Ko umre svoboda govora (drugi del)

free_speech

Kot sem pisal v prvem delu kolumne z enakim naslovom, sem zadnji dan leta doživel obisk policista, ki me je seznanil, da me je neka oseba prijavila na policijo zaradi nekega spornega tvita. Tvit se je glasil: „Bom rekel v svojem stilu: tisti, ki bi dala gor ruto, da ne bi slučajno užalila kamelojebcev, ji je na tem mestu za poslati kroglo v glavo,“ s čimer naj bi kršil 20. člen 1. odstavka Zakona o javnem redu in miru.

„Z navedenim zapisom se je seznanila XY, roj. XXXX, stan. XXXXX, ob prebiranju objav na medmrežju. Slednja je ob prebranem začutila močno jezo, užaljenost in nemoč, prav tako jo je postalo resno strah, da bo imenovani zapisane grožnje lahko uresničil. Na podlagi njene prijave smo policisti ugotovili, da se je imenovani s tem vedel na drzen, nesramen, surov in žaljiv način, to pa z namenom vzbujanja narodnostne, verske, etične oz. politične nestrpnosti,“ pa je obrazložitev dokumenta, ki sem ga po pošti s strani Policijske postaje Radovljica dobil danes in se imenuje plačilni nalog.

Očitno resnično živimo v državi, kjer je že pisanje fikcije postalo prekršek oz. kaznivo dejanje, zaradi katerega nekoga lahko preganjajo. To je slaba novica za vse, ki bi kadar koli od tega trenutka dalje želeli pisati kakšno fiktivno poezijo, prozo ali romane. Imamo srečo, da Tolkien ne živi v Sloveniji in da je vso svojo fikcijo zapisal že zdavnaj, preden bi zaradi občutij nekoga, ki jih doživlja, bil preganjan s strani državnih represivnih organov, ki na podlagi prijave takšne osebe pavšalno ugotovijo, da se je avtor vedel na drzen, nesramen, surov in žaljiv način, pri čemer ugotovijo celo namen avtorja, ki naj bi bil vzbujanje narodnostne, verske, etične (mislim, da je tu napaka policistov, kajti v zakonu piše, da gre za etnično in ne etično) oz. politične nestrpnosti.

Ob tem me zelo preseneča dejstvo, da so policisti, ki so očitno velemojstri hermenevtične znanosti, tako hitro ugotovili namen avtorja, ko pa se literarne in hermenevtične oz. eksegetske znanosti tudi po več stoletij ukvarjajo s tem, kaj je želel povedati avtor nekega romana, poezije, aforizma, ipd. Hkrati pa moram poudariti, da sem ob prejemu plačilnega naloga tudi sam občutil popolnoma enaka občutja, kot jih je občutila moja prijaviteljica, le s to razliko, da se moja občutja nanašajo na realno situacijo plačilnega naloga, medtem, ko se občutja prijaviteljice nanašajo na popolno fikcijo. Bi moral zaradi teh občutij torej tudi sam – na podlagi občutij ob realnem plačilnem nalogu, ki ni fikcija – prijaviti njo; njeni podatki so namreč navedeni v plačilnem nalogu!

Torej, v tej luči, vse bodoče pisce fikcije – mislim, da je omenjena prijaviteljica tudi meni uničila bodoči fikcijski roman, ki sem ga mislil napisati predvsem v stilu pokojnega in odličnega Terryja Pratcheta ter bi verjetno nosil naslov Kamelojebci in iskanje svetega Puha, pa sem načrt o tem z današnjim dnem že zavrgel – opozarjam, naj pazijo, kaj naj pišejo, kajti svoboda govora je ubita. Predvsem pa pazite, ko boste pisali, saj se lahko v katerem koli vašem pisanju prepozna in doživlja različne občutke in strahove kdor koli in vas prijavi. Pa čeprav boste pisali npr. o marsovcih in njihovih fiktivnih dogodivščinah, kajti zadeva vas lahko kratko malo stane krepkih preko 800 evrov.

Svoboda govora je umrla! Slava ji!

Zakoljimo svete krave!

?????????????????????????

Eden najboljših slovenskih kolumnistov zadnjih desetletij in moj sorodnik Mićo Mrkaić je v svoji knjigi To so bile svete krave, zapisal, da je usoda svetih krav edinole zakol. Že dobro stoletje pred njim pa je nekaj podobnega zapisal eden največjih mislecev v zgodovini filozofske misli, Friedrich Nietzsche v svojem spisu Götzendämmerung, namreč, da je pri filozofiji, ki predstavlja somrak malikov, filozofija s kladivom, kar pomeni, da je potrebno malike vseh časov brezkompromisno razbiti oz. razbliniti v nič.

Če hočemo storiti to učinkovito, moramo narediti zelo dober forenzični rez v samo telo. S tem pa se po Nietzscheju danes človek kompromitira. „Če je dosleden,“ pavi Nietzsche, „če gre naravnost. Če je manj kakor peteroumen. Če je iskren…“ (F. Nietzsche, Somrak malikov, SM, Ljubljana, 1989, 69.). Danes je takšna drža prava redkost, ki ji gre vse spoštovanje. Eden izmed redkih nosilcev takšne drže danes je Roman Leljak, ki pogumno orje ledino v tem, kar si do sedaj nihče ni upal oz. nikomur ni bilo v interesu – razkrivanje imen sodelavcev zločinske organizacije, imenovane Udba, poleg tega pa je s svojim društvom uspešen tudi v prizadevanju, da se krivice narejene med in po drugi svetovni vojni poravnajo in da bi še živeče zločince privedel pred roko pravice. Tega do zdaj na primer nista uspela ne Jože Dežman, ki je, kakor beremo v najnovejšem Zborniku župnije Stara Loka, kjer je sicer samo opisno naveden, bil tisti, ki je stvari okoli tega celo zaviral, prav tako pa kaj takšnega ni uspelo Jožetu Možini s svojimi Pričevalci. Skratka, vsi sicer govorijo o žrtvah vojnih in povojnih pobojev ter udbaških umorov, vendar je do sedaj le Leljak uspel zadeve spraviti v pogon tudi znotraj kolesa pravice, medtem, ko so rezultati ostalih jalovi. Zato je vprašanje za njih upravičeno: Kaj ste delali do sedaj in v interesu koga ali česa?

Enako vprašanje se tu lahko postavi tudi nekdanjemu vrhovnemu državnemu tožilcu in nekdanjemu predsedniku Nove slovenske zaveze Antonu Drobniču, ker kot vrhovni državni tožilec in predsednik Nove slovenske zaveze ni pokazal vidnih rezultatov v smeri urejanja vojnih in povojnih zločinov, katerih žrtev je bil sicer tudi sam. Po navedbah virov, pa je tudi sam še ne tako dolgo nazaj, zavračal navdušene ljudi, ki bi pri odkrivanju udbaških zločinov radi pomagali preko Nove slovenske zaveze. Kar je bilo nekaterim znano že dolgo, pa se je v teh dneh potrdilo in bilo obelodanjeno tudi tistim, ki tega do sedaj niso videli. Namreč v dveh intervjujih je Leljak, pred izzidom nove knjige, ki že močno buri duhove in nosi naslov Špiclji udbe razkril, da je tudi Drobnič, sicer nekdanji domobranec, kar dvakrat podpisal dokument sodelovanja z udbo.

Da to drži, je skozi poskus zanikanja na družabnih omrežjih, nehote potrdila tudi njegova hči, medtem, ko je Drobnič sam za tednik Demokracija, za razliko od Justina Stanovnika, v zelo arogantnem tonu, kakršno koli sodelovanje z udbo zanikal, pri tem pa okrcal Leljaka, da so njegove metode boljševistične. Omenimo, da v novi knjigi Leljak, po njegovih besedah, izdaja zgolj sezname sodelavcev udbe, pri čemer se ne ukvarja s tem, kakšne razloge je kdo imel za sodelovanje. Gre torej za nekakšen sintaktični vidik seznama, ki ne posega v polje semantičnega. Leljak je s tem, ko je obelodanil Drobniča, alias po udbovsko Maksa Pipana, dregnil v pravo sršenje gnezdo ljubiteljev svetih krav oz. malikov in tako čez noč postal državni sovražnik številka ena. Predvsem so se glede tega do skoraj infarktnih razsežnosti razburili v krogih okoli tednika Reporter, kjer prednjačita predvsem Zlata Krašovec in Vinko Vasle in kjer jim je, kot avgusta v mojem primeru, tudi tokrat popolnoma odpovedala logika. Sklepajoč po navedbah virov najbrž prav zaradi kakšnih finančnih koristi iz gejevsko-udbomafijskih krogov. Namreč nekateri viri znajo povedati, da se je Reporter pred časom nekako pogodil z NSi, ali bolje rečeno njihovim predsednikom poslanske skupine Matejem Toninom in sklenil nekakšen pakt o nenapadanju. Medtem je znano, da je znotraj NSi zelo močno prisoten gejevski lobi, ki bi utegnil finančno podpirati Reporter, pri čemer nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da se gejevski lobi v Sloveniji finančno močno zalaga iz udbomafijskega kapitala, pridobljenega pri trgovini z drogo in gospodarsko-finančnim kriminalom. Zato je dobesedno artilerijska obramba Drobniča z njihove strani povsem logična. Drobnič je namreč član NSi, razkritje njegovega sodelovanja z udbo pa NSi krni ugled, kakor je na spletnih omrežjih velikokrat rad poudaril njihov vidni član Anton Tomažič, da so edina stranka v Sloveniji, ki nima nikakršne povezave z nekdanjim komunističnim režimom.

Toda tudi Reporterjeva logika je, kakor že rečeno, popolnoma zgrešena in se že ob najmajnšem pišu sape sesuje sama vase. Če Krašovčeva in Vasle trdita, da ne gre tako zlahka jemati Drobniča kot sodelavca udbe, kajti če je kaj podpisal, je podpisal pod prisilo, ker ni zdržal pritiskov režima oz. pod metodami zverinskega mučenja, ter da sam podpis dokumenta še ne pomeni sodelovanja z udbo, pa, če se lotimo protiargumentiranja, vidimo, da njihovi argumenti nimajo prav nobene teže. Lotimo se najprej zadnjega argumenta, ki smo ga navedli in izhaja iz argumentacije krogov okoli Reporterja, namreč, da sam podpis dokumenta še ne pomeni sodelovanja z udbo. Filozof J.L. Austin, logik in utemeljitelj govornih dejanj ter avtor znamenite in odmevne knjige How to do things with words, predvsem kritizira in zavrne dve stališči, ki pravita, da je med govorjenjem in dejanjem razlika ter da je vse govorjenje namenjeno opisovanju sveta. Drugo stališče nas tu ne zanima, zato se bomo posvetili prvemu. Austin pravi, da so stavki, ki so hkrati govorjenje in dejanje, da so tudi konstativni stavki izraz naše dejavnosti, to pa spada v drugo od treh ravni jezika, ki jih razločuje Austin, in sicer to imenuje ilokucijsko dejanje, ki sestoji iz sile izgovorjenega stavka, kamor spadajo npr. stava, obljuba, izjava, domneva, zaprisega… V našem primeru to pomeni, da je že sama Drobničeva izjava, obljuba in zaprisega, ki jo je lastnoročno napisal in podpisal – tu je tednik Demokracija na spletni strani Drobniča ujela na laži, kajti Drobnič je v odzivu za Demokracijo trdno stal na stališču, da z udbo ni sodeloval, celo zadrl naj bi se dvema udbovcema, da ne bo sodeloval, nakar naj bi ga pustila oditi in naj ga udba od takrat dalje ne bi več povohala – izvršil hkrati s tem podpisom tudi že dejanje sodelovanja z udbo, saj je govor hkrati tudi dejanje.

Argument prisile prav tako ne zdrži na treh ravneh, in sicer ne zdrži na moralni, pravni in religiozni ravni. Poglejmo si vse tri ravni kontraargumentacije. Prva je moralna kontraargumentacija argumentu prisile, kajti človek ima svobodno voljo, ta pa se po sv. Avguštinu izvršuje, ne v tem, da imamo možnost izbire med A in B, temveč v tem, da izberemo dobro. Poznano nam je, da je bil Drobnič tudi žrtev zločinskega komunizma, kar pomeni, da je dobro poznal, kako in na kakšen način ta režim deluje, pa se vendarle ni odločil za svobodo, ampak se je odločil za suženjstvo zlu in sicer s tem, da je podpisal izjavo o sodelovanju z zlom. Še slabše je, da sebi in javnosti še danes, kljub temu, da je bil ujet na laži, ne prizna in vztraja v svoji faraonski zakrknjenosti pred resnico, ki edina osvobaja, medtem, ko zakrknjenost vodi naravnost v propad, kakor je znano iz bibličnega Eksodusa. Druga kontraargumentacija je pravna, ki je prav tako izpeljana iz moralnih kategorij človekove svobodne volje, pri čemer je znano, da je pravo minimum morale. Če so nacisti, ki so bili obsojeni na Nürnberških procesih trdili, da so morali delovati zločinsko, ker so samo ubogali ukaze svojih nadrejenih oz. ukaze Hitlerja, v kar pa so bili prisiljeni, saj bi sicer lahko sami končali kot žrtve nacizma, to pri izreku obsodbe ni prav nič pomagalo, kajti sodišče je odločilo, da so krivi zločinov, kljub temu, da so bili v to prisiljeni, kajti kljub pritiskom in prisili, bi bili lahko delovali drugače. S tem pa pridemo tudi na religiozno raven kontraargumentacije k argumentu prisile. Ker vemo, da je Drobnič član stranke, ki se imenuje krščanski demokrati in tudi sicer katoličan, se bomo zatekli k evangeliju, kjer beremo, da nas Gospod svari, naj bo naš da, da in ne, ne, saj kar je več, je od hudega (prim. Mt 5,37) in dalje, naj bomo hladni ali vroči, kajti mlačne nas bo izpljunil (prim. Raz 3,16). Evangeljska logika je torej v tem, ali si ali pa nisi. Ničesar vmesnega ni. V tej, edino sprejemljivi drži pa so zgled prav krščanski mučenci in logika prve Cerkve v ravnanju s padlimi, ki so darovali malikom ali pa niso darovali, so si pa preko zvez pridobili potrdilo, kot da so darovali. Za prvo Cerkev ni bilo razlike med enim in drugim dejanjem. Oboje je bilo enako nesprejemljivo in je štelo za udinjanje malikom. Tisti, ki pa so že v štartu in kljub strahotnim pritiskom in mukam zavrnili darovanje malikom, pa so to zavrnitev plačali s svojim življenjem in postali sveti mučenci svete Cerkve.

Slovenska družba je še v objemu poganske miselnosti, pri čemer poganske malike zamenjujejo osebe z nekakšnim statusnim simbolom, ki jim povprečen Slovenec daje slavo in čast božanstva, pri čemer postanejo te osebe v njihovih glavah nedotakljive, postanejo njihove svete krave, njihovi maliki. In vse te svete krave je potrebno čim prej spraviti v klavnico in v zakol, vse te malike je potrebno brezkompromisno raztreščiti in jih razbliniti v njihov nič. Njihov Götzendämmerung se mora zgoditi in pri tem bo najnovejša knjiga Romana Leljaka zagotovo veliko pripomogla.

Ko umre svoboda govora

dontsee

Novinarji, publicisti, blogerji, uporabniki facebooka in tviteraši pišemo o marsičem in se o marsičem izrekamo, oblikujemo takšne in drugačne sodbe o določenih tematikah, ki jih obravnavamo. Vsak pisec to počne z določenim slogom pisanja, ki mu je lasten in ga tekom izkušenj, naslonitvijo na kakšnega predhodnega pisca, filozofa, teologa, ipd. osvoji za svojega. Ta slog ga v njegovem pisanju zaznamuje kot prepoznavnega, priljubljenega ali celo osovraženega kot pisca. Toda vsak vztrajno piše v maniri, ki pritiče normalnim demokratičnim družbam, to je v maniri svobode govora, pri čemer seveda uporablja znotraj svojega sloga tudi različne podzvrsti, kot so na primer primere, figurativni govor, različne druge retorične prijeme, s katerimi želi doseči čim večji odziv bralcev in jih čim bolj spodbuditi k premišljevanju o tem, o čemer avtor piše.

Enakih metod se poslužujem tudi sam. Velikokrat s takšnimi ali drugačnimi retoričnimi prijemi pri mnogih zavestno sprožim, bodisi val odobravanj, bodisi val ogorčenja. V tem sam ne vidim nič spornega. Toda problem nastane, ko zaradi sloga, ki ga pri pisanju pisec uporablja, pride do takšnih interpretacij zapisov, ki nimajo nobene stvarne podlage v že predhodnem opusu pisca oz. so interpretacije v popolnem neskladju s stem, kar avtor ves čas sporoča v svojih pisanjih. Takšni absurdi se dogajajo na primer, ko avtorja, ki ves čas piše o nesprejemljivosti nasilja totalitarnih režimov, obsodbi vseh totalitarnih režimov, obtožijo na podlagi določenih izvenkontekstualnih izborov njegovih retoričnih prijemov, kot zagovornika totalitarizma, nasilneža, nestrpneža, ipd.

Še večji pa je problem, ko se ubije svoboda govora, ko zaradi tovrstnih neprimernih interpretacij, ki temeljijo na podlagi gojenega sovraštva do določenega avtorja, ki zamegli vso logično in literarno presojo, na način, da določenega avtorja zaradi takšnih ali drugačnih prijav, na domu obišče policija. Najhujši problem pa nastane, če gre pri tem za obisk policije pri novinarju, kar se lahko preprosto razume kot poskus (ne s strani policije, saj ta le opravlja svoje delo) grožnje in omejevanja svobode govora in omejevanje novinarskega oz. publicističnega dela, ki naj bi bilo v službi resnice in naj bi novinar in publicist za to resnico moral biti pripravljen plačati kakršno koli ceno.

Svobodo govora in svobodo novinarstva so v zadnjih dneh dokončno umorili. Prav danes dopoldan sem namreč dobil obisk uniformiranega policista, ki mi je obelodanil, da sem v kazenskem postopku, ker naj bi kršil Zakon o javnem redu in miru s svojimi zapisi. Svoboda govora, svobodno novinarstvo – v teh dneh sta umrla; slava vama!

Proti, ker sem za!

lgbt_prijazno

Nahajamo se v času referendumske kampanje o novem družinskem zakoniku. Po treh letih se ponovno odvija pravo mesarsko klanje med zagovorniki homoseksualnih porok in posvojitev otrok s strani homoseksualcev in lezbijk in tistimi, ki temu nasprotujejo. Tako v enem taboru, kot v drugem slišimo takšne ali drugačne, butaste in manj butaste argumente.

Zavrnitev (ne)argumentirane diskusije obeh strani

Na obeh straneh opažamo takšno in drugačno obnašanje, ki nas bodisi prepriča, da bomo na referendumu obkrožili za, bodisi proti. Več ali manj pa v vsem skupaj odpoveduje ena temeljnih človekovih značilnosti, ki ga sploh delajo človeka, to je racionalnost, saj odločitve sprejemamo na podlagi simpatičnosti ene ali druge osebe, na podlagi čustev, torej povsem iracionalno, pri čemer pozabljamo na bistvo problema, ki so človekove pravice, na katere se sklicujejo zagovorniki novega družinskega zakonika. S tem pa seveda pridemo k pravnim argumentom, saj so človekove pravice obča pravna kategorija. Zato je vsakršno mešanje megle, tako s strani zagovornikov, kot tudi nasprotnikov, kar smo do sedaj slišali argumentov, popolnoma brezpredmetno, če jih postavimo v kontekst človekovih pravic. Pa naj si bodo to sociološki, psihološki, medicinski, teološki, ali kakršni koli si že bodi argumenti. Ne pravim, da na splošno niso dobri. So, vendar ne, ko govorimo o nečem tako ekzaktnem, pred kar so nas postavili zagovorniki novega družinskega zakonika. To pa so argumenti (človekovih) pravic, ki pa smo jih s strani nasprotnikov novega družinskega zakonika slišali bore malo, na strani zagovornikov pa zgolj veliko sklicevanja na pravice homoseksualcev, kaj več pa tudi ne. Na tem mestu moram povedati, da bom na referendumu obkrožil proti, hkrati pa se že v štartu distanciram od argumentacijske (ne)diskusije tako zagovornikov kot tudi nasprotnikov zakonika. To bom storil na podlagi povsem enostavnega in striktno pravnega razloga, ker me v tem kontekstu drugi argumenti popolnoma nič ne zanimajo oz. me v kontekstu, ki ga obravnavamo, sploh ne prepričajo.

Trije temeljni razlogi, zakaj glasovati proti

Prvi razlog, za moj proti leži v znanem Zakonu o registraciji istospolnih partnerskih skupnostih. Omenjeni zakon – kdor ga je vsaj poševno prebral to vidi – ureja praktično vse, kar od homoseksualcev in lezbijk slišimo, da zahtevajo tudi danes. Med drugim je tudi bolje definiran, saj kot registracijo istospolnih partnerskih skupnosti priznava „z zakonom urejeno skupnost dveh žensk ali dveh moških“ (2. člen ZRIPS), medtem, ko novi družinski zakonik zakonsko zvezo pojmuje kot z zakonom urejeno skupnost dveh oseb, pri čemer ni definirano, kaj se pojmuje kot osebo. Znano je, da poznamo različne vrste oseb, kot so fizične in pravne osebe. Poleg tega pa danes različne personalistično-pravne filozofije (Dershowitz, Tribe, Francione) vse bolj težijo tudi k temu, da bi priznali lastnosti osebe tudi nekaterim živalskim vrstam, kot so na primer sloni, opice, delfini, psi, etc. Poleg tega bi bilo brez smisla spreminjati pbstoječo dikcijo, da je zakonska zveza zveza moža in žene z dikcijo „dveh oseb“, kajti mož in žena, ker sta človeški bitji, že imata avtomatično integriran pojem osebe vase. Če to ni dovolj jasno, potem bi bilo zaradi dodatne jasnosti kvečjem dobrodošlo, da se dikcija novega zakona spremeni v, da je „zakonska zveza z zakonom urejena skupnost dveh oseb, moža in žene,“ pri čemer ohranimo obstoječe stanje, hkrati pa se izognemo nedefeniranemu vprašanju pojma osebe.

Drugi razlog, za moj proti leži v argumentu zagovornikov zakonika, češ, da bo zakon izenačil pravice homoseksualnih s heteroseksualnimi na področju človekovih pravic v zvezi s porokami. Tu gre moj odgovor v smeri Ustave RS, kjer je v 14. členu vsem zagotovljena enakost pred zakonom in vsem, ne glede na kakršno koli osebno okoliščino, zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine. Torej, homoseksualci in lezbijke nimajo po Ustavi RS nič manj pravic in svoboščin, kot jih ima vsak slovenski državljan. Iz tega izhaja, da jim nihče ne sme in ne more odrekati možnosti, da se homoseksualci in lezbijke poročijo. Ko sva se na primer z ženo poročila, naju nihče na pristojnem uradu ni vprašal po najini spolni usmerjenosti, češ, da bi bila to kakršna koli ovira za to, da bi se poročila. Povedati pa je treba tudi, da to isto, poroko pred pristojnimi organi namreč, že zagotavlja Zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, le da je poroko poimenoval s pojmom registracija, pri čemer pa je praktični del obreda popolnoma enak poroki, kot tudi pravice in dolžnosti, ki iz tega izhajajo. Torej možnost poroke homoseksualcev in lezbijk je bila z Ustavo RS zagotovljena že vse od nastanka naše države, pa tudi vse pravice, ki iz tega izhajajo za zakonske pare, zato sem že ob sprejemanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti poudarjal, da je takšen zakon nepotreben, ker ureja nekaj, kar je že urejeno, enako pa novi družinski zakonik ureja, kar je urejeno praktično že dvakrat. Zato ne vidim potrebe po tem, da bi še tretjič uredili zadeve.

Na tej točki bi mi kdo utegnil očitati naivnost. A še zdaleč nisem naiven. Popolnoma se zavedam, da je „fora“ zakonskega urejanja homoseksualnih pravic v smislu medsebojne poroke dveh homoseksualcev ali dveh lezbijk. To pa je tretji razlog, za kar bom seveda na referendumu glasoval proti. Evropsko sodišče za človekove pravice je namreč že kar v večih primerih, eden takšnih je na primer Hämäläinen s Finske, odločilo, da homoseksualne poroke ne spadajo v kategorijo človekovih pravic. Iz tega izhaja, da se homoseksualci in lezbijke med seboj ne morejo poročati s sklicevanjem na človekove pravice, ker to ni njihova človekova pravica, zato je tudi država ni dolžna zagotavljati. Ker pa se homoseksualci in lezbijke med seboj ne morejo poročati, ker to ne spada v kategorijo človekovih pravic, iz tega izhaja tudi, da ne morejo na kakršen koli način imeti otrok. Slednje namreč avtomatično izhaja iz naravno-zakonskih pravic poročenih moža in žene.

Epilogus rationis

Ker spoštujem splošne evropske vrednote, ki temeljijo na človekovih pravicah in ne na njenih ideološko-političnih manipulacijah in zlorabah, ter ob tem spoštujem človekove pravice kot take in odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ne morem drugače, kot da na prihajajočem referendumu obkrožim proti.

Hip hura, cirkuška predstava!

pi5keBMi9

Pa smo ga dobili! Prvi pravi leteči cirkus po obdobju Monty Pythona! Še več, kdo bi si mislil, da se bo prekositev montypythonskega humorja in absurda prvič v zgodovini prekosilo prav v – Sloveniji?!

Ob tem se človeku prav lepo v ušesih zavrti tista znana tematska cirkuška pesem ali pa znana slovenska otroška pesmica, ki gre takole:

Hip Hura, cirkuška predstava,
tralala, zdaj bo pa zabava.
Tam je lev s petimi nogami,
pes in konj, morda pa tudi slon.

Lepa reč, poglejte strica klovna,
nos rdeč, čevlja pa kot čolna.
Ta te že v dobro voljo spravi,
En, dva, tri in že se vse smeji.

Že stoji, Šotor tam košati,
že se vsi, drenjamo pred vrati,
saj poznaš fante cirkusante,
prav lahko, jih jutri več ne bo.

Hip hura, tukaj smo se zbrali,
le zakaj? Da bi se igrali .
Ste za to, dragi cicibani,
da nam danes tukaj bo lepo?

Mogoče ste že ugotovili, če pa še ne, govora je o ekstremno naprednem cirkuškem Združenju novinarjev in publicistov, ki ga vodi rahlo perverzni predsednik, kar sem avtor teh vrstic spoznal na lanski podelitvi Meškovih priznanj, Tino Mamić. Zakaj ekstremno napredno cirkuško združenje? Namreč že včeraj, na zadnji dan novembra, so vstopili v veseli december. S tem so pokazali, da so korak pred drugimi, kakor je bil korak pred drugimi v času županovanja Pavla Ruparja Tržič, ki je imel silvestrovanje en teden pred praznikom sv. Silvestra oz. novega leta. Vendar tisto v Tržiču je bila resna zadeva, medtem ko se v cirkuškem Združenju novinarjev in publicistov kažejo (že kar nekaj časa) bolezenski znaki, ki bi jih lahko klinično šteli kot shizofrenija. Za kaj namreč gre? Če ne prej, so ti bolezenski znaki izbruhnili ven v času migrantske krize, ko so v cirkuškem združenju podali izjavo, da je resnica pomembnejša od ideologije. V njej so med drugim zapisali, da v Združenju novinarjev in publicistov in Iniciativi za svobodo govora ugotavljajo, da t.i. begunska kriza prinaša poleg ostalih problemov tudi težnje po selekcioniranju informacij in omejevanju svobode izražanja, v isti sapi pa najdemo na njihovi spletni strani novico, ki sledi, da je Združenje novinarjev in publicistov avtorju teh vrstic odvzelo novinarsko nagrado. To so utemeljili tako, da se člani komisije strinjajo, da morajo prejemniki nagrade vselej spoštovati občečloveške vrednote. Greh avtorja teh vrstic je, da je v začetku migrantske krize predlagal reševanje te krize že pred našimi mejnimi prehodi, kar danes počne skoraj vsa Evropa. Toda shizofrenija cirkuškega društva je v tem, da niti v združenju samem očitno nimajo pojma, kaj podeljujejo. Medtem, ko oni tu govorijo o odvzemu neke novinarske nagrade, pa avtor teh vrstic ničesar ne ve, da bi kadar koli dobil kakšno nagrado s strani omenjenega cirkuškega združenja. Ve pa avtor teh vrstic, da je dobil od omenjenega cirkuškega združenja PRIZNANJE Boruta Meška (naj tu po muslimansko rečem, naj bo Božji mir z njim, kajti v teh dneh ga še kako potrebuje) za posebne medijske dosežke, ki pa mu je bilo kasneje odvzeto, kakor je znano. Takratni glavni histerični akter te pobude je bil znani doktorant slavne francoske Sorbone, ki ji z vsako izrečeno oz. zapisano besedo bolj kot ne dela sramoto, hkrati pa je tudi intelektualni vakuum slovenske publicistične scene (mimogrede: edini dve pametni stvari, ki jih je v življenju izrekel in zapisal sta bila ime in priimek avtorja teh vrstic), ki rad svoje zatrte težnje preko psihološke projekcije projecira v druge, si zaradi dolgega jezika včasih prisluži kakšno manjšo zaporno kazen, za katero potem nekako zdila pogojno kazen, verjetno, kakor se govori po različnih hodnikih, za določene protiusluge režimu, kar sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če bi se to izkazalo za resnično, saj je bila dotična oseba menda sporna že v letih velikih prevar… Ta oseba je torej histerično projecirala svoje genocidne težnje v avtorja teh vrstic in (ni bilo opaziti pred kamerami, da z odprtim šlicem, kakor se mu menda rado zgodi, kakor znajo povedati mnogi njegovi študentje in slušatelji od drugod, je bilo pa opaziti, da z nenavadnim pogledom) takoj napovedal, da bodo morali najti način odvzema novinarske nagrade, ki pa seveda, še enkrat poudarjam to sploh ni. Torej, cirkuško združenje je avtorju teh vrstic odvzelo nekaj, česar sploh ne podeljuje. Shizofrenija par exellence!

No, danes pa je odjeknila novica, da se je včeraj, torej dan pred veselim decembrom, v Citi hotelu v Ljubljani odvijala prava drama. Komisija cirkuškega združenja novinarjev in publicistov za podeljevanje Meškovih priznanj se je namreč sestala, da bi pretehtala kandidate za dobitnika letošnjega Meškovega priznanja. Med njimi je bil sprva tudi znani publicist Roman Leljak, s čimer pa se niso strinjali novinarji Jože Možina, Urška Makovec, Lea Kalc Furlanič in (formalno) glavni klovn združenja in perverz v eni osebi, Tino Mamić. V tem trenutku je očitno počil film uradni maskoti cirkuškega združenja, prej omenjenemu „sorboncu“, ki je v očitnem obupu svoje (spomnimo se let velikih prevar in pa tudi močne težnje psihološke projekcije svojega stanja v druge) bivanjske ječe obtožil Možino in Mamića, da sta pod vplivom stare Udbe. Možini je celo očital zelo osebne zadeve, češ, da se malo „dol daje“ (sam sicer omenja „vse bolj očitno razmerje“) z novinarko Urško Makovec. Mogoče ima intelektualni vakuum tukaj celo prav, ko je Možini očital, da kot direktor javne televizije ni preprečil predvajanja dokumentarca Resnica o Patrii, kar bi ga lahko naredilo sumljivega, toda tudi Možina je naredil izredno potezo, saj je komisiji predlagal, da bi glasovali o odstavitvi „sorbonca“ z mesta predsednika komisije, kar se je tudi v njegovi odsotnosti – menda je moral iti k maši – zgodilo. Tu gre vsekakor pohvala Možini za takšno potezo, kajti „sorbonec“ s svojim primitivizmom pač ne sodi v takšno institucijo, kot bi želela biti neka resna komisija za podeljevanje nekih priznanj. Se pa ne strinjam z Možino in njegovimi somišljeniki, da niso pustili, da bi priznanje dobil publicist Leljak. Po mojem mnenju si ga zasluži v vsem njegovem blišču. A ta je s tovrstnim onaniranjem in orgijaštvom, s čimer se je cirkuško združenje novinarjev in publicistov pokazalo v pravi luči – kot očitna desna roka murglskega režima -, popolnoma razvrednotilo priznanje novinarja Boruta Meška, s tem pa tudi vse njegovo delo. Gre za nekrofilijo par exellence! Tako je priznanje postalo popolnoma nič vredno. Navaden sekret papir. In tisti, ki so nam ga v preteklosti odvzeli, spoznavamo, da je prav odvzem Meškovega priznanja s strani takšnega cirkuškega združenja novinarjev in publicistov, večje priznanje, kot pa to, da so nam ga sploh podelili. Seveda ob tem pozivamo vse pretekle in prihodnje dobitnike, da priznanje, ki tako služi poskusu inkvizicijskega natikanja nagobčnika dobitnikom priznanja, čim prej vrnejo nazaj, preden jim ga javno ne odvzamejo, ker bi jim dobitnik kasneje ne bil več po volji. In ne sekirajte se. Samo najboljšim novinarjem in publicistom se odvzame Meškovo priznanje!

Grozljivost biti

skeleton-bird-in-cage-alt-1

Francoski filozof Emannuel Lévinas (1906-1995) velja za enega največjih filozofov 20. stoletja. Potem, ko se je rodil in preživel zgodnje otroštvo v Litvi, se je kot Jud navduševal nad ruskimi klasiki, ki so mu vzbudili zanimanje za filozofijo. Svoj študij filozofije je začel v Strasbourgu, kjer se je osredotočil na Husserla, Bergsona in Blanchota. Ko gre leta 1928 v Freiburg poslušati Husserla, tam odkrije Heideggra, ki pa z delom Bit in čas (Sein und Zeit) močno zaznamuje njegovo miselnost. Zato, ko bomo obravnavali poglavje „Samotnost biti“ iz njegove knjige Etika in neskončno, ne bomo mogli mimo Heideggrovega pojmovanja biti. Ker pri tem ne gre toliko za znanstveno delo, ki bi zahtevalo stroga navajanja po metodologiji znanstvenega dela, temveč je zgolj krajši referat na to temo, naj povem takoj na začetku, da bom izhajal iz Heideggrovega dela Bit in čas ter Lévinasove knjige Etika in neskončno, in sicer iz poglavja „Samotnost biti.“

Vprašanje biti pri Heideggru

Nemški filozof, ki ga nekateri imenujejo tudi Aristotel novodobne filozofije, Martin Heidegger (1889-1976) je skušal na novo zastaviti filozofijo. To je poskušal storiti preko fenomenološke metode. Njena maksima „K stvarem samim,“ ga je vodila do ponovne zastavitve vprašanja o biti, s čimer je poskušal nadgraditi oz. se ločiti od novoveške filozofije. Tako postavi filozofijo kot hermenevtično ontološko fenomenologijo. Medtem, ko ugotavlja, da njegovi predhodniki niso presegli metafizike, temveč jo zgolj obrnili za 180 stopinj, je njegova težnja, da jo preseže.

Heidegger trdi, da je tisto, kar tvori bit, fenomen. Bit pa je vedno bit bivajočega. Prav bivajoče pa je vstopna točka pri Heideggru, da se nam pokaže bit bivajočega, ki to bivajoče določa in je iz njega kot bivajoče tudi razumljeno, pri čemer pa bit ni bivajoče. Bivajoče je namreč vse, kar je. Vse kar je pa ne more zagotoviti, da se iz njega da razbrati smisel biti. Tu se postavi vprašanje, katero je torej to bivajoče, ki pa lahko zagotovi zmožnost razbrati smisel biti? Heidegger tu naredi obrat in sicer, ko reče, da vedno, ko se sprašujemo po biti, je to vpraševanje vedno naš način biti, je vprašanje po nas samih. On to imenuje tu-bit.

Ko definira tu-bit, šele trdno stopi v filozofijo, saj je tu-bit vedno že vnaprej v nekem razumevajočem odnosu do biti. Heidegger to imenuje predontološko razmerje, ki je lastno človeku. Ker je človek tu-bit, se lahko vprašuje po biti oz. smislu biti. Mogoče se vse skupaj na prvi pogled zdi brezsmiselno mlatenje prazne slame, kar nima bistvene povezave s stvarnostjo v kateri živimo, toda temu ni tako. Vprašanje biti oz. smisla biti ima pri Heideggru zelo veliko praktično vrednost. Sam bi to razdelil na vsaj dve temeljni področji človeškega življenja:

1. Znanost; ontologija je nauk o biti bivajočega. Zato je apriorni pogoj možnosti pozitivnih znanosti, ki proučujejo del bivajočega, ta pa izhaja iz celote bivajočega. Pozitivne znanosti torej razlagajo to bivajoče iz temeljnega ustroja njegove biti. Brez ontologije, če in v kolikor se sprašuje po smislu biti, bi rekel Heidegger, ne more biti nikakršne pozitivne znanosti. Ali povedano drugače: brez ontologije pozitivne znanosti nimajo smisla.

2. Etika; Vemo, da Heidegger eksplicitno nikoli ni razvijal vprašanja etike, kar so mu večkrat tudi očitali, vendar je njegovo delo Bit in čas tako široko, da se da iz njega etiko vsaj v obrisih zaslutiti. Kot že omenjeno, ima tubit vedno nek že vnaprej razumevajoč odnos do biti. To pomeni, da se tu-bit razume v svoji biti, hkrati pa je intencionalno naravnana na drugo bivajoče, je vržena v svet, je bit-v-svetu, kar pa pomeni nujno vstopanje v odnose. Tu pa že nastopi etika.
Vse to pa ima pri Heideggru tudi močno časovno komponento, saj pravi bit in čas. To dvoje gre skupaj, ker se bit razume kot prisotnost, ali lepše slovenjeno, navzočnost, kar skupaj s preteklostjo in prihodnostjo karakterizira čas. Mi smo danes tu kot izpolnjena preteklost in še ne udejanjena možnost v prihodnosti. Ta možnost pa je pogojena s smrtjo, ki je možnost vsakega trenutka in pogojuje vse ostale možnosti. Tako razumljena pa postane smrt po Heideggru nekakšno gonilo celovitosti življenja. Tu pa smo že blizu Lévinasu.

Lévinas in razmislek o samotnosti biti

Poglavje „Samotnost biti“ v Lévinasovi knjigi Etika in neskončno je nekakšna refleksija na njegovo delo Čas in drugi. To obsega štiri predavanja na filozofskem kolegiju Jena Wahla, ki mu, kakor pravi Lévinas, veliko dolguje. Jean Wahl je bil namreč vedno na preži, kadar se je govorilo o smislu, tudi, ko se je smisel pojavljal izven posvečenih tradicionalnih oblik. Po vojni se je veliko mislecev ukvarjalo predvsem s socialnim vidikom bivanja, medtem ko je Lévinas ostal zvest svojemu metafizičnemu načrtu. Kot pove, je bil to čas filozofske vladavine Sartra in Marleaw-Pontyja, v Francijo pa je začel prihajati vpliv nemške fenomenologije s Heideggrom na čelu. Vladala je nekakšna splošna odprtost oz. radovednost do vsega. Vendar v filozofiji, kolikor je hotela biti filozofija, ni šlo brez socialnega vprašanja. Zato Čas in drugi raziskuje odnose do drugega. Tu Lévinas kot sestavni del odnosa do drugega postavi čas, ki predstavlja presežnost, odprtost za drugega, Drugačnega. Če pri Heideggru lahko časovnost slutimo kot dejstvo miniljivosti, ki nas „motivira“ za življenje, da ga živimo v celovitosti, kar po svoje nekoliko nenavadno povzame tudi Lévinas, pa on čas postavi tu kot razmerje subjekta do drugega. V tistem času pa so eksistenco opisovali kot obup v samoti oz. osamljenosti. Lévinas jo celo, za razliko od Heideggra, razume kot ječo, kot nekaj grozljivega, tesnobnega. Zato je Čas in drugi poskus izstopiti iz osamljenosti eksistence. To Lévinas stori na dveh stopnjah, ki ju lahko povzamemo v:
1.Posredno razmerje; gre za spoznanje oz. znanje, ki je imanenca. Z njim se vedno nahajamo ob drugem, zato z njim ni možen izhod iz osamljenosti biti, ker to ni neposredno razmerje, ker se pri spoznanju ne soočamo iz oči v oči.
2.Neposredno razmerje; ne pomeni drugega vsebinsko opredeliti in ga obravnavati kot neki znani predmet. Niti ne pomeni posredovati mu spoznanje.

 

Lévinas meni, da je dejstvo bivanja v resnici nekaj najbolj zasebnega, saj je eksistenca edina stvar, ki je ne morem priobčiti drugemu. O tem lahko le pripovedujem. Dober praktičen primer tega je na primer družbeno omrežje Facebook, kjer lahko deli svoja razmišljanja, slike, filme, ne morem pa deliti eksistence svojega Facebook profila. V tem se po Lévinasu pokaže samota kot osamljenost, ki označuje sam dogodek biti in je socialno onkraj ontologije. V vsakdanjem življenju smo vedno v nekih odnosih, ali kot bi rekel Heidegger, smo vedno kot tu-bit, razumljeni v svoji biti, hkrati pa naravnani na drugega. Vendar Lévinas tu izrazi dvom v te odnose oz. v tisti „z“, ki odnos definira in ki naj bi nam pomagal izstopiti iz samote. Vpraša se, ali „obstajati z“ res pomeni, da si z nekom resnično delimu eksistenco in kako uresničiti to medsebojno delitev. Meni, da bi izraz „deliti“ tu pomenil, da bi obstajanje spadalo v red posedovanja. Vpraša se, ali „imeti“ še omogoča, da smo deležni biti, ki bi nam omogočila izstop iz samote. A tu se postavi vprašanje, ali ne bi mogli deliti tudi tega, kar smo? Lévinas tu naslovi kritiko na Heideggra. Očita mu, da njegovo temeljno razmerje biti ni odnos do drugega, temveč odnos do smrti, tu pa pride na dan vse ne-pristno v odnosu do drugega, saj človek umira sam.

Tudi sicer je človek, kolikor je, sam, monada po svojem obstoju, trdi Lévinas. Samota je samo ena od oznak biti, to pa je v meni to, kar je najbolj osebnega. Lévinas v tem kontekstu pravi, da ni bistvo v izstopu iz samote, temveč v izstopu iz biti. Je torej rešitev v prvenstvenem izstopu iz sebe samega? Lévinas pravi, da ne. Da je to zgolj slepilni manever za prevaranje svoje samote. Spoznanje tu vidi kot nekaj, kar ni zmožno pripomoči k izhodu iz sebe oz. samote, saj je spoznanje po svojem bistvu razmerje do tega, kar nam je enako in kar lahko zaobjamemo, s čimer ukinemo drugačnost, saj to, kar nam je enako, postaja nam imanentno. Lévinas torej spoznanje razume kot osvajanje, torej v klasičnem smislu. To pa pomeni, da s spoznanjem, če tudi gra z anajbolj presenetljiva odkritja, stvari posrkamo vase. To nas ne vključi v občestvo z resničnim drugim, zato še vedno ostaja samota. Ali povedano drugače; Heideggrova ontološka diferenca ne reši ničesar, saj še vedno ostaja znotraj istega.

Kot temeljno rešitev izstopa iz biti, Lévinas vidi družbenost, kjer ima bistveno vlogo čas, ki ga vidi kot možnost razširitve mojega obstoja v presežnost, odprtost do drugega, vendar ne v smislu odnosa, ki se kaže v Husserlovi intencionalnosti, niti v Heideggrovem odnosu do smrti, temveč v dinamiki, ki vodi drugam kot k stvarem, ki jih posedujemo. Onkraj tega, kar imamo skupnega. Kot primer navaja erotično razmerje, ki je brez zlitja v eno, saj dopušča temeljno drugačnost oseb v takšnem razmerju, ali primer razmerja staršev do otrok, ki pomeni iti iz sebe k drugemu v smislu ohranitve mojega jaza, hkrati pa popolnoma drugega. Da ohranim odnos do drugačnosti in prekinem razmerje, kjer jaz obvladuje drugega.

Lévinas torej postavi model spoznanja v kot, kar je diametralno nasprotno od Heideggra, ki govori o razumevanju biti oz. razumevajočem odnosu tu-biti do biti. Če je torej Heidegger s korakom nazaj o vprašanju po biti v filozofiji stopil močan korak naprej, ko je poudaril ontološko diferenco, pa bi s Heideggrovega vidika pri Lévinasu lahko videli močno nazadovanje, saj ontološki vidik zamenja s starim predheideggerjanskim ontičnim vidikom. Mar Lévinas ni razumel Heideggra? Nikakor. Le njuno „časovno“ izhodišče je drugačno.

Sveti Avguštin o Božjem usmiljenju

800px-Tiffany_Window_of_St_Augustine_-_Lightner_Museum

Uvod

Papež Frančišek je letošnje liturgično leto razglasil za Sveto leto Božjega usmiljenja. To se bo začelo 8. decembra na slovesni praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. V buli, ki jo je izdal ob tej priložnosti, papež zapiše, da ta praznik nakazuje, kako Bog deluje že od samih začetkov naše zgodovine, saj že od greha Adama in Eve naprej Bog ni želel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil Marijo, ki bi v svoji brezmadežnosti in svetosti postala mati človekovega Odrešenika. Tako, kot pravi papež Frančišek, Bog odgovarja na težo greha s polnostjo odpuščanja, saj bo usmiljenje vedno večje od slehernega greha. (prim. Papež Frančišek, Misericordiae vultus, 2015) Zato si bomo ob začetku Svetega leta Božjega usmiljenja pogledali, kaj o Božjem usmiljenju spregovori Sv. Avguštin. Lotili pa se bomo branja njegove razlage Psalma 101.

Usmiljenje predhodi sodbo

Avguštin pravi, da se celotno besedilo Ps 101 vrti okoli tega, kar je zapisano v prvi vrstici: „OD Miloſti inu Praude ieſt hozho peiti, Inu tebi Goſpud Hualo peiti.“ (Ps 101,1) Najprej poudari, naj si nihče ne domišlja, da ne bo nikoli kaznovan, ker je Bog usmiljen, kajti ob boku Božjega usmiljenja trdno stoji tudi sodba, ki pa vedno predhodi milosti. Ljudje, ki sodijo, velikokrat v luči milosti delajo proti pravičnosti, tako da se zdi, da v njih ni pravičnosti, temveč samo milost. Prav tako pa, ko ljudje hočejo delati pravično, se zdi, da v njih ni milosti. Bog deluje drugače, pravi Avguštin. Nikoli namreč ne izgubi svoje suverenosti nad pravičnostjo v luči milosti, niti suverenosti nad milostjo v luči pravičnosti. Za Avguština ni naključje, da je v omenjeni vrstici milost zapisana pred sodbo. Oba pojma pogleda s časovnega vidika. Razloži, da milost, ki se v tekstu nahaja pred sodbo, predstavlja čas sedanjosti, ki je čas milosti, medtem ko mesto sodbe, ki v tekstu sledi milosti, predstavlja čas prihodnosti, ki je čas sodbe. Tu postavi vprašanje, kako to, da čas milosti pride najprej. Spomni se besed evangelista Mateja, ki pravi „On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.“ (Mt 5,45). Razume jih kot izraz usmiljenja. Ko namreč gledamo pravične in nepravične uživati isto sonce, pravi Avguštin, dihati isti zrak, ne smemo misliti, da je Bog nepravičen v tem, kar daje vsem enako, saj je čas v katerem živimo, čas usmiljenja in še ne čas sodbe, čas usmiljenja pa je čas, ko Bog kliče grešnike k spreobrnjenju. Tu navaja pismo apostola Pavla Rimljanom, kjer opisuje čas milosti (Rim 2,4) in čas sodbe (Rim 2, 5-6). Na tem mestu se Avguštin vpraša, ali se moramo torej bati Božje sodbe. Pravi, da ne, saj Pavel večkrat navaja sebe kot primer, kako deluje Božje usmiljenje Kljub temu, da je bil preganjalec kristjanov, odobraval celo njihove umore, je ohranil milost. Avguštin navaja, da je apostol Pavel zgled, kako lahko še tako hud grešnik „pade v roke“ Božjemu usmiljenju. To pa je spodbuda vsem, naj nad seboj ne obupajo, k čemur je spodbujal tudi apostol Pavel.

Nedolžnost pot pravičnosti

V drugi vrstici psalma Avguštin izpostavi pojem „poštena pot“. Pravi, da če ne hodimo po poti poštenosti, ne moremo biti razumni in imeti razumevanja. Toda, kaj pomeni poštena pot? Avguštin pravi, da ta izhaja iz naše nedolžnosti in se v njej tudi konča. Bodimo nedolžni in imeli bomo popolno pravičnost, vzklikne Avguštin, in si logično postavi nadaljnje vprašanje, kdo sploh je nedolžen. To je po njegovo tisti, ki ne škoduje drugim in sebi. Nedolžen torej ni samo tisti, ki ne škoduje drugim, temveč tudi tisti, ki ne sprevrača Božjega templja v sebi. Tisti, ki pa škodujejo drugim in sebi, niso nedolžni in nimajo pravičnosti v sebi. So odpadniki. Avguštin navaja tretjo vrstico psalma, ki pravi „Ne bom postavljal pred svoje oči pogubnih reči. Delo odpadnikov sovražim, ne bo se me držalo.“ Poudari, da so odpadniki tisti, ki sovražijo Božji zakon. To so tisti, ki Božji zakon slišijo in ga poznajo, a se po njem ne ravnajo. Nadalje razlaga, da moramo sovražiti dejanja odpada, ne pa človeka, ki odpade, saj je namreč Bog tega človeka naredil kot človeka, ta človek pa je sam sebe naredil za odpadnika. Zato Avguštin pravi, naj ljubimo to, kar je v njem Božjega in sovražimo tisto, kar je tak človek naredil sam iz sebe, kajti ko obsojamo tisto, kar je v tem človeku odpadniškega, s tem skrbimo, da v njem izgine to, kar je človeškega in na to mesto vedno bolj stopa tisto, kar je Božjega. Tako tudi Bog sam pravi, kakor beremo v četrti vrstici psalma, da se mora izprijeno srce umakniti od njega ter da slabega noče poznati. Toda Bog pozna vse, zato se Avguštin vpraša, kaj pomeni, da Bog slabega noče poznati. Preprosto razloži, da ko se izprijeno srce umakne od Boga, ko ni več na Gospodovi poti, mu ne sledi, to ne pomeni, da Bog v svojem ne hotenju poznavanja slabega izraža brezbrižnost do tega človeka, temveč to pomeni, da Bog preprosto ne odobrava tega, kar izprijen človek počne. S takimi pa, razlaga Avguštin po peti vrstici psalma, naj bratje ne jedo skupaj z njim. Pri tem se sklicuje na apostola Pavla, ki v 2 Tes 3,14 pravi, da tistega, ki ni poslušen temu, kar naroča v pismih, zapomnijo in se z njim ne družijo, da ga bo sram, kajti to, pravi Avguštin, bo v njegovo ozdravljenje.

Čas usmiljenja, čas sodbe

Avguštin tu izpostavi tudi pobožnost in ponos. Pravi, da imata vsak svojo svatbo, ponos je nenasiten, zato vodi k nevoščljivosti, zaradi česar ponosno srce človeka uživa v nesreči drugih. Pred takšnimi stvarmi Avguštin svari. Pravi, naj se jih izogibamo in naj od njih bežimo, kajti človek se ne more nasititi z nesrečo drugih. Svatba brezbožnih je torej v uživanju v nesreči drugih, medtem ko je svatba pobožnih v tem, kar pravi Jezus pri evangelistu Mateju: “Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,kajti nasičeni bodo.“ (Mt 5,6) Toda kako to, da obe srci, tako pobožno, kot ponosno srce, sobivata skupaj, se na tej točki še enkrat vpraša Avguštin. Zato, ker je sedanji čas čas Božjega usmiljenja, pravi, toda v prihodnosti pride čas Božje sodbe. Bog v tem času prizanaša, takrat pa bo sodil. To pa bo, pravi Avguštin na podlagi zadnje vrstice psalma, ko bo minila noč, saj vrstica v psalmu omenja, da bo Bog vsako jutro utišal vse krivičnike v deželi, da iztrebi iz Gospodovega mesta vse hudodelce (prim. Ps 101,8). Noč pa pomeni, pravi Avguštin, preprosto naše ne vedenje o tem, kaj se skriva v vsakem človeku. Če je danes slab, je jutri lahko dober, če je danes dober, je lahko jutri slab. Toda Bog spodbuja, pravi Avguštin, da bi se grešniki spreobrnili k njemu, toda ob tem obljublja, da tisti, ki se ne bodo spreobrnili v sedanjem času milosti, bodo ob sodbi iztrebljeni iz Gospodovega mesta, kar Avguštin razume kot Cerkev. Iztrebljeni pa bodo, ko bo nastopilo jutro. Takrat, pravi Avguštin, jih bo Kristus iztrebil, toda v tem času, času sedanjosti, jim prizanaša in jim dopušča, da ga poslušajo, da bi se rešili, kajti ta čas je čas usmiljenja, ki ga Kristus naklanja vsem.

oda, Avguštin zaključi z besedami: „Pazite, sodba bo prišla.“ 2

Literatura:

Spletna stran New advent:http://www.newadvent.org/fathers/1801101.htm
Sveto pismo (SSP, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997)
Dalmatinova biblija (prevod na biblija.net)
Misericordiae Vultus (Radio Vatikan:”http://sl.radiovaticana.va/news/2015/07/02/bula_ob_napovedi_izrednega_jubileja_usmiljenja/1136162″

1Tu sem vzel Dalmatinov prevod, kajti od vseh meni trenutno dostopnih prevodih Svetega pisma, nikjer ni tako jasno omenjenih pojmov „milost“ in „sodba“, kakor pri Dalmatinovem prevodu. Ta dva pojma pa sta bistvena pri razlagi psalma, ki jo vrši sv. Avguštin.

2Prevod iz angleščine S.E.

Krščansko, prekrščansko

Ekspozicija na aforizem št. 35

Gre za parafrazo Nietzschejevega dela z naslovom Človeško, prečloveško. V aforizmu št. 35 se pojavi ta sintagma in sicer, ko spregovori o prednosti psihološkega opazovanja. Nietzsche tu zapiše, da so „v prejšnjih stoletjih [so] verjeli, vedeli, da razmišljanje o človeškem, prečloveškem – ali psihološkem opazovanju, kot se temu pravi učeno – sodi k sredstvom, s katerimi si lahko olajšamo breme življenja, da nam utrjevanje te veščine zagotavlja prisebnost v težavnih situacijah in možnost pogovora sredi dolgočasne okolice.“ To nam, ugotavlja Nietzsche, v najtežavnejših situacijah v našem življenju pomaga, da se pri tem počutimo bolje. Toda, se sprašuje dalje, zakaj se je to pozabilo? Zakaj se v Evropi kaže revščina psihološkega opazovanja? Skušali bomo razmišljati prav o tem človeškem, prečloveškem, ki se kaže v duhu Evrope, da bi se danes in v prihodnje lahko počutili bolje.

Klinična shizofrenost kot stanje pogube

Evropa v svojem bistvu temelji na filozofski miselni tradiciji grške filozofije in versko-kulturni tradiciji krščanstva, torej sta temeljni antropološki komponenti Evropejca. Toda, ali se ta dva temelja, ki sta zgradila sodobno evropsko civilizacijo ne kažeta kot zelo trhla? Mar teza Jamesa K. A. Smitha (Desiring the Kingdom in Imagining the Kingdom), da je človek po svojem bistvu liturgično bitje, ki obiskuje bogoslužje z namenom, da ga formira, od česar je odvisno, kakšen bo njegov pogled na svet, ne naleti na svoje diametralno nasprotje, deformacijo? Mar nista hčeri Grčije (demokracija) in krščanstva (človekove pravice) postali strup za Evropo? Po bogati dobi antike, razcveta univerz, znanosti in znanstvene metoda v srednjem ter renesanse v novem veku, je Evropa začela v času moderne in postmoderne dobe, času ošibljenega uma in neskončnih variant pluralizma zapadati v stanje rahitičnosti in dekadence. Še posebej se je to zgodilo s tem, ko je Evropa, ko je sprejemala svojo ustavo, formalno spodkopala enega svojih dveh temeljev s tem, ko se v ustavi ni omenilo krščanskih korenin Evrope. Formalno pravim zato, ker se je Evropa sicer od Lutrovega cirkusa, kakor bi rekel eden največjih humanistov v zgodovini stare celine, Erazem Rotterdamski, preko razsvetljenskih idej, razvojem znanosti, s tem pa logičnega pozitivizma, močno sekularizirala, do te mere, da je iz svoje srede preprosto izrinila krščanstvo. Neformalno pa smo pri tem v nekakšnem paradoksalnem, shizofrenem – v kliničnem smislu – stanju. V svoji podzavesti ima Evropejec očitno še močno zakoreninjeno krščanstvo. Temeljni dokaz za to je aktualna migrantska kriza in močan podzavesten krščanski odziv mnogih Evropejcev z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu, ki so migrantom z Bližnjega vzhoda dali močno sporočilo v obliki „refugees, welcome“ in katerega prve uničujoče rezultate smo lahko videli že na večih mejnih prehodih in državah, ki so jih migranti prečkali, kjer je prihajalo do izgredov, uničevanj, onesnaževanj, itd. Najbolj smrtonosnen rezultat omenjene geste, s katero smo odprtih rok v svoja nedrja sprejeli na sto tisoče pripadnikov islamske religije, ki ima že vse od Mohameda dalje zgolj željo po nasilni ekspanziji, pobijanju „nevernikov“ in podrejanju ne-islamskih narodov „mogočnemu“ Alahu, saj islam prav v svojem bistvu je religija podrejanja Koranu in Šariji, pa je bil do zdaj teroristični napad v Parizu, ki se je zgodil minuli petek in v katerega so bili vpleteni določeni ljudje, ki so z migrantskim valom prišli v Evropo tudi preko naših krajev.

Krščanstvo kot glavni krivec za pariški pokol?

Iz dosedanjega premišljevanja se zdi, da je prav krščanstvo kot temeljni kamen človekovih pravic in svoboščin ter svojo človekoljubno pretenzijo glavni krivec za dogodke zadnjih nekaj mesecev. Vendar ni. Kdor bi trdil kaj takšnega, bi mu morali očitati revščino psihološkega opazovanja. Glavni krivec je namreč tisto, kar gre, lahko bi rekli, „onkraj“ krščanstva, kar se nam kaže kot preveč krščansko in ki krščanstvo pahne v nerealno budistično-pacifistično utopijo, nekakšen idealistični nihilizem, ki zanika vsakršen realizem, ki je lasten krščanstvu. In napad v Parizu je zgolj posledica tega sodobnega evropskega bega pred krščanskim realizmom. Ker so se razni pozivi in dejanja s strani politike in civilne družbe, da bi v zvezi z migrantsko krizo delovali preventivno, z raznimi ograjami na schengenski meji, kot npr. na Madžarskem, z vojaško-policijskimi posegi, ipd. apriori označili kot nacizem, fašizem ali ksenofobija in se takšne obsodbe nadaljujejo tudi po Parizu, Evropa pa po izkušnji druge svetovne vojne, Hitlerjevega nacizma in Mussolinijevega fašizma, kot tudi Stalinovega in Titovega komunizma na takšne obtožbe reagira z neutemeljenim strahom pred temi obtožbami, se zdi, da se glede ustreznih rešitev vrtimo v začaranem krogu.

Soočenje s smrtjo kot gonilo za življenje v celoti

A tu moramo postaviti drzno in provokativno tezo, namreč, da je bil teroristični napad v Parizu za Evropo nekaj absolutno dobrega. Kaj nas navaja k na videz absurdno nori tezi? Tu nam odgovor lahko poda Aristotel novodobne filozofije, Martin Heidegger, ki v svojem delu Bit in čas, ki ga francoski filozof Emmanuel Lévinas, kljub kritičnosti do Heideggra, označi za eno najlepših filozofskih del, med drugim obravnava bit, ki je navzoča v času, v svetu in se v eksistenci človeka kaže kot tu-bit. Ker je bit, s tem pa tudi tu-bit časovna, jo Heidegger označi tudi kot „Sein zum Tode“, kar pomeni, kakor bi rekel Sartre, biti za smrt. Danes se morda zdi govoriti o smrti precej morbidno, saj smo smrt tako rekoč popolnoma tabuizirali. Umrlih svojcev nič več ne pustimo ležati doma, ampak jih postavljamo v mrliške vežice, namesto osebnega stika s truplom pokojnika, se na pogrebih poslavljamo od neosebnih žar, tudi biti ob umirajočem doma ali v bolnišnici nam ni več blizu. Toda naša smrtnost spada k naši realnosti. Bit (tu-bit) je umrljiva prav zato, ker je časovna. V pariškem terorističnem pokolu smo se ponovno srečali z najbolj brutalno obliko smrti. Na dogodek se je odzval ves svet. Ves svet je bil šokiran nad nasilnostjo dejanja. Če zvedemo Heideggra s posameznika na kolektivno, lahko rečemo, da je v pričo dogodkov v Parizu, ves svet padel v stanje tesnobe, ki pa jo Heidegger razume kot najbolj pristno človeško izkustvo, saj tesnoba tu-bit privede pred resnico same sebe. Ko se torej tu-bit v stanju tesnobe sreča pred golim sebstvom, bodisi na osebni ali kolektivni ravni, lahko pride do prečiščenja umevanja samega sebe. To od nas zahteva določeno poglobljeno refleksijo, psihološko opazovanje, o katerem govori Nietzsche, kdo smo mi sami, kje smo in kam smo namenjeni. Vse to pa se po Heideggru dogaja v odnosu tu-biti do svoje lastne smrti, ki ni, kakor je mislil Epikur, nekaj, kar šele mora priti, temveč je že danes tu in sicer kot najbolj skrajna možnost, od katere so odvisne vse druge naše možnosti. Zato je teroristični napad v Parizu za Evropo možnost, da v stanju svoje tesnobe, v soočenju s svojo lastno minljivostjo začne svoje možnosti udejanjati v drugačnem obzorju in spremeni smrt v gonilo življenja in ga zaživi v celoti.

In videli boste Sina človekovega!

ISIS-Released-Map

V dneh od „usodnega“ avgusta, ko sem na tviterju, tik pred invazijo „beguncev“ v Evropo zapisal, naj se jim dovoli približevanje na petsto metrov od meje, kar jih gre bližje, naj se jih (če bi bilo to potrebno) postreli, ne glede na to, ali gre za muslimane, kristjane, ženske, otroke, starce, ipd., zaradi česar se je nad mano zgrnila cela plejada obtožb in grobih medijskih in drugačnih napadov, pri čemer mi je Združenje novinarjev in publicistov odvzelo Meškovo priznanje za posebne medijske dosežke (2013) in sem ostal brez članstva v stranki SDS (prav po udbaško se je zrolalo namreč Občinskemu odboru SDS Tržič zaradi notranjega obračunavanja s političnimi nasprotniki), znani intelektualni vakuum slovenske publicistike Boštjan M. Turk pa je na POP TV označil moj predlog reševanja krize (Evrope!!!) celo za „genocidne težnje“, se kaže, da sem žal ponovno imel prav. Zato teroristični napad v Parizu za tiste, ki smo vedeli, s kom imamo opravka, ni niti najmanjše presenečenje, temveč je logična posledica vsega dogajanja.

Savdska Arabija in Katar sta vse te množice ciljno usmerila v Evropo, saj je temeljna islamska težnja po tem, da zavojujejo Evropo stara že vse od začetka islama kot takega. Prav tako pa so po arabskih oz. islamskih državah, kot je pred leti svaril že p. Peter Vrabec, ko je v teh državah delal kot prevajalec in se naposlušal pridig v njih mošejah, o zavojevanju in osvojitvi Evrope pridigali že vsaj pred več desetletji. Danes se brilijanten načrt takšnega osvajanja našega starega kontinenta izvaja. A Evropska politika je (edini, ki je od začetka resno jemal moja svarila, je bil madžarski premier Viktor Orban) ob vseh teh jasnih znamenjih še vedno zaslepljena od strahu pred očitki o fašizmu, nacizmu, zaslepljena od zlaganega sijaja demokracije in človekovih pravic. Celo tako zaslepljena, da se v stanju popolne vojne, na primer Slovenija sprašuje, kdaj in v kakšnih primerih policija lahko uporabi strelno orožje ter se pojavi problematizacija oborožitve vojske na naših mejah, na katerih se izvaja biološki napad na Evropo. Ne slepimo se; ti „begunci“ so okupator. So dehumanizirana, organizirana horda barbarov, ki pod okriljem Savdske Arabije in Katarja kot človeško (biološko) orožje, izvajajo zavojevanje naivne stare celine. Proti orožju pa se ponavadi branimo z orožjem, sicer smo izgubljeni.

Situacija, v kateri smo, zahteva postavitev vprašanja – zakaj smo tu, kjer smo? Kdor je bil danes pri sveti maši in je poslušal Božjo besedo in evangelij, je lahko dobil jasne odgovore, ki kažejo znamenja časov. Jezus namreč v današnjem evangeliju (Mr 13, 24-32) napoveduje veliko stisko, ko bo sonce otemnelo in luna ne bo več dajala svoje svetlobe. Da bodo zvezde z neba in se majale nebeške sile. Simbolika je več kot jasna in aktualna danes. Velika stiska pomeni hudo gospodarsko-finančno krizo, po kateri bo sonce otemnelo. V Evropi je krščanstvo otemnelo, kajti Ustava EU ni hotela priznati krščanstva kot enega dveh stebrov na katerih sloni evropska civilizacija. Evropa se je s krizo in prihodom „beguncev“ zelo zamajala, znamenje Evrope pa so prav nebeške sile, dvanajst zvezd. Toda Božja beseda daje obilico tolažbe. „In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo,“ (Mr 13,26) nadaljuje evangelij. In res. Že se dogaja, da na Bližnjem vzhodu mnogi muslimani množično prestopajo v krščanstvo. Treba je vedeti, da je vsakršni pogrom nad krščanstvom v zgodovini bil vnaprej podpisan poraz napadalca. V tem primeru islama, ki s krvjo krščanskih mučencev seje seme novih kristjanov. Slava Sina človekovega se razodeva. In v Sinu človekovem je edina rešitev tudi za stari kontinent. Jezus namreč v evangelijih ob začetkih svojega javnega delovanja kliče k spreobrnjenju (gr. metanoia) in veri v evangelij (prim. Mr 1,15) in poudarja, ko ozdravlja in izganja demone, da je vera tista, ki rešuje (prim. Mt 9,22;Mt 15,28; Mr 5,34; Mr 10,52; Lk 7,50; Lk 8,48; Lk 17,19; Lk 18,42). Vera v Jezusa Kristusa, ki je edina pot, resnica in življenje, nihče pa ne pride k Očetu, razen po Jezusu Kristusu (prim. Jn 14,6).

Prestop torej k radikalnemu krščanskemu realizmu in opustitev vsakršne romantične iluzije o krščanstvu, demokraciji in človekovih pravicah. Preskok od zgolj „ora“ k benediktinskemu „ora et labora.“ Psalmist nas namreč spomni, da Bog ne bo “svojemu svetemu (ne boš) dal gledati trohnobe.“ (Ps 16,10)

Je morda vendarle čas za Kanta?

Angela Merkel je odlična političarka. O tem ni dvoma. A se zgodi, da tudi odlični ljudje včasih kakšno stvar resno zajebejo. In Angela Merkel je tokrat resno zajebala. Do fundamenta.

Seveda govorim, kot že v nekaj zadnjih svojih spisih, o odnosu do migrantske krize, ki se kot fenomen vse bolj kaže v smeri popolnega razkroja Evrope oz. invazije te utrujene stare in senilne gospe s strani vitalnih mladih Mohamedovih vojščakov. Da so begunci, so dejali, in Merklova je prva pokleknila pod težo tako opevanega evropskega humanističnega duha, ki je v teh dneh vse prej kot duh nečesa dobrega, ampak bolj duh, ki nas je uklenil v nekakšne satanove verige iz katerih se nikakor ne moremo rešiti. Z izjemo Madžarske, katere premier Viktor Orban zoper islamizacijo Evrope bije osamljeno bitko.

A kot rečeno, stvar se kaže povsem drugačna, kot je bila mnogim videti na prvi pogled. Tako (samo)opevani ubogi begunci so iz dneva v dan, na mejah naših sosednjih držav postajali vse drugo, kot zgolj ubogi begunci. Izgredi, kot so bili napadi na policiste, civiliste, obmetavanje s kamenji, uničevanja, umori, posilstva in drug kriminal, so eskalirali tudi v notranjosti Evrope, kot je bilo v Nemčiji, Švedskem, Franciji, itd. Napovedi ISIS o tem, da imajo v Evropi infiltrirano več tisoč glavo množico svojih ljudi, ki samo čakajo na njihovo povelje, se je začelo kazati kot resnega upoštevanja vredno svarilo. Še več, v zadnjem času iz Nemčije prihaja vse več informacij, da se stanje močno zaostruje, da imajo Nemci priseljencev poln kufer in da je situacija že povsem na meji državljanske vojne. Stanje, ki ga je, bodisi zaradi svoje krščanske vneme po ljubezni do bližnjega (seveda s povsem samosvojo interpretacijo te ljubezni), bodisi zaradi sledenja svojim gonom (vsaj teoretične ekonomske in demografske koristi za Nemčijo), zakuhala Merklova. Stanje, ki se vsekakor ne bo dobro končalo, če bo šlo tako naprej. Namreč s tem, ko se Evropa hoče izogniti konfliktu z muslimani, ali se le-tega boji, je mirno reševanje krize, ki jo obravnavamo, vse manj verjeten scenarij, temveč se nam kot vse bolj verjeten scenarij kaže nujnost zavzetja določenega stališča. To pa bi pomenilo resen spopad med civilizacijo in barbari. V tem pa se lahko zgodi celo najhujše. Kot je namreč v teh dneh poročal nemški novinar, ki je deset dni preživel med borci ISISa, Jürgen Todenhöfer, ISIS že načrtuje jedrski holokavst na Zahodu. Med tem pa se različni politični organi na svetovni ravni obnašajo prav nonšalantno, čemur pritrjujejo tudi marsikateri mainstreem kristjani iz vrst Katoliške Cerkve in se obnašajo, kot da se 11. september ne bi nikoli zgodil.

Toda 11. september se je zgodil in to že leta 2001. Vse od takrat pa si razne politične moči zatiskajo oči in po nojevsko tiščijo glave v pesek ter s tem služijo nesvobodi svojim gonom. 11. september je tudi povsem spremenil krščansko percepcijo gledanja na svet. Ne v smislu kakršne koli ukinitve tradicije in učenja Cerkve, temveč v smislu utrditve njenega učenja. Dogodek je namreč sprožil tretjo svetovno vojno, ki pa se nič več ne bije po standardnih in stoletja znanih načelih, temveč se bije preko terorizma in odgovora nanj. Človeštvo je ponovno zdrknilo iz umetne tvorbe civilizacije v, kakor formulira Hume, naravno stanje vojne vseh proti vsem. To pa v zavest prikliče znani nauk Cerkve, ki sta ga formulirala dva največja misleca v zgodovini cerkvene miselnosti, sv. Avguštin in sv. Tomaž Akvinski. Govora je o tako imenovani pravični vojni (bellum iustum), ki pomeni zakonito obrambo z vojaško silo, katere definicijo strnjeno najdemo v 2309. točki Katekizma Katoliške Cerkve. Ta pravi, da se teža odločitve za takšno zakonito obrambo z vojaško silo podreja strogim pogojem nravne legitimnosti. Za to pa je potrebno, da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in neučinkovita, da se združi več resnih pogojev za uspeh ter da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Pri tem katekizem dodaja, da ima moč modernih sredstev razdejanja zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja. Z napadom na newyorška dvojčka so bili izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji, ki nam narekujejo nujnost obrambe pred islamsko invazijo.

Da pa bi se to zgodilo, je najprej potrebno stvari izpeljati, kot predlaga znani kantovski filozof Jürgen Habermas, namreč premik iz nonšalantnosti anglosaksonskega utilitarizma k racionalnosti. Problem svetovnih političnih institucij namreč predstavlja prav problem, da ne delujejo na ravni racionalnosti, ampak na podlagi interesov. Tako imamo v Združenih narodih situacijo argumentov politične moči, ki je polarizirana predvsem na Rusijo in ZDA, zato habermasovska formulacija komunikacije umnih z umnimi ne vzdrži, saj se za kaj takšnega iz vodenja politike moči ne more vzpostaviti pogojev komunikacije v kateri ni nadvlade enega nad drugim. To je po Habermasu možno zgolj tako, da tistemu, s katerim komuniciramo, priznamo njegovo dostojanstvo, ne glede na njegov položaj v družbi. Ker pa delovanja na polu racionalnosti ni, to ni mogoče, rezultat tega pa je stanje mirovanja oz. mlatenja prazne slame, pri čemer v primeru Sirije tako ZDA kot tudi Rusija trmasto vztrajata na svojem (Rusija vztraja pri podpori režima Bašarja al Asada, medtem ko ZDA vztrajajo pri tem, da mora al Asad spokati svoje kovčke in oditi s položaja).

Morda pa je vendarle nastopil čas za kopernikanski, ali bolje rečeno kantovski preobrat v delovanju svetovnih političnih institucij. Preobrat k svobodi njihovega delovanja. Preobrat k odpovedi svojemu utilitarizmu, to je, odpovedi svojim gonom in naslonitev na razum, katerega moč je poudarjalo tako opevano obdobje razsvetljenstva. Preobrat od politike in argumenta moči k politiki racionalne komunikacije. Je torej vendarle nastopil ponovni čas za Kanta? Odgovor je „da,“ sicer bo prepozno. Vprašanje, pred katerega nas je postavila Merklova se namreč glasi: Ali bomo preživeli mi, ali oni. Srednje poti nam, glede na izkušnje evropskih držav, ne dopušča.