Spodnji dom ruskega parlamenta, duma, je dosegel dogovor o resoluciji, v kateri je zapisano, da je pokol poljskih častnikov v Katinskem gozdu med drugo svetovno vojno osebno naročil voditelj takratne Sovjetske zveze Stalin. Resolucija predstavlja premik od dosedanjega večletnega odpora Rusije, da bi uradno priznala, da za pokolom stojita Stalin in takratno sovjetsko politično vodstvo. V resoluciji je zapisano, da dokumenti, ki so bili več let shranjeni v tajnih arhivih, ne kažejo samo obsega tragedije, pač pa tudi, da je bil zločin izveden po neposrednem naročilu Stalina in ostalih sovjetskih voditeljev. Besedilo resolucije so uskladili na burni seji dume in kljub nasprotovanju ruskih komunistov, med katerimi je še mnogo takih, ki verjamejo, da so pokol poljskih častnikov izvedli nacisti. V času Sovjetske zveze so namreč v Moskvi krivdo za katinski pokol pripisovali nacistom, nekdanji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov pa je tik pred razpadom Sovjetske zveze leta 1990 vendarle priznal rusko krivdo za pokol. V širši javnosti ne tako zelo znan dogodek je postal bolj odmeven 10. aprila letos, ko se je poljski predsednik Lech Kaczynski smrtno ponesrečil v letalski nesreči, ko je bil na poti na slovesnost ob 70. obletnici pokola poljskih vojakov v Katinskem gozdu. Ta naj bi prinesla nov pristop v odnosih med Varšavo in Moskvo. Sprejetje resolucije pomeni nov korak Rusije k dokončnemu odmiku od dediščine nekdanje Sovjetske zveze. Kako pa je s tem v Sloveniji? Pri nas še vedno kujemo v zvezde ljudi, ki so posredno ali neposredno odgovorni za povojne poboje. V Ljubljani smo dobili cesto poimenovano po enemu največjih zločincev vseh časov in totalitarnemu komunističnemu voditelju Josipu Brozu Titu. Še vedno imamo za junake ljudi, kot so npr. nekdanji predsednik ZZB, general Ivan Dolničar, ki je po pričevanju Toneta Šebenika, avtorja knjige Oče, odpusti vsem, svojega brata Petra najprej odpeljal iz Teharij, nato pa so mu doma sodili v družinskem krogu in ga ubili zaradi sodelovanja z domobranci. Pri nas še vedno, brez slabe vesti, hodijo naokrog ljudje, kot je sedanji predsednik Zveze borcev, Janez Stanovnik, ki so pred leti javno razglasili, da so vedeli za povojne poboje, pa so bili visoki funkcionarji in niso storili ničesar, da bi se to preprečilo, namesto, da bi danes sedeli v zapornih celicah (vir: Roman Leljak, Huda jama). Pri nas še vedno deluje organizacija Zveza borcev, ki je dedič partizanstva in v civilni družbi nosilni element nekdanje Komunistične partije in NOB, ki sta neposredni odgovorni krivec za genocidnad slovenskim narodom. Zveza borcev je potem takem na enakem rangu, kot sedanje zločinske neonacistične organizacije. Še vedno vidimo proslave teh zločinskih organizacij, ki skupaj s svojimi političnimi zavezniki, kot sta npr. notranja ministrica Katarina Kresal in pravosodni minister Aleš Zalar, praznujejo partizanske farse,kot je spomin na domnevno bitko v Dražgošah ali od partizanskih čet izzvan požig vasi Gozd nad Tržičem. Pri nas se iz žrtev povojnih pobojev še vedno lahko norčujejo tako občinski veljaki, kot tudi poslanci. Samo spomnimo se primera aktualnega tržiškega župana in poslanca v Državnem zboru Boruta Sajovica, ki se je leta 2008 na proslavi v spomin žrtvam nacizma in fašizma v podružnici Matthausna na Ljubelju posmehoval žrtvam povojnega poboja, ko je tedanjo vlado Janeza Janše kritiziral, da ima … Continue reading →