Papež, kardinali in škofje bodo na sinodi spregovorili o družini

Kardinali in škofje se te dni pospešeno pripravljajo na izredno sinodo, ki bo govorila o družini. Sinoda se bo v Vatikanu začela v nedeljo dopoldne.

Papež Frančišek bo sinodo odprl s slovesnim bogoslužjem v baziliki sv. Petra. Sinoda bo potekala do 19. oktobra, ko jo bodo kardinali in škofje s Svetim očetom na čelu zaključili z bogoslužjem na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Papež Frančišek bo ob tem razglasil za blaženega papeža Pavla VI., ki je svetovno javnost razburil z zloglasno okrožnico Humanae Vitae, v kateri je odgovoril na pojav kontracepcije in zapisal kakšen je krščanski pogled na umetno uravnavanje spočetij. Ob tej priložnosti je v teh dneh spregovoril tudi predsednik organizacije Human life international Shenan Boquet, založba Družina pa je predstavila knjigo Božji načrt za naju. To je nova izdaja okrožnice Humanae Vitae, s čimer želijo okrožnico ponovno oživiti, da ne bi ostala zgolj Cerkveni dokument, ampak bi ponovno zaživela tudi med slovenskimi katoličani.

Kakor poročajo številni mediji, pa je pred sinodo o družini v visokih cerkvenih krogih precej vroče. Predvsem se je med kardinali in škofi odprla fronta zoper kardinala Walterja Kasperja. Ta namreč zagovarja možnost, da bi ločeni in ponovno poročeni pod določenimi pogoji lahko prejemali sveto obhajilo. Temu številni pomembni kardinali nasprotujejo in branijo dozdajšnjo prakso Cerkve do ločenih in ponovno poročenih, ki, če s svojimi novimi partnerji živijo v spolnem razmerju, ne morejo prejemati svetega obhajila. Kardinal Kasper je ob tem v intervjuju za Il Mattino dejal, da nekateri na tej sinodi hočejo ideološko vojno in da je Cerkveni nauk odprt. To stališče kardinala Kasperja je blizu stališču, ki ga je eden izmed vidnejših slovenskih teologov zapisal na enem izmed spletnih omrežij, češ, kdo smo mi, da bi sodili tiste, ki se jim zakon ni posrečil in so ločeni ter da jim ob tem še branimo Božjega zdravnika v zakramentu evharistije.

Toda problem dosedanje prakse Cerkve ni v tem, da bi kdo komu branil prejemanje svetega obhajila. Cerkev namreč nikoli ni nikogar obsodila na kar koli, saj se strogo drži znanega svetopisemskega načela ne sodi, da ne boš sojen. V tem oziru Cerkev (to smo mi vsi kot občestvo vernih), nikakor ne obsoja tistih, ki se jim je zakon „ponesrečil“. Prav tako Cerkev nikomur ne brani in ne prepoveduje prejemanja svetega obhajila, saj ga lahko vsakdo prejema po mili volji. Cerkev s tem, ko priporoča, naj se ločeni in ponovno poročeni (torej tisti in zgolj tisti, ki živijo v spolno aktivnih zvezah, ali po domače rečeno, ki seksajo s partnerjem, ki ni njihov mož (prim. Jn 4,17-18)) ne udeležujejo prejemanja svetega obhajila, kaže svojo neizmerno skrb za duše teh ljudi, saj jih hoče obvarovati pred nevrednim prejemanjem obhajila, ki je pregrešitev nad Gospodovim telesom in krvjo. Kdor pa se nevredno udeležuje prejemanja svetega obhajila, pa je in pije svojo obsodbo. (prim. 1 Kor 11, 27-34)

Nevarnost sinode, ki bo govorila o družini je v tem oziru velika. Namreč, kaj lahko se zgodi, da bi prevladala struja, ki bi modernizirala dosedanjo prakso Katoliške Cerkve v povezavi s podeljevanjem svetega obhajila ločenim in ponovno poročenim, ki ne živijo v spolni vzdržnosti s svojimi novimi partnerji. To pa bi lahko pomenilo nekakšen vatikanski napad na družino, oz. še več, napad na svetost zakramenta svetega zakona, kar pa je že zelo blizu cilju, ki ga imajo LGBT aktivisti, kakor je, po poročanju spletnega portala Webtribune, priznala svetovno znana novinarka in publicistka, sicer tudi lezbijčna aktivistka, Maša Gesen, prav uničenje družine.

Toda, ker gre pri sklepanju zakonske zveze za zakrament, zakramenti pa izvirajo iz Jezusove smrti na križu, tako upravičeno verjamemo, Bog zakramentov tako ali drugače ne bo pustil predrugačiti. Lahko se sicer zgodi, da bi škofje in kardinali mimo Božjih zakonov sprejeli človeške odločitve, toda tudi če se to zgodi, bo Bog našel drugačno rešitev, saj Njegov Duh veje kjer hoče. To pa ne pomeni, da z morebitno odločitvijo po modernizaciji stalne prakse Cerkve v zvezi s prejemanjem obhajila ločenih in ponovno poročenih, ki ne živijo v spolni vzdržnosti, ne bi bilo narejene ogromno duhovne in družbene škode. Zato v zvezi s tem vidim preprosto rešitev. Takšni pari naj čim prej vložijo vlogo za ugotavljanje ničnosti zakona. Če se ničnost zakona ugotovi, naj čim prej skleneta zakrament svetega zakona. Vkolikor pa se ničnost zakona ne ugotovi, pa ostaja pri takšnih parih, ki s svojimi novimi partnerji ne živijo v spolni vzdržnosti, dejstvo, da živijo v grehu prešuštva, zatorej se jim prejemanje svetega obhajila v dobro njihovih duš, še naprej odsvetuje.

Kapljica strupa

Za nami je že 33. Stična mladih, vsakoletni festival katoliške mladine. Festival, ki ga požrtvovalno skoraj celo leto pripravljajo številni mladi prostovoljci in animatorji pod okriljem društva Slovenske katoliške mladine (SKAM). V sam festival je z njihove strani vloženega veliko truda, kar je občudovanja vredno. Mladi radi prihajajo na ta festival. Tam je veliko dobrega, veliko priložnosti, da mladi dobijo dobre duhovne hrane preko številnih pričevanj, delavnic, medsebojnih srečanj, spovedi, adoracije, molitve, slavljenja in rajanja pred Gospodom. Seveda pa je osrednji dogodek sveta maša, ki jo je letos daroval koprski škof Jurij Bizjak.

Seveda se ob vsem tem na festivalu Stična mladih najdejo anomalije, kot so alkohol, droga in seks, čigar vse priča sem bil avtor teh vrstic, toda stvar so se na tem področju začele obračati na bolje leta 2008, ko je skupina animatorjev pod vodstvom zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca patruljirala po ulicah Stične in poskrbela za t.i. „outsiderje“ festivala. Da se vse ne da rešiti v enem „šusu“, je jasno. Zato gre za trud z mladimi, ki se še iščejo, vsa pohvala organizatorju. Ponavadi sem, kljub tem anomalijam, s festivala, ki je v preteklosti dobil ime krščanski rock Otočec, prišel dobre volje in duhovno dovolj dobro obogaten. Letošnja Stična pa me je presenetila, in sicer na izredno negativen način. Kljub izredno bogatemu in lepemu duhovnemu programu, ki je mladim nedvomno dal ogromno duhovnega bogastva, sem se vprašal po krščanski primernosti dela dogajanja na festivalu. Gre namreč za del, ko je Stično na povabilo (!) organizatorja obiskal predsednik države Borut Pahor. Marsikatero nekritično oko bi temu dejanju ploskalo, tako kot je ploskalo udeležbi nekdanjega predsednika Danila Türka na neki skavtski prireditvi pred leti, prav tako na povabilo (!) organizatorja. Vkolikor bi se Pahor na festivalu pojavil samo od sebe, kot eden izmed sedem tisoč gostov, bil med njimi enak med enakimi, tega sploh ne bi problematiziral, če pa bi ob tem najavil še svoje pričevanje o tem, kako želi postati kristjan in pričevanje o svojem spreobrnjenju, pa bi bil prvi, ki bi mu za to javno čestital in mogoče zanj zaklal pitano tele in priredil veliko zabavo ob vrnitvi izgubljenega sina. A žal se ni zgodilo nič od tega in stroški morebitne zabave so mi bili prihranjeni. Na žalost.

Problematiziranje Pahorjeve navzočnosti pa je nujno, predvsem z vidika pastoralne skrbi za mlade v Stični in z vidika primernosti Pahorjeve navzočnosti na katoliškem (!) festivalu po povabilu (!) organizatorja. Kot že rečeno, nekritično oko bi takšno potezo organizatorja in Pahorjev sprejem vabila označil za simbol tega, da je Cerkev nadstrankarska, da gre pri tem za dialog z drugače mislečimi, za korak k spravi, izraz krščanske ljubezni, itd. Toda takšni argumenti ne zadovoljijo in ne odgovorijo na resnost pomislekov o primernosti Pahorjeve navzočnosti na festivalu Stična mladih. Pri tem vprašanju namreč ne moremo mimo splošnih družbeno-civilnih norm in etičnih vprašanj. Naša država se namreč nahaja v splošni gospodarsko-finančni krizi, ki je zrasla na temelju splošne moralne krize. Kot je znano iz psihologije, ima vsaka kriza svoj prvotni vzrok v nekem preteklem, ponavadi oddaljenem času. Zato je potrebno najti ta vzrok, ga pozdraviti, šele nato lahko zaživimo uspešno sedanjost za boljšo prihodnost.

Vzrok sedanje krize v Sloveniji je vsekakor umik vladajoče povojne komunistične nomenklature od splošnih civilizacijskih (antropoloških) moralnih norm, kar je rezultiralo v 600 evidentiranih povojnih množičnih grobiščih, totalitarnem režimu, zatiranju in pobijanju drugače mislečih in kristjanov, zatiranju Cerkve, bogoskrunstvu, itd. Ker teh travm vse do danes nismo razrešili, smo se znašli v krizi vrednot, stanju brezbrižnosti in apatije, medtem, ko dediči teh, ki so takšno stanje povzročili v preteklosti, ostajajo na vodilnih položajih. Na formalno najvišjem položaju v državi iz omenjenih krogov, je prav predsednik Pahor, ki tako kot nekdo, ki se idejno niti formalno ni nikoli distanciral od preteklih zločinov njegovih prednikov, ter kot nekdo, ki javno zagovarja homoseksualne poroke, umetni splav, evtanazijo, umetno oploditev, itd. jasno nasprotuje krščanskemu nauku in že kot znana javna oseba „in persona“, torej s samo svojo pojavnostjo, to kar je o njem znano, tudi sporoča. Ta sporočilnost pa je za katoliške razmere strašljiva, saj vemo, kaj pravi Jezus o pohujšanju (prim. Mt 18,6). Zato menim, da je bilo z zgoraj navedenih razlogov vabilo predsedniku Pahorju za udeležbo na katoliškem mladinskem festivalu popolnoma zgrešeno in nepietetno s strani organizatorja.

Prav to je bil tudi razlog, da sem v preteklih dneh sprožil peticijo za ukinitev katoliškega festivala Stična mladih. Zakaj takšen provokativen naslov in vsebina peticije? Ne zato, ker bi bil sam res za ukinitev takšnega festivala, temveč zato, ker sem želel s tem sprožiti ostro polemiko o zadevi Pahor v Stični. Žal se ob tem ni razvila racionalna razprava, ampak razprava polna čustvenih in žolčnih odzivov, ki predvsem kažejo na ubogo stanje duha v slovenski Cerkvi in pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in ljubezni celo do te mere, da mnogi katoličani ali celo duhovniki avtorju teh vrstic grozijo z večnim pogubljenjem in „batinami“.

Zgodilo se je tudi, da je o tem potekala klepetalnica na (domnevno) katoliškem radiu Radio Ognjišče, kjer so se, posebej pa še voditelj klepetalnice in urednik informativnega programa Alen Salihović, potrudili popljuvati avtorja teh vrstic, sicer njihovega nekdanjega sodelavca. V klepetalnici se je tako Salihović med drugim skliceval na papeža Frančiška, ki veliko poziva k medsebojnemu dialogu in ga zlorabil v namen prikazati kako nekrščanski in nedialoški naj bi bil pisec teh vrstic. A tako Salihović, kot tudi Radio Ognjišče pri tem, ob dejstvu, da pred vsakimi volitvami, v pravilih soočenja zapišejo prav to, kar je bilo temeljno vprašanje moje peticije (ta je medtem že umaknjena s spleta) in je temeljno vprašanje te moje kolumne, namreč da lahko na radiu svoje programe predstavijo samo tisti kandidati in stranke, ki ne nasprotujejo krščanskemu nauku, prej kot resni, izpadejo nekredibilni in hinavski.

pravila_soocenje_ro

In drža Radia Ognjišče – ne v njihovi hinavščini, temveč v tem, da na soočenja ne vabijo kandidatov in strank, ki kakor koli nasprotujejo krščanskemu nauku – bi morala biti drža nas vseh. Prvi kristjani prav tako na svoje shode niso vabili poganskih rimskih cesarjev, saj so vedeli, da je še tako dobra juha, ki je sestavljena iz nešteto milijard okusnih kapljic lahko smrtno nevarna, če ji dodamo samo eno kapljico močnega strupa. Pokojni milanski nadškof, kardinal Martini je v svojem psimu, ki ga lahko preberemo v knjigi Zapor brez zidov, zapisal, da je izraz krščanske ljubezni včasih tudi to, da nekomu zaloputnemo vrata pred nosom, ali kakor je zapisal apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom: „Izločite hudobneža iz svoje srede!“ (1 Kor 5,13)

Vesela novica, kar pomeni beseda evangelij (gr. Euangelion) ob vsem tem pa je, da zgoraj omenjeni, ki pljuvajo in grozijo niso ustanovitelji Katoliške Cerkve, ampak jo je ustanovil Jezus Kristus. Tako tudi ni končna sodba njih, ki pljuvajo in grozijo, temveč bo Kristus sodil žive in mrtve. Bogu hvala!

Ne sodi, da ne boš sojen

Naslovni stavek nas tako kristjane, kot pripadnike različnih religij pa tudi nevernike, velikokrat zadane v različnih diskusijah in življenjskih situacijah. Predvsem kristjani velikokrat naletimo na očitek, bodisi od svojih bratov in sester v Kristusu, bodisi od zunanjih ljudi, naj ne sodimo, da ne bomo sojeni. In povprečen kristjan se zaradi strahu Božjega ob teh besedah zdrzne in otrpne. Seveda v dejstvu, da tako tisti, ki je te besede izrekel, kot povprečni kristjan, razumeta zgolj popolnoma zgrešen pomen teh besed.

Zgrešeno pojmovanje se zgodi predvsem dejstvu nerazumevanja različnosti pojmov „soditi“ in „presojati“. Slednje, torej presojati, je dolžan vsak kristjan. Pri presojanju gre namreč za t.i. razločevanje duha, o čemer govori ustanovitelj jezuitov sv. Ignacij Lojolski, razločevanje med tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je v skladu z nauki Jezusa Kristusa in Katoliške Cerkve in kaj ni ter končno razločevanje in spoznavanje Božje volje za nas same. V kategorijo presojanja oz. razločevanja duha tako sodi presojanje nekega dejanja, situacije ali osebe. V kategorijo sodbe, po kateri smo lahko sojeni sami, pa spada, da nekoga obsodimo na večno pogubo. V takšno kategorijo recimo spada obsodba nekoga, da mu niti Bog ne more več pomagati. Recimo nekomu, ki je zakrivil umor, spolno zlorabo otroka, odraslega, itd. Ker ga obsodimo, da za njega ni več rešitve, ga s tem obsodimo na večno pogubo. S tem pa dejansko obsodimo sami sebe, saj pokažemo s tem predvsem lastno nevero v Božje odpuščanje in v moč njegovega odrešenja. Če verjamemo, da Bog ne more več v ničemer pomagati našemu bližnjemu, potem isto verjamemo tudi sami zase. S tem pa izničimo tudi vso našo vero v Jezusa Kristusa, ki je dejal, da je on edina pot, edina resnica in edini, ki je življenje samo, saj nihče ne pride k Očetu, razen po njem. (prim. Jn 14,6) In kakor je dejal Jezus sam, kdor vanj veruje se mu ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že sojen. (prim. Jn 3,18)

V kontekstu te kratke razprave omenimo še besede papeža Frančiška, ki je nedolgo nazaj dejal, da gredo lahko v nebesa tudi ateisti. Ob tem so se nekateri fundamentalisti tako znotraj Katoliške Cerkve, kot tudi iz protestantskih ekleziastičnih skupnosti oglasili, češ kaj ta „bedak“ govori. Mnogi so o njegovih besedah razpravljali in dokazovali, da za to ni nikakršne svetopisemske podlage, papeža Frančiška pa zaradi tega razglasili kar za odpadnika od krščanstva in Kristusovega evangelija. Toda v tem primeru se zrcalita prav dve fatalni napaki, ki ju storijo zagovorniki papeževe apostazije od krščanstva. Prva je vsekakor nepoznavanje Božje besede. Ta najprej pravi, da je Kristus za nas vse, tako kristjane, kot pogane, trpel in umrl na križu, da bi po njem imeli večno življenje (prim. Jn 3,16) oz. prišli v nebesa. Poleg tega apostol Pavel v pismu Rimljanom piše, da vsi, ki so grešili brez postave, bodo brez postave pogubljeni in vsi, ki so pod postavo grešili, bodo po postavi sojeni. Sv. Pavel nadaljuje, da pred Bogom niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tist, ki postavo izpolnjujejo. Ob tem poganom, ki nimajo postave, priznava, da lahko po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, s tem pa dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih. Gre torej za njihovo vest, ki je Božji glas v vsakem človeku. In končno apostol Pavel konča, da bo Bog po Jezusu Kristusu sodil ljudi po tem, kar se skriva v njih. (prim. Rim 2,12-16) In druga fatalna napaka je prav ta, da zagovorniki papeževe apostazije od krščanskega nauka, odrekajo možnost nebes bližnjemu, torej sodijo o nečem, kar ni v njihovi pristojnosti, ampak je izključno v pristojnosti Boga samega.

Neronova poblaznelost

Da sta Janez Janša in Tone Krkovič že tri mesece edina politična zapornika v Evropski uniji, je stvar neronske blaznosti.

Ko sem si v teh dneh ponovno ogledal znamenito filmsko adaptacijo Sienkiewiczevega romana Quo vadis iz leta 1951, z Robertom Taylorjem in Deborah Kerr v glavni vlogi, sem se zgrozil. Film, ki odlično in zgodovinsko verodostojno prikazuje življenje prvih krščanskih skupnosti, je namreč na las podoben času v katerem se danes nahaja povprečni državljan Republike Slovenije. Še posebej me je v zvezi s tem v filmu fasciniral lik rimskega cesarja Nerona, ki ga je odlično odigral pokojni Peter Ustinov.

Obdobje preganjanja kristjanov, ki si ga je Neron privoščil v tako velikem obsegu, da ga Sveto pismo postavi v apokaliptične razsežnosti in ga, po razlagi nekaterih biblicistov, v številu zveri (666) poimenuje kar za inkarniranega Satana samega, torej Antikrista, namreč že vsaj od izbruha afere Patria leta 2008 zveni zelo domače. Ko je Neron zaradi pomanjkanja navdiha za svoje pesnjenje dal požgati Rim, kasneje pa, ko je videl, da se ljudstvo obrača zoper njega, da bi ohranil svoj položaj in cesarske privilegije, za svoje zločine okrivil kristjane, se je za nekaj let rešil pred gotovo smrtjo s strani preziranega, izkoriščanega in zatiranega rimskega prebivalstva.

Zadeva močno spominja na začetek afere Patria, ki jo je, kakor je nekaj tednov pred njenim izbruhom priznal kolumnist Aleksander Lucu, sproduciral njegov dober prijatelj Milan Kučan. Ta je bil po uspešni prvi Janševi vladi v nevarnosti, da izgubi absolutno oblast in vse privilegije, ki izhajajo še iz časov njegovega odkritega komunističnega udejstvovanja. Zato je, da bi vse to ohranil, začel z radikalnim neronskim preganjanjem osamosvojiteljev, predvsem s preganjanjem Janeza Janše in Toneta Krkoviča. Slednjega najbrž zato, da se Kučanu ne bi ponovila kakšna Manevrska struktura narodne zaščite. Nasilno preganjanje Slovencev, ki protestirajo proti njegovim spletkam, se je že pokazalo, saj se je nedavno nanje zgodil „spontani“ napad z granitno kocko, ki je spontan ravno toliko, kot so bile spontane vstaje začenši z zloglasno mariborsko, s katerimi je Kučan spodnesel Janšo s premierskega mesta.

Neronov konec v omenjenem filmu se začne, ko so njegovi preganjanci jasno, razločno in javno spregovorili o njegovih spletkah in pokazali na njegovo krivdo za požig Rima, tako denimo rimski vojskovodja, kot tudi prvak apostolov sv. Peter in ostali. Jasno, javno v obraz povedana resnica pa je tudi danes pot za osvoboditev Slovenije iz krempljev neronske blaznosti. Za to pa je prva poklicana prav Katoliška Cerkev na Slovenskem, najprej s tem, da opusti držo nemega „krščansko vzgojenega“ državljana, ki jo je odlično argumentirano ovrgel Gregor Čušin v svojem nastopu „Sveti Miklavž“, in se preko svojih škofov pridruži protestom odbora 2014 pred slovenskimi sodišči.

Spoved kot terapija proti depresiji

Slovenija že dolgo let uživa položaj rekorderke po številu samomorov na svetu. Konstantno namreč zaseda eno izmed prvih desetih mest v statistiki držav z največ samomori na leto.

Odgovornost za takšno stanje bi lahko pripisali splošnim družbeno-političnim dogodkom, ki pripomorejo k temu, da se povečuje brezposelnost, na ta račun pa je med nami vse več revščine. Prikovanost ljudi k odvisnosti od socialne podpore, ki je tako nizka, da ljudje životarijo, nesposobnost vlade, da bi zagotovila nova delovna mesta, kjer bi vsak zaslužil toliko, da ne bi potreboval socialne pomoči, močno pripomorejo k temu, da se med ljudmi vse pogosteje pojavljajo znaki depresije, ki v skrajnih primerih vodi v dejanja samomorov. In ne samo samomorov, tudi umorov, kot smo bili večkrat priča v letošnjem poletju. Slovenski oblastniki, ki se v večini še vedno napajajo iz duha komunističnega režima, tudi vedo, da je apatičnemu, revnemu in depresivnemu narodu lažje vladati, saj je takšen človek bolj vodljiv in ima manj energije in sposobnosti, da bi razmišljal s svojo glavo in na ta način ugotovil dejansko nevzdržno stanje v družbi.

Depresija danes velja za eno najbolj razširjenih duševnih obolenj na svetu. Velja tudi za bolezen sodobnega časa. Vendar to slednje ne drži povsem. Namreč depresija je bila poznana že od nekdaj. Ko beremo Sveto pismo, knjigo preroka Samuela, ki opisuje vzpostavitev Izraelovega kraljestva s prvim kraljem Savlom, vidimo, da je kralj Savel očitno imel depresijo. Takole namreč piše: „GOSPODOV duh se je umaknil od Savla in začel ga je mučiti zli duh od GOSPODA.“ (1 Sam 16,14) Hudi duh, kakor piše prerok Samuel, je začel kralja Savla mučiti po tem, ko se je ta oddaljil od Boga, ko je prekršil več Božjih navodil, ki mu jih je po preroku Samuelu sporočal Bog. Prerok Samuel je zato od Boga dobil besedo, da bo Savlu odvzel kraljestvo in ga dal drugemu, bolj primernemu izmed Izraelovih sinov. Tako se je tudi zgodilo. Preroku Samuelu je bilo naročeno, naj za novega kralja mazili Davida, Jesejevega sina, ki je bil med drugim znan tudi po svojem lepem igranju citer. In prav ta David je, preden je postal kralj, služil kralju Savlu, sprva kot nekdo, ki mu je z igranjem na citre lajšal depresijo.

Kot mnogi, ki jih danes muči hudi duh depresije, se tudi kralj Savel v svoji stiski ni obrnil na Boga, temveč je v svoji prevzetnosti in ignoranci vse bolj obračal hrbet Bogu, s tem pa se je podal na pot nesreče in žalostne smrti. Ta prevzetnost in ignoranca se danes kaže v vse večji množici strokovnjakov, ki na vse možne načine skušajo pomagati bolnikom z depresijo, a jim to bolj slabo uspeva, saj jim ne morejo, niti jim ne znajo pomagati. Samomori zaradi depresije pa se vse bolj stopnjujejo. Kristjan pa ve, kje je njegovo zdravilo za duha in telo. To je spovednica, kjer Gospod Jezus Kristus ozdravlja od vseh bolezni na telesu in na duhu. Zato je spovednica, ali bolje, zakrament sprave, temeljna in najboljša pot za ozdravitev od mučenja hudega duha depresije.

Projekt Hitler (drugi del)

groznje_trzican_sds

Ni še minilo dve leti od moje razvpite kolumne z naslovom Projekt Hitler ( http://erlah.net/2012/12/13/projekt-hitler/ ), kjer sem do potankosti popisal identičnosti v družbeno-političnemu stanju v času vzpona Hitlerjeve NSDAP v Nemčiji in času naših „ljudskih“ vstaj na prehodu med letoma 2012 in 2013.

Vzpon zla

In izkazalo se je, da sem takrat imel prav. Iz vstajniških gibanj, ki so imela za nalogo zgolj zrušiti vlado Janeza Janše, po padcu njegove vlade pa so vstajniška gibanja pričakovano potihnila, je nastalo kar nekaj vstajniških strank. Med njimi stranki IDS in Solidarnost. Nekatere izmed teh strank so se kasneje združile v tako imenovano Združeno levico, ki ji je na letošnjih državnozborskih (vnaprej prirejenih) volitvah uspelo priti v Državni zbor. Kot, da se Slovenci iz zgodovine nismo ničesar naučili, se zaradi uvrstitve takšne ekstremistične skupine v naš hram demokracije, nihče ni vprašal, kako je to mogoče in kakšne posledice lahko to prinese za našo državo. Ko se je v nemški Bundestag uvrstila Hitlerjeva NSDAP, Nemci tega niso problematizirali. In čez nekaj časa so dobili nacistično diktaturo. Edini, ki sem ga slišal (morda se motim), da je problematiziral uvrstitev Združene levice v Državni zbor, je bil filozof Ivo Kerže, in sicer na shodu pred Državnim zborom, ki ga je Odbor 2014 organiziral prvega avgusta letos, ko se je v parlamentu odvijala ustanovna seja novega sklica parlamenta in se je na njej odločalo tudi o poslanskem mandatu Janeza Janše. Kerže je v svojem govoru povedal, da je slovenska situacija na las podobna tisti španski tik pred vzpostavitvijo Francovega režima. Opozoril pa je tudi na nevarnost izbruha državljanske vojne. Toda s slednjim se ne gre strinjati, saj v Sloveniji državljanska vojna dejansko divja vse od prve žrtve komunističnega režima na naših tleh, se pravi že več kot 70 let, le da se že nekaj časa ne bije več z orožjem, toda očitno je tudi to le še vprašanje časa, če se bo projekt Hitler nadaljeval. Da ima prvo vlogo pri projektu Hitler, čigar glavni element je bil odstranitev vodje opozicije Janeza Janše v zapor za vsako ceno, nekdanji predsednik Milan Kučan, je nedvoumno. Mnogi so ga (med njimi tudi pisec teh vrstic) videvali se sprehajati v okolici sodišča ravno v najbolj pomembnih trenutkih odločanja v zadevi Patria. Da ne govorimo, da je bil celoten scenarij zadeve Patria prav njegov, kar je nekaj tednov pred izbruhom te afere, priznal tudi kolumnist Nedeljskega Dnevnika in dober Kučanov prijatelj, Aleksander Lucu. Toda odstranitev Janše za vzpostavitev diktature v Sloveniji ni dovolj. Potrebno je bilo odstraniti tudi generala Toneta Krkoviča, čigar vzpostavljanje Manevrske strukture narodne zaščite ima Kučan še kako v slabem spominu, saj je prav to preprečilo, da Slovenija ni ostala del Jugoslavije, kakor si je želel boter iz Murgel.

Garjavi podporniki SDS

Verjetno pa Kučan ni računal, da bosta oba njegova politična zapornika dobila tako močno in vztrajno podporo v obliki odbora 2014. Zato se je ponovno, kot že nič kolikokrat, vklopila propagandna mašinerija, ki je poskrbela za širjenje raznih insinuacij, lažnih afer in demoniziranje članov odobra in ljudi, ki vsakodnevno prihajajo izražati podporo Janši in Krkoviču, prav tako pa protestirati zoper kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi Ustave RS, na naših sodiščih. Vsa ta lažna podtikanja, na več kot dvajset let podlage, so pripeljala celo do tega, da je neznanec v maniri spontanih ljudskih vstaj, v minulih dneh med protestnike zalučal celo granitno kocko. Propagandna mašinerija demonizacije opozicije in slovenske pomladi ter osamosvojitve očitno deluje brezhibno. Nedolgo nazaj je namreč tednik Demokracija objavil fotografije, kjer je na enem izmed stanovanjskih blokov bila nalepka z logotipom stranke SDS, ki je bil prečrtan, spodaj pa je pisalo „Tebi vstop prepovedan.“ Torej enako, kot včasih v kakšnih frizerskih salonih in trgovinah v času nacistične Nemčije, kjer so visele nalepke z napisom „Judom in psom vstop prepovedan.“ Tako, kot so nemški nacisti smatrali Jude za garjave, se vse bolj takšno ozračje v Sloveniji s strani kontinuitete zločinskega komunizma, ustvarja pri nas zoper pripadnike stranke SDS.

Sieg heil!

V ponedeljek, 8.9., ko je Odbor 2014 razširil shode pred vsa sodišča v Sloveniji – sam sem bil v Kranju, kjer sem shod tudi povezoval – mi je eden izmed udeležencev pripovedoval o pojavu apartheida v naši državi. Povedal je, da je v Kranju zelo spoštovan in priljubljen. Vendar je član stranke SDS. Ko ljudje to izvedo, ga neumno gledajo in ga sprašujejo: „Pa saj ti si normalen, kako to, da si v stranki SDS?“ Zgovorna pa je tudi naslovna slika pri moji današnji kolumni. Namreč je jasen dokaz, kako se nekaterim ob omembi stranke SDS in Janeza Janše – za to je seveda kriva komunistična propaganda – dobesedno omrači um in v trenutku postanejo nepismeni, napadalni, itd. Eden izmed članov tržiškega odbora SDS namreč že nekaj časa nosi s seboj transparent z napisom „SDS Tržičani“. To gre seveda nekaterim Tržičanom v nos. Njihovemu omračenemu umu v tistem trenutku ne pomaga jasna razvidnost, da na transparentu piše, da gre za cca. 300 članov tržiškega odbora stranke SDS, ne, oni trdijo, da transparent propagira – seveda v smislu sramote – celoten Tržič. Kot je razvidno iz fotografije, pa je fašistična drža do članov SDS, tako kot v času nacistične Nemčije do Judov, tudi v Tržiču že na tej ravni, da se članom stranke in njenim simpatizerjem, grozi celo z zažigom, zamaskrianim pretepom, ipd.

Več kot očitno je, da gredo stvari v Projektu Hitler v „pravo“ smer. Glede na vse bolj zaostreno dogajanje s strani Milana Kučana in njegovih oprod, se lahko vprašamo, ali je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do raznih deportacij simpatizerjev in članov stranke SDS in njihovo trpanje v plinske celice ali v nove rudniške rove in kočevska brezna. V svoji pesmi „Za svobodo očetnjave“ sem med drugim zapisal „v Rogu bi ponovno brate klali.“ Kot je bilo lani napisano v spornem grafitu na enemu od ljubljanskih trgovskih centrov, „Kristjani – klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013!“, vidimo, da ta želja obstaja. Bo prišla tudi v realnost? Prva granitna kocka je v člane odbora 2014 že priletela. Projekt Hitler „Sieg Heil!“

Kronologija Kučanove osebne tragedije

537514_10200215221764249_1921036738_n

1. Z aretacijo četverice JBTZ se želi znebiti Janeza Janše. Ni mu uspelo, zadeva pa je še sprožila osamosvojitvene postopke za Slovenijo.

2. Z litostrojsko stavko začne komunistična partija dobivati opozicijo. Tudi to začne slabiti moč partije.

3. Slovenija se po zaslugi osamosvojiteljev, med katerimi je najzaslužnejši Janez Janša, osamosvoji od Jugoslavije, kar je bila Kučanova najhujša nočna mora, saj izgubi veliko ozemlje, kot prvi naslednik diktatorja Tita.

4. Kučan se mora politično na zunaj na novo opredeliti. Postane “demokrat”, kot predsedniški kandidat pa zamrzne strankarsko knjižico.

5. Kučan naredi Janeza Drnovška, da bi kot predsednik republike obdržal politično moč tudi preko vlade RS.

6. Kučanu se čez nekaj let Drnovšek začne upirati, saj hoče prevzeti primat na SLO “levici”.

7. Kučanu se v tem času zgodi padec Drnovškove vlade in pol leta desne vlade Andreja Bajuka.

8. Drnovšek še vedno nevaren Kučanovi oblasti. Kučan začne delati Antona Ropa.

9. Anton Rop se izkaže za nezadovoljivega človeka za Kučana.

10. Kučanov spopad z Drnovškom še traja, toda Kučanu nekako uspe v tem boju.

11. Kučanu se v tem času zgodi prva Janševa vlada.

12. Janševa vlada ogrozi obstoj Kučanove absolutne oblasti tako na političnem, kot ekonomskem področju.

13. Janševa vlada doseže članstvo v EU in NATU, kar je druga Kučanova najhujša nočna mora.

14. Janševa vlada se izkaže za izredno sposobno, statistike v pozitivnem smislu ponorijo, kar je za Kučanovo oblast skoraj smrtno. Poleg tega Janša še odlično vodi Evropsko unijo, kot predsednik Evropskega sveta.

15. Kučan naredi Jankovića.

16. Kučan si izmisli veliki pok s Finske, saj po tako “brutalni” vladi do njegove vladavine, ne misli stvari več prepuščati naključju.

17. Kučan naredi Pahorja.

18. Pahorjeva vlada dosledno izvršuje Kučanove ukaze.

19. Pahor se izkaže za nesposobnega.

20. Pahorjeva vlada pade.

21. Kučan še enkrat naredi Jankovića.

22. Janković zmaga na volitvah. V Murglah pijejo šampanjec.

23. Kučanu se zgodi “incident” Janković; nesposobnost oblikovanja vlade.

24. Kučanu se zgodi Janez Janša že tretjič…

25. Kučan naredi “spontane” “ljudske” vstaje.

26. Janševa vlada pade.

27. Kučan naredi Alenko in umakne Jankovića.

28. Alenka se izkaže za neobrzdano lutko.

29. Kučan pošlje Janšo v zapor že drugič.

30. Kučan strmoglavi Alenko, ker ga ogroža in naredi Cerarja in za vsak slučaj še Združeno Levico – ziher je ziher.

31. Kučan (po)naredi volitve in Cerar “zmaga” na volitvah.

32. Kučanu se dogaja Odbor 2014.

Torej, Kučan ima večino časa praktično nesrečno in tragično politično življenje – vendar, največja sreča v tej nesreči in tragediji pa je – da je obdržal svojo diktaturo!

Reševanje vojakinje Alenke ali kako izstopiti iz Evropske unije

ideja

Ko je bila Alenka Bratušek še pred nedavnim premierka, je v intervjuju za CNN dejala, da Slovenija ne potrebuje denarja, ampak potrebuje čas.

Za Bratuškovo lobiral „Slovenski Stalin“

Danes je jasno, zakaj je Slovenija potrebovala čas. Pravzaprav, ne Slovenija, čas je potrebovala Bratuškova sama. Kot je znano, se je zaton vladanja „mame Drakule“ izpod Alp, začel kmalu po njenem nastopu. Nekdanja premierka se je bolj kot po svoji sposobnosti vladanja in obvladovanja finančno-gospodarske krize, izkazala po ostrem jeziku, pitju krvi slovenskemu narodu in nenehnemu ukvarjanju celo z desetletnimi domnevnimi napakami vlade Janeza Janše. Njena očitna arogantnost je bila očitno preveč tudi za prvega strica iz ozadja, Milana Kučana, ki dejansko kot nekakšen samodržec, vlada naši državi. Zato je bilo potrebno Bratuškovo strmoglaviti in na njeno mesto, tudi s strategijo pogoljufanih volitev, postaviti nekoga, ki bo bolj obvladljiv od „krvave grofice“. In na sceno je stopil bledolični in mehki Miro Cerar, Kučanova marioneta, ki bo bolj upogljiva in ubogljiva. Toda Bratuškova veliko ve. In prav lahko bi s svojim vedenjem zakulisnih mafijskih iger, ki se jih gre Forum 21, ogrozila absolutno vladavino botra iz Murgel. Zato je bilo potrebno Bratuškovi nameniti nekakšno „nagrado“. Tu pa je na sceno stopil „slovenski Stalin“, kakor je Gregorja Golobiča imenoval filozof prepisovalec Slavoj Žižek. Golobič je Alenki Bratušek ustanovil novo stranko in za njo lobiral v Bruslju, da bi postala nova slovenska evropska komisarka.

Partijsko ustvarjanje terena za izstop iz EU in Nata

Kot spremljamo te dni v naših medijih, če se te sploh še lahko tako imenuje, saj vse bolj, namesto vloge medijev, opravljajo naloge režimske propagande, so se pogovori o zasedbi funkcionarskih položajev v Uniji začeli. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je od treh kandidatov, ki jih je predlagala še vlada Alenke Bratušek, in sicer Tanjo Fajon, Karla Erjavca in Bratuškovo, na pogovore povabil prav nekdanjo premierko. Slovenska javnost je zaradi tega ogorčena celo do te mere, da postaja splošno mnenje o Evropski uniji vse bolj negativno. Ljudje se upravičeno sprašujejo, kako je mogoče, da je oseba, ki je popolnoma zavozila našo državo, sploh lahko kandidatka za evropsko komisarko, kaj šele, da bi to zares postala. A ob tem velja resno opozorilo! Reševanje vojakinje Alenke je lahko do potankosti sufisticirana gesta Kučanove partijske nomenklature, s katero bi ubili dve muhi na en mah – rešiti se Bratuškove kot problema grožnje partijski absolutni oblasti in pa sprožitev splošnega negativnega odnosa do Evropske unije, kar predstavlja ploden teren za izstop Slovenije iz Unije in Nata, kar so večne mokre sanje Kučanove partije. Zato je pri tem potrebno biti previden in ne reagirati na prvo žogo, saj gre prav s tem voda na mlin partiji. Slovenski adijo Evropski uniji pa bi pomenil v prevodu dobrodošlico Severni Koreji, s tem pa močno približevanje tudi ukrajinski situaciji, ko so na prodemokratične protestnike na ulicah streljali ostrostrelci. Prav od takšnega črnega scenarija pa nas rešuje članstvo v Uniji, pa naj bomo na Unijo še tako jezni. In dalje, če razmišljam malce provokativno, ali ni mogoče celo dobro, da bi Bratuškova pristala v Bruslju, kjer jo Evropa lahko močno drži za vajeti, kot pa da bi kot poslanka v Državnem zboru delala nadaljnjo škodo pri nas? Lahko bi, spet provokativno, celo dejal, da bi bila to likvidacija enega najhujših nasprotnikov demokracije in prosperitete naše države.

Mogherinijeva kot ruski problem

Bratuškova pa ni edini problem pri sestavljanju nove evropske oblasti. Tu je še kandidatka za visoko zunanjo predstavnico Evropske unije, Italijanka Federica Mogherini, ki velja za zelo prorusko usmerjeno političarko. V razmerah, ko Rusija poleg Kalifata Islamske države pomeni največjo grožnjo svetovnemu miru, in se bo morala Evropska unija glede Rusije jasno izreči in sprejeti bistvene ukrepe, in ob dejstvu, da so reakcije na Rusko ekspanzijo na Zahod, s strani predsednika ZDA Baracka Obame izredno medle, njeno imenovanje za visoko zunanjepolitično predstavnico Unije ni primerno, oz. bi bilo takšno imenovanje prava katastrofa.

 

Judeževi sinovi

Objavljam svoj govor z dne, 31.8.2013, pred Vrhovnim sodiščem, v sklopu aktivnosti Odbora 2014:

image

Spoštovani, ljubi Slovenci!
Dragi soborci za svobodno Slovenijo!
Dragi prijatelji!

Na dan najpomembnejšega dogodka našega naroda, na dan, ko smo Slovenci končno dobili svojo samostojno državo, je nekdo dejal: „Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.“
Ni bilo dolgo po tem, ko so rumeno sonce na modrem nebu zakrili netopirji, vrane in jastrebi. Ti so se razbohotili na našem nebu, kot da bi oni bili tisti, ki so branili našo domovino pred okupatorsko rdečo zvezdo, ki nam je hotela uničiti naše sanje, naše veselje in našo radost. Ni jim uspelo! Naši heroji, naši osamosvojitelji, ki danes po nedolžnem sedijo v zaporu kot politični zaporniki, so bili močnejši od agresorskega zmaja.
Kar pa ni uspelo jugoslovanskemu okupatorju, je uspelo netopirjem, vranam in jastrebom. Ti Judeževi sinovi so naše sanje, naš narod in državo izdali in prodali za 30 srebrnikov, suho zlato pa vrgli v blato in ga poteptali in ga teptajo še naprej.
Danes, 23 let po osamosvojitvi, Slovenci ponovno stojimo na okopih. Mirno in dostojanstveno a pogumno, da bi tem izdajalcem našega naroda in naše domovine spregovorili resnico v obraz. Da jim jasno in glasno povemo: „Izdali ste naše sanje, ki smo jih sanjali dolga stoletja! Izdali ste naše narodne velikane – kralja Sama, Primoža Trubarja, Franceta Prešerna in Ivana Cankarja! Izdali ste največje sinove Slovenije – Jožeta Pučnika, Janeza Janšo in Toneta Krkoviča – in njih matere, ki so jih rodile! In končno; izdali ste Slovenski narod! Kako težka bo Božja sodba nad vami izdajalci, morilci in banditi!“

Dragi prijatelji!

Hvala Bogu, da se dnevno dobivamo na naših shodih. Čisto srce se ne boji ničesar in nikogar. Niti Murgel, pa čeprav nas razni sateliti diktatorja hočejo utišati iz dneva v dan in nas ponižujejo, češ da smo zametek drhali in ovce. Pravijo tudi, da smo kontroverzni. Naše domoljubje imenujejo „nacizem“ in „fašizem“. Toda tako s svojimi brezveznimi in podlimi „argumenti“ zgolj branijo svoje zločine in svoj zločinski komunizem!

Zgodovina pa je učiteljica našega življenja. Ta je do zdaj vedno kaznovala vsakršno diktatorsko objestnost. Ta kazen pa je bila vedno pogubna za diktatorje in njihov režim. Spomnimo se samo usod Mussolinija, Hitlerja, Cheausescuja, Husseina, Gadafija in drugih. Zgodovina nam tako pripoveduje, da če je diktator, ki živi nedaleč od tu, leta 2008 pripravil veliki pok s Finske, ki je močno prizadel Slovenijo na vseh področjih in jo posledično pahnil v finančno-gospodarsko krizo, ki še vedno traja, se bo tudi temu diktatorju, slej ko prej, njegov veliki pok vrnil. Ne s Finske, ampak kar iz Slovenije!

Dragi Slovenci!

Ko se tu dnevno zbiramo in vztrajamo, sporočamo, da za nas kakršna koli predaja ne pride v poštev. Dostojanstveni smo kakor sokol, ki leta po nebu nad netopirji, vranami in jastrebi. Zato zremo v rumeno sonce na modrem nebu. In to sonce nam v srcih greje ljubezen do naroda in domovine. Ta ljubezen pa je močnejša od sovraštva rdeče zvezde in zločinskega komunizma!
Zato bodo naši shodi, naši govori in naše pesmi še naprej donele z vseh strani iz mnogih grl v bran samostojni in svobodni Sloveniji. In bodo pozivale: „Milan Kučan, daj Masleši dovoljenje, da pove zakaj, ali še bolje, če si upaš, pridi in stopi sam pred nas in nam povej, zakaj sta dva izmed naših osamosvojiteljev in herojev tvoja politična zapornika?!“ In bodo sporočale: „Naše Slovenije ne boste dobili, dokler bomo živi!“

Zato: V boj, v boj, za narod svoj!
Svoboda Janezu Janši! Svoboda Tonetu Krkoviču! Svoboda Sloveniji!

Avdio: Na okope!

 

Tukaj kliknite, za poslušanje AVDIA:

Slovenec spet na okopih stoji,
Dvajsetletje po osamosvojeni Sloveniji,
Ko smo mislili, da vse je dobro šlo,
Se spet je pokazalo komunistično zlo.

Zdaj spet na začetku stojimo,
Kažemo, da se Murgel ne bojimo,
Milan, rečemo ti, pust’ nas pr’ mir,
Če ne boš vidu, da bo hudir.

Stoletja so nas tepihovali,
Zavojevalci tujih rodov,
Danes življenja bi nam radi zasrali,
Komunofašizem je še bolj surov.

Zato: Slovenci v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga, za dom, za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

Čeprav smo v desetih dneh srbsko bando nabili,
V Ljubljani vladajo nam četniki,
Okupacija od Juge se nadaljuje,
Ko po radiih poslušamo Balkan narodnjake.

Sodijo nam fišerji in masleše,
Kučanove muhe podrepniške,
Čas je, da recemo “Dost’ nam je!
Se lotimo gradnje Druge Republike.

Zato: Slovenci, v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga! Za dom! Za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

(Erlah 8.8.2014)