Leta 2009 je nemški časnik Bild objavil seznam dvajsetih najbolj okrutnih serijskih morilcev vseh časov. Na njem se je ob boku Stalina in Hitlerja znašel tudi nekdanji jugoslovanski diktator Josip Broz Tito. Po oceni omenjenega časnika naj bi bil odgovoren za milijon zverinsko pobitih državljanov nekdanje skupne države.

Učna moskovska leta

Samo v Sloveniji je bilo do zdaj evidentiranih 600 povojnih grobišč, ki so rezultat povojne komunistične revolucije, na čelu katere je stal ravno Tito. Da je bila ta revolucija učinkovita, se je izkazalo v tem, da se je komunistični režim pri nas obdržal dobrih štirideset let. Nič čudnega, saj se je Broz, takrat imenovan Valter, v sredini 30. let prejšnjega stoletja, morilskih metod učil v Moskvi, pri svojem velikem mentorju Stalinu. Da je ob tem brkatem psihopatu preživel, so mu pomagale predvsem denunciature svojih tovarišev, ki so prebegnili iz Jugoslavije. Takrat je namreč jugoslovanska oblast komuniste močno preganjala. Podatka o tem, koliko ljudi je zaradi Titovih denunciatur v Moskvi umrlo, ni znano. Iz arhivskih virov sovjetske tajne službe je videti le, da je bil Valter v tem zelo uspešen, s čimer si je pridobil ugled pri Stalinovi tajni policiji.

Broz je v obdobju migrantstva v Moskvi živel v nenehnem strahu za svoje življenje. Bil je sicer edini izmed jugoslovanskih komunističnih pribežnikov, ki je bil prepričan stalinist, kljub temu pa ga je nekoč zadela najhujša možna obtožba pred Stalinom – da je trockist. S tem izrazom so se ruski komunisti na lahek način znebili praktišno kogar koli. Dasiravno ni bilo povsem definirano, kaj se s tem izrazom sploh označuje. Skratka, Broz je imel odličnega mentorja in učitelja. V učinkovitost njegovih metod se je kasneje prepričal tudi sam kot diktator. V Jugoslaviji je vzpostavil konceptualno povsem enak sistem, kakor ga je zasledil v Sovjetski zvezi. Med prebivalstvom je zasejal strah in paranojo. Nihče ni vedel, kdo koga nadzoruje in ali bo naslednji dan še doma ali kje na Golem otoku, ali pa bo končal celo nekje v kakšni kraški jami ali zabetoniran v kakšen opuščen rudnik.

Vzpon levičarskega ekstremizma

Ta sistem je dokaj trdno v takšni obliki stal do Titove smrti, kasneje pa se je, tudi zaradi umetne tvorbe in popolnoma zgrešene ekonomije, začel sesedati sam vase. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo komunizem popolnoma zrušil. Osvoboditev od tretjega totalitarizma, ki je sledil osvoboditvi od fašizma in nacizma, je prišla leta 1991. Slovenija je lažje zadihala in leta 2004 postala tudi polnopravna članica v demokratični skupini evropskih držav. A nekrofilski vonj po nekdanjem režimu je stalno silil iz ozadja.

Primeri ekstremističnih vzponov

Tako se je levičarski ekstremizem, ki je sicer mirno pod tlemi tlel vse od osamosvojitve dalje, začel močno prebujati, ko je župansko mesto Ljubljane zasedel Zoran Janković, katerega mentor je nekdanji predsednik Slovenije in zadnji predsednik ZKS, Milan Kučan. Še bolj pa je smrad udaril iz greznice preteklosti v mandatu do zdaj najbolj leve vlade od 2008-2011. Da se pripravlja močna težnja po obuditvi zločinskih komunističnih idej, smo bili priče ob različnih dogodkih, kot je bil npr. predlog, naj se ena od ljubljanskih cest poimenuje po diktatorju Titu. Drugi primer je, ko je predsednik republike Danilo Türk ob odkritju grobišča v Hudi jami dejal, da so povojni poboji drugorazredna tema. Spet tretji primer je, ko si je znani estradnik na javni televiziji privoščil „satiro“, v kateri je izjavil, da je za tistih nekaj odstotkov, ki sovražijo Tita, še dovolj prostora v Hudi jami.

Janković je v svojem mandatu županovanja v Ljubljani, za častne meščane razglasil kar nekaj ljudi, ki imajo brezhibno komunistično preteklost. Tako so častni občani postali Milan Kučan, Janez Stanovnik, Nuša Kerševan in pred kratkim Matjaž Kmecl in Alenka Šelih. Kmecl je bil v osemdesetih letih član izvršnega sveta socialistične republike Slovenije in član centralnega komiteja ZKS in tesen sodelavec Udbe. Šelihova pa je skupaj z znanim revolucionarjem Ljubom Bavconom konec sedemdesetih napisala učbenik prava, v katerem se pravo utemeljuje kot sredstvo za zatiranje tistih, ki kakorkoli nasprotujejo komunistični revoluciji. Skrb vzbujajoč je tudi Jankovićev govor na praznik Evrope in osvoboditve Ljubljane, 9. maja. V govoru je poudaril, da mora Slovenija ohraniti to, kar „so nam naši dali leta 1945.“ Torej komunistično revolucijo in povojne poboje?!

Da se levi politični ekstremizem, osredinjen okoli Milana Kučana in Zorana Jankovića močno krepi in se pripravlja na ponovni vzpon, je tudi dejstvo zadnjih dogodkov v nekdanji največji vladni stranki SD. Ta pripravlja kongres, na katerem bodo volili novo vodstvo. Poleg zdajšnjega predsednika stranke Boruta Pahorja, bodo za to mesto kandidirali tudi nekdanji minister za promet Patrick Vlačič, nekdanji minister za šolstvo Igor Lukšič in nekdanji državni svetnik Zlatko Jenko. Vsi Pahorjevi izzivalci veljajo za ekstremne socialiste, ki so po godu malemu sivemu stricu iz Murgel. Ta bi se rad znebil Pahorja in s tem evropske, zmerne veje socialdemokratov. To pa lahko naredi le tako, da znotraj stranke vzpostavi močno staro ultra levo linijo, ki bi prevzela stranko. To bi znotraj nje sprožilo hude spore med zmernimi in ekstremisti, kar bi rezultiralo v propadu stranke, ki bi šla po poti LDS in Zares. Ekstremistična veja bi se nato pridružila Jankovićevi Pozitivni Sloveniji.

Strah med ljudmi, a upanje ostaja

Ponovni vzpon levega političnega ekstremizma pa ne vpliva samo na politično življenje. Ima tudi posledice v družbenem okolju. Med ljudmi je slišati, da si ne upajo naslavljati kritike na Tita, Kučana ali Jankovića. Če to storijo na raznih družabnih spletnih omrežjih, hitro dobijo kup žolčnih odzivov, celo groženj s smrtjo. To pa ustvarja neko čudno psihopatologijo naroda, ki postaja podobna tisti v Sovjetski zvezi pod Stalinom. Narod, ki živi v stalnem strahu, da je nadzorovan, ki se boji kaj lahko reče in komu lahko reče, ki se boji, kaj lahko piše in kaj je bolje, da zamolči. Ni namreč normalno, da po eni strani dobimo od družbe odobravanje, če trdimo, da so Breivik, Trobec, Manson in Plut psihopatski morilci, po drugi strani pa smo s psihopati ozmerjani, če zapišemo, da je psihopatski morilec Josip Broz Tito, ki je, kakor že omenjeno, odgovoren za milijon pobitih ljudi v Jugoslaviji.

Upanje na zajezitev levega političnega ekstremizma sicer daje polnopravno članstvo v demokratični skupnosti Evropske unije. Ta je leta 2009 izdala Resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmih. V njej je obsodila vse totalitarne in avtoritarne režime. Žal je slovenski parlament v minulem sklicu ni sprejel, se je pa z njo seznanil. A kljub temu kot članica Evropske unije, Slovenija zoper omenjeno resolucijo ne bo mogla kar ignorantsko zamahniti z roko. Upanje na boljši čas torej vseeno ostaja.

 Share now!

Še vedno imamo po njem imenovane ulice, še vedno stojijo po državi njegovi kipi, še vedno imajo nekateri izobešene njegove slike v dnevnih sobah, še vedno se pod zastavami in simboli tuje države Jugoslavije na shodih zbirajo njegovi častilci in častilci komunističnega zločinskega režima. Koliko časa še?

Glejte največjega klavca slovenskega naroda!

 Share now!

Spoštovani!

Na zboru članov Združenja VSO Gorenjske, dne 29.2.2012, je bilo med drugim govora tudi o različnih prireditvah po Sloveniji, ki potekajo pod okriljem različnih združenj in organizatorjev, ki še naprej poveličujejo narodnoosvobodilni boj, jugoslovanstvo in diktatorja Josipa Broza – Tita.

Na takšnih proslavah, katerih vrhunec je vsekakor vsakoletno “romanje” borčevskih veljakov v Dražgoše, omenjene gnusobe poveličujejo tudi z nošnjo različnih simbolov.  Drugi odstavek 4. člena zakona o javnem redu in miru piše:

Zastave tujih držav se lahko izobesijo samo, če se s tem ne krni ugleda Republike Slovenije ali tuje države, smiselno na krajih in na način, kot ga določa predpis, ki ureja izobešanje zastave Republike Slovenije.

Ker smo polnopravni in enakopravni člani Evropske unije, ki je sprejela skupno Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, bi bilo zanimivo, če bi v Združenju zoper prireditelje tovrstnih “partizanskih” proslav, kjer izobešajo stare jugoslovanske zastave, nosijo titovke, ipd., podali kakšno kazensko ovadbo.

Po mojem mnenju bi s tem dali jasno vedeti vsaj dvoje stvari, in sicer, da osamosvojitev Slovenije nikakor ni produkt NOB-ja, kakor vztrajno prikazujejo v Zvezi borcev, ter da s svojimi manifestacijami ob svojem poudarjanju partizanskega domoljubja, dejansko sramotijo našo ljubo državo v mednarodni skupnosti.

Mislim, da bi bil takšen korak s strani našega združenja nujno potreben. Izkušnja s Titovo cesto kaže, da se stvari lahko premaknejo v smer bolj zrele demokracije.

Zato predlagam, kakor sem osebno predlagal že podpredsednici gospe Alenki na samem zboru članov VSO Gorenjske, da predsedstvo na naslednjem zasedanju moj predlog resno obravnava kot enega od nujnih ukrepov za nadaljnjo krepitev vrednot slovenske osamosvojitve. Ob tem predlagam, da pravni strokovnjaki v našem združenju dobro pregledajo vse možnosti za možnost izvedbe mojega predloga.

Ker smo v času, ko mora naša vlada privarčevati do 800 milijonov evrov v tem letu, sicer se Sloveniji na finančno-gospodarskem nivoju slabo piše, predlagam tudi, da naše Združenje vladi poda predlog, da očisti pokojninsko blagajno na račun psevdopokojnin (borčevske pokojnine, pokojnina Milana Aksentijevića, ipd.), ki jih je kar precej. Določen prihranek v tem oziru pa bi vsekakor bil.

Z upanjem, da moj predlog pride v obravnavo, vas vse lepo pozdravljam!

Sebastjan Erlah

 Share now!

Nedelja popoldan. Prižgana televizija. Čisto po naključju zasledim razvedrilno oddajo Ugani kdo pride na večerjo. Takšnih razvedrilnih oddaj sicer nimam navade spremljati, a vseeno. Na ekranu se ob voditeljici razvedrilne oddaje Anji Tomažin prikaže nekdanja notranja ministrica in predsednica LDS v odhodu Katarina Kresal. Sem že omenil, da je bila oddaja razvedrilna? Ne? Ja? Ja! No, potem še enkrat omenim: v razvedrilni oddaji Ugani kdo pride na večerjo, je gostovala vidna, sedaj že propadla političarka.

Groteskne sfere novinarstva

Ni navada in ne spodobi se, da razvedrilne oddaje gostijo politike, ugotavlja Združenje novinarjev in publicistov. A tokrat je, po mojem mnenju, zadeva eskalirala v še bolj groteskne in gnusne sfere medijskega profesionalizma in neodvisnega novinarstva. Ne samo, da je celotna oddaja potekala na nivoju nekakšnega piarja, ki ga je vodila voditeljica, s katerim je očitno poskusila rehabilitirati Kresalovo, ki je osebno vpeta v več glavnih afer v Sloveniji, ki so se zgodile zadnja leta, Tomažinova je Kresalovo skozi celotno oddajo tikala.

Takšnega neprofesionalizma in mračnjaštva na področju novinarskega dela, na javni televiziji, ki je financirana s strani davkoplačevalskega denarja, ne pomnim. Združenje novinarjev in publicistov zato pravilno ugotavlja, da je TV Slovenija z omenjeno oddajo zlorabila javni televizijski čas za nekaj najbolj neetičnega in neprofesionalnega. Glede na to, da je sedanje vodstvo RTV Slovenija dobesedno erotično navezano na veljake tranzicijske levice, in ker v prihodnjih dneh lahko pričakujemo začetek sodnega postopka na okrožnem sodišču v Ljubljani v zvezi z afero bulmastifi, je nedeljsko lapanje Tomažinove in Kresalove precej logična poteza.

Obudimo spomin

Skrivnostne okoliščine smrti Saše Baričeviča v znani aferi bulmastifi namreč še vedno burijo duhove. Potem, ko so stvari okoli dogajanja na Oražnovi ulici v Ljubljani že dolgo časa na mrtvi točki, se vendarle obeta njihova razjasnitev. Začelo naj bi se sojenje dvema obtoženima policistoma Dušanu Mikolčeviču in Alešu Conradiju. Oba bosta morala pojasniti, zakaj nista zavarovala ključnih dokazov, čeprav naj bi ju Baričevičeva sestra Dea Baričevič opozorila na najdbo sledov krvi v prvem nadstropju hiše. Policija se kljub opozorilom, ni odločila za preiskavo prvega nadstropja. A glasovi o tem, da pri omenjeni aferi ni šlo zgolj za spolno zlorabo psov in protipravno vračanje psov lastniku, ampak da je bila zelo verjetno tam v času tragedije prisotna tudi neznana tretja oseba, niso potihnili. Zato so kraj dogodka lani pregledali tudi kriminalisti specializiranega oddelka tožilstva. Tega je prej vodila nekdanja tožilka Branka Zobec Hrastar, po njenem odhodu – iz preiskave se je izločila, ker naj bi se osebno poznala z Deo Baričevič, pa še to je storila šele takrat, ko je bila glavnina preiskave že končana – pa Dragica Kotnik. Kriminalisti so ob pregledu hiše odkrili sledove krvi na dveh stikalih. Ti so bili tam vse od dneva tragedije. To pa tako za policijo kot tudi za nekdanjo tožilko Zobec Hrastarjevo ni bilo pomembno. Slednja je odredila le raziskovanje izvora fotografije mrtvega Baričeviča.

Tožilstvo je na podlagi novih dokazov marca lani vložilo predlog za izdajo odredbe za pregled telefonskih klicev, a do tega ni prišlo, ker je preiskovalna sodnica predlog zavrnila. Tožilstvo je nato ponovno vložilo nov predlog za pregled telefonskih klicev. Preiskovalna sodnica je nato, tik pred iztekom roka, do katerega so bili mobilni operaterji dolžni hraniti podatke, le ugodila tožilcem. Ti so junija lani, prav na podlagi pregleda telefonskih pogovorov, na okrajno sodišče vložili obtožni predlog zoper policista Mikolčeviča in Conradija. Obtožena sta nevestnega dela v službi.

Tretja oseba odvetnik Miro Senica?

V sodnem postopku bi se lahko izkazalo, kdo je bila tista morebitna tretja oseba v hiši v času tragedije. Tožilstvo je namreč v svojem spisu navedlo izjavo priče, ki trdi, da je še v času, ko so na kraj prihajali kriminalisti, po Oražnovi ulici z veliko hitrostjo odpeljal večji terenski avto črne barve prestižne znamke. Pri tem je voznik avta z agresivno vožnjo z gotovostjo nakazoval, kot da beži pred čem ali nekom. Kot piše v tožilskem spisu, je priča prepričana, da je v avtu sedel odvetnik Miro Senica. To je potrdil tudi sodelavec omenjene priče. Tožilstvo naj bi v dokumentu navajalo tudi, da je Senica med drugim lastnik terenskega avtomobila znamke porsche cayenne/S, črne barve. Senica, ki je sicer partner nekdanje ministrice za notranje zadeve Kresalove – spomniti je potrebno tudi to, da je njen stric, kinolog, Rajko Rotner napisal strokovno mnenje o vračilu bulmastifov lastniku, kasneje pa zaradi tega bil ovaden zaradi ponarejanja listn -, je pred časom že zagrozil s kazenskimi ovadbami za vse, ki bi širili zgodbe o tem, da je bil sam prisoten pri tragediji Baričeviča. Strah pred resnico je očitno velik. Pokazal se je tudi na nedeljski “pasji večerji”.

 Share now!

Rekordne cene bencina za tiste, ki spremljajo dogajanje na naftnih trgih in si ne zatiskajo oči pred škodljivo in zajedalsko davčno in trošarinsko politiko (končno) odhajajoče vlade, ne morejo biti presenečenje. Glede na zaostrovanje odnosov med ZDA in Iranom in pa zaradi nemirov v Nigeriji, analitiki pričakujejo, da se bodo cene nafte še povišale.

Mednarodna skupnost v teh dneh še zaostruje odnose do enga največjih izvoznic nafte, Irana. Zaradi njegovega jedrskega programa, je sankcije – embargo na uvoz iranske nafte – sprejela tudi Evropska unija. Sledila naj bi ji Avstralija, medtem, ko so ZDA že napovedale sprejemanje novih sankcij. Za samo dobavo nafte naj to ne bi predstavljal takšen problem, saj analitiki pričakujejo, da bo izvozno luknjo zapolnil azijski naftni trg. Svarijo pa pred pojavom inflacije, ki naj bi spremljala omenjene sankcije. Poleg tega lahko na cene nafte vpliva tudi stabilnost evra, ki bi naj se ob sprejemu fiskalnega pakta bolj utrdil.

Cene naftnih derivatov pa niso odvisne samo od dogajanja na tujih naftnih trgih, ampak tudi, če ne predvsem, od (ne)ustrezne trošarinske politike slovenske vlade. Ta se je namreč odločila, da v skladu s postavljenimi makroekonomskimi okviri, tokrat ne bo spreminjala maloprodajnih cen goriv. Za to naj bi se po mnenju nekaterih analitikov odločila zaradi dokaj velikega proračunskega primanjkljaja. Po domače: na račun trošarin bo vlada polnila proračunsko „puf“ luknjo. S tem pa nadaljuje že videno politiko, ki smo je bili vajeni v preteklih treh letih. Namreč, roparsko, ekonomsko neučinkovito in za razmere, ko smo tik pred novim obdobjem hude recesije, do državljanov cinično in škodljivo politiko.

Dober pokazatelj te roparske politike so avtoprevozniki. Ti so že tako v slabem položaju, visoke cene naftnih derivatov pa bodo situacijo še poslabšale. Nekateri avtoprevozniki bodo najbrž celo primorani zaustaviti svoje tovornjake. Glede na rast cen goriv, bi, po ocenah nekaterih, morali avtoprevozniki zvišati cene svojih storitev, a jim to v večini preprečuje ostra konkurenca. Seveda pa zaradi takšnih ukrepov vlade trpi celotno gospodarstvo.

Zato je skrajni čas, da se skrajno škodljiva in roparska vlada, ki je v zadnjem skrajšanem mandatu vodila Slovenijo, spravi s položaja. Glede na zadnja koalicijska pogajanja in včerajšnje odločitve strank SLS, NSI, DLGV, DeSUS in SDS, se zna to zgoditi nekje sredi prihodnjega meseca. Parafirana koalicijska pogodba s strani omenjenih strank, daje upanje na boljšo prihodnost naše države.

Vse dotlej pa, glede na tako visoke cene bencina, kot so trenutno, pričakujem, da pristojni državni organi ne bodo kazensko preganjali tistih, ki bi se morebiti odločili oropati kakšno bencinsko črpalko. Prav politika vlade zadnjega mandata je namreč legalizirala ropanje državljanov preko davkov in trošarin na naftne derivate.

 Share now!

Danes smo izvedeli, da se obravnava v zadevi Patria seli tik pred volitve. Kako prozorno! No, včeraj sem imel zanimi kratek dialog, ki po mojem ne more biti naključen.

S pevskim zborom se pripravljamo na sobotni letni koncert. V zboru poje tudi občinska svetnica naše občine iz stranke LDS. Med pavzo.

LDS:”Kvaj zej ti?! Kva dogaja s Patrio pa Janšo? A bo zadeva pred volitvami rešena?”
Jaz:”Ne vem.”

In nadalje komentiram, kako je vse skupaj nesmiselno, ipd.

Danes izvemo, da je obravnava prestavljena. In zdaj naj me še kdo prepričuje, da LDS nima nič s tem?!?! Vprašanje vsekakor ni bilo naključno.

 Share now!

Novinarka Dnevnika, Tanja Lesničar – Pučko je v kolumni “SDS-Udba: laži in manipulacije” pokazala vso svojo ideološko zaplankanost. Ta nikakor ne sodi v okvir resnega novinarstva, ki bi moralo graditi svoje poročanje in pisanje na preverjenih dejstvih in ne na umotvorno zgrajenih konstruktih. Kolumna je vsebinsko nelogična in po svojem bistvu nihilistična, saj kot ogledalo kaže ničelne vrednote slovenske levice. Glede na izobrazbo omenjene novinarke dvomim, da ne razume vzročnega koncepta, ki govori o tem, da ima vsaka posledica svoj vzrok. Vkolikor se o njenem znanju in vedenju motim, ji predlagam, naj si o vzročnosti kaj prebere.

Avtorica kolumne je namreč zamenjala vzrok in posledico, pri čemer je navedla, da je stranka SDS objavila listo za odstrel več kot dvestotih ljudi, ki bi gladko odleteli, če bi po volitvah na oblast prišla največja opozicijska stranka. Vendar to ne drži. Objava seznama ni vzrok morebitnega kasnejšega odstrela, ampak posledica obljube predsednika vlade Boruta Pahorja ob nastopu mandata, da se njegova vlada ne bo šla političnega kadrovanja, pri čemer seznam dokazuje, da se je šla ravno to! Takšno kadrovanje pa kaže resnični obraz tranzicijske levice – ni važno, da je nekdo strokovnjak, važno je, da je “naš čvovk”, bi rekli na Gorenjskem. In avtorica to gladko zamolči.

Prav tako avtorica prispevka “pozabi”, da je stranka SDS že pred časom začela predstavljati svoj program, kar nobena od ostalih političnih strank še ni naredila. Prav tako se poslužuje sovražnega govora in žaljivk, ne samo do imena stranke in njenega predsednika, ampak tudi do vseh članov – teh pa je že cca. 30.000! – in s tem tudi do njenih volivcev, kar znaša v sto tisoče! Tanja Lesničar – Pučko je očiten ignorant in v tem oziru je njena kolumna idiotizem v izvornem, grškem, smislu. Verjetno ni naključno, da se je oglasila isti dan, ko je svoje sovraštvo nad predsednikom stranke Janezom Janšo in SDS, po svojem strankarskem blogu stresala tudi Katarina Kresal. O programih za naprej pa ne duha, ne sluha!

 Share now!

Dne 3. septembra 2008 sem na svojem blogu zapisal, da začuda verjamem prvaku SNS Zmagu Jelinčiču, ki je ob izbruhu afere Patria dejal, da gre pri tem za povezavo finske socialdemokratske stranke z našo SD.

Sumljive povezave

Da je bila afera iz Slovenije izvožena na Finsko, ni dvoma. Da je bil pri tem eden glavnih akterjev, poleg nekdanjega poslanca SD Milana M. Cvikla, takratni predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos, tudi ni dvoma. Ta je ob zaslišanju na vprašanje, od kje mu informacije o sumu korupcije v poslih s Patrio, povedal, da od Sistemske tehnike in politične stranke s Koroške. To naj bi bila SD, sumi predsednik največje opozicijske stranke in eden izmed osumljene peterice, Janez Janša. Njegovi sumi so močno utemeljeni. Nekdanji poslanec SD Milan M. Cvikl je bil namreč v času Ropove vlade, ki je sklenila omenjeni posel, vidni član stranke LDS. Vidni član LDS-a je tudi prvi mož Sistemske tehnike Zdenko Pavček. Pri tej družbi pa je bila zaposlena tudi Cviklova žena Jerca. Ropova vlada je posel sklenila tako, da bi ga dobila Sistemska tehnika, vendar je vmes prišlo do menjave oblasti. Obrambni minister v Janševi vladi, Karel Erjavec, se je nato odločil, da gre v posel z javnim razpisom, pri čemer pa Sistemska tehnika posel izgubila. Pavček je takrat Erjavcu zagrozil, da bo šel skozi kalvarijo, ker mu je uničil donosen posel z oklepniki. Glede na zgornje povezave ljudi, ki sem jih opisal, je verjetno donosen posel izgubil še kdo, zato je bilo najbrž potrebno maščevanje.

Afera je rojena

Ker tranzicijska levica ni bila več na oblasti, po kateri se jim je tako kolcalo, je bilo najbolj priročno, da napletejo afero Patria in tako ubijejo dve muhi na en mah; dokončno s političnega prizorišča izbrišejo Janeza Janšo, z lažjo dobijo parlamentarne volitve in po volitvah ponovno posel pridobijo za Sistemsko tehniko. Glede zadnjega verjetno ni naključje, da je stranka Zares (jedro njenih članov izhaja iz LDS) zahtevala, da se pogodba s Patrio razveljavi. In tako so našli tisto famozno črko „J“, za katero je finski novinar Berglund iz rokava potegnil podatek, da pomeni kratico za tedanjega premiera Janšo. Afera je oživela, kljub temu, da sama črka ne pomeni ničesar. Črka kot taka ni noben dokaz. A za našo levo politično srenjo je bilo to dovolj, da se demonizira sedanjega prvega moža opozicije. Za to, da ga spravijo s političnega parketa, so bili pripravljeni storiti vse, tudi „nategniti“ volivce, angažirati – najbrž z dobrimi rentami – prorežimske pisune in blatiti Slovenijo v tujini. In ni naključje, da je sama afera izbruhnila le nekaj dni pred državnozborskimi volitvami 2008. Akterji so bili prepričljivi, ljudstvo je nasedlo in tako imenovani levi trojček je preko laži dobil parlamentarne volitve.

Patria, na pomoč!

A kot voditelji države se je sedanja vlada izkazala kot izredno nesposobna in neoperativna. Dejansko vse bolj razpada pred našimi očmi. Od levega trojčka je, vsaj navidezno, ostala samo dvojica – SD in LDS. Smo v letu pred novimi parlamentarnimi volitvami. Možno je, da bodo te tudi predčasne, saj bodo v torek o novih kandidatih za ministre, ki bi zasedli izpraznjena mesta, odločali v Državnem zboru. Na listo kandidatov je Pahor vezal tudi zaupnico, za katero pa se napoveduje, da ne bo izglasovana, čeprav nekatera dejstva, ki so se pokazala na parlamentarnih odborih, mogoče govorijo ravno nasprotno. Zato ni presenetljivo, da se je sodni postopek zoper obtožene v zadevi Patria začel ravno v tem času. Sodni postopek zoper Janšo teče kljub temu, da je minuli vikend prišel v javnost dokument, ki jasno kaže, da famozna črka „J“ ni Janša, ampak hrvaški podjetnik Jerković, ki je potreboval denar, ker ga je skrbelo, kako bo z njegovo pokojnino. V normalni demokratični državi bi vsaj na tej točki pričakoval, da obtožnica pade, a se to ni zgodilo. V tem oziru me ne čudi, da se pravosodni minister Aleš Zalar, ki trenutno vodi tudi notranje ministrstvo, te dni mudi na Kitajskem. Treba se je namreč poučiti o montiranih procesih, ki jih tovrstne komunistične države kot je Kitajska, še vedno izvajajo. In afera Patria je evidentno montirani proces. Prvi po letu 1988 (afera JBTZ). Glede na to dejstvo, se ne gre čuditi, da imamo toliko sodnih zaostankov, ter da je slovensko pravosodje na vse nižjem nivoju. Kvalitete in hitrosti dela pač ne moremo dobiti, če prostor za resne stvari zapolnimo z nesmiselnimi procesi.

Slepilni manever

A afera Patria ni samo evidentni montirani proces. Odpira namreč tudi drugačne dileme in je z njimi močno povezana. Za sodno farsko, ki te dni poteka na enem izmed ljubljanskih sodišč, se troši ogromno denarja davkoplačevalcev. V luči več kot 100.000 brezposelnih in visokoletečih Pahorjevih besedah, da je potrebno varčevanje, se omenjeni sodni postopek zdi še večja neumnost. Država tako paradoksalno ima denar za tovrstne nesmiselne montirane procese, ima denar za dokapitalizacije raznih podjetij in bank, kot je npr. NLB, pri čemer je potrebno omeniti, da se davkoplačevalski denar dobesedno meče v koš za smeti, ima denar za milijonska posojila Grčiji, ki je v dolžniški krizi in s tem močno ogroža stabilnost evra in evroobmočja, nima pa denarja za ustvarjanje pogojev za nova delovna mesta. Glede na to, da je Slovenija minuli teden na lestvici konkurenčnosti padla še za 12 mest in se znašla v družbi držav kot je Azerbajdžan, zaradi česar izgublja tudi boj z brezposelnostjo in v luči, kakor je pred dnevi v Financah pisal Karel Lipnik, da je Slovenija že bankrotirala, pri čemer je zanimivo, da se v javnosti ne govori, se lahko upravičeno vprašamo, do kam lahko še seže neumnost Pahorjeve vlade? A po vsem tem, je njihova logika verjetno takšna: Če ljudstvo nima kruha, jim dajmo vsaj iger! In sodni proces v izmišljeni aferi Patria je prav tak bizaren poskus.

 Share now!

Mislil sem, da sedanja oblast ne more pasti še nižje. Motil sem se. V tem tednu sta se zgodili še dve škandalozni stvari, ki po raznih poskusih v zadnjih dveh letih, ponovno jasno kažeta, kam je usmerjena sedanja vladna politika. To je popolna rehabilitacija nekdanjega totalitarnega komunističnega režima.

V dvajsetem letu slovenske samostojnosti je minuli teden v obtok stekel kovanec za dva evra, na katerem je upodobljen partizanski komandant Franc Rozman – Stane. Ob njem stoji peterokraka zvezda, simbol partizanstva in komunističnega režima. Gre za spominski kovanec ob stoti obletnici njegovega rojstva. Kot tak je tudi veljavno plačilno sredstvo. Na ministrstvu za finance so obrazložili, da je po njihovem mnenju komandant Franc Rozman – Stane eden najsvetlejših likov iz časov NOB-ja. Kot tak je bil po njihovih navedbah izraz idej in upanja slovenskega naroda med narodnoosvobodilnim bojem. Kot vemo, države članice Evropske unije samo enkrat letno lahko izdajo spominski kovanec. Da se je kovanec s podobo komandanta Franca Rozmana-Staneta pojavil ravno v letu dvajsete obletnice samostojne Slovenije najbrž ni naključje.

Glede na to, kaj je na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti 22. decembra 2010 v Velenju povedal podpredsednik parlamenta in poslanec SD Miran Potrč:„Mnogi smo ob plebiscitu pričakovali, da bo nova država ohranila in še razvila ekonomske in socialne pravice prejšnje države,“ smo o tem lahko prepričani. Upodobitev komandanta Staneta je v javnosti sprožila burne odzive. Na te se je ob proslavi ob stoletnici rojstva komandanta Staneta v nagovoru odzval tudi predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik. Kot je povedal, bo s kovancem slava slovenskega odpora proti okupatorju obšla Evropo in svet. Ob tem pa ni pozabil dodati, da se „nekdanji zapriseženci Hitlerju poslužujejo laži in klevet.“

A ne pozabimo, da vrednote NOB-ja nikoli niso bile drugačne, kot revolucija in prevzem oblasti komunistov v Jugoslaviji. Ob tem na veliko poudarjajo, da je bilo že v času NOB-ja prizadevanje za samostnojno Slovenijo, kar je velika zgodovinska laž in potvarjanje zgodovine. Spomnimo se samo na očeta komunizma Marxa, ki je razlagal, da pri socializmu in komunizmu ne gre za meje, ampak je poudarjal internacionalo, oziroma, kot je zapisal v Komunističnem manifestu, da delavski razred nima domovine. Po Marxu torej ne gre za državo, ki bi bila osnovana na podlagi nacionalne pripadnosti, ampak za državo, ki bi bila osnovana na razredni pripadnosti, kar je praktično identično s Hitlerjevimi načrti, le da gre pri nacional socializmu za zločinski režim, ki izloča na podlagi nacionalnosti, pri komunizmu pa za zločinski režim, ki izloča na podlagi razreda, pri čemer demokracijo razumejo kot diktaturo proletariata. Že iz tega vidika NOB ne more imeti zaslug pri samostojni Sloveniji. Sam Marx jih postavlja na laž.

Ob tem se spomnimo tudi Nagodetovega procesa. V njem je bil na smrt obsojen Ljubo Sirc, ki je poskušal prodreti z idejami o demokraciji in svobodi. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da bi samostojno Slovenijo imeli že kmalu po letu 1945, če bi teza, da je NOB zaslužen za slovensko samostojnost, pila kaj vode. Tako pa smo čakali do leta 1991.

Samo ob teh nekaj dejstvih Stanovnikove laži in potvorbe že močno zaudarjajo po formaldehidu. Ob tem se ne morem načuditi, da poleg Mitje Ribičiča, ta vodja zločinske organizacije Zveze borcev ter zapriseženi častilec množičnih morilcev, kot je komandant Stane zagotovo bil, še vedno svobodno hodi po naši državi in otresa svoj lažnjivi jezik, namesto, da bi bil v zaporu zaradi (po)vojnih zločinov. Nekateri Stanovnika imenujejo celo „oče naroda“! Tudi to je dokaz, da je Slovenija še daleč od resnično pravne države.

Da je komandant Stane eden velikih partizanskih krvnikov, priznava celo eden izmed največjih komunistov Edvard Kardelj. V pismu, ki ga je pisal Zdenki Kidrič, takole strne besede o vodu, ki ga je takrat vodil ravno komandant Stane: „Včasih so preveč likvidirali. Tako je na primer druga grupa likvidirala mesečno na majhnem dosegu več kot šestdeset oseb. Zgodile so se še hujše reči, o katerih pismeno ne bom govoril.“

Drugi dogodek, ki pa se je zgodil, je proslava ob trideseti obletnici odprte meje na Botaču, ki je bila 20. marca 2011. Udeležila sta se je tudi župan občine Hrpelje – Kozina ter evropska poslanka Tanja Fajon iz vrst SD. Na proslavi je po dvajsetih letih samostojnosti Slovenije visela jugoslovanska zastava. Njej pa sta se „klanjala“ oba politična predstavnika. Zanima me, kaj bi se zgodilo v Nemčiji, če bi kakšen izmed tamkajšnjih evropskih poslancev in županov takole ponosno stal pred zastavo s kljukastim križem. Mislim, da bi bilo najmanj, kar bi se jima zgodilo, da bi morala nemudoma odstopiti.

Če sklenem: Kovanec, Stanovnikova izvajanja ter proslava z jugoslovansko zastavo so v posmeh našim staršem, očetom, ki so se borili za samostojno Slovenijo. V posmeh pa so tudi nam, ki smo kot otroci (takrat sem imel 9 let) trepetali, ali bodo naši očetje preživeli ali dali življenje v vojni za Slovenijo. V posmeh je nam, ki smo trepetali ob pogledu na v bližini parkirane tanke JLA in čakali, ali bodo sprožili topovski strel v naše hiše, ali bodo usmiljeni in tega ne bodo storili. In v posmeh je tistim, ki hočemo demokratično in svobodno Slovenijo, v kateri ne sme biti prostora za čaščenje krvnikov našega naroda!

 Share now!

Republikanski kongresnik Chris Lee, eden od manj prepoznavnih članov ameriškega predstavniškega doma, je odstopil, potem ko je prišlo na dan, da se je po internetu spogledoval z neko žensko in ji pošiljal svoje fotografije “zgoraj brez”, danes beremo na STA-ju.

Spomnim se edinega poslanca, ki je odstopil zgolj zaradi domnevnih nepravilnosti – Pavla Ruparja – in s tem postavil visoke moralno-etične standarde v slovenski politiki, ki pa se jih njegovi kolegi ne držijo. Žal. Danes je pač očitno normalno, da v poslanskih in vladnih klopeh sedijo skorumpiranci, zoofili, narkomani, swingerji, lažnjivci, ipd. A nikome ništa!

Je to še pravna država? Nikakor! Nič čudnega, da spokorjeni italijanski mafijec označuje Slovenijo kot raj za mafijo, kot tudi danes poroča STA:”Mafijski skesanec Maurizio Prestieri je v pogovoru s pisateljem Robertom Savianom, avtorjem odmevne knjige Gomorra, Slovenijo označil kot raj za mafijo. V pogovoru, ki jih v teh dneh v več delih objavlja časnik La Repubblica, Prestiere pravi, da v Sloveniji ni protimafijske kulture, zato se lahko mafijci po državi gibajo neovirano.” Dokaz za to ni daleč; Tovšak, Zidar – sta samo dva primera, kako se mafijci po državi lahko gibajo neovirano.

Ob dogajanjih zadnjih dni, ko spremljamo pravi besedni dvoboj med največjo opozicijsko stranko SDS in predsednikom države, glede Velikovca, mi postaja jasno, zakaj se je predsednik Tuerk v obdobju “ultra laži” tako zavzemal za še eno priložnost Gregorja Golobiča. Vrana vrani pač ne izkljuje oči. Ali: Gliha vkup štriha!

 Share now!