V avstrijskem Grazu je v soboto potekal Opernredoute oz. Operni ples. To je čudoviti ples, ki ima svojo več stoletno tradicijo, ki se je začela na dunajskih dvorih in se kasneje preselila tudi v avstrijsko prestolnico kulture – Gradec. Dogodek spremljata blišč in družba najbolj imenitnih gostov.

Lahko bi rekli, da je Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in predsedovanju povezavi v soboto naredila še en pomemben korak v smeri evropske integracije. Tega tokrat ni storila na področju politike, ampak na področju kulture – s plesom. Posebnost letošnjega Opernredouta je bila namreč v tem, da je prvič v zgodovini tam sodelovala tudi Slovenija, in sicer preko petih parov – trije iz Primorske in dva iz Gorenjske.

Da je ples harmonija plesalca, plesalke, glasbe, primerne toalete, čistega vonja ter ambienta, ki se združi v celoten tok idile plesoče družbe, je bilo še kako čutiti minula dva meseca, ko smo se pari pripravljali na sobotni veliki dogodek. Treningi za t.i. Polonezo, ki je skupna koreografija vseh parov, so od decembra pa vse do sobotnega popoldneva potekali vsak vikend v Gradcu. Bilo je kar naporno.

Poloneza je bila pripravljena na podlagi Straussove operete Netopir in filmskega muzikala Marry Poppins. Koreografija je v prestižni graški operni hiši še posebej barvno zasijala zaradi strogo izbrane toalete — moški v črnih smokingih, dekleta v snežno belih poročnih oblekah s kronami na glavah. Pa tudi sicer so bila pravila oblačenja strogo določena: ženska večerna toaleta in pri moških smoking je pogoj, da si tam sploh lahko prisoten.

Da Avstrija veliko da na tovrstne dogodke, se je videlo tudi iz same prisotnosti medijev že na sobotni generalki, saj so fotografi in novinarji zasedli pol operne hiše. Na samem opernem plesu pa je bilo videti, da za kulturo ne poznajo recesije. Kljub temu, da so se cene kart za ogled opernega plesa dvignile tudi do slabih 20 tisoč evrov, je bila prireditev razprodana. Operna hiša je pokala po šivih.

Vsekakor je za Slovenijo in slovensko kulturo, še posebej ples, to velik dogodek. Ob tem upamo, da bi udeležba na Opernih plesih postala tudi slovenska tradicija. Seveda pa naj ob tem ne pozabim dodati zahvale naši voditeljici Lidiji Cerovac, ki je ves čas za nas tako lepo skrbela.

Pa še posnetek koreografije iz generalke:

Na Fakulteti za socialno delo je danes potekalo študijsko srečanje z naslovom “Socialno delo in religija”. Organiziral ga je tamkajšnji dekan Bogdan Lešnik. Poleg profesorjev fakultete in njihovih študentov sva se srečanja udeležila tudi odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj in pisec tega bloga.

Namen srečanja je bil dialog med Fakulteto za socialno delo in verskimi skupnostmi. Udeleženci smo sprva prisluhnili uvodnemu predavanju, ki ga je pripravil Srečo Dragoš. Osvetlil je temeljne postulate in pomen socialnega dela in možnosti, ki jih vidi, na področju sodelovanja med verskimi skupnostmi, pri čemer je posebej poudaril Katoliško Cerkev, in Fakulteto za socialno delo.

V splošni diskusiji, ki je sledila, smo med drugim razpravljali o vlogi etike v socialnem delu. Izpostavili smo, da je pri tem temeljnega pomena občečloveška etika. Darja Zaviršek je ob tem takole povedala:”Če hočemo vključiti občečloveško etiko, ki ni vezana ne na religijo, ne na etničnost, ne na manjše skupine ljudi, se lahko ljudje v sekularni državi poenotijo.” Ob tem pa je, po besedah dekana Fakultete za socialno delo Bogdana Lešnika, potrebna tudi etika strokovnosti, ki je socialnemu delu lastna:”Socialno delo in etika sta tesno povezani stvari. Hkrati pa ta etika po definiciji ni verska. V bistvu gre tu za vprašanje, kako oblikovati etiko, ki bo izhajala iz možnosti, ki jih daje socialno delo, in tu je eno ključno vprašanje, kako razviti nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena etika, ne v smislu etika znanstvenega dela, ampak znanstvena etika, ki bi si prizadevala za to, da bi vzpostavila boljše pogoje za življenje ljudi.”

Odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj pa je opozoril na pomen vere v socialnem delu:”V samem začetku je bilo podano izhodišče, da človek oz. socialno delo brez vere, po Lukmanu, težko oz. sploh ne obstaja. Vera ni samo tisto, da jaz verjamem v Boga,  v neko konkretno osebo, ampak verjamem v dobro človeka. Vsak človek pa se srečuje s takšnimi ali drugačnimi vprašanji, izzivi, ki jih pa rešujemo vsak na svoj način: tako socialni delavci, kot tudi jaz kot duhovnik oz. kateri koli pripadni katere koli vere.” In kako je vlogo vere pri svojem delu ocenila ena izmed študentk socialnega dela? “Jaz kot kristjanka in hkrati študentka socialnega dela vidim oporo pri svojem dosedanjem in tudi pri nadaljnem delu v Božji ljubezni in Božjem zgledu, ker mi vera daje neko moč, da ljudi sprejemam  takšne kot so, torej enake meni, ne glede na veroizpoved, spol, raso, itd.”

Udeleženci smo, tudi preko provokativnih vprašanj, ki so bila vsekakor dobrodošla, ugotovili, da imata socialno delo in krščanstvo veliko skupnih točk, nas pa tudi marsikaj ločuje. Med skupnimi točkami je bilo posebej izpostavljeno t.i. soustvarjanje. Drugi vatikanski koncil namreč strukture Cerkve ne postavlja več hierarhično, ampak se vrača v čas prve Cerkve, v odnos služenja sočloveku, hoje z njim – skratka kot soustvarjanje.

Strinjali smo se, da bi na področju sociale lahko dobro sodelovali, še več, sodelovanje bi bilo celo dobrodošlo, če bi le bili dovolj odprti eden do drugega in se bili pripravljeni  eden od drugega tudi česa naučiti. K tesnejšemu sodelovanju bi vsekakor pripomogla tudi pogostejša tovrstna srečanja, kot je bilo današnje.

V Kulturnem društvu Ignacij Hladnik Tržič, smo minuli petek volili novo vodstvo. Zgodilo se je, da so me člani izvolili za novega predsednika društva. Spodnji zapis pa tako ni namenjen samo našemu društvu, ampak širši kulturni javnosti.

Nedvoumno je tovrstna funkcija izredno pomembna, saj kultura ni hec. Kultura je bit vsakega naroda, vsake civilizacije, ki se zaveda samega sebe. Po besedah pisatelja Borisa Pahorja Slovencem ravno tega zavedanja sebe primanjkuje. Pisatelj opozarja, da v slovenskih šolah primanjkuje čuta za domoljubje, kar je po njegovem tudi problem slovenske državnosti. Prepričan je, da je treba slovensko mladino vzgajati v smislu slovenske identitete. A če hočemo vzgajati, moramo biti najprej mi tisti prvi, ki moramo biti v tem vzgojeni in močno zasidrani v kategorijah, ki jih je kot temeljne za vsakega človeka, postavil Cankar: mati, domovina, Bog!
S Pahorjevimi besedami se globoko strinjam. Prepričan sem, da ravno kulturna društva s svojimi delovanji lahko zapolnijo verzel, ki zeva v čutu Slovencev za domoljubje. Še posebej se mi zdi to pomembno v sedanjih časih, ko svet vse bolj postaja ena velika globalna vas, v času, ko se narodi vse bolj združujejo med seboj, v okolju, kjer obstaja nevarnost, da se narodova identiteta izgubi.
Po mojem mnenju naloga slehernega kulturnega društva ni zgolj v mehanskem opravljanju svoje dejavnosti, ampak ima temeljno nalogo kulturno bogatiti in izobraževati ter za kulturo tudi navduševati ljudi, katerim je njihova dejavnost namenjena. Če ta cilj zgrešimo, smo zgrešili bistvo svojega poslanstva. Tega se kot novi predsednik zavedam in k temu cilju bi rad stremel. Pri tem pa pričakujem podporo vseh, ki v društvu sodelujejo.
Na Radiu Ognjišče imamo oddajo Prijatelji Radia Ognjišče, kjer gre uvodna špica takole: Radio, radio, zdaj imamo radio…Saj bo šlo, saj bo šlo, skup držimo, pa bo šlo! Želel bi, da duh skupnega dela in prizadevanja za ohranitev društva (ki ga v roke sprejemam zgledno urejenega) in kulture (za katero vemo, da jo s svojimi kremplji in jastrebovstvom marsikdo hoče uničiti, vse od najvišjih organov – ministrstvo za kulturo in SAZAS -, ki so za to pristojni pa do nekaterih lokalnih “veljakov” – različni JSKDji in ZKOji), ki mora biti na visokem nivoju, postane temeljna gonilna sila med nami!

Kot nekdanji aktivni športnik se zavedam, da je vsaka zmaga, vsak takšen ali drugačen uspeh, padec, takoj ko se zgodi stvar preteklosti. Zato ne bomo spali na minulih lovorikah, naše delo bo usmerjeno v prihodnost. Pa tudi za večjo medijsko prepoznavnost se bom zavzemal, k čemur spada tudi kakšen sklic tiskovne konference, preko katere bomo predstavljali naše delo.

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Padec zidu je močno zaznamoval svet. Dogodek je namreč pomenil konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, s tem pa konec do tedaj poznanega sveta.

Pozdravljamo spremembe in odprtost, saj verjamemo, da gresta svoboda in varnost z roko v roki. Da napredek človekove svobode lahko le okrepi svetovni mir. Generalni sekretar Gorbačov! Če iščete mir, če želite blaginjo za Sovjetsko zvezo in Vzhodno Evropo…če želite osvoboditev…Pridite k tem vratom. Gospod Gorbačov…Odprite ta vrata. Gospod Gorbačov…Podrite ta zid!

To so bile besede takratnega ameriškega predsednika Ronalda Regana, s katerimi je pozval k podrtju zidu. Tega je začela graditi nemška vlada 13. avgusta leta 1961 v sodelovanju s Sovjetsko zvezo, da bi preprečila odhod svojih državljanov na zahod. Zid je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in celotne Evrope.

V Nemčiji praznovanja ob pomembni obletnici sicer potekajo že celo leto. Drevi pa bodo praznovanja dosegla vrhunec. Na osrednjem dogodku pri Brandenburških vratih, ki bo potekal ob 20 uri, pričakujejo več kot 100 tisoč ljudi, med njimi tudi številne visoke goste iz tujine. Današnji zid, ki stoji na istem mestu kot je stal takratni, je umetniška stvaritev šolarjev, posameznikov in umetnikov z vsega sveta. Ta „umetniški“ zid bo drevi ponovno padel. Berlin naj bi ob tej priložnosti obiskali francoski predsednik Nicolas Sarkozy, britanski premier Gordon Brown, ameriška sekretarka Hillary Clinton in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Clintonova je ob tej priložnosti že davi pozvala svetovne voditelje, naj podrejo tudi zidove 21. stoletja. Med glavnimi izzivi današnje dobe pa je izpostavila verski ekstremizem.

V Berlinu bo v sklopu dvajsete obletnice padca berlinskega zidu, na pobudo nemške škofovske konference in nemške evangeličanske Cerkve, potekalo tudi ekumensko molitveno srečanje, ki ga bodo vodili predsednik tamkajšnje škofovske konference, nadškof Robert Zollitsch, škof berlinske evangeličanske Cerkve Wolfgang Huber ter berlinski nadškof kardinal Georgij Sterzinsky.

O tem, kaj dogodek izpred dvajsetih let pomeni za Slovenijo pa je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel ocenil takole:

Ob tem se človek sprašuje zakaj je pri nas relativno malo pozornosti za ta dogodek, kajti na tem dogodku oz. na tej zgodovinski realnosti je utemeljena naša država, naša neodvisnost. Slovenija se je konstituirala na temelju teh prevratnih, prelomnih dogodkov v Evropi dvajset let nazaj.

Javnomnenjska raziskava, ki jo je objavil britanski BBC pa je po dvajsetih letih od padca zidu pokazala, da je po svetu močno razširjeno nezadovoljstvo s kapitalizmom. Tako le 11 odstotkov ljudi v 27 državah po svetu meni, da kapitalizem deluje dobro.

Minuli petek, ko sem v novinarski redakciji pisal prispevek, je sodelavec Marjan stopil do mene in me vprašal, če bi sodeloval v njegovi študentski oddaji. Seveda sem rekel, da ni problema. Nato sem vprašal o čem bomo govorili. Rekel je, da o Slomšku, ki je seveda te dni še kako aktualna oseba.

Čez vikend sem začel premišljevati, da o Slomšku v bistvu nič ne vem, razen tega, da je bil škof, da je iz Št. Andraža prestavil škofijski sedež v Maribor ter da je avtor knjižice Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Stisnilo me je, ker nisem vedel, kaj naj v oddaji sploh povem.

No, ko smo se pred oddajo zbrali skupaj s sodelavkami in sodelavcem, ki so bili v nekako enakem položaju, mi je postalo lažje. Nisem bil edini, ki sem pojamral, da Slomška v bistvu niti ne poznam. In smo šli v studio…

V tem zapisu bi izpostavil predvsem dve stvari, ki sem ju tekom oddaje (mimogrede, ta je bila odličen prikaz, kako se eno uro pogovarjati o stvari o kateri nimaš pojma ) povedal:

1. Slomšek je aktualen:

Vse bolj postajamo ena velika globalna vas. Slovenija je pred petimi leti vstopila v Evropsko unijo in kot taka postala še bolj na prepihu različnih kultur. V vse bolj globaliziranem svetu lahko hitro pride do nevarnosti stapljanja različnih kultur, namesto dialoga. Slomšek se zaveda, da narod ne sme pozabiti svojih korenin, da mora gojiti svoj jezik, kajti skozi jezik se ustvarja narodova kultura in preko jezika se ohranja tudi vera. Slomšek je človek pri katerem se dialektično prepletata evangelij in narodova omika. Ravno v tem pa je Slomškova aktualnost. V njegovi zvestobi veselemu oznanilu in Katoliški Cerkvi – “Prava vera bodi vam luč, jezik materin ključ do zveličavne narodove omike.” Mar ni Katoliška Cerkev najbolj pristna globalizirana skupnost, ki združuje mnogo različnih kultur znoraj katere vsaka ohranja svojo prepoznavno identiteto? Kardinal Franc Rode v svoji knjižici Vera in kultura v Evropi izpostavlja izziv sodobne Evrope, in sicer, ali bo zmogla biti skupni dom, v katerem se bo znalo in moglo prepoznati njenih 455 milijonov prebivalcev? Mislim, da Evropa recept, kako naj na ta izziv odgovori lahko najde v Slomšku.

2. Svetništvo:

Svetnika, ki bi ju skoraj vedno izpostavil sta Ignacij Antiohijski, ki je bil učenec Polikarpa. Slednji je bil učenec evangelista Janeza. Torej smo v prvi polovici drugega stoletja. Ignacij Antiohijski je bil mučenec. Nasilne smrti je umrl v rimskem Koloseju. Pri njem me nagovarja predvsem njegova krotkost in njegovo pojmovanje mučeništva kot evharistije. Svojim vernikom v Rim piše, naj nikar ne posredujejo zanj, saj bo njegovo telo (kot tempelj Sv. Duha smo, kakor pravi Ignacij “theophoros” – kristonosci) evharistija zverem.

Kot drugega pa bi seveda izpostavil Sebastjana, ki je moj krstni zavetnik. Izpostavljam pa ga zato, ker se mi po značaju (kolikor sem bral njegov življenjepis) zdi zelo podoben. V bolj postmodernem izrazoslovju bi kdo rekel, da je “tip imel jajca”.

Pa vendar so to svetniki, ki so nam kar precej oddaljeni. Recimo oba sta iz prvih stoletij po Kristusu. Kar lep čas nas loči. Kaj pa z bolj sodobnimi svetniki? Kakšna vez pa nas povezuje z njimi? V Sloveniji imamo kar nekaj svetniških kandidatov, ki čakajo, da pridejo na oltar: Vovk, Baraga, Gnidovec, Halas,idr. Pa vendar, če me vprašate, so tudi oni nekako oddaljeni. Ob njih si lahko mislimo:”Ja, oni…že…” Kaj pa še kakšni bližnji svetniki? Recimo kar tisti iz naših župnij? Tu se predvsem spomnim na dva človeka, katerima sem prinašal obhajilo. Naš nekdanji mežnar Tonček, ki je še živ in pa mama mojega rojaka, misionarja Stankota, ki pa je že pokojna. Dva izredno sveta človeka. Sam sem šele tu dobil izkušnjo tistega, kar Cerkev pravi:”Vsak je poklican k svetosti.”

Ta teden je na poseben način Slomškov. Od ponedeljka pa do srede so sodelavci Radia Ognjišče kolesarili po Slomškovih poteh. Kolesarjenje so sklenili včeraj zvečer ob molitvenem bdenju na njegovem grobu v mariborski stolni cerkvi Sv. Janeza Krstnika. Podvig je bil vsekakor naporen, to rad verjamem, a tudi duhovno bogat. Danes je Slomškov god. V soboto pa bo v Mariboru na štadionu veliko Slomškovo slavje. Program se začne ob 11. uri, ko bomo sodelavci Radia Ognjišče pripravili bogat duhovno glasbeni uvod v Sveto mašo, ki bo ob 12. uri. Ob slovesnem somaševanju vseh slovenskih in okoliških škofov, jo bo daroval apostolski nuncij Santos Abryl y Castello.

1. Evropske volitve

Zaznamovala jih je predvsem rekordno nizka udeležba. Slovenija je bila po udeležbi celo med zadnjimi. Navdaja me predvsem negativno presenečenje, kako ljudje dojemajo t.i. praznik demokracije. Je to ena od lovk pesimizma in nihilizma o katerm razpravlja Nietzsche v svoji Volji do moči? Je naš skupni dom – Evropa – tako nepomemben, da ga kar ignoriramo? Osebno mi je Evropa zelo pomembna. Toliko pomembna, da grem volit in da seveda ne volim socialistov. Sramote take neumnosti si nočem nakopati. Tisti, ki voli socialiste je idiot. Tisti, ki voli socialiste podpisuje obsodbo življenja. Institucije – te so socialistom lastne – ne odpravljajo propadanja.

2. Predsednik zavrača nuncijeve besede v Kočevskem Rogu

Ko smo mislili, da je predsednik Slovenije dosegel moralno dno s tem, ko je ob omembi povojnih pobojev v Barbara rovu zamahnil z roko in te označil za drugorazredno temo ter ko se je pojavil na predvolilnem gradivu stranke Socialnih Demokratov, se zgodi, da v skorumpiranosti in laži podpre ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregorja Golobiča. Za piko na i pa še verbalno napade nuncija Santosa Abril y Castella. Predsednik trdi, da bi moral biti gospod nuncij do naše zgodovine bolj občutljiv. Nuncijevo pridigo je označil za neprimerno in jo javno zavrnil.  In v čem naj bi bila spornost nuncijevih besed? Povedal je, da se je v povojnem času dogajal zločin, ki so ga zmagovalci storili nad poraženci. Da je brat v imenu neke ideologije in razrednega boja ubijal brata in da so te zločine celo hoteli prikriti. Predsednika te besede motijo. Tematiko je označil kot za Slovenijo občutljivo. S tem se seveda razumen človek ne more strinjati. Ne gre za temo, ki bi po občutljivosti zadevala Slovenijo. Gre za temo, ki je neprijetna in občutljiva za tiste, ki so izvajali te zločine, jih hoteli prikriti in ki jih ob vsem tem peče vest. Najbrž v tem oziru tudi našega predsednika, ki je – to je sedaj z dejanji že odkrito priznal – ideološki naslednik teh  zločincev, med katerimi nekateri še tlačijo zemljo.

3. Praznik Svetega Rešnjega Telesa

Praznik je zapovedan. Obeležili smo ga s Sveto mašo in procesijo. To je dan, ko se kristjani še posebej spominjamo resnične navzočnosti našega Gospoda v podobi kruha in vina. Hkrati je bil to dan, ko sem se zavedel, kako čas hitro beži, saj se mi zdi kot včeraj, ko sem tu na blog pisal lanskoletne opazke v zvezi s potekom maše in procesije. No, letos se maše doma nisem udeležil, ker sem bil dopoldan pri maši, ki smo jo imeli na Radiu Ognjišče.

4. Golobič ostaja ultra visokošolski minister

Upam, da mi avtorica tega posrečenega naslova ne bo zamerila, ker sem ga uporabil za naslov te točke. Kakor koli je bila Golobičeva odločitev pričakovana in smo vedeli, da je Pahorjev postavljeni rok, da Golobič sporoči svojo odločitev, le slepilni manever s strani predsednika vlade, bi pričakoval toliko intelektualne in moralne poštenosti od ministra, da bi odstopil (kot je na primer to pošteno storil poslanec in bivši tržiški župan, Pavel Rupar). Zanimivo je to, da je povsem jasno, da bi z odstopom ministra Golobiča v vladi zazevala velika črna luknja, ki bi vase posrkala celotno vladno koalicijo. Vlade brez Golobiča ni. Če bi vlada padla, pa je jasno, da na oblast pride Janša. Iz odzivov na Golobičevo korupcijo in laž (spomnimo, da so morali funkcionarji prejšnje vlade odstopati za precej manj pomembne stvari) s strani vladne koalicije pa je jasno zaznati, da se trenutna vlada Janše boji kot hudič križa. Moje mnenje je, da bi morali odstopiti s funkcij vsi tisti, ki so izrazili kakršno koli podporo ministru Golobiču. Razumen človek pač ne more gledati na visokih državnih položajih ljudi, ki lažejo in so dejavni v korupciji, niti tistih, ki tovrstna dejanja podpirajo.

5. Slovenija v recesiji

Nisem eden tistih, ki bi čutil kakršno koli recesijo, zato v njo nekako ne verjamem. Pa vseeno. Kazalci kažejo, da je Slovenija uradno v recesiji. Najbrž predvsem dodaten izgovor nekaterih delodajalcev, da bodo odpuščali mnoge delavce, katerih se sicer ne bi mogli znebiti. Opozicija vladi ob tem očita, da zamuja z ukrepi, vlada se brani, da tovrstni očitki v Sloveniji s strani opozicije niso osamljeni, saj naj bi se to dogajalo povsod, kjer je udarila recesija. Kresalova je pri tem dejala, da je potrebno upoštevati, da takšne recesije ni bilo od leta 1929. Ampak to ni izgovor. Pozitivni premik bi bil, če bi se koalicija glede ukrepov nehala samo pogovarjati in bi se dejansko spravila kaj narediti. Glede na izkušnje od začetka tega mandata, takega premika ne gre pričakovati. Če se že pogovarjajo o ukrepih s katerimi bi Slovenija privarčevala, potem predlagam prvi in edini zadostni ukrep: ministrom, poslancem in vsem ostalim politikom naj se takoj ukinejo plače za opravljanje njihove politične funkcije. Če hočejo kaj zaslužiti, naj se zaposlijo tako kot vsak državljan. Politika pa naj bo prostovoljna dejavnost.

Prejšnji teden sem po nekem čudnem naključju padel med organizatorje tombole v okviru projekta ECCE HOMO. Projekt poteka v okviru zaporniškega vikariata, katerega namen je pastoralna skrb za vse, ki so na kakršen koli način povezani z besedo zapor. Zasnovan je kot hiša, v kateri bi delovalo vseh osem programov zaporniškega vikariata. Vsi ti programi so pomembni za delovanje, saj se le tako lahko vključijo vse osebe, ki so pomembne za učinkovito delovanje zaporniškega vikariata.

In kako sem padel v to? Po nekem naključju – preko sosedov – je pobudnica akcije dobila mojo telefonsko številko in me poklicala. Sprva je zvenelo, da naj bi tja prišel samo kot nastopajoči oz. da bi s seboj pripeljal še koga, ki bo pri pripravi pomagal. In sem šel na sestanek. Akcijo naj bi pripravljali mladi v dekaniji Tržič. Po pravici povedano, se pri svojih skoraj 27. letih ne čutim več v kategoriji “mladi”. Še dobra tri leta in bom zakorakal v zrela leta. Pa vendar. Na sestanku sem izvedel, da moje delo ne bo samo nastopanje. Vseeno sem poprijel za delo. Tombolske kartice stanejo minimalno 2 evra (kdor hoče lahko da več). Prodal sem jih kar veliko (od 100 zaenkrat 52) in še jih bom prodajal (ob tem se zahvaljujem tistim, ki so skrbeli za prodajo).

Včeraj je postalo očitno, da bom moral poskrbeti tudi za povezovanje programa (pa čeprav skoraj nič o programu ni bilo rečenega). Ob tem bom odigral tudi dva skeča in dve pesmi skupaj z otroki (če bo kaj “prostora” bom pa odigral še kakšno sam). Tako sem danes direktno z radia letel po Ano, jo peljal v Tržič in nato letel po kitaro in direktno na pevske vaje, ki so jih imeli otroci. Mislil sem, da bo šlo težko, a so me pozitivno presenetili. Melodijo so si hitro zapomnili. Če bo šlo tako v nedeljo na prireditvi bom zelo zadovoljen. Jutri me čaka še vaja za skeče. Prepričan sem, da bo šlo. Najbolj me skrbi povezovanje. Sicer naj bi vse skupaj dorekli v petek zvečer, vendar vseeno…Očitno bom v soboto na izletu večino časa “koval” besedilo in scenarij za prireditev.

Menim, da je naloga nas kot kristjanov, da zapornikom omogočimo, da se vrnejo v življenje. Kakor Bog do nas izkazuje milost, tako moramo mi izkazovati milost do soljudi. Tudi recesija za kristjane ne bi smel biti izgovor, saj smo ravno kristjani tisti, ki moramo pokazati, da se tudi v teh težkih finančno gospodarskih časih da preživeti, saj, kakor je pisano, človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake Božje besede.

Ob tej priložosti v imenu zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca vabim vse, ki tole berete, da projekt podprete. Vse razpoložljive informacije v zvezi s tem dobite na elektronski pošti: sebastjan.erlah@siol.net

Zopet je za menoj prijeten delovni dan. No, še kakšna obveznost me čaka, a nič pretresljivega. Vse bolj in bolj se bližajo volitve v Evropski parlament. Stranke ena za drugo obelodanjajo svoje liste in njihove nosilce. V predvolilnih kampanjah bo izrečenih nič koliko besed.

Nekatere bodo kasneje podprte z dejanji, druge pa bodo ostale zgolj tam nekje v zraku, mogoče celo hitro pozabljene tako s strani tistih, ki jih bodo izrekli, kot tistih, ki jih bomo poslušali.

V Indiji pa so se volitve začele danes. Ko sem prebiral novice, se nisem mogel načuditi številkam, ki sem jih zasledil. Če se mi večkrat zdijo že naše lokalne volitve nepregledne, kaj šele državnozborske, potem ob podatkih za Indijo ostajam brez besed s široko odprtimi usti. Si predstavljate kako zahteven logističen projekt je, če na več kot 820 tisoč voliščih voli 714 milijonov volivcev? In če pogledamo, da se za več kot 500 sedežev v parlamentu poteguje okoli 4 milijone kandidatov za poslance? Grooooza! Nič čudnega, da mora za nadzor skrbeti 6 milijonov in 100 tisoč nadzornikov. Res fascinantno – kakšne številke! No, pričakovano pa je bilo, da bodo udarili maoistični uporniki. Spopadi med njimi in varnostnimi silami je zahtevalo kar nekaj življenj na strani varnostnih sil. Zažgali so tudi eno volišče in pa streljali v volivce, med katere so tako “naselili” kar nekaj panike.

Pogovarjal sem se tudi s predsednikom Zveze paraplegikov, ki danes praznuje štirideset letnico. Ste mogoče vedeli, kaj je njihova največja posebnost, ki jih loči od ostalih organizacij in društev? Po besedah Kastelica je ta posebnost ta, da so edina organizacija, ki si prizadeva, da bi imela najmanj članov! In to si najbrž želimo vsi. Že zadnjič, ko sem govoril s predsednikom Društva paraplegikov JZ Štajerske, sem zasledil podatek, da je največ članov društva takih, ki so utrpeli hude telesne poškodbe v prometnih nesrečah. Pisal sem že, da je vsak, ki se za volanom vede neodgovorno, potencialni morilec. To mislim smrtno resno. Takih voznikov na avtocesti srečujem cel kup. Vsakič znova se lahko zahvalim Bogu, da zvozim od službe do doma živ in zdrav. Poslušajmo svarila, ki prihajajo iz Zveze paraplegikov in jih v preventivnih prizadevanjih podprimo.

Ob teh pomladnih dneh pa pazimo tudi na motoriste, ki jih je na naših cestah vse več. Ker so ti najbolj ogrožena vrsta voznikov v prometu, so za njih policisti pripravili kar nekaj prireditev, kjer jih bodo preko poligona in raznih drugih predstavitev, poskušali ozavestiti o težavah na cestah s katerimi se motoristi in drugi udeleženci prometa lahko srečajo. Zato ne gre prezreti ponovnega svarila za obnašanje za volanom, ki tokrat prihaja od policije, namreč, da upoštevamo varnostno razdaljo, predpise o omejitvi hitrosti ter uporabo varnostih pasov. Predvsem pa odgovornost in čut za sočloveka in vedenje, da v prometu nikoli nismo sami!

Pa tudi kriminalisti imajo dejaven teden. Potem, ko so priskovali Luko Koper, so danes preiskovali Mobitel. Preiskovali naj bi sumljive posle oz. tam naj bi bili zaradi suma gospodarskega kriminala. Ravno ob pravem času – mogoče pa najdejo krivca za finančno in gospodarsko krizo! Mogoče je to kdo izmed vodilnih v Luki ali pa Mobitelu, kdo bi vedel? No, pa šalo na stran…

Seveda ne gre prezreti, da danes papež Benedikt XVI. praznuje 82. rojstni dan, ki ga preživlja v miru svoje poletne rezidence v Castel Gandolfu. Dragi papež, čestitamo ti ob tvojem osebnem prazniku! Želimo ti obilo Božjega blagoslova in ti kličemo:”Na mnogaja ljeta!”

Tako! Napovedan je bil dež, kaže pa se sonce. Po gozdovih Dobrče straši medved, ki je pri nas prava redkost (zadnjega so bojda lovci ustrelili leta 1966), tistega, ki je danes strašil pod Rožnikom pa so že pregnali. Sedaj si bom prižgal The armed man – A mass for peace, Karla Jenkinsa. Zanimiva maša, ki je bila napisana za mir na Kosovem.

Želim vam lep dan še naprej in…ne zganjajte panike, če srečate medveda, namreč…grem stavit, da je uboga žival bolj prestrašena kot vi.

Nekaj slikovnih utrinkov iz molitvene ure pri Božjem grobu, ki smo jo člani ŽPS imeli danes, na veliko soboto, ob osmi uri zjutraj. Prva slika je jutranji pogled na Kovor izpred župnijske cerve, druga je pogled na notranjost župnijske cerkve – na glavni oltar, ki je eden najlepših baročnih oltarjev -, tretja slika pa je zbrana molitev člana ŽPS.

Težko bi danes človek pel tisto znano pesem “This is the day that the Lord has made”. Čeprav dobra družba čudovitih sodelavcev, ki poskrbijo za dobro voljo in lepemu in toplemu vremenu, ko si se zunaj lahko sprehajal samo v srajci navkljub, so že zgodnje jutranje ure poskrbele za črnino današnjega dne.  Hud potres v Italiji, bolj natančno v L’Aquili okoli tretje ure zjutraj, ki je terjal ogromno smrtnih žrtev. Do sedaj, ko tole pišem, ocenjujejo, da jih je 108, čeprav viri iz bolnic govorijo o številki 150. Potres je imel moč 5,8 stopnje po richterjevi lestvici. Stavbe so se rušile, kot da bi bile hišice iz kart, okoli 100 oseb pa je še pogrešanih v ruševinah. Potres so čutili tudi v samem Rimu, kjer so opazili poškodbe na antičnih Karakalovih termah v središču Rima. Sodelavka, ki živi na slovenski obali, pa je dejala, da se je čutilo tresenje tudi tam. Brzojavke s sožalji prihajajo iz vseh koncev in krajev sveta. Tudi papež Benedikt XVI. bo žrtvam potresa namenil posebno molitev. Slovenci smo znali biti solidarni z žrtvami poplav, ki so jih prizadele pred letom in pol v Železnikih. Veličina srca je takrat premagala vsakršno politiko, ki si je preko tragedije hotela nabirati točke pri morebitnih volilcih. Kako pa bomo Slovenci znali biti solidarni z našimi sosedi Italijani? Pozivam škofe, župnike in vse ljudi dobre volje, da se organizirajo župnijske odprave v pomoč prizadetim v hudem potresu. Naredimo v ta namen tudi nabirke!

Da pa to ne bi bilo dovolj, pa smo danes lahko spremljali tudi črn dan na slovenskih cestah, ko so umrle štiri osebe. Že okoli pete ure se je na avtocesti Maribor – Celje zgodila huda prometna nesreča, kjer je eden od žrtev zapeljal v nabrežnino in pristal na vozišču, kjer mu je prišel na pomoč eden od udeležencev v prometu. Med tem, ko mu je želel pomagati, pa je vanju priletel tovornjak. Umrla sta na kraju nesreče. Okoli dvanajste ure pa je pri Sevnici vlak trčil v vozilo, ki je zapeljalo čez železniške tire. Rezultat – zopet dva mrtva.

Ena precej huda prometna nesreča naj bi se zgodila tudi v bližini mojega domačega kraja in sicer na hitri cesti Kranj – Ljubelj, a očitno, razen hudo razbitih avtomobilov, ni bilo smrtnih žrtev.

Naravnih katastrof se ne da preprečiti. Te pridejo iznenada. Preprečimo pa lahko marsikatero prometno nesrečo, če vozimo zbrano in upoštevamo prometne predpise. Včasih, ko takole vozim naokrog, se celo čudim, da takih nesreč ni več, saj Slovenci vozijo obupno, skoraj arogantno. Kakor, da bi si mislili, da se njim pač ne more nič zgoditi, za druge jih pa ne briga. Da, večkrat dobim tak občutek, ko na avtocesti nekdo tik pred zdajci zapelje predme na prehitevalni pas, tako da je potrebno kar močno stopiti na bremzo. Ali, ko ti živčen šofer tovornjaka ali osebnega vozila za ritjo trobi in ti žuga s pestjo ter žmiga, ker po predpisih voziš 60, ker pač na avtocesti popravljajo vozišče in je temu ustrezna tudi signalizacija, katero pa večina tako rada spregleda.

Je vredno teh nekaj živčnih trenutkov zato, da boš mogoče čez kilometer ali dva naslednja žrtev prometne nesreče? Se je tako težko “skulirati” in sesti za volan miren in z zavestjo, da je bolje priti na cilj pozno kot pa sploh ne priti? Je tako težko pomisliti na to, da na cesti nikdar nisi sam in da s svojo neodgovornostjo ogrožaš, ne samo svoje, ampak tudi življenja mnogih drugih? Bo tole bolj otreznjujoča misel: vedno, ko se na cesti obnašaš neodgovorno, si potencialni morilec!

Gospod, ti svet tako ljubiš,

da si žrtvoval svojega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil

ampak imel večno življenje.

Teh skrivnosti se bomo spominjali

v dneh, ki so pred nami.

Daj, da bi z globoko vero premišljavali

pomen trpljenja, smrti in vstajenja

našega Gospoda Jezusa Kristusa in da bi

tako kakor rimski stotnik, ki je bil prisoten ob

smrtni uri našega Gospoda, izpovedali vero:”Zares,

ta človek je Božji Sin.”

Gospod! Nakloni žrtvam potresa in žrtvam prometnih nesreč,

da bodo tebe gledali in te častili. Po Kristusu našem Gospodu. Amen!