreči nadaljnje zlorabe, da se zavzame za žrtve in da vzpostavi primerne standarde za sprejem novih duhovniških kandidatov. Ali, kakor je papež Benedikt XVI. ob svojem potovanju v ZDA leta 2008 dejal novinarjem v letalu:”Pedofile bomo strogo odstranili iz duhovniškega stanu – to dvoje absolutno ni združljivo.” To težnjo razkriva tudi pastoralno pismo, ki ga je po grozljivem odkritju spolnih zlorab na Irskem s strani katoliških duhovnikov, poslal tamkajšnjim škofom. Tem smernicam vdano sledijo tudi v Nemčiji in Avstriji.

Tudi pri nas mediji na tovrstna napihovanja niso imuna. Dnevnikov kolumnist Vlado Miheljak v svojem izvajanju z naslovom “Ne Barbara” z dne 14.4.2010 dobesedno napade prefekta kongregacije za redovnike, kardinala dr. Franca Rodeta, češ da si je dovolil izjavo, ki presega vse meje še dovoljivega. In kaj je povedal kardinal Rode? Nič posebnega. Izpostavil je dokazano dejstvo, da sta največ dva od stotih duhovnikov v življenju imela takšno avanturo, da pa se to v medijih predstavlja kot občeprisoten in permanenten pojav v Katoliški Cerkvi. Miheljak se nad to izjavo zgraža in celo pravi, da če bi kaj podobnega izrekel kakšen kardinal v Nemčiji ali Avstriji, ne bi preživel enega dneva. V Sloveniji pa Cerkvno občestvo molči, piše Miheljak.

Kako naj razumemo Miheljakovo pisanje? Kot očitno hujskanje k atentatu kardinala Rodeta? Če tako, potem minimalno pričakujem, da se bo na njegovo pisanje odzvalo častno razsodišče Društva novinarjev, če so se oglasili v primeru kolumnistke Barbare Kastelec s Katoliškega tednika Družine. Le pobožno pa upam, da bodo zaradi njegovega pisanja, Miheljaku dihnili za ovratnik tudi pristojni organi, saj namreč husjkanje k atentatu ni nedolžna stvar in kolikor mi je znano, tudi kaznivo.

Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je v minulih dneh dejal, da vidi dobre možnosti za rešitev iz krize, do katere je prišlo v katoliški Cerkvi zaradi spolnih in drugih zlorab otrok in mladostnikov, ki so jih zagrešili duhovniki, redovniki in cerkveni uslužbenci. Do takšnega stališča je prišel, ker je videl, da sta škofovski konferenci in vodstva redov Avstrije in Nemčije na problem nemudoma in jasno odgovorili. Tako je tiskovna agencija nemškega jezikovnega področja Kath.net objavila stališča regensburškega škofa Müllerja, kjer se ukvarja s perečim vprašanjem spolnih zlorab. Škof je zapisal, da je spolni napad na otroka in mladega človeka škodljiva ranitev njegovega osebnega dostojanstva in da je teološko gledano to težka krivda oz. greh, ki izključuje iz božjega kraljestva. Po državnem zakonu pa je pedofilija kaznivo dejanje zaradi katerega je storilec lahko obsojen na zaporno kazen do deset let. Škof opozori, da je v postopku obravnave storilca kaznivega dejanja in njihovih žrtev potrebno strogo ločiti državno in cerkveno pristojnost. Za ugotovitev kaznivega dejanja, višino kazni, izvedbo obsodbe in nadzor pogojne preizkušnje so tako odgovorne izključno ustrezne državne ustanove.

Nemška kanclerka Angela Merkel je medtem poudarila, da spolne zlorabe otrok niso zgolj problem Katoliške Cerkve, temveč težava, s katero se sooča celotna nemška družba. Spolne zlorabe je označila za strašen zločin in dejala, da je edina možnost, da se družba s temi primeri ukvarja. Ob tem je dodala, da sta nujni resnica in jasnost glede vsega, kar se je zgodilo, da pa nima smisla, da se osredotočimo samo na eno skupino, čeprav so se ti primeri zgodili v Katoliški Cerkvi.

Da mislijo resno, se kaže tudi na Dunaju, kjer bodo čez slab mesec pripravili delavnico, na kateri bodo govorili o nasilju in zlorabah. Pobudo zanjo sta dali avstrijska sodna ministrica Claudia Bandion-Ortner in državna sekretarka za družino Christine Marek. K sodelovanju pa je bila povabljena tudi Cerkev. Na delavnici bo sodelovalo približno štirideset izvedencev. Podporo delavnici je izrazil dunajski nadškof kardinal Christoph Schönborn, ki je hkrati izrazil tudi zadovoljstvo nad povabilom Cerkvi, da bi dodala svoj učinkovit prispevek k reševanju perečega problema. Tako se bo Cerkev intenzivno priključila vsem ustanovam v delu proti nasilju in spolnemu zlorabljanju. Državna sekretarka Marekova je ob tem povedala, da se med 80 do 90 odstotkov primerov nasilja in zlorab dogaja v gospodinjstvih, dodala pa je, da je Cerkev pripravljena dati svoj učinkovit prispevek, da bi se položaj izboljšal in da s Cerkvijo zelo dobro sodelujejo.

Tudi na irskem se s primeri pedofilije ukvarjajo z vso resnostjo. Tako je tiskovni urad irske škofovske konference v minulih dneh objavil izjavo, s katero pojasnjujejo nedavno poročanje medijev o dogodkih, v katere je bil prvikrat vpleten irski primas, kardinal Sean Brady. To je bilo marca 1975, ko je Bradya njegov škof McKiernan prosil, naj vodi kanonično preiskavo domnevne spolne zlorabe otroka in je zadevalo norbertinca patra Brendana Smytha. Irski škofje v izjavi pojasnjujejo, da je bil Brady takrat polno zaposleni učitelj na kolidžu svetega Patricka v Cavanu. Ker je bil doktor kanonskega prava, so ga prosili, naj vodi to preiskavo, pri kateri pa ni imel nobenega pooblastila glede izidov preiskave. Zanje je bil namreč odgovoren škof McKiernan. Škofje poudarjajo, da so se 29. marca 1975 Brady in še dva druga duhovnika pogovarjali s 14-letnim fantom, kasneje pa se je Brady sam pogovarjal še s 15-letnim fantom. V izjavi nadalje opozarjajo, da so na koncu oba fanta prisegli, da sta govorila res samo resnico in da bosta ohranila tajnost poteka pogovora. Namen prisege je bil izognitev možnega vmešavanja v zbiranje dokazov med preiskavo ter zagotovitev, da je postopek dovolj močan, da bi vzdržal izpodbijanje krivca patra Brendana Smytha. Brady je tako že čez teden dni svoje ugotovitve posredoval škofu McKiernanu, da bi ta takoj ukrepal. Ta je ugotovitve posredoval predstojniku patra Smytha in patru s svoje strani prepovedal opravljati duhovniški poklic ter svetoval psihiatrično pomoč.

Boj proti pedofiliji pa v vsej ostrini bije tudi papež Benedikt XVI. V pismu irskim katolikom je obsodil spolne zlorabe nad otroki s strani duhovnikov in izrazil prepričanje, da bi tem bilo potrebno soditi pred ustreznimi sodišči. Obsodil je tudi tiste irske škofe, ki so naredili ogromne napake v presoji, ko so skušali zlorabe prikriti. Uvedel pa je tudi posebno cerkveno preiskavo.

Da je pedofilija dejansko eden največjih zločinov, pa na spletnih straneh Radia Vatikan v komentarju z naslovom „Cerkev v boju proti pedofiliji“ piše tudi p. Janez Sraka, ki pojasni, da je Cerkev to učila od samega začetka: „Cerkev pa je bila prva ustanova, ki je pedofilijo s pozitivnim zakonom v vseh kanonskih predpisih od samih začetkov cerkvenega prava vedno opredelila kot kaznivo dejanje. Pri tem ne moremo mimo tipologije in teološke vsebine cerkvene kanonične prepovedi. Pedofilija v cerkveni zakonodaji ni kaznovana le v obliki predpisane kazni, ampak je v primeru vernika ali duhovnika pedofila povezana s vprašanjem pravovernosti. To pa pomeni, da je Cerkev vedno povezovala pedofilijo s pravovernostjo, ker namreč vsak kristjan, ki podleže temu grehu predvsem zanika temeljno krščansko zapoved, ki je zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Do Boga v smislu, da pedofil s svojimi dejanji ne spoštuje Boga, ki je vsakega človeka z ljubeznijo ustvaril in da ga je Jezus Kristus z ljubeznijo do smrti na križu odrešil. Do bližnjega pa v smislu, da pedofil s svojim dejanjem skrajno nasilno poseže v čustveno področje otroka ali mladostnika, ga v globinah vznemiri do stopnje, da lahko dokončno pogoji otrokov ali mladostnikov nadaljnji razvoj v čustveno in sicer zrelo osebo, moško ali žensko.“

Cerkev vsekakor mora o tej problematiki jasno spregovoriti in se odločno podati v boj zoper „gnusobo opustošenja“, ki stoji tam, kjer ne bi smela. Le tako se bo lahko prečistila in le tako bo lahko zasijala v vsej svoji materinskosti in legitimnosti, ki jo preko spolnih zlorab, svojih Kristusu nezvestih pastirjev, izgublja.

Na Fakulteti za socialno delo je danes potekalo študijsko srečanje z naslovom “Socialno delo in religija”. Organiziral ga je tamkajšnji dekan Bogdan Lešnik. Poleg profesorjev fakultete in njihovih študentov sva se srečanja udeležila tudi odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj in pisec tega bloga.

Namen srečanja je bil dialog med Fakulteto za socialno delo in verskimi skupnostmi. Udeleženci smo sprva prisluhnili uvodnemu predavanju, ki ga je pripravil Srečo Dragoš. Osvetlil je temeljne postulate in pomen socialnega dela in možnosti, ki jih vidi, na področju sodelovanja med verskimi skupnostmi, pri čemer je posebej poudaril Katoliško Cerkev, in Fakulteto za socialno delo.

V splošni diskusiji, ki je sledila, smo med drugim razpravljali o vlogi etike v socialnem delu. Izpostavili smo, da je pri tem temeljnega pomena občečloveška etika. Darja Zaviršek je ob tem takole povedala:”Če hočemo vključiti občečloveško etiko, ki ni vezana ne na religijo, ne na etničnost, ne na manjše skupine ljudi, se lahko ljudje v sekularni državi poenotijo.” Ob tem pa je, po besedah dekana Fakultete za socialno delo Bogdana Lešnika, potrebna tudi etika strokovnosti, ki je socialnemu delu lastna:”Socialno delo in etika sta tesno povezani stvari. Hkrati pa ta etika po definiciji ni verska. V bistvu gre tu za vprašanje, kako oblikovati etiko, ki bo izhajala iz možnosti, ki jih daje socialno delo, in tu je eno ključno vprašanje, kako razviti nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena etika, ne v smislu etika znanstvenega dela, ampak znanstvena etika, ki bi si prizadevala za to, da bi vzpostavila boljše pogoje za življenje ljudi.”

Odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj pa je opozoril na pomen vere v socialnem delu:”V samem začetku je bilo podano izhodišče, da človek oz. socialno delo brez vere, po Lukmanu, težko oz. sploh ne obstaja. Vera ni samo tisto, da jaz verjamem v Boga,  v neko konkretno osebo, ampak verjamem v dobro človeka. Vsak človek pa se srečuje s takšnimi ali drugačnimi vprašanji, izzivi, ki jih pa rešujemo vsak na svoj način: tako socialni delavci, kot tudi jaz kot duhovnik oz. kateri koli pripadni katere koli vere.” In kako je vlogo vere pri svojem delu ocenila ena izmed študentk socialnega dela? “Jaz kot kristjanka in hkrati študentka socialnega dela vidim oporo pri svojem dosedanjem in tudi pri nadaljnem delu v Božji ljubezni in Božjem zgledu, ker mi vera daje neko moč, da ljudi sprejemam  takšne kot so, torej enake meni, ne glede na veroizpoved, spol, raso, itd.”

Udeleženci smo, tudi preko provokativnih vprašanj, ki so bila vsekakor dobrodošla, ugotovili, da imata socialno delo in krščanstvo veliko skupnih točk, nas pa tudi marsikaj ločuje. Med skupnimi točkami je bilo posebej izpostavljeno t.i. soustvarjanje. Drugi vatikanski koncil namreč strukture Cerkve ne postavlja več hierarhično, ampak se vrača v čas prve Cerkve, v odnos služenja sočloveku, hoje z njim – skratka kot soustvarjanje.

Strinjali smo se, da bi na področju sociale lahko dobro sodelovali, še več, sodelovanje bi bilo celo dobrodošlo, če bi le bili dovolj odprti eden do drugega in se bili pripravljeni  eden od drugega tudi česa naučiti. K tesnejšemu sodelovanju bi vsekakor pripomogla tudi pogostejša tovrstna srečanja, kot je bilo današnje.

V tem zapisu objavljam članek, ki sem ga napisal za rubriko Mladi Val v Katoliškem tedniku Družina (št. 44, letnik 2009):
Smo v času, ko se sprašujemo, kaj se zgodi, ko človek umre. Vsi smo že kdaj doživeli, da smo bili prvič na nekem kraju, pa se nam je zdelo tam vse znano. Imeli smo občutek, da smo nekoč tam že bili. Takrat smo morda nehote pomislili, da smo mogoče pred tem živeli še kakšno drugo življenje. Morda se celo prepričamo, da smo reinkarnacija kakšnega našega slavnega prednika ali celo samega dalajlame! Da, nekateri so prepričani, da se duše selijo. Je res kaj na tem?

Cikel odrešenja
Reinkarnacija je starodaven pojem, ki izvorno spada v okolje hinduizma. Povprečen hindujec razmišlja o svojem življenju kot o verigi mnogih bivanj. Ta tok imenujejo samsara. Skozi te oblike bivanja prenašajo tudi posledice svojih dejanj (karma). Karma pomembno vpliva na kakovost prihodnjega bivanja. Hindujci zato hrepenijo po osvoboditvi (mokša) iz verige vnovičnih rojstev. Reinkarnacija zanje pomeni cikel odrešenja. Iz prekletstva večnih rojstev se rešijo le z ustreznimi tehnikami, ki jih zajemajo različne oblike joge, ter z lastnimi dobrimi deli, s katerimi skrbijo, da je njihova karma čim bolj čista. Tisti, ki se iz prekletstva večnih rojstev iztrga, doseže nirvano, kar pomeni, da se je zlil z Vsevišnjim in kot posameznik ne obstaja več. Po hindujskem verovanju je namreč vsako posamezno bitje nastalo z odcepitvijo od Vsevišnjega, zato v življenju in svojem delovanju hrepeni po vnovični združitvi z njim. Reinkarnacija je v hinduizmu pojmovana kot neželeno dogajanje. Ideja nosi v sebi predstavo o cikličnem času. To je čas, v katerem se vse večno vrača.

Smrt le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo
Reinkarnacija je eden temeljnih pojmov tudi v novodobni duhovnosti. Novodobniki jo razumejo kot razvoj, ki teče v smeri pobožanstvenja. V nasprotju z indijskimi verstvi new age nanjo gleda kot na napredovanje posamične duše proti popolnejšim stanjem. Kar se reinkarnira, je nekaj bistveno duhovnega, je zavest oz. iskra energije v človeku, ki ima delež pri kozmični energiji. Smrt je tako le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo. S tem pojmovanjem je zahod izmaličil njeno izvorno podobo. Zahodno pojmovanje reinkarnacije gre v smer egoizma, in sicer v smislu zadovoljevanja lastnih potreb. Za sodobnega človeka, ki je duhovno neizpolnjen in naravnan sekularno, je to privlačno, saj mu zagotavlja, da bo vse zamujeno v tem življenju lahko nadoknadil v naslednjem.

Reinkarnacija v Evropi že v antiki
Tudi evropski celini pojem reinkarnacije ni bil tuj. Že antični filozofi so se poigravali z mislijo o potovanju duš iz enega telesa v drugega. Med možnimi »verniki« v reinkarnacijo med antičnimi filozofi spadajo Sokrat, Platon, Pitagora in Empedokel. Medtem ko za prva dva ni mogoče zagotovo trditi, da sta res verjela v ta pojav, pa so pitagorejci in Empedokel menili, da gre duša skozi številna utelešenja. Slavni grški filozof Pitagora je nekoč srečal nekoga, ki je pretepal psa. Pitagora mu je rekel, naj psa preneha tepsti, ker je bil to nekoč njegov prijatelj. Ko ga je moški vprašal, kako to ve, je filozof odgovoril, da ga je spoznal po cviljenju. Aristotel je kasneje reinkarnacijo označil za blodnjo pitagorejcev.

Ideja je v srednjem veku nekoliko potihnila. V vsej svoji veličini pa se je vrnila v 19. stoletju po dveh nemških filozofih, ki sta se navduševala nad vzhodno filozofijo: Arthurjem Schopenhauerjem in Friedrichom Nietzschejem.

Je prva Cerkev res verjela v reinkarnacijo?
Krščanstvo se je z reinkarnacijo srečalo, ko je bilo še skoraj v povojih. Pripadniki novodobnih gibanj nam bodo radi postregli s podatkom, da je prva Cerkev verjela v reinkarnacijo, in nam kot pripadnika vere v ta pojav omenili Origena. Ta je namreč učil, da duša obstaja, preden se utelesi v snovno telo. Dejstvo je, da krščanstvo nikoli ni verjelo v reinkarnacijo, niti ni vanjo verjel Origen (novodobniki nauk o preeksistenci duš zamenjujejo z naukom o reinkarnaciji). V komentarjih k Janezovemu in Markovemu evangeliju je odločno pisal zoper reinkarnacijo. Proti reinkarnaciji so v prvih stoletjih pisali tudi drugi zgodnji cerkveni pisci, kot so na primer: Irenej Lyonski, Tertulijan in Bazilij Véliki, ki je o reinkarnaciji zapisal: »Izogibajte se neumnostim tistih arogantnih filozofov, ki ne zardevajo ob tem, ko enačijo svojo dušo z dušo psa, in kateri trdijo, da so bili v prejšnjem življenju ženska, rak ali riba. So bili kdaj ribe? Ne vem, ampak me ni sram priznati, da v svojih pisarijah kažejo manj razumnosti kot ribe.« (prevod S. E.). Kadar koli je krščanstvo v kakšnih skupnostih podleglo reinkarnaciji, je ta skupnost zašla v krivoverstvo. Znane skupine teh, ki izhajajo iz krščanskih vrst in so verjeli v reinkarnacijo, so gnostiki, valentinijanci, bogomili, katari idr.

Božja milost: sistem
Ni potrebno veliko, da vidimo, da reinkarnacija s krščanstvom ni skladna. Za kristjane namreč odrešenja ni v nobeni tehniki, ampak je v udeleženosti pri Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Torej od neposrednega osebnega odnosa do Očeta. Odrešenje v krščanstvu je odpuščanje grehov. Odrešenja ni mogoče najti v preoblikovanju zavesti, ki smo ga sami sprožili. Za odpuščanje grehov pa je potrebna božja milost, Ljubezen. Pri reinkarnaciji pa prostora za božjo milost ni. Niti ni prostora za Odrešenika, ne za Ljubezen. Reinkarnacija je gol sistem. Jaz raje izberem Ljubezen na križu kot pa sistem. Pa vi?

V teh dneh kristjani praznujemo pomembne praznike, ko se spominjamo vseh vernih duš v vicah in pa vseh svetih, ki že prebivajo v Božji slavi. A dan pred vsemi svetimi, pred nas stopa nek drug praznik, ki ima zlovešč prizvok. Imenuje se Halloween, ali kakor se glasi prevod (ki je seveda napačen), noč čarovnic.

Ob tem času se oglasi mnogo kristjanov, ki svarijo pred tem praznikom, češ da gre pri vsem skupaj za čaščenje hudiča in demonskih sil. Med drugim navajajo, da so na ta dan keltski svečeniki, imenovani druidi, bogovom žrtvovali otroke tako da so jih zaklali in zažgali.

No, krščanstvo pa ima z omenjenim praznikom več skupnega, kakor si lahko mislimo na prvi pogled. Praznik All hallows eve (v stari angleščini skrajšano v Halloween) ima namreč korenine ravno v Katoliški Cerkvi. Ustanovila sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. v 8. oz. 9. stoletju.

Na ta praznik – tako kar nekaj katoliške literature – večina ameriških in irskih katoliških šol organizira maškarado. Bojda se ta letno dogaja tudi pod okriljem bostonske nadškofije.

Večina strokovne literature s področja arheologije, zgodovine in etnologije govori o tem, da ni dokazov, da bi Kelti opravljali človeške daritve, kaj šele, da bi klali in sežigali otroke. Na ta dan so namreč praznovali novo leto oz. po njihovo Samhain. To je bil hkrati praznik žetve, ko so ob koncu poletnega časa žrtvovali pridelke in živino (smo mogoče tudi od njih nekako prevzeli in pokristjanili zahvalno nedeljo?). O masakrih pri Keltih pa je na veliko pisal Julij Cezar, za katerega stroka pravi, da je pretiraval (namreč ni dokazov) zaradi tega, ker so bili med drugim ravno Kelti najbolj osovraženo ljudstvo pri Rimljanih.

V nekatere večje pridelke so vrezali obraze (odkar “smo” odkrili Ameriko se to dela v buče), ker so verjeli, da je glava najpomembnejši del človekovega telesa, kjer sta navzoča tako duh kot um. Z njimi pa so odganjali hude duhove od svojih prebivališč. Amerika je ta praznik sekularizirala in ga tudi skomercializirala, tako, da od njega skoraj ni ostalo nič od irskega izročila.

Glede maškar pa Gabrielle Amorth (uradni vatikanski eksorcist), pravi: “Če se ameriški in angleški otroci radi za eno noč v letu oblečejo v čarovnice in hudičke, potem to ni noben problem. Če gre samo za igro, ni narejene nobene škode.” (vir: The Devil is gaining ground, v: The sunday telegraph, 11 marec, 2000)

Zanimiv avtor glede te problematike je npr. dominikanec prof. Augustine Thompson, ki sklene svoj članek o Halloweenu kot o krščanskem prazniku, takole:”Naslednjič, ko vam kdo poreče, da je Halloween kruta prevara s katero se preslepi otroke, da zapadejo k čaščenju hudiča, predlagam, da mu razložite resničen izvor praznika in ga povabite k odkrivanju njegovega krščanskega pomena skupaj s še dvema večjima in bolj pomembnima praznikoma, ki mu sledita v teh dneh.”

In kako se kot kristjan vendarle obnašati do tistih, ki zapadajo v okultne zadeve?

Do njih je treba, tako kot do vsakogar, pristopati z ljubeznijo, ki se kaže v mojem krščanskem poklicu. To pa se kaže tako,  da sem kot kristjan, ki se s temi stvarmi in ljudmi, ki se z okultnim ukvarjajo  poslan  zato, da ob meni prečistijo svoj odnos do dejavnosti, s katero se ukvarjajo, da jim pomagam do pravega razločevanja. Ko pa se srečam z ljudmi, ki pa so očitno že zasvojeni s tem, pa sem kot kristjan poklican k konkretni pomoči, ne pa da zganjam paniko in se tega izogibam. Slednja drža bi bila, kakor da bi soljudi obsodil na pogubo. Jezus nam obljublja, da se nimamo česa bati. On je z nami. Ob tem zagotovilu me strah nekaterih kristjanov na ta dan močno čudi!

V teh dneh razburja primer, ko država od neke župnije zahteva, da iz veroučne učilnice umakne križ. V veroučni učilnici namreč gostujejo otroci iz šole, saj v tamkajšnji šoli ni dovolj prostora, da bi lahko vsi imeli pouk. Župnik te župnije jim je šel na roko in jim dovolil imeti pouk v prostorih župnišča.

Nekoga pa je očitno to (po nekaj letih) zmotilo. Ne sicer toliko dejstvo, da imajo otroci pouk v župnišču, kot pa to, da je v veroučni učilnici na steni obešeno razpelo.

Neznani prijavitelj in na ministrstvu za šolstvo se ob zahtevi, da se razpelo umakne, sklicujejo na zakon o ločitvi države od verskih skupnosti, nemeneč se, da so v župnišču v gosteh. Kolikor je znano, niti najemnine ne plačujejo za uporabo prostorov.

Gre za logiko, da ima gost, ki ga moti križ v moji sobi, pravico zahtevati, da križ umaknem. Gre za logiko, da gost, ki pride v mojo hišo lahko ukazuje, kaj se bo gledalo po televiziji. Ne, to ni logika, to je neotesanost brez primere, ki je ne poznajo niti satanisti. LaVay namreč v satanističnih zakonih celo pravi, da naj gost spoštuje svojega gostitelja, ko pride v njegov brlog!

Na strani 24. zadnje številke Družine, smo lahko prebrali, da je škofijski ordinariat župniji svetoval, naj glede na potrebe in dobre odnose s krajevno šolo ob urah javnega pouka razpelo umakne, sicer pa naj bo na vidnem mestu. Ob tem gre pripomniti, da je župnijski svet odločil, da ker je učilnica župnijska, šola ne more zahtevati odstranitev križa.

Se mar tu kaže kapitulacija škofijskega ordinariata nad posvetnimi pritistki? Če posvetni gospodi uspe, da se odstrani križ iz veroučne učilnice, kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Zahtevo odstranitve križev po vaseh, ker naključne mimoidoče to moti? Bomo kristjani tudi takrat kapitulirali ali bomo stali pokončno, pa čeprav za ceno svojega dobrega imena ali celo življenja? Gospod nam namreč obljublja: Mt 10,39

K tej problematiki bi za konec dodal še, da se tistim, ki zatajijo Gospoda ne piše nič dobrega, namreč Mt 10,33

in dalje, da je Boga potrebno bolj poslušati, kot ljudi Apd 4,19

Če ljudje opletajo naokrog z zakonom o ločenosti države in verskih skupnosti, prav. A kristjani se moramo zavedati, da je naš temeljni zakon Gospod, ta Jezus Kristus, za katerega zahtevajo, da ga odstranimo celo iz naših lastnih prostorov!

Minuli petek, ko sem v novinarski redakciji pisal prispevek, je sodelavec Marjan stopil do mene in me vprašal, če bi sodeloval v njegovi študentski oddaji. Seveda sem rekel, da ni problema. Nato sem vprašal o čem bomo govorili. Rekel je, da o Slomšku, ki je seveda te dni še kako aktualna oseba.

Čez vikend sem začel premišljevati, da o Slomšku v bistvu nič ne vem, razen tega, da je bil škof, da je iz Št. Andraža prestavil škofijski sedež v Maribor ter da je avtor knjižice Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Stisnilo me je, ker nisem vedel, kaj naj v oddaji sploh povem.

No, ko smo se pred oddajo zbrali skupaj s sodelavkami in sodelavcem, ki so bili v nekako enakem položaju, mi je postalo lažje. Nisem bil edini, ki sem pojamral, da Slomška v bistvu niti ne poznam. In smo šli v studio…

V tem zapisu bi izpostavil predvsem dve stvari, ki sem ju tekom oddaje (mimogrede, ta je bila odličen prikaz, kako se eno uro pogovarjati o stvari o kateri nimaš pojma ) povedal:

1. Slomšek je aktualen:

Vse bolj postajamo ena velika globalna vas. Slovenija je pred petimi leti vstopila v Evropsko unijo in kot taka postala še bolj na prepihu različnih kultur. V vse bolj globaliziranem svetu lahko hitro pride do nevarnosti stapljanja različnih kultur, namesto dialoga. Slomšek se zaveda, da narod ne sme pozabiti svojih korenin, da mora gojiti svoj jezik, kajti skozi jezik se ustvarja narodova kultura in preko jezika se ohranja tudi vera. Slomšek je človek pri katerem se dialektično prepletata evangelij in narodova omika. Ravno v tem pa je Slomškova aktualnost. V njegovi zvestobi veselemu oznanilu in Katoliški Cerkvi – “Prava vera bodi vam luč, jezik materin ključ do zveličavne narodove omike.” Mar ni Katoliška Cerkev najbolj pristna globalizirana skupnost, ki združuje mnogo različnih kultur znoraj katere vsaka ohranja svojo prepoznavno identiteto? Kardinal Franc Rode v svoji knjižici Vera in kultura v Evropi izpostavlja izziv sodobne Evrope, in sicer, ali bo zmogla biti skupni dom, v katerem se bo znalo in moglo prepoznati njenih 455 milijonov prebivalcev? Mislim, da Evropa recept, kako naj na ta izziv odgovori lahko najde v Slomšku.

2. Svetništvo:

Svetnika, ki bi ju skoraj vedno izpostavil sta Ignacij Antiohijski, ki je bil učenec Polikarpa. Slednji je bil učenec evangelista Janeza. Torej smo v prvi polovici drugega stoletja. Ignacij Antiohijski je bil mučenec. Nasilne smrti je umrl v rimskem Koloseju. Pri njem me nagovarja predvsem njegova krotkost in njegovo pojmovanje mučeništva kot evharistije. Svojim vernikom v Rim piše, naj nikar ne posredujejo zanj, saj bo njegovo telo (kot tempelj Sv. Duha smo, kakor pravi Ignacij “theophoros” – kristonosci) evharistija zverem.

Kot drugega pa bi seveda izpostavil Sebastjana, ki je moj krstni zavetnik. Izpostavljam pa ga zato, ker se mi po značaju (kolikor sem bral njegov življenjepis) zdi zelo podoben. V bolj postmodernem izrazoslovju bi kdo rekel, da je “tip imel jajca”.

Pa vendar so to svetniki, ki so nam kar precej oddaljeni. Recimo oba sta iz prvih stoletij po Kristusu. Kar lep čas nas loči. Kaj pa z bolj sodobnimi svetniki? Kakšna vez pa nas povezuje z njimi? V Sloveniji imamo kar nekaj svetniških kandidatov, ki čakajo, da pridejo na oltar: Vovk, Baraga, Gnidovec, Halas,idr. Pa vendar, če me vprašate, so tudi oni nekako oddaljeni. Ob njih si lahko mislimo:”Ja, oni…že…” Kaj pa še kakšni bližnji svetniki? Recimo kar tisti iz naših župnij? Tu se predvsem spomnim na dva človeka, katerima sem prinašal obhajilo. Naš nekdanji mežnar Tonček, ki je še živ in pa mama mojega rojaka, misionarja Stankota, ki pa je že pokojna. Dva izredno sveta človeka. Sam sem šele tu dobil izkušnjo tistega, kar Cerkev pravi:”Vsak je poklican k svetosti.”

Ta teden je na poseben način Slomškov. Od ponedeljka pa do srede so sodelavci Radia Ognjišče kolesarili po Slomškovih poteh. Kolesarjenje so sklenili včeraj zvečer ob molitvenem bdenju na njegovem grobu v mariborski stolni cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Podvig je bil vsekakor naporen, to rad verjamem, a tudi duhovno bogat. Danes je Slomškov god. V soboto pa bo v Mariboru na štadionu veliko Slomškovo slavje. Program se začne ob 11. uri, ko bomo sodelavci Radia Ognjišče pripravili bogat duhovno glasbeni uvod v Sveto mašo, ki bo ob 12. uri. Ob slovesnem somaševanju vseh slovenskih in okoliških škofov, jo bo daroval apostolski nuncij Santos Abryl y Castello.

V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.

Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.

V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.

Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.

Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.

Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.

Italijanska poslanska zbornica je sprejela zahtevo, s katero je italijansko vlado pozvala, naj se pri Združenih narodih zavzame za svetovni moratorij na splave. Pri tem bi se morali sklicevati na prizadevanja Italije za uvedbo svetovnega moratorija na smrtno kazen, je dejal predsednik krščanskih demokratov Rocco Buttiglione.

Buttiglione, ki je tudi prvi podpisnik omenjene zahteve, je poudaril, da bi Združeni narodi morali z resolucijo obsoditi splav kot sredstvo za demografski nadzor in priznati pravico vsake ženske, da je ne prisilijo k temu dejanju. Prav tako bi, po Buttiglionejevih besedah, Združeni narodi morali priznati pravico zarodka in sprejeti ukrepe za boj proti gospodarskim in socialnim vzrokom za dejanje splava. Podobno zahtevo želi predložiti tudi Evropskemu parlamentu. Zadovoljstvo s pozivom poslanske zbornice je medtem že izrazil italijanski premier Silvio Berlusconi. Buttiglionejeve načrte pa podpira tudi Sveti sedež. Papež Benedikt XVI je namreč nedavno dejal, da bi moratoriju na smrtno kazen moral slediti moratorij na splave. Ob tem pa je združenje za pravice žensk opozorila pred kampanjami proti splavu.

Povzel bom članek Iva Keržeta z naslovom “Brez človeka v možnosti ni človeka v deju” in s podnaslovom “Aristotelsko-tomistični prispevek k razpravi o bioetiki, ki ga lahko beremo v zadnji številki revije Tretji dan.

Avtor članka začne s kratko predstavitvijo mednarodno znanega italijanskega filozofa Emanuela Severina, ki je v Italiji začel debato o splavu in jo odprl na filozofski ravni v italijanskem dnevniku Corriere della sera.

Svoj prispevek je omenjeni filozof zasnoval tako, da je jedro bioetiškega spora povezal s ključnima aristotelskima pojmoma deja (energeia) in možnosti (dynamis). Otrok je tako zmožen postati odrasel, že preden on to dejansko postane. Torej zarodek je človek v možnosti, s čimer se, tako Severin, strinjajo tako tisti, ki zastopajo stališče, da je zarodek že-človek, kot tisti, ki trdijo nasprotno. Eni trdijo, da je zarodek že-človek v možnosti. Drugi pa trdijo, da je zarodek, čeprav je v možnosti človek, vendarle še-ne-človek.

Po Aristotelu sta možnost in dej dva različna načina bitja. Ta dva načina pa se med seboj ne razlikujeta kot bitje in ne-bitje. Parmenidovo razumevanje gibanja privede do stališča, da spremembe sploh ni. Ta je le navidezna. Je zmota v našem dojemanju stvarnosti. Parmenid je uvidel, da če spremembo pojmujemo kot prehod bitja iz stanja, v katerem se le-to že nahaja, v stanje, kjer se le-to še ne nahaj, potem je sleherna sprememba protislovna. Zakaj tako? Zato, ker tako pojmovanje predpostavlja, da se spreminjajoče se bitje vsaj v nekem trenutku prehoda nahaja na meji stanja, v katerem se je izhodiščno nahajalo, t.j. na točki, ko hkrati še je in ni več v tem stanju. Vemo pa, da nekaj ne more biti hkrati že nekaj drugega in ne več nekaj drugega.

Ravno zato je Aristotel vpeljal pojma deja in možnosti, s čimer je uvidel parmenidovsko protislovje. Ugotovil je, da je sprememba prehod bitja iz stanja v katerem to že dejansko je, v stanje, v katerem le-to že je v možnosti, ni pa še v deju ali dejanskosti. Prehod v neko stanje pa lahko postane dejanski le, če je možen. S tem pa Aristotel izpostavi tudi, da prehod med stanjema ni prehod med bitjem in ničem, pač pa prehod znotraj bitja in sicer med dvema načinoma bitja (možnostjo in dejanskostjo).

Tako vidimo, da ima Severino prav, da v kolikor razumemo zarodek kot človeka v možnosti in v kolikor to možnost razumemo aristotelsko in obenem pravilno, da je treba zraodek razumeti ko že-človeka in ne kot še-ne-človeka. Za zarodek bi bilo tako kvečjemu možno reči, da še ni dejanski človek, kar pa ne pomeni, da ni človek, pač pa da je človek (v možnosti). Po Aristotelu je možnost isto kot bistvo, bistvo pa je tisto, kar je izraženo po definiciji. Bistvo in definicija nam povesta, kaj neka stvar je. Vprašanja “kaj je” pa ne smemo zamešati z vprašanjem “ali je”. Ker je nekaj prav ta nekaj, kolikor ustreza določeni definiciji ali bistvu, potem sledi, da je človek v možnosti po definiciji že človek, čeprav to še ni na ravni razvoja ali udejanjanja vseh svojih notranjih potencialov. Avtor članka k temu dodaja še, da je sodobna znanost ugotovila čutno zaznavni vidik tega, da je zarodek po definiciji že človek – njegov DNK, ki določa to zarodno celico kot človeško in kot zmožno, da udejanji vse svoje človeške potenciale.

A Severino je v omenjenem sestavku v Corriere della sera, svojo razpravo usmeril proti aristotelski pojem možnosti. Kerže pravi, da je to predvidljivo, ker ravno zanikanje obstoja možnosti in posledično priznanje dejanskosti kot edinega načina bitja, je edino, kar lahko upraviči parmenidovsko stališče, ki ga Severino tudi zastopa. Njegovo sklepanje, ki skuša ovreči aristotelsko zamisel možnosti gre v smer, kjer citira Aristotela, ki pravi, da je to, kar je v možnosti v možnosti glede na dve nasprotji. Kaj to pomeni? To pomeni, da če zarodek lahko postane človek v deju, potem prav zato, ker lahko postane, lahko postane tudi ne-človek. V zarodku sta ti dve nasprotji po nujnosti združeni. Prav zato pa zarodek ni človek.

Dalje v članku Kerže pokaže, da je za tako napačno Severinovo pojmovanje, kot tudi pojmovanje sodobne družbe krivo zamenjavanje protislovja in nasprotja oz. pozabljanje razlike, ki jo Aristotel jasno zariše v svojem logičnem kvadratu. Kontrarnost je namreč razmerje med univerzalnim trdilnim in univerzalnim nikalnim stavkom. Kontrarnost velja v eno smer: iz resničnosti enega sledi neresničnost drugega, obratno pa ne. Kontradikcija pa v logičnem kvadratu označuje razmerje med univerzalnim stavkom in njegovim zanikanjem, ki nastopa vedno v obliki partikularnega stavka.

Torej Aristotel pravi, da je možnost vedno možnost obeh členov protislovja, kar dalje pojasni, da to kar nima možnosti, da je, sploh ne more nikjer biti, medtem ko vse, kar ima možnost, lahko ni udejanjeno. En izid je torej ta, da se možnost lahko ne udejanji. Temu kontradiktorno nasproten izid pa je, da se možnost udejanji in s tem preneha biti zgolj možnost.

Pozaba razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo je tudi ena glavnih potez Heglovega filozofskega sistema, ki se je v polnosti pokazala v 20. stoletju, ko je prevladovala misel, da je negacija nekaj konstruktivnega (revolucionarno nasilje, ki naj bi uničilo neko danost preko katere bi vzpostavila nekaj novega, boljšega). To tezo o konstruktivnosti negacije cerkveno učiteljstvo označuje s pojmom kultura smrti.

Avtor članka zaključi, da če želimo preseči sodobno kulturo smrti, ne smemo pozabiti, da moramo preseči moderniteto kot tako. To pa je možno storiti le, če se bomo vrnili k Aristotelovi in Tomaževi metafiziki deja in možnosti ob ozaveščanju logičnih struktur v njenem ozadju, še posebej pa razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo. Odpiranje moderniteti, ki je med katoličani postala priljubljena po drugem vatikanskem koncilu nam skratka pri tem preseganju ne bo prav nič koristila, zaključi Kerže.