http://biblauragraphy.files.wordpress.com/2009/02/darwin.jpg

Osrednje delo Charlesa Darwina O izvoru vrst danes praznuje 150-letnico prve izdaje. S knjigo, ki za številne znanstvenike še vedno predstavlja najpomembnejše delo celotne biologije, je Darwin postavil temelje za še danes med naravoslovci v veliki meri nesporno teorijo o evoluciji.

Darwin pri svojih opisih, ki jih je zapisal med svojim potovanjem z ladjo Beagle v 30. letih 19. stoletja ni uporabil besede evolucija, pa vendar je identificiral načelo naravnega izbora, ki danes kot selekcija predstavlja enega izmed temeljnih stebrov evolucijske teorije. Darwin se je dolgo izogibal objavi svojih ugotovitev. Šele ko je ugotovil, da je njegov rojak Alfred Russel Wallace neodvisno od njega prišel do enakih spoznanj in jih želel objaviti, je privolil v objavo. Pozornost pri njegovi knjigi vzbuja predvsem to, da v celotnem delu ni niti ene same formule in da je v njem le ena skica. Knjiga je poleg tega napisana tako, da jo lahko razume vsak, ne le znanstveniki. Teorija evolucije je tudi plodna podlaga za različne negativne špekulacije o odnosu med znanostjo in Cerkvijo. Katoliška Cerkev teorijo evolucije sprejema kot najbolj argumentirano teorijo na področju naravoslovne znanosti. Tako razmišlja tudi upokojeni direktor vatikanskega observatorija, jezuit pater George Coyne: Po mojem mnenju, in mislim, da to zastopa večino katoliških znanstvenikov, je sledeče: Najboljša znanstvena razlaga, ki jo o razvoju vesolja in vsega kar se v njem nahaja vključno z vsemi živimi bitji pa tudi nas samih je, kakor to jaz imenujem neo-darvinistična evolucija. To je modernizirana darwinova teorija na podlagi genetskih mutacij in naravne selekcije. Skratka, to je najboljša znanstvena razlaga za razvoj vrst.

Že leta 1950 je papež Pij XII v okrožnici Humani Generis zapisal, da si teorija evolucije in vera v Boga stvarnika nista v nasprotju, in da kar zadeva človekov izvor, tudi verujoči lahko sprejemamo teorijo evolucije kot eno izmed mogočih razlaga za nastanek našega telesa, medtem ko verujemo, da je neumrljivo dušo ustvaril Bog. Pokojni papež Janez Pavel II. pa je dejal, da je glede nastanka človeka z znanstvenega vidika najbolj sprejemljiva teorija evolucije, ki ji Cerkev ne nasprotuje. Hkrati pa je poudaril, da znanstvena razlaga ne razkrije skrivnosti nastanka in izvora sveta in človeka v celoti, tudi ne njunega globljega smisla. Nekateri znanstveniki, kot je npr. evolucijski biolog Richard Dawkins menijo, da je Darwin s svojimi ugotovitvami zadal smrtni udarec obstoju Boga, vendar pokojni papež Janez Pavel II opozarja, da znanstvena teorija ne more ne ovreči ne potrditi obstoja Stvarnika, saj Bog ni predmet materialnega sveta, s katerim se ukvarja naravoslovna znanost. Vera je torej tista, ki osvetljuje smisel in poslanstvo človeškega življenja znotraj stvarstva.

Povzel bom članek Iva Keržeta z naslovom “Brez človeka v možnosti ni človeka v deju” in s podnaslovom “Aristotelsko-tomistični prispevek k razpravi o bioetiki, ki ga lahko beremo v zadnji številki revije Tretji dan.

Avtor članka začne s kratko predstavitvijo mednarodno znanega italijanskega filozofa Emanuela Severina, ki je v Italiji začel debato o splavu in jo odprl na filozofski ravni v italijanskem dnevniku Corriere della sera.

Svoj prispevek je omenjeni filozof zasnoval tako, da je jedro bioetiškega spora povezal s ključnima aristotelskima pojmoma deja (energeia) in možnosti (dynamis). Otrok je tako zmožen postati odrasel, že preden on to dejansko postane. Torej zarodek je človek v možnosti, s čimer se, tako Severin, strinjajo tako tisti, ki zastopajo stališče, da je zarodek že-človek, kot tisti, ki trdijo nasprotno. Eni trdijo, da je zarodek že-človek v možnosti. Drugi pa trdijo, da je zarodek, čeprav je v možnosti človek, vendarle še-ne-človek.

Po Aristotelu sta možnost in dej dva različna načina bitja. Ta dva načina pa se med seboj ne razlikujeta kot bitje in ne-bitje. Parmenidovo razumevanje gibanja privede do stališča, da spremembe sploh ni. Ta je le navidezna. Je zmota v našem dojemanju stvarnosti. Parmenid je uvidel, da če spremembo pojmujemo kot prehod bitja iz stanja, v katerem se le-to že nahaja, v stanje, kjer se le-to še ne nahaj, potem je sleherna sprememba protislovna. Zakaj tako? Zato, ker tako pojmovanje predpostavlja, da se spreminjajoče se bitje vsaj v nekem trenutku prehoda nahaja na meji stanja, v katerem se je izhodiščno nahajalo, t.j. na točki, ko hkrati še je in ni več v tem stanju. Vemo pa, da nekaj ne more biti hkrati že nekaj drugega in ne več nekaj drugega.

Ravno zato je Aristotel vpeljal pojma deja in možnosti, s čimer je uvidel parmenidovsko protislovje. Ugotovil je, da je sprememba prehod bitja iz stanja v katerem to že dejansko je, v stanje, v katerem le-to že je v možnosti, ni pa še v deju ali dejanskosti. Prehod v neko stanje pa lahko postane dejanski le, če je možen. S tem pa Aristotel izpostavi tudi, da prehod med stanjema ni prehod med bitjem in ničem, pač pa prehod znotraj bitja in sicer med dvema načinoma bitja (možnostjo in dejanskostjo).

Tako vidimo, da ima Severino prav, da v kolikor razumemo zarodek kot človeka v možnosti in v kolikor to možnost razumemo aristotelsko in obenem pravilno, da je treba zraodek razumeti ko že-človeka in ne kot še-ne-človeka. Za zarodek bi bilo tako kvečjemu možno reči, da še ni dejanski človek, kar pa ne pomeni, da ni človek, pač pa da je človek (v možnosti). Po Aristotelu je možnost isto kot bistvo, bistvo pa je tisto, kar je izraženo po definiciji. Bistvo in definicija nam povesta, kaj neka stvar je. Vprašanja “kaj je” pa ne smemo zamešati z vprašanjem “ali je”. Ker je nekaj prav ta nekaj, kolikor ustreza določeni definiciji ali bistvu, potem sledi, da je človek v možnosti po definiciji že človek, čeprav to še ni na ravni razvoja ali udejanjanja vseh svojih notranjih potencialov. Avtor članka k temu dodaja še, da je sodobna znanost ugotovila čutno zaznavni vidik tega, da je zarodek po definiciji že človek – njegov DNK, ki določa to zarodno celico kot človeško in kot zmožno, da udejanji vse svoje človeške potenciale.

A Severino je v omenjenem sestavku v Corriere della sera, svojo razpravo usmeril proti aristotelski pojem možnosti. Kerže pravi, da je to predvidljivo, ker ravno zanikanje obstoja možnosti in posledično priznanje dejanskosti kot edinega načina bitja, je edino, kar lahko upraviči parmenidovsko stališče, ki ga Severino tudi zastopa. Njegovo sklepanje, ki skuša ovreči aristotelsko zamisel možnosti gre v smer, kjer citira Aristotela, ki pravi, da je to, kar je v možnosti v možnosti glede na dve nasprotji. Kaj to pomeni? To pomeni, da če zarodek lahko postane človek v deju, potem prav zato, ker lahko postane, lahko postane tudi ne-človek. V zarodku sta ti dve nasprotji po nujnosti združeni. Prav zato pa zarodek ni človek.

Dalje v članku Kerže pokaže, da je za tako napačno Severinovo pojmovanje, kot tudi pojmovanje sodobne družbe krivo zamenjavanje protislovja in nasprotja oz. pozabljanje razlike, ki jo Aristotel jasno zariše v svojem logičnem kvadratu. Kontrarnost je namreč razmerje med univerzalnim trdilnim in univerzalnim nikalnim stavkom. Kontrarnost velja v eno smer: iz resničnosti enega sledi neresničnost drugega, obratno pa ne. Kontradikcija pa v logičnem kvadratu označuje razmerje med univerzalnim stavkom in njegovim zanikanjem, ki nastopa vedno v obliki partikularnega stavka.

Torej Aristotel pravi, da je možnost vedno možnost obeh členov protislovja, kar dalje pojasni, da to kar nima možnosti, da je, sploh ne more nikjer biti, medtem ko vse, kar ima možnost, lahko ni udejanjeno. En izid je torej ta, da se možnost lahko ne udejanji. Temu kontradiktorno nasproten izid pa je, da se možnost udejanji in s tem preneha biti zgolj možnost.

Pozaba razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo je tudi ena glavnih potez Heglovega filozofskega sistema, ki se je v polnosti pokazala v 20. stoletju, ko je prevladovala misel, da je negacija nekaj konstruktivnega (revolucionarno nasilje, ki naj bi uničilo neko danost preko katere bi vzpostavila nekaj novega, boljšega). To tezo o konstruktivnosti negacije cerkveno učiteljstvo označuje s pojmom kultura smrti.

Avtor članka zaključi, da če želimo preseči sodobno kulturo smrti, ne smemo pozabiti, da moramo preseči moderniteto kot tako. To pa je možno storiti le, če se bomo vrnili k Aristotelovi in Tomaževi metafiziki deja in možnosti ob ozaveščanju logičnih struktur v njenem ozadju, še posebej pa razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo. Odpiranje moderniteti, ki je med katoličani postala priljubljena po drugem vatikanskem koncilu nam skratka pri tem preseganju ne bo prav nič koristila, zaključi Kerže.

V času, ko se kot znanost označuje prvenstveno naravoslovne znanosti, kakor sta biologija in fizika, ki imata – vsaj v letošnjem letu, ko praznujemo 200 letnico rojstva angleškega biologa Charlesa Darwina ter leto astronomije, kjer posebej izpostavljamo Galilea Galilea – znamenje primata znotraj vseh znanosti, je govoriti o metafiziki lahko zelo zoprna zadeva, če ne celo nevarna, saj znajo sodobni “velemojstri mišljenja”, kot je npr. Richard Dawkins in ostali provincialni bebci, človeka, ki razmišlja o metafiziki, hitro označiti za zablodelega in umsko prizadetega.

Po Humu, ki je metafiziko označeval za mrtvo stvar, po Thomasu Painu, ki je teologijo označil za znanost, ki govori o ničemer (pri čemer, skupaj s sodobnimi “veleumi”, kažejo osnovno pomanjkanje znanja filozofije in znanosti kot take, predvsem, ko se kažejo v “kritikah” tomistične filozofije), se pojavi Heidegger, ki govori o ponovnem vzponu metafizike, ki je po njem znanost, ki misli bivajoče kot tako, torej bivajoče v celoti, bivajoče v občem. Metafizika je od vsega začetka utemeljevanje, ki je odgovorna za temelj in ga kliče na zagovor. Ta temelj je bit bivajočega, ali kot bi to imenoval Plotin, gre za eno.

Heidegger si zastavlja vprašanje, kako pride bog v filozofijo. O tem vprašanju lahko primerno razmislimo samo takrat, ko jasno opredelimo tisto v kar naj bi bog prišel, t.j. filozofijo samo. Vsako zgolj historično vprašanje nam ne more dati odgovora kako je bog prišel v filozofijo, ampak nam lahko da kvečjem vpogled, da vanjo je prišel. Odgovor na zastavljeno vprašanje nam da lahko le, če stvar postavimo tako, da je filozofija svobodno mišljenje, iz sebe samega spodbujajoče spuščanje k bivajočemu kot takemu. Bog je torej lahko prišel v filozofijo samo toliko, kolikor je iz same sebe, iz svojega bistva terjala in določala, da in kako pride bog vanjo. Metafiziko v tem oziru lahko označimo kot onto-teo-logijo.

Heidegger pravi, da je potrebno navajati to, da bi obrabljene izraze, kot so ontologija, teologija in onto-teologija razumeli v njihovi pravi teži. Vsi ti izrazi nastopajo na enak način kakor psihologija, biologija, ipd. Člen -logija, pomeni enostavno to, da gre za znanost o. Heidegger pravi, da se v logiji ne skriva le neko logično v smislu pravilnostnega ali izjavnostnega, ki členi in razgiba ter zagotavlja in sporoča vse znanstveno vedenje, ampak je vselej tudi celota utemeljitvenega sovisja znotraj katerega so predmeti znanosti predstavljeni, t.j. pojmovani glede na njihov temelj. Ontologija in teologija sta torej “logiji”, vkolikor zasnavljata bivajoče kot tako in ga utemeljujeta kot celoto. Gre za bit kot temelj bivajočega. Le na tak način je metafizika mišljena kot onto-teo-logika, pri čemer smo, skupaj s Heideggrom (z razumevanjem logike kot načinom mišljenja, ki bivajoče kot tako vselej utemeljuje z bitjo kot temeljem, t.j. logosom, se opira na Hegla), prišli do stanja, kjer lahko razjasnimo prihod boga v filozofijo.

Kot smo ugotovili, je stvar mišljenja bit, ki je bivajoče kot tako in se kaže kot temelj. Ta temelj pa lahko mislimo zadosti temeljito le takrat, ko ga mislimo kot prvi temelj. Pri tem se izvorna stvar mišljenja kaže kot vzrok, causa prima, ki ustreza zadnjemu razlogu. Heidegger pravi, da je bit bivajočega ustrezno predstavljena, v smislu temelja le, če je predstavljena kot causa sui. Ta pojem pa označuje metafizični pojem boga.

Torej metafizika mora misliti boga, ker je predmet njenega mišljenja bit, ki pa biva kot temelj, logos, substanca, subjekt.  Bog je tako v metafiziko prišel kot predkraj bistva diference med bitjo in bivajočim. Heidegger pravi, da pred takim bogom, bogom kot causa sui, človek ne more poklekniti in moliti, niti ga ne častiti in pred njim igrati in plesati. Zanimivost njegovega sklepa je, da je brezbožno mišljenje, ki opušča filozofskega boga – boga kot causa sui -, bližje razodetemu Bogu, saj je zanj bolj odprto, kot pa si metafizika lahko zamisli.

Pod roke mi je prišel zanimiv spis nekega Žiga Žigona iz druge polovice 17. in prve polovice 18. stoletja, ki govori o predanosti. Predanost primerja z odlikama kremena in železa, za kar pravi, da ju ne cenimo zaradi tega, ker ne poznamo koristnosti ognja, ki je njun proizvod. Šele, če ognja ne bi bilo, bi spoznali kakšno vrednost nam predstavlja vse skupaj.

Avtor pravi, da mnogi na ta način, kakor odlik kremena in železa, zametuje odliko premišljevanja, ker ne poznajo odlik predanosti, ki iz premišljevanja izhaja. Po Tomažu Akvinskem povzame, da je predanost gibkost in prožnost volje, njena takšna naravnanost, da se lahko in naglo ukloni vsemu tistemu, kar sodi k pokorščini Bogu. Kako dragocena vrednota je to, lahko spoznamo preko prizadevanja svetih očetov, da si jo pridobijo in obdržijo. Tudi preko njenih učinkov, ki je spreobrnjence preobrazila iz strahopetcev v srčne vernike, ki so izgorevali v ljubezni do Boga in njegove postave.

Na mestu je vprašanje, ki si ga Žigon zastavlja, namreč, kaj je zbor kristjanov brez predanosti? Ugotavlja, da je to samo množica mlačnežev, slepcev, pohabljencev, usahležev, ki niti ne pričakujejo niti ne dočakajo prihoda angela. Vpraša se tudi kaj je duša brez delovanja predanosti. To je, kakor pravi, samo še paralitik, v katerem ni več človeške sile, ker so mu odpovedali udje – kakšne ostre in trde besede za oboje! Taki duši so Božje zapovedi pretežke v nasprotju s tistimi, ki jih nosijo duhovne sile predanosti s čigar pomočjo se ob opazovanju svojih pomanjkljivosti in prestopkov stresejo kot v mrzlici, nato pa se ogrejejo in vzplamtijo najprej v siloviti ljubezni do Boga, gorečem hrepenenju, da bi Bogu služili, naposled pa v neomajni pripravljenosti, da hočejo sleherno njegovo postavo takoj izpolniti, pri čemer jih ne more nobena prepreka in težava ustaviti. Ti ljudje, pravi Žigon, so kar žejni po tem, da se soočajo z življenjem in križi, ki jih le-to prinaša.

Žigon v spisu nekako postavlja premišljevanje kot tisto lestev, ki vodi k predanosti, torej gre za tomistično in s tem povsem klasično krščansko ohranjanje relacije med vero in razumom, pri čemer je razum prva stopnička k veri, ali kakor pravi apostol Pavel, da je po ustvarjenem možno spoznati Stvarnika.  Žigon lepo zaključi svoje izvajanje, da je premišljevanje sredstvo za odmiranje naših strasti in za primerno vajo v krepostih, ki so Bogu najbolj všeč.

Pogovor se je zgodil na Forumih RKC. Mislim, da mi avtorji besed ne bodo zamerili, če jih objavim, ne bodo pa mi, upam, zamerili, če jih položim v usta nekih tretjih oseb.

Fonzi: Danes ne moremo jemati zgodovinske resnice, kar se tiče Katoliške Cerkve kot bičanje po nas kristjanih.

Kristjan: Zgodovinska dejstva in tegobe, ki jih poznamo niso bičanje. To je resnica, ki je še kako temen madež Cerkve. Bičajo pa te drugače, in sicer že zato, ker veruješ v Boga, Jezusa Kristusa, ki je od mrtvih vstal in je pravi Bogi in pravi človek, rojen iz device Marije, te označujejo za umsko prizadetega.

Aleks: Sam bi rekel kvečjemu izredno iracionalnega, ker pač verjamete v popolnoma nedokazane stvari.

Lenka: Medtem ko ateisti verjamejo v same dokazane in dokazljive stvari. Recimo v to, da Bog ne obstaja

Aleks: Ponovna logična napaka dokaznega bremena.

Lenka: Glavno, da svojih nekonsistentnosti ne opaziš, pa da nimamo glist.

Kristjan: Aleks, to ni logična napaka.

Aleks: Si prepričan? 100 % prepričan?

Kristjan: Ja, ne najdem je v knjigi med logičnimi napakami.

Aleks: Kljub temu pa dokazno breme ostane. Logika zahteva, da morate sami dokazati svoje trditve, ne pa, da zahtevate od vaših nasprotnikov, da jih ovržejo. Torej če trdite, da bog je, ni treba meni prav nič dokazovati ampak morate vi dokazati, da je.

Kristjan: To ni res. Od kje si to pobral?

Aleks: Seveda je res. A ti naj serviram argument čajnih skodelic, ki krožijo okrog zvezde Sirius?

Kristjan: To si pobral od argumenta čajnih skodelic?!

(Tišina)

Aleks: Sicer pa…Le zakaj, če so vere trdne in če je prepričanost v “resnico” 100%? Zakaj se je potem potrebno utrjevati v veri in zakaj jo je bilo potrebno braniti z nasilnimi sredstvi v zgodovini?

Lenka: A to zdaj tako na splošno malo jamraš al kaj?
Pa zakaj je treba vsak dan jesti, ko bi se lahko človek enkrat za vselej najedel?
Pa zakaj moram vsako leto na dopust, če mi je pa tako luštno v službo hodit?
Pa zakaj moram stalno trenirati mišice, a niso že dovolj velike?
Pa zakaj se moram vsak dan lepo vesti do svojega moža, saj sma ja že poročena?

Aleks: No, s tem torej potrjuješ moje siceršnje mnenje, da je religioznost prostočasovna aktivnost kot vsaka druga (npr. fitnes) in da ne sme biti financirana s strani davkoplčaevalcev v katerikoli obliki. Lepo.

Lenka: OK, zdaj pa vidim, da s tabo razpravljati nima smisla. Vsaj če ima človek voljo do smiselne in logične debate.

Kristjan: Ja, Lenka, se strinjam. Človek težko razpravlja z nekom, ki iz danih premis sklepa čisto nekaj tretjega.

Primer: Vsak Grk je človek
Sokrat je Grk
———————
Ergo: Erlah je krokodil

Aleks: Kaj vama spet ni jasno?

Kristjan: To, kako lahko vlečeš iz danih premis sklepe, ki nimajo nobene povezave s premisami. Kot, da bi ti pokazal hruško brez sadeža in ti rekel, da je to hruška in kaj ti to pove, pa bi ti, namesto, da bi odgovoril, da ti to pove, da to drevo pač obrodi hruške, da je stop znak v centru Kranja postrani. Ali, da bi te vprašal, kaj ti pove enačba 1+1=2, pa bi rekel, da ti to pove, da je pica, ki jo vozijo iz picerije Nyami, naravnost odlična. Ali, če bi iz premis, da če je plata vroča in da če daš roko gor, da iz tega sklepaš, da muha leti.

Lenka: Odlična diagnoza.

Kristjan: Nisem si mislil, da se bom še kdaj ukvarjal z logiko. Čeprav je ta lahko celo smrtno nevarna. Nek strasten grški logik, ki se je ukvarjal s trditvijo “Lažem”, je zaradi tega, ker ni nič spal, umrl. Hkrati pa opažam, da je na meni nekaj angleškega.

Francka: A lažeš ?

Krsitjan: Francka, zaman se trudiš, da bi me ubila, jaz nisem tako strasten logik.

Aleks: Pravzaprav je problem v tvojem in Lenkinem nerazumevanju napisanega. Jaz vama ne mislim razlagati.

Lenka: No, to pa nikarte, ker tvoje razlage ne vodijo nikamor, razen tja, kamor je nakazal Kristjan. Kar se nerazumevanja tiče, pa je res, da tukaj nekdo krepko ne razume, samo da to nisva midva s Kristjanom.

Aleks: Yeah right. Potem si zatiskaš oči.

Krsitjan: Pri takem (ne)logičnem sklepanju, kot si ga v tej temi prikazal, Aleks, bi bilo celo dobro, da bi si kdo zatisnil oči, ker ko kaj takega človek zagleda, ga bolijo oči, ko pa prebere in dojame, pa doživi možganski krč (nekaj takega, kot pri ženski vaginalni krč, da si boš bolje predstavljal). Žižek bi pa rekel:”Žhe Žhe, amphak to ne sprhemeni tvoje pozhicije, khar se thičhe logike, kher tvoja logika jhe parhadokhsalno…(smrk, smrk)…skhreghana z logiko shamo. V them ozhirhu jhe glupha.”

Basil Fawlty.press

Buco: Lepo, da si se Aleksa osebno lotil, adhominem in to, grdo pa do Žižka. Sram te gleda.

Kristjan: Od kdaj pa je kritika logičnega sklepanja ad hominem? Tudi tebi očitno logika ne leži. Namreč ne upoštevaš načela identitete. Pričakujem opravičilo!

Buco se strese.

Kristjan: Ok, dobro, si moder človek in si priznal svojo zmoto. Lepo. Ker veš, če že govorimo o dialogu na tem forumu, je treba tudi znotraj debat upoštevati logična načela (to velja sicer tudi v vsakdanji komunikaciji). Ne moreš iti tako mimo logičnih načel, kot je npr. šel cr, vključno prejle s tabo. To oboje je nekako takole, kot bi poslušal takle dialog:

Francelj: O, Brane, živjo!

Brane: O, pozdravljen!

Francelj: Kako si?

Brane: Dobro, pa ti?

Francelj: Še kar.

Brane: Kaj novega?

Francelj: Žena je zadnjič kupila raka.

Brane: Res? Kakšnega pa ima?

Francelj: Pljučnega.

Brane: Si rekel, da je kupila raka…

Francelj: Ja, saj…

Brane: Am…pljučnega?

Francelj: Ja, ja…pljučnega raka.

Brane: Torej se ukvarja s kriptozoologijo?

Francelj: Ah, ne…saj ni nič posebnega, je samo jastog.

Brane: ?!?!

Večkrat, ko pride do kakšne teme ob kateri se razvijejo takšne in drugačne zanimive diskusije, se čudim nekakšnemu protislovnemu stanju mišljenja nekaterih subjektov. Tako sem že pred časom, ko sem z nekom razglabljal, podal opazko, da je zanimivo to, da po eni strani družba obsoja dejanja nacizma, ne obsoja pa dejanj komunizma, pa čeprav sta to ena in ista ideologija, kateri hočeta doseči višjo kasto človeške rase, le da vsaka uporablja drugačno metodo. Torej obe ideologiji sta skrajno rasistični.

Znan je primer, ko je bilo 11 letni romunski deklici, ki je bila žrtev posilstva, s strani zdravniške komisije prepovedano narediti splav, saj je v Romuniji le-ta dovoljen le do 14. tedna, naprej pa, ne glede na okoliščine, ne. Zanimivo je, da se je s splavom strinjala celo romunska Pravoslavna Cerkev in svoje strinjanje utemeljevala, češ da gre za resnično poseben primer. Družina deklice se je nato odpravila v Veliko Britanijo, kjer je poseg dovoljen.

Grozljivost celotnega dogodka je v tem, da zagovornikom splava v tem primeru, očitno ni dovolj, da je deklica že tako in tako dovolj travmatizirana kot žrtev posilstva, želijo celo umoriti otroka, ki je bil spočet in s tem naprtiti še dodatno travmo tej deklici – travmo umora. S posegom bi deklici, ki v vsej tej “šaradi” ni ničesar kriva, naredili še več škode na duši in telesu. Otroka, ki je bil spočet s posilstvom in ki ni nič kriv za svoj obstoj, naj se da tistim, ki bodo zanj sposobni skrbeti. Travma manj za deklico, travma manj za starše, ki bodo posvojili otroka in mu nudili ljubezen, ter rešeno življenje nedolžnega otroka. Bog ne nalaga človeku težjega križa, kot bi ga bil človek sposoben nositi.

Svojevrsten paradoks, ki ga znotraj vseh tovrstnih diskusij opažam pa je, da isti subjekt, ki celo pravi, da bi v določenih primerih splav moral biti zapovedan in obvezen v primerih, ko bi starši vedeli, da je njun otrok, katerega mati nosi v trebuhu, retardiran, po drugi strani obsoja zločine Adolfa Hitlerja, ki pa je dejansko zagovarjal in počel enako, kar zagovarjajo ti subjekti. Po mnenju teh, sta celo starša sama retardirana, če tovrstnega “ekscesa” ne zatreta v kali.

Zanimivo je tudi, da tisti, po mnenju katerih je zdrav in vitalen homo sapiens edini življenja vreden primerek, večkrat tudi rečejo, da če bi bili sami retardirani, da bi si pognali kakšen “šus v glavo”, če bi se zavedali svoje bede. Zanimivo pa je, da se tovrstnim retardiranim ljudem zdi, da so oni normalni, ostali pa se jim zdimo čudni. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi tovrstne subjekte, ki si jemljejo superiorno vlogo znotraj človeškega ekosistema, dali za nekaj časa delati v kakšen zavod, kjer bi se srečevali in delali s temi ubogimi ljudmi, katere prezirajo in jih celo imenujejo “mongoloidni stvori” in trdijo, da je za take največji čudež, da celo znajo držati v rokah žlico. Mislim, da bi kmalu ugotovili, da so, kljub svoji zdravi pameti, precej bolj retardirani, kot tisti, za katere skrbijo. Poglejte samo v kakšen center za avtizem! Tudi sam vam v Tržiču lahko pokažem Janija, ki je mongoloid. Toliko glasbenega znanja in ročnih spretnosti ter veselja do življenja nisem videl daleč naokrog! Pomislite samo koliko genijev bi na tak način lahko prednatalno pobili: Hawking (cerebralna paraliza), Newton (aspergerjev sindrom), Einstein (aspergerjev sindrom), Da Vinci (aspergerjev sindrom), ipd.

Ti, ki zagovarjajo zapovedanost in nujnost splavov za retardirane, trdijo, da odvisnost od drugih in stalna naivnost ni njihov ideal. Smešne ideale si postavljajo, saj je vsak človek odvisen od drugega in naiven v določeni meri skozi celo življenje. Nihče ni bolj ali manj odvisen, ampak je odvisen le na drugačen način in naiven na drugačen način.

Obsojati Hitlerja in nacizem ter se zavzemati za to, čemur v temu zapisu namenjam kritiko, je shizofrenost misli par exellence.

V 21. številki Družine v rubriki Naš komentar, škof dr. Peter Štumpf razglablja o etični drži medijev. V poslanici za nedeljo družbenega obveščanja je papež poudaril pomen informacij pri širjenju dobrega, ki so pomoč pri razvoju demokracije in odločilno prispevajo k širjenju pismenosti ter utrjevanju dialoga med posamezniki in narodi.

Štumpf ugotavlja, da stanje medijev v Sloveniji ni brilijantno. Mediji so napram Cerkvi precej negativno razpoloženi, saj se redkokdaj sliši s strani medijev kaj dobrega o Cerkvi. Poudarja, da obstoj Cerkve ni odvisen od nobenih sredstev ali medijev in da ima zaradi tega lahko do njih distanco. Pove, da Cerkev lahko vsakršno kritiko na svoj račun mirno sprejema (če je seveda korektna), saj ji le-ta lahko pomaga pri njenem očiščevanju. Dobronamerna kritika je vedno dobrodošla, saj nas “zbudi” iz nekega “spanca” samoumevnosti.

S nekorektno kritiko pa mediji pripomorejo predvsem k dezinformaciji. Ljudje zelo nekritično sprejemajo vse, kar berejo, vidijo in slišijo preko medijev. Za večino je to, kar so brali, videli in slišali sveta resnica.

Internet se mi zdi še posebej “čuden” medij, kar se tiče take etične drže tistih, ki preko njega širijo informacije. Ker je zelo obširen, je nek nadzor nad tem, kaj je dobro in kaj slabo, nemogoč. V Slovenskem internetnem prostoru je bila z namenom preprečevanja sovražnega govora in širjenja nestrpnosti, ustanovljena spletna stran “Spletno oko”, kjer lahko prijaviš različne sporne vsebine, katere naj bi odgovorni raziskali. Ko pride do prijave, pa dejansko nihče nič ne ukrepa. Človek dobi občutek, da bi moralo “spletno oko” iti na kak center za slepe in slabovidne!

Razni forumi, spletne strani, blogi ipd. širijo različne nestrpnosti in sovraštvo do drugače mislečih, do ljudi drugih ras, vere, ipd. Zanimivo pri tem je, da se tovrstne nestrpnosti in sovraštva “prodajajo” pod znamko svobode govora, kot da bi svoboda govora pomenila, da kjer koli, kadar koli in komur koli lahko rečeš kar koli.

Analiza premieja – čisto kratka analiza Janševe izjave je, da ustvarja videz heroizma. Z možno napovedjo odstopa se je vrgel kot “ovca” med “volkove”. Kljub prekaljenosti ga je izdal instinkt samoohranitve. Dogodki zadnjih dni celo kažejo, da za njimi mogoče stoji nekaj bolj “sirenskega” – mogoče ženska “zloba”. Suma summarum: Hotel je heroizem, a pozabil, da je taka gesta lahko tudi izraz strahopetnosti.

Analiza opozicije - opozicija prevzema lik Odiseja, ki ga je grštvo tako občudovalo. Se mogoče še vedno kdo sprašuje – “Le zakaj?!”

Izrojenost črednega instinkta - se najbolj kaže takrat, ko čreda z vso mogočnostjo dere na že pokošene ali popašene pašnike in tam celo vztraja. Mi, ki smo svobodnega duha, raje iščemo pašnike, ki nas napojijo do zadnjega atoma moči. In nato si čreda še upa govoriti o zmagi! Oh, govedo, kje je tvoja zmaga? Pravi zmagovalec je tisti, ki svobodno ni šel!

Koristnost politike - Politiki bi bili bolj družbeno koristni, če se ne bi ukvarjali s politiko.

Kritika oblasti - Bojda subjektu, ki ne izkoristi možnosti volitve oblasti, moralno ne pripada pravica kritike izvoljene oblasti. Moralna dolžnost subjekta pa je, da živi družbeno kritično, zatorej ima vso pravico, da izreka kritike na račun družbe, ki je volila oblast.

Ko sem preko neke debate izvedel vest, da je ob nedavnih neurjih šla bolnica Franja “rakom žvižgat”, sem podal komentar, da taka neurja pač terjajo svoje in da se meni osebno zdi večja tragedija to, da so Železniki odrezani od sveta zaradi plazov in da je na tolminskem odneslo hišo, kot pa, da je “odplaknilo” nek nič več uporaben objekt, ki služi zgolj kot spomenik.

Takoj sem od nekega nadobudnega kolega, ki je celo univerzitetni profesor, dobil zaušnico, češ, da ga zanima, če bi enako govoril, če bi neurje uničilo kakšno cerkev. Ni potrebno imeti pretirano dobrega nosu, da ugotoviš kako podlo je bila podtaknjena ta zlobna pripomba. Seveda se je k temu vsulo še kup zlobnih pripomb v stilu, da ker gre za komunističen oz. partizanski objekt, da tako govorim, če bi šlo pa za kateri koli sakralni objekt pa tega ne bi govoril.

Moj odgovor na te očitke je bil, da se zaradi mene lahko zruši cela bazilika Sv. Petra v Vatikanu, pa da nihče ni poškodovan. V primerjavi s temi življenji in domovi, ki so bila izgubljena v neurju, ni to nič!

Kar mi je pa najbolj žalostno, je pa da se iz tega dela neka politizacija.

Človek je človek in ni važno, kdo in kakšne politične opredelitve je (to mi že tako v normalnem življenjskem okolju brez stiske ni jasno, kako lahko gledamo na take delitve), če je v stiski, mu je treba pomagati, če le lahko. Mislim, da je to naša moralna dolžnost, če smo količkaj altruistični.

Ob tem mi prihaja na misel prizor iz filma Evan Almighty, kjer je senator Evan imel za svoje politično geslo “Spremeniti svet!” in mu je nato, ko se mu je prikazal Bog, le-ta rekel, da bo svet spremenil le z majhnimi, skoraj nevidnimi altruističnimi dejanji, kot je npr. dati piti ubogemu psičku, ki je bil tam poleg njiju (Evan je dan prej psa nagnal z dvorišča, češ da je vreča bolh in da mu uničuje travo).

Hja, najbrž obstajajo ljudje, ki so zaslepljeni s sovraštvom do vsega komunističnega in bi najraje vse podrli in izbrisali vsak najmanjši spomin na te čase. Poleg tega pa je treba priznati, da niso zaradi tega nič drugačni od tistih jurišnikov, ki z vsem sovraštvom bruhajo in pljuvajo po Cerkvi. Ama, nič niso drugačni.

Potem se pa pojdimo tisto, kar je zapisal papež Pavel VI. v encikliki Ecclesiam suam, da Cerkev nima nikogar za tujega svojemu materinskemu srcu, da ni nikogar, ki bi se zanj ne zmenila v svojem poslanstvu in da nima nikogar za sovražnika.

Seveda govorim o občestvenem značaju Cerkve, ki je najbrž še kar daleč od zgornjih papeževih besed.

Če vzamemo, da je ideologija vse, kar nas obdaja in da zunaj ideologije ni nič (seveda pojem ideologije je v tem primeru potrebno jemati v pozitivnem smislu), potem najbrž to, kar nam v spodnjem videu sporoča Žižek, drži…