Blog Sebastjana Erlaha

Če sem v nekem postu na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem o problemu ideologije razmišljal da je
problem pojma ideologije je, da se ga je vedno uporabljalo v slabi luči, zato ima vedno ko to besedo slišimo temačen in neprijeten prizvok. Pozabljamo, da je vse kar nas obdaja ideologija. Če bi se bolj zavedali tega, bi kaj kmalu spoznali, da ideologije v bistvu niso slabe, saj ljudi združujejo in jim dajejo določen smisel in so cilji, ki jih hočejo ti ljudje doseči. Ideologija ne sme biti absolutna, niti relativna, ampak mora biti razprostrta med tema dvema poloma, torej nekako absolutno-relativna. Če pogledamo v zgodovino vidimo, da so vse ideologije imele za cilj neko blaginjo in nekaj dobrega za človeka, kar pomeni, da v temelji niso bile slabe - tega ne moremo zanikati. Komunizem je bil v osnovi dobra ideologija! Vendar vsaka ideologija ima nevarnosti, da se sprevrže v nek vase zaprt sistem. S tem postanejo drugi s katerimi se srečuje njej nevarni ker ne mislijo tako kot misli dotična ideologija. Vsaka ideologija mora biti odprta do druge ideologije. Tudi krščanstvo je ideologija. V njej pa vidim to veličino, ki je ne vidim v drugih ideologijah, namreč to, da ima svoje absolutno zunaj sebe in ga ne vsrkava vase. To so počele in počnejo druge ideologije, zato so postale nevarne in nasilne, se danes v enem pogledu ne morem strinjati. Namreč, da je komunizem v osnovi bil dobra ideologija.

Menim, da je imel komunizem enak cilj kot nacizem, t.j. napraviti popoln svet brez trpljenja, bolezni, idr. družbenih popačenosti. Edina razlika med tema dvema totalitarizmoma je bila le metoda, kako priti do popolne družbe. Komunizem je hotel priti do tega preko družbene ureditve, nacizem pa preko biologije. Oba totalitarizma sta šla preko trupel oz. sta bila ideala machiavelističnega etičnega delovanja, pri čemer pa je bil komunizem bolj dosleden od nacizma. Tovrstno prizadevanje za družbo brez njenih lastnih “iztrebkov”, je Nietzsche označil za socialistično-komunistično pokvarjenost. Tako Nietzsche, kot krščanstvo sta se zavedala, da ni mogoče vzpostaviti družbe, ki bi bila popolna, ker sta se dobro zavedala, da je to v diametralnem nasprotju s človekovo naravo, zato sta bila tako ali drugače idejni sovražnik številka ena (Nietzscheju se zato po krivici pripisuje idejna zasnova za nacizem!).

Eden glavnih očitkov, ko se pogovarjamo okoli zločinskosti ideologij je, da je tudi krščanstvo (sam osebno ostro nasprotujem rabi pojma krščanstvo kot ideologija) bilo v zgodovini nasilno. Tudi tu gre med komunizmom iz krščanstvom za bistveno razliko - izneverjenje Kristusovemu nauku, pri komunizmu pa gre za dosledno udejanjanje idej Komunističnega manifesta, namreč Komunistični manifest je poln pojma “boj”. Ena od trditev znotraj Manifesta je, da buržoazija ustvarja ustvarja orožje, ki ga bo uporabil proletariat v boju zoper buržoazijo. To je samo delček Manifesta. Celotna ideja Manifesta pa je razbitje buržoazije, ki naj bi izkoriščala proletariat in to z razrednim, glej glej, bojem. Z revolucijo!
Tega v nauku Jezusa Kristusa ne moremo zaslediti. Kristus uči učence, da morajo biti sol zemlje in luč sveta, biti morajo pokazatelji Božje ljubezni in usmiljenja v tem svetu, da bi tudi ostali to spoznali in slavili Boga!

In kot zanimivost prišepnem: na TeoF se poleg tega, da Marxa jemljemo pri filozofiji, pri njem in njegovem nauku ustavimo precej podrobno tudi pri patrologiji, kjer se komunizem obravnava kot ena izmed modernejših krščanskih herezij.

Torej v zgornjem prispevku sem v večini demantiral svoje pisanje, ki se je zgodilo pred parimi leti na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem. Še vedno pa velja, da pojem ideologija ni nujno slab.

Klerofašistične svinje - Takoj, ko nekdo prizna, da je katolik, zagovarja katoliške vrednote in se upa javno izpostaviti, je označen za klerofašistično svinjo. Mar nismo s tem žaljivi do svinj?

Analitična filozofija - Samo škorpijon, ki je zabodel samega sebe!

Dekadenca odnosov - Osredotočeni smo na hišno fasado. Kaj je za vhodnimi vrati nas kaj malo briga. Krivična sodba!

Umetnost glasbe - je v tem, da ohranja dušo in se ne proda kapitalu. Danes je veliko prodane glasbe - pop kultura!

Nietzsche - Pojem umetniške uporabe jezika! Najlucidnejši izmed vseh filozofov!

Po petih letih in skoraj osem mesecev, sem se znašel v precepu med preteklostjo in prihodnostjo. Reflektiram brez kakega sočutnega budističnega sanjaštva, ki zaudarja iz knjig in govorov Dalajlame, brez groteskno-novodobnega klovnjaštva, ki nas “teatralno zabava” v obliki Janeza Drnovška. Brez kakršne koli dejanske čustvene primesi ali religioznega ozadja. Čista dialektika. Razum par excellence! Vsaka beseda, vsako moraliziranje o tem, kaj bi bilo potrebno, pa ni bilo, je odveč. Vsak tak poizkus je poizkus oživljanja mrliča. Naj počivajo v miru! Ne skrunjajmo grobov in umrlih, saj nismo mrhovinarji! Pa vendar se izmed vseh znajdejo tovrstne ujede, ta najnizkotnejša bitja, ki jih premore svet…In te pikajo in pikajo. Kače, sršeni in ose. Pikali bodo! Kar naj! Vseeno mi je. Moje Sonce je zašlo, a vidim vzhajati novo jutranjo zarjo!

Pred kratkim sem si ogledal prvo sezono nanizanke Lucky Louie, ki je ena izmed redkih humorističnih nanizank, katera me je do solz nasmejala. Posneta letos, priporočam v gledanje vsem. Mogoče le ni primerna za otroke…

Tukaj na posnetku, pa del gostilniške debate o dokazu za Božje bivanje, ki je prirejeno po Tomažu Akvinskem.

http://www.youtube.com/watch?v=l56b60FT1iw

V Dnevnikovi kolumni z naslovom “Zdaj pa še domoljubna RTVS?” polemizira s p. Petrom Lahom o državotvornosti. Pa me niti ni zbodlo samo polemiziranje o tem, ampak me je zbodlo Miheljakovo izvajanje, ko se je dotaknil vprašanja evolucije.

Miheljak piše:

Pravi, da Darwinov nauk pojasni razvoj, ne more pa pojasniti, od kod človeku njegov duh in razum, njegova moralnost. In “argumentira”, da se je človek “postopoma razvijal, dokler ni enkrat Bog vanj vdihnil tisto edinstveno moč, Božjega Duha, ter naredil iz njega duhovno bitje po svoji podobi. Ne da bi kakor koli ‘poniževali’ drugo stvarstvo, je res, da je človek zaradi tega posega bistveno več od njega.” Zagata pa taka. Če razvojni nauk drži, pojasni tudi, kako so se razvijali duhovnost, razum, moralnost. Kdaj pa naj bi bilo tisto “enkrat”? Je to homo habilis, ki je pred več kot dvema milijonoma let začel izdelovati prva bifacialna orodja in orožja in s tem zavestno prelisičil zunanjo in lastno naravo? Je morda bog po lastni podobi “ustvaril” neandertalca, o katerega duhovnosti priča vse več artefaktov? Kdaj je torej v kosmatinca vdihnil dušo?

Pri tem pa seveda pozablja na temelj, ki je metodologija pri znanstvenih raziskavah, kateri je bil podvržen tudi Darwin kot naravoslovec (naravoslovje temelji na metodi opazovanja!). Vprašanje evolucije je tako vprašanje metodologije naravoslovnih znanosti in ni religijsko vprašanje. Naravoslovje nikoli ni šlo onkraj svoje metode, zato je z metodološkega stališča jasno, da ni bilo prostora za Boga, saj sama metodologija naravoslovnih znanosti ne more odgovoriti na delovanje Boga znotraj evolucjie, čeprav ga Darwin sam ni nikoli zanikal, ampak so ga zanikali kasnejši t.i. darwinisti, ki so pozabili, da delovanje Boga ni odvisno od neke znanstvene metode. Prav tako je res, da metodološko z vidika biologije ne moremo definirati kdaj se je razvijala pri človeku duhovnost.

In če odgovorim še na to, kdaj je bil tisti “enkrat”, ko je Bog naredil človeka po svoji podobi; takrat, ko je človek postal umno bitje (zdaj mi utegne kdo ugovarjati, kdaj točno to je, kar je seveda nesmiselno). Pred tem sploh ni bilo človeka. Človeka definira njegova umnost, njegova sposobnost razmišljanja. Na tem temelju pa nastane možnost duhovnega in moralnega ter seveda umskega razvoja.

Iz osebnih razlogov umikam ta zapis!

Ko sem prejle malce prebiral prispevke na Forumih Katoliške Cerkve na Slovenskem, sem zasledil, da je eden od uporabnikov napisal, da so se pri predmetu Uvod v metodologijo učili, da znanost bazira na treh aksiomatičnih predpostavkah (po Lastrucciju).

1. Zunaj nas je neka realnost

2. To realnost je moč spoznati z neposrednim opazovanjem

3. Metafizičnih razlag pri razlaganju ne potrebujemo

Avtor prispevka kasneje priznava, da je vsakemu mislečemu človeku jasno, da so v humanistični paradigmi velike luknje in našteva primere obsedenosti, čudežnih ozdravitev, verskih oz. mističnih izkustev, paranormalnih fenomenov duha,…

Pri branju tega prispevka se poraja vprašanje na ravni treh aksiomatičnih predpostavkah, namreč prvi dve sta sprejemljivi, zadnja pa ni.

Če ne potrebujemo metafizičnih razlag pri znanosti, to le pomeni, da pri obravnavanju takoj odpade bistvo pojava oz. predmeta, ki ga znanstveno obdelujemo. V tem pogledu ima še kako prav papež Benedikt XVI. v knjigi Uvod v krščanstvo, ko pravi, da se sodobna znanost osredotoča na pojavno, pozablja pa bistvo. Tudi Nietzsche je fino napovedal, da se bo znanost vrgla v golo fiziologijo in da razum izven fiziologije ne bo imel kaj iskati.

Po Erlahu: znanost se je ateizirala!

Znano je, da je človek že od vsega začetka religiozno bitje, kar kaže na človekovo težnjo po osmišljanju svojega bivanja. Prva verstva imenujemo primitivna verstva, med katerimi je najbolj znan primer kanibalizma. Na človeka kot religiozno bitje kažejo tudi vse arheološke najdbe, kot je npr. kipec boginje plodnosti, grobovi, kjer so našli poleg človeških ostankov tudi razen nakit in orožje. Vse to priča, da je vera v posmrtno življenje in s tem povezano verovanje v bitja, ki so presežne narave, prisotna že od davnih pra vekov. Religioznost je torej prisotna od vsega začetka take ali drugačne človeške vrste, prav tako pa je prisoten tudi ateističen, ali bolje ne-teističen aspekt človeka, od vsega začetka.Trditev, da se je religioznost pojavila mnogo kasneje je nelogična, saj bi bilo čudno, če se človek ne bi čudil naravnim pojavom in jih skušal nekako razložiti. Mnogi skušajo dokazati, da človek ni bil religiozen od vsega začetka svoje eksistence, češ da naj bi to bilo v nasprotju z elementarno logiko, vendar ko globlje razmislimo o človekovi religioznosti vidimo, da je v nasprotju z elementarno logiko ravno to, da bi človek ob prvi zaznavi neke naravne spremembe ostal ravnodušen, češ:” Aha, neka krogla je nad menoj. Če jo gledam, me pečejo oči.,” in že na tej zaznavi ne bi bil na ravni:”Hm…” brez, da bi se vprašal o dogodku (KAJ, KAKO, OD KOD) z vprašanji, ki ne temeljijo samo na ZAKAJ. Že, če se je samo kot subjekt zavedal samega sebe, je moral ta prvi človek priti do vprašanja: Od kje sem prišel, zakaj sem tu, kaj sploh sem, ali sploh sem, kaj je vse kar vidim okrog mene,… In, če neka stvar ne razmišlja, se ne more spraševati o pojavih okoli sebe. Šele z začetkom razmišljanja se lahko sprašuje, šele z začetkom ČLOVEKOVEGA razmišljanja lahko začnemo govoriti o kakih temeljih, ki so se začeli postavljati, bodisi etični ali religiozni. Nesporno dejstvo je, da pred začetkom razmišljanja ne moremo govoriti o kakih ateističnih in religioznih sferah bitja, iz katerega se je razvil človek. Žival ni religiozna. O tem sta pisala že Weber in Durkheim, pa mnogi antropologi.

Ob tem pa se pojavi vprašanje, kako se je bitje, ki je bil predhodnik človeka, razvijalo in kdaj točno je postalo človek. Filozofsko utemeljimo človeka kot razumsko bitje, torej človek je postal človek, ko je začel razmišljati oz. umevati. Teološko pa rečemo, da možnost odnosa z Bogom naredi človeka. Torej parafrazirano bi lahko rekli v našem primeru, da je prednik človeka v razvoju postal človek v trenutku, ko sta se mu odprli zmožnost razuma in možnost odnosa z Bogom, odnosno z nečim presežnim.

Po primitivnem verovanju se je pojavil mit, ki je bil kot osnova razumevanja sveta prisoten med mnogimi ljudstvi, s tem pa so bili povezani mnogi kulti, ki so bili politeističnega značaja (eden najbolj znanih mitov je Babilonski mit o Gilgamešu), saj je človek stremel po tem, da si razloži nastanek sveta in samega sebe.

Razvita religija, če jo smemo tako imenovati, ima svoje začetke v Abrahamu, ki postane pra oče judovstva, krščanstva in islama, treh monoteističnih religij, ki so ostale do danes. Neka pluralnost religij je bila že od vsega začetka, saj je vsako ljudstvo imelo nekaj, v kar je verjelo in imelo to za neko sebi lastno religijo. ta ljudstva so se začela srečevati med seboj in eno ljudstvo je prevzelo od drugega ljudstva, kar se jim je zdelo primerno za njih. Tako so npr. Izraelci po izhodu iz Egipta imeli mnogo etično-moralnih norm prevzetih od Egipčanov. Tudi neke vrste krst so poznala mnoga ljudstva že mnogo pred krščanstvom. Vendar bi judovstvu in krščanstvu težko očitali, da sta vse samo “prekopirala” od ljudstev, s katerimi sta se srečevala, saj sta obe religiji dali vsem že poznanim stvarem popolnoma nov pomen s tem, da je judovstvo postavilo vse v kontekst Boga Jahveja, torej v kontekst monoteizma, krščanstvo pa je to nadgradilo in spravilo stvari v kontekst trinitarične podobe Boga Jahveja, ki pa je Judje niso poznali. Torej naenkrat se stvari znajdejo čisto v drugem kontekstu, in sicer v kontekstu Boga Stvarnika. Tu na tej točki pa se pojavi zanimivo vprašanje, namreč kdaj se je začelo govoriti o ateizmu? Ali se je o ateizmu govorilo že pred judovstvom ali šele kasneje po Kristusu? Kot je meni znano iz mojega študija razvoja religije, je ateizem utemeljen na osnovi Svetega Pisma. Seveda smo za ateiste poimenovali tudi tiste pripadnike tega življenjskega stila, ki so živeli pred iznajdbo pojma “ateizem”. Konec koncev so bili v Rimskem imperiju Kristjani označeni za ateiste in kot taki preganjani.

Med tem je mit začel dobivati vse manjšo vrednost, dokler ga v grčiji niso dokončno zlomili z logosomin tako z logičnim pojmovanjem sveta okoli sebe. Tako se je pojavila filozofija, katere začetnik je bil po nekaterih virih Tales iz Mileta, po drugih pa Heraklit, ki naj bi bil prvi pravi filozof. Mit se je pokazal kot iluzija, ki jo je potrebno preseči. Ob tem se je najverjetneje prvič pojavil ateizem kot tak, namreč kot zavračanje vsega onostranskega. Glede na to, da je filozofija in njej sorodne znanosti opredelile ateizem za religijo kapitalističnega in materialističnega sveta, sem sam prevzel misel, da ateistov kot takih spoh ni, kajti v navedenem primeru se kaže jasen paradoks. Ateist po definiciji popolnoma zavrača vsakršno presežno naravo kozmosa in religijo zavrača zato, ker se ukvarja s tem presežnim. Logična posledica tega pa je, da z zavračanjem presežnega ravno daje presežen pomen nepresežnosti, ki jo kot edino sprejema. Religija pa ni samo stvar vere v Boga, ampak je v stvari odnosa do presežnega. Tu pa je paradoks ateizma! Če tako vzamemo religijo kot sredstvo, ki osmišlja človekovo bivanje, potem bi s te perspektive lahko dejali, da je ateizem religija materialistov in v sodobnem svetu tudi kapitalistov, saj sta dobiček in materija postala za njih bog. Ateist torej odklanja vsakršno obliko metafizike, torej tu ni prostora za nikakršno presežno, za nikakršno mistiko, ob enem pa paradoksalno postavlja materijo in kapital v mistične in metafizične sfere.

Ker se tako mit nikakor ni mogel povezati s filozofijo je moral priznati poraz in se umakniti v ozadje, kjer kraljuje zgolj v knjigah kot so “Miti in legende”. Uspešno pa so se združile s filozofsko mislijo ostale religije, ki jih poznamo danes in so se tako ohranile. Najmočnejše so bile judovstvo, islam in kot najmošnejše krščanstvo.

Skozi zgodovino so se začele nove pridobitve na tehniki in v novem veku je prišla miselnost iz objektivnega gledanja na subjektivno gledanje, kar je zamajalo krščanstvo kot, do takrat, edino resnico in edino sprejemljivo religijo v evropskem svetu. Leta 1492 Kolumb odkrije Ameriko, še pred tem pa nas močno zaznamujejo upadi turškega islama. Kasneje se zgodi reformacija, ki znova zamaje edinost med kristjani, saj se mnogi začno spraševati, katera resnica je zveličavna, protestantska ali katoliška. Ta majavost se začne poznati tudi na področju vrednot. S tem pridemo zopet k izhodišču mojega razmišljanja o religioznosti in ateizmu človeka od začetka njegovega obstoja. Teorija, ki jo zagovarjam je, da sta se pojavili dve smeri, ki sta se razvijali in se še razvijata vzporedno. Tekom razvoja sta tako religiozna in nereligiozna smer razvili, vsaka na svojem področju, neke etične norme in zastopale neke temeljne človekove vrednote, katere pa so se izkazale, da zanimivo sovpadajo skupaj. Zato pravim, da so temeljne človekove vrednote in etične norme vsem ljudem skupne in jih ne gre imenovati za “ateistične”, “krščanske”, ipd. Gre predvsem za odnos do teh norm in vrednot, gre za odgovornost samo do sočloveka in sebe ali pa v religioznem smislu, do sočloveka, sebe in nečesa višjega. Ob spoštovanju tega ne bi imeli težav, da ko govorimo o etiki in morali, kaj kmalu pridemo v klasificiranje takih in drugačnih “krščanskih” in “posvetnih” vrednot.

Ob vseh teh zgodovinskih dogodkih p ase je pojavila tudi pluralnost religije, še zlasti po reformaciji. Dandanes je pluralnost religije še toliko bolj mogoča, kot je bilo to v preteklih stoletjih. Imamo računalnike, medije, ki nam dobesedno pred nost tiščijo razne ponudbe za različne religije, pred vsem new-age ideologijo, ki je danes tako razširjena, ker obljublja odrešenje po liniji najmanjšega napora in je zvarek vseh religij, kar jih je človeštvo poznalo od svojega nastanka do danes (sinkretizem). Močno so se nam približale tudi vzhodne religije, kot so budizem, hinduizem, idr. Škoda le, da mnoge po napačni poti, t.j. iz zahoda, kjer so nekateri nauki dobili čisto drugačen pomen, kot je pa prvoten in tega napačnega pojmovanja se danes poslužuje predvsem new-age.

Svet postaja ena sama velika globalna vas. Z enim klikom, telefonskim klicem smo lahko takoj na drugi strani sveta. S tem se pospešuje tudi pluralizacija religij, saj naenkrat ni več nobenih preprek, da bi se določena religija ne širila po svetu. Torej pluralnost religije smatram kot posledico mešanja kultur, srečevanja narodov med seboj in globalizacije, ki premaguje vse geografske in druge oblike ovir, ki bi preprečevale pluralizacijo religij v svetu.

Naj za konec podam še misel mojega prijatelja, ki je ateist:”Kot ateist nimam življenjskega smisla, ker sem kot tak prepričan, da me na koncu čaka smrt in z njo zdrs v NIČ. Moje življenje je Sizifovo delo. Postati kristjan pa ne morem, ker mi moja človeška logika ne da, da bi razumel vse te skrivnosti, ki jih krščanstvo podaja.”

O homoseksualnosti sem v preteklem obdobju že pisal, in sicer sem razglabljal o zgodovini homoseksualnosti in sedanjem stanju v Sloveniji, ko se zahteva določen zakon, s katerim bi omogočili istospolnim parom registracijo zakonske zveze. Ko sem bil še na Delovem blogu, sem tam s prispevkom sprožil ogromno polemiko. Označen sem bil za homofoba, kretena, katolibana, fanatika, katoliškega plačanca in še marsikaj. Tudi o Islamu sem že pisal, in sicer v povezavi z zloglasnimi protesti muslimanov v zvezi s karikaturami preroka Mohameda. Pisal pa sem tudi o ljubezni in o Bogu. Torej nič novega, pa vendar…

Zadnje čase se je v raziskavah o vzrokih za homoseksualnost pojavilo kar nekaj novih raziskav. Naj omenim samo dve teoriji. Prva govori o tem, da naj bi človek postal homoseksualec zato, ker mati že v prenatalnem obdobju zavrača plod in tako vpliva na razvoj in posledično tudi na spolno identiteto človeka. Druga pa pravi, da je homoseksualnost pogojena s prevelikim izločanjem določenega hormona med nosečnostjo, kar povzroči pri otroku homoseksualnost.

Torej obe teoriji potrjujeta tezo, ki jo slišimo iz ust homoseksualcev, da so se taki že rodili. Pa vendar je razlika med tema dvema teorijama, ki v znanstvenem proučevanju še ni bila nikoli premostljiva in najbrž še nekaj časa ne bo. Namreč prva teorija, ki govori o zavračanju ploda s strani matere je čisto sociološko-psihološka, kar pomeni, da po tej teoriji naj bi bila homoseksualnost stvar družbeno-psiholoških faktorjev, ki vplivajo na človeka, kar posledično pomeni, da se homoseksualnost da tudi zdraviti z ustrezno psihoterapijo. Druga teorija, ki govori pa o tem, da gre za preveliko izločanje določenega hormona med nosečnostjo, pa sporoča, da je homoseksualnost čisto biološkega porekla, a tudi iz tega sledi, da bi lahko z določenimi medicinskimi posegi med nosečnostjo lahko zmanjšali izločanje “spornega” hormona in tako svet, na žalost ali pa Bogu hvala, prikrajšali za kakšnega homoseksualca.

Naj na tem mestu opozorim, da moj današnji zapis ne želi biti žaljiv do kogar koli, ne želim zganjati nestrpnosti do drugačnih, ker sem na nek način tudi sam drugačen in je vsak človek kot subjekt edinstven in enkraten, torej drugačen. Ta drugačnost pa se v svetu srečuje med seboj in nekako mora najti ustrezno formulo sobivanja. Pa vendar bo mogoče na pravkaršnje opozorilo kak stavek znotraj tega zapisa za koga mogoče sporen in se bo mogoče celo kdo znašel in me tožil pri ombudsmanu Hanžku, za katerega vrjamem, da si bo vzel čas, da se bo ukvarjal z nekim “čudaškim” zapisom, zraven pa zanemarjal resnične probleme, ki mu ležijo pred nosom. No, kakorkoli, pregovor pravi:”Tudi slepa kura zrno najde.”

V drugi polovici dvajsetega stoletja se je zgodila t.i. seksualna revolucija. Zelo dobro jo uprizarja film o tajnem agentu Austinu Powersu, ki ga skoraj v mejah normale odigra znani igralec Mike Myers, ki ima tudi posrečeno ime, katerega je nosil zloglasni klavec v filmih Helloween. Prav tako se je prej kot psihična motnja, homoseksualnost umaknila iz zdravstvenih klinik. Homoseksualnost je postala nekaj normalnega, kot je recimo normalen sadomazohizem v spolnih nasladah dveh ljudi. Tako je tretirana tudi danes. Nobena raziskava še ni potrdila, da bi bila homoseksualnost motnja ali da bi bilo to stanje biološke determiniranosti - zgornje omembe zadnjih dveh teorij sta zelo zgovorni.

Če gledamo zadnje statistike o prebivalstvu v Evropi, bomo kaj hitro ugotovili, da nataliteta izjemno hitro upada. Sam sicer ne vem koliko se EU sploh trudi, da bi spodbudila k rasti prebivalcev, vem pa, da k temu zelo močno pripomore Katoliška Cerkev - vsaj vidno in javno se trudi. V Sloveniji imamo še vedno v ustavi člen, ki govori o tem, da je splav pri nas dovoljen. Roko na srce, s prepovedjo splava ne bi naredili ničesar. Ogrozili bi poleg otrokovega življenja tudi življenje matere, ker bi obiskovale razne mazače, ki bi opravljali to mesarsko delo kar po domače. Pa vendar je moteče, ko se govori o pravici do splava, ko pa je to vendarle svoboščina in ne pravica. Seveda odprava takih in drugačnih zakonov najbrž ne bo naredila veliko. Problem je v tem, da je treba spodbuditi mišljenje ljudi, ki bo naravnano na to, da bodo odprti za družino.

Pravkar berem knjigo Oriane Fallaci - Moč razuma, kjer svari pred islamizacijo, ne samo Evrope, ampak kar celotnega sveta. Mnogi jo obtožujejo, da pretirava. Je črna ovca za tiste, ki si želijo nekako mirno integracijo Islama v demokratični Zahod. Avtorica našteva cel kup stvari, ki so sporne pri “kolaboriranju” z Islamom, kot to imenuje. Ena od spornih zadev je tudi ta, da Islam ne pozna ločenosti verskih skupnosti od države, kar jasno pove tudi Ahmed Pašić v svoji knjigi Islam in muslimani v Sloveniji. Fallacijeva pove, da v Veliki Britaniji obstaja neko društvo za priseljene muslimane, ki imajo svoj parlament, ter da se zavzema za Islamsko Veliko Britanijo, ki bi bila podrejena šeriatskemu pravu. Fallacijeva tudi poudari, da v zgodovini širjenja Islama nikoli to ni bilo po mirni poti, ampak tako, da so muslimani, kamor koli so prišli pobijali neverne Jude in kristjane, ki so jih imenovali - psi. Zanjo so križarske vojne (vsaj sprva) logična poteza proti nasilni islamizaciji Evrope. Avtorica trdi, da tudi danes ni nič drugače in ob tem navaja teroristične napade in njih vodje, kot so Bin Laden, Arafat (ki pa je že pokojni), Hussein…

Avtorica pa tudi navaja, da je bila v Švici tožena zaradi tega, ker je v eni izmed kolumen izjavila, da se muslimani plodijo kot podgane. Evropa je pod pritiskom islamizacije, to je dejstvo. Vsi si prizadevamo, da bi se Islam nekako mirno integriral v Evropo. Nekateri intelektualci celo govorijo o nekem demokratičnem ali evropskem Islamu, ki naj bi spoštoval splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Medtem pa mnogi islamski voditelji govorijo o tem, da je treba izkoristiti demokratični sistem, da bi po njem lahko prišlo do demokratične uvedbe šeriatskega prava.

Torej Islam ima dve možnosti. Preplavil nas bo nasilno, kot je to že storil. Utrujena in prebivalsko oslabljena Evropa bo klonila pred ogromnimi islamskimi narodi. Preplavila nas bo z rodnostjo in preko demokratičnega sistema prišla do popolnoma islamske Evrope. In ob stanju, kot je sedaj, nismo daleč od Nostradamusove napovedi, da bodo kamele pile vodo iz Rena.

Z vidika, da obstaja velika realna možnost, da Islam preplavi Evropo, je logično, da je boj za pravice homoseksualcev sporen, saj oni nič ne prispevajo k rodnosti v Evropi in so t.i. suha veja. Poleg tega, imam občutek, da hočejo homoseksualci izkoristiti tolerančnost liberalne Evrope, da bi iztržili zase tisti maksimum, ne zavedajo pa se, da se v prihodnjih letih lahko stvar bistveno spremeni, če Evropa postane Islamska. Takrat jih ne bo nihče spraševal, nihče se ne bo pripravljen pogovarjati, dialoga ne bo. Bodo samo kamenjanja, obglavljenja in mogoče celo natikanja na kole. In oni še udrihajo po Katoliški Cerkvi, ki jih v nobenem pogledu življenjsko ne ogroža in ima celo posebno pastoralo za istospolno usmerjene, ki jo pri nas vodi duhovnik Tomislav Roškarič.

In mi zna kdo sedaj citirati iz Svetega Pisma v 3Mz, kjer piše, da kdor leži z moškim kakor se leži z žensko, da naj bo usmrčen in mi tako primazati k zgornjemu odstavku miselno zaušnico. Po tem naj bi bil Bog, ki nas je ustvaril, ustvaril tudi homoseksualce, kasneje pa jih ukazal pobiti, v protislovju s samim seboj oz. z Jezusovim oznanilom, ki ga tako lepo povzame apostol Janez v svojem pismu: Bog je ljubezen.

Je torej potrebna v skladu s tem, kar danes pišem nasilna diskriminacija gejev, kot smo ji bili priča po letošnji Paradi ponosa, ki je bila v soboto, ko so v bližini Metelkove brutalno pretepli dva geja? Je potrebno, da se tako, kot v Mariboru dogajajo napadi na homoseksualce, in to celo z orožjem? Je potrebno, da se dogaja to, kar se je zgodilo v Beogradu in kar prikazuje video na podanem linku http://video.google.com/videop…..Y+BELGRADE

To bi bilo nesramno in nečloveško. Nevredno tega, da se imamo za civiliziran evropski narod. Pravim samo, da je potrebno dobro premisliti, če nismo mogoče preveč popustljivi, ker nas stvar utegne v bližnji prihodnosti močno udariti nazaj!

Kar se tiče obsodbe homoseksualcev in 3Mz ter protislovja z Jezusom, ki uči ljubezni, pa tole:

Ne smemo mešati Mojzesovo postavo (ustavo izraelskega naroda), ki zaradi takšnih in drugačnih socioloških in zgodovinskih razlogov zapoveduje smrt za homoseksualce z univerzalno formulo Bog je Ljubezen? Tudi Božja obsodba homoseksualnosti ni v nasprotju z Božjo ljubeznijo, ampak kvečjem sovpada z izvirnim grehom, ki je v stvarjenju povzročil nemalo napak. In to da nekdo sploh lahko biva in ima možnost to napako vsaj malce popraviti in slediti Božjemu načrtu po svoji svobodni volji dela Božjo ljubezen tako veliko! V tem vidim tudi poanto Jezusovega:”Pojdi in ne greši več!”

V tem duhu pa je potrebno tudi brati moj današnji zapis.

Zanimivo je, da se vprašanje evolucije in kreacionizma ponavadi vedno zaostruje na liniji krščanstvo vs. ateizem oz. religija vs. znanost ali še bolje vera vs. razum, ki bi ju nekateri tako radi kar ločili, po zgledu razsvetljenske ideje, od Boga emancipiranega razuma. A če se ozremo naokrog vidimo, kaj povzroča ločitev vere od razuma oz. obratno. Če se zatekamo samo v vero zapademo v fideizem, ki se kaže v oblikovanju raznih fundamentalističnih skupin, ki recimo v ZDA “v luft mečejo” bolnišnice, kjer opravljajo splave, zdravnike, ki pri tem sodelujejo pa pobijajo. Če pa zapadamo samo v razum, nam pa posledice kaže že bivši sistem, ki smo ga imeli cca 50 let (pa še ta je bil organiziran po religijskih strukturah). Papež Janez Pavel II piše v okrožnici Fides et Ratio, da sta vera in razum kakor dve krili, torej delujeta vzajemno.

O teh zadevah je obširno pisal tudi teolog in geolog Teilhard de Chardin.