Homoseksualnost ni prirojena in je ozdravljiva

18 Junij 2009

Iz Zenita sem dobil zanimiv članek, ki ga objavljam:

Change Is Possible for Gays, Says PsychologistAPA Admits Homosexuality Also Due to Environmental Factors

By Genevieve Pollock

ENCINO, California, JUNE 15 ,  2009 (Zenit.org).- A  psychologist who specializes in reparative therapy with homosexuals says it’s possible for those with same-sex attractions to change, despite agenda-driven ideologies that state the opposite.

Joseph Nicolosi, founder and director of the Thomas Aquinas Psychological Clinic in Encino, spoke with ZENIT about his experience as a clinical psychologist and the former president of the National Association for Research and Therapy of Homosexuality (NARTH).
NARTH, a “scientific, non-religious and non-political” organization, recently put out an article about the little known revision of the American Psychological Association’s (APA) statement on homosexuality, which was highlighted last month in a WorldNetDaily article titled “Gay Gene Claim Suddenly Vanishes.”
Nicolosi explained that NARTH has been actively working on a research project compiling scientific data to dispute the APA’s claim on homosexuality, targeting three unscientific assumptions that form the basis of their policy.
He stated that these erroneous assumptions are: “Psychotherapy does not change homosexuality, trying to change the homosexual person will harm him, and there is no greater pathology in homosexual persons than in heterosexual persons.”
The psychologist asserted that the “APA is not governed by scientists, but by political interests.”
“There has been no new data to justify their policies,” he added, “but they tend to give in to social and political pressure,” and thus “NARTH has been putting pressure on them to scientifically back up their stance on the biological nature of homosexuality.”
Now, Nicolosi reported, the APA has “diminished its position saying homosexuality is biologically determined.” They have dropped the specific reference to a hypothetical “gay gene,” he affirmed.
In other words, he said, they are beginning to recognize that homosexuality is also due to environmental factors, not just biological elements.
“In fact,” he stated, “I and many of my colleagues at NARTH believe it is more environmental than biological.”
Nicolosi noted that “the most important scientific information” gives “much more evidence for environmental causes of homosexuality than for biological.”

Possible

The most essential point however, the psychologist affirmed, “is that change is possible, that men and women can come out of homosexuality.”
“This idea of ‘once gay, always gay’ is a political position, not a scientific position,” he added.
The therapist affirmed that he has seen this in his own private practice, and that it is also substantiated in a body of scientific research.
Nicolosi, also the author of “Healing Homosexuality: Case Stories of Reparative Therapy” and “A Parent’s Guide to Preventing Homosexuality,” asserted that many people have already adopted the erroneous assumptions put forth by the APA.
There is a need to assist and minister to men and women “who are looking for help to come out of homosexuality,” he said, “because so many times they are just told ‘Well, you’re born this way,’ pointing to the APA and saying ‘because they said it.’”
He expressed the hope that as the APA recognizes the efficacy of therapy with homosexual persons, more psychologists will be encouraged to be involved in this type of treatment.
“Within our profession,” the psychologist explained, “we trump politics with science.” In other words, if we challenge the APA with scientific data, it “has to override any political or special interest forces.”
The therapist emphasized the need for all people to share this message with homosexual persons that “you don’t have to be gay.”

Encouragement

If you know a homosexual person, he said, “encourage that person, educate him, give that person information, take the opportunity to let him know that choice is possible.”
“They need to believe it,” he added.
Nicolosi explained: “It is a very hard therapy. First of all, it is hard in itself because you have to dig deep into emotional issues. Homosexuality is not about sexual issues, but emotional. There are the emotional underpinnings that have to be addressed.
“Then not only are you having to deal with those emotional underpinnings that are challenging on an individual level, but you have the other battle of a culture that is saying to you, ‘You’re homophobic; you’re naïve; you’re not facing reality; you’re just a guilt-ridden Christian, get with it.
“You’re fighting a culture that is not supporting you, plus you have your own individual battle. So it’s a two-front war.”
“With the AIDS epidemic, this could be about life and death here,” he asserted. “We’re not talking about something insignificant.”
The psychologist underlined the need to “inform and educate young people.”
He explained: “So when a 15-year-old boy goes to a priest and says, ‘Father I have these feelings, I have these temptations,’ that priest should say, ‘you have a choice; if you don’t want to be gay there are things that you can do.’”
“The boy should not to be told, ‘God made you this way,’” Nicolosi said.

Scientific data

He continued: “This is not about going after an oppressed minority. It’s not about pointing out pathology for the sake of pointing out pathology.
“This is telling young people, look, if you go down this road, you are likely to have a higher level of depression, anxiety, failed relationships, sexual promiscuity, drug and alcohol abuse than people who live their lives heterosexually. You will get involved in more, to be polite, esoteric exotic sexual practices. It goes on and on and on.
“And that’s just science, simply a comparison of two groups.”
The therapist added, “This notion that you are going to fall in love with a man and live happily ever after is Hollywood. The reality is that it’s a hard lifestyle.”
Nicolosi, also a national speaker on the topic, urged the development of more Catholic programs, noting that other faiths have already been putting forth a “vital ministry helping people coming out of homosexuality.”
“Our doctrine is clear,” he said, “and even if we have a weaker ministry, our doctrine on homosexuality is more brilliant than anything the Protestant denominations can come up with.”
The psychologist specifically referenced a 1986 document signed by Cardinal Joseph Ratzinger before he became Pope, addressed to the Catholic bishops “On the Pastoral Care of Homosexual Persons.”
In the letter, the cardinal, at that time prefect of the Congregation for the Doctrine of the Faith, outlined the moral underpinnings and practical considerations of the pastoral care of “those whose suffering can only be intensified by error and lightened by truth.”
In this light, Nicolosi underlined the importance of helping homosexual persons who want to change, because “if you are Christian, you have to believe that you are intended for the opposite sex” and that “sexual complementarity is part of the natural law.”
This is something that “should be evident to everyone,” as “our Christian anthropology,” he stated, and yet “it is amazing” how many people are confused about this.
“They actually believe, or want to believe, either for personal reasons or political reasons, that God created two kinds of people: homosexuals and heterosexuals,” Nicolosi noted.
“It is seeping into the consciousness without critical evaluation,” he cautioned, the resignation that “God just made them that way.”

Courage

The psychologist appealed to priests to not be intimidated to teach about homosexuality from the pulpit, noting that he has met many Catholics who are “discouraged that there is no resource for them.”
“We have Courage as the only orthodox Catholic ministry, and it’s underfunded, underrepresented and essentially pushed to the side,” he stated.
He reported that “Courage is only represented in 10% of the parishes in this country” and thus many “men and women who want to come out of homosexuality” are left without resources on a local level, making it “very tough for them.”
Nicolosi suggested that if a priest is working with a homosexual person and is uncertain about how to help, to refer him to a reparative therapist, “who really knows about this particular kind of treatment.”
“Not to just any generic psychotherapist,” he added, “but to a therapist who has training in sexual re-orientation change.”
Referencing Cardinal Ratzinger’s letter, he warned against a “studied ambiguity” in the face of the real need homosexual persons have for outreach from the Church.

Je ljubezen greh?

25 Oktober 2008

Marsikdaj se zgodi, da kristjani, ki občutijo homoseksualno nagnenje pridejo v razpotje med vprašanjema, kako Bog gleda na njihovo spolno usmerjenost in ali je ljubiti greh.

Ljubezen ni greh. Ljubezen je konec koncev bit Boga. Ljubezen je tisto, v čemer je trojica oseb v Bogu enega bistva. Ker je človek ustvarjen po Božji podobi in je poklican v občestvo z Bogom, v občestvo z ljubeznijo, kajti Bog je ljubezen, in naša vera je odgovor ljubezni, torej ljubezen ne more biti greh.

Vprašanje pa je, ali človek – kot oseba, ki je poklicana v občestvo z Bogom in je ustvarjena po Božji podobi – lahko znotraj aktivne in polne udejanjenosti svoje homoseksualne spolne usmerjenosti, v polnosti podarja naprej in živi enako ljubezen, kot jo nam naklanja Bog (“bodite sveti, kakor sem jaz svet”).

Vsekakor je vsak križ, ki ga nam nalaga Gospod, težak, a hkrati ne pretežak, da bi ga ne bili zmogli nositi. Nihče pa ne more nositi križa drugega, ampak ga mora vsak nositi sam, zato je vsakemu, ki “pade” v taka vprašanja, težko dajati kakršne koli nasvete, še manj pa je na nas, da bi tako osebo obsojali zaradi njene usmerjenosti.

O tem se mora vsaka oseba sama temeljito pregovoriti z Bogom in se predvsem v pogovoru z Njim odpreti za delovanje njegovega Duha, ki prerodi (“pošlji svojega Duha, in prerojeni bomo”).

Verjamem, da bo On vedno dal pravi odgovor in vsakemu vedno stal ob strani, če Mu bo tista oseba le dovolila.

Homoseksualnost, islamizacija in Bog je Ljubezen

20 September 2006

O homoseksualnosti sem v preteklem obdobju že pisal, in sicer sem razglabljal o zgodovini homoseksualnosti in sedanjem stanju v Sloveniji, ko se zahteva določen zakon, s katerim bi omogočili istospolnim parom registracijo zakonske zveze. Ko sem bil še na Delovem blogu, sem tam s prispevkom sprožil ogromno polemiko. Označen sem bil za homofoba, kretena, katolibana, fanatika, katoliškega plačanca in še marsikaj. Tudi o Islamu sem že pisal, in sicer v povezavi z zloglasnimi protesti muslimanov v zvezi s karikaturami preroka Mohameda. Pisal pa sem tudi o ljubezni in o Bogu. Torej nič novega, pa vendar…

gay

Zadnje čase se je v raziskavah o vzrokih za homoseksualnost pojavilo kar nekaj novih raziskav. Naj omenim samo dve teoriji. Prva govori o tem, da naj bi človek postal homoseksualec zato, ker mati že v prenatalnem obdobju zavrača plod in tako vpliva na razvoj in posledično tudi na spolno identiteto človeka. Druga pa pravi, da je homoseksualnost pogojena s prevelikim izločanjem določenega hormona med nosečnostjo, kar povzroči pri otroku homoseksualnost.

Torej obe teoriji potrjujeta tezo, ki jo slišimo iz ust homoseksualcev, da so se taki že rodili. Pa vendar je razlika med tema dvema teorijama, ki v znanstvenem proučevanju še ni bila nikoli premostljiva in najbrž še nekaj časa ne bo. Namreč prva teorija, ki govori o zavračanju ploda s strani matere je čisto sociološko-psihološka, kar pomeni, da po tej teoriji naj bi bila homoseksualnost stvar družbeno-psiholoških faktorjev, ki vplivajo na človeka, kar posledično pomeni, da se homoseksualnost da tudi zdraviti z ustrezno psihoterapijo. Druga teorija, ki govori pa o tem, da gre za preveliko izločanje določenega hormona med nosečnostjo, pa sporoča, da je homoseksualnost čisto biološkega porekla, a tudi iz tega sledi, da bi lahko z določenimi medicinskimi posegi med nosečnostjo lahko zmanjšali izločanje “spornega” hormona in tako svet, na žalost ali pa Bogu hvala, prikrajšali za kakšnega homoseksualca.

Naj na tem mestu opozorim, da moj današnji zapis ne želi biti žaljiv do kogar koli, ne želim zganjati nestrpnosti do drugačnih, ker sem na nek način tudi sam drugačen in je vsak človek kot subjekt edinstven in enkraten, torej drugačen. Ta drugačnost pa se v svetu srečuje med seboj in nekako mora najti ustrezno formulo sobivanja. Pa vendar bo mogoče na pravkaršnje opozorilo kak stavek znotraj tega zapisa za koga mogoče sporen in se bo mogoče celo kdo znašel in me tožil pri ombudsmanu Hanžku, za katerega vrjamem, da si bo vzel čas, da se bo ukvarjal z nekim “čudaškim” zapisom, zraven pa zanemarjal resnične probleme, ki mu ležijo pred nosom. No, kakorkoli, pregovor pravi:”Tudi slepa kura zrno najde.”

V drugi polovici dvajsetega stoletja se je zgodila t.i. seksualna revolucija. Zelo dobro jo uprizarja film o tajnem agentu Austinu Powersu, ki ga skoraj v mejah normale odigra znani igralec Mike Myers, ki ima tudi posrečeno ime, katerega je nosil zloglasni klavec v filmih Helloween. Prav tako se je prej kot psihična motnja, homoseksualnost umaknila iz zdravstvenih klinik. Homoseksualnost je postala nekaj normalnega, kot je recimo normalen sadomazohizem v spolnih nasladah dveh ljudi. Tako je tretirana tudi danes. Nobena raziskava še ni potrdila, da bi bila homoseksualnost motnja ali da bi bilo to stanje biološke determiniranosti – zgornje omembe zadnjih dveh teorij sta zelo zgovorni.

Če gledamo zadnje statistike o prebivalstvu v Evropi, bomo kaj hitro ugotovili, da nataliteta izjemno hitro upada. Sam sicer ne vem koliko se EU sploh trudi, da bi spodbudila k rasti prebivalcev, vem pa, da k temu zelo močno pripomore Katoliška Cerkev – vsaj vidno in javno se trudi. V Sloveniji imamo še vedno v ustavi člen, ki govori o tem, da je splav pri nas dovoljen. Roko na srce, s prepovedjo splava ne bi naredili ničesar. Ogrozili bi poleg otrokovega življenja tudi življenje matere, ker bi obiskovale razne mazače, ki bi opravljali to mesarsko delo kar po domače. Pa vendar je moteče, ko se govori o pravici do splava, ko pa je to vendarle svoboščina in ne pravica. Seveda odprava takih in drugačnih zakonov najbrž ne bo naredila veliko. Problem je v tem, da je treba spodbuditi mišljenje ljudi, ki bo naravnano na to, da bodo odprti za družino.

pregnant

Pravkar berem knjigo Oriane Fallaci – Moč razuma, kjer svari pred islamizacijo, ne samo Evrope, ampak kar celotnega sveta. Mnogi jo obtožujejo, da pretirava. Je črna ovca za tiste, ki si želijo nekako mirno integracijo Islama v demokratični Zahod. Avtorica našteva cel kup stvari, ki so sporne pri “kolaboriranju” z Islamom, kot to imenuje. Ena od spornih zadev je tudi ta, da Islam ne pozna ločenosti verskih skupnosti od države, kar jasno pove tudi Ahmed Pašić v svoji knjigi Islam in muslimani v Sloveniji. Fallacijeva pove, da v Veliki Britaniji obstaja neko društvo za priseljene muslimane, ki imajo svoj parlament, ter da se zavzema za Islamsko Veliko Britanijo, ki bi bila podrejena šeriatskemu pravu. Fallacijeva tudi poudari, da v zgodovini širjenja Islama nikoli to ni bilo po mirni poti, ampak tako, da so muslimani, kamor koli so prišli pobijali neverne Jude in kristjane, ki so jih imenovali – psi. Zanjo so križarske vojne (vsaj sprva) logična poteza proti nasilni islamizaciji Evrope. Avtorica trdi, da tudi danes ni nič drugače in ob tem navaja teroristične napade in njih vodje, kot so Bin Laden, Arafat (ki pa je že pokojni), Hussein…

Avtorica pa tudi navaja, da je bila v Švici tožena zaradi tega, ker je v eni izmed kolumen izjavila, da se muslimani plodijo kot podgane. Evropa je pod pritiskom islamizacije, to je dejstvo. Vsi si prizadevamo, da bi se Islam nekako mirno integriral v Evropo. Nekateri intelektualci celo govorijo o nekem demokratičnem ali evropskem Islamu, ki naj bi spoštoval splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Medtem pa mnogi islamski voditelji govorijo o tem, da je treba izkoristiti demokratični sistem, da bi po njem lahko prišlo do demokratične uvedbe šeriatskega prava.

Islam

Torej Islam ima dve možnosti. Preplavil nas bo nasilno, kot je to že storil. Utrujena in prebivalsko oslabljena Evropa bo klonila pred ogromnimi islamskimi narodi. Preplavila nas bo z rodnostjo in preko demokratičnega sistema prišla do popolnoma islamske Evrope. In ob stanju, kot je sedaj, nismo daleč od Nostradamusove napovedi, da bodo kamele pile vodo iz Rena.

Z vidika, da obstaja velika realna možnost, da Islam preplavi Evropo, je logično, da je boj za pravice homoseksualcev sporen, saj oni nič ne prispevajo k rodnosti v Evropi in so t.i. suha veja. Poleg tega, imam občutek, da hočejo homoseksualci izkoristiti tolerančnost liberalne Evrope, da bi iztržili zase tisti maksimum, ne zavedajo pa se, da se v prihodnjih letih lahko stvar bistveno spremeni, če Evropa postane Islamska. Takrat jih ne bo nihče spraševal, nihče se ne bo pripravljen pogovarjati, dialoga ne bo. Bodo samo kamenjanja, obglavljenja in mogoče celo natikanja na kole. In oni še udrihajo po Katoliški Cerkvi, ki jih v nobenem pogledu življenjsko ne ogroža in ima celo posebno pastoralo za istospolno usmerjene, ki jo pri nas vodi duhovnik Tomislav Roškarič.

In mi zna kdo sedaj citirati iz Svetega Pisma v 3Mz, kjer piše, da kdor leži z moškim kakor se leži z žensko, da naj bo usmrčen in mi tako primazati k zgornjemu odstavku miselno zaušnico. Po tem naj bi bil Bog, ki nas je ustvaril, ustvaril tudi homoseksualce, kasneje pa jih ukazal pobiti, v protislovju s samim seboj oz. z Jezusovim oznanilom, ki ga tako lepo povzame apostol Janez v svojem pismu: Bog je ljubezen.

Je torej potrebna v skladu s tem, kar danes pišem nasilna diskriminacija gejev, kot smo ji bili priča po letošnji Paradi ponosa, ki je bila v soboto, ko so v bližini Metelkove brutalno pretepli dva geja? Je potrebno, da se tako, kot v Mariboru dogajajo napadi na homoseksualce, in to celo z orožjem? Je potrebno, da se dogaja to, kar se je zgodilo v Beogradu in kar prikazuje video na podanem linku http://video.google.com/videop…..Y+BELGRADE

To bi bilo nesramno in nečloveško. Nevredno tega, da se imamo za civiliziran evropski narod. Pravim samo, da je potrebno dobro premisliti, če nismo mogoče preveč popustljivi, ker nas stvar utegne v bližnji prihodnosti močno udariti nazaj!

Kar se tiče obsodbe homoseksualcev in 3Mz ter protislovja z Jezusom, ki uči ljubezni, pa tole:

Ne smemo mešati Mojzesovo postavo (ustavo izraelskega naroda), ki zaradi takšnih in drugačnih socioloških in zgodovinskih razlogov zapoveduje smrt za homoseksualce z univerzalno formulo Bog je Ljubezen? Tudi Božja obsodba homoseksualnosti ni v nasprotju z Božjo ljubeznijo, ampak kvečjem sovpada z izvirnim grehom, ki je v stvarjenju povzročil nemalo napak. In to da nekdo sploh lahko biva in ima možnost to napako vsaj malce popraviti in slediti Božjemu načrtu po svoji svobodni volji dela Božjo ljubezen tako veliko! V tem vidim tudi poanto Jezusovega:”Pojdi in ne greši več!”

jezusovo srce

V tem duhu pa je potrebno tudi brati moj današnji zapis.

Vprašanje homoseksualnosti

20 September 2006

1. Pojmovanje homoseksualnosti v antičnih virih

Če hočemo razmišljati o razumevanju homoseksualnosti skozi zgodovino in jo primerjati z današnjim razumevanjem, se moramo nujno opreti na hermenevtiko, ki nam bistveno osvetljuje zgodovinske okoliščine virov iz katerih črpamo določene poglede o tej problematiki. Zavedati se moramo, da avtorji v antiki gledajo stvari s svojega zornega kota in s svoje zgodovinske percepcije. To pa si velja še posebej zapomniti, ko kakšne antične spise prosto prenašamo v današnji čas.

Ko prebiramo Sveto pismo, kaj kmalu ugotovimo, da je vsem bibličnim tekstom glede homoseksualnosti skupno neodobravanje te spolne usmeritve. Različne oblike homoseksualnosti se pojavljajo v različnih kulturah, času in prostoru, torej ne izven prostora in časa. Zato ne moremo govoriti o homoseksualnosti v univerzalnem smislu, ampak lahko govorimo le o homoseksualnosti znotraj različnih kultur. Prav tako ne moremo odnosa do problematike homoseksualnosti preprosto prenašati iz ene kulture v drugo. V bibličnih časih še niso poznali delitev na homoseksualnost in heteroseksualnost. Govorili so preprosto o seksualnosti. Te delitve so produkt zadnjih stoletij. Biblični teksti so naravnani predvsem na fizični homoseksualni odnos, v katerem avtorji tekstov vidijo perverznost homoseksualnega spolnega dejanja. Svetopisemska besedila torej ne omenjajo pozitivnih čustev in ljubezni, zaradi česar ne moremo sklepati ničesar gotovega glede njihovega odnosa do tega vidika homoseksualnosti.

Pri apostolu Pavlu najdemo zgolj negativne opredelitve glede homoseksualnosti, vendar bi bilo na podlagi tega neumestno trditi, da bi Pavel vedno in povsod zavrnil homoseksualnost. Najbolj primerno za današnjo diskusijo o homoseksualnosti je, da Pavla razumemo v okviru njegovega časa in prostora. Pavel se poslužuje enakega pristopa kot Jezus, namreč: »Pojdi in ne greši več!« (Jn 8,11

Jn 8,11
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP

11 Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

WP-Bible plugin
). Glede na današnja spoznanja o homoseksualnosti, ki jih je prinesla znanost (genetika, psihiatrija, sociologija,…) se odpira vprašanje, kakšen bi bil odnos bibličnih avtorjev do homoseksualnosti danes. Ko prebiramo različne zgodovinske vire in interpretacije bibličnih besedil, ugotovimo, da je krščanstvo od nekdaj zavračalo in obsojalo homoseksualnost. Res je sicer, da je v mnogih primerih močno obsojalo tudi heterosekualnost. Glede na razumevanje homoseksualnosti (v biblično antičnem smislu bi bil primernejši izraz – homoeroticizma) lahko rečemo, da biblične tekste – v današnjem kontekstu razumevanja – v diskusijah uporabljamo omejeno.

V grško-rimskem svetu so homoeroticizem razumeli kot družbeni status z vidika pasivne oz. aktivne vloge subjekta in ne z vidika subjektove spolne identitete. Z vidika filozofske etike spol partnerja ni bil bistven, ampak je bilo osrednjega pomena, da so ljudje znali modro uživati znotraj meja družbene sprejemljivosti. Ključna za razumevanje pojavov homoseksualnosti (glede na vire vse od Mezopotamije do Rima) je torej omenjena aktivno/pasivna vloga subjekta. Šlo je za hierarhično polarizacijo glede na socialni status subjekta. Moški so bili aktivni, penetrirajoči partnerji, t.i. subjekti spolnega odnosa, med tem ko je bila ženska pasivni partner, ki je to penetracijo sprejemal, t.i. objekt spolnega odnosa. Ta shema se je ponekod prenesla tudi na istospolne partnerje, vendar nikjer ni bila družbeno sprejeta ampak nasprotno: močno obsojana tako v Mezopotamiji kot Grčiji, Rimu in judovski skupnosti. Ta shema je bila zrcalo socialnega stanja družbene nadrejenosti oz. podrejenosti, kamor so sodili npr. sužnji, dečki, ženske, tujci ali poraženi sovražniki, ki so se tako znašli pod seksualno agresivnostjo nadrejenega naroda oz. osebe (vendar še zmeraj znotraj družbeno sprejemljivih okvirov).

Lezbištvo je bilo problematično v smislu patriarhalne vloge, v drugih pogledih ne. Ženska v aktivni vlogi je bila v očeh moškega nemoralna, saj naj bi imela zgolj reproduktivno vlogo. Takrat so namreč verjeli, da moško seme vsebuje celotno zasnovo človeškega življenja. Ženska je veljala kot »zemlja« za »seme«, torej pasivni partner, ki sprejme seme aktivnega partnerja.

Izražanje istospolne usmerjenosti in pasivne vloge odraslega moškega z njegovimi feminističnimi karakteristikami za prevladujoči sloj ni bilo sprejemljivo. V grško-rimski kulturi se je »poženščeno« oblačenje (transvestizem) pojmovalo v okviru pasivne seksualne vloge, torej tudi homoeroticizma. V Mezopotamiji in Siriji pa je bil transvestizem del kulta, kjer se je svečenik »spremenil« iz moškega v žensko. Vsekakor antično razumevanje preoblačenja v oblačila nasprotnega spola ne ustreza današnjemu razumevanju transvestitskega vedenja.

Antično pojmovanje homoseksualnosti je torej povsem drugačne narave kot istospolno nagnjenje razumemo danes. Kljub temu, da med njima obstajajo določene vzporednice, ostajata vsaka na svojem bregu, saj antični ljudje pojma »homoseksualnosti«, kot ga pozna današnji človek, niti niso poznali.

2. Pojmovanje homoseksualnosti v modernem kontekstu

Homoseksualnost je – prav tako kot seksualnost sama – stvar morale. Moralno vprašanje je, kako živeti kot seksualna bitja v različnospolni družbi in kako se v njej obnašati do ljudi, ki so različnih spolnih nagnjenj. V današnji družbi veljajo dvojni kriteriji za vrednotenje spolnega življenja: nasilje, nezvestoba in zlorabe na eni in ljubezen odgovornost ter empatija na drugi strani. Raziskave na področju genetike, psihologije, biologije in sociologije so pokazale, da so nekateri vzroki za homoseksualnost biološki, drugi psihološki oz. družbeni. Če so vzroki za homoseksualnost biološke narave, potem jo je potrebno razumeti v smislu biološke pogojenosti. Če pa so vzroki za homoseksualnost družbeno-kulturne narave, je potrebno upoštevati možnost, da se jo da odpraviti z ustreznimi psihoanalitičnimi terapijami.

Največ teorij o homoseksualnosti se opira na tri možne izvore: podedovanost, privzgojenost in priučenost. Freud trdi, da ležijo vzroki za homoseksualnost v ojdipovem kompleksu, kar pomeni, da se homoseksualna oseba izoblikuje kot posledica manjkajočega preseganja ojdipovega kompleksa. Lahko pa je po Freudu homoseksualnost tudi posledica narcisizma, kjer se homoseksualna oseba razume kot objekt ljubezni tako, da ima cilj doživeti ljubezen na enak način, kot jo je bila deležna pri materi. Po dr. Ivanu Štuhecu je homoseksualnost vsekakor tesno povezana z vprašanjem in problemom relacije. Seveda je treba ob tem poudariti, da vprašanje vzrokov vse do danes še zdaleč ni povsem razčiščeno in da vsi rezultati raziskav iz takšnih ali drugačnih razlogov še niso dosegli širše javnosti.

Homoseksualni in heteroseksualni odnos se po prepričanjih nekaterih avtorjev (kot je npr. Kinsey) ne izključujeta, saj naj bi bil človek v biološki osnovi biseksualno naravnan. Vendar ali je biseksualnost res biološko naravnana? Znano je, da je danes družba precej zavrta, kar se tiče homoseksualnosti. Tema je še vedno precejšen tabu, vendar počasi se vse bolj odpira tudi k bolj sproščenemu dialogu o tej problematiki.

Cerkev je homoseksualnost vedno zavračala. Pri tem se tudi danes jasno sklicuje na naravni zakon kot ga je utemeljil in razumel Tomaž Akvinski. Vemo, da je v zvezi s homoseksualnostjo prvi uporabil pojem »protinaravno« sicer že Tertulijan. Za Tomaža je protinaravno vse, kar v kontekstu spolnega dejanja ni naravnano na spočetje in rojevanje. »Celotno krščansko izročilo se vse do zadnjih desetletij trdno drži načela, da ljudje, ki čutijo izrazito homoseksualno nagnjenje, niso sposobni za zakon, in se morajo prav tako kot neporočeni s heteroseksualnim nagnjenjem vzdržati vsake spolne (genitalne) dejavnosti,« pravi Bernhard Haering v knjigi Svobodni v Kristusu in dalje v kontekstu nebiološke pogojenosti homoseksualnosti trdi, da ljudje, »ki še niso stari trideset let in so močno motivirani, morejo v mnogih primerih s pomočjo sposobnega terapevta odpraviti svoje nezdravo nagnjenje. Če je mogoče pričakovati uspeh, so to dolžni storiti.«

3. Istospolne skupnosti

Problem legalizacije istospolnih skupnosti se je pri nas pokazal kot eden pomembnejših družbeno-političnih vprašanj. Glede na to, da smo vstopili v Evropsko zvezo in da ima večina članic to področje pravno urejeno, so se nekatere gejevsko lezbične skupine odločile aktivno vključiti v pripravo zakona o istospolnih skupnostih. Poglejmo, kako imajo nekatere države urejen status:

– istospolna zakonska zveza in posvojitev otroka je v Evropi možna le na Nizozemskem in Belgiji.
– Danska je bila prva država, ki je leta 1989 registrirala istospolno partnerstvo (ne zakonsko zvezo). Partner lahko posvoji otroka drugega partnerja, ni pa možna posvojitev »zunanjega« otroka.
– Nemčija ima podobno ureditev kot Danska, vendar brez možnosti posvojitve otrok.

Predlog zakona, ki je bil predložen v Sloveniji, govori o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, kar pomeni, da ne gre za vpisovanje v poročni register in posvojitev otrok ne bo možna. Evropska zakonodaja opravičuje legalizacijo istospolnih skupnosti na podlagi sledečih argumentacij: enakopravnost za vsa partnerstva, odprava diskriminacije in kriminalizacije, prepoved medikalizacije homoseksualnosti, spoštovanje enakih pravic kot pri heteroseksualnih partnerstvih ter možnost poroke in posvojitve otrok v istospolnih skupnostih.

Kongregacija za verski nauk v dokumentu Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami jasno pove, da je zakonsko zvezo ustanovil Stvarnik in da je deležna lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov. Dalje trdi, da je zakonska zveza možna le med partnerjema različnega spola, ker se med seboj dopolnjujeta v medsebojnem podarjanju ter sodelujeta z Bogom pri nastajanju in vzgoji novega življenja. Nekateri utemeljujejo upravičenost homoseksualnega partnerstva s primerjavo neplodnemu heteroseksualnemu paru. Ta argumentacija se zdi do določene mere smiselna. Mnogi teologi sicer trdijo, da taka primerjava enostavno ni mogoča, vendar se je potrebno vprašati, ali je temu res tako. Mnogi preko te primerjave najdejo pot do odobravanja istospolnih skupnosti, zato menim, da so ti ljudje premalo poučeni o sami naravi obeh primerov.

Homoseksualnega para ne moremo primerjati s heteroseksualnim parom, ki ne more imeti otrok že iz vidika same fiziološkosti, saj homoseksualni par že v svoji naravni predispoziciji ni zmožen imeti otroka – za razliko od heteroseksualnega para. Torej moškemu in ženski je fiziološko že od vsega začetka dana možnost spočetja otroka, med tem ko dvema moškima ali ženskama ta možnost že na sami fiziološki ravni ni omogočena, kar na podoben način argumentirajo celo istospolno usmerjeni ljudje sami v svojem javnem Apelu proti sprejetju zakona o istospolnih partnerskih zvezah (Skupina Pogovori). Člani te skupine se opredelijo proti različnim gejevsko lezbičnim aktivističnim gibanjem, ki po njihovem poskušajo agresivno uveljavljati svoja načela in se v javnosti prikazujejo kot žrtev diskriminacije. Na spletni strani Društva legebitre namreč beremo: Jasno se zavedamo, da naše zahteve niso zahteve po posebnih pravicah ali privilegijih, temveč zahteve po enakopravnosti, enakih možnostih, enaki obravnavi, polnopravnem dostopu do državljanskih in človekovih pravic; v tem je naš kredo. Zavračamo podaljševanje statusa drugorazrednega državljanstva in v duhu resolucij Evropske unije terjamo ustrezne rešitve. S temi zahtevami ne bomo odnehali!. Po mnenju Skupine Pogovori želijo gejevsko lezbične organizacije prikazati v javnosti videz, da je zakonska zveza moškega in ženske povsem primerljiva oz. enaka istospolnim partnerstvom. Vendar zakonska zveza kot taka ne spada v kategorijo pravic, ampak v kategorijo naravno-družbenih danosti, iz česar lahko sklepamo, da ne moremo govoriti o odrekanju pravice do sklenitve zakonske zveze oz. partnerstva istospolno usmerjenim osebam.

Medtem ko beremo na spletnih straneh Društva legebitre, da se njeni člani jasno zavedajo, da njihove zahteve niso zahteve po posebnih pravicah ali privilegijih, temveč zahteve po enakopravnosti, enakih možnostih, enaki obravnavi, polnopravnem dostopu do državljanskih in človekovih pravic, pa v ustavi Republike Slovenije v 14. členu beremo: »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Kot je razvidno, ustava Republike Slovenije in zakonodaja že ščitita istospolno usmerjene posameznike tako v okviru splošnih kot konkretnih ustavnih in zakonskih uredb, v kar so prepričani tudi člani Skupine Pogovori. Seveda je iz 14. člena ustave Republike Slovenije jasno razvidno, da gre pri zahtevah gejevskih aktivistov za zahteve po priviligiranosti v naši družbi – na način, da v svojem izrazoslovju pretežno uporabljajo pojme »pravice gejev in lezbijk«, kakor, da le-te ne bi sodile v okvir splošnih človekovih pravic. S temi oznakami, kakor pravijo v Skupini Pogovori, aktivistične skupine ponižujejo dostojanstvo istospolno usmerjenih ljudi, ker jih reducirajo zgolj na seksualnost, ki naj bi po tej logiki predstavljala bistvo človekove identitete.

Na spletni strani Društva legebitre beremo tudi, da »zakon ne posega v inštitut poroke, zakonske in zunajzakonske zveze, ne spreminja jih, ne krni, na odvzema pravic in jim na nikakršen način ne zmanjšuje vrednosti. Poroke, zakonske zveze in zunajzakonske zveze bodo ljudje tudi po sprejemu Zakona o partnerski skupnosti lahko sklepali na popolnoma enak način in s popolnoma enakim obsegom pravic«. Vendar vsakemu količkaj pametnemu človeku je jasno, da Zakon o istospolni partnerski skupnosti – dolgoročno gledano – prinaša obveznost vzgojno-izobraževalnim ustanovam, da bodo morali prikazovati istospolno zvezo kot enako zvezi moškega in ženske, v kar se npr. lahko prepričamo v šolskih učbenikih držav, ki so tak zakon že sprejele. To vodi k degradaciji pomena in prevrednotenja družine kot osnovne celice družbe, kar v končni fazi vodi družbo k antropološki nejasnosti oz. zmedenosti človekove spolne identitete.

4. Sklep

Ker torej vsi vzroki za homoseksualnost še niso povsem raziskani, se moramo zaenkrat opirati na izsledke, ki nam jih ponujajo medicina, psihologija, sociologija ter ostale pomožne znanosti, da bi razumeli družbeni pojav homoseksualnosti. Tisti istospolno usmerjeni ljudje, ki želijo zdravljenje svoje spolne usmeritve, in je to glede ne njihovo stanje mogoče, jim je to zdravljenje potrebno zagotoviti. Tistim, pri katerih terapevtska obravnava ni mogoča, je treba pomagati živeti s to njihovo usmeritvijo tako, da bodo živeli v spolni vzdržnosti; oz. je potrebno – upoštevaje načelo postopnosti duhovne rasti – izkazovati veliko mero pastoralne potrpežljivosti tistim osebam, ki jim spolna vzdržnost predstavlja nepremostljivo oviro, vendar trajno živijo v spolni zvezi z enim samim partnerjem. To pa ne pomeni, da Cerkev pristaja na homoseksualno prakso, ampak gre za pristop, ki v danem primeru dopušča manjše zlo – tudi iz razloga, ker je znano, da so poleg narkomanov prav homoseksualci najbolj ogrožena družbena manjšina, kar se tiče obolelosti z aidsom.

Ta pomoč pa – kot je razvidno – ne prihaja po poti Zakona o istospolnih partnerskih zvezah, saj le-ta vodi v razvrednotenje heteroseksualne skupnosti oz. družine kot osnovne celice družbe in je kot tak nepotreben tudi z vidika preprečitve diskriminacije istospolnih oseb, saj jih – kot je razvidno – ustava Republike Slovenije že ščiti.

38994 pages viewed, 272 today
9712 visits, 66 today
FireStats icon Powered by FireStats