Blog Sebastjana Erlaha

Pogovor se je zgodil na Forumih RKC. Mislim, da mi avtorji besed ne bodo zamerili, če jih objavim, ne bodo pa mi, upam, zamerili, če jih položim v usta nekih tretjih oseb.

Fonzi: Danes ne moremo jemati zgodovinske resnice, kar se tiče Katoliške Cerkve kot bičanje po nas kristjanih.

Kristjan: Zgodovinska dejstva in tegobe, ki jih poznamo niso bičanje. To je resnica, ki je še kako temen madež Cerkve. Bičajo pa te drugače, in sicer že zato, ker veruješ v Boga, Jezusa Kristusa, ki je od mrtvih vstal in je pravi Bogi in pravi človek, rojen iz device Marije, te označujejo za umsko prizadetega.

Aleks: Sam bi rekel kvečjemu izredno iracionalnega, ker pač verjamete v popolnoma nedokazane stvari.

Lenka: Medtem ko ateisti verjamejo v same dokazane in dokazljive stvari. Recimo v to, da Bog ne obstaja

Aleks: Ponovna logična napaka dokaznega bremena.

Lenka: Glavno, da svojih nekonsistentnosti ne opaziš, pa da nimamo glist.

Kristjan: Aleks, to ni logična napaka.

Aleks: Si prepričan? 100 % prepričan?

Kristjan: Ja, ne najdem je v knjigi med logičnimi napakami.

Aleks: Kljub temu pa dokazno breme ostane. Logika zahteva, da morate sami dokazati svoje trditve, ne pa, da zahtevate od vaših nasprotnikov, da jih ovržejo. Torej če trdite, da bog je, ni treba meni prav nič dokazovati ampak morate vi dokazati, da je.

Kristjan: To ni res. Od kje si to pobral?

Aleks: Seveda je res. A ti naj serviram argument čajnih skodelic, ki krožijo okrog zvezde Sirius?

Kristjan: To si pobral od argumenta čajnih skodelic?!

(Tišina)

Aleks: Sicer pa…Le zakaj, če so vere trdne in če je prepričanost v “resnico” 100%? Zakaj se je potem potrebno utrjevati v veri in zakaj jo je bilo potrebno braniti z nasilnimi sredstvi v zgodovini?

Lenka: A to zdaj tako na splošno malo jamraš al kaj?
Pa zakaj je treba vsak dan jesti, ko bi se lahko človek enkrat za vselej najedel?
Pa zakaj moram vsako leto na dopust, če mi je pa tako luštno v službo hodit?
Pa zakaj moram stalno trenirati mišice, a niso že dovolj velike?
Pa zakaj se moram vsak dan lepo vesti do svojega moža, saj sma ja že poročena?

Aleks: No, s tem torej potrjuješ moje siceršnje mnenje, da je religioznost prostočasovna aktivnost kot vsaka druga (npr. fitnes) in da ne sme biti financirana s strani davkoplčaevalcev v katerikoli obliki. Lepo.

Lenka: OK, zdaj pa vidim, da s tabo razpravljati nima smisla. Vsaj če ima človek voljo do smiselne in logične debate.

Kristjan: Ja, Lenka, se strinjam. Človek težko razpravlja z nekom, ki iz danih premis sklepa čisto nekaj tretjega.

Primer: Vsak Grk je človek
Sokrat je Grk
———————
Ergo: Erlah je krokodil

Aleks: Kaj vama spet ni jasno?

Kristjan: To, kako lahko vlečeš iz danih premis sklepe, ki nimajo nobene povezave s premisami. Kot, da bi ti pokazal hruško brez sadeža in ti rekel, da je to hruška in kaj ti to pove, pa bi ti, namesto, da bi odgovoril, da ti to pove, da to drevo pač obrodi hruške, da je stop znak v centru Kranja postrani. Ali, da bi te vprašal, kaj ti pove enačba 1+1=2, pa bi rekel, da ti to pove, da je pica, ki jo vozijo iz picerije Nyami, naravnost odlična. Ali, če bi iz premis, da če je plata vroča in da če daš roko gor, da iz tega sklepaš, da muha leti.

Lenka: Odlična diagnoza.

Kristjan: Nisem si mislil, da se bom še kdaj ukvarjal z logiko. Čeprav je ta lahko celo smrtno nevarna. Nek strasten grški logik, ki se je ukvarjal s trditvijo “Lažem”, je zaradi tega, ker ni nič spal, umrl. Hkrati pa opažam, da je na meni nekaj angleškega.

Francka: A lažeš ?

Krsitjan: Francka, zaman se trudiš, da bi me ubila, jaz nisem tako strasten logik.

Aleks: Pravzaprav je problem v tvojem in Lenkinem nerazumevanju napisanega. Jaz vama ne mislim razlagati.

Lenka: No, to pa nikarte, ker tvoje razlage ne vodijo nikamor, razen tja, kamor je nakazal Kristjan. Kar se nerazumevanja tiče, pa je res, da tukaj nekdo krepko ne razume, samo da to nisva midva s Kristjanom.

Aleks: Yeah right. Potem si zatiskaš oči.

Krsitjan: Pri takem (ne)logičnem sklepanju, kot si ga v tej temi prikazal, Aleks, bi bilo celo dobro, da bi si kdo zatisnil oči, ker ko kaj takega človek zagleda, ga bolijo oči, ko pa prebere in dojame, pa doživi možganski krč (nekaj takega, kot pri ženski vaginalni krč, da si boš bolje predstavljal). Žižek bi pa rekel:”Žhe Žhe, amphak to ne sprhemeni tvoje pozhicije, khar se thičhe logike, kher tvoja logika jhe parhadokhsalno…(smrk, smrk)…skhreghana z logiko shamo. V them ozhirhu jhe glupha.”

Basil Fawlty.press

Buco: Lepo, da si se Aleksa osebno lotil, adhominem in to, grdo pa do Žižka. Sram te gleda.

Kristjan: Od kdaj pa je kritika logičnega sklepanja ad hominem? Tudi tebi očitno logika ne leži. Namreč ne upoštevaš načela identitete. Pričakujem opravičilo!

Buco se strese.

Kristjan: Ok, dobro, si moder človek in si priznal svojo zmoto. Lepo. Ker veš, če že govorimo o dialogu na tem forumu, je treba tudi znotraj debat upoštevati logična načela (to velja sicer tudi v vsakdanji komunikaciji). Ne moreš iti tako mimo logičnih načel, kot je npr. šel cr, vključno prejle s tabo. To oboje je nekako takole, kot bi poslušal takle dialog:

Francelj: O, Brane, živjo!

Brane: O, pozdravljen!

Francelj: Kako si?

Brane: Dobro, pa ti?

Francelj: Še kar.

Brane: Kaj novega?

Francelj: Žena je zadnjič kupila raka.

Brane: Res? Kakšnega pa ima?

Francelj: Pljučnega.

Brane: Si rekel, da je kupila raka…

Francelj: Ja, saj…

Brane: Am…pljučnega?

Francelj: Ja, ja…pljučnega raka.

Brane: Torej se ukvarja s kriptozoologijo?

Francelj: Ah, ne…saj ni nič posebnega, je samo jastog.

Brane: ?!?!

Večkrat, ko pride do kakšne teme ob kateri se razvijejo takšne in drugačne zanimive diskusije, se čudim nekakšnemu protislovnemu stanju mišljenja nekaterih subjektov. Tako sem že pred časom, ko sem z nekom razglabljal, podal opazko, da je zanimivo to, da po eni strani družba obsoja dejanja nacizma, ne obsoja pa dejanj komunizma, pa čeprav sta to ena in ista ideologija, kateri hočeta doseči višjo kasto človeške rase, le da vsaka uporablja drugačno metodo. Torej obe ideologiji sta skrajno rasistični.

Znan je primer, ko je bilo 11 letni romunski deklici, ki je bila žrtev posilstva, s strani zdravniške komisije prepovedano narediti splav, saj je v Romuniji le-ta dovoljen le do 14. tedna, naprej pa, ne glede na okoliščine, ne. Zanimivo je, da se je s splavom strinjala celo romunska Pravoslavna Cerkev in svoje strinjanje utemeljevala, češ da gre za resnično poseben primer. Družina deklice se je nato odpravila v Veliko Britanijo, kjer je poseg dovoljen.

Grozljivost celotnega dogodka je v tem, da zagovornikom splava v tem primeru, očitno ni dovolj, da je deklica že tako in tako dovolj travmatizirana kot žrtev posilstva, želijo celo umoriti otroka, ki je bil spočet in s tem naprtiti še dodatno travmo tej deklici - travmo umora. S posegom bi deklici, ki v vsej tej “šaradi” ni ničesar kriva, naredili še več škode na duši in telesu. Otroka, ki je bil spočet s posilstvom in ki ni nič kriv za svoj obstoj, naj se da tistim, ki bodo zanj sposobni skrbeti. Travma manj za deklico, travma manj za starše, ki bodo posvojili otroka in mu nudili ljubezen, ter rešeno življenje nedolžnega otroka. Bog ne nalaga človeku težjega križa, kot bi ga bil človek sposoben nositi.

Svojevrsten paradoks, ki ga znotraj vseh tovrstnih diskusij opažam pa je, da isti subjekt, ki celo pravi, da bi v določenih primerih splav moral biti zapovedan in obvezen v primerih, ko bi starši vedeli, da je njun otrok, katerega mati nosi v trebuhu, retardiran, po drugi strani obsoja zločine Adolfa Hitlerja, ki pa je dejansko zagovarjal in počel enako, kar zagovarjajo ti subjekti. Po mnenju teh, sta celo starša sama retardirana, če tovrstnega “ekscesa” ne zatreta v kali.

Zanimivo je tudi, da tisti, po mnenju katerih je zdrav in vitalen homo sapiens edini življenja vreden primerek, večkrat tudi rečejo, da če bi bili sami retardirani, da bi si pognali kakšen “šus v glavo”, če bi se zavedali svoje bede. Zanimivo pa je, da se tovrstnim retardiranim ljudem zdi, da so oni normalni, ostali pa se jim zdimo čudni. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi tovrstne subjekte, ki si jemljejo superiorno vlogo znotraj človeškega ekosistema, dali za nekaj časa delati v kakšen zavod, kjer bi se srečevali in delali s temi ubogimi ljudmi, katere prezirajo in jih celo imenujejo “mongoloidni stvori” in trdijo, da je za take največji čudež, da celo znajo držati v rokah žlico. Mislim, da bi kmalu ugotovili, da so, kljub svoji zdravi pameti, precej bolj retardirani, kot tisti, za katere skrbijo. Poglejte samo v kakšen center za avtizem! Tudi sam vam v Tržiču lahko pokažem Janija, ki je mongoloid. Toliko glasbenega znanja in ročnih spretnosti ter veselja do življenja nisem videl daleč naokrog! Pomislite samo koliko genijev bi na tak način lahko prednatalno pobili: Hawking (cerebralna paraliza), Newton (aspergerjev sindrom), Einstein (aspergerjev sindrom), Da Vinci (aspergerjev sindrom), ipd.

Ti, ki zagovarjajo zapovedanost in nujnost splavov za retardirane, trdijo, da odvisnost od drugih in stalna naivnost ni njihov ideal. Smešne ideale si postavljajo, saj je vsak človek odvisen od drugega in naiven v določeni meri skozi celo življenje. Nihče ni bolj ali manj odvisen, ampak je odvisen le na drugačen način in naiven na drugačen način.

Obsojati Hitlerja in nacizem ter se zavzemati za to, čemur v temu zapisu namenjam kritiko, je shizofrenost misli par exellence.

V 21. številki Družine v rubriki Naš komentar, škof dr. Peter Štumpf razglablja o etični drži medijev. V poslanici za nedeljo družbenega obveščanja je papež poudaril pomen informacij pri širjenju dobrega, ki so pomoč pri razvoju demokracije in odločilno prispevajo k širjenju pismenosti ter utrjevanju dialoga med posamezniki in narodi.

Štumpf ugotavlja, da stanje medijev v Sloveniji ni brilijantno. Mediji so napram Cerkvi precej negativno razpoloženi, saj se redkokdaj sliši s strani medijev kaj dobrega o Cerkvi. Poudarja, da obstoj Cerkve ni odvisen od nobenih sredstev ali medijev in da ima zaradi tega lahko do njih distanco. Pove, da Cerkev lahko vsakršno kritiko na svoj račun mirno sprejema (če je seveda korektna), saj ji le-ta lahko pomaga pri njenem očiščevanju. Dobronamerna kritika je vedno dobrodošla, saj nas “zbudi” iz nekega “spanca” samoumevnosti.

S nekorektno kritiko pa mediji pripomorejo predvsem k dezinformaciji. Ljudje zelo nekritično sprejemajo vse, kar berejo, vidijo in slišijo preko medijev. Za večino je to, kar so brali, videli in slišali sveta resnica.

Internet se mi zdi še posebej “čuden” medij, kar se tiče take etične drže tistih, ki preko njega širijo informacije. Ker je zelo obširen, je nek nadzor nad tem, kaj je dobro in kaj slabo, nemogoč. V Slovenskem internetnem prostoru je bila z namenom preprečevanja sovražnega govora in širjenja nestrpnosti, ustanovljena spletna stran “Spletno oko”, kjer lahko prijaviš različne sporne vsebine, katere naj bi odgovorni raziskali. Ko pride do prijave, pa dejansko nihče nič ne ukrepa. Človek dobi občutek, da bi moralo “spletno oko” iti na kak center za slepe in slabovidne!

Razni forumi, spletne strani, blogi ipd. širijo različne nestrpnosti in sovraštvo do drugače mislečih, do ljudi drugih ras, vere, ipd. Zanimivo pri tem je, da se tovrstne nestrpnosti in sovraštva “prodajajo” pod znamko svobode govora, kot da bi svoboda govora pomenila, da kjer koli, kadar koli in komur koli lahko rečeš kar koli.

Analiza premieja - čisto kratka analiza Janševe izjave je, da ustvarja videz heroizma. Z možno napovedjo odstopa se je vrgel kot “ovca” med “volkove”. Kljub prekaljenosti ga je izdal instinkt samoohranitve. Dogodki zadnjih dni celo kažejo, da za njimi mogoče stoji nekaj bolj “sirenskega” - mogoče ženska “zloba”. Suma summarum: Hotel je heroizem, a pozabil, da je taka gesta lahko tudi izraz strahopetnosti.

Analiza opozicije - opozicija prevzema lik Odiseja, ki ga je grštvo tako občudovalo. Se mogoče še vedno kdo sprašuje - “Le zakaj?!”

Izrojenost črednega instinkta - se najbolj kaže takrat, ko čreda z vso mogočnostjo dere na že pokošene ali popašene pašnike in tam celo vztraja. Mi, ki smo svobodnega duha, raje iščemo pašnike, ki nas napojijo do zadnjega atoma moči. In nato si čreda še upa govoriti o zmagi! Oh, govedo, kje je tvoja zmaga? Pravi zmagovalec je tisti, ki svobodno ni šel!

Koristnost politike - Politiki bi bili bolj družbeno koristni, če se ne bi ukvarjali s politiko.

Kritika oblasti - Bojda subjektu, ki ne izkoristi možnosti volitve oblasti, moralno ne pripada pravica kritike izvoljene oblasti. Moralna dolžnost subjekta pa je, da živi družbeno kritično, zatorej ima vso pravico, da izreka kritike na račun družbe, ki je volila oblast.

Ko sem preko neke debate izvedel vest, da je ob nedavnih neurjih šla bolnica Franja “rakom žvižgat”, sem podal komentar, da taka neurja pač terjajo svoje in da se meni osebno zdi večja tragedija to, da so Železniki odrezani od sveta zaradi plazov in da je na tolminskem odneslo hišo, kot pa, da je “odplaknilo” nek nič več uporaben objekt, ki služi zgolj kot spomenik.

Takoj sem od nekega nadobudnega kolega, ki je celo univerzitetni profesor, dobil zaušnico, češ, da ga zanima, če bi enako govoril, če bi neurje uničilo kakšno cerkev. Ni potrebno imeti pretirano dobrega nosu, da ugotoviš kako podlo je bila podtaknjena ta zlobna pripomba. Seveda se je k temu vsulo še kup zlobnih pripomb v stilu, da ker gre za komunističen oz. partizanski objekt, da tako govorim, če bi šlo pa za kateri koli sakralni objekt pa tega ne bi govoril.

Moj odgovor na te očitke je bil, da se zaradi mene lahko zruši cela bazilika Sv. Petra v Vatikanu, pa da nihče ni poškodovan. V primerjavi s temi življenji in domovi, ki so bila izgubljena v neurju, ni to nič!

Kar mi je pa najbolj žalostno, je pa da se iz tega dela neka politizacija.

Človek je človek in ni važno, kdo in kakšne politične opredelitve je (to mi že tako v normalnem življenjskem okolju brez stiske ni jasno, kako lahko gledamo na take delitve), če je v stiski, mu je treba pomagati, če le lahko. Mislim, da je to naša moralna dolžnost, če smo količkaj altruistični.

Ob tem mi prihaja na misel prizor iz filma Evan Almighty, kjer je senator Evan imel za svoje politično geslo “Spremeniti svet!” in mu je nato, ko se mu je prikazal Bog, le-ta rekel, da bo svet spremenil le z majhnimi, skoraj nevidnimi altruističnimi dejanji, kot je npr. dati piti ubogemu psičku, ki je bil tam poleg njiju (Evan je dan prej psa nagnal z dvorišča, češ da je vreča bolh in da mu uničuje travo).

Hja, najbrž obstajajo ljudje, ki so zaslepljeni s sovraštvom do vsega komunističnega in bi najraje vse podrli in izbrisali vsak najmanjši spomin na te čase. Poleg tega pa je treba priznati, da niso zaradi tega nič drugačni od tistih jurišnikov, ki z vsem sovraštvom bruhajo in pljuvajo po Cerkvi. Ama, nič niso drugačni.

Potem se pa pojdimo tisto, kar je zapisal papež Pavel VI. v encikliki Ecclesiam suam, da Cerkev nima nikogar za tujega svojemu materinskemu srcu, da ni nikogar, ki bi se zanj ne zmenila v svojem poslanstvu in da nima nikogar za sovražnika.

Seveda govorim o občestvenem značaju Cerkve, ki je najbrž še kar daleč od zgornjih papeževih besed.

Če vzamemo, da je ideologija vse, kar nas obdaja in da zunaj ideologije ni nič (seveda pojem ideologije je v tem primeru potrebno jemati v pozitivnem smislu), potem najbrž to, kar nam v spodnjem videu sporoča Žižek, drži…

Povzetek Marxa - “Poskrbeli bomo, da na svetu ne bo nič več trpljenja! Vzeli bomo tistim, ki imajo in dali tistim, ki nimajo! Izvedli bomo revolucijo in osvobodili zatirane!”

Povzetek Hitlerja - “Poskrbeli bomo, da na svetu ne bo nič več trpljenja! Naša revolucija bo čista rasa. S tem bomo dosegli, da ne bo več zatiranih! Človek bo imel vse!”

O bolezni - Recimo, da izveste, da vas je napadla smrtna bolezen. Zdravnik vam po vseh preizkavah reče, da je edina možna stvar, s katero premagate to bolezen, da vam vbrizga drugo smrtonosno bolezen. A ko se znebite prve smrtonosne bolezni, bo treba zdraviti to drugo. Mar se ne bi vsak odločil za tak poseg ali: Vprašanje je ali se ne bi vsak človek do zadnjega (z zdravo pametjo) odločil, da se oklene vsake minimalne možnosti, da preživi, pa če tudi ga tista minimalna možnost, ki se jo oklepa, ubije?

O dokazovanju Boga - V vsaki znanosti pač obstajajo določeni aksiomi, ki se jih ne dokazuje. Tako tudi v teologiji. Teologija nikoli ni kategorično dokazovala obstoja Boga. Tako Tomaž Akvinski nikjer ne dokazuje, da Bog obstaja, ampak opisuje poti, po katerih je mogoče priti do spoznanja da Bog je (da nekaj obstaja in spoznanja, da tisto obstaja, je velika razlika). Bonaventura je enako kot Tomaž Akvinski podal šest stopenj kako lahko “duša potuje k Bogu” oz. kako priti do spoznanja, da Bog je. Anzelm pa je meditiral in molil na podlagi štirinajstega psalma. Da je to “dokaz” so sproducirali drugi (Descartes).

Zaviranje strasti - Bogatin je imel zvestega psa in kup služabnikov. Nekoč se mu je pripetila nesreča in izgubil je skoraj vse svoje premoženje in družino. Ostali so mu samo peč, ena klobasa, služabnik in pes. Nekega dne je gospodar postal lačen in je služabniku naročil, naj mu speče klobaso. Služabnik je šel, a klobase ni bilo več. Vrnil se je k gospodarju in rekel:”Gospod, vaše klobase ni več. Ko sem prišel, da bi jo vzel, sem našel vašega psa, ki se je z njo mastil.” Gospodar je postal besen in je zarjul:”Pojdi in pripelji mi psa!” Služabnik je šel in pripeljal psa. “Zakaj si to storil,” je gospodar besno vprašal psa. “Nič ne rečeš? Prav. Služabnik, vrzi tega psa v peč, da se speče in ga bova pojedla!” Služabnik je ubogal in storil tako. Čez čas pa je prišel k gospodarju in mu rekel:”Gospod, vaš pes ne gori.”

Zmota teologov in filozofov - večna in največja zmota filozofov in teologov je, da so prepričani, da vedo od prejšnjih generacij kaj več o dobrem in zlu.

Antidarwin - če naj bi bila z vsako stopnjo razvoja vrsta, znotraj katere se razvoj odvija - kakor trdi Darwin -, močnejša, le zakaj so potem najmočnejši oni, ki so šibki. Politika!

Pekel - paradoks Božje ljubezni, opici pa perverznost.

1. Svet je nepopoln, dogaja se zlo, torej Boga kot popolnega in najvišjega dobrega bitja ni.

Pomislek: Od kje človeku ideja ali zavest o popolnosti in nepopolnosti, če popolnega ni? Kako človek lahko klasificira dobro in zlo, če najvišjega dobrega bitja ni? Od kje človeku merilo za popolnost, nepopolnost, dobro in zlo, če ene od teh razsežnosti ni? Ali človek lahko spozna nekaj za vroče, če prej ni nečesa spoznal za mrzlo?

2. Evolucija (tudi kozmološka) je splet naključnih dogodkov.

Pomislek: Če se stvari razvijajo naključno, kako lahko potem še govorimo o matematiki? Je vsakodnevno vzhajanje in zahajanje Sonca, izmenjavanje dneva in noči, golo naključje? Je genetika naključna? S čim se ukvarja znanost?

3. Ni razlike med živo in neživo naravo. Oboje je sestavljeno iz enakih kemičnih elementov.

Pomislek: Zakaj se potem znanstveniki trudijo iskati življenje na drugih planetih? Mar res ni razlike med npr. regratom in npr. granitom? Kaj nam pove znanstveni aksiom, ki razvršča nekaj med živo in drugo med neživo naravo?

Ateistek na svojem blogu piše, da je predlog za beatifikacijo Jožeta Plečnika nič drugega, kot še en poizkus ideološkega markiranja prostora s strani Katoliške Cerkve. S tem naj bi Plečnikova dela dobila ideološki pridih, s čimer naj bi, po mnenju nekaterih, relativizirali njihov pomen in kakovost. Zagovorniki tega mnenja podajajo za primer Marka Rupnika, ki naj bi dobil Prešernovo nagrado samo zato, ker so bili njegovi mozaiki všeč papežu. Takega kriterija naj bi si pravi umetnik ne zaslužil.

Sam sem mnenja, da umetnost kot taka, nima nobene povezave s tem, komu komu (v ideološkem smislu) je kaj všeč in komu ni. Umetnost je nekaj, kar to presega in ima vrednost čisto nekje drugje in sicer v čutenju posameznega umetnika iz katerega umetnost prihaja. Umetnik mora biti zavezan sebi, ne neki ideološki usmerjenosti, mora biti svoboden v svojem ustvarjanju. Če bom pisal pesmi, jih bom pisal tako, kot to meni pritiče, pa se lahko papež, Bush ali pa kdorkoli mečejo po trepalnicah, ker jim mogoče ne bi bila moja poezija všeč.
Nedopustno se mi zdi, da se določena umetnost kompromitira ali akceptira na podlagi ideologije.