Samo ljudje in zajci

papaconiglio

Ko je mojo prejšnjo kolumno Pactus Satana, ki sem jo napisal za naš portal Politikis prebral eden mojih sošolcev, me je v enem izmed odmorov med predavanji opozoril, da hodim po robu, kar se tiče kaznivih dejanj proti veri in edinosti Cerkve.

Očitek je šel seveda v smer mojega razmišljanja o vlogi papeža Frančiška v povezavi z migrantsko krizo. Kanon 1364 Zakonika Cerkvenega prava namreč pravi, da „apostata a fide, haereticus vel schismaticus in excommunicationem latae sententiae incurrit, firmo praescripto can. 194, § 1, n. 2; clericus praeterea potest poenis, de quibus in can. 1336, § 1, nn. 1,2 et 3, puniri.“ Gre torej za preprosto kazen izobčenja iz Cerkve za tiste, ki so bodisi javno odpadli od vere, krivoverce ali razkolnike. Po mnenju sošolca sam hodim po robu razkolništva. A dokler hodim po robu, je še vse v najlepšem redu. Tudi Erazem Rotterdamski, ki je bil sodobnik začetnika protestantizma Martina Lutra in je napisal ostro kritiko tedanjih razmer v Cerkvi, je hodil po robu razkolništva, a je ostal zvest Katoliški Cerkvi do smrti. Še več, ko je obiskal Rim in videl vso pokvarjenost, ki se je dogajala v vrstah najvišjih klerikov, je v njem zraslo dokončno prepričanje, da je Cerkev ravno zaradi tega, ker zavoljo teh pokvarjeosti še ni propadla, v temelju Božja ustanova. Povsem v nasprotju z Lutrom torej. Zanimivo je tudi to, da je Luter močno vabil Erazma, da bi se mu pri reformaciji pridružil, vendar ga je Erazem ostro zavrnil in posvaril z besedami, naj odneha, kajti to, kar se gre, Luter namreč, ne bo nič drugega, kot en sam velik cirkus, ki se bo končal s poroko. In res je bilo tako. Že res, da je eden naših bistvenih temeljev katoliške vere edinost s papežem in temu sam nikakor ne oporekam. Prav tako sem prepričan, da v ničemer nisem prestopil meje, če na sedanjega papeža naslavljam kritiko, pri čemer mu v ničemer ne odrekam ali dvomim v svetost njegove papežke službe, ki mu pripada kot Kristusovemu namestniku na Zemlji. Hkrati pa si seveda drznem nasloviti nanj kritiko, kar je povsem biblično utemeljeno v pismu Galačanom, ki ga je pisal apostol Pavel in je med drugim zapisal, da se je Kefu (hebrejska oblika grškega imena Peter; apostol Peter je bil prvi papež!) v Antiohiji v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja (prim. Gal 2,11). Menim, da popolnoma enako velja za katerega koli papeža v zgodovini, če je vreden kritike svojega početja. In menim, da sedanji papež Frančišek je vreden vsakršne kritike, pri čemer mi nihče ne more očitati shizmatizma, sicer lahko gladko rečemo, da je bil apostol Pavel shizmatik, kar pa bi bila za vsakega kristjana, ne samo katoličana, prehuda trditev.

Dan po tem, ko je bila na Politikis objavljena že omenjena kolumna Pactus Satana, je papež Frančišek obiskal grški otok Lezbos, kjer se nahaja največ migrantov z Bližnjega vzhoda, ki čakajo na nadaljevanje poti v Evropo. Kot je poročal Radio Ognjišče, sklicujoč se na Radio Vatikan, je bil glavni papežev namen obiska na Lezbosu prinesti tolažbo številnim migrantom, pa naj si bodo to prosilci za azil, begunci ali ekonomski migranti. Nadalje dodajajo, da papež med njimi ni nikoli delal razlik, kot to dela politika, ter da je označil migrantsko krizo za največjo katastrofo po drugi svetovni vojni, novinarjem na letalu pa je dejal še, da je njegovo potovanje zaznamovano z žalostjo, na tviterju pa je sporočil, da „Begunci niso številke, ampak osebe, imajo obraz, ime, zgodovino in kot take jih je treba obravnavati.“ V skladu s tem moramo omeniti izjavo, ki jo je papež Frančišek dal že pred časom, ko je v kritiki republikanskega predsedniškega kandidata v ZDA Donalda Trumpa – mimogrede omenimo, da so se zoper to, da bi ga volili katoliki v ZDA izrekli tudi številni katoliški intelektualci, kar je vsaj meni osebno popolnoma nerazumljivo – dejal, da kdor misli le na gradnjo zidov, ta ni kristjan. Precej drzna trditev za papeža, kajti iz dogmatike in zakramentalne prakse vemo, da kristjana ne naredi njegovo obnašanje ali zagovarjanje takšnih in drugačnih političnih opcij, temveč kristjana naredi veljavnen krst. Ker pa je Trump tudi za Katoliško Cerkev krščen veljavno, se lahko ob papeževi izjavi vprašamo, ali ni to, kar je dejal glede Trumpa v nasprotju z naukom Cerkve? Zanimivo je tudi to, da je papež Frančišek brez obotavljanja označil „begunce“ za osebe, ki imajo obraz, ime zgodovino in jih je kot take treba obravnavati, po drugi strani pa je katoliške starše, ki so se ali so odločeni imeti velike družine, brez kakršne slabe vesti označil za tiste, ki se plodijo kakor zajci. Prav zaradi tovrstne nerazsodnosti se je na spletu papeža prijela oznaka „papa coniglio“ oz. „zajčji papež“.

Poleg pravkar omenjenih kritik Trumpa in označevanja staršev z velikim številom otrok za zajce, na papeževo nerazsodnost oz. če posplošim, na nerazsodnost sedanjega pontifikata kaže tudi njegov vsegliharski odnos do migrantov – omenili smo, da papež po poročanju Radia Ognjišče in Radia Vatikan ne razlikuje med različnimi kategorijami migrantov. A to, kar ne vidi ali noče videti papež Frančišek, je očitno celo svetovno znanemu stalinistu, ki še živijo med filozofi, Slavoju Žižku. Ta namreč že večino časa migrantske krize opozarja na dejstvo, da je multikulturna družba utopija – dodajmo tu še misel, da Evropa že tako je multikulturna in da je zaton evropske multikulturnosti ravno v vdoru islama v Evropo, ki kot tak v temelju ne dopušča nikakršne drugačnosti – in da različne kulture potrebujejo medsebojno distanco. Žižek pravilno ugotavlja, da različnih kultur ne smemo dajati skupaj na silo, kajti iz tega lahko vznikne samo katastrofa. Česar torej ne razume papež Frančišek, razumemo lahko prav mi, ki smo živeli v državi, ki je bila umetna tvorba različnih kultur, ki so sobivale skupaj na silo. Rezultat je bil katastrofalna vojna na Balkanu.

Ker ima papež kot tak, to je v svoji biti, največjo oblast na našem planetu, ki je utemeljena v Božji oblasti, ima tudi temu primeren vpliv v svetu. Zato je ravnanje sedanjega papeža lahko močan anestetik katoličanom in tudi celotnemu zahodnemu svetu, ki bi nekritično postopal v soočenju z migrantsko krizo, čemur smo de facto priča. Kot pravilno ocenjuje Žižek, gre v ozadju tega za slabo vest Evrope zaradi njenega kolonializma, česar bi se morala Evropa otresti in se v soočanju z migranti militarizirati, sicer, tako Žižek, Evrope čez nekaj let ne bo več. Če bo torej Zahod s papežem Frančiškom na čelu vztrajal v poziciji med ljudmi in zajci, se lahko kaj kmalu na področju celotne Evrope ponovi izkušnja Balkana.

Pactus Satana

satan

Papež Frančišek je v času migrantske krize, ki je konec avgusta lani zajela Evropo, dejal, da bi morala vsaka župnija sprejeti vsaj kakšno migrantsko oz. begunsko družino in ji tako pomagati v njihovih stiskah in jim pomagati pri integraciji v novo okolje.

Papež je to izrekel v času priprav na razglasitev svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga katoličani obhajamo tekoče leto. Vendar, ker tega ni izrekel v moči svoje učiteljske oblasti, čemur pravimo učeno ex chatedra, katoličani ne moralno, niti pravno, nismo vezani, da se tega njegovega poziva držimo. Zato si nisem mislil, da bodo škofje po Evropi resnično zagrabili za te papeževe besede in se v to smer angažirali tako intenzivno, kot so se. V prepričanju, da temu ne bo tako, me je namreč utrdil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v času migrantske krize trezno in premišljeno pozval k previdnosti in zdravi pameti pri reševanju tega vprašanja. Poleg tega me je v tem prepričanju utrdilo dejstvo, da se po Evropi okoli migrantov z Bližnjega Vzhoda stvari vse bolj zapletajo v obliki terorističnih groženj in napadov, kot sta bila napada v Parizu in Bruslju. Toda, če pomislim, se ob besedah škofa Štumpfa ni zganil nihče od slovenskih škofov, ki bi omenjenemu škofu stopil ob bok in ga podprl, ko so ga levičarski mainstream in obskurni mediji in novinarji ter komentatorji grobo napadli, češ da je islamofob in da je s svojimi besedami gladko poteptal vrednote, o katerih pridiga Katoliška Cerkev in k njim močno spodbuja tudi sedanji papež.

Znak za alarm! In nisem se motil. Gede na zgoraj opisana dejstva ni presenečenje, da je eden od slovenskih škofov, katerega pogovor po telefonu sem naključno slišal, dejal, da ne razume stališč škofa Štumpfa in da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, ter da če tega ne verujemo, da je konec. Potem je nadaljeval, da moramo zaradi tega sprejemati vse po zgledu matere Terezije, ki je sprejemala vse, ne glede na to, ali je bil kdo hindujec, musliman ali kristjan. Seveda se je obregnil tudi ob to, da če nas je non-stop strah „beguncev“, to samo kaže na to, da nimamo nobene ljubezni, ker ljubezen (tako beremo v Svetem pismu, v 1 Jn 4,18; op. S.E.) prežene strah.

Besede omenjenega škofa sicer držijo, toda le parcialno. Toda naš problem pred katerim stojimo, ni nekaj, na kar bi morali gledati zgolj parcialno, temveč celostno, kar so omenjeni škof (namerno?) pozabili. Kakor namreč uči nauk Katoliške Cerkve, temelječ na Svetem pismu, Bog ni samo ljubezen, temveč je tudi pravičen sodnik. Pravičnost pa predhodi ljubezni oz. brez pravičnosti ljubezni sploh ni. In v medsebojnih odnosih moramo upoštevati torej ne samo ljubezen, temveč tudi pravičnost, ki je ob tem tudi ena izmed strukturalnih elementov prava. Pravo pa je vedno tam, kjer so ljudje, ali kakor je znano iz rimskega prava „ubi societas ibi ius“. Prav pravo kot tako pa je zajeto v definiciji, da je to red pravičnosti med ljudmi, ker, kakor je v encikliki Pacem in terris zapisal papež Janez XXIII, je Stvarnik red položil v bit človeške osebe (prim. Janez XXIII, Encikl. Pacem in terris, 3.). Prav ta red v medsebojnih odnosih posameznikov pa je izveden na bazi pravičnosti, ki pa je ob invaziji migrantov v Evropo v svojih temeljih ogrožena.

Škofove besede, ki sem jim bil priča, je seveda potrdil tudi članek, ki je bil objavljen na spletnem Dnevniku z naslovom Slovenska župnišča odpirajo vrata beguncem. V njem novinar Uroš Škerl Kramberger piše, da so nekatere župnije mariborske, celjske in ljubljanske škofije že pripravljene na sprejem „beguncev“. Zaenkrat naj bi šlo za sprejem petdesetih „beguncev“, pri čemer bi njihovo namestitev in integracijo sofinancirala nemška Karitas. Slovenska škofovska konferenca je tako ponudila roko državi, ki se je pred časom zavezala, da bo sprejela preko petsto migrantov, a kot navaja spletni Dnevnik, je vprašanje, ali bo država to ponujeno roko sprejela. Sam si z gotovostjo upam trditi, da se ta pakt bo izvršil. A vrnimo se malo nazaj k redu in pravičnosti.

Zgoraj omenjeno paktiranje Katoliške Cerkve na Slovenskem z državo in ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč Katoliške Cerkve na sploh, bi lahko označili z znanim ameriškim pregovorom when money talks, bullshit walks.In to v dobesednem pomenu tega pregovora. Invazija migrantov v Evropo je namreč tempirana ekonomska bomba, ki zaradi ekonomskega kolapsa, ki ga prinaša obremenitev evropskih držav s strani migrantov, lahko pomeni tudi izbruh vojne. Ekonomski kolaps se v Sloveniji v obrisih že kaže. Po tem, ko se Sloveniji, po neumni odločitvi Cerarjeve vlade, kot že omenjeno, obeta sprejem več kot petstotih migrantov, namreč ni naključje, da je ministrica za krajo otrok Anja Kopač Mrak, prišla ven z načrtom nove pokojninske reforme, po kateri bi morali delati do 67. leta starosti, potem pa bi lahko šli v pokoj. Gre za preprosto ropanje lastnih državljanov in državljank na račun tega, da bo treba preživeti migrante preko socialnih pomoči. Pričakovati gre, da to ne bo osamljen primer takšnega odiranja državljanov in državljank, temveč da bo prišlo do še bolj rigoroznih stvari, kot so na primer ukinjanje brezplačnih vrtcev, ukinjanje porodniških dopustov, nižanje plač in ukinjanje regresov, ipd.

Pri tem hudičevem paktu pa očitno, kakor je za Dnevnik povedal tajnik Slovenske škofovske konference, p. Tadej Strehovec, s papeževim naročilom, „da kot Cerkev pomagamo beguncem in državi pri njihovi oskrbi oziroma namestitvi,“ generalno sodeluje tudi sam vrh Cerkve na Slovenskem preko svoje Karitas, ki bo za velike donacije s strani nemške Karitas pomagala z vsemi mogočimi sredstvi arabskim tujcem, ki so – upoštevajmo znana naročila voditeljev Islamske države svojim borcem, naj se po šerijatskem principu takkiya, ki pomeni dolžnost zavajanja oz. laganja nevernikom z namenom pridobiti njihovo zaupanje, na poti v Evropo v vsem delajo kristjane, da bodo lažje izpolnili svoje morilske naloge – resna nevarnost za celotno zahodno civilizacijo, med tem, ko mnoge slovenske mlade družine nimajo stanovanj in se komaj preživljajo skozi mesec.

Prihodnost takšne Evrope h kateri torej poziva tudi papež Frančišek in mu nekritično sledijo različne škofovske konference je duhovni halal civilizacije, ki predhodi, kakor vidimo po dejanjih ISIS-a, praktičnemu halalu. Ko bo zastava ISIS-a plapolala s kupole bazilike svetega Petra v Vatikanu in bo papeževa oddrobljena glava v rokah muslimanov služila za bahanje Alahove zmage nad Jahvejem, bo za Evropo in njeno krščanstvo morda že prepozno.

Patra Cestnika tegobe

tegoba

Za patra Branka Cestnika, pripadnika reda klaretincev, sem prvič slišal leta 2001, ko sem začel svoj študijski pohod teologije. Že takrat je bil izjemno priljubljen med katoliško populacijo, zlasti mlado, bil pa je tudi administrator (urednik) spletnega portala Forumi.RKC.si. Tam sem dlje časa sodeloval tudi sam in kmalu, ko se je Cestnik poslovil od mesta administratorja, prevzel njegovo funkcijo in s tem naredil prve resnejše korake tudi k moji prepoznavnosti v državi.

Kot študentu teologije mi je bil Cestnik nekakšen vzor katoliškega teologa in intelektualca, kajti znotraj, ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč tudi države nasploh, si težko našel človeka, ki bi bil tako načitan in sposoben to svojo načitanost tudi dejansko smiselno in sistematično artikulirati v javnih diskurzih. Praktično ni bilo področja, ki bi bil za Cestnika tabu, kar tudi po mojem prepričanju, za teologe ne bi smelo obstajati. Teologi bi morali obvladati praktično vsa področja javnega diskurza, od teologije, filozofije, politike, etike, prava… In pojem tega je pater Cestnik bil v tistih časih. Veliko stvari sem se naučil od njega, v čemer mu moram dati vse svoje priznanje.

Medtem, ko sva bila s Cestnikom, to zagotovo, dolgo časa tudi v politični misli na istem polu, kajti Cestnik je v času, ko je bil še zelo mlad, doživljal represije komunističnega sistema na lastni koži. Takrat je bil, kakor sam rad pove, zagrizen socialist. Kasneje se je šele spreobrnil in zaslišal klic v duhovniški poklic. A v zadnjem času se zdi, da v njegovo misel spet vse bolj prodira tista njegova zagrizenost za socializem. To namreč lahko vidimo v dveh segmentih.

Prvi je ta, da Cestnik v času, ko k nam v Evropo prodirajo horde pretežno muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, na veliko zagovarja tezo, da moramo beguncem pomagati. To sicer drži in k temu, se razume, spodbuja tudi sedanji papež Frančišek. Cestnik pri tem opisuje svoje dogodivščine v zvezi z begunci iz Bosne in Hercegovine, ki so v devetdesetih letih bežali iz njihove domovine zaradi balkanske vojne. Toda pri tem pater Cestnik pozablja prav dejstvo, da je v tem primeru nevarnost mnogo večja, kot je bila oz. je praktično ni bilo v devetdesetih letih. Med temi migranti vsekakor so določeni begunci, vendar so tudi določeni teroristi, kar se je izkazalo v primeru Pariza, kjer so bili med teroristi prav migranti, ki so v Evropo prišli preko migrantskega vala preko Slovenije. Prepoznavne metode, po katerih bi vedel, kdo je terorist in kdo ni, pač ne obstajajo. Tu se ne postavlja vprašanje samo Cestniku, temveč tudi celotnemu katoliškemu svetu, vključno s papežem Frančiškom na čelu, ali bi morali zaradi nekaj beguncev resnično v nevarnost spravljati celotno zahodno civilizacijo? Menim, da ne, ter da to sploh ni temeljna evangeljska drža, kar je izpričano tudi v samem Katekizmu Katoliške Cerkve, v katerem je v bistvenih točkah povzet celoten nauk Cerkve, ki se ga držimo katoličani.

Drugi segment pa je ta, da Cestnik že nekaj časa v javnost lansira izjave v zvezi s prvakom

SDS Janezom Janšo, za katerega meni, da bi moral izstopiti oz. se upokojiti od politike. Tako je to ponovil v prejšnji številki tednika Mladina, s čimer je dvignil precej prahu med slovensko t.i. desnico (opozoriti moramo, da je uporaba levica in desnica v slovenskem političnem prostoru neprimerna, ker Slovenija še ni dosegla konca tranzicije, skozi katero bi postala zdrava demokratična država, kjer so takšne politične delitve na levico in desnico tudi dejanske, medtem, ko pri nas lahko govorimo le o komunistični kontinuiteti in slovenski pomladi). Menim, da ima pater Cestnik, tako kot vsak drugi duhovnik in tudi Cerkev na splošno, pravico do svojega mnenja in videnja stvari. Prav tako mi ničesar ne pove podatek, da je Cestnik dal intervju za skrajno komunistično glasilo Mladina, kajti pomembno je, kaj je omenjeni pater povedal. Vsekakor pa je zanimiv tudi „timing“ v katerem se je intervju znašel. Šlo je namreč za dan pred velikim vseslovenskim shodom na Trgu republike v organizaciji Zbora za republiko, SDS, NSi in SLS, na katerem je prav tako s svojim neprimernim (morda celo provokatorskim) govorom izzivala predsednica NSi Ljudmila Novak, s čimer si je prislužila upravičene žvižge iz domoljubne publike. Jasno je torej, da je šlo pri vsem skupaj za orkestriran poskus diskreditacije sobotnega shoda, ki je pokazal, da je Janez Janša s svojo SDS še vedno izredno močan antipod zlem silam Kučanovega diktatorskega režima in da upanje za to, da se Slovenija dokončno osvobodi izpod tega jarma, še vedno realno obstaja in kakor Demoklejev meč visi nad vratom pretkanega Murglčana.

Ker je Cestnik okusil zlo komunističnega režima že kot mladostnik, se človeku vsaj čudno zdi, kako je mogoče, da danes ta ista oseba reče, da bi moral eden glavnih osamosvojiteljev države od komunistične Jugoslavije, narediti desnici uslugo, se je usmiliti in izstopiti iz politike. Dejstvo je, da bo Janša šel iz politike takrat, ko bo želel sam in ne takrat, ko mu bodo ali bomo to narekovali drugi. Poleg tega je pater Cestnik dejal, da očitno katoličani v Sloveniji bolj kot papežu Frančišku sledijo Janezu Janši. Kot da Cestnik ne bi poznal razpoloženja znotraj svojih vernikov, ki je že od začetka naše osamosvojitve jasno, da bolj teži h Kučanu kakor pa k Pučniku. Ljudje pač gredo v nedeljah k sveti maši, nato pa na volitvah obkrožajo večinoma tisto, kar jim je servirano iz Murgl. In kot da Cestnik ne bi vedel, da je v prvi vrsti, tudi po učenju Cerkve same, ki ga je prevzela po blaženem angleškem kardinalu iz 19. stoletja, Johnu Henryju Newmanu, katoličan slediti svoji lastni vesti, ki je po Newmanu (to učenje je najbolj zajeto v izjavi o svobodi veroizpovedi v dokumentih drugega vatikanskega koncila) prvi Kristusov namestnik na Zemlji. In kot tretje, kot da Cestnik ne bi poznal Svetega pisma. Če se namreč boji, da bi Janša slovenskim katoličanom postal ali pa da je že postal nekakšen malik oz. zlato tele, moramo jasno povedati, da Jezus nikjer ni „cvilil“, da morajo farizeji in saduceji (dve judovski versko-politični stranki tedanjega časa) zamenjati oz. upokojiti Mojzesovo postavo, ker so se preveč „ogreli“ za njo in jo preveč absolutizirali. Ne, Jezus je rekel, da ni prišel odpraviti postave, ampak jo je prišel dopolnit (prim. Mt 5,17).

Je pa vprašanje, kaj stoji v ozadju takšnega Cestnikovega razmišljanja v zadnjem času, glede na to, da je bil vedno nekakšen zagovornik slovenske pomladi. Je ta „mindtwist“ povzročila kakšna nam še neznana afera, s čimer še delujoča udbomafija drži Cestnika v šahu? Če je ta možnost realna, potem vsekakor mora biti kaj bolj resnega, kot so znane govorice o afer z znano nekdanjo TV voditeljico Sašo Einsiedler. In če je Cestnik spoznal že v mladosti način komunistične „igre“, potem ni jasno, kako to, da je sprejel način njihove igre, saj bi vendar moral vedeti, da ga bo Kučan zavrgel kot predlanski sneg takoj, ko bo zanj postal neuporaben, pri čemer morebitna afera, če ta seveda obstaja, ne bo ostala skrita javnosti.

Morda pa je vse skupaj le podvrženost današnjemu duhu časa, ki veje v Sloveniji tudi znotraj Katoliške Cerkve. In to ne samo med laiki, temveč tudi med kleriki, celo med škofi. Gre za duha vsegliharstva in v-uh-me-pišarstva, kar se tiče stanja naše države in politike. Če je temu tako, računam, da bodo tako duhovniki kot tudi škofje prvi, ki bodo tudi na simbolno-duhovni ravni živeli to, kar se zahteva od njih za duhovniški poklic, to pa je, da so normalno spolno zreli fantje oz. možje. Po domače rečeno, da imajo jajca, da živijo Kristusov evangelij, če tudi bi jih to stalo lastnega udobja in celo življenja, saj je Jezus Kristus jasen v tem, ko pravi: „Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako“ (Jn 13,15). Jezus pa sveta ni odrešil v udobju kavča, temveč v trpljenju in smrti, v neudobju na križu, mar ne?

Terorizem je posledica bolnega uma

ISIS-Released-Map

Teroristični napad na bruseljskem letališču, ki je terjal precejšnje število smrtnih žrtev, hkrati pa še večje število ranjenih, med katerimi je tudi slovenski diplomat, zahteva temeljit premislek, brez kakršnega koli olepševanja stvari.

Apostol Pavel v svojem prvem pismu Tesaloničanom piše, da pri svojem oznanjevanju evangelija tesaloniški Cerkvi ne izhaja iz zablode, nečistih nagibov, zvijačnosti, temveč iz dejstva, da oznanja, kakor ga je Bog imel za vrednega, pri čemer se ne ozira na to, da bi ugajal ljudem, ampak Bogu. Iz tega sledi, da ni nikoli govoril tako, da bi se komu prilizoval, ali da bi ga pri tem vodil pohlep (prim. 1 Tes 2, 3-5). Tega se bomo držali tudi v pričujočem zapisu. Za kaj takšnega pa je potrebna prav drža svobodomisleca, ki je po Nietzscheju tisti, ki misli drugače, kot se od njega pričakuje in je v tem izjema, medtem, ko so nesvobodni duhovi pravilo. In prav ti slednji svobodomislecu očitajo nagibe, ki jih v pismu Tesaloničanom zavrača apostol Pavel. Ta očitanja pa po Nietzscheju govori le zlobnost, ki še sama ne verjame temu, kar govori, govori pa, ker hoče le škodovati (prim. F. Nietzsche, Človeško prečloveško, Slovenska matica, 2005, 157-158). V primeru migrantske krize in z njo povezanega terorizma s strani islamske države, gre za nesvobodne duhove, ki jih z eno samo besedo imenujemo socialisti. Medtem, ko svobodomisleci zahtevajo razloge, so iskalci resnice, pa socialisti kot nesvobodni duhovi, zahtevajo zgolj verovanje, s čimer so zapadli prav pod kritiko njihovega Marxa, ki pravi, da je religija opij za ljudstvo. Kljub temu, da prisegajo na dialektični materializem, pa živijo nekakšno poduhovljeno stanje lažnivosti, virtualnega življenja, ki nima nobenega stika z realnostjo, ali kakor bi rekel Marx, so alienirani od življenja kakršnen je. Zato ni nič presenetljivega, da je Nietzsche v Volji do moči označil socializem za produkt bolnega uma. Toda mi gremo lahko še korak dlje – socialistična miselnost je okužila tudi mnoge, ki se nimajo za socialiste. Imajo se za svobodne duhove, a kdor je pod stalnim močnim vplivom opijatov, se mu slej ko prej začno pojavljati duševne bolezni, pri tem pa tudi halucinacije, v katerih vidi realno stanje takšno, kakršno ni.

Prav to pa je razlog migrantske krize in pričujočih terorističnih napadov v Evropi, ki so se zgodili v zadnjem času. Marksistična alienacija od realnega stanja, ki v vsej svoji religiozni zadrogiranosti ni uspela videti, s kom ima opravka in je iz svojega zgodovinsko definiranega sovražnika, ki se je v preteklosti v Evropi manifestiral kot Turek, napravila begunca, prijatelja, ki potrebuje vso pomoč Stare gospe, v skladu s svojo bolno naravo pa označilo vse, ki smo bili sposobni realnosti gledati iz oči v oči in na morebitne pogubne posledice tudi opozorili, začela označevati za rasiste, fašiste in naciste, v čemer so teroristi islamske države dobili pravo teroristično pomoč. Zato terorizem v Evropi poteka na dveh ravneh, pri čemer je prva in bistvena raven prav v evropskem človeku, ki podlega socialistični bolezni, druga pa na ravni borcev islamske države.

Zato je pravi razlog terorističnih napadov, ki smo jim priča v Evropi v zadnje nekaj več kot pol leta, v protiživljenjski drži oz. želji ustvarjanja popolne družbe, kjer bi vsi imeli vse in vsi skrbeli za vse, kar pa nujno vodi v ekonomsko-moralno-družbeni propad, ker so tovrstne politične ideje antiantropološke. Refugees welcome je zato fraza, ki označuje temeljno evropsko mentaliteto smrti, je fraza, ki pomeni dolgoročni samomor evropske civilizacije.

Terorizem, ki je torej prizadel Pariz in Bruselj, ima svoj temeljni vzrok v popolnoma neprimerni evropski migracijski politiki, preko katere bi se večina evropskih političnih elit rada igrala humanitarce s teroristi, ki sami sebe imenujejo begunci, medtem, ko prav zaradi takšne blodnje omenjenih elit umirajo nedolžni ljudje. Zato je popolnoma nerazumljivo, da je za teroristične napade prevzela odgovornost islamska država, kajti ta opravlja zgolj to, kar si je zadala kot svoje poslanstvo, ki izvira iz Korana in Šarije, torej iz temeljnih elementov islamske oz. muslimanske kulture. Tisti, ki bi morali prevzeti odgovornost za teroristične napade oz. da islamska država v Evropi sploh počne, kar počne, danes po napadih na veliko izražajo svoja sožalja svojcem žrtev napadov, ki so jih v svoji izrojenosti povzročili prav oni sami. Rešitev za to težavo smo v preteklosti že nakazali – brezkompromisni boj z zlom, ki nas obkroža in nas ogroža. Brez izbiranja sredstev.

Krščansko, prekrščansko

Ekspozicija na aforizem št. 35

Gre za parafrazo Nietzschejevega dela z naslovom Človeško, prečloveško. V aforizmu št. 35 se pojavi ta sintagma in sicer, ko spregovori o prednosti psihološkega opazovanja. Nietzsche tu zapiše, da so „v prejšnjih stoletjih [so] verjeli, vedeli, da razmišljanje o človeškem, prečloveškem – ali psihološkem opazovanju, kot se temu pravi učeno – sodi k sredstvom, s katerimi si lahko olajšamo breme življenja, da nam utrjevanje te veščine zagotavlja prisebnost v težavnih situacijah in možnost pogovora sredi dolgočasne okolice.“ To nam, ugotavlja Nietzsche, v najtežavnejših situacijah v našem življenju pomaga, da se pri tem počutimo bolje. Toda, se sprašuje dalje, zakaj se je to pozabilo? Zakaj se v Evropi kaže revščina psihološkega opazovanja? Skušali bomo razmišljati prav o tem človeškem, prečloveškem, ki se kaže v duhu Evrope, da bi se danes in v prihodnje lahko počutili bolje.

Klinična shizofrenost kot stanje pogube

Evropa v svojem bistvu temelji na filozofski miselni tradiciji grške filozofije in versko-kulturni tradiciji krščanstva, torej sta temeljni antropološki komponenti Evropejca. Toda, ali se ta dva temelja, ki sta zgradila sodobno evropsko civilizacijo ne kažeta kot zelo trhla? Mar teza Jamesa K. A. Smitha (Desiring the Kingdom in Imagining the Kingdom), da je človek po svojem bistvu liturgično bitje, ki obiskuje bogoslužje z namenom, da ga formira, od česar je odvisno, kakšen bo njegov pogled na svet, ne naleti na svoje diametralno nasprotje, deformacijo? Mar nista hčeri Grčije (demokracija) in krščanstva (človekove pravice) postali strup za Evropo? Po bogati dobi antike, razcveta univerz, znanosti in znanstvene metoda v srednjem ter renesanse v novem veku, je Evropa začela v času moderne in postmoderne dobe, času ošibljenega uma in neskončnih variant pluralizma zapadati v stanje rahitičnosti in dekadence. Še posebej se je to zgodilo s tem, ko je Evropa, ko je sprejemala svojo ustavo, formalno spodkopala enega svojih dveh temeljev s tem, ko se v ustavi ni omenilo krščanskih korenin Evrope. Formalno pravim zato, ker se je Evropa sicer od Lutrovega cirkusa, kakor bi rekel eden največjih humanistov v zgodovini stare celine, Erazem Rotterdamski, preko razsvetljenskih idej, razvojem znanosti, s tem pa logičnega pozitivizma, močno sekularizirala, do te mere, da je iz svoje srede preprosto izrinila krščanstvo. Neformalno pa smo pri tem v nekakšnem paradoksalnem, shizofrenem – v kliničnem smislu – stanju. V svoji podzavesti ima Evropejec očitno še močno zakoreninjeno krščanstvo. Temeljni dokaz za to je aktualna migrantska kriza in močan podzavesten krščanski odziv mnogih Evropejcev z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu, ki so migrantom z Bližnjega vzhoda dali močno sporočilo v obliki „refugees, welcome“ in katerega prve uničujoče rezultate smo lahko videli že na večih mejnih prehodih in državah, ki so jih migranti prečkali, kjer je prihajalo do izgredov, uničevanj, onesnaževanj, itd. Najbolj smrtonosnen rezultat omenjene geste, s katero smo odprtih rok v svoja nedrja sprejeli na sto tisoče pripadnikov islamske religije, ki ima že vse od Mohameda dalje zgolj željo po nasilni ekspanziji, pobijanju „nevernikov“ in podrejanju ne-islamskih narodov „mogočnemu“ Alahu, saj islam prav v svojem bistvu je religija podrejanja Koranu in Šariji, pa je bil do zdaj teroristični napad v Parizu, ki se je zgodil minuli petek in v katerega so bili vpleteni določeni ljudje, ki so z migrantskim valom prišli v Evropo tudi preko naših krajev.

Krščanstvo kot glavni krivec za pariški pokol?

Iz dosedanjega premišljevanja se zdi, da je prav krščanstvo kot temeljni kamen človekovih pravic in svoboščin ter svojo človekoljubno pretenzijo glavni krivec za dogodke zadnjih nekaj mesecev. Vendar ni. Kdor bi trdil kaj takšnega, bi mu morali očitati revščino psihološkega opazovanja. Glavni krivec je namreč tisto, kar gre, lahko bi rekli, „onkraj“ krščanstva, kar se nam kaže kot preveč krščansko in ki krščanstvo pahne v nerealno budistično-pacifistično utopijo, nekakšen idealistični nihilizem, ki zanika vsakršen realizem, ki je lasten krščanstvu. In napad v Parizu je zgolj posledica tega sodobnega evropskega bega pred krščanskim realizmom. Ker so se razni pozivi in dejanja s strani politike in civilne družbe, da bi v zvezi z migrantsko krizo delovali preventivno, z raznimi ograjami na schengenski meji, kot npr. na Madžarskem, z vojaško-policijskimi posegi, ipd. apriori označili kot nacizem, fašizem ali ksenofobija in se takšne obsodbe nadaljujejo tudi po Parizu, Evropa pa po izkušnji druge svetovne vojne, Hitlerjevega nacizma in Mussolinijevega fašizma, kot tudi Stalinovega in Titovega komunizma na takšne obtožbe reagira z neutemeljenim strahom pred temi obtožbami, se zdi, da se glede ustreznih rešitev vrtimo v začaranem krogu.

Soočenje s smrtjo kot gonilo za življenje v celoti

A tu moramo postaviti drzno in provokativno tezo, namreč, da je bil teroristični napad v Parizu za Evropo nekaj absolutno dobrega. Kaj nas navaja k na videz absurdno nori tezi? Tu nam odgovor lahko poda Aristotel novodobne filozofije, Martin Heidegger, ki v svojem delu Bit in čas, ki ga francoski filozof Emmanuel Lévinas, kljub kritičnosti do Heideggra, označi za eno najlepših filozofskih del, med drugim obravnava bit, ki je navzoča v času, v svetu in se v eksistenci človeka kaže kot tu-bit. Ker je bit, s tem pa tudi tu-bit časovna, jo Heidegger označi tudi kot „Sein zum Tode“, kar pomeni, kakor bi rekel Sartre, biti za smrt. Danes se morda zdi govoriti o smrti precej morbidno, saj smo smrt tako rekoč popolnoma tabuizirali. Umrlih svojcev nič več ne pustimo ležati doma, ampak jih postavljamo v mrliške vežice, namesto osebnega stika s truplom pokojnika, se na pogrebih poslavljamo od neosebnih žar, tudi biti ob umirajočem doma ali v bolnišnici nam ni več blizu. Toda naša smrtnost spada k naši realnosti. Bit (tu-bit) je umrljiva prav zato, ker je časovna. V pariškem terorističnem pokolu smo se ponovno srečali z najbolj brutalno obliko smrti. Na dogodek se je odzval ves svet. Ves svet je bil šokiran nad nasilnostjo dejanja. Če zvedemo Heideggra s posameznika na kolektivno, lahko rečemo, da je v pričo dogodkov v Parizu, ves svet padel v stanje tesnobe, ki pa jo Heidegger razume kot najbolj pristno človeško izkustvo, saj tesnoba tu-bit privede pred resnico same sebe. Ko se torej tu-bit v stanju tesnobe sreča pred golim sebstvom, bodisi na osebni ali kolektivni ravni, lahko pride do prečiščenja umevanja samega sebe. To od nas zahteva določeno poglobljeno refleksijo, psihološko opazovanje, o katerem govori Nietzsche, kdo smo mi sami, kje smo in kam smo namenjeni. Vse to pa se po Heideggru dogaja v odnosu tu-biti do svoje lastne smrti, ki ni, kakor je mislil Epikur, nekaj, kar šele mora priti, temveč je že danes tu in sicer kot najbolj skrajna možnost, od katere so odvisne vse druge naše možnosti. Zato je teroristični napad v Parizu za Evropo možnost, da v stanju svoje tesnobe, v soočenju s svojo lastno minljivostjo začne svoje možnosti udejanjati v drugačnem obzorju in spremeni smrt v gonilo življenja in ga zaživi v celoti.

In videli boste Sina človekovega!

ISIS-Released-Map

V dneh od „usodnega“ avgusta, ko sem na tviterju, tik pred invazijo „beguncev“ v Evropo zapisal, naj se jim dovoli približevanje na petsto metrov od meje, kar jih gre bližje, naj se jih (če bi bilo to potrebno) postreli, ne glede na to, ali gre za muslimane, kristjane, ženske, otroke, starce, ipd., zaradi česar se je nad mano zgrnila cela plejada obtožb in grobih medijskih in drugačnih napadov, pri čemer mi je Združenje novinarjev in publicistov odvzelo Meškovo priznanje za posebne medijske dosežke (2013) in sem ostal brez članstva v stranki SDS (prav po udbaško se je zrolalo namreč Občinskemu odboru SDS Tržič zaradi notranjega obračunavanja s političnimi nasprotniki), znani intelektualni vakuum slovenske publicistike Boštjan M. Turk pa je na POP TV označil moj predlog reševanja krize (Evrope!!!) celo za „genocidne težnje“, se kaže, da sem žal ponovno imel prav. Zato teroristični napad v Parizu za tiste, ki smo vedeli, s kom imamo opravka, ni niti najmanjše presenečenje, temveč je logična posledica vsega dogajanja.

Savdska Arabija in Katar sta vse te množice ciljno usmerila v Evropo, saj je temeljna islamska težnja po tem, da zavojujejo Evropo stara že vse od začetka islama kot takega. Prav tako pa so po arabskih oz. islamskih državah, kot je pred leti svaril že p. Peter Vrabec, ko je v teh državah delal kot prevajalec in se naposlušal pridig v njih mošejah, o zavojevanju in osvojitvi Evrope pridigali že vsaj pred več desetletji. Danes se brilijanten načrt takšnega osvajanja našega starega kontinenta izvaja. A Evropska politika je (edini, ki je od začetka resno jemal moja svarila, je bil madžarski premier Viktor Orban) ob vseh teh jasnih znamenjih še vedno zaslepljena od strahu pred očitki o fašizmu, nacizmu, zaslepljena od zlaganega sijaja demokracije in človekovih pravic. Celo tako zaslepljena, da se v stanju popolne vojne, na primer Slovenija sprašuje, kdaj in v kakšnih primerih policija lahko uporabi strelno orožje ter se pojavi problematizacija oborožitve vojske na naših mejah, na katerih se izvaja biološki napad na Evropo. Ne slepimo se; ti „begunci“ so okupator. So dehumanizirana, organizirana horda barbarov, ki pod okriljem Savdske Arabije in Katarja kot človeško (biološko) orožje, izvajajo zavojevanje naivne stare celine. Proti orožju pa se ponavadi branimo z orožjem, sicer smo izgubljeni.

Situacija, v kateri smo, zahteva postavitev vprašanja – zakaj smo tu, kjer smo? Kdor je bil danes pri sveti maši in je poslušal Božjo besedo in evangelij, je lahko dobil jasne odgovore, ki kažejo znamenja časov. Jezus namreč v današnjem evangeliju (Mr 13, 24-32) napoveduje veliko stisko, ko bo sonce otemnelo in luna ne bo več dajala svoje svetlobe. Da bodo zvezde z neba in se majale nebeške sile. Simbolika je več kot jasna in aktualna danes. Velika stiska pomeni hudo gospodarsko-finančno krizo, po kateri bo sonce otemnelo. V Evropi je krščanstvo otemnelo, kajti Ustava EU ni hotela priznati krščanstva kot enega dveh stebrov na katerih sloni evropska civilizacija. Evropa se je s krizo in prihodom „beguncev“ zelo zamajala, znamenje Evrope pa so prav nebeške sile, dvanajst zvezd. Toda Božja beseda daje obilico tolažbe. „In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo,“ (Mr 13,26) nadaljuje evangelij. In res. Že se dogaja, da na Bližnjem vzhodu mnogi muslimani množično prestopajo v krščanstvo. Treba je vedeti, da je vsakršni pogrom nad krščanstvom v zgodovini bil vnaprej podpisan poraz napadalca. V tem primeru islama, ki s krvjo krščanskih mučencev seje seme novih kristjanov. Slava Sina človekovega se razodeva. In v Sinu človekovem je edina rešitev tudi za stari kontinent. Jezus namreč v evangelijih ob začetkih svojega javnega delovanja kliče k spreobrnjenju (gr. metanoia) in veri v evangelij (prim. Mr 1,15) in poudarja, ko ozdravlja in izganja demone, da je vera tista, ki rešuje (prim. Mt 9,22;Mt 15,28; Mr 5,34; Mr 10,52; Lk 7,50; Lk 8,48; Lk 17,19; Lk 18,42). Vera v Jezusa Kristusa, ki je edina pot, resnica in življenje, nihče pa ne pride k Očetu, razen po Jezusu Kristusu (prim. Jn 14,6).

Prestop torej k radikalnemu krščanskemu realizmu in opustitev vsakršne romantične iluzije o krščanstvu, demokraciji in človekovih pravicah. Preskok od zgolj „ora“ k benediktinskemu „ora et labora.“ Psalmist nas namreč spomni, da Bog ne bo “svojemu svetemu (ne boš) dal gledati trohnobe.“ (Ps 16,10)

Je morda vendarle čas za Kanta?

Angela Merkel je odlična političarka. O tem ni dvoma. A se zgodi, da tudi odlični ljudje včasih kakšno stvar resno zajebejo. In Angela Merkel je tokrat resno zajebala. Do fundamenta.

Seveda govorim, kot že v nekaj zadnjih svojih spisih, o odnosu do migrantske krize, ki se kot fenomen vse bolj kaže v smeri popolnega razkroja Evrope oz. invazije te utrujene stare in senilne gospe s strani vitalnih mladih Mohamedovih vojščakov. Da so begunci, so dejali, in Merklova je prva pokleknila pod težo tako opevanega evropskega humanističnega duha, ki je v teh dneh vse prej kot duh nečesa dobrega, ampak bolj duh, ki nas je uklenil v nekakšne satanove verige iz katerih se nikakor ne moremo rešiti. Z izjemo Madžarske, katere premier Viktor Orban zoper islamizacijo Evrope bije osamljeno bitko.

A kot rečeno, stvar se kaže povsem drugačna, kot je bila mnogim videti na prvi pogled. Tako (samo)opevani ubogi begunci so iz dneva v dan, na mejah naših sosednjih držav postajali vse drugo, kot zgolj ubogi begunci. Izgredi, kot so bili napadi na policiste, civiliste, obmetavanje s kamenji, uničevanja, umori, posilstva in drug kriminal, so eskalirali tudi v notranjosti Evrope, kot je bilo v Nemčiji, Švedskem, Franciji, itd. Napovedi ISIS o tem, da imajo v Evropi infiltrirano več tisoč glavo množico svojih ljudi, ki samo čakajo na njihovo povelje, se je začelo kazati kot resnega upoštevanja vredno svarilo. Še več, v zadnjem času iz Nemčije prihaja vse več informacij, da se stanje močno zaostruje, da imajo Nemci priseljencev poln kufer in da je situacija že povsem na meji državljanske vojne. Stanje, ki ga je, bodisi zaradi svoje krščanske vneme po ljubezni do bližnjega (seveda s povsem samosvojo interpretacijo te ljubezni), bodisi zaradi sledenja svojim gonom (vsaj teoretične ekonomske in demografske koristi za Nemčijo), zakuhala Merklova. Stanje, ki se vsekakor ne bo dobro končalo, če bo šlo tako naprej. Namreč s tem, ko se Evropa hoče izogniti konfliktu z muslimani, ali se le-tega boji, je mirno reševanje krize, ki jo obravnavamo, vse manj verjeten scenarij, temveč se nam kot vse bolj verjeten scenarij kaže nujnost zavzetja določenega stališča. To pa bi pomenilo resen spopad med civilizacijo in barbari. V tem pa se lahko zgodi celo najhujše. Kot je namreč v teh dneh poročal nemški novinar, ki je deset dni preživel med borci ISISa, Jürgen Todenhöfer, ISIS že načrtuje jedrski holokavst na Zahodu. Med tem pa se različni politični organi na svetovni ravni obnašajo prav nonšalantno, čemur pritrjujejo tudi marsikateri mainstreem kristjani iz vrst Katoliške Cerkve in se obnašajo, kot da se 11. september ne bi nikoli zgodil.

Toda 11. september se je zgodil in to že leta 2001. Vse od takrat pa si razne politične moči zatiskajo oči in po nojevsko tiščijo glave v pesek ter s tem služijo nesvobodi svojim gonom. 11. september je tudi povsem spremenil krščansko percepcijo gledanja na svet. Ne v smislu kakršne koli ukinitve tradicije in učenja Cerkve, temveč v smislu utrditve njenega učenja. Dogodek je namreč sprožil tretjo svetovno vojno, ki pa se nič več ne bije po standardnih in stoletja znanih načelih, temveč se bije preko terorizma in odgovora nanj. Človeštvo je ponovno zdrknilo iz umetne tvorbe civilizacije v, kakor formulira Hume, naravno stanje vojne vseh proti vsem. To pa v zavest prikliče znani nauk Cerkve, ki sta ga formulirala dva največja misleca v zgodovini cerkvene miselnosti, sv. Avguštin in sv. Tomaž Akvinski. Govora je o tako imenovani pravični vojni (bellum iustum), ki pomeni zakonito obrambo z vojaško silo, katere definicijo strnjeno najdemo v 2309. točki Katekizma Katoliške Cerkve. Ta pravi, da se teža odločitve za takšno zakonito obrambo z vojaško silo podreja strogim pogojem nravne legitimnosti. Za to pa je potrebno, da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in neučinkovita, da se združi več resnih pogojev za uspeh ter da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Pri tem katekizem dodaja, da ima moč modernih sredstev razdejanja zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja. Z napadom na newyorška dvojčka so bili izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji, ki nam narekujejo nujnost obrambe pred islamsko invazijo.

Da pa bi se to zgodilo, je najprej potrebno stvari izpeljati, kot predlaga znani kantovski filozof Jürgen Habermas, namreč premik iz nonšalantnosti anglosaksonskega utilitarizma k racionalnosti. Problem svetovnih političnih institucij namreč predstavlja prav problem, da ne delujejo na ravni racionalnosti, ampak na podlagi interesov. Tako imamo v Združenih narodih situacijo argumentov politične moči, ki je polarizirana predvsem na Rusijo in ZDA, zato habermasovska formulacija komunikacije umnih z umnimi ne vzdrži, saj se za kaj takšnega iz vodenja politike moči ne more vzpostaviti pogojev komunikacije v kateri ni nadvlade enega nad drugim. To je po Habermasu možno zgolj tako, da tistemu, s katerim komuniciramo, priznamo njegovo dostojanstvo, ne glede na njegov položaj v družbi. Ker pa delovanja na polu racionalnosti ni, to ni mogoče, rezultat tega pa je stanje mirovanja oz. mlatenja prazne slame, pri čemer v primeru Sirije tako ZDA kot tudi Rusija trmasto vztrajata na svojem (Rusija vztraja pri podpori režima Bašarja al Asada, medtem ko ZDA vztrajajo pri tem, da mora al Asad spokati svoje kovčke in oditi s položaja).

Morda pa je vendarle nastopil čas za kopernikanski, ali bolje rečeno kantovski preobrat v delovanju svetovnih političnih institucij. Preobrat k svobodi njihovega delovanja. Preobrat k odpovedi svojemu utilitarizmu, to je, odpovedi svojim gonom in naslonitev na razum, katerega moč je poudarjalo tako opevano obdobje razsvetljenstva. Preobrat od politike in argumenta moči k politiki racionalne komunikacije. Je torej vendarle nastopil ponovni čas za Kanta? Odgovor je „da,“ sicer bo prepozno. Vprašanje, pred katerega nas je postavila Merklova se namreč glasi: Ali bomo preživeli mi, ali oni. Srednje poti nam, glede na izkušnje evropskih držav, ne dopušča.

Ne živalska, marveč farma idiotov

Večina slovenskega, kot tudi mednarodnega življa se je v minulih tednih škandaliziralo nad mojim videnjem reševanja migrantske krize, ki je bil v tem, da se na naše meje pošlje policijo in vojsko, ki bi branili tako slovenske kot tudi zunanje meje Evropske unije, torej Schengna. Verjamem, da bi bil že samo ta del predloga dovolj za škandal, ki so ga napihnili naši tako imenovani mediji, ki so politično sprostituirani s slovensko komunistično kontinuiteto. Toda za še večji škandal je poskrbel drugi del mojega predloga, v katerem sem navedel, da migrantov ne bi spustil v državo, da bi po opozorilu, naj se ne približujejo naši meji, če tega opozorila ne bi upoštevali, uporabil logične in seveda zakonsko določene prijeme, če tudi bi to pomenilo streljanje na migrante, ne glede na njihove osebne okoliščine.

Tok dogodkov v Evropi je kasneje vse bolj dokazoval pravilnost mojega videnja problema, ki je zelo akuten. Namreč zadeve jasno kažejo, da pri vsem skupaj ne gre zgolj za begunce, ki bi bežali iz vojnih območij, niti ne gre za ekonomske migrante, ki bi šli iz svojih držav na Bližnjem vzhodu s trebuhom za kruhom v Evropo. Dejstva, kot so, da se ti prišleki na mejah ne želijo identificirati, da v primeru, ko z njimi ustrezni državni organi držav v katere vstopajo, želijo izvesti ustrezne zakonske postopke, le ti to odklonijo in če oblasti na tem vztrajajo, migranti povzročijo izgrede, kakršne smo videli na srbsko-madžarski meji ter na Hrvaškem, ter da po evropskih mestih, kamor so že prišli s strani teh migrantov beležijo porast kriminala, kot so izgredi, kakršen je bil recimo v Frankfurtu, posilstva žena in otrok, kraje, umori, ipd, kažejo da gre za načrtno invazijo narodov Bližnjega vzhoda na Evropo. Na to so seveda opozorili tudi sami pripadniki Islamske države, ki so sporočili, da z „begunci“ prihajajo v Evropo njihovi vojščaki, ki bodo samo še čakali, kdaj bodo dobili navodila za smrtonosne napade po evropskih mestih. Dodaten dokaz, da to drži je, da so v Grčiji in Bolgariji našli večjo količino zabojnikov orožja, ki ga je Islamska država poslala za njihove člane v Nemčijo. Zato ob poplavi resničnih novic in videoposnetkov samo še idioti lahko verjamejo, da je bil moj poziv k načinu varovanja meja, kot sem ga predlagal, kontroverzen in škandalozen.

V prvih dneh je resnost situacije v Evropi predvidel zgolj madžarski premier Viktor Orban, ki je takoj začel z akcijo in na meje postavil ograje in bodečo žico, kasneje poslal na meje policijo in vojsko, ter dobil dvotretjinsko večino v parlamentu za zakon, ki dovoljuje policiji in vojski tudi uporabo strelnega orožja proti migrantom, v kolikor bi bilo to potrebno. Večina Evrope se je v tem času na invazijski naval islama v Evropo odzval medlo in nepripravljeno. Tudi Slovenija. Med tem, ko so slovenski policisti v sklopu dogodkov res profesionalno opravili svoje delo, ko so prepustili prehod migrantom v notranjost države, pri čemer ne gre, kakor hoče poudariti ministrica za notranje zadeve Györköševa, za branjenje meje, ampak za prepuščanje okupatorja v notranjost države in v Evropsko unijo, kar so opravili brez večjih izgredov. Toda kot rečeno, branjenje schengenske meje to ni. Zato je pravilno, da je največja, če ne celo trenutno edina realno opozicijska stranka SDS predlagala interpelacijo zoper notranjo ministrico, ki se tekom kriznih časov ni oglasila v medijih, še več, nikjer jo ni bilo najti, kot da se je kje izgubila ali se skrila v mišjo luknjo. S tem je seveda dokazala, da ministrstvo nima nobene primerne strategije za ravnanje v kriznih primerih, da je sama popolnoma nesposobna in nepripravljena za kakršno koli krizo, še več, da s takšnim (ne)delom, kot ga kaže, celo ogroža in ruši ustavno ureditev Republike Slovenije in ogroža nacionalno varnost države in državljanov, kar je popolnoma nedopustno in bi veljalo razmisliti tudi o epilogu na kakšnem sodišču. Toda hvala Bogu, večina evropskih držav – celo Nemčija, kljub temu, da je njena premierka Angela Merkel nedavno še vabila vse „begunce“ naj kar pridejo v njeno državo, kar bi jo v kratkem utegnilo stati resnega političnega položaja – je spregledala resničnost, ki se jim je pokazala pred očmi in so zaprle svoje meje za prehode migrantov. S tem pa je na slabšem Slovenija, ki v širši regiji ostaja še edina, ki ni zaprla svojih meja, s katerim bi zajezila ali celo preprečila prehod migrantov čez svoje ozemlje, saj če oz. ko pridejo, naprej ne bodo mogli, nazaj pa tudi ne. Tako bo večina ostala kar tu v Sloveniji. Tako se Slovenija (pri čemer bodimo resnicoljubni, se je komunistični kontinuiteti in njihovim medijskim lažem pridružila tudi tako imenovana pomladna stran, kot tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem) v tem primeru še vedno obnaša kot slepa kokoš oz. ne spominja več zgolj na Orwellovo živalsko farmo, temveč na farmo idiotov, ki si zatiska oči pred resnico o islamu z raznimi zgodbicami o „evropskem“ islamu in „zmernem“ islamu v nasprotju z „radikalnim“ in „skrajnim“ islamom.

Toda za pravilno ravnanje v migrantski krizi, ki ni nič drugega, kot islamska invazija na Evropo, da bi, kot je napovedal znameniti videc Nostradamus, kamele pile vodo iz Rena, je treba vedeti, kaj islam sploh je. Najprej je treba razbiti mit o tem, da obstajajo različni vidiki islama, kot je na primer zmerni ali evropski islam ter skrajni oz. radikalni islam. Da takšne razlike ne obstajajo, je že pred časom poudaril turški predsednik Erdogan, ki je takšne označbe islama označil za žaljive in izrecno poudaril, da islam je islam. Torej, islam je eden, ne moremo ga deliti na evropskega, zmernega, radikalnega in skrajnega. Muslimanska dolžnost je, da nevernikom režejo glave, kot zapoveduje Koran, kjer v 47. suri med drugim pravi „V boju sekajte glave nevernikov, vse dokler ne oslabite njihovih vrst,“ pa naj si bo to zmerni ali radikalni musliman. Migracije muslimanov v Evropo (in ne recimo v Katar, Savdsko Arabijo, in druge muslimanske države) prav tako razloži Koran v 2. suri, kjer zapoveduje džihad: „Predpisano vam je bojevanje, čeprav ga ne marate. To, česar ne marate, je morda dobro za vas, kar ljubite, je morda vaša poguba. Bog ve, česar vi ne veste,“ ter nadaljuje „Tisti, ki ZAPUSTIJO DEŽELO IN SE BOJUJEJO NA GOSPODOVI POTI (poudaril S.E.), lahko resnično upajo na njegovo milost.“ Drugi mit, ki mora pasti v glavah Evropejca pa je, da gre pri islamu zgolj za nekakšno versko pripadnost in aktivnost, ki je primerljiva s krščanstvom. Ta mit razbije dejstvo, da gre pri islamu za religijo podrejanja Alahovi volji in šeriatskemu pravu ter da je, kakor pravi Ahmed Pašić v knjigi Islam in muslimani v Sloveniji, „pojem islama (je) zelo splošen, saj islam ne predstavlja smo religije, ampak celovit način življenja za skoraj tretjino svetovnega prebivalstva. Je celota, ki hkrati vključuje vero, ekonomijo, politiko, pravo, izobraževanje, družbo, itd. Vse skupaj se združi v islamski državi, imenovani kalifat…“

Torej v prepuščanju islama v Evropo, Evropejci ne izkazujejo zgolj svoje naivne solidarnosti in sklicevanja na človekove pravice ter demokracijo in svobodo, temveč močno prispevajo k vzpostavitvi islamskega kalifata, kar pomeni rušenje lastne kulture, lastne identitete, skratka, Evropa sama sebi s tem zateguje vrv okoli vratu, ali bolje – sama si nastavlja islamsko rezilo na goltanec. Zato je za zaščito evropske civilizacije premalo, da se od migrantov zahteva, da so kristjani. Namreč novice iz terena kažejo, da mnogi muslimani že na poti, bodisi pobijejo kristjane, bodisi jih oropajo in si nadenejo njihove križe okoli vratu, da bi pod pretvezo krščanstva prišli v Evropo, da bi jo podjarmili islamu. Ker je praktično nemogoče razločevati, kdo je resnični begunec, kdo kristjan, kdo musliman, kdo terorist, kar pomeni preveliko stopnjo tveganja prenehanja miru, bi Evropa morala zavrniti vse te prišleke in jih odločno poslati nazaj v njihove države iz katerih izhajajo, težave pa reševati v državah, kjer se odvijajo vojne in sicer najprej tako, kot je k reševanju problemov pozval sirski patriarh Gregorij III, skupaj z okoliškimi škofi, odločnim vojaškim posegom.

Prebivalci farme idiotov, idioti sami, bodo sicer rekli, da takšni pozivi in „hujskanje“ k reševanju migrantske krize z nasiljem ni krščansko, vendar naj jim, puhoglavcem, velja moj odgovor, naj v tem primeru takoj, nemudoma, v tem trenutku, pošljejo v Vatikan na pristojno kongregacijo poziv k dekanonizaciji in razglasitvi sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega za heretika, hkrati pa k zavrnitvi Katekizma Katoliške Cerkve zaradi 2309. paragrafa, ki govori o pravični vojni, ki sta jo definirala prej omenjena Avguštin in Akvinski. Namreč, če to puhoglavi in salonski krščanski mainstream prepoznava kot nekaj, kar ni krščansko, kot hujskaštvo k nasilnim rešitvam, potem je takšen poziv celo njihova dolžnost. Zato pozivam, da to storijo čim prej, z zavedanjem, kaj bi takšen poziv pomenil za doktrino Katoliške Cerkve, če uspe, in kaj za tiste, ki bi takšen poziv napisali, če ta ne uspe. Stavim, da ti kristjani za kaj takšnega nimajo dovolj jajc. Ter za konec: Hvala Bogu, da ima Jezus Kristus to srečo, da se ne imenuje Buda in zatorej predstavlja realizem, ne budističnega sanjaštva, ki ga žal živi svetovni katoliški mainstream s sedanjim papežem Frančiškom na čelu, s čimer pripomore k utrjevanju idiotske pozicije prebivalcev farme idiotov.

Nazaj k naravi!

ISIS-Released-Map

Slavni izrek, ki se nahaja v naslovu, izhaja iz obdobja razsvetljenstva. Lastnik tega izreka je znameniti francoski filozof Jean-Jacques Rousseau, ki je bil znani kritik absolutistične države, nasproti njej pa postavil demokratično ureditev le-te. Državo je razumel in utemeljil kot pogodbo med ljudmi in če si vlada v državi prisvoji suvereno oblast ljudstva, ima to pravico do revolucije. S svojimi idejami je Rousseau močno vplival na meščanske revolucije v 18. in 19. stoletju. Prvotno njegov vzklik Nazaj k naravi izhaja iz njegovega nasprotovanja oboroževanju znanosti, kar naj bi po njegovem vodilo k osiromašenju. Vendar se v tem eseju ne bomo posvetili Rousseaujevemu vzkliku v kontekstu znanosti, temveč bomo na Rousseaja pokukali skozi oči angleškega filozofa Thomasa Hobbesa, s čimer bomo poskušali zavrniti pacifističen, budističen oz. Gandhijevski pogled na stanje človeka kot političnega bitja (zoon politikon), kot ga definira grški antični mislec Aristotel.

Utopija vs. realizem ali antropološko vprašanje bistva človekovega notranjega ustroja

Siddhartha Gavtama, ki ga bolje poznamo pod nazivom „prebujeni“ oz. Buda, je med 6. in 4. stoletjem pred Kristusom v Indiji učil, da lahko vsa čuteča bitja končajo svojo nevednost, hrepenenje in trpljenje tako, da spoznajo soodvisen nastanek in praznino (nič) ter tako dosežejo nirvano, pri čemer gre za sramanski „filozofski“ koncept, ki ga budisti uporabljajo za opis razsvetljenja in osvoboditve. Gre torej za nekakšno stanje posameznega čutečega bitja v katerem preko spoznanja soodvisnega nastanka in niča (popolna umiritev uma), ugasnejo vsa hrepenenja, strasti, pohlep, jeza in druga človeška stanja, ki povzročajo trpljenje. Tu gre za nekakšno samoizpolnitev, samoodrešenje posameznega subjekta, ki tako postane resničnost sama, pravo človeško bitje, razloži pojem nirvane Herbert Guenther. Tu bi nemški filozof poljskih korenin Friedrich Nietzsche vzkliknil svoj znameniti „Pa te imam, nihilist!“ Namreč, glede na filozofsko smer antropologije, ki ima svoje globoke korenine v antično-grški filozofiji in naukih Jezusa Kristusa, gre pri budizmu za pravi nihilizem, za prevrednotenje vrednot, za suspenz resnične narave človeka, ki je po padcu Adama in Eve v edenskem vrtu zapadel v greh in je izgubil Božjo posvečujočo milost, zaradi česar potrebuje Boga, ki se kot inkarnacija v svojem Sinu Jezusu Kristusu ponovno spusti k človeku, da bi postavil most med Bogom in človekom, ki ga je človek zaradi greha podrl in ga sam iz svojih moči in prizadevanj ni zmožen zgraditi nazaj. V tem oziru je moralno-etično vprašanje zla in s tem trpljenja, ki ga budizem želi utopično preseči z urjenjem uma, v krščanstvu precej bolj v ospredju, kajti le trpljenje, ki ga človek sprejme kot svojo realnost in ga utemelji in osmisli v osebi Jezusa Kristusa, ki je kot pravi Bog in pravi človek trpel in umrl za nas na križu, vodi v odrešenje in odpre eshatološko kočnost v vstajenjski večnosti, ne v zlitju z vsevišnjim oz. s tem, da subjekt postane resničnost sama, kot to uči budizem, temveč, da subjekt ohrani svojo individualnost in svobodo ter vstopi v pristen odnos z Bogom, torej, da Boga gleda takšnega kakršen je. (prim. 1 Jn 3,2) Na tej točki pa preprosto ugotovimo, da je krščanski Bog, ki se razodeva v Svetem pismu, predvsem pa preko svojega Sina Jezusa Kristusa, popolni realizem, ki razgali vse laži različnih utopij, pa naj si bo to utopija, ki jo je učil Buda, gandhijevski pacifizem, marksizem, itd. Krščanstvo se, utemeljeno v osebi Jezusa Kristusa, ne spreneveda o resnični naravi človeka, zato Jezusa ne moremo označiti za marksističnega revolucionarja, niti za budistično-gandhijevskega pacifista. Tega se je jasno zavedala večina zahodne filozofske misli, ki je globoko zakoreninjena v krščanski miselnosti in konceptih. Tako od teh korenin ni odstopal niti Hobbes, ki je v svojem delu De Cive zapisal:Ostendo primo conditionem hominum extra societatem civilem (quam conditionem appellare liceat statum naturae) aliam non esse quam bellum omnium contra omnes; atque in eo bello jus esse omnibus in omnia.” Torej naravno stanje človeka, preden je vstopil v civilizacijo, je vojna vseh proti vsem.

Totalitarni volkovi v demokratičnih ovčjih preoblekah

Smo v času, ko se iz Bližnjega vzhoda v Evropo valijo trume migrantov, ki naj bi po uradnih razlagah bežali pred vojno v Siriji in njeni okolici, ki jo vodi t.i. Islamska država, ki je znana po svojih okrutnih izživljanjih in obglavljanjih svojih nasprotnikov in zajetih talcev iz vsega sveta. Evropa je sprva bila pripravljena sprejemati te tako imenovane begunce (publicist na spletnem portalu Časnik Valerij Grašič na svojem Facebook profilu razlaga, da je pojem „begunci“ za migrante iz Bližnjega vzhoda svetovnim medijem in družbi vsilila katarska televizija Al Jazeera) in jim pomagati. Tisti, ki smo se ob prežečem valu migrantov takoj oglasili in predlagali zavarovanje naših meja z vojsko in policijo ter v primeru izbruha hudega nasilja zagovarjamo tudi uporabo strelnega orožja za obrambo naših meja (oglasili pa smo se iz utemeljenih razlogov, kajti Islamska država je že večkrat grozila Evropi, da jo bo zavojevala in v njej vzpostavila islamski kalifat, ob tem pa večkrat sporočila, da je preko migrantov že v Evropo infiltrirala veliko število svojih bojevnikov, ki samo čakajo na njihovo povelje za morilske in teroristične akcije) bili označeni za fašiste, ali kot se je oglasil Reporterjev kolumnist in predsednik komisije za podelitev novinarskih priznanj Boruta Meška pri Združenju novinarjev in publicistov Boštjan M. Turk, ki je avtorja pričujočega eseja, pri tem pa tako kot večina zagrešil napako logičnega sklepanja non-sequitur, označil za osebo, ki v sebi zaradi „pozivanja k streljanju na begunce“ skriva genocidne tendence, zaradi česar bi mi bilo potrebno, postopek za to pa že teče, odvzeti novinarsko priznanje, kar bi se v normalni demokratični državi nikoli ne zgodilo. A ne sprenevedajmo se. Slovenija ni normalna demokratična država, kar so v zadnjih dneh avgusta dobro dokazali Laibach z nastopom v (domnevno) najbolj totalitarni državi na svetu – Severni Koreji. Slovenija je totalitarna država v svoji biti, ki se navzven dela demokratično, svobodno in doprto do vseh pripadnikov človeške vrste. Zato je na mestu vprašanje moralnega teologa Andreja Pozniča na portalu Časnik, ko se v kolumni Svoboda govora po levičarsko vpraša, ali si lahko predstavljamo, da bi Baracku Obami za nazaj odvzeli Nobelovo nagrado za mir, saj se nagrade in priznanja podeljujejo za preteklo delo in kot poudari, le-te oz. le-ta niso last podeljevalca ampak prejemnika. Zato kaj takšnega v normalni demokratični državi in družbi ni mogoče, v totalitarnih državah, ki so volkovi preoblečeni v demokratična ovčja oblačila, pač takšne deplasiranosti so mogoče. V tem oziru gre nekako razumeti evropski strah (z razliko od madžarskega premiera Viktorja Orbana, ki je vizionarsko postopal in zastopal ter še vedno zastopa enaka stališča kot moja malenkost, ter bil s strani večih evropskih političnih veljakov obtožen, da ne postopa v skladu s človekovimi pravicami, avstrijski kancler Fayeman pa je njegovo politiko celo primerjal s holokavstom) pred ponovnim očitkom pojava nacizma. Tu vidimo, kakšno dolgoročno škodo je Hitler naredil, ne samo Nemčiji, temveč celotni Evropi, saj jo je kastriral njenega, nekoč tako opevanega poguma, ki smo ga videli v bitkah pri Lepantu in bitki pri Sisku.

Mir kot ciljni produkt vojskovanja

Toda realnost vse bolj trka na naša vrata in situacija v Evropi glede migrantske krize vse bolj kaže tiste zobe, na katere smo nekateri opozarjali od vsega začetka. Zadeve vse bolj polzijo iz rok, mi pa opažamo, kako prav smo imeli s svojimi predlogi, ki niso bili pravočasno slišani in upoštevani. Migranti začenjajo z izgredi, zavračanjem pomoči, vse večjim kriminalom po evropskih ulicah. Po tem, ko je vojaško posredovala Makedonija, zdaj vojaško in policijsko posredovanje na mejah napovedujejo tudi Madžarska, Češka, celo Nemčija, ki je bila glavna kritičarka politike zavračanja t.i. beguncev oz. migrantov. Zaporo meje napovedujejo tudi v Avstriji, na Danskem,… Izgleda, da po interpretaciji Boštjana M. Turka vse te države lahko štejemo pod države, ki imajo genocidne tendence, saj napotitev vojske in policije na meje v skrajnem primeru hudih nasilnih izpadov, lahko pomeni tudi streljanje na migrante, ne glede na spol, starost in versko pripadnost, skratka po starem križarskem načelu „Caedite eos. Novit enim Dominus qui sunt eius.“ Kakšen absurd, nevreden imetnika doktorata znanosti na ugledni francoski univerzi Sorbona! Realnost torej vse bolj trka na evropska vrata. Tako po svetnih kot posvetnih zakonih in moralno-etičnih principih smo ljudje dolžni oz. imamo pravico braniti naša ozemlja, kulturo in civilizacijo pred takšnimi in drugačnimi barbarskimi vpadi v evropski prostor. S tem pa smo prispeli nazaj k Rousseaju in Hobbesu. Če namreč Hobbes pravi, da je naravno stanje človeka pred vstopom v civilizacijo vojna vseh proti vsem, potem pomeni, da civilizacija praktično ni naravno stanje človeka. Ker pa danes v svetu prevladuje ideologija biološkosti, torej, da hočemo imeti vse bio (biomase, bio prehrana, bio kmetije,…), to kar kliče k odmiku človeka nazaj v njegovo naravno stanje vojne vseh proti vsem. Ali če poenostavim z navideznim paradoksom: Nazaj k naravi v kontekstu invazije barbarov v Evropo pomeni, da stanje miru, ki je zgolj vmesno stanje med vojnami, lahko vzpostavimo zgolj tako, da se za ta dragoceni mir – vojskujemo.

Allahu Akbar

Bližnji vzhod zadnje dni ne pretresa samo, očitno zadnje poglavje arabske pomladi, ki se dogaja v Siriji. Muslimani so svoj gnev stresli tudi na ZDA. Vse to zaradi filma, ki naj bi bil po njihovem žaljiv do Islama in njihovega preroka Mohameda. Ravno sredi tega vrveža nasilja in krvi pa je Bližnji vzhod doživel tudi močan klic k miru in spreobrnjenju. V Libanonu se je namreč na pastoralnem obisku mudil papež Benedikt XVI.

Reakcije islamskega sveta do ameriškega filma Nedolžnost muslimanov, je enaka kot reakcija pred leti, ko je muslimanski svet norel zaradi karikatur Mohameda, ki so se pojavile v danskih časnikih. Obe reakciji, poleg tega pa verjetno najbolj arabska pomlad, pričajo o tem, da je Islam v močni krizi.

V to ga je pahnila vse močnejša globalizacija, ki svet dela vse manjši in vsak kotiček planeta Zemlje dostopnejši. Tako postajajo različne kulture vse bolj blizu in njihov trk je praktično neizbežen. Islamski svet je v zadnjem odbodbju očitno vse bolj podvržen miselnosti Zahoda, kjer je vidni oblikovalec kulture krščanstvo. Na Zahodu poznamo človekove pravice, svobodo govora, ločenost države in verskih skupnosti, kar je zasluga krščanske miselnosti o svobodi posameznika in njegove osebne odgovornosti pred Bogom. Islam na drugi strani tega ne pozna. Ne pozna človekovih pravic, ne pozna svobode govora, še manj pa pozna ločitev verskih skupnosti od države. Še več, Islam ureja državo, zato jo dela teokratsko oz. totalitarno.

Zoper ta teokratski totalitarizem je vstala arabska pomlad, ki se je navdihovala v zmernem prozahodnem Islamu, ki verjame v demokracijo in je zmožen sožitja in intelektualnega premisleka svojih temeljnih vrednot. Namreč, kakor je v svojih nagovorih na obisku v Libanonu poudarjal papež Benedikt XVI, tako krščanstvo kot Islam v svojem bistvu nosita sporočilo miru. A tega sporočila v Islamu v večini časa žal ne vidimo. Če je Islam religija miru, zakaj se potem namesto odpuščanja poslužuje nasilja zoper tiste, ki ga zasmehujejo? Čas je, da muslimani in kristjani, kot je dejal papež, končno stopimo skupaj in končamo obdobje nasilja in tako sledimo Jezusu Kristusu, ki ga kristjani priznavamo za Božjega Sina, muslimani pa za preroka, ko pravi, naj molimo za tiste, ki nas preganjajo ter jih blagoslavljamo. Da bi prišlo do takšnega sožitja, je potrebno, tako papež, spreobrnjenje v srcu. Menim, da ob tem seveda tudi temeljit intelektualni premislek o skupnih temeljnih vrednotah obeh verstev, na podlagi katerih lahko gradimo skupno prihodnost kot glasniki miru in ljubezni, namesto sovraštva in nasilja.

Primer dobre prakse sodelovanja, je bil v Sloveniji na primer skupen nastop proti spornemu družinskemu zakoniku. Da bi Islam in krščanstvo dobro sodelovala, bi moral Islam predvsem opustiti vsakršno obliko patološkosti in ideološkosti. Le takrat bomo lahko oboji z velikim veseljem v bratstvu vzklikali: „Allahu Akbar!“ oz. „Bog je velik!“ in se veselili tudi konkretnih rezultatov Božje revolucije, ki je ljubezen.