Blog Sebastjana Erlaha

Naj se najprej opravičim, ker bo tale prispevek vseboval kar nekaj vulgarizmov, a zadevo sem že večkrat premišljeval in ugotovil, da je ne razumem, še več, moti me in mi gre na živce!

Večkrat, ko takole poslušam razne mlade, ki se pogovarjajo med seboj in pa tudi z menoj, zalotim, da pride do npr. takih situacij, kot jo bom sedaj opisal.

Ob igrišču se pogovarjajo trije fantje stari tam nekje17, 18 let. Jaz stojim nedaleč od njih vendar ne vlečem na ušesa. Mimo prideta dve gospodični stari med 20 in 25 let. Fantje jih začnejo opazovati in ko prideta do določene bližine, eden od tistih fantov komentira:” Wooohoooo! Pičke! Oooo…lej ta levo…boobies!” Druga dva se smejita. Gospodični gresta lepo mimo, pa se obrne desna in reče:”Fantje, lahko bi se znali malce lepše obnašati.” In oni, ki se je prej oglašal reče nazaj:”Kva pa je a? A ti je bed, k ti nimaš tok velkih al kaj?”

Zopet nekaj dni kasneje se zgodi, da gredo mimo drugih fantov neke dijakinje, in zgodba se nekako ponovi takole:”O, pičke! Ej ti, blonđa, a bi ga ti men popušila?” Punce zavijajo z očmi in ena reče:”Kašni kreteni!” Eden od fantov pa nazaj:”Ma se si itak grda, te ne bi fukov če mi plačaš!”

Še bolj pa me preseneča, da slišiš takšen stavek:”S to pičko zdj hodva že 2 let.”

Ne vem, enostavno ne razumem takega odnosa mlajših generacij moškega spola do žensk. Meni se zdi skrajno ponižujoče do ženske, da ji kdo reče “pička”. Še posebej pa mi ni jasno, kako lahko s tako besedo nekdo naslavlja lastno dekle, ki naj bi jo imel rad in ji izkazoval (skoraj) brezpogojno ljubezen????! Da bi jaz kaj takega rekel moji Ani, si zaslužim, da mi odreže jezik!!!! Me ne bo presenečalo, če bo tak človek nekoč v družini nasilen do svoje žene in otrok!

Odziv na to, ko jim kaj rečeš pa je najprej smeh, češ kaj se tistemu, ki na to opozori dotične tipe, gre. A ko mu predočiš in ga vprašaš, kako bi se on počutil, če bi njegova rekla:”S temu kurcam pa hodva že 2 let,” in bi on to slišal, nastane tišina in zabuljen pogled. Ja, grdo se sliši in poleg tega je še nespoštljivo do ženskega spola, ko se jih označuje tako kot se danes velikokrat sliši.

Da, to me moti. Moti me zaradi tega, ker se mi zdi, da s tem ženske, ki imajo enako dostojanstvo kot moški, tisti postavljajo na raven zgolj mesenosti. Torej na raven zgolj objekta svojega (sprevrženega) seksualnega poželenja, do katerega pa tudi ne kažejo kakšnega spoštovanja, kar izražajo z besedo “fuk”, ki jo uporabljajo za najintimnejšo združitev moškega in ženske!

Pozdravljeni!
Za včeraj so napovedovali, da naj bi se pri nas (torej na Zemlji) ustavili nezemljani. Po raznih spletnih portalih že krožijo govorice in tudi posnetki NLPjev, bojda iz Ajdovščine ipd. Videli naj bi jih tudi na Poljskem in v Srbiji.
In tako se je zgodilo, da sem tudi jaz imel včeraj tako srečanje, in sicer za časa službe…tako hitro je letel…iz moje leve…iz njega se je kadilo in na enem koncu je gorelo - očitno motor…zaletel se mi je v čelo in bilo je vroče. Malce me je popeklo. Nato sem ugotovil, da je bil le ogorek od cigarete, ki ga je nek nadobudni dijak frcnil (namerno?) vame.

12.8.2008 je po dolgi in težki bolezni umrla g. Jožica Bavdek, ravnateljica Srednje Trgovske šole Kranj, kamor sem hodil tudi sam in je bila moja ravnateljica vsa štiri leta mojega šolanja tam.

Vedno se je bom spomnil kot zanimive ženske, ki je znala imeti avtoriteto, katero smo takratni dijaki spoštovali. Bila pa je tudi vedra ženska, ki je imela smisel za humor, četudi je bil uperjen zoper njo. Znala se je nasmejati na svoj račun. Kot voditelju šolskega radia mi je celo dovolila, da jo preko radia imitiram. Ker imam nekaj takih imitacij še dobro v spominu, jih bom dodal takoj, ko jih posnamem, ker verjamem, da g. Jožica ne bi imela nič proti temu.

Tudi nikoli ne bom pozabil njenih prihodov v razred, ko je imela vizitacije in je pregledovala šolski uspeh nas dijakov in njen značilni:”Zgrozila sem se, ko sem pogledala vašo redovalnico!” ter “g. Erlah, kaj pa je tole? 11 cvekov?” in jaz:”Lenitis.” in ona:”Aha…”

Vsekakor poklon moji nekdanji ravnateljici (in oprostite, ker pač ne vem letnice njenega rojstva).

Jožica, počivaj v miru!

Vsako leto pride čas, ko mora človek iti na letni dopust. Letos bo moj prvi v življenju. S tem skupaj pa pride tudi nekaj stvari, med katerimi je tudi, kaj vzeti s seboj na dopust. Seveda govorim o oblačilih. Ker se bliža čas odhoda, sem že malo brskal po omari. Med tem, ko sem ugotavljal, da za nekatera oblačila niti nisem vedel, da jih imam ter da za nekatera sem vedel, da jih imam, pa jih nisem nikdar nosil, se je začelo kar pomerjanje oblačil vsevprek. Ugotovil sem, da nekaterih ne morem več normalno (ali pa sploh ne več) spraviti nase, pa čeprav sem jih še pred parimi meseci normalno nosil. Tudi sicer sem že nekaj časa opažal, da se mi veča podbradek. Svoje pridobljene kilograme sem problematiziral humoristično, kar je najbrž dokaj nasprotno, če bi kaj takega ugotovila ženska. Kolikor vem, bi bila cela panika. Ob tem pa sem se spomnil debate v pizzeriji Bolero, ki je nanesla na tematiko prekomerne teže pri ženskah. Ugotovitev je bila, da pri tem moški nikoli, pa najsi reagira kakor koli, ne stori pravilne poteze.

Primer A: Ženska se zredi in to potoži svojemu partnerju. Partner (čeprav iskreno) ugotovi, da se mu ne zdi, da bi se ona kakor koli zredila. Ženska pomisli, da ji partner laže, ker je ne bi rad prizadel. Le kako bi izgledalo, če bi ji rekel: „Ja, draga, si ena zavaljena debela prasica, čas je, da se zamisliš sama nad sabo!“

Primer B: Zgodi se ravno zadnji stavek primera A. Ženski se mogoče še zdi, da je kar zadovoljna, da se ni zredila bolj, kot se je. Moški pride in ji reče: „Ti si se pa zredila, kajne?“ Ženska bo užaljena in prizadeta ob misli (vsaj tako si bo interpretirala), da svojega partnerja ne privlači več, ker ji je omenil, da se je zredila.

Primer C: Moški se mogoče zaveda, da se je njegova draga zredila (ali pa tudi ne), pa je lepo tiho, ker ga to nič ne moti in se mu njegova bejba še vedno zdi privlačna in oh in sploh. Ženska ve, da se je zredila in (najbrž zopet le njena interpretacija) njegovo tišino glede nje dojame kot partnerjevo brezbrižnost do nje. Torej, po njenem partnerju ni mar, kakšna ona hodi naokrog.

Ti trije primeri vsaj približno kažejo na to, da v tem primeru moški nikoli ne naredi pravilne poteze, če je v prekomerni telesni teži v igri ženska. Ampak to ni tako pomembno v tem zapisu. Te dni je bil pri nas na obisku nekdo, ki ga že od malega poznam in je trpel za prekomerno telesno težo vse do konca leta 2006, ko je naredil odločilni korak k svoji „rehabilitaciji“, če tako rečem, ex monstrum in persona, iz kaosa v urejenost, iz Sokrata v tipičnega Atenca!

Robert Oman, ali kot ga kličemo znanci, Cufi je imel pri 176 cm dobrih 180 kg. Decembra 2006 je opravil operacijo želodca, kar je bil prvi korak k njegovi preobrazbi. Po operaciji je skujšal nekaj čez 100 kg, tako da ima danes približno 10 kg manj kot jaz. Sam pravi, da mu brez gibanja ne bi uspelo, pri tem pa ga je seveda morala gnati močna volja do življenja. Sedaj po mnogih letih zopet veliko kolesari (razdalja Tržič – Kranj je zanj mala malica), hodi v hribe in tudi drugače se ukvarja z različnimi telesnimi aktivnostmi, kar je bilo prej nemogoče. Ob tem so izginile tudi različne zdravstvene težave, kot so npr. diabetes, putika, astma, holesterol, depresija,…Poleg tega pazi tudi na prehrano. Prehranjuje se zmerno, ne pretirava (tudi ne more zaradi zmanjšanega želodca). Tisti, ki ga poznamo komaj verjamemo, da je to mogoče. Ko je prišel na obisk, sem se ravno „basal“ z indijančki iz Hoffra. Ko se je vsedel sem bil kar malo v zadregi in ker sem vedel, da pazi pri prehrani, sem iz vljudnosti (izpadel pa sem najbrž idiot), čisto „po Gorenjsko“ ponudil: „Saj ne boš, kajne?“ K sreči je vzel zadevo s humorjem in celo rekel, da naj bom vesel, ker bo tako več zame ostalo. Mislil sem, da če mu bom ponudil standardno, da bo mislil, da se z njega delam norca.

Cufi nekoč

Vir fotke: Gorenjski Glas

Cufi danes

Vir fotke: Gorenjski Glas

Ker sem pač ugotovil, da sem s svojimi 178 in pol cm in skoraj 90 kg daleč od tega, kar sem bil še l. 2002, ko sem nehal trenirati rokomet in ko sem še imel športno postavo ter ko sem še dobil ponudbo za fotomodel (do česar pa ni prišlo, ker sem jim povedal da nimam 180 cm, kar je bilo takrat eden od pogojev – vse ostalo sem bojda izpolnjeval) – pač nismo vsi Domen Kumer – in da postajam eno zavaljeno prase, sem se odločil, da bo Cufi moj idol. Imam pa pri tem hud problem, namreč, kljub temu da enormno konzumiram razne Cole in Pepsije, bureke, kebabe, dvojne pice (ugotovil sem, da ceneje pride, če naročim dve veliki pici, kot pa eno družinsko, pri čemer sta dve veliki pici ravno tako veliki, kot je velika družinska in se ob cenejši hrani tudi ravno prav naješ), čokolade, zrezke, krače, sladolede, ipd., pri čemer me žene altruistična želja pomagati sočloveku, da mu onemogočim (s svojim konzumiranjem) konzumiranje te nezdrave prehrane in pijače (seveda se zavedam, da mi to ne uspeva in je stvar Sizifovo delo – ampak vztrajam v naivnosti) ne vem, kako naj se zredim na 180 kg, da bom potem lahko shujšal več kot 100 kg. Torej, svaka čast Cufiju, a zaenkrat bo vstal le moj idol za katerega bom še nekaj časa razmišljal, da ga ne morem doseči, zato se ne bom niti trudil.

Ura je 1.37, ko začenjam pisati tale zapis. Malce prej sem prišel nazaj in se zgrozil.

Na moji desni strani primopredaja in še en zvezek. Ob zvezku odprta Aristotelova Metafizika na strani 122. Poleg Metafizike muholovec ter plastenka napolnjena z vodo. Namizna lučka gori mirno, nevedoč za vse dogajanje.

Malce pred tem sem šel, ker je tukaj vroče kot pri norcih malce ven, da se shladim, si ogledam okolico in se olajšam za 2 deci. Pred tem sem si na mizo lepo pogrnil prtiček, poleg prtička sem si pripravil žemljice, odprl konzervico ribic ter poleg konzervice pripravil vilico, s katero bom jedel ribice. In grem ven…

Prva stvar zunaj, ki jo naredim je, da za seboj zaprem ograjo in takoj letim na WC. Nato sledi krajši sprehod ob katerem v svežem poletnem nočnem zraku uživam. Ogledujem okolico…Brez kakšnih zlih slutenj pridem nazaj. Odprem ograjo ter jo za seboj zaprem. Počasi stopim pred vratarnico in pod nogami začutim, da se mi nekaj mota. Bil je tukajšnji muc, s katerim sva že precej dobra kolega. Počoham ga. Nato se vrnem na WC, da si umijem roke (ker nikoli ne veš, kje se ta muc valja), ne bi pa rad staknil kakšne bolezni, če bi jedel s takimi rokami.

Vrnem se nazaj. Komaj zaprem za seboj vratarnico, da mi muc ne bi ušel noter (ko jem zna biti zelo zoprn in kar skače name…pri tem je nevarnost, da bi mi strgal hlače pri uniformi s svojimi krempeljci). Nič hudega sluteč se vsedem na stol pred mizo, vzamem vilico in hočem zajeti grižljaj ribic, nakar zgrožen ostrmim. “Ne moreš verjamet,” bi rekel dr. Muc iz nanizanke Naša mala klinika! V mojih ribicah leži mrtva muha! Skremžim se. Mine me apetit, hkrati pa se zavem, da sem ostal brez malice. Samih žemljic nočem jesti, zato sem jih pospravil in jih bom nesel domov.

K sreči imam s seboj še čips, dve mali kokosovi čokoladici in obstgarten. Malce bom grickal, pil in še malo surfal po internetu. Vrgel bom uč tudi v Metafiziko - je zelo zanimiva knjiga, o kateri mogoče kmalu kaj napišem (obljubim pa nič). Še prej pa nesem ribice ven…muc bo zagotovo vesel, da bo prišel do svoje nenadejane večerje…ups…zajtrka.

No, pa je šla domov. Premagani od Špancev. Glede na to, da sem navijač Italijanov in da poznam njihov slog igre, sem bil trdno prepričan, da jim finale ne uide. Pred tekmo sem bil sicer skeptičen, a vseeno sem si upal napovedovati zmago nad Španci. Italijanska igra mi je všeč, ker je taktična in s tega vidika spominja na šahovske partije. Hkrati pa je ta njihova igra kar malce infarktna. Imam občutek, da so Italijani danes stavili ravno na 11 metrovke in s tem na Buffona, ki je trenutno najboljši vratar na svetu (je mogoče kdo opazil, da bi Totti Italijanom prišel precej prav in da bi Del Pierro lahko igral že od sredine drugega polčasa?). Očitno so se tokrat opekli. Vse pohvale Casillasu.

Sicer so me na letošnjem EPju najbolj negativno presenetili Angleži (za katere tudi navijam). Polfinalni pari so torej: Nemčija:Turčija in Španija:Rusija. In kaj zdaj? Zdaj naj bom za Ruse?! Dajte no…To ni fer! There’s no God!

Zaradi tega se počutim kar malo srbsko.

…potrdilo o opravljeni NPK za varnostnika. Nope, ni bilo tako lahko, kot se zdi pa tudi ne tako težko, kot so rekli tisti, ki niso naredili.

Danes sem opravil zdravniški pregled, čez dve uri grem po uniformo, jutri pa na delo.

Yeeey!

Tale predstavitev se mi zdi naravnost fantastična (poleg odlične glasbene podlage):

Včeraj sem dojel poanto fakultete - tiste matematične - in s tem odkril, po skoraj sedmih letih nestikov z matematiko, zakaj sem imel kombinatoriko v 4 letniku srednje šole v zadnji konferenci ocene 1,1

Recimo imaš BBBBB in AAA. Vprašanje je, koliko možnosti imaš, da postaviš vse B-je tako, da bodo A-ji in B-ji vedno skupaj. No, še včeraj sem jaz videl samo dve možnosti, in sicer:

1. BBBBBAAA in
2. AAABBBBB.

Seveda je možnosti precej več, in sicer, da vse Bje in Aje še premešamo med seboj, kar pa jaz nikoli nisem dojel, da spada to pod različne možnosti, ker mi to enostavno ni bilo pomembno kje je kateri B v vrsti Bjev ali A v vrsti Ajev. Važno je bilo le, da so ti Bji vedno skupaj. Mogoče je razlog mojega nekapiranja tudi v zelo pomanjkljivih navodilih za reševanje tovrstnih nalog. Namreč po mojem, da bi lahko upošteval tudi mešanje Bjev v vrsti med seboj in Ajev v vrsti med seboj, bi moralo pisati, da pri reševanju upoštevaj tudi vrstni red Ajev in Bjev.

No, še vedno mi ni jasno, kako je možno, da, če imaš npr. troje vrat, za katerima je za dvema vratima skrita koza, za enimi pa avto, možnost, da izbereš avto, pri drugi izbiri, ko ti ostane samo še dvoje vrat, 2/3 in ne 1/1.

Sobota 17.2. je bila res idilična za krajši pohod v hribe. Že prej smo se zmenili, da gremo mami, oči, Ana in jaz na stari Ljubelj, ali kot pravimo domačini “ta star Lbel”. Zjutraj nisem nič kaj dobrovoljno vstal, a to se je kmalu spremenilo, saj sem takoj, ko sem dvignil roleto zagledal prelepo vreme. Takoj sem se spomnil, da sem ravno pred dnevi gledal od našega župnišča proti Košuti in občudoval prelepo modro nebo in, kot da bi gledal najlepšo sliko, s snegom pobeljene vrhove Karavank.

Izbral sem primerne cunje, se oblekel, se umil, si za zajtrk pripravil čokolešnik ter vse skupaj “začinil” z dobro klasiko v cd-playerju. Tako sem že zgodaj užival v taktih Andree Bocellia, Wagnerja, Mozarta, Bacha in Haendla, čigar Alelujo naravnost obožujem, medtem, ko je bila mami na kavi pri mami in atu, kot je to že stalno v navadi.

Medtem, ko sem čakal, da pride Ana, sem seveda ob Andreu Bocelliu prepeval operne arije in se zavedal, da najbrž nikoli ne bom imel tak glas kot on, predvsem zato, ker sem sam “uglašen” na bas, katerega tudi pojem v enem od zborov, Bocelli pa je tenor, in to naravnost božanski tenor. Zanj je Celine Dione dejala, da če bi Bog pel, bi imel glas, kot ga ima Andrea Bocelli. No, ko je ravno bilo sredi Haendlove Aleluje pozvoni zvonec in grem odpreti vrata. Anin nasmeh me še bolj spravi v dobro voljo. Sledijo objem, poljub in pa “ljubim te”. Nato počakava, da pride mami, se napravimo in gremo po očija, ki nas je že čakal v Bistrici pri Tržiču, ki je od Kovorja, kjer sem doma, oddaljena cca. 2km. Od tam se odpravimo proti Ljubelju.

Sama pot do Ljubelja me spominja na pot skozi dolino Trente. Tisti kraji so čisto pod gorami, oddaljeni, naravnost idilični. Tu človek še najde mir. Predvsem pa se mi zdijo ti kraji pravšnji za meditacijo in premišljevanje, saj so ti kraji naravnost grajeni na krvi in trpljenju taboriščnikov, ki so bili zaprti v podružnici Mathausen in pa onih, ki so zaradi takšnih in drugačnih razlogov bili primorani zapustiti domovino ravno čez pot, ki na današnji dan čaka nas štiri. Ta kraj je svet, tako kot Goli otok in Gurgur, kjer so prav tako eni ljudje drugim povzročali nečloveške bolečine in trpljenje. Kako krut je lahko človek! Kako krut je lahko brat do brata!

Med potjo občudujem, ko se na desni strani razprostirajo vrhovi, kot so Veliki vrh, Korošica, “Baba”, na levi pa Begunjščica in Zelenica. Kmalu se bližamo naselju Sv. Ana. Obrnem se k Ani in jo vprašam, če je že bila v cerkvici Sv. Ane. Pove mi, da gre tja ponavadi za njen god. Nato še pove, da takrat zaradi vročine kar nekaj ljudi odnesejo ven med mašo, ker jim je slabo in “skupaj padajo”.

Pridemo pred mejni prehod. Pogled najprej seže čez cesto proti nekdanjemu Kompasovemu hotelu, ki je bil v propadu, danes pa se tam končno nekaj dogaja. Hotel je postal Oaza miru. Za obnovitev je dal pobudo kovorski župnik g. Vlado Pečnik. Z domačimi mojstri in raznimi poznanimi ljudmi dobre volje, so hotel, potem, ko so ga dobili v najem za pet let, obnovili do te mere, da je postal duhovno, počitniško in izobraževalno središče. Ideja se je prijela, saj kadar koli prideš, je tam ogromno ljudi, ki imajo bodisi duhovne vaje, seminarje ali pa pridejo samo na oddih.

Počasi se odpravimo proti vrhu. Zaštartamo optimistično in v precej hitrem tempu. Z Ano takoj narediva pred očijem in mami odločilno prednost, ki jo bolj ali manj drživa do konca. Po poti je bil sneg. Na prvem ovinku srečamo ratrak, ki je utrjeval progo za sankanje. Tako smo hodili in hodili. Kot ponavadi, kadar grem na “tastar Lbel”, tudi sedaj na poti navkreber nisem opazil kapelice na sredini poti. Izgledalo je tudi, da smo ta dan edini, ki gremo gor. Pa ni bilo tako. Nekje na tri četrtine poti smo srečali družinico, ki je šla gor s sankami. Prehitimo jih. Nato kmalu še več ljudi. In nato kmalu cilj. Takoj se pošalim in Ani rečem, da je na Ljubelju prisoten en zanimiv in edinstven fenomen. Grem do meje in jo prestopim. Ves čas prestopanja meje sem govoril po slovensko, ko pa sem mejo prestopil, pa sem začel govoriti nemško (kolikor skromno pač znam). Ana se je zasmejala in mi rekla:”Zakaj pa to ne deluje pri tvojem očiju?” Rekel sem samo:”Ah, on je en tak poseben kaliber,” in smo šli v kočo, kjer smo naročili čaj, pivo in pa kuhano vino, da bi se ogreli.

Tam čez so bili neki Ljubljančani, vsaj po govorici sodeč. Eden od njih je hotel plačati čaj s stotimi euri. Upravitelj koče mu je dejal, da je sigurno nor in ga nazmerjal kako si dovoli plačevati tako skromno ceno s tako veliko denarja in da bi bilo bolje, da bi rekel, da je brez, ne pa da razkazuje tistega stotaka. Ni nam bilo razumljivo, zakaj človek ni na mejnem prehodu zmenjal tistega stotaka.

Ko smo se ogreli, smo šli ven in si privoščili malico na soncu in v zimski idili. Ko smo pojedli, smo se odpravili po poti navzdol, kjer smo neko žensko, ki je šla gor s sankami nahecali, da se je danes prepovedano sankati. Takoj je rekla, da so sanke za moža, ki težko hodi in pokazala na moža, ki je bil krepko za njo. Šli smo dalje in prišli do tega moža in rekli, da se je danes prepovedano sankati. Mož je dejal, da so sanke za ženo, ki težko hodi. Nasmejali smo se, ko smo videli, kako se izgovarjata eden na drugega. Ko smo bili na pol poti, sem, kot ponavadi, ko grem z Ljubelja, opazil kapelico. Pri avtomobilu sem predlagal, da gremo pogledati še v Oazo miru. Res smo šli, a je bila tako zasedena, da smo komaj da dobili prosto parkirno mesto. Prišli pa smo ravno v času kosila, zato nismo hoteli motiti in smo se obrnili ter šli domov.

Šele doma sem začutil, da sem hodil. Mami je dejala, da je oči rekel:”Sebastjana še nikoli nisem videl tako dobro hoditi.” Ja, to dobro hoditi se je poznalo. Še posebej zato, ker sem bil prvič po avgustu zopet v hribih. Ampak letos bo treba iti večkrat. Oči je že naredil plan.