Blog Sebastjana Erlaha

Zgodba se začne na pokopališču v Gradišču, kjer glavni junak Roman s svojim kolegom Rodinom ob nekem nagrobniku zagleda Lenoro, ki ga takoj osvoji. Tam naključno tudi spozna nekega skrivnostnega moža Kartnervalda, ki se naokrog vozi s črnim mercedezem.

Roman se od tega srečanja z Lenoro nič več ne “skulira”, saj mu konstantno hodi po glavi misel na njo. Z njo postane skoraj obseden. Kmalu zatem se zopet srečata in celo preživita skupaj noč, nato pa izve, da se bo Lenora poročila z nekim Krotom. Čez 9 let izve, da imata Krot in Lenora otroka, ki mu je ime Urh.

Skrivnostno dogajanje okoli Lenore, Krota in Kartnervalda, ga ženejo, da stvari razišče in dobi Lenoro končno v svoj objem. Stvar se, seveda, začne zapletati, ko skupaj s prijateljem Rodinom vohljata v okolici Gorjancev. Roman kmalu ugotovi, da njegovo raziskovanje nima opravka z navadnimi smrtniki, ampak da gre za krvoločne vampirje, ki stremijo po oblasti nad živimi.

Skratka, Mate Dolenc ponuja zanimiv koncept zgodbe, ki pa postaja tekom teksta preveč razvlečen in sploh ne grozljiv, kar bi pričakoval od vampirskega romana. Ko zgodba pride na vrhunec zanimivosti, se konča. Konec (brez epiloga) spominja na znameniti film Romana Polanskega Ples vampirjev, kar ni najbolj izvirno. Upajmo, da bo prihajajoči celovečerni film, ki ga pravkar snemajo (čeprav, kaj sploh lahko pričakujemo od Slovenske filmske industrije, če sta Kekec in Ne joči Peter še vedno najboljša filma vseh časov v Sloveniji), bolj zanimiv.

Knjiga ima 275 strani in je lahko berljiva.

Ocena: 3

Na dopustu sem dobesedno požrl knjigo, očitno še dokaj neznanega avtorja, Patricka Grahama, z naslovom Evangelij po Satanu. Knjiga je očitno njegov prvenec, saj nikjer ne najdem o njem ničesar. Kljub temu, da pa je to njegov prvenec, pa je naravnost odlična.

Gre za grozljivko, katere zgodba se začne v nekem samostanu puščavnic na severu Italije. Piše se leto 1348. Puščavnice se znajdejo sredi masakra, ki jim ga prizadene neka skrivnostna oseba oblečena v meniha. Eni od puščavnic se uspe zazidati in s tem uiti kruti usodi, ki bi jo čakala, če bi jo klavec dobil v roke.

Po uvodnih poglavjih se zgodba preseli v današnjo dobo. Cerkev je tik pred tretjim Vatikanskim koncilom. FBI agentka Rachell, ki preizkuje izginotje štirih žensk, sredi preizkovanja tudi sama skrivnostno izgine. Med tem se v amazoniji pojavljajo skrajne obsedenosti, kamor je s strani prefekta kongregacije za čudeže poslan eksorcist Carzo, jezuit, da bi te obsedenosti raziskal. Izginotje agentke Rachell, sedaj raziskuje agentka Marie Parks, ki je v preteklosti imela hudo prometno nesrečo in od takrat dalje ima sposobnosti vživljanja v žrtve, katerih umore raziskuje, poleg tega pa ima sposobnost videvati mrtve. Med preiskovanjem naleti na skrivnostnega morilca, ki je oblečen v meniha, okoli vratu pa nosi simbol pentagrama v katerem je podoba kozla. Tudi sama skoraj postane žrtev tega okrutneža. Po dolgih raziskovanjih naleti na očeta Carza, s katerim skupaj združita moči v preiskovanju tega skrivnostnega primera.

Tekom zgodbe ugotovita, da se neka skrivna ločina znotraj Cerkve, ki se imenuje Novus Ordo, hoče polastiti izginulega evangelija, ki se imenuje Evangelij po Satanu, ter razkriti laž, ki jo je Cerkev ohranjala dva tisoč let in je zapisana v omenjenem evangeliju.

Ali bo Carzu in Parksovi uspelo razrešiti primer in zaustaviti ločino Novus Ordo, ki hoče postaviti svojega vodjo na sam papežki prestol?

Skratka, Evangelij po Satanu je knjiga, ki je ne boste mogli odložiti, ko jo boste začeli enkrat brati. Knjiga, ki vam bo občasno poslala kri po žilah in srh po hrbtenici in vas tako do konca (542 strani) držala v napetosti.

Ocena: +5

Včeraj sem dokončno prebral roman Umberta Eca, Ime rože, po katerem je bil posnet tudi film s Seanom Conneryjem in Christianom Slaterjem v glavnih vlogah. Umberto Eco je italijanski filozof in pisatelj. Doktoriral je iz srednjeveške filozofije in sicer iz Tomaža Akvinskega. Njegovo znanstveno delo je vplivalo na njegova dela. Ime rože je njegov prvenec (1980), s katerim je postal svetovno znan.

Zgodba knjige se začne, ko minorit Viljem iz Baskervilla ter njegov učenec, benediktinski novic, Adson, na povabilo opata nekega benediktinskega samostana, prideta preiskovat smrt nekega meniha. Ko preiskujeta, Viljem domneva, da je šlo za samomor, a kasneje se zgodba začne zapletati, ko se tekom dni začne dogajati še več smrti. V samostanu je očitno morilec. Čim preje bo treba ugotoviti kdo, saj opat noče, da bi spričo dogodkov zadnjih dni, prišla opatija na slab glas, še posebej ne, ker pričakujejo obisk kardinala Bertnarda in znanega inkvizitorja Bernarda Guia, ki ugotovi nepravilnosti, ki se tičejo pravovernosti znotraj opatije. Dva gostujoča minoritska fratra, postaneta obsojena herezije dolcinovcov, zraven pa še nedolžno in zelo revno dekle, ki je hodilo v samostan prodajati svoje telo pohotnim menihom, da je dobila hrano za preživetje, v katero se zaljubi mladi Adson, ter se z njo tudi pregreši zoper obljubo čistosti. Viljem in Adson kmalu odkrivata skrivnosti, kar pa pomeni le, da primer ni tako enostaven, kot se zdi. Z odkrivanjem se začno pojavljati nova in nova vprašanja, pa tudi nova trupla.

Viljem iz Baskervilla je zelo racionalen. Je nekakšna mešanica med Viljemom Ockhamom in pa Sherlockom Holmesom. Knjiga je fantastično prepletena s filozofijo in teologijo, prav tako pa z zanimivimi zgodovinskimi podatki. Za branje knjige ni potrebno, da si filozof ali teolog, saj je oboje podajano zelo poljudno, tako da knjiga nikoli ne postane nerazumljiva ali celo dolgočasna. Odlično večerno ali poletno branje, katerega glavna nit je Aristotel, za vsakega ljubitelja dobrih kriminalk in trilerjev in ne pofla kot je Da Vincijeva šifra.

Knjiga ima slabih 500 strani. Priporočam.

Ocena: 5

Katero literaturo mi predlagate, da vzamem na morje?

In sicer me zanima, kaj od romanov, poezije, drame, ali še kaj drugega, bi mi predlagali?

Te dni sem končal branje romana Marka Haddona, Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa v prevodu Vasje Cerarja.

Pisec romana je študiral angleško književost, nekaj let pa je delal kot vzgojitelj duševno prizadetih. Pričujoči roman mu je prinesel ugledne nagrade.

V romanu srečamo petnajstletnega Christopherja, ki je avtist in mu njegovo ime ni preveč všeč, ker pomeni v grškem jeziku “nosilec Kristusa” (christophor), on pa bi rad, da njegovo ime pomeni njega. Rad ima matematiko in rdeče avtomobile. Ne mara rjave in rumene barve, da se ga kdo dotika. Tudi metafor ne mara, ker jih ne razume. Rad ima urejen urnik, ker se počuti tako bolj varnega.

Ko nekega večera na sosedovem vrtu najde umorjenega psa, se odloči, da bo raziskal, kdo ga je umoril in ob tem napisal detektivski roman. S tem se zgodba šele zaplete, saj prihajajo na dan takšne in druagčne skrivnosti iz Christopherjevega življenja, za katere bi mogoče bilo celo bolje, da jih nikoli ne bi izvedel. Iz obrobnega mesteca se celo, čisto sam, odpravi v London! Njegov roman pa se tudi občastno zaplete v pojasnjevanje obrobnih dogodkov.

Knjiga je lahko berljiva in bo vsekakor pritegnila vsakovrstne bralce, tako mlade, kot stare, izobražene in neizobražene. Avtor se odlično vživi v lik odraščajočega avtista. Skratka, odlično berilo za vse, ki ste gledali filme, kot so npr. Rainman ali pa dokumentarec o Keem Peaku, še posebej pa za tiste, ki ste tako ali drugače povezani z avtizmom ali pa vas avtizem tako ali drugače zanima.

Knjiga ima 280 strani.

Priporočam!

Ocena: 5