Težko bi danes človek pel tisto znano pesem “This is the day that the Lord has made”. Čeprav dobra družba čudovitih sodelavcev, ki poskrbijo za dobro voljo in lepemu in toplemu vremenu, ko si se zunaj lahko sprehajal samo v srajci navkljub, so že zgodnje jutranje ure poskrbele za črnino današnjega dne.  Hud potres v Italiji, bolj natančno v L’Aquili okoli tretje ure zjutraj, ki je terjal ogromno smrtnih žrtev. Do sedaj, ko tole pišem, ocenjujejo, da jih je 108, čeprav viri iz bolnic govorijo o številki 150. Potres je imel moč 5,8 stopnje po richterjevi lestvici. Stavbe so se rušile, kot da bi bile hišice iz kart, okoli 100 oseb pa je še pogrešanih v ruševinah. Potres so čutili tudi v samem Rimu, kjer so opazili poškodbe na antičnih Karakalovih termah v središču Rima. Sodelavka, ki živi na slovenski obali, pa je dejala, da se je čutilo tresenje tudi tam. Brzojavke s sožalji prihajajo iz vseh koncev in krajev sveta. Tudi papež Benedikt XVI. bo žrtvam potresa namenil posebno molitev. Slovenci smo znali biti solidarni z žrtvami poplav, ki so jih prizadele pred letom in pol v Železnikih. Veličina srca je takrat premagala vsakršno politiko, ki si je preko tragedije hotela nabirati točke pri morebitnih volilcih. Kako pa bomo Slovenci znali biti solidarni z našimi sosedi Italijani? Pozivam škofe, župnike in vse ljudi dobre volje, da se organizirajo župnijske odprave v pomoč prizadetim v hudem potresu. Naredimo v ta namen tudi nabirke!

Da pa to ne bi bilo dovolj, pa smo danes lahko spremljali tudi črn dan na slovenskih cestah, ko so umrle štiri osebe. Že okoli pete ure se je na avtocesti Maribor – Celje zgodila huda prometna nesreča, kjer je eden od žrtev zapeljal v nabrežnino in pristal na vozišču, kjer mu je prišel na pomoč eden od udeležencev v prometu. Med tem, ko mu je želel pomagati, pa je vanju priletel tovornjak. Umrla sta na kraju nesreče. Okoli dvanajste ure pa je pri Sevnici vlak trčil v vozilo, ki je zapeljalo čez železniške tire. Rezultat – zopet dva mrtva.

Ena precej huda prometna nesreča naj bi se zgodila tudi v bližini mojega domačega kraja in sicer na hitri cesti Kranj – Ljubelj, a očitno, razen hudo razbitih avtomobilov, ni bilo smrtnih žrtev.

Naravnih katastrof se ne da preprečiti. Te pridejo iznenada. Preprečimo pa lahko marsikatero prometno nesrečo, če vozimo zbrano in upoštevamo prometne predpise. Včasih, ko takole vozim naokrog, se celo čudim, da takih nesreč ni več, saj Slovenci vozijo obupno, skoraj arogantno. Kakor, da bi si mislili, da se njim pač ne more nič zgoditi, za druge jih pa ne briga. Da, večkrat dobim tak občutek, ko na avtocesti nekdo tik pred zdajci zapelje predme na prehitevalni pas, tako da je potrebno kar močno stopiti na bremzo. Ali, ko ti živčen šofer tovornjaka ali osebnega vozila za ritjo trobi in ti žuga s pestjo ter žmiga, ker po predpisih voziš 60, ker pač na avtocesti popravljajo vozišče in je temu ustrezna tudi signalizacija, katero pa večina tako rada spregleda.

Je vredno teh nekaj živčnih trenutkov zato, da boš mogoče čez kilometer ali dva naslednja žrtev prometne nesreče? Se je tako težko “skulirati” in sesti za volan miren in z zavestjo, da je bolje priti na cilj pozno kot pa sploh ne priti? Je tako težko pomisliti na to, da na cesti nikdar nisi sam in da s svojo neodgovornostjo ogrožaš, ne samo svoje, ampak tudi življenja mnogih drugih? Bo tole bolj otreznjujoča misel: vedno, ko se na cesti obnašaš neodgovorno, si potencialni morilec!

Gospod, ti svet tako ljubiš,

da si žrtvoval svojega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil

ampak imel večno življenje.

Teh skrivnosti se bomo spominjali

v dneh, ki so pred nami.

Daj, da bi z globoko vero premišljavali

pomen trpljenja, smrti in vstajenja

našega Gospoda Jezusa Kristusa in da bi

tako kakor rimski stotnik, ki je bil prisoten ob

smrtni uri našega Gospoda, izpovedali vero:”Zares,

ta človek je Božji Sin.”

Gospod! Nakloni žrtvam potresa in žrtvam prometnih nesreč,

da bodo tebe gledali in te častili. Po Kristusu našem Gospodu. Amen!

Za menoj je kar naporen teden. Le v torek sem delal kolikor toliko normalno, pa še to sem začel eno uro prej, ker sem sodelavcu obljubil, da mu bom nadomestil ure, ki jih bo moral zaradi mene “naddelati”. V ponedeljek sem tako porabil za delo štirinajst ur. Najprej dopoldan na radiu, popoldan pa v redni službi. Sreda in četrtek sta prav tako minila v znamenju štirinajstih ur, in sicer sem v sredo najprej nadomeščal sodelavca, nato pa delal še svojo izmeno. Četrtek pa zopet radio in redna služba. Petek je prinesel redno službo v dveh izmenah, popoldanski in nočni. Nočna izmena je bila precej bolj prijetna, saj je bila mirna in dovoljevala več časa za branje kakšne knjige in pa celo za ogled kakšnega filma.

Dobro je, da sem si na začetku meseca izboril proste sobote, katere bi po razporedu moral delati ponoči. Sicer mi zadeva ne bi uspela, če ne bi imel že vnaprej plačanega plesnega tečaja, ki se ga ob sobotah udeležujeva z Ano. Tako se lahko vsaj delno odpočijem od delavnih dni. K sreči, kar se tiče dela, April prinaša bolj sproščene dni. Najbrž bo posledica tega tudi stanje na računu. Kmalu mi namreč poteče pogodba. Kljub temu pa sem v nekakšnem “komajčakalnem” stanju, saj upam da bo to odlična priložnost, da se ves čimbolje posvetim novinarstvu in pa drugim stvarem, s katerimi bi mogoče tudi kaj padlo na račun. Dve – no, ena se šele obeta – avtorski pogodbi najbrž ne bosta šli vnemar. Poleg tega bom najbrž organiziral tudi kakšen zanimiv nastop. Bomo videli. Skratka, komaj čakam, da spustim mojega nestpnega ustvarjalnega duha ven.

Saj res, pa tudi na pevske vaje bom lahko šel. Že dva meseca nisem bil in skoraj ne upam pomisliti, kaj vse sem v tem času zamudil.

No, pa tudi bolj aktiven čas v župniji prihaja. Zdi se mi, da sem eno leto kar odrezan od župnijskega dogajanja. Po dveh letih bom normalno lahko praznoval Veliko noč, kar me zelo veseli. Lani sem na Veliki petek opravljal intervencijo, soboto in nedeljo pa sem preživel v kranjski porodnišnici – ne, ne, nisem postal oče. Bilo je službeno. Za očetovstvo bo še prišel pravi čas. Tega trenutka me je sicer kar malce strah, a vem, da bova skupaj zmogla.

Ker v času moje zaposlenosti nisem imel časa, da bi hodil v hribe, sem izgubil vso kondicijo, zato bi bilo dobro, da bi jo zopet nabral in iz kakega izleta naredil kakšen zapis. Se spomnite zapisa “Na tastar Lbel”? No, nekaj takšnega. Veliko ljudi, ki je to bralo, mi je dalo pozitiven odziv. Mogoče bo takšna priložnost že izlet z zborom na Koroško, kjer se bomo udeležili splavarjenja na Dravi.

Po dveh letih bi šel rad zopet v Rim, a letos to najbrž ne bo mogoče. Skomine so se mi zopet prebudile zadnjič, ko smo se o tem pogovarjali na radiu. Ja, Rim je mesto v katerega sem se resnično zaljubil.

Ob vsem tem bom imel tudi čas in priložnost, da se vrnem jeseni na faks in da tako končno že ulovim to diplomo. Priznam, vmes me je kar nekajkrat minilo vse skupaj, saj obstajajo tudi taki teologi, ki po diplomi rečejo:”Neumen sem bil, ker sem šel na ta faks. Proč sem vrgel vsa ta leta študija. Kaj pa naj sedaj z diplomo? Rit obrišem?” Ali pa taki, ki pravijo:”Kljub temu, da študiram teologijo stojim na realnih tleh in trdim, da ni Boga. Sprašujete me, zakaj potem teologija? Zato, ker me zanima zakaj so nekateri ljudje tako naivni, da verjamejo, da nekaj takega kot je Bog obstaja.”

Moja izkušnja na Teološki fakulteti je, kar se tiče vernosti, negativna. Namreč, ko smo se s sošolci enkrat pogovarjali, ali hodimo k maši, sem povedal, da hodim redno, da ministriram in da sem izredni delilec obhajila. Tista druščina me je čudno gledala in sošolka se je oglasila:”Ne, a res, a nas zajebavaš?” Sem potrdil, da resno mislim. Nato pa sošolec:”In kako lahko verjameš v vse te traparije?”

Bil sem šokiran.

Skratka, komaj čakam te sproščene dni, a vseeno me navdaja neka grenkoba; namreč to vseeno ne pomeni, da se bova z Ano videla kaj več. Še vedno bo ona v Ljubljani, jaz pa doma v Kovorju. A vseeno bo lepo, ko bova skupaj, tako kot je to vedno. Prav tako mi na blogu ne bo zmanjkalo tem za pisanje. Da, pričenja se nova doba – pa ne tista vodnarjeva, ampak Sebastjanova.

Veliko ljudi si ob koncu leta naredi nekakšen načrt za leto, ki prihaja. Pa bom letos tudi jaz tako naredil

Pa naj kar začnem:

1. Čimpreje dobiti kakšno boljšo in tudi bolje plačano službo.

2. Nadaljevati s študijem.

3. Čim bolj (in čim večkrat) uživati skupne trenutke z Ano.

4. Večkrat vzeti kitaro v roke in po dolgem času tudi kje nastopiti.

5. Še vedno prepevati v MePZ Ignacij Hladnik Tržič

6. Uresničiti vsaj en gledališki projekt.

7. Poskusiti shujšati za 10 kilogramov.

8. Dokončno urediti stanovanje.

9. Napisati precej več člankov, poezije in proze ter marsikaj objaviti v različnih publikacijah.

10. Prišparati čim več denarja.

O, Emanuel, Bog si z nami,

kot malo detece iz Device rojeno,

v skromnem hlevčku v jasli položeno –

Kristus Kralj, Sin Gospoda nad vojskami. (Erlah)

Teh dni sem se resnično veselil, navkljub napornemu bolj ali manj uspešnemu delu. Letos sem na zasluženem počitku in božično praznovanje je zopet steklo na stare tirnice (lani sem delal). Lepota polnočnice, jaslice, pesem “Sveta noč”, katero smo prvič v slovenščini zapeli prav v Tržiču leta 1871, po zaslugi takratnega tržiškega kaplana, Jakoba Aljaža, kakor smo tudi Tržičani 20.12 in 21.12. 2008 imeli priložnost videti v igri “Luč božične noči”, ki jo je napisal Ivan Sivec, priredila pa jo je Ana Peharc.

Božič je vedno tako lep praznik. Spomin na učlovečenje Božjega Sina, ki se je rodil v skromnih jaslih, kajti zanj po hišah ni bilo prostora. Božič je velik praznik. Božič je praznik odrešenja. Božič ni praznik enega dneva, ampak odseva skozi celotno zgodovino odrešenja. Božič je prisoten ob stvarjenju, v starozaveznem času pa tudi ko je Zveličar trpel in umrl na križu. Božič je v kristjanovem srcu in kot tak bi moral odsevati v njem vsak dan.

Vsem bralcem želim blagoslovljene Božične praznike!

Včeraj sva z Ano šla na koncert Vlada Kreslina z Malimi Bogovi, ki se je odvijal v Tuš planetu v Kranju. Bil je prijeten večer. Kreslin je zamudil kakšne pol ure, koncert pa je trajal približno dve uri. Edina slaba stvar, ki je bila na koncertu, je bilo ozvočenje, saj si včasih dobil občutek, da tam nekje pri odru igra kakšen malce bolj na glas “naštelan” radio.

V primerjavi s koncertom, ki ga je imel ta mesec v Kranju v Ledeni Dvorani (brucovanje), ko se ga je slišalo čez celo Zlato polje, je bilo tole res bolj ubogo. Pa vendar, kdo bi mu zameril? Jaz mu nisem in zame še vedno ostaja eden boljših glasbenikov!

Evo, pa še od mene en njegov komad: Sebastjan Erlah – Črna kitara (Vlado Kreslin cover)

Naj se najprej opravičim, ker bo tale prispevek vseboval kar nekaj vulgarizmov, a zadevo sem že večkrat premišljeval in ugotovil, da je ne razumem, še več, moti me in mi gre na živce!

Večkrat, ko takole poslušam razne mlade, ki se pogovarjajo med seboj in pa tudi z menoj, zalotim, da pride do npr. takih situacij, kot jo bom sedaj opisal.

Ob igrišču se pogovarjajo trije fantje stari tam nekje17, 18 let. Jaz stojim nedaleč od njih vendar ne vlečem na ušesa. Mimo prideta dve gospodični stari med 20 in 25 let. Fantje jih začnejo opazovati in ko prideta do določene bližine, eden od tistih fantov komentira:” Wooohoooo! Pičke! Oooo…lej ta levo…boobies!” Druga dva se smejita. Gospodični gresta lepo mimo, pa se obrne desna in reče:”Fantje, lahko bi se znali malce lepše obnašati.” In oni, ki se je prej oglašal reče nazaj:”Kva pa je a? A ti je bed, k ti nimaš tok velkih al kaj?”

Zopet nekaj dni kasneje se zgodi, da gredo mimo drugih fantov neke dijakinje, in zgodba se nekako ponovi takole:”O, pičke! Ej ti, blonđa, a bi ga ti men popušila?” Punce zavijajo z očmi in ena reče:”Kašni kreteni!” Eden od fantov pa nazaj:”Ma se si itak grda, te ne bi fukov če mi plačaš!”

Še bolj pa me preseneča, da slišiš takšen stavek:”S to pičko zdj hodva že 2 let.”

Ne vem, enostavno ne razumem takega odnosa mlajših generacij moškega spola do žensk. Meni se zdi skrajno ponižujoče do ženske, da ji kdo reče “pička”. Še posebej pa mi ni jasno, kako lahko s tako besedo nekdo naslavlja lastno dekle, ki naj bi jo imel rad in ji izkazoval (skoraj) brezpogojno ljubezen????! Da bi jaz kaj takega rekel moji Ani, si zaslužim, da mi odreže jezik!!!! Me ne bo presenečalo, če bo tak človek nekoč v družini nasilen do svoje žene in otrok!

Odziv na to, ko jim kaj rečeš pa je najprej smeh, češ kaj se tistemu, ki na to opozori dotične tipe, gre. A ko mu predočiš in ga vprašaš, kako bi se on počutil, če bi njegova rekla:”S temu kurcam pa hodva že 2 let,” in bi on to slišal, nastane tišina in zabuljen pogled. Ja, grdo se sliši in poleg tega je še nespoštljivo do ženskega spola, ko se jih označuje tako kot se danes velikokrat sliši.

Da, to me moti. Moti me zaradi tega, ker se mi zdi, da s tem ženske, ki imajo enako dostojanstvo kot moški, tisti postavljajo na raven zgolj mesenosti. Torej na raven zgolj objekta svojega (sprevrženega) seksualnega poželenja, do katerega pa tudi ne kažejo kakšnega spoštovanja, kar izražajo z besedo “fuk”, ki jo uporabljajo za najintimnejšo združitev moškega in ženske!

Pozdravljeni!
Za včeraj so napovedovali, da naj bi se pri nas (torej na Zemlji) ustavili nezemljani. Po raznih spletnih portalih že krožijo govorice in tudi posnetki NLPjev, bojda iz Ajdovščine ipd. Videli naj bi jih tudi na Poljskem in v Srbiji.
In tako se je zgodilo, da sem tudi jaz imel včeraj tako srečanje, in sicer za časa službe…tako hitro je letel…iz moje leve…iz njega se je kadilo in na enem koncu je gorelo – očitno motor…zaletel se mi je v čelo in bilo je vroče. Malce me je popeklo. Nato sem ugotovil, da je bil le ogorek od cigarete, ki ga je nek nadobudni dijak frcnil (namerno?) vame.

12.8.2008 je po dolgi in težki bolezni umrla g. Jožica Bavdek, ravnateljica Srednje Trgovske šole Kranj, kamor sem hodil tudi sam in je bila moja ravnateljica vsa štiri leta mojega šolanja tam.

Vedno se je bom spomnil kot zanimive ženske, ki je znala imeti avtoriteto, katero smo takratni dijaki spoštovali. Bila pa je tudi vedra ženska, ki je imela smisel za humor, četudi je bil uperjen zoper njo. Znala se je nasmejati na svoj račun. Kot voditelju šolskega radia mi je celo dovolila, da jo preko radia imitiram. Ker imam nekaj takih imitacij še dobro v spominu, jih bom dodal takoj, ko jih posnamem, ker verjamem, da g. Jožica ne bi imela nič proti temu.

Tudi nikoli ne bom pozabil njenih prihodov v razred, ko je imela vizitacije in je pregledovala šolski uspeh nas dijakov in njen značilni:”Zgrozila sem se, ko sem pogledala vašo redovalnico!” ter “g. Erlah, kaj pa je tole? 11 cvekov?” in jaz:”Lenitis.” in ona:”Aha…”

Vsekakor poklon moji nekdanji ravnateljici (in oprostite, ker pač ne vem letnice njenega rojstva).

Jožica, počivaj v miru!

Vsako leto pride čas, ko mora človek iti na letni dopust. Letos bo moj prvi v življenju. S tem skupaj pa pride tudi nekaj stvari, med katerimi je tudi, kaj vzeti s seboj na dopust. Seveda govorim o oblačilih. Ker se bliža čas odhoda, sem že malo brskal po omari. Med tem, ko sem ugotavljal, da za nekatera oblačila niti nisem vedel, da jih imam ter da za nekatera sem vedel, da jih imam, pa jih nisem nikdar nosil, se je začelo kar pomerjanje oblačil vsevprek. Ugotovil sem, da nekaterih ne morem več normalno (ali pa sploh ne več) spraviti nase, pa čeprav sem jih še pred parimi meseci normalno nosil. Tudi sicer sem že nekaj časa opažal, da se mi veča podbradek. Svoje pridobljene kilograme sem problematiziral humoristično, kar je najbrž dokaj nasprotno, če bi kaj takega ugotovila ženska. Kolikor vem, bi bila cela panika. Ob tem pa sem se spomnil debate v pizzeriji Bolero, ki je nanesla na tematiko prekomerne teže pri ženskah. Ugotovitev je bila, da pri tem moški nikoli, pa najsi reagira kakor koli, ne stori pravilne poteze.

Primer A: Ženska se zredi in to potoži svojemu partnerju. Partner (čeprav iskreno) ugotovi, da se mu ne zdi, da bi se ona kakor koli zredila. Ženska pomisli, da ji partner laže, ker je ne bi rad prizadel. Le kako bi izgledalo, če bi ji rekel: „Ja, draga, si ena zavaljena debela prasica, čas je, da se zamisliš sama nad sabo!“

Primer B: Zgodi se ravno zadnji stavek primera A. Ženski se mogoče še zdi, da je kar zadovoljna, da se ni zredila bolj, kot se je. Moški pride in ji reče: „Ti si se pa zredila, kajne?“ Ženska bo užaljena in prizadeta ob misli (vsaj tako si bo interpretirala), da svojega partnerja ne privlači več, ker ji je omenil, da se je zredila.

Primer C: Moški se mogoče zaveda, da se je njegova draga zredila (ali pa tudi ne), pa je lepo tiho, ker ga to nič ne moti in se mu njegova bejba še vedno zdi privlačna in oh in sploh. Ženska ve, da se je zredila in (najbrž zopet le njena interpretacija) njegovo tišino glede nje dojame kot partnerjevo brezbrižnost do nje. Torej, po njenem partnerju ni mar, kakšna ona hodi naokrog.

Ti trije primeri vsaj približno kažejo na to, da v tem primeru moški nikoli ne naredi pravilne poteze, če je v prekomerni telesni teži v igri ženska. Ampak to ni tako pomembno v tem zapisu. Te dni je bil pri nas na obisku nekdo, ki ga že od malega poznam in je trpel za prekomerno telesno težo vse do konca leta 2006, ko je naredil odločilni korak k svoji „rehabilitaciji“, če tako rečem, ex monstrum in persona, iz kaosa v urejenost, iz Sokrata v tipičnega Atenca!

Robert Oman, ali kot ga kličemo znanci, Cufi je imel pri 176 cm dobrih 180 kg. Decembra 2006 je opravil operacijo želodca, kar je bil prvi korak k njegovi preobrazbi. Po operaciji je skujšal nekaj čez 100 kg, tako da ima danes približno 10 kg manj kot jaz. Sam pravi, da mu brez gibanja ne bi uspelo, pri tem pa ga je seveda morala gnati močna volja do življenja. Sedaj po mnogih letih zopet veliko kolesari (razdalja Tržič – Kranj je zanj mala malica), hodi v hribe in tudi drugače se ukvarja z različnimi telesnimi aktivnostmi, kar je bilo prej nemogoče. Ob tem so izginile tudi različne zdravstvene težave, kot so npr. diabetes, putika, astma, holesterol, depresija,…Poleg tega pazi tudi na prehrano. Prehranjuje se zmerno, ne pretirava (tudi ne more zaradi zmanjšanega želodca). Tisti, ki ga poznamo komaj verjamemo, da je to mogoče. Ko je prišel na obisk, sem se ravno „basal“ z indijančki iz Hoffra. Ko se je vsedel sem bil kar malo v zadregi in ker sem vedel, da pazi pri prehrani, sem iz vljudnosti (izpadel pa sem najbrž idiot), čisto „po Gorenjsko“ ponudil: „Saj ne boš, kajne?“ K sreči je vzel zadevo s humorjem in celo rekel, da naj bom vesel, ker bo tako več zame ostalo. Mislil sem, da če mu bom ponudil standardno, da bo mislil, da se z njega delam norca.

Cufi nekoč

Vir fotke: Gorenjski Glas

Cufi danes

Vir fotke: Gorenjski Glas

Ker sem pač ugotovil, da sem s svojimi 178 in pol cm in skoraj 90 kg daleč od tega, kar sem bil še l. 2002, ko sem nehal trenirati rokomet in ko sem še imel športno postavo ter ko sem še dobil ponudbo za fotomodel (do česar pa ni prišlo, ker sem jim povedal da nimam 180 cm, kar je bilo takrat eden od pogojev – vse ostalo sem bojda izpolnjeval) – pač nismo vsi Domen Kumer – in da postajam eno zavaljeno prase, sem se odločil, da bo Cufi moj idol. Imam pa pri tem hud problem, namreč, kljub temu da enormno konzumiram razne Cole in Pepsije, bureke, kebabe, dvojne pice (ugotovil sem, da ceneje pride, če naročim dve veliki pici, kot pa eno družinsko, pri čemer sta dve veliki pici ravno tako veliki, kot je velika družinska in se ob cenejši hrani tudi ravno prav naješ), čokolade, zrezke, krače, sladolede, ipd., pri čemer me žene altruistična želja pomagati sočloveku, da mu onemogočim (s svojim konzumiranjem) konzumiranje te nezdrave prehrane in pijače (seveda se zavedam, da mi to ne uspeva in je stvar Sizifovo delo – ampak vztrajam v naivnosti) ne vem, kako naj se zredim na 180 kg, da bom potem lahko shujšal več kot 100 kg. Torej, svaka čast Cufiju, a zaenkrat bo vstal le moj idol za katerega bom še nekaj časa razmišljal, da ga ne morem doseči, zato se ne bom niti trudil.

Ura je 1.37, ko začenjam pisati tale zapis. Malce prej sem prišel nazaj in se zgrozil.

Na moji desni strani primopredaja in še en zvezek. Ob zvezku odprta Aristotelova Metafizika na strani 122. Poleg Metafizike muholovec ter plastenka napolnjena z vodo. Namizna lučka gori mirno, nevedoč za vse dogajanje.

Malce pred tem sem šel, ker je tukaj vroče kot pri norcih malce ven, da se shladim, si ogledam okolico in se olajšam za 2 deci. Pred tem sem si na mizo lepo pogrnil prtiček, poleg prtička sem si pripravil žemljice, odprl konzervico ribic ter poleg konzervice pripravil vilico, s katero bom jedel ribice. In grem ven…

Prva stvar zunaj, ki jo naredim je, da za seboj zaprem ograjo in takoj letim na WC. Nato sledi krajši sprehod ob katerem v svežem poletnem nočnem zraku uživam. Ogledujem okolico…Brez kakšnih zlih slutenj pridem nazaj. Odprem ograjo ter jo za seboj zaprem. Počasi stopim pred vratarnico in pod nogami začutim, da se mi nekaj mota. Bil je tukajšnji muc, s katerim sva že precej dobra kolega. Počoham ga. Nato se vrnem na WC, da si umijem roke (ker nikoli ne veš, kje se ta muc valja), ne bi pa rad staknil kakšne bolezni, če bi jedel s takimi rokami.

Vrnem se nazaj. Komaj zaprem za seboj vratarnico, da mi muc ne bi ušel noter (ko jem zna biti zelo zoprn in kar skače name…pri tem je nevarnost, da bi mi strgal hlače pri uniformi s svojimi krempeljci). Nič hudega sluteč se vsedem na stol pred mizo, vzamem vilico in hočem zajeti grižljaj ribic, nakar zgrožen ostrmim. “Ne moreš verjamet,” bi rekel dr. Muc iz nanizanke Naša mala klinika! V mojih ribicah leži mrtva muha! Skremžim se. Mine me apetit, hkrati pa se zavem, da sem ostal brez malice. Samih žemljic nočem jesti, zato sem jih pospravil in jih bom nesel domov.

K sreči imam s seboj še čips, dve mali kokosovi čokoladici in obstgarten. Malce bom grickal, pil in še malo surfal po internetu. Vrgel bom uč tudi v Metafiziko – je zelo zanimiva knjiga, o kateri mogoče kmalu kaj napišem (obljubim pa nič). Še prej pa nesem ribice ven…muc bo zagotovo vesel, da bo prišel do svoje nenadejane večerje…ups…zajtrka.