Rekordne cene bencina za tiste, ki spremljajo dogajanje na naftnih trgih in si ne zatiskajo oči pred škodljivo in zajedalsko davčno in trošarinsko politiko (končno) odhajajoče vlade, ne morejo biti presenečenje. Glede na zaostrovanje odnosov med ZDA in Iranom in pa zaradi nemirov v Nigeriji, analitiki pričakujejo, da se bodo cene nafte še povišale.

Mednarodna skupnost v teh dneh še zaostruje odnose do enga največjih izvoznic nafte, Irana. Zaradi njegovega jedrskega programa, je sankcije – embargo na uvoz iranske nafte – sprejela tudi Evropska unija. Sledila naj bi ji Avstralija, medtem, ko so ZDA že napovedale sprejemanje novih sankcij. Za samo dobavo nafte naj to ne bi predstavljal takšen problem, saj analitiki pričakujejo, da bo izvozno luknjo zapolnil azijski naftni trg. Svarijo pa pred pojavom inflacije, ki naj bi spremljala omenjene sankcije. Poleg tega lahko na cene nafte vpliva tudi stabilnost evra, ki bi naj se ob sprejemu fiskalnega pakta bolj utrdil.

Cene naftnih derivatov pa niso odvisne samo od dogajanja na tujih naftnih trgih, ampak tudi, če ne predvsem, od (ne)ustrezne trošarinske politike slovenske vlade. Ta se je namreč odločila, da v skladu s postavljenimi makroekonomskimi okviri, tokrat ne bo spreminjala maloprodajnih cen goriv. Za to naj bi se po mnenju nekaterih analitikov odločila zaradi dokaj velikega proračunskega primanjkljaja. Po domače: na račun trošarin bo vlada polnila proračunsko „puf“ luknjo. S tem pa nadaljuje že videno politiko, ki smo je bili vajeni v preteklih treh letih. Namreč, roparsko, ekonomsko neučinkovito in za razmere, ko smo tik pred novim obdobjem hude recesije, do državljanov cinično in škodljivo politiko.

Dober pokazatelj te roparske politike so avtoprevozniki. Ti so že tako v slabem položaju, visoke cene naftnih derivatov pa bodo situacijo še poslabšale. Nekateri avtoprevozniki bodo najbrž celo primorani zaustaviti svoje tovornjake. Glede na rast cen goriv, bi, po ocenah nekaterih, morali avtoprevozniki zvišati cene svojih storitev, a jim to v večini preprečuje ostra konkurenca. Seveda pa zaradi takšnih ukrepov vlade trpi celotno gospodarstvo.

Zato je skrajni čas, da se skrajno škodljiva in roparska vlada, ki je v zadnjem skrajšanem mandatu vodila Slovenijo, spravi s položaja. Glede na zadnja koalicijska pogajanja in včerajšnje odločitve strank SLS, NSI, DLGV, DeSUS in SDS, se zna to zgoditi nekje sredi prihodnjega meseca. Parafirana koalicijska pogodba s strani omenjenih strank, daje upanje na boljšo prihodnost naše države.

Vse dotlej pa, glede na tako visoke cene bencina, kot so trenutno, pričakujem, da pristojni državni organi ne bodo kazensko preganjali tistih, ki bi se morebiti odločili oropati kakšno bencinsko črpalko. Prav politika vlade zadnjega mandata je namreč legalizirala ropanje državljanov preko davkov in trošarin na naftne derivate.

 Share now!

Danes smo izvedeli, da se obravnava v zadevi Patria seli tik pred volitve. Kako prozorno! No, včeraj sem imel zanimi kratek dialog, ki po mojem ne more biti naključen.

S pevskim zborom se pripravljamo na sobotni letni koncert. V zboru poje tudi občinska svetnica naše občine iz stranke LDS. Med pavzo.

LDS:”Kvaj zej ti?! Kva dogaja s Patrio pa Janšo? A bo zadeva pred volitvami rešena?”
Jaz:”Ne vem.”

In nadalje komentiram, kako je vse skupaj nesmiselno, ipd.

Danes izvemo, da je obravnava prestavljena. In zdaj naj me še kdo prepričuje, da LDS nima nič s tem?!?! Vprašanje vsekakor ni bilo naključno.

 Share now!

Novinarka Dnevnika, Tanja Lesničar – Pučko je v kolumni “SDS-Udba: laži in manipulacije” pokazala vso svojo ideološko zaplankanost. Ta nikakor ne sodi v okvir resnega novinarstva, ki bi moralo graditi svoje poročanje in pisanje na preverjenih dejstvih in ne na umotvorno zgrajenih konstruktih. Kolumna je vsebinsko nelogična in po svojem bistvu nihilistična, saj kot ogledalo kaže ničelne vrednote slovenske levice. Glede na izobrazbo omenjene novinarke dvomim, da ne razume vzročnega koncepta, ki govori o tem, da ima vsaka posledica svoj vzrok. Vkolikor se o njenem znanju in vedenju motim, ji predlagam, naj si o vzročnosti kaj prebere.

Avtorica kolumne je namreč zamenjala vzrok in posledico, pri čemer je navedla, da je stranka SDS objavila listo za odstrel več kot dvestotih ljudi, ki bi gladko odleteli, če bi po volitvah na oblast prišla največja opozicijska stranka. Vendar to ne drži. Objava seznama ni vzrok morebitnega kasnejšega odstrela, ampak posledica obljube predsednika vlade Boruta Pahorja ob nastopu mandata, da se njegova vlada ne bo šla političnega kadrovanja, pri čemer seznam dokazuje, da se je šla ravno to! Takšno kadrovanje pa kaže resnični obraz tranzicijske levice – ni važno, da je nekdo strokovnjak, važno je, da je “naš čvovk”, bi rekli na Gorenjskem. In avtorica to gladko zamolči.

Prav tako avtorica prispevka “pozabi”, da je stranka SDS že pred časom začela predstavljati svoj program, kar nobena od ostalih političnih strank še ni naredila. Prav tako se poslužuje sovražnega govora in žaljivk, ne samo do imena stranke in njenega predsednika, ampak tudi do vseh članov – teh pa je že cca. 30.000! – in s tem tudi do njenih volivcev, kar znaša v sto tisoče! Tanja Lesničar – Pučko je očiten ignorant in v tem oziru je njena kolumna idiotizem v izvornem, grškem, smislu. Verjetno ni naključno, da se je oglasila isti dan, ko je svoje sovraštvo nad predsednikom stranke Janezom Janšo in SDS, po svojem strankarskem blogu stresala tudi Katarina Kresal. O programih za naprej pa ne duha, ne sluha!

 Share now!

Dne 3. septembra 2008 sem na svojem blogu zapisal, da začuda verjamem prvaku SNS Zmagu Jelinčiču, ki je ob izbruhu afere Patria dejal, da gre pri tem za povezavo finske socialdemokratske stranke z našo SD.

Sumljive povezave

Da je bila afera iz Slovenije izvožena na Finsko, ni dvoma. Da je bil pri tem eden glavnih akterjev, poleg nekdanjega poslanca SD Milana M. Cvikla, takratni predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos, tudi ni dvoma. Ta je ob zaslišanju na vprašanje, od kje mu informacije o sumu korupcije v poslih s Patrio, povedal, da od Sistemske tehnike in politične stranke s Koroške. To naj bi bila SD, sumi predsednik največje opozicijske stranke in eden izmed osumljene peterice, Janez Janša. Njegovi sumi so močno utemeljeni. Nekdanji poslanec SD Milan M. Cvikl je bil namreč v času Ropove vlade, ki je sklenila omenjeni posel, vidni član stranke LDS. Vidni član LDS-a je tudi prvi mož Sistemske tehnike Zdenko Pavček. Pri tej družbi pa je bila zaposlena tudi Cviklova žena Jerca. Ropova vlada je posel sklenila tako, da bi ga dobila Sistemska tehnika, vendar je vmes prišlo do menjave oblasti. Obrambni minister v Janševi vladi, Karel Erjavec, se je nato odločil, da gre v posel z javnim razpisom, pri čemer pa Sistemska tehnika posel izgubila. Pavček je takrat Erjavcu zagrozil, da bo šel skozi kalvarijo, ker mu je uničil donosen posel z oklepniki. Glede na zgornje povezave ljudi, ki sem jih opisal, je verjetno donosen posel izgubil še kdo, zato je bilo najbrž potrebno maščevanje.

Afera je rojena

Ker tranzicijska levica ni bila več na oblasti, po kateri se jim je tako kolcalo, je bilo najbolj priročno, da napletejo afero Patria in tako ubijejo dve muhi na en mah; dokončno s političnega prizorišča izbrišejo Janeza Janšo, z lažjo dobijo parlamentarne volitve in po volitvah ponovno posel pridobijo za Sistemsko tehniko. Glede zadnjega verjetno ni naključje, da je stranka Zares (jedro njenih članov izhaja iz LDS) zahtevala, da se pogodba s Patrio razveljavi. In tako so našli tisto famozno črko „J“, za katero je finski novinar Berglund iz rokava potegnil podatek, da pomeni kratico za tedanjega premiera Janšo. Afera je oživela, kljub temu, da sama črka ne pomeni ničesar. Črka kot taka ni noben dokaz. A za našo levo politično srenjo je bilo to dovolj, da se demonizira sedanjega prvega moža opozicije. Za to, da ga spravijo s političnega parketa, so bili pripravljeni storiti vse, tudi „nategniti“ volivce, angažirati – najbrž z dobrimi rentami – prorežimske pisune in blatiti Slovenijo v tujini. In ni naključje, da je sama afera izbruhnila le nekaj dni pred državnozborskimi volitvami 2008. Akterji so bili prepričljivi, ljudstvo je nasedlo in tako imenovani levi trojček je preko laži dobil parlamentarne volitve.

Patria, na pomoč!

A kot voditelji države se je sedanja vlada izkazala kot izredno nesposobna in neoperativna. Dejansko vse bolj razpada pred našimi očmi. Od levega trojčka je, vsaj navidezno, ostala samo dvojica – SD in LDS. Smo v letu pred novimi parlamentarnimi volitvami. Možno je, da bodo te tudi predčasne, saj bodo v torek o novih kandidatih za ministre, ki bi zasedli izpraznjena mesta, odločali v Državnem zboru. Na listo kandidatov je Pahor vezal tudi zaupnico, za katero pa se napoveduje, da ne bo izglasovana, čeprav nekatera dejstva, ki so se pokazala na parlamentarnih odborih, mogoče govorijo ravno nasprotno. Zato ni presenetljivo, da se je sodni postopek zoper obtožene v zadevi Patria začel ravno v tem času. Sodni postopek zoper Janšo teče kljub temu, da je minuli vikend prišel v javnost dokument, ki jasno kaže, da famozna črka „J“ ni Janša, ampak hrvaški podjetnik Jerković, ki je potreboval denar, ker ga je skrbelo, kako bo z njegovo pokojnino. V normalni demokratični državi bi vsaj na tej točki pričakoval, da obtožnica pade, a se to ni zgodilo. V tem oziru me ne čudi, da se pravosodni minister Aleš Zalar, ki trenutno vodi tudi notranje ministrstvo, te dni mudi na Kitajskem. Treba se je namreč poučiti o montiranih procesih, ki jih tovrstne komunistične države kot je Kitajska, še vedno izvajajo. In afera Patria je evidentno montirani proces. Prvi po letu 1988 (afera JBTZ). Glede na to dejstvo, se ne gre čuditi, da imamo toliko sodnih zaostankov, ter da je slovensko pravosodje na vse nižjem nivoju. Kvalitete in hitrosti dela pač ne moremo dobiti, če prostor za resne stvari zapolnimo z nesmiselnimi procesi.

Slepilni manever

A afera Patria ni samo evidentni montirani proces. Odpira namreč tudi drugačne dileme in je z njimi močno povezana. Za sodno farsko, ki te dni poteka na enem izmed ljubljanskih sodišč, se troši ogromno denarja davkoplačevalcev. V luči več kot 100.000 brezposelnih in visokoletečih Pahorjevih besedah, da je potrebno varčevanje, se omenjeni sodni postopek zdi še večja neumnost. Država tako paradoksalno ima denar za tovrstne nesmiselne montirane procese, ima denar za dokapitalizacije raznih podjetij in bank, kot je npr. NLB, pri čemer je potrebno omeniti, da se davkoplačevalski denar dobesedno meče v koš za smeti, ima denar za milijonska posojila Grčiji, ki je v dolžniški krizi in s tem močno ogroža stabilnost evra in evroobmočja, nima pa denarja za ustvarjanje pogojev za nova delovna mesta. Glede na to, da je Slovenija minuli teden na lestvici konkurenčnosti padla še za 12 mest in se znašla v družbi držav kot je Azerbajdžan, zaradi česar izgublja tudi boj z brezposelnostjo in v luči, kakor je pred dnevi v Financah pisal Karel Lipnik, da je Slovenija že bankrotirala, pri čemer je zanimivo, da se v javnosti ne govori, se lahko upravičeno vprašamo, do kam lahko še seže neumnost Pahorjeve vlade? A po vsem tem, je njihova logika verjetno takšna: Če ljudstvo nima kruha, jim dajmo vsaj iger! In sodni proces v izmišljeni aferi Patria je prav tak bizaren poskus.

 Share now!

Mislil sem, da sedanja oblast ne more pasti še nižje. Motil sem se. V tem tednu sta se zgodili še dve škandalozni stvari, ki po raznih poskusih v zadnjih dveh letih, ponovno jasno kažeta, kam je usmerjena sedanja vladna politika. To je popolna rehabilitacija nekdanjega totalitarnega komunističnega režima.

V dvajsetem letu slovenske samostojnosti je minuli teden v obtok stekel kovanec za dva evra, na katerem je upodobljen partizanski komandant Franc Rozman – Stane. Ob njem stoji peterokraka zvezda, simbol partizanstva in komunističnega režima. Gre za spominski kovanec ob stoti obletnici njegovega rojstva. Kot tak je tudi veljavno plačilno sredstvo. Na ministrstvu za finance so obrazložili, da je po njihovem mnenju komandant Franc Rozman – Stane eden najsvetlejših likov iz časov NOB-ja. Kot tak je bil po njihovih navedbah izraz idej in upanja slovenskega naroda med narodnoosvobodilnim bojem. Kot vemo, države članice Evropske unije samo enkrat letno lahko izdajo spominski kovanec. Da se je kovanec s podobo komandanta Franca Rozmana-Staneta pojavil ravno v letu dvajsete obletnice samostojne Slovenije najbrž ni naključje.

Glede na to, kaj je na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti 22. decembra 2010 v Velenju povedal podpredsednik parlamenta in poslanec SD Miran Potrč:„Mnogi smo ob plebiscitu pričakovali, da bo nova država ohranila in še razvila ekonomske in socialne pravice prejšnje države,“ smo o tem lahko prepričani. Upodobitev komandanta Staneta je v javnosti sprožila burne odzive. Na te se je ob proslavi ob stoletnici rojstva komandanta Staneta v nagovoru odzval tudi predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik. Kot je povedal, bo s kovancem slava slovenskega odpora proti okupatorju obšla Evropo in svet. Ob tem pa ni pozabil dodati, da se „nekdanji zapriseženci Hitlerju poslužujejo laži in klevet.“

A ne pozabimo, da vrednote NOB-ja nikoli niso bile drugačne, kot revolucija in prevzem oblasti komunistov v Jugoslaviji. Ob tem na veliko poudarjajo, da je bilo že v času NOB-ja prizadevanje za samostnojno Slovenijo, kar je velika zgodovinska laž in potvarjanje zgodovine. Spomnimo se samo na očeta komunizma Marxa, ki je razlagal, da pri socializmu in komunizmu ne gre za meje, ampak je poudarjal internacionalo, oziroma, kot je zapisal v Komunističnem manifestu, da delavski razred nima domovine. Po Marxu torej ne gre za državo, ki bi bila osnovana na podlagi nacionalne pripadnosti, ampak za državo, ki bi bila osnovana na razredni pripadnosti, kar je praktično identično s Hitlerjevimi načrti, le da gre pri nacional socializmu za zločinski režim, ki izloča na podlagi nacionalnosti, pri komunizmu pa za zločinski režim, ki izloča na podlagi razreda, pri čemer demokracijo razumejo kot diktaturo proletariata. Že iz tega vidika NOB ne more imeti zaslug pri samostojni Sloveniji. Sam Marx jih postavlja na laž.

Ob tem se spomnimo tudi Nagodetovega procesa. V njem je bil na smrt obsojen Ljubo Sirc, ki je poskušal prodreti z idejami o demokraciji in svobodi. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da bi samostojno Slovenijo imeli že kmalu po letu 1945, če bi teza, da je NOB zaslužen za slovensko samostojnost, pila kaj vode. Tako pa smo čakali do leta 1991.

Samo ob teh nekaj dejstvih Stanovnikove laži in potvorbe že močno zaudarjajo po formaldehidu. Ob tem se ne morem načuditi, da poleg Mitje Ribičiča, ta vodja zločinske organizacije Zveze borcev ter zapriseženi častilec množičnih morilcev, kot je komandant Stane zagotovo bil, še vedno svobodno hodi po naši državi in otresa svoj lažnjivi jezik, namesto, da bi bil v zaporu zaradi (po)vojnih zločinov. Nekateri Stanovnika imenujejo celo „oče naroda“! Tudi to je dokaz, da je Slovenija še daleč od resnično pravne države.

Da je komandant Stane eden velikih partizanskih krvnikov, priznava celo eden izmed največjih komunistov Edvard Kardelj. V pismu, ki ga je pisal Zdenki Kidrič, takole strne besede o vodu, ki ga je takrat vodil ravno komandant Stane: „Včasih so preveč likvidirali. Tako je na primer druga grupa likvidirala mesečno na majhnem dosegu več kot šestdeset oseb. Zgodile so se še hujše reči, o katerih pismeno ne bom govoril.“

Drugi dogodek, ki pa se je zgodil, je proslava ob trideseti obletnici odprte meje na Botaču, ki je bila 20. marca 2011. Udeležila sta se je tudi župan občine Hrpelje – Kozina ter evropska poslanka Tanja Fajon iz vrst SD. Na proslavi je po dvajsetih letih samostojnosti Slovenije visela jugoslovanska zastava. Njej pa sta se „klanjala“ oba politična predstavnika. Zanima me, kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi kakšen izmed tamkajšnjih evropskih poslancev in županov takole ponosno stal pred zastavo s kljukastim križem. Mislim, da bi bilo najmanj, kar bi se jima zgodilo, da bi morala nemudoma odstopiti.

Če sklenem: Kovanec, Stanovnikova izvajanja ter proslava z jugoslovansko zastavo so v posmeh našim staršem, očetom, ki so se borili za samostojno Slovenijo. V posmeh pa so tudi nam, ki smo kot otroci (takrat sem imel 9 let) trepetali, ali bodo naši očetje preživeli ali dali življenje v vojni za Slovenijo. V posmeh je nam, ki smo trepetali ob pogledu na v bližini parkirane tanke JLA in čakali, ali bodo sprožili topovski strel v naše hiše, ali bodo usmiljeni in tega ne bodo storili. In v posmeh je tistim, ki hočemo demokratično in svobodno Slovenijo, v kateri ne sme biti prostora za čaščenje krvnikov našega naroda!

 Share now!

Republikanski kongresnik Chris Lee, eden od manj prepoznavnih članov ameriškega predstavniškega doma, je odstopil, potem ko je prišlo na dan, da se je po internetu spogledoval z neko žensko in ji pošiljal svoje fotografije “zgoraj brez”, danes beremo na STA-ju.

Spomnim se edinega poslanca, ki je odstopil zgolj zaradi domnevnih nepravilnosti – Pavla Ruparja – in s tem postavil visoke moralno-etične standarde v slovenski politiki, ki pa se jih njegovi kolegi ne držijo. Žal. Danes je pač očitno normalno, da v poslanskih in vladnih klopeh sedijo skorumpiranci, zoofili, narkomani, swingerji, lažnjivci, ipd. A nikome ništa!

Je to še pravna država? Nikakor! Nič čudnega, da spokorjeni italijanski mafijec označuje Slovenijo kot raj za mafijo, kot tudi danes poroča STA:”Mafijski skesanec Maurizio Prestieri je v pogovoru s pisateljem Robertom Savianom, avtorjem odmevne knjige Gomorra, Slovenijo označil kot raj za mafijo. V pogovoru, ki jih v teh dneh v več delih objavlja časnik La Repubblica, Prestiere pravi, da v Sloveniji ni protimafijske kulture, zato se lahko mafijci po državi gibajo neovirano.” Dokaz za to ni daleč; Tovšak, Zidar – sta samo dva primera, kako se mafijci po državi lahko gibajo neovirano.

Ob dogajanjih zadnjih dni, ko spremljamo pravi besedni dvoboj med največjo opozicijsko stranko SDS in predsednikom države, glede Velikovca, mi postaja jasno, zakaj se je predsednik Tuerk v obdobju “ultra laži” tako zavzemal za še eno priložnost Gregorja Golobiča. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Ali: Gliha vkup štriha!

 Share now!

Spoštovani politiki!

Mnogo gnusobe vidim hoditi naokrog. Ne potrebujem se ozreti daleč. Veliko vas je, ki ste si ljudstvo vzeli za talce. Z ljudmi počnete kot da so tisto zadnje in ničvredno. Skrbite le za svoje lastne stolčke in riti. Sprašujem se…vas ni nič sram?

Ni pa vas mnogo, ki ste plemeniti v svoji srcih. Ni vas mnogo, ki so vam mar ljudje, njihova blaginja, poštenost in dobro, ki veste, kaj pomeni “politika”. A kaj, ko drugi v vsej svoji pokvarjenosti blatijo tudi te. Se ve, da kdor nima dobrih argumentov, s katerimi bi se spopadal zoper resnico in poštenost, potrebuje umazane igre.

Kar je najbolj kruto pa je to, da je slepota ljudi neizmerna. Namesto dobremu, sledijo videzu. Dajo se pritegniti lažem in prevaram. Zakaj? Mogoče zato, da se tam skrijejo pred lastno hudobnostjo in gnusom.

V politiki je bistvenega pomena resnica! A če jo spregovoriš, postaneš politični sovražnik številka ena! Ljudje ti grozijo in ne-vem-kaj-še-vse.

Kot v bibličnih časih. Znano je, da so dali vsi apostoli svoje glave za Resnico. Samo Resnica osvobaja (prim. Jn 8,32). Vse ostalo zasužnjuje. Ta Resnica pa je nad vso politiko. In ta Resnica je lažnjivim skorumpirancem na oblasteh že v obsodbo (prim. Jn 3,19), pa naj navidezno še tolikokrat zmagajo in se nosijo in kitijo s svojim mogočnim perjem, kakor nekoč kralji.

Vzpodbuja Marijina hvalnica v Lukovem evangeliju, kjer pravi: “Velike reči mi je storil Vsemogočni…Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke…Lačne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne.” (prim. Lk 1,46-55)

Zato, ljudje, ne bojte se Resnice! Ta namreč razkriva hudobijo!

 Share now!

Minuli teden je bil vroč. Pa ne samo zaradi visokih temeperatur, slovensko ozračje je že v začetku tedna dodobra ogrel napad vandalov na do gejev in lezbijk prijazen ljubljanski lokal Cafe Open in hišo sodnice, ki je lani obsodila napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Sledilo je tudi nadaljevanje razprave o družinskem zakoniku, kjer se je pokazala nedemokratičnost in nestrpnost do zagovornikov klasične družine s strani predsednice odbora Andreje Črnak-Meglič. Bili pa smo tudi v t.i. Tednu Parade ponosa, ki se je sklenil v soboto.

Napadalci so se lokala Cafe Open lotili z grafiti in molotovkami, na steno hiše, v kateri živi sodnica, pa so napisali „buška je buška“. V zadnjih desetih letih to ni edini napad. Pred enim letom so se nepridipravi pred omenjenim lokalom znesli nad gejevskim aktivistom Mitjem Blažičem, napadi na sodnike pa so se zgodili tudi v Kopru, Mariboru, Kranju in Novem mestu.

S temi dejanji smo očitno postali država po zgledu Srbije in Italije, kjer se tamkajšnje mafije redno poslužujejo tovrstnih metod za ustrahovanje sodstva, ki je eno izmed treh vej oblasti. Na tej ravni nas tako početje posameznikov ali skupin lahko močno zaskrbi. Na napad so se takoj odzvali predsednik države Danilo Türk, pravosodni minister Aleš Zalar in notranja ministrica Katarina Kresal. Vsi trije so dejanje ostro obsodili.

Pohvalno, saj se vsi strinjamo, da v pluralni in demokratični družbi nasilje ne sme imeti prostora v izražanju nestrinjanja z drugače mislečimi. A ti trije odzivi imajo grenak priokus neresnosti. Kakor je pravilno ugotovil prvak opozicije Janez Janša, se obsodbe naslavljajo samo na nekatere marginalne skupine, pri drugih pa so isti akterji tiho. Tako so znani primeri, kjer se omenjena trojica ni odzvala, kaj šele, da bi obsodila kakršno koli nestrpnost.

Nihče ni obsodil npr. žaljivih grafitov, ki so se že v aprilu pojavili na kombijih, parkiranih na dvorišču cerkve Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Vandali so jih posprejali s kljukastimi križi in napisi „pedofili“. Drugi znani primer se je zgodil kar v samem parlamentu, ki naj bi bil hram demokracije. Predsednica odbora za družino Andreja Črnak-Meglič si je dovolila nestrpno in do demokracije in s tem do parlamenta in države žaljivo potezo. Iz obravnave spornega družinskega zakonika je na nedemokratičen način izključila predstavnika zagovornikov klasične družine Aleša Primca. Kot razlog za to pa je navedla njegovo merjenje časa, ki so ga za predstavitev argumentov porabili razpravljavci. In to kljub temu, da Primc ni kršil nobenega člena poslovnika! S tem je Črnak-Megličeva iz razprave svojevoljno, ker se je pač ona tako odločila, poslala na „ignore“ 50.000 ljudi, ki so podpisali peticijo za ohranitev integritete klasične družine.

V nobenem primeru se Türk, Zalar in Kresalova niso oglasili, kaj šele, da bi obsodili takšna dejanja. To postavlja na laž odgovor z Ministrstva za notranje zadeve, kjer so na naše vprašanje, kako se ministrica odziva na različne oblike nestrpnosti, zapisali, da bi se v primeru tovrstnih napadov na vernike odzvala enako. V povezavi s pisanjem do kristjanov žaljivih grafitov po slovenskih cerkvah, različnih spletnih portalih, kjer se načrtno širi in hujska k nestrpnosti do kristjanov – npr. spletne strani društva za zaščito ustave in žrtve Cerkve, ki deluje pod okriljem skrajno militantne in nestrpne verske sekte Univerzalno življenje – pa si je minister Zalar dovolil celo cinizem. V odgovoru na enako vprašanje, kot smo ga zastavili notranji ministrici, je zapisal: „Zavedati se moramo, da Rimokatoliška cerkev ni manjšinska družbena skupina, ampak institucija, ki ima pomemben družben položaj, zato položaja nista primerljiva.“

To me spominja na cinizem, ki smo ga kristjani doživeli že v preteklosti. Ko je skupina Strelnikoff na ovitek svojega albuma postavila podobo Marije Pomagaj z Brezij, so ji v naročje namesto Jezusa postavili podgano. Takrat so se nekateri akterji v politiki na proteste kristjanov odzvali s tem, da so branili svobodo umetniškega izražanja in vehementno trdili, da ne razumemo umetnosti. Pa si naj še jaz tukaj dovolim cinizem glede zadeve Cafe Open. Homofobni napad?! Ah, dajte no! To je le svoboda umetniškega izražanja! Ne, ne… tisto ni nikakršna homofobija! Ljudje, vi ne razumete umetnosti! Se sliši drugače, ne? Naj ob tem povem še to, da smo enako vprašanje zastavili tudi predsedniku države Danilu Türku, vendar do sedaj odgovora še nismo prejeli.

Kaj naj rečemo za zaključek? Če so buške buške, naj bodo buške za vse in ne samo za nekatere. Šele takrat bomo lahko izjave in obsodbe tovrstnih napadov s strani naših politikov jemali resno, dotlej pa lahko govorimo le o diktaturi strpnosti in morebitnemu nabiranju političnih točk enih na račun drugih.

 Share now!

V avstrijskem Grazu je v soboto potekal Opernredoute oz. Operni ples. To je čudoviti ples, ki ima svojo več stoletno tradicijo, ki se je začela na dunajskih dvorih in se kasneje preselila tudi v avstrijsko prestolnico kulture – Gradec. Dogodek spremljata blišč in družba najbolj imenitnih gostov.

Lahko bi rekli, da je Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in predsedovanju povezavi v soboto naredila še en pomemben korak v smeri evropske integracije. Tega tokrat ni storila na področju politike, ampak na področju kulture – s plesom. Posebnost letošnjega Opernredouta je bila namreč v tem, da je prvič v zgodovini tam sodelovala tudi Slovenija, in sicer preko petih parov – trije iz Primorske in dva iz Gorenjske.

Da je ples harmonija plesalca, plesalke, glasbe, primerne toalete, čistega vonja ter ambienta, ki se združi v celoten tok idile plesoče družbe, je bilo še kako čutiti minula dva meseca, ko smo se pari pripravljali na sobotni veliki dogodek. Treningi za t.i. Polonezo, ki je skupna koreografija vseh parov, so od decembra pa vse do sobotnega popoldneva potekali vsak vikend v Gradcu. Bilo je kar naporno.

Poloneza je bila pripravljena na podlagi Straussove operete Netopir in filmskega muzikala Marry Poppins. Koreografija je v prestižni graški operni hiši še posebej barvno zasijala zaradi strogo izbrane toalete — moški v črnih smokingih, dekleta v snežno belih poročnih oblekah s kronami na glavah. Pa tudi sicer so bila pravila oblačenja strogo določena: ženska večerna toaleta in pri moških smoking je pogoj, da si tam sploh lahko prisoten.

Da Avstrija veliko da na tovrstne dogodke, se je videlo tudi iz same prisotnosti medijev že na sobotni generalki, saj so fotografi in novinarji zasedli pol operne hiše. Na samem opernem plesu pa je bilo videti, da za kulturo ne poznajo recesije. Kljub temu, da so se cene kart za ogled opernega plesa dvignile tudi do slabih 20 tisoč evrov, je bila prireditev razprodana. Operna hiša je pokala po šivih.

Vsekakor je za Slovenijo in slovensko kulturo, še posebej ples, to velik dogodek. Ob tem upamo, da bi udeležba na Opernih plesih postala tudi slovenska tradicija. Seveda pa naj ob tem ne pozabim dodati zahvale naši voditeljici Lidiji Cerovac, ki je ves čas za nas tako lepo skrbela.

Pa še posnetek koreografije iz generalke:

Click here to view the embedded video.

 Share now!

Na Fakulteti za socialno delo je danes potekalo študijsko srečanje z naslovom “Socialno delo in religija”. Organiziral ga je tamkajšnji dekan Bogdan Lešnik. Poleg profesorjev fakultete in njihovih študentov sva se srečanja udeležila tudi odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj in pisec tega bloga.

Namen srečanja je bil dialog med Fakulteto za socialno delo in verskimi skupnostmi. Udeleženci smo sprva prisluhnili uvodnemu predavanju, ki ga je pripravil Srečo Dragoš. Osvetlil je temeljne postulate in pomen socialnega dela in možnosti, ki jih vidi, na področju sodelovanja med verskimi skupnostmi, pri čemer je posebej poudaril Katoliško Cerkev, in Fakulteto za socialno delo.

V splošni diskusiji, ki je sledila, smo med drugim razpravljali o vlogi etike v socialnem delu. Izpostavili smo, da je pri tem temeljnega pomena občečloveška etika. Darja Zaviršek je ob tem takole povedala:”Če hočemo vključiti občečloveško etiko, ki ni vezana ne na religijo, ne na etničnost, ne na manjše skupine ljudi, se lahko ljudje v sekularni državi poenotijo.” Ob tem pa je, po besedah dekana Fakultete za socialno delo Bogdana Lešnika, potrebna tudi etika strokovnosti, ki je socialnemu delu lastna:”Socialno delo in etika sta tesno povezani stvari. Hkrati pa ta etika po definiciji ni verska. V bistvu gre tu za vprašanje, kako oblikovati etiko, ki bo izhajala iz možnosti, ki jih daje socialno delo, in tu je eno ključno vprašanje, kako razviti nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena etika, ne v smislu etika znanstvenega dela, ampak znanstvena etika, ki bi si prizadevala za to, da bi vzpostavila boljše pogoje za življenje ljudi.”

Odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj pa je opozoril na pomen vere v socialnem delu:”V samem začetku je bilo podano izhodišče, da človek oz. socialno delo brez vere, po Lukmanu, težko oz. sploh ne obstaja. Vera ni samo tisto, da jaz verjamem v Boga,  v neko konkretno osebo, ampak verjamem v dobro človeka. Vsak človek pa se srečuje s takšnimi ali drugačnimi vprašanji, izzivi, ki jih pa rešujemo vsak na svoj način: tako socialni delavci, kot tudi jaz kot duhovnik oz. kateri koli pripadni katere koli vere.” In kako je vlogo vere pri svojem delu ocenila ena izmed študentk socialnega dela? “Jaz kot kristjanka in hkrati študentka socialnega dela vidim oporo pri svojem dosedanjem in tudi pri nadaljnem delu v Božji ljubezni in Božjem zgledu, ker mi vera daje neko moč, da ljudi sprejemam  takšne kot so, torej enake meni, ne glede na veroizpoved, spol, raso, itd.”

Udeleženci smo, tudi preko provokativnih vprašanj, ki so bila vsekakor dobrodošla, ugotovili, da imata socialno delo in krščanstvo veliko skupnih točk, nas pa tudi marsikaj ločuje. Med skupnimi točkami je bilo posebej izpostavljeno t.i. soustvarjanje. Drugi vatikanski koncil namreč strukture Cerkve ne postavlja več hierarhično, ampak se vrača v čas prve Cerkve, v odnos služenja sočloveku, hoje z njim – skratka kot soustvarjanje.

Strinjali smo se, da bi na področju sociale lahko dobro sodelovali, še več, sodelovanje bi bilo celo dobrodošlo, če bi le bili dovolj odprti eden do drugega in se bili pripravljeni  eden od drugega tudi česa naučiti. K tesnejšemu sodelovanju bi vsekakor pripomogla tudi pogostejša tovrstna srečanja, kot je bilo današnje.

 Share now!