Blog Sebastjana Erlaha

Drugi vatikanski koncil v dokumentu Gaudium et spes pravi, da “Gotovo niso brez krivde tisti, ki neposlušni ukazom svoje vesti skušajo premišljeno odvračati Boga od svojega srca in se izogibati verskim vprašanjem. Vendar tudi verniki sami mnogokrat nosijo nekaj odgovornosti za to. Kajti ateizem, če ga gledamo v celoti, ni nekaj prvobitnega, marveč izvira iz različnih vzrokov, med katere spada tudi kritična reakcija zoper verstva, in sicer v nekaterih deželah zlasti zoper krščansko verstvo. Zato morejo pri tem nastanku ateizma imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo.”

Isti dokument pravi, da je velikokrat razlog za pojav ateizma protest proti zlu v svetu. Pri tem, menim, imamo tudi sami verniki velikokrat prste vmes in večkrat dajemo vtis, kot da so religije vir vojn in prepirov na svetu. Ravno danes pa sem prebral izjavo predsednika Papeškega sveta za medverski dialog, da so religije faktor miru v svetu in da tisti, ki izkoriščajo vero za kakršne koli konflikte, vojne ipd., da so to tisti, ki so izdali svojo lastno vero.

Koncil nadalje pravi, da se moderni ateizem pogosto pojavlja v sistematični obliki, ki pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršne koli odvisnosti od Boga. Po prepričanju teh, naj bi svoboda obstajala v tem, da je človek sam sebi cilj in edini oblikovalec in ustvarjalec svoje zgodovine, kar naj bi bilo, po njihovo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti. Opora takemu nauku bi lahko bila tudi s strani tehničnega napredka, ki človeku daje občutek moči. Pa tudi mimo ateizma, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve, koncil ne gre, in poudari, da privrženci takega nauka, kjer pridejo na oblast, silovito napdajo religijo in širijo ateizem na tak način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti.

In kako naj Cerkev, ki je prepričana, da priznavanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, še več, da je ravno v Bogu dostojanstvo človeka utemeljeno in dovršeno, gleda na pojave ateizma? Vsekakor ne more sprejeti take drže, ki nasprotuje razumu in skupnemu človeškemu izkustvu ter človeka odtujijo njegovi prirojeni veličini. Skuša pa Cerkev dojeti v ateistični miselnosti vzroke za tajitev Boga (o tem zgoraj) in trdi, da jih je potrebno podvreči globljemu in tehtnemu premisleku.

Za zdravilo pri ateizmu, predlaga koncil, je zares primerno podajanje nauka kakor tudi neokrnjenega življenja Cerkve in njenih udov, saj je naloga Cerkve napravljati Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina navzočega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje. To pa, po besedah koncila, dosega predvsem s pričevanjem žive in zrele vere. S tem pa smo zopet prišli do tiste točke, kjer smo kristjani velikokrat sami krivi za pojave ateizma (kar se večkrat vidi kar v konkretnih primerih v življenju), med drugim tudi s tem, da smo v temeljnih stvareh svoje vere (in tudi ostalih stvari) premalo poučeni, če pa smo, pa tega ne ponotranjimo in ne živimo ter tako ostaja samo pri neki enciklopedični načitanosti, kar pa je vsekakor premalo.

Zanimivo pri tem je, da ko berem dve knjigi, ki operirata s temeljnimi postavkami Creda, in sicer dva tako, v katoliški Cerkvi, nasprotujoča si avtorja, Hansa Kunga ter (takrat še) Josepha Ratzingerja, da v svojih knjigah (Credo in Uvod v Krščanstvo), prvi pravi, da Boga lukenj ne bi smelo biti, ker je to zloraba Boga, s tem pa tudi večkrat zloraba pojma mysterium, pri čemer mu drugi pritrjuje, namreč, da pri vprašanjih, ki se nam zastavljajo, mysterium ni noben odgovor, ampak je bolj kot ne zloraba in priznanje lastne nevednosti. Zanimivo, pa ravno slednji je preko Kongregacije za nauk vere, Kunga imel v resni obravnavi!

Že kar nekaj časa razmišljam o morebitni vsebinski prenovi Forumov RKC.si. Odkar sem postal moderator in ugotovil, da sam enostavno ne morem vsega moderirati, sem takoj, ko sem postal administrator dal pobudo o povečanju ekipe moderatorjev ter o uvedbi nekih pravil. Oboje se je zgodilo. Na tem pa seveda ni ostalo. Forum mora iti dalje. Še vedno menim, da ne dosega tistega standarda, ki bi ga moral. Še vedno je preveč razpuščen in nekvaliteten, kljub temu, da ekipa odlično dela in se maksimalno trudi.

Najbolj kvalitetna foruma, po katerem bi se morali vsaj malce zgledovati sta npr. v svetu Catholic.org forum in pa pri nas, sicer ne verski, ampak filozofski forum, Mislec.net. Osebno mislim, da nas v kvaliteti šopata tudi Mladi.net in pa Iskreni.net. Skratka, menim, da Forumi RKC niso forumi, ki bi človeka duhovno ohrabrili in mu bili duhovna hrana. Pa bi morali biti taki.

Moj prvi predlog za prenovo je bil takšen, da bolj poudarimo krščanstvo, torej nekako takole:

1. vse ostane isto
2. spremenimo opise forumov in sicer:
- Ta hip: Kristjani se odzivamo na aktualne dogodke
- Včeraj: Krščanski odzivi na dogodke, ki so za nami
- Svobodno: prosto a krščansko, ime pove vse

Za Družbo še ne vem.

3. strogo in dosledno brišemo (ali: dajemo v koš) vse, kar nima veze z opisom foruma.

Primer: če kdo hoče razpravljati, ne vem, o Satanizmu, ima forum: religioznost.

4. Če je tema off topic več kot dve strani, se jo zaklene.

5. VRNETu pošljemo besedilo (naj se ga sestavi in bom jaz poslal), da naj v pravilih potrdijo, da je blatenje Cerkve na forumih prepovedano in se bo kaznovalo po točki 10.3, kar pomeni takojšnjo izključitev s forumov.

6. Na forumu Anglistov imajo pod napisom uporabniškega imena pri postih zraven možnost, da se jim izpiše koliko opominov (warnings) ima uporabnik. To mislim, da ne bi bilo “švoh”, če naredimo tudi mi (tako je vsem javno vidno koliko opominov ima kdo).

7. Tisti “insert” v pravilih, da kdor se ne strinja z moderatorsko politiko forumov, naj zapusti forume, naj se da pod posebno poglavje pravil in sicer takoj na začetek pravil.

Osebno (in ne samo mene) me zelo moti, da veliko kristjanov, ki sodelujejo, ne sodelujejo v pristno krščanskih temah, ampak v političnih debatah, kjer se konstantno dogaja, da se prepira o komunistih in domobrancih, kar postaja utrujajoče in skorajda neznosno, zraven pa povečini ne povedo nič kaj pametnega in rezultirajo bolj kot ne v “ad hominem”. Zato sem za varianto, ki bi omejila politične debate, torej namesto sedanjih štirih podforumov (Ta hip, Svobodno, Včeraj in Družba), bi naredil za politiko samo en podforum.

Po tehtnem premisleku, sem prišel do takega predloga, ki ga nakazujem spodaj:

SKLOP: CERKEV V SEDANJEM SVETU
forumi: Cerkev doma (opis: odzivi in mnenja glede na dogajanja v Cerkvi na Slovenskem)
Cerkev v svetu (odzivi in mnenja glede na dogajanja v Cerkvi v svetu)
Cerkev v družbi (dialog med Cerkvijo in družbo, izzivi sodobne družbe)

Cerkev in kultura (dialog med Cerkvijo in kulturo)

VERA IN ŽIVLJENJE CERKVE
Verujem (opis ostane kot je že)
Sol zemlje (opis ostane kot je že)
Občestvo (opis ostane kot je)

SVETO PISMO, KATEKIZEM IN DRUGI CERKVENI DOKUMENTI
Sveto pismo (opis ostane kot je že)
Katekizem (se ne spomnim trenutno opisa)
Cerkveni dokumenti (o cerkvenih in koncilskih dokumentih ter enciklikah)

LITURGIJA
Bogoslužje (o različnih oblikah bogoslužja)
Slavimo Gospoda (o različnih duhovnih slogih znotraj krščanstva)

DIALOG
Ekumenizem (dialog med krščanskimi Cerkvami)
Religioznost (dialog z nekrščanskimi verstvi)

RAZNO
Politika (vse o aktualni politiki)
Svobodno (vse kar ne spada v druge teme in ni politične narave)*
Dobrovoljček (kar ni za nikamor)**

Seveda točki 6. in 7. iz prvega predloga ostajata.

Struktura, ki sem jo izdelal, priča, da bi forum postal bolj pastoralno usmerjen, kar je pravilno, poleg tega pa dopušča tudi zelo specifične in strokovne debate.

Za enkrat vse skupaj ostaja še v oblakih. Upam, da se premakne kaj v tej smeri, saj Cerkev na Slovenskem zasluži dober in kvaliteten internetni forum.

*in ** lahko tudi izpustimo ali nadomestimo s čim drugim.

Vedno bolj, ko razmišljam o vlogi vodstva Katoliške Cerkve na Slovenskem v času druge svetovne vojne, vedno bolj se zavedam, da gre vsekakor biti ponosen na takratno vodstvo Katoliške Cerkve na Slovenskem, ki je zmoglo ob obilici ideološkega sovraštva ene strani do druge, ohraniti trezno glavo in pristopati k posameznikom in različnim strankam kot k ljudem in ne kot k ideološkemu nasprotniku. S tem je KC na Slovenskem pokazala pravilno Božjo držo, ki ne gleda na ideološko opredeljenost posameznika, kar je naravnost občudovanja vredno. Težje je videti človeško bitje v sovražniku, kot pa v prijatelju. Takratno Cerkveno vodstvo je šlo dejansko v razbeljeno peč. Božja pota niso človekova pota in človekova logika še zdaleč ne dosega Božje logike. Vodstvo Cerkve je delovalo v popolni skladnosti s krščanskim naukom in ljubeznijo, ki jo uči naš Gospod Jezus Kristus. To uvideti pa zmore le tisti, ki z vso svojo bitjo priznava Jezusa Krisusa za Gospoda in Kralja na veke in apostol Pavel pravi Kol 3,11

V enem od videov se Kent Hovind ukvarja z evolucijo, in sicer s 100 primeri pojasnjuje zakaj je evolucija ena velika neumnost. Kljub temu, da se mogoče ne strinjam ravno s formulacijo evolucije, kot jo zagovarja Darwinova šola, je pri Hovindu očitno, da pri svojem izvajanju dela dve bistveni napaki, ki ga pripeljeta v njegove zmotne in deplasirane izjave:

1. SP razlaga, kakor pravi dokument Interpretacija Svetega Pisma v Cerkvi, besedarsko (fundamentalistično), kar je bistveno drugače, kot dobesedno. Besedarsko interpretiranje SP, po dokumentu Interpretacija SP v Cerkvi, ni interpretacija, ki bi bila znotraj Katoliške Cerkve sprejemljiva in jo dokument odločno zavrne. K temu načinu interpretacije so nagnjeni predvsem razni fundamentalistični kristjani, ki izhajajo iz protestantskih krogov (recimo Adventisti, Baptisti) in
2. pozablja, da SP ni tekst, ki bi se ukvarjal z znanstveno razlago sveta, ampak je tekst, ki se ukvarja z odnosom med Bogom in človekom in govori ter posreduje nauke za človekovo zveličanje (kar je modro ugotovil že sv. Avguštin, na katerega se je skliceval kasneje Galilei).

Kent Hovind ali njegov način razlaganja SP torej ni nekaj, kar bi Katoliška Cerkev lahko sprejela. V tem oziru Kent Hovind izpade neresen in smešen, nevreden resne pozornosti znotraj znanstvenega teološkega diskurza.

Večkrat, ko pride do kakšne teme ob kateri se razvijejo takšne in drugačne zanimive diskusije, se čudim nekakšnemu protislovnemu stanju mišljenja nekaterih subjektov. Tako sem že pred časom, ko sem z nekom razglabljal, podal opazko, da je zanimivo to, da po eni strani družba obsoja dejanja nacizma, ne obsoja pa dejanj komunizma, pa čeprav sta to ena in ista ideologija, kateri hočeta doseči višjo kasto človeške rase, le da vsaka uporablja drugačno metodo. Torej obe ideologiji sta skrajno rasistični.

Znan je primer, ko je bilo 11 letni romunski deklici, ki je bila žrtev posilstva, s strani zdravniške komisije prepovedano narediti splav, saj je v Romuniji le-ta dovoljen le do 14. tedna, naprej pa, ne glede na okoliščine, ne. Zanimivo je, da se je s splavom strinjala celo romunska Pravoslavna Cerkev in svoje strinjanje utemeljevala, češ da gre za resnično poseben primer. Družina deklice se je nato odpravila v Veliko Britanijo, kjer je poseg dovoljen.

Grozljivost celotnega dogodka je v tem, da zagovornikom splava v tem primeru, očitno ni dovolj, da je deklica že tako in tako dovolj travmatizirana kot žrtev posilstva, želijo celo umoriti otroka, ki je bil spočet in s tem naprtiti še dodatno travmo tej deklici - travmo umora. S posegom bi deklici, ki v vsej tej “šaradi” ni ničesar kriva, naredili še več škode na duši in telesu. Otroka, ki je bil spočet s posilstvom in ki ni nič kriv za svoj obstoj, naj se da tistim, ki bodo zanj sposobni skrbeti. Travma manj za deklico, travma manj za starše, ki bodo posvojili otroka in mu nudili ljubezen, ter rešeno življenje nedolžnega otroka. Bog ne nalaga človeku težjega križa, kot bi ga bil človek sposoben nositi.

Svojevrsten paradoks, ki ga znotraj vseh tovrstnih diskusij opažam pa je, da isti subjekt, ki celo pravi, da bi v določenih primerih splav moral biti zapovedan in obvezen v primerih, ko bi starši vedeli, da je njun otrok, katerega mati nosi v trebuhu, retardiran, po drugi strani obsoja zločine Adolfa Hitlerja, ki pa je dejansko zagovarjal in počel enako, kar zagovarjajo ti subjekti. Po mnenju teh, sta celo starša sama retardirana, če tovrstnega “ekscesa” ne zatreta v kali.

Zanimivo je tudi, da tisti, po mnenju katerih je zdrav in vitalen homo sapiens edini življenja vreden primerek, večkrat tudi rečejo, da če bi bili sami retardirani, da bi si pognali kakšen “šus v glavo”, če bi se zavedali svoje bede. Zanimivo pa je, da se tovrstnim retardiranim ljudem zdi, da so oni normalni, ostali pa se jim zdimo čudni. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi tovrstne subjekte, ki si jemljejo superiorno vlogo znotraj človeškega ekosistema, dali za nekaj časa delati v kakšen zavod, kjer bi se srečevali in delali s temi ubogimi ljudmi, katere prezirajo in jih celo imenujejo “mongoloidni stvori” in trdijo, da je za take največji čudež, da celo znajo držati v rokah žlico. Mislim, da bi kmalu ugotovili, da so, kljub svoji zdravi pameti, precej bolj retardirani, kot tisti, za katere skrbijo. Poglejte samo v kakšen center za avtizem! Tudi sam vam v Tržiču lahko pokažem Janija, ki je mongoloid. Toliko glasbenega znanja in ročnih spretnosti ter veselja do življenja nisem videl daleč naokrog! Pomislite samo koliko genijev bi na tak način lahko prednatalno pobili: Hawking (cerebralna paraliza), Newton (aspergerjev sindrom), Einstein (aspergerjev sindrom), Da Vinci (aspergerjev sindrom), ipd.

Ti, ki zagovarjajo zapovedanost in nujnost splavov za retardirane, trdijo, da odvisnost od drugih in stalna naivnost ni njihov ideal. Smešne ideale si postavljajo, saj je vsak človek odvisen od drugega in naiven v določeni meri skozi celo življenje. Nihče ni bolj ali manj odvisen, ampak je odvisen le na drugačen način in naiven na drugačen način.

Obsojati Hitlerja in nacizem ter se zavzemati za to, čemur v temu zapisu namenjam kritiko, je shizofrenost misli par exellence.

Kar je Jezus storil in povedal enkrat, je bilo dovolj!

Savel, ki je preganjal kristjane, je po spreobrnjenju jasno ločil, kaj je zdravi nauk Jezusa Kristusa in njegove Ecclesie. Na ta nauk je tudi večkrat opozarjal in to ne samo enkrat, ampak kar večkrat. V vsakokratnem pismu, ki ga je napisal. Če se pojavljajo herezije vedno znova, če se zastruplja zdrav Kristusov nauk, ki ga Cerkev oznanja že od svojih začetkov in katerega varuhinja je, potem je treba to jasno povedati, kot je bilo jasno povedano, da so od satana tisti, ki Jezusa Kristusa ne priznavajo za edinega Božjega sina, da so gnostiki krivoverci, kajti se ne držijo apostolskega izročila in so trdili, da imajo neko ezoterično vedenje o Kristusu, da je bil Arij v hudi zmoti, ko je po platonsko razlagal Trojico in radikaliziral kristologijo logosa. Tako je treba jasno povedati, da so New age (NA) in razna vnašanja religioznih prvin iz drugih religij v krščanstvo strup in da s tem ko to nekateri počno, dejansko s tem zanikajo, da je Kristus na križu enkrat za vselej zadostil za naše odrešenje! Nič drugega ne potrebujemo! Nobene joge, nobenih drugih tehnik ali sistemov, ki nam jih prodajajo na vsakem vogalu.

Zakaj je Jezus dejal svojim rojakom, da imajo hudiča za očeta in ne Abrahama?

Da imajo hudiča za očeta jim je dejal zaradi tega, ker so Judje mislili, da imajo zaradi Abrahama odrešenje zagarantirano, kar pa seveda ni res. Jezus je relativiziral njihovo priviligiranost in jih postavil na isto raven kot pogane, saj je za odrešenje postavil vsem enake pogoje - vero vanj! In ko je govoril o svojem poslanstvu, ki se bo končalo s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, je Peter rekel, da se to ne sme zgoditi. Zato mu Jezus reče satan, ker ni mislil na to, kar je Božje, ampak na to, kar je zemeljsko. Namreč učenci takrat še niso doumeli, da Jezusova mesijanska vloga ni v tem, da bo vzpostavil neko Izraelovo kraljestvo, kjer bo on kralj, oni ministri, in bodo imeli lastno državo, kjer bodo v njenem okviru svobodni. Tako si je večina povprečnih Izraelcev tudi predstavljala prihod mesije. Pa tudi danes si nekateri Judje tako predstavljajo in vidijo v državi Izrael prednapoved prihoda mesije.

Na kratko, kljub temu, da je ozadnje zelo obširno in zelo zahtevno, saj zahteva analizo celotnega ozadja obeh opazovanih objektov, pi čemer pride v poštev filozofija, antropologija in pa seveda izhodišča krščanstva in pa duhovnosti okolja iz katerega črpa joga, bom povzel spornost joge.

Joga je skupina starodavnih duhovnih tehnik, ki imajo svoj izvor v Indiji. Gavin Flood, dekan Oxfordskega Centra za raziskovanje Hinduizma, definira jogo kot tehnike ali discipline asketizma in meditacije, katere vodijo k duhovnim izkušnjam in globokemu razumevanju in uvidu v naravo stvarstva. Joga je poleg tega intimno povezana z religijskimi nazori in praksami drugih Indijskih religij.

Najbolj sporno, je, da joga sama izključuje oz. zanika Kristusovo odrešenjsko vlogo, ker je vpeta v antropološko paradigmo, da je človek iskrica božanskega, utelešeni Atman, ki se bo na koncu preko raznih tehnik (joga) odrešil (torej, gre za odrešenje po tehniki in ne po Kristusu) in se zlil z vseobsegajočim Brahmanom (kar je v nasprotju s krščanstvom, ki uči, da bo človek v zveličanem stanju ohranil svojo individualnost, ali kakor pravi apostol Pavel, da Ga bomo gledali takega kakršen je).

Joga je neposredno povezana z vprašanjem odrešenja. V hindujsko okolje pa spada k odrešenju vprašanje o reinkarnaciji. Že Aristotel je označil to vprašanje za pitagorejske blodnje. Bazilij Veliki l. 393, pa je o reinkarnaciji napisal:

“Izogibajte se neumnostim tistih arogantnih filozofov, ki ne zardevajo ob tem, ko enačijo svojo dušo z dušo psa in kateri trdijo, da so bili v prejšnjem življenju ženska, rak ali riba. So bili kdaj ribe? Ne vem, ampak me ni sram priznati, da v svojih pisarijah kažejo manj razumnosti kot ribe.”

Proti reinkarnaciji so govorili naslednji cerkveni očetje:

Irenej Lyonski v Adversus Haeresis
Tertulijan v Apologiji
Origen v Komentarji k Janezovemu evangeliju ter v Komentarji k Matejevemu evangeliju
Laktanij v “Epitome of the Divine Institutes
Gregorij iz Nise v Stvarjenje človeka
Ambrozij Milanski v Vera v vstajenje
Janez Krizostom v Homilijah na Janeza
Bazilij Veliki v Šest dni stvarjenja

Koncept reinkarnacije pomeni cikel odrešenja, znotraj katerega ni prostora za nikakršno Božjo milost, nikakršnega Odrešenika. Iz prekletstva večnih rojstev se rešimo z ustreznimi tehnikami (jogo) in lastnimi dobrimi deli, s čimer bomo svojo karmo ohranili čim bolj čisto. Gre torej za princip samoodrešitve. Joga je torej v principu naravnana na individuum v nasprotju s krščansko molitvijo, ki je naravnana občestveno. Individualizacijski proces vadbe joge pa ima v ozadju satanski načrt, da človeka osami in ga s tem naredi šibkega in ga odreže od občestva. Satanu se najbrž na veliko smeje, ko ima tako nebogljenega in ranljivega človeka pred seboj in ga z lahkoto odtegne od Kristusove odrešilne ljubezni. Latinci so radi poudarjali:“Ve soli!“

Kristjan pa ne potrebuje drugega, kot samo Kristusa.

Če nekdo reče, da dela jogo, je prevzel tudi način življenja, ki je z jogo skladen, kar pomeni, da se sprejema tudi celotno duhovno ozadje, ki stoji za jogo, ki pa je neskladno s krščanskim naukom.
In če nekdo reče, da dela jogo, v bistvu pa samo telovadi, laže in grdo zlorablja ime joge za telovadbo, ki pa z jogo razen mogoče kakih gibov, nima nič skupnega.

Naj vas ne zavede, kdor pravi, da je joga odlična pot, s katero lahko najdemo oz. pridemo do Boga, kajti vkolikor je Jezus iz Nazareta učlovečeni Bog, potem smo, ko smo prišli k njemu, dejansko prišli preko njega k Očetu. Ne vem točno kateri svetnik je odgovoril, ko ga je nekdo vprašal, naj mu pokaže Boga, pa mu ta odvrne:”Pokaži mi človeka v sebi in pokazal ti bom Boga.” Jezus je dejansko pokazal, da moramo biti brez predsodkov (kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen), da ne smemo biti potvorjeni (hinavci), biti v stiku s samim seboj, z bistvom tega, kar si(ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe). Dejansko moraš dobro poznati samega sebe, da si lahko pripraviš pot za Gospoda. Priti moraš do spoznanja, da si tempelj Sv. Duha (”božje” v sebi) in v skladu s temi spoznanji o sebi živeti. To pa je življenje v Jezusu Kristusu, ko končno lahko rečeš skupaj z apostolom Pavlom:”Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.” Gre se za poistovetenje s Kristusom, ali kakor je uporabljen pojem v Svetem pismu - posnemanje. Le tako, preko Njega, ki je “pot, resnica in življenje” pridemo k Očetu.

Zastrupljanje evangelija je treba preganjati z oznanjevanjem enega in edinega evangelija, ki smo ga prejeli po Jezusu Kristusu. Tudi greh preganjamo in zastrupljanje Kristusovega evangelija je greh! Nekateri so mnenja, da naj bi medreligijski dialog pomenil, da sprejemamo vse prvine in nauke drugih religij, kar pa vsekakor ni v skladu z dokumenti drugega vatikanskega koncila, ki pravi v izjavi o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev:

Torej, ko mi bo naslednjič kdo rekel, da je, ker je Jezus učil, da naj se vsi ljubimo med seboj, čisto normalno, da se vsi med sabo “dol dajemo”, bom rekel:”Veš, ti nisi v zmoti!” Ko bo naslednjič nekdo rekel, da ni kradel, ampak je samo malo iz kupa vzel, saj se itak nič ne pozna, mu bom rekel:”Ja, priden, nič se nisi zmotil. Prav imaš!” - tako očitno mislijo tisti, ki zagovarjajo mnenje, da drugim v imenu ljubezni ne smemo govoriti, da so v zmoti! Izkazovanje ljubezni do drugih je torej po njihovo zgolj in samo prijazno kimanje in sprejemanje vsega, kar pride nasproti – kako velika je človeška neumnost! Menim, in tudi Sveto Pismo je jasno, da ljubezen pomeni včasih tudi trdo in jasno besedo in odločno ravnanje.

Druga neumnost, ki jo zagovarjajo nasprotniki Kristusovega evangelija je, da bi morali vsako stvar najprej sami izkusiti in se prepričati o stvari sami. Pričevanja drugih, ki so stvari že izkusili očitno niso dovolj in so za njih prazne marnje. Tako dajejo za zgled otroke, ki kljub svarilu staršev hočejo vse poizkusiti. To primerjanje otrok z vedenjem kristjana pa seveda ni v skladu z naukom Svetega Pisma in Cerkve, saj jasno trdijo, da kljub svarilu staršev hočejo vse poizkusiti, kar pomeni neposlušnost - iz tega sledi, da kljub temu, kar reče Jezus, ga ni treba poslušati, saj je pomembno, da najprej sami izkusimo in se tako prepričamo, da nam določena stvar škodi. Po tej logiki naj torej pridno jemljimo mamila, da bomo, kljub svarilom, res prepričani, da to škoduje. Mislim, da ni treba posebej poudariti, da smo pokazali v kakšen absurd nas lahko vodi tako zgrešeno mišljenje.

Torej joga za kristjana – ne hvala!

Zahodna civilizacija je precej razumska. Temu naj bi po mnenju nekaterih ustrezala tudi podoba Boga kot Očeta. Feministična teologija pravi, da je taka podoba Boga seksistična in bi jo bilo spričo enakosti med spoloma in glede na to, da je sodobna ženska emancipirana, odpraviti ali vsaj predrugačiti. Zakaj ne kar Bog Mati? Boga seveda ne moremo opredeliti kot spolno bitje, kljub temu, da nam Ga je Jezus prikazal kot Očeta. Pa vendar ne kot strogega razumarja, ampak tudi kot čutečega Boga: Lk 15,11-32

Osebno izkustvo - V krščanstvu je na začetku vere srečanje in ne neka etična odločitev. Torej gre za osebno izkustvo. Vera izhaja iz osebnega izkustva. Vera kot odgovor na izkustvo. Ne naslanjanje na neke prazne besede, kajti črka ubija, duh pa oživlja. (prim. 2 Kor 3,6

Vera je imeti za res - Heb 11,1

Stati inu obstati - Problem vere pa ni samo razpetost med vidnim in nevidnim, ampak tudi med nekdanjim in sedanjim. Vera se zdi kot nekaj nekdanjega. V tem oziru se je skušalo dogajati nekakšno podanašnjanje ali demitologizacija. V današnjem času, ko je misel tradicije nadomestila misel napredka, je to, da se danes vežemo na nekaj nekdanjega in na to nekdanje prisegamo na nekaj trajnega… Tisti scandalum krščanske vere je ravno krščanski pozitivizem; da ima opraviti z Bogom v zgodovini, z Bogom kot človekom. Moramo si zastaviti drzna vprašanja v povezavi z vero, da jo lahko umestimo tudi v današnji čas. Verovati kot stati in umevati, torej končno, kakor je rekel Trubar - Stati inu obstati.

Credo - Pojem “verovati” pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem, tipanjem izrabljene vse možnosti, ki mu pripadajo. Ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje. Da pa to človek lahko sprejme, pa je potreben tisti korak, ki mu pravimo spreobrnjenje. To je skok v neko avanturo, v neznano, kjer te na gladini globokega morja drži samo kos lesa, medtem ko te valovi prematavajo sem ter tja. Verovati kot stati in razumeti pa pomeni opreti se na logos, torej ratio. V veri ni nekaj, kar bi bilo iracionalno. To pa je zopet težko predstavljivo in razumljivo v današnji dobi, ki gleda skozi neko tržno-marketinško logiko storilnosti in storljivosti, kjer je pomembna le funkcionalnost in koristnost, kjer pa ni prostora za logos.

Verovati, verjeti - Veruješ lahko le v nekaj, kar si z gotovostjo spoznal kot obstoječe oz. verovanje je gotovost spoznanja bivajočega. Šele ko nekaj spoznaš kot bivajoče, lahko temu bivajočemu verjameš (ali pa tudi ne).

Sokrat - V krščanski veri je tudi videti neki, kakor jaz temu rečem, “sokratizem”, to je neutrudno iskanje resnice. Temelj krščanstva, tako kot Sokratove filozofije, je postavitev človeka v odnos do temelja, do smisla, kar pa je oboje resnica, ker drugače je lahko kvečjemu nesmisel. Prizadevanje za resnico pa pomeni umevanje sveta. Torej gre za soočenje s svetom, kar pomeni, da vera ni neko slepo kopičenje nerazumljivih paradoksov. Misterij torej ne sme biti izgovor za trenutek, ko razum odpove, ampak mora biti tisto, kar omogoča verovanje kot razumevanje.

Skok v avanturo - nujno pomeni tudi prisotnost vprašanja: kaj pa če…? Ali, če se spomnimo na Janeza Krstnika, ko je bil v ječi in je poslal svoje učence k Jezusu vprašati, če je on res tisti pravi. Pred tem “kaj pa če” tako rekoč ni imun nihče. In tako vprašanje je bojda celo dobro, ker varuje pred tem, da bi svojo vero (ali ateist svoj ateizem) jemali kot nekaj samoumevnega.

Vir fotke: RTVSlo

Danes…pravzaprav že včeraj, sem bil po dolgem času (od Velike Noči) pri maši v Kovorju. Imeli smo najprej sv. mašo in nato procesijo s Svetim Rešnjim Telesom.

Opažanja:

1. Ministranti ne prihajajo dovolj zgodaj v zakristijo, zato se je do časa, ko bi se maša že morala začeti, nemogoče zmeniti glede naših opravil.

2. Nekateri pijani osebki pri maši so zelo moteč dejavnik.

3. Zaradi hitenja (ker ministranti ne pridejo pravočasno), je v zakristiji “šunder”, kar za zakristijo ni primerno (tudi sicer je klepetanja in hihitanja preveč).

4. Vedno imam občutek, da smo pri pripravah kaj pozabili.

5. Maša poteka tekoče.

6. Ljudstvo, ko poje, ne posluša kako igrajo orgle in zgodi se, da gredo orgle po svoje, ljudje pa po svoje.

7. Kljub temu, da je vrstni red za procesijo narekovan vsako leto sproti, ljudje še vedno ne vedo kako in kdaj morajo iti v procesijo (pa čeprav je bil vrstni red zopet ponovljen pred minuto).

8. Iz zgornje točke ministranti niso izvzeti, pa tudi sicer, kljub temu, da ministrirajo že nekaj let, človek dobi občutek, kot da še nikoli niso bili pri nobeni procesiji.

9. Kljub temu, da je rečeno, da naj se v procesiji poje in moli, ne pa klepeta, večina ne poje, ampak klepeta (še goveda gredo, ko se jih žene s planin v večji tišini eden za drugim!).

10. Kljub vsemu je bilo, kot vedno, lepo.

V 21. številki Družine v rubriki Naš komentar, škof dr. Peter Štumpf razglablja o etični drži medijev. V poslanici za nedeljo družbenega obveščanja je papež poudaril pomen informacij pri širjenju dobrega, ki so pomoč pri razvoju demokracije in odločilno prispevajo k širjenju pismenosti ter utrjevanju dialoga med posamezniki in narodi.

Štumpf ugotavlja, da stanje medijev v Sloveniji ni brilijantno. Mediji so napram Cerkvi precej negativno razpoloženi, saj se redkokdaj sliši s strani medijev kaj dobrega o Cerkvi. Poudarja, da obstoj Cerkve ni odvisen od nobenih sredstev ali medijev in da ima zaradi tega lahko do njih distanco. Pove, da Cerkev lahko vsakršno kritiko na svoj račun mirno sprejema (če je seveda korektna), saj ji le-ta lahko pomaga pri njenem očiščevanju. Dobronamerna kritika je vedno dobrodošla, saj nas “zbudi” iz nekega “spanca” samoumevnosti.

S nekorektno kritiko pa mediji pripomorejo predvsem k dezinformaciji. Ljudje zelo nekritično sprejemajo vse, kar berejo, vidijo in slišijo preko medijev. Za večino je to, kar so brali, videli in slišali sveta resnica.

Internet se mi zdi še posebej “čuden” medij, kar se tiče take etične drže tistih, ki preko njega širijo informacije. Ker je zelo obširen, je nek nadzor nad tem, kaj je dobro in kaj slabo, nemogoč. V Slovenskem internetnem prostoru je bila z namenom preprečevanja sovražnega govora in širjenja nestrpnosti, ustanovljena spletna stran “Spletno oko”, kjer lahko prijaviš različne sporne vsebine, katere naj bi odgovorni raziskali. Ko pride do prijave, pa dejansko nihče nič ne ukrepa. Človek dobi občutek, da bi moralo “spletno oko” iti na kak center za slepe in slabovidne!

Razni forumi, spletne strani, blogi ipd. širijo različne nestrpnosti in sovraštvo do drugače mislečih, do ljudi drugih ras, vere, ipd. Zanimivo pri tem je, da se tovrstne nestrpnosti in sovraštva “prodajajo” pod znamko svobode govora, kot da bi svoboda govora pomenila, da kjer koli, kadar koli in komur koli lahko rečeš kar koli.