Ljudska legitimizacija socialistične lopovščine

Pred dnevi sem na Facebooku dobil vabilo na vseslovensko vstajo, ki se napoveduje za sedmega marca. Ta naj bi potekala po vseh slovenskih večjih mestih.

Ko sem malce pogledal vabilo, sem ugotovil, da imajo tudi tokratne vstaje, kot že tiste konec leta 2012 in v začetku leta 2013, predznak „spontanosti“, saj organizatorji vstaje pišejo, da organizatorjev sploh ni. No, ko sem bral dalje, sem videl, da imajo organizatorji, ki jih po njihovih besedah ni, napisan tudi okvirni program vstaje. V njem so zapisane sledeče, že nič kolikokrat videne točke:

„ZAHTEVE ZA SLOVENSKO POLITIKO:
1. Celotna politična garnitura, ki nam vlada že 23 let naj se umakne iz politike.
2. Politiki naj znižajo svoje plače vsaj za 10 %, s tem bi dodobra napolnili državno blagajno in prej rešili Slovenijo iz krize.
3. Naj rešijo slovenska podjetja in ne dovolijo raznim tajkunom da jih vodijo, naj jih vodi ljudstvo in naj ljudstvo odloča kaj bo s temi podjetji ( koliko pomoči bodo dobili itd.)
4. Vsi ki so denar zaslužili na nerazjasnjen način ( podkupovanja itd), naj tale denar nemudoma vrnejo, tudi tukaj bi se državna blagajna kar lepo napolnila.
5. Stop razprodaji državnih podjetij! Predvsem infrastrukture (Telekom, Luka, Ceste), Žita in ostalih virov – vode, gozdov.
To je le par zahtev, ki bi jih morala vlada in celotna politična garnitura izpolniti!!!“

Vstaje s takšnimi zahtevami se zdravorazumski človek, ki ni miselno ostal v srednjeveškem miselnem socialističnem toku, ne more udeležiti. Zakaj? Na kratko sem se lotil komentarja vsake izmed zgoraj zapisanih zahtev:

ad. 1. V celotni politični garnituri, ki nam vlada že 23 let, je dovolj strokovnih in preverjenih kadrov, ki so vredni zaupanja in so to že pokazali, zato si ne želim umika celotne politične garniture, kot je zapisano v zgornjem programu.

ad. 2. Politiki, ki vodijo našo državo (tako ali drugače), imajo ogromno odgovornost, zaradi česar se mi zdi, da si prej kot znižanje plače, zaslužijo povišanje svojih plač. Menda sem eden redkih posameznikov, ki meni, da imajo politiki v Sloveniji premajhne plače glede na to, da opravljajo najbolj odgovorno delo v državi.

ad 3. Sem proti temu, da podjetja vodi ljudstvo. Ker sem zagovornik privatne lastnine, bi takšen korak pomenil ukinitev privatne lastnine, privatna lastnina pa je eden temeljnih stebrov demokracije.

ad 4. Če je nekdo pridobil nekaj na nepojasnjen način, še ne pomeni, da je ta način protizakonit. Odvzem premoženja (da morajo vrniti nepojasnjen denar) je kraja države posameznikom. Eno nemoralno dejanje ne opravičuje nemoralnega dejanja drugega.

ad 5. Državna podjetja naj se privatizirajo ob ustreznih pogojih, ki bodo transparentni. Infrastrukture (oz. strateška podjetja ali podjetja v nacionalnem interesu), kot so Telekom, Žito, Luka, ipd, danes služijo zgolj kot strateška podjetja za določeno politično elito, ki si preko teh državnih podjetij polni lastne žepe. Torej ta državna podjetja (tudi banke) upravljajo funkcijo pralnic denarja za politične elite.

Gre torej za opravičevanje kontinuitete socialistične lopovščine, za kar se uporablja legitimiteta ljudstva, ki prisostvuje tem vstajam. Ker ne podpiram lopovščine v naši državi, se vstaje, ki ima zapisan program, ki bistveno podpira nadaljevanje lopovščin v državi oz. le-te še dodatno utrjuje in jim daje legitimiteto ljudstva, se takšnih shodov sam ne morem udeležiti.

Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju. (Lk 23,43)

Trenutki Jezusovega trpljenja in umiranja se zdijo kot da bi se zgodil pekel na zemlji. Božji Sin na videz izgublja bitko z zlom. Bog se zdi potolčen na kolenih pred satanskimi silami, ki v tem trenutku verjetno uživajo in se, tako kot prisotni verski voditelji, vojaki, kot tudi eden izmed sokrižanih razbojnikov, Jezusu posmehujejo.

Toda znotraj teh na videz zmagoslavnih trenutkov hudiča, se zgodi, da Jezus, tako kot pri svojih prvih besedah na križu in v svojem javnem delovanju, ponovno spregovori o odpuščanju, s čimer pokaže vso Božjo moč, ki se kaže v navidezni Božji šibkosti in porazu. Medtem, ko tudi levi razbojnik zasmehuje Jezusa, se oglasi desni razbojnik, ki se zavzame za Jezusa, ko pravi, da sta oba razbojnika pravično križana za svoja razbojniška dejanja, medtem, ko Jezus ni naredil ničesar, zaradi česar bi bil lahko križan.

Desni razbojnik torej spozna, da je Jezus bil po nedolžnem obsojen in križan. Ob tem desni razbojnik izrazi Jezusu prošnjo, naj se ga spomni, ko pride v njegovo kraljestvo. (prim. Lk 23,42). S tem je desni razbojnik pokazal ne samo spoznanje o Jezusovi nedolžnosti, ampak tudi vero, ki je bila precej večja od vere enega izmed Jezusovih apostolov, Tomaža, da je Jezus Božji Sin. Jezus se tudi tu ni oziral na svoje lastno trpljenje in je desnemu razbojniku odgovoril z ljubeznijo in usmiljenjem.

S tem Jezus stori dvoje – pokaže svojo Božansko naravo in logiko Božjega usmiljenja do spokorjenega grešnika. Namreč, ko Jezus izreče besede, da bo desni razbojnik še isti dan z njim v raju, da spokorjenemu grešniku neskončno večji dar – nebesa – kot pa je prosil desni razbojnik (namreč, da se ga zgolj spomni, ko bo prišel v “njegovo kraljestvo”), in drugič, Jezus jasno pove, da se bodo z njegovo smrtjo na križu odprla vrata Nebeškega kraljestva, s čimer je tudi jasno napovedal satanov poraz.

Jezusove besede desnemu razbojniku so besede upanja za zveličanje slehernega človeka, kajti vsakdo, ki se iskreno s srcem obrne k Jezusu našemu Gospodu, bo tudi sam z njim v raju, ko se izteče naše zemeljsko življenje.

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo (Lk 23,34)

crucifiction-jesus-christ

V moderni dobi, ki je močno pod vplivom vzhodnjaške miselnosti in religijskih tokov, ki jih imenujemo nova doba (new age), velikokrat slišimo zanimiv pojem. Gre za pojem “karma”. Karma je izraz, ki označuje vzročno-posledično zvezo. Vzhodne religije in ezoterika učita, da karma zaobsega vse, kar delamo, kar smo delali in kar bomo delali. Tako naša pretekla dejanja vplivajo na naša sedanja dejanja in tudi naša prihodnja dejanja. Gre torej za determinizem, ki determinira naše delovanje, mišljenje in govorjenje. Determinizem pa pomeni ukinitev svobode.

Ker smo v postnem času, je dobro, da premišljujemo tudi besede, ki jih je Jezus Kristus naš Gospod izrekel na križu. Tako se posvetimo premišljevanju prvih besede, ki jih je izrekel. “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!” (Lk 23,34) Jezus torej prosi za vse, ki so ga sodili na smrt, naj jim Oče odpusti, saj se ti, ki Jezusa mučijo in trpinčijo, sploh ne zavedajo, kaj počnejo. Jezus na njihovo početje ne odgovori z jezo, maščevalnostjo, ampak z ljubeznijo in odpuščanjem. Jezus je v svojem učenju velikokrat učil o odpuščanju. Spomnimo se samo vrstice v molitvi očenaš, ko nas Jezus uči moliti “in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom,” ali ko ga učenci vprašajo, kolikokrat je treba odpustiti na dan in jim Jezus reče, da do sedemdeset krat sedemkrat. Gerard Fourez v svojem delu Barva učlovečenja pokaže, da je bil Jezus umorjen zaradi svojega načina življenja, ki je bil popolnoma svobodnjaški. Jezus je bil popolnoma svoboden. In to svobodo je oznanjal tudi, ko je govoril “Spreobrnite se, Nebeško kraljestvo se je približalo!”.

Učenje Jezusa Kristusa in njegov zgled sta odgovor na, za nekatere tako zastrašujoč pojem karme. Jezus uči, da je človek, če živi veselo novico (evangelij), za kar je potrebno spreobrnjenje (metanoia), t.j. popoln preobrat mišljenja, popolnoma svoboden, kot tak lahko izkazuje ljubezen in tudi odpušča. Jezus Kristus nas z evangelijem dejansko osvobaja od nesvobode (determinizma) zakona karme in nam jasno pove, da je človek, ki se prepusti Očetu po Sinu v milosti in moči Svetega Duha večji in močnejši od zakona karme.

Ali v enem kratkem stavku: Ljubezen (ki je Bog), je močnejša od karme!

Kučanov morilski stroj

Ljubljansko okrožno sodišče je danes ponovno zavrnilo prošnjo za odlog prestajanja zaporne kazni za nekdanjega prvega moža Istrabenza Igorja Bavčarja. Ta se med tem že ves teden nahaja v zasebni bolnišnici Medicor, kjer, kot je povedala njegova zdravnica Metka Zorc, čaka na operacijo srca. Njegovo zdravstveno stanje je celo tako resno, da je celo življenjsko ogrožen.

Toda kot poroča spletni portal Politikis, je sodišče v Medicor ponovno poslalo izvedenca Petra Rakovca, ki je opravil dodatni pregled Bavčarjevega zdravstvenega stanja, svoje mnenje o tem pa naj bi sodišču predal do konca tedna. Zadeva na prvi pogled mogoče ni nič posebnega, še zlasti, če pomislimo na nekatera opozorila, da v zaporih na Dobu sedijo mnogi zaporniki, ki naj bi bili v še slabšem zdravstvenem stanju kot je Bavčar. A temu seveda ni tako. Zadeva je še kako resna, če ne že zelo zaskrbljujoča. Kot poroča Politikis, so njihovi viri sporočili, da je Bavčarjevo zdravnico Zorčevo obiskal kriminalist, ki je v preteklih dnevih precej „sitnaril“ v smeri, da bi Bavčarja vseeno pred operacijo odpeljali na njegov dom, kjer bi v miru počakal do operacije. Med tem pa bi ga policija strpala na Dob, ne glede na to, ali bi Bavčar takšno početje policije preživel ali ne. Omenjeni kriminalist naj bi okoli tega „najedal“ tudi najožji sodelavki Zorčeve.

Vse to pa napeljuje na ozadje, ki je še bolj demonsko, kakor se nam kaže na prvi pogled. Ozadje, ki nam spontano vsiljuje vprašanje, ali se je v primer Bavčarja, kot že nič kolikokrat prej – spomnimo se samo dveh odmevnih primerov Ivana Krambergerja in Danila Slivnika – ponovno vpletla udbomafijska kriminalna združba. Kot rečeno, to ne bi bilo nič presenetljivega, saj je jasno, da je tako imenovan Kučanov klan z inscenirano afero Patria vsaj posredno umorila Jožeta Zagožna, ki je bil eden izmed petih obtoženih v omenjeni aferi, katere glavni scenarist je bil prav Kučan. Gre torej v primeru Bavčar, pri katerem slovensko sodstvo, ki je močno zlizano z omenjeno udbomafijsko kriminalno mrežo, kljub Bavčarjevi težki srčni bolezni vztraja pri začetku prestajanja zaporne kazni na Dobu, za poskus Bavčarjevega umora s strani Kučanove udbomafije?

Ne glede na to, kakšno stališče zavzamemo do Igorja Bavčarja, je namreč tu potrebno poznati drugo ozadje. Kučanova udobmafija se upravičeno boji, da bi Bavčar, če bi prišel v zapor, povedal vse kar ve in jih tako močno namočil in razkril njihovo mrežo. To pa ni mačji kašelj. Bavčar bi namreč v zaporu lahko precej bolj varno povedal vse kar ve, kot pa zdaj, ko je še na prostosti. V tem primeru je čimprejšnji odhod Bavčarja v zapor celo v njegovem interesu. Je pa seveda v luči povedanega vprašanje, ali si Kučanov klan sploh želi, da bi Bavčar videl notranjost zaporov na Dobu, ali pa bi ga, tako kot že marsikoga do zdaj, raje videli mrtvega.

Fekalije grškega socializma

Predčasne volitve v Grčiji je z veliko prednostjo dobila grška skrajna levica Siriza. Svet se lahko upravičeno boji. Z veliko gotovostjo lahko namreč trdimo, da se v svetovnem merilu začenja vzpon novega Hitlerja, tokrat v obliki voditelja skrajne levičarske, komunistične, stranke Siriza, Aleksisa Ciprasa, ki je poleg svoje komunistične politične naravnanosti znan tudi po tem, da ima za svojega vzornika kriminalca, morilca in pedofila Che Guevaro.

Že res, da Cipras, kakor tudi njegov slovenski ideološki dvojček, Luka Mesec, v svojih javnih nagovorih mogoče govori ljudem všečne stvari, toda spomnimo se, da je enako v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji enako počel tudi Hitler. In tako, kot je takrat demagoško nastopal Hitler, tako je danes vsakršno Ciprasovo, kot tudi Mesečevo, besedičenje navadno mešanje megle. Tako je naravnost tragikomično poslušati skupino ljudi, ki v 21. stoletju zagovarja ideje socializma, hkrati pa govorijo o mračnem srednjem veku in naslavljajo kritike na fevdalizem, ki ni nič drugega, kot ena izmed oblik socializma – izkoriščanje malih ljudi na račun katerih živijo bogate socialistične elite. Prav zato je vsakršno uvajanje socializma v katero koli državo, korak nazaj v strukture srednjega veka. In če Cipras meni, da prihodnost Evropske unije ni v varčevanju, potem lahko z vsakršno resno željo po napredku, to srednjeveško miselnost zavrnemo tako, da rečemo, da prihodnost Evropske unije vsekakor ni v Ciprasu, ampak v močnem antisocialističnem vseevropskem gibanju, ki bo Evropo popeljal proč od grozečih temačnih oblakov srednjeveških struktur v napredek, ki nam ga lahko ponudi 21. stoletje. Ciprasove ideje in s tem tudi ideje Mesca, je potrebno odločno zavrniti tudi zaradi njihove antropološke zgrešenosti. Cilj socializma je namreč narediti popolno družbo, a kot je že modro ugotovil Nietzsche v Volji do moči, je socializem zanikanje življenja. Človek namreč ni popolno, ampak je grešno bitje, zato popolne družbe ne more ustvariti. Antipod tega je kapitalizem. Razlika med kapitalizmom in socializmom pa je v tem, da kapitalizem sloni ravno na aksiomu, da človek ni popolno bitje in ve, da je popolna družba, ki jo kot cilj zasleduje socializem, nemogoče doseči.

Socializem je zato utopija oz. sanjaštvo, ki ima lahko celo smrtonosne posledice, ko se začne kot sistem uvajati v določeni družbi, kajti slej ko prej ideja socializma trešči ob resničnost človeške narave in jo kot tako povozi. Če ne drugače pa z nasiljem. Če to prevedem v gostilniško vulgarni jezik. Predstavljajte si, da vam nekdo zašije zadnjo plat in sečevod. Ne morete ne kakati, ne lulati. Črevo s časoma poči, začnejo se notranje krvavitve in zastrupitev. Urin zalije telo in pljuča. Posledično umreš v lastnih fekalijah. To je socializem. In grške predčasne volitve so že naplavile mnogo teh fekalij v telo Evropske unije.

Brez novinarjev teroristov

Spoštovani,

prosim vas, da spodnjo peticijo Brez novinarjev teroristov (gre za podpiranje terorističnih idej in dejanj s strani novinarja javne RTV Slovenija, Erika Valenčiča), kopirate, se pod njo podpišete in pošljete na naslove, ki sem jih navedel pod peticijo. Ob tem vas prosim, da peticijo čim bolj množično razširite, da jo bo poslalo čim več ljudi na pričujoče naslove. Verjamem, da se s peticijo v večini strinjate!

Hvala!

 

BESEDILO PETICIJE:

Spoštovani!

V teh dneh so po spletu zaokrožile številne fotografije novinarja javne RTV Slovenije, Erika Valenčiča, ki prikazujejo njegovo očitno odobravanje islamističnih terorističnih skupin. Gre za pričujoče fotografije:

valencic_terorizem1 valencic_terorizem2 valencic_terorizem3

Pišem vam, ker vas želim opozoriti, da v vaši medijski ustanovi, ki je javna, torej jo plačujemo slovenski davkoplačevalci, kot novinar deluje oseba, ki se očitno identificira s skrajnimi terorističnimi islamističnimi skupinami, pri čemer gre za zaskrbljujoče dejstvo. Ne bi namreč rad, da vaš novinar Valenčič kadar koli ob kateri koli priložnosti napačno odreagira in v skladu s stališči islamskih terorističnih skupin, izvede teroristični napad v naši državi in tako razširi nevarno delovanje omenjenih skupin tudi v Slovenijo, s tem pa resno ogrozi varnost naše države.

Rad bi, da premislite o tem, koga zaposluje vaša medijska hiša, ki se financira na podlagi davkoplačevalskega denarja, kaj vaši novinarji počno v javnosti, s kakšnimi (nevarnimi) idejami se identificirajo in kakšno luč s tem mečejo na vas kot delodajalca.

Ker se mi zdi problematično, da se novinar javne državne televizije identificira s skrajnimi terorističnimi islamističnimi skupinami, ki spodbujajo strah in nasilje med ljudmi, vas prosim, da o tem močno razmislite in odgovorite na vprašanje, ali si v uredništvu želite takih ljudi. Če ne boste ukrepali, bom vašo neaktivnost razumel kot podpiranje in identificiranje celotne javne RTV Slovenija z dejanji vašega novinarja Erika Valenčiča.


S spoštovanjem,


Sebastjan Erlah, publicist

Poslano:

tvdesk@rtvslo.si

dnevnik@rtvslo.si

MMC-uredniki@rtvslo.si

Tv.Odmevi@rtvslo.si

nadzorni.svet@rtvslo.si

varuh@rtvslo.si

kadrovska@rtvslo.si

oglasi.tvslo@rtvslo.si

pr@rtvslo.si

Politik malega formata?

kucan_pise_sodbo

Nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan je po mnenju četniškega vojvode Vojislava Šešlja politik malega formata.

Haaški obtoženec za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji in voditelj srbskih radikalcev, ki se te dni zaradi zdravstvenih razlogov mudi na začasni prostosti, je Kučana za politika malega formata označil v ekskluzivnem intervjuju za Portal Plus. S tem je prispeval levji delež k ustvarjanju mita o Kučanovi nepomembnosti v politično-družbenem prostoru nekdanje Jugoslavije, kot tudi današnje Slovenije, ki ga te dni vztrajno propagira omenjeni portal. Ta je namreč, poleg omenjenega intervjuja objavil še dva komentarja, in sicer komentatorja, ki se podpisuje z imenom Kizo, z naslovom Milan Kučan, blefer brez dometa in pa nekdanjega veleposlanika v Avstraliji, Milana Balažica z naslovom Resnica o Milanu Kučanu, kjer ga avtor predstavi kot dolgočasnega aparatčika.

Toda dejstvo je, da je Kučan vse prej kot to, da Šešelj ni verodostojen pričevalec o Kučanovi (ne)pomembnosti, kot tudi ne avtor, ki za svojimi spisi ne stoji s pravim imenom in priimkom, niti ne Balažic, ki je vedno spadal v ožji krog Kučanove politične ekipe. Dejstvo je, da gre za spin, ko male ribe branijo veliko in da si je Kučan po Titovi smrti obetal njegovo nasledstvo, do katerega naj bi mu, nevede, pomagal Milošević. Ker se Kučanova vloga velikega diktatorja vse bolj razkriva, so določeni pisuni in medijski prostituti, ki so življenjsko odvisni od Kučanovega kroga, začeli proti ofenzivo z nekakšno kvazi demitologizacijo njegovega vpliva s tem, da želijo ustvariti mit o Kučanovi nepomembnosti, s čimer bi velikemu diktatorju iz Murgel zagotovili mir pred ljudstvom in mu omogočili nadaljevanje izmozgavanja naše države in našega naroda preko t. i. nacionalnega interesa oz. strateških podjetij v državni lasti, preko katerih Kučanov klan pere ogromne količine denarja slovenskih davkoplačevalcev, ki segajo v stotine milijonov dolarjev na določenih osebnih bančnih računih v Mehiki.

Da Kučan ni blefer, razkriva tudi oddaja Reflex, ki jo je konec novembra lani, na temo trgovine z orožjem, objavila sarajevska TV OBN, v kateri so nastopili novinar Blaž Zgaga, zgodovinar Božo Repe, hrvaški publicist Slaven Letica in urednik OBN Bosna Esad Hećimović. Slednja dva, ki sta dobesedno osmešila Zgago in Repeta, ki sta želela na Balkan izvoziti orožarsko afero, sta v omenjeni oddaji med drugim razkrila zakulisno trgovanje med Kučanom in Miloševićem, kar je po besedah Hećimovića pripeljalo do etničnega čiščenja v Bosni in Hercegovini. Hećimović je v oddaji poudaril, da so bili prav vsi, s katerimi je Kučan kadar koli sodeloval, obtoženi ali pa so v procesu kot osumljenci vojnih zločinov na področju nekdanje Jugoslavije. Resnica je tam zunaj. Mogoče tudi v morebitnem novem haaškem procesu, na katerem bi kot obdolženec sedel tudi Kučan.

Napačni odcep

image

Objavljam govor, ki sem ga imel danes pred Vrhovnim sodiščem:

Dragi Slovenci!

Dragi prijatelji!

V zadnjih dneh sem si ponovno ogledal vseh šest delov znane in kultne grozljivke iz franšize Wrong Turn oz. Napačni odcep. Zgodbe teh filmov govorijo o nekem cestnem odcepu v Vzhodni Virginiji, kjer naključni akterji zgrešijo pot in pridejo v roke, zaradi incesta izmaličenim kanibalskim psihopatom, ki svoje žrtve sredi prostranega gozda, na krute načine mučijo, pobijejo ali jih še žive pojedo.

Situacija v naši državi me vse bolj spominja na omenjeno grozljivko. Zdi se mi namreč, da smo se Slovenci, nič hudega sluteč, znašli na takšnem napačnem odcepu, kjer na nas prežijo prav takšni kanibali z nekrofilskimi nagnjenji, nas mučijo iz dneva v dan in nas žrejo pri živem telesu. Organizirani pa so pod vodstvom enega in edinega očeta, ki je te kanibale združil celo v nekakšne forume in druge organizacije.

Spoštovani, temu napačnemu odcepu se reče komunistični režim, ki je preživel osamosvojitev Slovenije, njegov vzpon preko diktatorja iz Murgel pa je od leta 2008, odkar je v javnost lansiral afero Patria, evidentna. Kot vemo, komunizem velja za totalitarni režim, o teh pa je judovska filozofinja Hannah Arendt povedala, da so povsod, kjer so uspeli, uničili ne samo države kot takšne, ampak tudi samo bistvo človeka. Ali kot so pravilno in odlično formulirali v Romuniji, konec decembra 1989, ob obsodbi Ceausescuja na smrt, po tem, ko se mu je nekaj dni prej zgodilo ljudstvo, da je kot diktator storil največji zločin – to je umor duha naroda.

Tako, kot je bilo takrat od Romunov samih odvisno, kako si bodo krojili svojo nadaljnjo usodo po tem, ko se je Ceausescuju zgodilo ljudstvo, tako je tudi od nas samih odvisno, ali se bo komunistično zatiranje in ubijanje duha slovenskega naroda nadaljevalo ali ne. Od nas samih bo odvisna naša osvoboditev izpod jarma murgelskega diktatorja.

Pred dnevi se mu je že zgodilo ljudstvo, kar je bil zgodovinski dogodek. In prav je tako! Milanu Kučanu se je moralo in se mu bo še moralo zgoditi ljudstvo, kajti dogkler se ne bo zrazrešilo vprašanje naše osvoboditve izpod njegovega diktatorskega režima, in to enkrat za vselej, Slovenija in Slovenci ne bomo imeli miru. Dokler ne bo rešeno vprašanje naše osvoboditve izpod Kučanove diktature, ki jo izvaja s pomočjo pogoljufanih volitev, preko katerih na pomembne položaje postavlja svoje vlade in stranke, dotlej bomo živeli v državi, kjer bodo sindikati in leve stranke zagovarjale nesmisle, kot so strateška podjetja kot nacionalni interes. To pa je, kot vemo, v bistvu glavni razlog za slabo finančno in gospodarsko stanje v državi. Toda ne za Kučana in njegovo elito, saj jim nacionalni interes služi kot pralnice denarja, zaradi česar služijo kot udbomafijska kriminalna združba, ki napolnjuje določene osebne mehiške račune z več kot 200 milijoni dolarjev, med tem ko preprosti Slovenci ne vemo, ali bodo prihodnji mesec še službe in plače ali ne in ali bo pokojninska blagajna zdržala še en mesec ali ne.

Dokler ne bo vprašanje o osvoboditvi izpod jarma Kučanovega režima rešeno enkrat za vselej, toliko časa bodo mladi trepetali za službe in dokler to vprašanje ne bo rešeno, toliko časa bomo na volitvah imeli takšne nelogične rezultate, kot na letošnjih, ko se je na primer članstvo edine opozicijske stranke povečalo, dobila pa je precej manj glasov kot na prejšnjih volitvah. Dokler ne bo razrešeno vprašanje naše osvoboditve izpod jarma Kučanovega režima, dotlej bodo lahko skupine podivjane drhali na raznih vstajah metali granitne kocke in priotehniko v uboge policiste, na koncu pa bili za takšno dejanje na sodišču celo oproščeni, policisti pa, ki se zoper morilca policista, branijo s strelnim orožjem, obravnavani pred disciplinsko komisijo. Zdaj, ko so na oblasti praktično isti ljudje, ki so v policiste na vstajah metali granitne kocke in pirotehniko, pa si drznejo ta dejanja ponoviti v drugačni obliki – z napovedjo zategovanja pasu v policiji! Absurd nad absurdi!

A gremo dalje. Dokler ne bo razrešeno vprašanje naše osvoboditve izpod jarma Kučanovega režima, bomo Slovenci po svetu znani kot edini, ki imamo v osrčju EU vsaj dva politična zapornika, da regularno izvoljenemu poslancu opozicije, samo zato, ker ga nekateri ne marajo, protiustavno vzamejo mandat, posledično pa zdaj v DZ sedi 58 dokazanih kriminalcev, ki so s takšnim odvzemom mandata zavestno kršili najvišji zakonski akt v naši državi – ustavo, ter da se slovenske politične elite levega bloka, namesto s pomembnimi družbeno-političnimi vprašanji, raje ukvarjajo s pasjimi radostmi po slovenskih garažah. Pa tudi po tem, da še nismo uspeli razrešiti vprašanja razorožitve Teritorialne obrambe, maja 1990 niti pred našim, kaj šele pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije v Haagu, saj imamo za to dejanje črno na belem, kdo je sodeloval in v kakšne razsežnosti vojne na Balkanu je to pripeljalo.

Spoštovani rojaki!

Slovenci smo prvo priložnost, ki nam je bila od Boga dana ob osamosvojitvi, da razrešimo omenjena vprašanja enkrat za vselej, zamudili. Tudi zaradi neutemeljenega strahu pred očitki revanšizma. Toda Bog nas ima očitno rad in si želi, da ta vprašanja razrešimo enkrat za vselej, zato nam je danes, 23 let pozneje dal drugo priložnost. Priložnost, da popravimo napako. To pa je, da, kakor vsakodnevno poudarjamo v Odboru 2014, mirno, dostojanstveno toda odločno in nepopustljivo, ali kakor je dejal Machiavelli, udarimo sovražnika tako močno, da se nam ne bo treba bati njegovega maščevanja. Toda naš udarec naj ne bosta nasilje in prostaškost, kot smo jo vajeni od pristašev diktatorja Kučana in krvave rdeče zvezde! Naš udarec naj bosta ljubezen in dobrota, ki sta večja od sovraštva in zla rdečezvezdnikov!

Svoboda Sloveniji!

Svoboda Janezu in Tonetu!

Živela druga republika!

foto: Robert Fojkar

Svoboda Sloveniji!

 

Besedilo (priredba Bojna Čavoglave – M.P. Thompson):

 

cavoglave_priredba_besedilo

Luda Mila i Mali Milan (parodija)

Besedilo pesmi:

 

Više Luda nego Mila,
ona nas je ostavila.
Gdje si sada babo jadna,
da doleti šamarćina te snažna
tada možda biće bolje,
al ja nemam više volje.

Više Luda nego Mila,
ona nas je ostavila.
Uletio oko plota,
jebalo je puno trota,
sada hvate je za guzu,
oni koje treba vaditi u ćuzu.

Više Luda nego Mila,

ona nas je ostavila,

potpuno poludila,

s Milanom se uparila.

Kad jih slušam ja se ćudim,

a kad jih vidim, ja poludim.

 

Jao, mene, Milan mali,
šta su stari tebi dali,
da si ostao tak’ mali,
i da Plavi su te zvali?
Jel to bilo radi šljive,
jer voleo si, da glumiš gljive?

Jao mene, mali Milan,
kakav si ti stvarno čoban,
nije bilo to zbog šljive,
nit’ zbog što si glumio gljive.
Bilo ti to zbog toga,
jer u Udbi igrao si boga.

Jao mene, Milan mali,
što su stari tebi dali,
stvarno su te zajebali,
zbog tebe smo najebali.
Al biće nam bolje tada,
kad oslobodimo se ovog gada.