Pri založbi Atilova knjiga je izšla knjiga avtorja Romana Leljaka z naslovom Huda jama. Avtor, ki je že leta 1989 izdal prvo knjigo Teharske žive rane, pravi, da so za povojne poboje krive izključno slovenske enote, saj naj bi takrat veljalo načelo naj vsak pobija svoje.

„Za povojne zločine v okolici Celja je odgovorno izključno slovensko partizanstvo, Narodno osvobodilna borba in slovenska komunistična partija. Naredili so genocid, zaradi česar bodo za vselej zapisani na črni strani zgodovine človeštva,“ je ob današnji predstavitvi knjige dejal njen avtor Roman Leljak. Kot je dejal, je bil vse od odkritja Hude jame marca letos, predvsem jezen, saj je del politične oblasti, še posebej pa borčevska organizacija pod vodstvom Janeza Stanovnika, ves čas ponavljala, da so za zločine na Celjskem krive razne četniške in druge enote. Leljak pravi, da to ni res in poudaril, da je s knjigo, ki je nastala v treh mesecih, želel objaviti nova pričevanja, ki bi javnosti jasno povedala, da je potrebno prenehati kriviti druge za zločine, ki smo jih Slovenci naredili sami. Tisto, kar je po njegovih besedah v knjigi najbolj novo in bo verjetno povzročilo tudi največ prahu, je poimenski seznam 640 pripadnikov Knoja, ki so v Celje kot brigada državne varnosti vkorakali 10. maja 1945. Ta enota je bila po Leljakovih besedah neposredna izvajalska roka Ozne pod vodstvom Ivana Mačka Matije in so po njenem nalogu izvajali večino pobojev na tem območju. Kot je še povedal, je seznam odstopil tudi skupini kriminalista Pavla Jamnika, ki je opravila zaslišanja z večino še živečih s tega seznama, ugotovitev, da je zločine zagrešila ta enota, pa je po njegovem nedvomna. Leljak je bil oster tudi do predsednika Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janeza Stanovnika, ki mu je v knjigi posvetil celotno poglavje oz. odprto pismo, v katerem mu s pomočjo zgodovinskih virov želi prikazati, kje je bila v času pobojev v Hudi jami nastanjena črnogorska partizanska enota, ki jo sam večkrat omenja kot tisto, ki naj bi zagrešila zločine, a naj to po njegovem mnenju ne bi bilo mogoče. “Stanovnik je javno povedal, da je že takrat vedel za poboje. Če bi bila Slovenija pravna država, bi v tistem trenutku morala priti do njega skupina policistov, mu natakniti lisice in ga odpeljati, saj je priznal, da je vedel za genocid,” je bil oster avtor knjige.

Vprašanje, koliko časa bo še takšno zatiskanje oči pred resnico, je še kako aktualno. No, mogoče se nam pa v kratkem končno zgodi prvi proces v zvezi s povojnimi poboji v Sloveniji. Namreč v zvezi s taboriščem Šterntal pri Ptuju je tožilstvo vložilo ovadbo zoper nekdanjega komandanta Martina Štroglja, ki pa zanika, da bi kar koli vedel o pobojih – kakopak!

Tukaj na kratko nadaljujem razmišljanje o Uti Reinke Heinemann, ki ga lahko berete nekaj prispevkov nižje.

Ko se spustite v branje njenih knjig, boste na hitro opazili dve temeljni napaki:

1. Cerkev obravnava samo sociološko in
2. Sveto pismo bere kot knjigo zgodovinskih (ne)dejstev namesto kot teološko knjigo.

Menim, da ju ti dve (zame recimo glavni) metodološki napaki (prvo je leta 1943 dokončno ovrgla okrožnica Mystici Corporis Christi, drugo pa npr. že (vsaj) Galileo Galilei) vodita k njenim zaključkom, ki sem jih opisal v uvodnem prispevku.

Seveda pa je bistveno to, da je ona (mogoče še celo bolj od njenega kolega Hansa Kunga – tukaj gre še za mejno vprašanje njegove vere) primer kako ateistična teologija (imenujmo jo ateologija) površinsko deluje. To potrjuje mojo tezo, ki sem jo za časa preteklega študija zagovarjal, da ateist ne more biti dober teolog (za kar sem požel od svojih nevernih kolegov veliko zgražanja), ker ostaja zgolj na zgodovinsko sociološki ravni, ne more pa prodreti v čudovite globoke skrivnosti Odrešenja.

Pa ne pravim, da je zgodovinsko sociološka raven nujno slaba – že apostol Pavel pravi, da se iz tega, kar je ustvarjeno da spoznati Stvarnika – a problem je brž kot ne v tem, da so v ozadju te ravni neke paradigme, ki jih ni mogoče premakniti k nekemu napredku. V tem oziru je ta raven nujno nezadostna.

Trenutno berem njeno knjigo z naslovom Ne in amen. Uta je teologinja, ki izhaja iz Bultmanove šole, ki si je prizadevala za demitologizacijo krščanstva. Pri tem je ta teologija zagrešila usodno napako, namreč, da je absolutizirala zgodovinsko-kritično metodo razlaganja Svetega pisma. Uta Reinke Heinemann je teologinja, o kateri se danes premalo govori. Najbrž je razlog v tem, da jo je leta 1987 Katoliška Cerkev odvzela pravico do poučevanja. Bila je profesorica bogoslovja.

Njena knjiga [i]Ne in amen[/i] je nekakšno napotilo za verski dvom. V njej odseva njena “negativna izpoved vere”, in sicer: Sveto pismo je človeško in ne Božje delo, Sveta Trojica je izmislek človeka, Jezus je človek in ne Bog, Marija je Jezusova mati in ne Božja mati, Bog je ustvaril nebesa in zemljo, pekel pa so si izmislili ljudje, Izvirni greh ne obstaja, prav tako ne obstaja hudič, Krvavo odrešenje na križu je poganska religija žrtvovanja ljudi po vzoru verske kamene dobe.

Heinemannova je ostra kritičarka pokojnega papeža Janeza Pavla II in Cerkve, za katero pravi, da je le-ta leglo homoseksualcev. Za evangelije je prepričana, da so ti v večini izmislek njihovih avtorjev, zaradi česar nimajo nikakršne zgodovinske verodostojnosti. Večino odlomkov imenuje “pravljice”. Prepričana je, da je krščanstvo v svoji bolestni sovražnosti do žensk in spolnosti, Marijo razglasilo za devico, čeprav, tako Heinemannova, ta ni bila devica, saj sta z Jožefom (po njenem mnenju) imela spolne odnose. Argumentacije Cerkvenih očetov – še zlasti ostra je do Sv. Tomaža Akvinskega, ki ga imenuje za steber sovražnosti do spolnosti – da so Jezusovi bratje iz evangelija le daljni sorodniki, ne sprejema in podaja kontra argument. Po njenem se Jezusov vnebohod nikoli ni zgodil, prav tako se ni zgodilo binkošti. Ta praznik je zgolj prikladen izgovor Cerkvene hierarhije, na kateri utemeljuje svojo oblast. Juda Iškarijot je izmišljena osebnost, prav tako so izmišljeni vsi Jezusovi čudeži.

Skratka Uta Reinke Heinemann je vsekakor avtorica, o kateri se splača govoriti. Je avtorica ob kateri razmišljaš in ob kateri se vsekakor počutiš izzvan, da (ob kritičnemu branju) poglobiš svojo vero v Jezusa Kristusa.

Zgodba se začne na pokopališču v Gradišču, kjer glavni junak Roman s svojim kolegom Rodinom ob nekem nagrobniku zagleda Lenoro, ki ga takoj osvoji. Tam naključno tudi spozna nekega skrivnostnega moža Kartnervalda, ki se naokrog vozi s črnim mercedezem.

Roman se od tega srečanja z Lenoro nič več ne “skulira”, saj mu konstantno hodi po glavi misel na njo. Z njo postane skoraj obseden. Kmalu zatem se zopet srečata in celo preživita skupaj noč, nato pa izve, da se bo Lenora poročila z nekim Krotom. Čez 9 let izve, da imata Krot in Lenora otroka, ki mu je ime Urh.

Skrivnostno dogajanje okoli Lenore, Krota in Kartnervalda, ga ženejo, da stvari razišče in dobi Lenoro končno v svoj objem. Stvar se, seveda, začne zapletati, ko skupaj s prijateljem Rodinom vohljata v okolici Gorjancev. Roman kmalu ugotovi, da njegovo raziskovanje nima opravka z navadnimi smrtniki, ampak da gre za krvoločne vampirje, ki stremijo po oblasti nad živimi.

Skratka, Mate Dolenc ponuja zanimiv koncept zgodbe, ki pa postaja tekom teksta preveč razvlečen in sploh ne grozljiv, kar bi pričakoval od vampirskega romana. Ko zgodba pride na vrhunec zanimivosti, se konča. Konec (brez epiloga) spominja na znameniti film Romana Polanskega Ples vampirjev, kar ni najbolj izvirno. Upajmo, da bo prihajajoči celovečerni film, ki ga pravkar snemajo (čeprav, kaj sploh lahko pričakujemo od Slovenske filmske industrije, če sta Kekec in Ne joči Peter še vedno najboljša filma vseh časov v Sloveniji), bolj zanimiv.

Knjiga ima 275 strani in je lahko berljiva.

Ocena: 3

Na dopustu sem dobesedno požrl knjigo, očitno še dokaj neznanega avtorja, Patricka Grahama, z naslovom Evangelij po Satanu. Knjiga je očitno njegov prvenec, saj nikjer ne najdem o njem ničesar. Kljub temu, da pa je to njegov prvenec, pa je naravnost odlična.

Gre za grozljivko, katere zgodba se začne v nekem samostanu puščavnic na severu Italije. Piše se leto 1348. Puščavnice se znajdejo sredi masakra, ki jim ga prizadene neka skrivnostna oseba oblečena v meniha. Eni od puščavnic se uspe zazidati in s tem uiti kruti usodi, ki bi jo čakala, če bi jo klavec dobil v roke.

Po uvodnih poglavjih se zgodba preseli v današnjo dobo. Cerkev je tik pred tretjim Vatikanskim koncilom. FBI agentka Rachell, ki preizkuje izginotje štirih žensk, sredi preizkovanja tudi sama skrivnostno izgine. Med tem se v amazoniji pojavljajo skrajne obsedenosti, kamor je s strani prefekta kongregacije za čudeže poslan eksorcist Carzo, jezuit, da bi te obsedenosti raziskal. Izginotje agentke Rachell, sedaj raziskuje agentka Marie Parks, ki je v preteklosti imela hudo prometno nesrečo in od takrat dalje ima sposobnosti vživljanja v žrtve, katerih umore raziskuje, poleg tega pa ima sposobnost videvati mrtve. Med preiskovanjem naleti na skrivnostnega morilca, ki je oblečen v meniha, okoli vratu pa nosi simbol pentagrama v katerem je podoba kozla. Tudi sama skoraj postane žrtev tega okrutneža. Po dolgih raziskovanjih naleti na očeta Carza, s katerim skupaj združita moči v preiskovanju tega skrivnostnega primera.

Tekom zgodbe ugotovita, da se neka skrivna ločina znotraj Cerkve, ki se imenuje Novus Ordo, hoče polastiti izginulega evangelija, ki se imenuje Evangelij po Satanu, ter razkriti laž, ki jo je Cerkev ohranjala dva tisoč let in je zapisana v omenjenem evangeliju.

Ali bo Carzu in Parksovi uspelo razrešiti primer in zaustaviti ločino Novus Ordo, ki hoče postaviti svojega vodjo na sam papežki prestol?

Skratka, Evangelij po Satanu je knjiga, ki je ne boste mogli odložiti, ko jo boste začeli enkrat brati. Knjiga, ki vam bo občasno poslala kri po žilah in srh po hrbtenici in vas tako do konca (542 strani) držala v napetosti.

Ocena: +5

Včeraj sem dokončno prebral roman Umberta Eca, Ime rože, po katerem je bil posnet tudi film s Seanom Conneryjem in Christianom Slaterjem v glavnih vlogah. Umberto Eco je italijanski filozof in pisatelj. Doktoriral je iz srednjeveške filozofije in sicer iz Tomaža Akvinskega. Njegovo znanstveno delo je vplivalo na njegova dela. Ime rože je njegov prvenec (1980), s katerim je postal svetovno znan.

Zgodba knjige se začne, ko minorit Viljem iz Baskervilla ter njegov učenec, benediktinski novic, Adson, na povabilo opata nekega benediktinskega samostana, prideta preiskovat smrt nekega meniha. Ko preiskujeta, Viljem domneva, da je šlo za samomor, a kasneje se zgodba začne zapletati, ko se tekom dni začne dogajati še več smrti. V samostanu je očitno morilec. Čim preje bo treba ugotoviti kdo, saj opat noče, da bi spričo dogodkov zadnjih dni, prišla opatija na slab glas, še posebej ne, ker pričakujejo obisk kardinala Bertnarda in znanega inkvizitorja Bernarda Guia, ki ugotovi nepravilnosti, ki se tičejo pravovernosti znotraj opatije. Dva gostujoča minoritska fratra, postaneta obsojena herezije dolcinovcov, zraven pa še nedolžno in zelo revno dekle, ki je hodilo v samostan prodajati svoje telo pohotnim menihom, da je dobila hrano za preživetje, v katero se zaljubi mladi Adson, ter se z njo tudi pregreši zoper obljubo čistosti. Viljem in Adson kmalu odkrivata skrivnosti, kar pa pomeni le, da primer ni tako enostaven, kot se zdi. Z odkrivanjem se začno pojavljati nova in nova vprašanja, pa tudi nova trupla.

Viljem iz Baskervilla je zelo racionalen. Je nekakšna mešanica med Viljemom Ockhamom in pa Sherlockom Holmesom. Knjiga je fantastično prepletena s filozofijo in teologijo, prav tako pa z zanimivimi zgodovinskimi podatki. Za branje knjige ni potrebno, da si filozof ali teolog, saj je oboje podajano zelo poljudno, tako da knjiga nikoli ne postane nerazumljiva ali celo dolgočasna. Odlično večerno ali poletno branje, katerega glavna nit je Aristotel, za vsakega ljubitelja dobrih kriminalk in trilerjev in ne pofla kot je Da Vincijeva šifra.

Knjiga ima slabih 500 strani. Priporočam.

Ocena: 5

Katero literaturo mi predlagate, da vzamem na morje?

In sicer me zanima, kaj od romanov, poezije, drame, ali še kaj drugega, bi mi predlagali?

Te dni sem končal branje romana Marka Haddona, Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa v prevodu Vasje Cerarja.

Pisec romana je študiral angleško književost, nekaj let pa je delal kot vzgojitelj duševno prizadetih. Pričujoči roman mu je prinesel ugledne nagrade.

V romanu srečamo petnajstletnega Christopherja, ki je avtist in mu njegovo ime ni preveč všeč, ker pomeni v grškem jeziku “nosilec Kristusa” (christophor), on pa bi rad, da njegovo ime pomeni njega. Rad ima matematiko in rdeče avtomobile. Ne mara rjave in rumene barve, da se ga kdo dotika. Tudi metafor ne mara, ker jih ne razume. Rad ima urejen urnik, ker se počuti tako bolj varnega.

Ko nekega večera na sosedovem vrtu najde umorjenega psa, se odloči, da bo raziskal, kdo ga je umoril in ob tem napisal detektivski roman. S tem se zgodba šele zaplete, saj prihajajo na dan takšne in druagčne skrivnosti iz Christopherjevega življenja, za katere bi mogoče bilo celo bolje, da jih nikoli ne bi izvedel. Iz obrobnega mesteca se celo, čisto sam, odpravi v London! Njegov roman pa se tudi občastno zaplete v pojasnjevanje obrobnih dogodkov.

Knjiga je lahko berljiva in bo vsekakor pritegnila vsakovrstne bralce, tako mlade, kot stare, izobražene in neizobražene. Avtor se odlično vživi v lik odraščajočega avtista. Skratka, odlično berilo za vse, ki ste gledali filme, kot so npr. Rainman ali pa dokumentarec o Keem Peaku, še posebej pa za tiste, ki ste tako ali drugače povezani z avtizmom ali pa vas avtizem tako ali drugače zanima.

Knjiga ima 280 strani.

Priporočam!

Ocena: 5