Svoboda Sloveniji!

 

Besedilo (priredba Bojna Čavoglave – M.P. Thompson):

 

cavoglave_priredba_besedilo

Luda Mila i Mali Milan (parodija)

Besedilo pesmi:

 

Više Luda nego Mila,
ona nas je ostavila.
Gdje si sada babo jadna,
da doleti šamarćina te snažna
tada možda biće bolje,
al ja nemam više volje.

Više Luda nego Mila,
ona nas je ostavila.
Uletio oko plota,
jebalo je puno trota,
sada hvate je za guzu,
oni koje treba vaditi u ćuzu.

Više Luda nego Mila,

ona nas je ostavila,

potpuno poludila,

s Milanom se uparila.

Kad jih slušam ja se ćudim,

a kad jih vidim, ja poludim.

 

Jao, mene, Milan mali,
šta su stari tebi dali,
da si ostao tak’ mali,
i da Plavi su te zvali?
Jel to bilo radi šljive,
jer voleo si, da glumiš gljive?

Jao mene, mali Milan,
kakav si ti stvarno čoban,
nije bilo to zbog šljive,
nit’ zbog što si glumio gljive.
Bilo ti to zbog toga,
jer u Udbi igrao si boga.

Jao mene, Milan mali,
što su stari tebi dali,
stvarno su te zajebali,
zbog tebe smo najebali.
Al biće nam bolje tada,
kad oslobodimo se ovog gada.

Primer: Janžekovič (drugi del)

Janez_Janžekovič_1920s

V prejšnjem poglavju smo pogledali in razgalili Janžekovičevo zmoto o tem, da socializem lahko ločimo na gospodarski sistem in dialektični materializem, pri čemer Janžekovič pozdravlja prvega, drugega pa zavrača. Dokazali smo, da naupravičeno, kajti prvo izhaja iz drugega, zaradi česar je socializem ena sama enota, ki je nedeljiva. Zdaj pa bomo pogledali Janžekovičevo pojmovanje resničnosti nazorov.

Janžekovič zapiše, da vsak nazor, ki je v skladu z resnico ne more priti v konflikt z drugimi idejami oz. nazori. A že bežen pogled na stvarnost, nam daje vedeti, da temu ni tako. Dnevno se namreč srečujemo s koflikti različnih nazorov, med katerimi so eni resnični, spet drugi zmotni. Tako sta na primer danes v Sloveniji v hudem konfliktu oz. spopadu liberalizem in socializem, pri čemer se zdi, da ima veliko premoč slednji, saj ima verjetno precej več privržencev, kot pravi liberalizem, ki ima s strani socialistov izjemno negativen prizvok, tako da so si zanj izmislili celo nekakšno psovko „neoliberalizem“.

Že v prejšnjem poglavju smo omenili, da so razlike v socializmih zgolj metodološke in posledično nominalne, medtem ko je bistvo socializma vsem nominalnim „različicam“ enako. Vse te oblike pa imajo glavnega nasprotnika, tako se strinja tudi Janžekovič, v krščanstvu. Pri tem pa lahko brez slabe vesti dodamo, da tudi v liberalizmu. Kako naj torej sodoben povprečni subjekt presoja, kateri svetovni nazor je pravilen, če tega v veliki meri niso zmožni niti nekateri veliki intelektualci?

Kot smo videli, Janžekovičev kriterij nekonfliktnosti ne zdrži, kar nam pove že naše vsakodnevno izkustvo. Presenetljivo je, da Janžekovič tega ne ve, saj bi v njegovem primeru torej Jezus Kristus moral prestati svoje zemeljsko poslanstvo brez kakršnega koli konflikta, vemo pa, da je bil Jezus v stalnem konfliktu s takratno judovsko versko-politično nomenklaturo. Še več, Judje so njegovo učenje prepoznavali kot učenje nekoga, ki ima oblast (prim. Mr 1,22).

Ker je Jezus brez ovinkarjenja, z jasno besedo in dejanji, razbijal takratne judovske običaje – v tem oziru bi ga lahko celo označili za liberalca -, zraven pa jasno začrtal pot krščanskemu nauku, je bil za takratno oblast moteč do te mere, da so ga dali usmrtiti na križu. Je bil torej Jezus zaradi svoje konfliktnosti, ki ga je stala življenja, neresničnih nazorov? Po Janžekovičevem kriteriju bi očitno lahko rekli, da je bil. Toda Jezus, učlovečeni Bog in Božja beseda (Logos), zase pravi, da je Resnica, Pot in Življenje. Ker pa je Bog popolno in absolutno bitje, se ne more motiti, zaradi česar v njem ni laži.

Očitno je torej, da se moti Janžekovič sam oz. je njegov kriterij resničnosti nazora nezadosten in nevreden intelektualca takšnega kova. Zato mora kriterij resničnosti nekega nazora obstajati nekje drugje in naša naloga v tem poglavju je, da ga najdemo.

Filozof Joseph Pieper resničnost povezuje z dobrim. Kot pravi v svojem eseju Resničnosti in dobro, je dobro tisto, kar je v skladu z resničnostjo. Po mojem mnenju pa je dobro tudi kriterij resničnosti. Torej resnično je predvsem tisto, kar daje dobre rezultate. To pa ni nujno povezano z nekonfliktnostjo. Tisto, kar je resnično in dobro, je lahko trenutno, lahko pa tudi dolgoročno, včasih pa na videz (eidos) celo slabo. Zato je razločevanje o resničnem in dobrim na eni, ter neresničnim in slabim na drugi strani, še dodatno otežkočeno.

Toda kristjani smo dolžni razločevati med temi razsežnostmi. Kakor pravi apostol Pavel, naj preizkušamo vse in obdržimo, kar je dobrega (prim. 1 Tes 5,21). Tehtanje torej, toda ne zgolj v retoričnem smislu vprašanja „quid est veritas,“ ki si ga je nonšalantno zastavil Poncij Pilat, temveč v smislu, da moramo odriniti na globoko, kar pomeni odriniti preko videza (eidos), ki sta mu nasedla že Adam in Eva v Raju, k bistvu (esse) stvari.

Kristjani imamo za takšno razločevanje kar nekaj odličnih kriterijev:

  1. Osebo Jezusa Kristusa

  2. Jezusovo učenje

  3. Božjo besedo

  4. rezultati (dela), ki spremljajo določene osebe ali ideje, ter

  5. nauk Cerkve.

 

Toda za takšno razločevanje je potrebnega kar nekaj dela in truda, tudi intelektualnega. Duhovna in intelektualna lenoba tu ne prideta v poštev, saj nas to lahko stane določenih zmot, s tem pa zdrs v neresničnost določenih nazorov, kot je na primer prav socializem, ki je po vseh zgornjih kriterijih razločevanja nazor, ki ne temelji na resnici, zaradi česar so tudi rezultati tega nazora v večini ozirov slabi oz. zli. Posledično nas lahko duhovna in intelektualna lenoba lahko staneta tudi obljubljenega večnega življenja. V tem oziru se lahko naša duhovna in intelektualna lenoba celo sprevržeta v greh zoper Svetega Duha.

Janžekovič zaradi nezadostnega kriterija razločevanja med resničnimi in neresničnimi nazori, spregleda zlo, ki ga s seboj kot neresničen nazor prinaša socializem. To stori bodisi namerno, bodisi nenamerno. Med tem pa sta že dva bistvena papeška dokumenta, Mit Brennende Sorge in Divini Redemptoris, jasna. Namreč, da je komunizem zlo po svojem bistvu in da je zato s krščanstvom popolnoma nezdružljiv ter da kdorkoli da kaj na svojo krščansko omiko, s komunizmom ne bo sodeloval v prav nobeni stvari.

Strateška podjetja kot Kučanove pralnice denarja

pranje_denarja

V teh dneh je v javnost prišla zgodba, žal že pokojnega, Jožeta Žembe iz Žalca, ki trdi, da se je od blizu srečal z vesoljci. Ti naj bi ga poskušali „posrkati“ na ladjo, a jim je gospod Jože uspel uiti. Vsekakor zgodba, ki verjetno ni brez nekakšne osnove.

S tem seveda ne mislim na tiste male zelene stvore z velikimi glavami, ki jih krasijo ogromne črne oči, ki nam jih predstavljajo razne znanstveno-fantastične franšize tipa Dosjeji X, ipd. Temveč ljudi, ki hodijo med nami in ki vse bolj zastrupljajo vsesplošno slovensko klimo z idejami, ki vsaj od padca berlinskega zidu, sodijo na samo smetišče zgodovine. Ljudmi, ki obujajo mrtve zaradi svoje patološke nekrofilske nagnjenosti k zatohlem smradu crkovine, ki bi jo radi vsilili tudi ostalim prebivalcem našega prelepega raja pod Alpami. Ob vsakodnevnem srečevanju z njimi, se normalnemu človeku, ki prisega na moderne in napredne civilizacijske standarde, resnično zdi, da se je znašel v kakšnem vesoljskem znanstveno-fantastičnem filmu, kjer ga želijo bitja, ki so prišla izza Lune, posrkati na svojo ladjo. Ali celo v kakšni znanstveno-fantastični grozljivki tipa Alien oz. Predator. Kakšne občutke ob srečevanju z njimi dobivajo šele ljudje, ki prihajajo iz moderne in napredne civilizacije k nam?

No, v teh dneh so ti, ki so prišli nekje izza Lune, organizirali proteste zoper privatizacijo državnega premoženja. Proteste zoper postopke, ki že tako ali tako dolgo trajajo in bi v normalni in zdravi državi, bili opravljeni tam nekje sredi devetdesetih let. A vsi vemo, da ti postopki niso bili opravljeni, ker se je neka ožja skupina marsovcev, z velikim vplivom, imenovana Kučanov klan, uspešno izgovarjala na nekakšno izmišljotino, ki so jo poimenovali nacionalni interes. Slednjega je ekonomska zgodovina razgalila predvsem kot jalovega moža za ustvarjanje pogojev blaginje v naši državi ter kot sredstvo za ropanje davkoplačevalskega denarja, s katerim si je privatne žepe polnila prav ta ožja skupina omenjenih Kučanovih marsovcev.

Ko je aktualni premier Miro Cerar napovedal, da bo s privatizacijo državnega premoženja nadaljeval, so se vzdignili v stranki Združena levica in Zvezi svobodnih sindikatov. Predsednik slednjih, Dušan Semolič – sicer član delovske zveze pri stranki SD, ki je članica aktualne vlade, ki očitno namerava nadaljevati s privatizacijo – , je ob protestu med drugim poudaril, da „v tem trenutku čakajo na naše premoženje hijene, za katere so besede družbena odgovornost podjetij in skrb za ljudi španska vas,“ pri čemer se je spet, več kot očitno, skliceval na predpotopne socialistične floskule, ki naj bi pri nas vžgale, pa čeprav jih je že zdavnaj pokopal recimo nobelov nagrajenec za ekonomijo Milton Friedman, ki je jasno povedal, da podjetja nimajo nikakršne družbene odgovornosti. A to starih dinozavrov pač ne moti. Precej presenetljivejše je, da to precej moti mladega voditelja Združene levice Luka Mesca, ki naj bi se kot mlad avantgardist boril za napredek in blaginjo. Presenetljivo je, da se tako mlad človek udinja in zagovarja ideje, ki so dobesedno stvar kamene dobe, ob tem pa grozi, da bodo svoj boj za gorjačo in kamen, nadaljevali na vseh mogočih ravneh. Kakorkoli, očitno bi lahko v primeru slednjega rekli vsaj, da nomen est omen.

Toda, če Semolič in Mesec ljudem tvezita pravljice o družbeni odgovornosti podjetij in skrbi za ljudi, pa je vsakomur, ki pozna dejansko stanje v naši državi logičnost protestov zoper privatizacijo družbenega premoženja, torej protestov zoper privatno lastnino, kar je odlika vsake demokratične države in je tudi temeljni kazalnik naprednosti in blaginje teh držav, očitna. Da so protesti naravnani za ohranjanje statusa quo, kar je po godu prav Kučanovemu klanu, danes Forumu 21, ki na ta način izčrpava državni proračun in tako krade denar državljanom in državljankam, ter z njim polni svoje lastne žepe. Logična posledica privatizacije t.i. strateških podjetij v državi pa bi bila tudi strukturna sprememba oglaševanja v medijih, kar bi pomenilo, da bi bil marsikateri medij, kot so na primer RTV SLO, POP TV, Dnevnik, Delo, Radio Ognjišče, in drugi, odstavljeni od kapitalske odvisnosti s strani Foruma 21. To pa bi posledično pomenilo tudi demokratizacijo in normalizacijo medijskega prostora, kar pa bi bilo za politično elito, zbrano okoli murgelskega botra, katastrofalno.

Logično torej, da je tudi to, poleg pranja denarja preko državnih firm in bank, glavni vzrok protestov sindikatov in Združene levice proti privatizaciji in da je premier Cerar, ki se je od začetka vzpostavitve vlade že izkazal za povsem nekompetentnega in nesposobnega, v tem oziru že stisnil rep med noge in dejal, da bodo strateška podjetja oz. Kučanove pralnice denarja iz privatizacije izvzeta.

Primer: Janžekovič (prvi del)

Janez_Janžekovič_1920s

Zanimiva je misel enega eminentnejših slovenskih filozofov, dr. Janeza Janžekoviča, ki jo ponudi v svoji knjigi Marksizem in krščanstvo, kjer je zbran niz njegovih razprav o odnosu med marksistično ideologijo in krščanstvom, namreč, da „v socializmu vidimo poskus gospodarskega reda, ki je mnogo bližji evangeljskemu vzoru o človekovem odnosu do gmotnih dobrin kakor kapitalizem,“ ter da zaradi tega „z veliko dobrohotnostjo spremljamo in po svojih močeh podpiramo graditev socializma v naši domovini.“

Janžekovič dalje loči med dvema poloma socializma, gospodarsko ureditvijo in dialektičnim materializmom. Povsem jasno je, da se glede takšne ločitve socializma na dva pola moti. Če že, se socializem loči na nacional-socializem in komunizem. A tudi tu je ločitev zgolj metodološka, posledično pa tudi nominalna. Ideološko pa gre praktično za isto stvar.

Že utemeljitelj socializma, Karl Marx je namreč pisal o razrednih in medrasnih bojih, ki naj bi vzpostavili nov svetovni red, znotraj katerega morajo tisti razredi in rase, ki tega novega reda ne bodo sposobni zapopasti, biti iztrebljeni v holokavstu. Komunizem, kakršen je bil na oblasti v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, je novi red uveljavljal na podlagi razrednega boja, torej z nekakšno diktaturo proletariata, kar lahko poimenujemo sociološka metoda, medtem ko je nacional-socializem ta boj za novi red uveljavljal na podlagi medrasnega boja, zaničevanjem vsega, kar ni čistokrvno nemškega, kar lahko imenujemo biološka metoda.

Če bi Janžekovič govoril o metodološko-nominalni razliki med, po njegovo, dvema poloma socializma, bi mu lahko pritrdili, tako pa mu ne moremo, temveč ga je nujno potrebno soočiti z njegovo zmoto razbijanja atoma na dva dela. Janžekoviču namreč tu manjka uvid bistva. Tako kot krščanstva ne moremo deliti na različne pole, ampak je krščanstvo kot tako zbolj in samo eno, saj bazira na osebi Jezusa Kristusa, tako istega ne moremo narediti s socializmom. Socialističnega dialektičnega materializma ne moremo ločiti od socialistične gospodarske ureditve, saj slednja izhaja iz prvega. Povedano drugače: Dialektični materializem je idejna podstat socialistične gospodarske ureditve. Ta pa je že v osnovi antiantropološka.

Če pogledamo vprašanje zasebne lastnine, ki jo socializem ukinja v postopkih nacionalizacije, ki je bila v zgodovini velikokrat izvedena s silo, tako, da so veljaki državne ali lokalne komunistične partije vkorakali na določeno zasebno kmetijsko ozemlje ali celo v podjetja, jih razglasila za družbeno lastnino, dosedanje lastnike pa kot razrednega sovražnika in protidržavni element vsaj zaprli, če ne celo ubili.

Janžekovič lahko v tem oziru še tako poudarja socialistično gospodarsko ureditev kot nekaj, kar je mnogo bližje evangeljskemu odnosu človeka do gmotnih dobrin kakor kapitalizem, toda to je potrebno razkrinkati kot sofizem, če ne celo kot laž. Eden največjih nemških filozofov, ki je socializem razkril kot nauk, ki zanika življenje, saj bi rad na silo vzpostavil red popolnosti, kar je v neskladju s človekovo naravo kot tako, čemur pritrjuje tudi krščanska antropologija, zaradi česar ga socialistični misleci in praktiki niso prenesli, Friedrich Nietzsche, Janžekovičev sofizem razkriva s preprostim dejstvom, namreč, da je v svetu še vedno preveč egoističnih ljudi, da bi lahko govorili o družbeni lastnini, kot si jo zamišljajo socialisti. Še več, Nietzsche v skladu s svetopisemskimi resnicami o padli človekovi naravi, socializem razglasi za nauk, ki se ga lahko izmisli samo bolan človeški um.

V tem kontekstu je silno zanimivo, da socializma kot takšnega Janžekovič ne prepozna, še zlasti, ker je ob tem, da je filozof, tudi teolog in duhovnik, ter ob dejstvu, da zavrača marksistični dialektični materializem, ki je, kot smo dokazali, podstat socialističnega delovanja na vseh družbeno-političnih področjih.

Should former Slovenian president Milan Kučan face the court in Haag?

537514_10200215221764249_1921036738_n

There are many indices which shows us that former Slovenian president Milan Kučan is responsible for war crimes in former Yugoslavia.

If a rewiev of the Slovenian political history would be made, we could hardly found more nagative political figure as Milan Kučan is. After many years as a leader of Slovenian communist party, where he was a pupil of his mentors, hard communists Maček and Dolanc, he was given great amount of knowledge in violation of human rights and metodology of a lie, which are basic elements of every criminal communistic regime. And even today, after two decades of Slovenian independance, he is causing havoc in our country.

It was always interesting fact, how confident Kučan was during his witnessing on a Haag court against Milošević. That was possible only in case if Milošević was not a major figure of idea of a new Yugoslavia upon the leadership of the great Serbia. Kučan’s confidence was only possible if Kučan himself was the main character of that scenario. Let us see why.

After the fall of Yugoslavia, Slovenian communist party was calculating with its renewal. For that goal Slovenian communists took advantage of Milošević’s ambition to become a great leader of the Balkan nation. Therefore Kučan gave Milošević fake feeling that he is a new Josip Broz – Tito. But when the plan failed, Kučan’s communists betrayed Milošević, because he became useless. It is a big probability that Slovenian communists would ban Milošević from his position anyway, soon after he would constructed a new Yugoslavia on its former burning ground. After that, the real new dictator Tito would rise from the ashes – Milan Kučan – who had and still has a strong background support in Balkan mafia and other criminal regime’s institutions and politics. So there is no weirdness in fact, that Kučan was not affraid of Milošević.

The main indices of Kučan’s plans to renew Yugoslavia, are in some war analitics, who states, that there would be no Balkan war, if there were no demilitarisation of Slovenian teritorial deffence in may 1990, which happened with Kučan’s cooperation with Yugoslavian national army, and the fact, that Slovenian communists moved their money, earned with drug smuggling and other criminal acts, in abroad expositures of Ljubljana’s Bank under pretention that the money is intended for Slovenian minority living outside of Slovenia. That is how Kučan affected on the course of the Balkan war in the 90s, when also one of the hidious genocides in the history of the mankind was made – Srebrenica.

But if until today everyone in former Yugoslavia, who collaborated with Kučan, were accused of war crimes in Balkan war, he was charged of absolutely nothing. Not even one of his hair was touched. Furthermore, with his underground political activities, he is causing fatal damage to Slovenia and to Slovenian nation, by killing its democracy and building communistic dictatorship. For example: The threats of death for the Slovenian opposition leader Janez Janša from one of the most influent Slovenian bloggers Mitja Kunstelj, former member of the Slovenian special army forces and former junkie, and also death threats from former Slovenian minister for internal affairs (police and political police called UDBA) in former Yugoslavia Janez Zemljarič (today he is one of the most influent and powerful people in Slovenia), who stated, that Janša must be killed. Both of these are members of so called Kučan’s clan. Life of Janez Janša, who is now regime’s political prisoner, is therefore highly at risk.

By Kučan’s political activity, Slovenia has become Europe’s North Korea in only past six years. As mentioned before, Slovenia has its own political prisoners and it is the only state in Europe and also in the democratic West, which has its political prisoners and where political opposition is only a matter of formality not reality. Situation in Slovenia in that case is very similar to the situation of Ukraine, during Janukovich’s regime, which imprisoned the opposition leader Yulia Timoshenko.

What can we say for the conclusion? There is a lot of indices that former Slovenian president Milan Kučan is a war criminal and as such fully responsible for the hideous and gruesome crimes in balkan war, such as Vukovar and Srebrenica. And if those strong indices exsist, Kučan is mature to face the Haag court as one accused of the serious war crimes against humanity in balkan war.

Iz Platonove votline

V pričujočem zapisu se bomo po svoje pozabavali s Platonovo filozofijo. Bolj natančno z najbolj znano prispodobo o votlini.

Zamislite si, da živite v votlini, kjer je dojemljivost prebivalcev omejena, njihov razum pa šibek. Zamislite si, da ljudje poleg tega zelo hitro pozabljajo, vse, kar vam je dostopno, pa je omejeno na peščico najnujnejših zadev, ki so fokusirane na jedrnate in stereotipne formule, kot je na primer opletanje s trobojnim „sekret“ papirjem, ki ima na sebi naslikano rdečo zvezdo ali shizofrena zblojenost govorjenja o „tej-votlino-ljubju“ ob hkratnem prepevanju „med-votlinskih“ pesmi. Zamislite si, da je iz te votline že pred časom izšla skupina ljudi in spoznala obstoj življenja izven nje, votlino pa spoznalo za veliko laž. Nato se vrnejo v votlino in začno govoriti o življenju izven votline, ki sloni na resnici in hoče prepričati prebivalce votline, da živijo v iluziji in lažeh. Prebivalci votline zaradi svojega komforta ne prenesejo resnice, zato so zanj pripravljeni celo ubijati, kar se tudi zgodi. Prebivalci votline izvedejo genocid nad temi, ki so jim prišli oznaniti resnico o zunanjem svetu.

Verjetno ga ni človeka, ki bi se strinjal, da je votlina, ki jo opisujem, zdrava družba, v kateri bi si normalen človek želel živeti. Toda opis te votline zveni znano. Da, to je Slovenija. Votlina, kjer so vprašanja v zvezi s komunizmom in povojnimi poboji v nasprotju s civilizacijo ideološka tema. Votlina, kjer se koalicija, namesto z gospodarskimi temami, raje več mesecev ukvarja z odvzemom mandata legalno izvoljenega poslanca opozicije, predsednik te koalicije oz. vlade, pa ne migne niti s prstom, ko gre za ugled države, ko jo naokrog sramotijo razne šivilje in čarovnice. Votlina, kjer se celo zgodi, da te pripadniki tajne komunistične policije, ki jih kot pripadnike tajne komunistične policije razkrinkaš, zaradi razžalitve tožijo na sodišču. Votlina, kjer njen minister za finance želi upokojencem ukrasti regres in s tem privarčevati borih 128 milijonov evrov, medtem, ko ga krvave pokojnine partizanskih klavcev ne motijo, čeprav bi z njimi privarčeval blizu pol milijarde evrov. V votlini, kjer se metanje granitnih kock in pirotehnike v policiste s strani morilske drhali smatra zgolj za prekršek. Da, to je Slovenija. Bolna država in družba, v kateri so se bodisi ohranile ali namnožile svete krave. Bolna država, ki bo morala, če bo želela obstati, s temi svetimi kravami obračunati v skladu s tem, kar antigandhijevsko predlaga ekonomist Mićo Mrkaić – z njihovim zakolom.

Ali rečeno drugače: Če se želimo povzpeti iz platonske votline neresničnih podob in laži v svobodo, mir in resnično demokracijo, se bomo morali najprej znebiti še delujočih in vplivnih Orwellovih prašičev, ki še vedno ohranjajo status partijske politične elite in se mastno redijo na račun državljank in državljanov Slovenije.

Projekt Hitler (tretji del)

mein_kampf

V sredo se je zgodila najtemačnejša in najbolj tragična seja Državnega zbora v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Na njej je 58 poslank in poslancev poteptalo vso možno zakonodajo in šlo preko trupel do cilja – odvzem poslanskega mandata Janezu Janši.

Kučanova diktatura

Drage bralke in dragi bralci, od srede, 15. oktobra 2014, demokracije v Sloveniji tudi uradno ni več. Vladna koalicija Mira Cerarja je v državnem zboru, skupaj z njenimi priveski v pro forma opoziciji – sem gre poleg ZaAB in Združene levice, ne glede na kasnejše glasovanje, šteti tudi Kučanovo žlahtno desnico v obliki Nove Slovenije (taktični umik iz razprave in kasnejše bahanje s strani Vrtovca po tviterju, češ, da je NSI edina stranka v Sloveniji, ki jo zanimajo resne teme, kot je gospodarstvo, glasovanje pa zaradi želje po sedeti na dveh stolih hkrati), ki jo formalno sicer vodi bledolična Ljudmila Novak, neformalno pa Kučanov klan preko Tonina v sodelovanju z gejevskim lobijem znotraj stranke – dokončno vzpostavila ekosistem, ki mu brez zadržka lahko rečemo Kučanova diktatura.

Ta se je intenzivno začela pripravljati proti koncu mandata Janševe prve vlade. Tako je kolumnist Nedeljskega Dnevnika Aleksander Lucu, sicer tudi dober Kučanov prijatelj, 27. avgusta 2008, napovedal znameniti veliki pok s Finske, ki ga je pripravil prav Kučan osebno. Teden kasneje se je veliki pok resnično zgodil in sicer v obliki dokumentarca finskega novinarja Magusa Berglunda z naslovom Resnica o Patrii, v katerem je dobesedno namočil takratnega premiera Janšo v nekakšno korupcijsko afero v zvezi z nakupom finskih osemkolesnikov. Da je afera Patria v Sloveniji umetno inscenirana s strani Milana Kučana, govori še nemalo drugih dejstev, kot na primer to, da so se posli okoli osemkolesnikov začeli praktično v vladi Antona Ropa, kjer je šlo za koruptivno „dilanje“ z njegovimi političnimi sopotniki in podjetjem Sistemska tehnika, pa vse do dejstva, da se je izkazalo, da je famozna črka J, ki jo je Berglund, očitno po naročilu murglskega štaba, podtaknil Janši, v bistvu hrvaški podjetnik Jerković. Glavnega scenarista in igralcev v aferi Patria ni zmotilo niti dejstvo, da so na sodišču praktično vse priče zanikale kakršno koli vpletenost Janše v posle v zvezi s Patrio, niti to, da so bili na Finskem vsi akterji v zadevi Patria oproščeni, ker je sodišče ugotovilo, da do podkupnin ni prišlo, niti dejstvo, da je bil glavni akter, ki je pogodobo s finskim podjetjem podpisal, to je bil takratni obrambni minister Karel Erjavec, na sodišču oproščen domnevne korupcije. Da je absurd še večji, je Nedeljski Dnevnik, ki je tudi sicer Kučanovo partijsko glasilo, na dan sodbe, 5. junija 2013, preden je bila ta javno znana, objavil članek o tem, da vsebina (!!!) Janševe sodbe ni nobena izjema, kar dokazuje, da je bila sodba spisana v Murglah in pred uradno razglasitvijo znana vsaj še uredništvu Nedeljskega Dnevnika. Scenarij za montiran sodni proces, ki se ga ne bi sramoval niti sam Stalin.

Preigravanje scenarijev

Ko je za normalno demokratično in zdravo družbo, kar Slovenija vsekakor ni, sramotna obsodba šla skozi, je moral Janša v zapor. In je šel. Toda glej ga zlomka, na predčasnih državnozborskih volitvah mu je preko 6000 volivcev ponovno namenilo mandat poslanca v državnem zboru. Ko „smo“ že mislili, da „smo“ se ga znebili, se je ponovno pojavil in ponovno postal moteč protidržavni element številka ena v državi. Nova (praktično pa stara) vladna koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji, ki ima ustavno večino, se je že ob konstituiranju aktualnega sklica državnega zbora, neizmerno trudila, da bi onemogočila Janši mandat, češ, da kot pravnomočno obsojeni kriminalec, ne sodi v parlament, a jim takrat nekako ni uspelo. Vse od 1. avgusta dalje so se zato v državnem zboru preigravali različni scenariji, kako onemogočati realno opozicijo. Koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji se je namesto z resnimi državnimi problemi, ukvarjala zgolj z Janševim mandatom in si tako v maniri Alenke Bratušek „vi nid tajm“, kupovala čas, ko so lahko dodobra „naštudirali“, kako speljati odvzem mandata Janši, ki bo sicer vsaj navidez v nekakšnih zakonskih okvirih. Zato so zaprosili za mnenje tudi pravno službo državnega zbora, ki je ocenila, da odvzem mandata nima realne pravne podlage. Ker Cerarjevi oz. Kučanovi koaliciji takšno mnenje ni bilo všeč, so zaprosili za mnenje skupino pravnikov, ali bolje rečeno, partijskih aparatčikov, jih razglasili za neodvisne pravne strokovnjake, jih najeli brez kakršne koli pogodbe, da so torej preko dela na črno, sestavili nekakšno pravno mnenje, ki je zaradi dela na črno sicer protizakonito, ki naj bi upravičilo odvzem mandata prvaku edine realne opozicije.

Državni zbor 58ih kriminalcev

Nato se je zgodil 9. oktober 2014, ko je bila sklicana seja mandatno volilne komisije, na katerem so poslanci koalicije želeli sprovesti v prakso mnenje, ki so jim ga zapisali njihovi najeti pravniki oz. Kučanovi partijski aparatčiki. In se je zalomilo na pravno formalni ravni. Toda to ni zmotilo nikogar. Po nekaj urnem „prepucavanju“ o tem, da pravnih podlag za odvzem mandata Janši pač ni, ter da je mandatno volilna komisija izglasovala, da Janši mandat ne preneha, torej, da lahko opravlja poslansko funkcijo, se je zgodil prvi del koalicijskega teptanja ustave, človekovih pravic in vseh mogočih pravnih norm. Koalicija je preko mandatno volilne komisije z veliko ignoranco, tako do glasovanja, ki ga je opravila sama (!!!), da Janša lahko opravlja funkcijo poslanca, kot tudi do vseh pravnih aktov, poslala nekakšno skropucalo sklepov v odločanje državnemu zboru. Ta je, na že zgoraj omenjeni seji, na kateri je v obliki glavnega antagonista zoper demokracijo nastopal predsednik državnega zbora Milan Brglez, za katerega je znano, da je bila osamosvojitev Slovenije korak nazaj in da je bil bratomorni genocid na Slovenskem med in po drugi svetovni vojni zgolj normalno vprašanje naravnega prava, saj je že na začetku seje želel dobesedno ubiti demokratično razpravo in postopke v državnem zboru. Isti dan zvečer, je slovenski komunofašizem pokazal zobe in dejstvo, da za komuniste ne veljajo nobene ustave, nobeni zakoni, nobene človekove pravice in svoboščine, razen v primeru, če ti akti potrjujejo njihov bolani prav. S 58 glasovi so poslanci izglasovali, da legalno izvoljenemu poslancu Janši preneha mandat. S tem pa kršili ustavo in človekove pravice tudi v primeru vseh preko 6000 volivcev, ki so Janšo izvolili na mesto poslanca v državnem zboru. Ali povedano drugače: 58 poslancev – ki se tako sami sebe pred svetovno javnostjo paradoksalno okarakterizirali prav za kriminalce, saj so povozili vse temeljne pravne akte – je praktično odvzelo volilno pravico vsem volivcem, s tem pa neformalno ukinili volitve, kar je samo še majhen korak do formalne ukinitve volitev po zgledu kakšne Severne Koreje. Scenarij torej, ob katerem celo Hitler izpade kot navaden amater.

Partijske puškine cevi?

Tako so verjetno v Murglah v sredo zvečer imeli veselo rajanje ob litrih šampanjca. Toliko bolj še ob dejstvu, da je premier Cerar, ta odurna kreatura in karikatura visokih moralnih norm in etičnih načel, napovedal spremembe zakonodaje v zvezi s poslanskim mandatom ali kandidaturo za poslanca v primeru pravnomočne obsodbe. Po mojih informacijah, naj bi šle napovedane spremembe zakonodaje v izredno rigorozno smer, kar pomeni, da aktualna Kučanova koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji razmišlja o tem, da kdorkoli, ki je bil kadar koli pravnomočno obsojen, ne bo mogel kandidirati za poslanca v državnem zboru, kar pomeni, da bo šla zakonodaja v smeri, da se Janšo, s tem pa tudi opozicijo dobesedno izbriše s političnega parketa. To pa kaže tudi na izredno nevarno prakso komunofašizma, ki smo ga vajeni že iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, namreč, da so Kučan in njegovi podrepniki pripravljeni v svojih načrtih iti tudi preko trupel. Na to je sicer na enem od nedavnih intervjujev opozoril tudi član odbora 2014 in nekdanji politični zapornik v znamenitem procesu proti četverici leta 1988, David Tasič, ki je dejal, da ni izključeno, da ti morilci, ki so izurjeni za poboje še iz jugoslovanskih časov, ponovno ne vzamejo v roke svoja morilska orožja, ali kot sva že večkrat javno opozorila z novinarskim kolegom Gašperjem Blažičem – obstaja realna nevarnost, da bodo slovenski komunisti poskusili izzvati oborožene spopade med Slovenci za utrditev oblasti Kučanovega totalitarnega režima v naši državi.

Šalabajzerka Alenka

ideja

Zaslišanje nekdanje premierke in kandidatke za podpredsednico evropske komisije ter komisarke za energetiko Alenke Bratušek, ki se je zgodilo v ponedeljek, še vedno buri duhove. Danes naj bi bilo znano, ali bodo evropske poslanske skupine Bratuškovo spustile skozi ali ne. Kot poroča bruseljski European voice, je takšen scenarij praktično nemogoč. Pojavili pa so se tudi namigi, da naj bi Bratuškova sama odstopila od kandidature, vendar so tiskovni predstavniki evropske komisije danes opoldan to vest zanikali. Prav tako je to zanikala Bratuškova sama.

Kot je znano, je Bratuškova, ki je za komisarko predlagala kar sama sebe, samokandidatura pa ji je tako rekoč odlično uspela, saj je predsednika komisije Jeana-Claudea Juckerja tako ali drugače uspela prepričati, da je prava za ta položaj. Juncker tako ni skrival navdušenja nad njo in jo predlagal za podpredsednico komisije in za komisarko za energetiko. A ponedeljkovo zaslišanje pred evropskimi poslanci ni bil samo hladen tuš za Bratuškovo samo, ampak tudi za Junckerja, ki je bil še nekaj ur pred dogodkom, kakor je preko tviterja poročal Bojan Požar, še neomajen nad Bratuškovo, po zaslišanju pa naj bi priznal, da je bila vse skupaj velika napaka.

Bratuškova je svojo predstavitev začela v slabi angleščini, na vprašanja pa je odgovarjala v slovenskem jeziku. Velika večina slovenske in evropske javnosti je verjetno od Bratuškove pričakovala precej več, toda le najboljše analitično oko, ki je spremljalo Bratuškovo od vsega začetka njenega političnega vzpona, je scenarij, ki se je odvijal v „dvorani groze“, pričakovalo. Ker pa priznam, da se na energetiko spoznam približno toliko, kot se na to področje spozna Bratuškova, bom analiziral drug vidik njenega zaslišanja, v naši slovenski podalpski provinci bi temu rekli „ideološka vprašanja“.

Gre za vprašanja, ki se tičejo slovenske komunistične preteklosti in sedanjosti. Zaslišanje je pokazalo, da so ta vprašanja ena izmed bistvenih civilizacijskih vprašanj, saj se le-ta tičejo odnosa do totalitarnih režimov in žrtev teh režimov. Takšna vprašanja pa so bila postavljena v samo središče splošnih civilizacijskih norm civiliziranega sveta vse od vzpona civilizacije. Tako zadevo problematizira že grški dramatik Sofokles v Antigoni. Pri zaslišanju Bratuškove smo torej tudi Slovenci lahko jasno spoznali, da so vpašanja, ki se tičejo komunizma in povojnih pobojev, ideološka tema samo v naši barbarski Sloveniji. In v kakšnem barbarskem in živalskem odnosu do žrtev totalitarnih režimov se nahaja Slovenija, je v teh dneh jasno lahko spoznal ves civiliziran svet. Da smo znotraj napredne, demokratične civilizacije Slovenci takšni barbari, nas je lahko vsaj močno sram, če nas ne more navdati že z nepopisno grozo.

Danes, torej na dan odločitve, ali bo Bratuškova na kakršen koli način dobila položaj v Bruslju, pa je prišla novica, da naj bi kandidatka sama odstopila od kandidature. Tako uradni predstavniki evropske komisije, kot Bratuškova sama, so to zanikali.Kot je zapisala Bratuškova na svojem uradnem Facebook profilu, ni odstopila, je pa priznala, da vsega tega ni več lahko prenašati. Namreč že med samim zaslišanjem in po njem, se je tako Bratuškovi in Sloveniji posmehoval ves svet. Tako evropski poslanci kot tuji mediji in komentatorji po spletnih omrežjih niso bili nič kaj prizanesljivi do Bratuškove. Zelo kritično so se o njenem nastopu razpisali tudi Slovenci na spletnih omrežjih. Celo tako kritično, da je v ponedeljek zvečer na Odmevih voditelj Igor Bergant zadevo komentiral, da gre za polivanje gnojnice. Torej tipična reakcija levosučnega pisunskega „novinarja“, ki je bil bodisi še v hudem šoku, ki je izdal njegovo profesionalnost, ali ki bodisi vztraja v svoji podalpski zagovedanosti in ne pozna nivoja diskusije, ki je sicer normalen za ves demokratični svet. Toda, to je, dragi moji, nivo povprečnega slovenskega nerazgledanega in neizobraženega novinarja!

A vrnimo se nazaj k Bratuškovi, ki se je na svojem Facebook profilu odzvala na svoj nastop pred evropskimi poslanci. Citiram njeno izjavo: „Nisem odstopila, čeprav priznam, da vsega tega ni več lahko prenašati. Današnje govorice o mojem odstopu so izmišljotina in le nadaljevanje pritiska, ki se nad mojo kandidaturo izvaja že več kot mesec dni, posebej intenziven pa je v zadnjih dnevih. Žal so gonilna sila teh pritiskov moji sonarodnjaki in sonarodnjakinje, ki upajo, da bodo po mojem padcu sami prišli do kandidature. Moj nastop je bil res usmerjen v načelne odgovore. To je bila zavestna odločitev po mnogih posvetovanjih, tudi znotraj bruseljskih krogov. Če bi dajala bolj konkretne odgovore, pa bi me verjetno kritizirali zaradi njih. Šli so tako daleč, da so kritizirali moje petje pesmi italijanskega delavskega gibanja napisane leta 1908, kar naj bi dokazovalo mojo naklonjenost komunizmu. Mojo “protievropskost” pa s tem, da sem naredila vse kar je v moji moči, da v Slovenijo ni prišla trojka. Tako nizko smo padli. Recept za mojo diskreditacijo je bil spisan v Sloveniji, kar je od vsega skupaj najbolj grenko spoznanje. Pa to zdaj ni preusmerjanje pozornosti ali zanikanje lastne odgovornosti, to je zgolj kruto dejstvo.“ Podoben argument in obtoževanje drugih, le lastne nesposobnosti ne, se je poslužil tudi slovenski evropski poslanec Ivo Vajgl. A če bi njemu še lahko očitali občasni napad demence – spomnimo se, da na evropskih volitvah maja ni vedel niti tega, za katero politično stranko kandidira – tega ne moremo pripisati Bratuškovi (ob tem seveda ne gre zanemariti dejstva, da tako Vajgl kot tudi Bratuškova tu predvsem igrata figuri na šahovnici Gregorja Golobiča, ki bi rad imel močan in širok vpliv v energetiki, tako pa bo očitno ostal praznih rok).

Ko sem namreč sam še hodil v osnovno šolo in bil še zelo otročji, sem tudi sam za kakšen svoj „pridobljeni“ cvek, krivil učiteljice in učitelje. Vsak izgovor je bil dober. Edino, kar ni bilo krivo, sem bil jaz sam in pa dejstvo, da sem šel raje ven igrati nogomet, kot pa da bi cele dneve sedel za učbeniki in se učil. Prav tako je argumentacija, ki jo uporablja Bratuškova glede njene drže do komunizma in Evropske unije, stvar logične napake. Jasno je namreč, da je njeno navdušenje nad komunizmom popolnoma evidentno, saj je v pesmi Bandiera Rossa zapisan verz, ki sporoča „živel komunizem!“ Evidentna je tudi njena protievropska drža, saj je Bratuškova navdušeno ploskala in se bolano režala bedaku na odru, ki je prepeval, da je Evropa kravatarska banda lopovov. Prav tako je njena protievropska drža in simpatija do komunizma evidentna iz samega dejstva, da se je udeležila prireditve v Stožicah, 27. aprila 2013, kjer se je trlo totalitarnih simbolov. Torej simbolov, ki so nepietetni, necivilizacijski, barbarski, krvavi in zločinski ter na tej prireditivi prepevala pesmi, ki so totalitarne, nepietetne, necivilizacijske, barbarske, krvave in zločinske ter se ob tem vidno zabavala.

Če je Alenka Bratušek mislila, da lahko doma zaradi močne medijske propagande, ki dobesedno leze v rit njeni politični opciji, slepi Slovence – iz zgornjih dejstev, ki sem jih naštel, je razvidno tudi, da je Bratuškovi za Slovenijo in Slovence prav malo mar, sicer ne bi niti pomislila na sodelovanje na proslavi in na prepevanje pesmi, ki pri nas simbolizira bratomorni genocid – se, razumljivo, v Evropi to ne more zgoditi, saj tam večna parola „Janša je kriv!“ ne vžge in je potrebno pokazati kaj več od tega. Bratuškova pa je tekom svoje kariere že večkrat dokazala, da tega „več“ ne premore. Zato verjetno res ni primerna za kakšen višji položaj v EU niti v Sloveniji, razen na položaj, kakor se je sama „zatipkala“ v svoji predstavitvi za komisarko, namreč za vodjo „chef“ kuhinjev kakšni povprečni vaški gostilni.

Tako konec koncev mogoče odločitev Junckerja, da jo je izbral za kandidatko za podpredsednico evorpske komisije in komisarke za energetiko, niti ni tako slaba, saj je zaslišanje podrlo kar nekaj mitov, ki so jo o njej umetno gradili naši osrednji mediji. Namreč o Alenki kot feminiziranemu Supermanu.

Tržič: Občinska sredstva za urejanje privatnih parcel?

sajovic

Skupina občanov Tržiča me je v minulih dneh opozorila na domnevne nepravilnosti v zvezi z odprodajo in urejanjem nezazidanih stavbnih parcel. Omenjeni občani aktualnega tržiškega župana Boruta Sajovica obtožujejo korupcije.

Občani zadevo prijavili KPK-ju

Anonimna skupina Tržičanov v svojem pismu navaja, da je Občina Tržič z županom Sajovicem brez sklepa občinskega sveta odprodala nezazidane stavbne parcele, ki jih je predhodno s sklepom občinskega sveta izvzela iz javnega dobra. Šlo naj bi za parcele v širšem mestnem jedru ob strugi potoka Mošenika. Občani menijo, da omenjenih parcel Občina nikakor ne bi smela prodati, saj bi morala uveljaviti predkupno pravico v skladu s 15. členom Odloka o mestu spomenik, ker ta prostor predstavlja javni interes, z ozirom na neponovljivo možnost povezave preko potoka Mošenika v tem delu starega mestnega jedra. Občani prav tako navajajo, da je Občina prek občinskega sveta sprejela sklep o sofinanciranju ureditve struge potoka Mošenika in to točno na delu omenjenih odprodanih parcel. Ob tem naj bi bilo sofinanciranje ureditve opredeljeno kot nujno, za kar naj bi se namenila rezervna sredstva Občine. Trdijo, da zadeva ni bila nujna, zato zanjo ne bi bilo potrebno koristiti rezervnega občinskega denarja. Celoten poseg, bi se po njihovo dalo natančno opredliti, občinski denar, vkolikor je upravičen in potreben, pa bi zagotovil občinski proračun. Kot navajajo pa gre v tem primeru za izsiljen občinski denar za sanacijo zidov in privatne lastnine na levem bregu Mošenika, ki ga v naravi predstavljajo individualni stanovanjski in poslovni objekti. Za celotnim postopkom, to je izvzemom iz statusa javnega dobra do fizične sanacije privatnih opornih zidov ob Mošeniku, tako avtorji pisma, stoji ena izmed lastnic oz. nekdanja lastnica objektov, občinska svetnica in predsednica Odbora za družbene dejavnosti Občine Tržič, Zvonka Pretnar, ki sicer v trenutni sestavi občinskega sveta izhaja iz županove kvote, torej iz LDS. Zaradi suma, da Občina Tržič na čelu z županom Sajovicem tako ureja privatno lastnino svojih občinskih svetnikov, je skupina Tržičanov pismo naslovila tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije, od koder so mi potrdili, da so prijavo v zvezi z odprodajo in urejanjem omenjenih parcel dobili in da postopek ugotavljanja, ali gre pri tem za koruptivno dejanje župana Sajovica ali ne, poteka.

Zadnikar: Vaše vprašanje je nesmiselno

Zadevo smo preverili tudi na Občini Tržič. Direktor občinske uprave, Drago Zadnikar, je navedbe skupine občanov, da je Občina Tržič parcele prodala brez sklepa občinskega sveta, zavrnil. Kot je pojasnil, so bile vse omenjene nepremičnine uvrščene na Načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem Občine Tržič za leti 2013 in 2014, občinski svet pa je ta načrt sprejel na 17. redni seji konec novembra, leta 2012. Nadalje Zadnikar navaja: Na podlagi drugega odstavka 6. člena Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 34/11, 42/12, 24/13, 10/14) se postopek razpolaganja z nepremičnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti lahko izvede, če je nepremično premoženje vključeno v veljavni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem. V skladu s tretjim odstavkom 14. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 86/10, 75/12, 47/13, 50/14) o pravnem poslu ravnanja s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti odloči in sklene pravni posel organ, pristojen za izvrševanje proračuna samoupravne lokalne skupnosti (to je župan – druga alineja drugega odstavka 32. člena Statuta Občine Tržič), ali oseba, ki jo ta organ za to pooblasti. To pomeni, da potem, ko občinski svet nepremičnino uvrsti na načrt razpolaganja, za samo sklenitev pravnega posla poseben sklep občinskega sveta ni potreben.“ Ob tem je pojasnil, da so bila dela na strugi Mošenika zaključena v pogodbenem roku, t. j. julija 2013 ter da je bila prodajna pogodba za že omenjene parcele z občinsko svetnico Zvonko Pretnar sklenjena 19. marca lani v skladu s sprejetim Načrtom razpolaganja z nepremičnim premoženjem Občine Tržič za leti 2013 in 2014. S strani Občinske uprave smo izvedeli tudi, da so denarna sredstva s strani občine res bila namenjena iz rezervnih sredstev, in sicer 68.000 evrov. Poleg tega je Občina Tržič iz omenjenih rezerv namenila še 20.000 evrov za sanacijo porušenega obrežnega podpornega zidu in usada na cesti Tržič-Jelendol. Na dan 13. marca lani pa je rezervni sklad občine znašal slabih 146.000 evrov. Zadnikar je ob tem zavrnil tudi namigovanja, da gre pri sredstvih rezervnega sklada za drugačno kategorijo finančnih sredstev kot naj bi to bila proračunska sredstva. Kot je pojasnil, rezervni sklad so sredstva, zagotovljena v proračunu občine. Glede na to, da naj bi bila ena izmed lastnic zasebnih objektov ob strugi Mošenika, občinska svetnica Zvonka Pretnar, me je zanimalo tudi, ali občina na ta način financira in ureja tudi privatne parcele svetnikov Občine Tržič in ali je to stalna praksa Občine v času zadnjih dveh mandatov župana Sajovica. Na naše vprašanje sem s strani direktorja občinske uprave, Zadnikarja, dobil zgolj odgovor, da je glede na predhodna pojasnila moje vprašanje „nesmiselno in nanj tudi ne odgovarjamo.“

Pretnarjeva zanika navedbe občanov

Prav zaradi arogantnega odgovora s strani Zadnikarja, ki kaže, da se Občini Tržič očitno vprašanja v zvezi z morebitnim pojavom korupcije na Občini zdijo nesmiselna in na njih ne odgovarjajo, sem se obrnil tudi na občinsko svetnico Zvonko Pretnar, ki je lastnica omenjenih spornih parcel. Pretnarjeva je zatrdila, da ni lastnica nobenega objekta ob Mošeniku, je pa potrdila, da je od občine odkupila parcele št. 276/3, 640/4, 640/5 in 640/10. Od navedenih parcel se tri (640/5, 640/10 in 267/3) skladajo z domnevno spornimi parcelami, ki jih omenja skupina občanov Tržiča v svojem pismu. Pretnarjeva je pojasnila, da ji omenjene parcele omogočajo dostop z ulice na njen parkirni prostor, ne mejijo pa na potok Mošenik. Dodaja, da so omenjene parcele tako majhne, da občina od njih nima nobene koristi, zato se jih je odločila prodati. Po njenih besedah gre namreč za rake, ki so potekale od nekdanje tovarne Runo in so zasute že od petdesetih let prejšnjega stoletja. Ob tem je povedala tudi, da asfaltiranje parkirnega prostora plačala sama, prav tako je, po njenih besedah, krila stroške v zvezi z geodetsko odmero tako parkirnega prostora, kot vseh kupljenih parcel neposredno geodetskemu podjetju, kar naj bi dokazovalo, da občina ni sofinancirala urejanja njenih privatnih parcel.