Projekt Hitler (tretji del)

mein_kampf

V sredo se je zgodila najtemačnejša in najbolj tragična seja Državnega zbora v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Na njej je 58 poslank in poslancev poteptalo vso možno zakonodajo in šlo preko trupel do cilja – odvzem poslanskega mandata Janezu Janši.

Kučanova diktatura

Drage bralke in dragi bralci, od srede, 15. oktobra 2014, demokracije v Sloveniji tudi uradno ni več. Vladna koalicija Mira Cerarja je v državnem zboru, skupaj z njenimi priveski v pro forma opoziciji – sem gre poleg ZaAB in Združene levice, ne glede na kasnejše glasovanje, šteti tudi Kučanovo žlahtno desnico v obliki Nove Slovenije (taktični umik iz razprave in kasnejše bahanje s strani Vrtovca po tviterju, češ, da je NSI edina stranka v Sloveniji, ki jo zanimajo resne teme, kot je gospodarstvo, glasovanje pa zaradi želje po sedeti na dveh stolih hkrati), ki jo formalno sicer vodi bledolična Ljudmila Novak, neformalno pa Kučanov klan preko Tonina v sodelovanju z gejevskim lobijem znotraj stranke – dokončno vzpostavila ekosistem, ki mu brez zadržka lahko rečemo Kučanova diktatura.

Ta se je intenzivno začela pripravljati proti koncu mandata Janševe prve vlade. Tako je kolumnist Nedeljskega Dnevnika Aleksander Lucu, sicer tudi dober Kučanov prijatelj, 27. avgusta 2008, napovedal znameniti veliki pok s Finske, ki ga je pripravil prav Kučan osebno. Teden kasneje se je veliki pok resnično zgodil in sicer v obliki dokumentarca finskega novinarja Magusa Berglunda z naslovom Resnica o Patrii, v katerem je dobesedno namočil takratnega premiera Janšo v nekakšno korupcijsko afero v zvezi z nakupom finskih osemkolesnikov. Da je afera Patria v Sloveniji umetno inscenirana s strani Milana Kučana, govori še nemalo drugih dejstev, kot na primer to, da so se posli okoli osemkolesnikov začeli praktično v vladi Antona Ropa, kjer je šlo za koruptivno „dilanje“ z njegovimi političnimi sopotniki in podjetjem Sistemska tehnika, pa vse do dejstva, da se je izkazalo, da je famozna črka J, ki jo je Berglund, očitno po naročilu murglskega štaba, podtaknil Janši, v bistvu hrvaški podjetnik Jerković. Glavnega scenarista in igralcev v aferi Patria ni zmotilo niti dejstvo, da so na sodišču praktično vse priče zanikale kakršno koli vpletenost Janše v posle v zvezi s Patrio, niti to, da so bili na Finskem vsi akterji v zadevi Patria oproščeni, ker je sodišče ugotovilo, da do podkupnin ni prišlo, niti dejstvo, da je bil glavni akter, ki je pogodobo s finskim podjetjem podpisal, to je bil takratni obrambni minister Karel Erjavec, na sodišču oproščen domnevne korupcije. Da je absurd še večji, je Nedeljski Dnevnik, ki je tudi sicer Kučanovo partijsko glasilo, na dan sodbe, 5. junija 2013, preden je bila ta javno znana, objavil članek o tem, da vsebina (!!!) Janševe sodbe ni nobena izjema, kar dokazuje, da je bila sodba spisana v Murglah in pred uradno razglasitvijo znana vsaj še uredništvu Nedeljskega Dnevnika. Scenarij za montiran sodni proces, ki se ga ne bi sramoval niti sam Stalin.

Preigravanje scenarijev

Ko je za normalno demokratično in zdravo družbo, kar Slovenija vsekakor ni, sramotna obsodba šla skozi, je moral Janša v zapor. In je šel. Toda glej ga zlomka, na predčasnih državnozborskih volitvah mu je preko 6000 volivcev ponovno namenilo mandat poslanca v državnem zboru. Ko „smo“ že mislili, da „smo“ se ga znebili, se je ponovno pojavil in ponovno postal moteč protidržavni element številka ena v državi. Nova (praktično pa stara) vladna koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji, ki ima ustavno večino, se je že ob konstituiranju aktualnega sklica državnega zbora, neizmerno trudila, da bi onemogočila Janši mandat, češ, da kot pravnomočno obsojeni kriminalec, ne sodi v parlament, a jim takrat nekako ni uspelo. Vse od 1. avgusta dalje so se zato v državnem zboru preigravali različni scenariji, kako onemogočati realno opozicijo. Koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji se je namesto z resnimi državnimi problemi, ukvarjala zgolj z Janševim mandatom in si tako v maniri Alenke Bratušek „vi nid tajm“, kupovala čas, ko so lahko dodobra „naštudirali“, kako speljati odvzem mandata Janši, ki bo sicer vsaj navidez v nekakšnih zakonskih okvirih. Zato so zaprosili za mnenje tudi pravno službo državnega zbora, ki je ocenila, da odvzem mandata nima realne pravne podlage. Ker Cerarjevi oz. Kučanovi koaliciji takšno mnenje ni bilo všeč, so zaprosili za mnenje skupino pravnikov, ali bolje rečeno, partijskih aparatčikov, jih razglasili za neodvisne pravne strokovnjake, jih najeli brez kakršne koli pogodbe, da so torej preko dela na črno, sestavili nekakšno pravno mnenje, ki je zaradi dela na črno sicer protizakonito, ki naj bi upravičilo odvzem mandata prvaku edine realne opozicije.

Državni zbor 58ih kriminalcev

Nato se je zgodil 9. oktober 2014, ko je bila sklicana seja mandatno volilne komisije, na katerem so poslanci koalicije želeli sprovesti v prakso mnenje, ki so jim ga zapisali njihovi najeti pravniki oz. Kučanovi partijski aparatčiki. In se je zalomilo na pravno formalni ravni. Toda to ni zmotilo nikogar. Po nekaj urnem „prepucavanju“ o tem, da pravnih podlag za odvzem mandata Janši pač ni, ter da je mandatno volilna komisija izglasovala, da Janši mandat ne preneha, torej, da lahko opravlja poslansko funkcijo, se je zgodil prvi del koalicijskega teptanja ustave, človekovih pravic in vseh mogočih pravnih norm. Koalicija je preko mandatno volilne komisije z veliko ignoranco, tako do glasovanja, ki ga je opravila sama (!!!), da Janša lahko opravlja funkcijo poslanca, kot tudi do vseh pravnih aktov, poslala nekakšno skropucalo sklepov v odločanje državnemu zboru. Ta je, na že zgoraj omenjeni seji, na kateri je v obliki glavnega antagonista zoper demokracijo nastopal predsednik državnega zbora Milan Brglez, za katerega je znano, da je bila osamosvojitev Slovenije korak nazaj in da je bil bratomorni genocid na Slovenskem med in po drugi svetovni vojni zgolj normalno vprašanje naravnega prava, saj je že na začetku seje želel dobesedno ubiti demokratično razpravo in postopke v državnem zboru. Isti dan zvečer, je slovenski komunofašizem pokazal zobe in dejstvo, da za komuniste ne veljajo nobene ustave, nobeni zakoni, nobene človekove pravice in svoboščine, razen v primeru, če ti akti potrjujejo njihov bolani prav. S 58 glasovi so poslanci izglasovali, da legalno izvoljenemu poslancu Janši preneha mandat. S tem pa kršili ustavo in človekove pravice tudi v primeru vseh preko 6000 volivcev, ki so Janšo izvolili na mesto poslanca v državnem zboru. Ali povedano drugače: 58 poslancev – ki se tako sami sebe pred svetovno javnostjo paradoksalno okarakterizirali prav za kriminalce, saj so povozili vse temeljne pravne akte – je praktično odvzelo volilno pravico vsem volivcem, s tem pa neformalno ukinili volitve, kar je samo še majhen korak do formalne ukinitve volitev po zgledu kakšne Severne Koreje. Scenarij torej, ob katerem celo Hitler izpade kot navaden amater.

Partijske puškine cevi?

Tako so verjetno v Murglah v sredo zvečer imeli veselo rajanje ob litrih šampanjca. Toliko bolj še ob dejstvu, da je premier Cerar, ta odurna kreatura in karikatura visokih moralnih norm in etičnih načel, napovedal spremembe zakonodaje v zvezi s poslanskim mandatom ali kandidaturo za poslanca v primeru pravnomočne obsodbe. Po mojih informacijah, naj bi šle napovedane spremembe zakonodaje v izredno rigorozno smer, kar pomeni, da aktualna Kučanova koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji razmišlja o tem, da kdorkoli, ki je bil kadar koli pravnomočno obsojen, ne bo mogel kandidirati za poslanca v državnem zboru, kar pomeni, da bo šla zakonodaja v smeri, da se Janšo, s tem pa tudi opozicijo dobesedno izbriše s političnega parketa. To pa kaže tudi na izredno nevarno prakso komunofašizma, ki smo ga vajeni že iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, namreč, da so Kučan in njegovi podrepniki pripravljeni v svojih načrtih iti tudi preko trupel. Na to je sicer na enem od nedavnih intervjujev opozoril tudi član odbora 2014 in nekdanji politični zapornik v znamenitem procesu proti četverici leta 1988, David Tasič, ki je dejal, da ni izključeno, da ti morilci, ki so izurjeni za poboje še iz jugoslovanskih časov, ponovno ne vzamejo v roke svoja morilska orožja, ali kot sva že večkrat javno opozorila z novinarskim kolegom Gašperjem Blažičem – obstaja realna nevarnost, da bodo slovenski komunisti poskusili izzvati oborožene spopade med Slovenci za utrditev oblasti Kučanovega totalitarnega režima v naši državi.

Šalabajzerka Alenka

ideja

Zaslišanje nekdanje premierke in kandidatke za podpredsednico evropske komisije ter komisarke za energetiko Alenke Bratušek, ki se je zgodilo v ponedeljek, še vedno buri duhove. Danes naj bi bilo znano, ali bodo evropske poslanske skupine Bratuškovo spustile skozi ali ne. Kot poroča bruseljski European voice, je takšen scenarij praktično nemogoč. Pojavili pa so se tudi namigi, da naj bi Bratuškova sama odstopila od kandidature, vendar so tiskovni predstavniki evropske komisije danes opoldan to vest zanikali. Prav tako je to zanikala Bratuškova sama.

Kot je znano, je Bratuškova, ki je za komisarko predlagala kar sama sebe, samokandidatura pa ji je tako rekoč odlično uspela, saj je predsednika komisije Jeana-Claudea Juckerja tako ali drugače uspela prepričati, da je prava za ta položaj. Juncker tako ni skrival navdušenja nad njo in jo predlagal za podpredsednico komisije in za komisarko za energetiko. A ponedeljkovo zaslišanje pred evropskimi poslanci ni bil samo hladen tuš za Bratuškovo samo, ampak tudi za Junckerja, ki je bil še nekaj ur pred dogodkom, kakor je preko tviterja poročal Bojan Požar, še neomajen nad Bratuškovo, po zaslišanju pa naj bi priznal, da je bila vse skupaj velika napaka.

Bratuškova je svojo predstavitev začela v slabi angleščini, na vprašanja pa je odgovarjala v slovenskem jeziku. Velika večina slovenske in evropske javnosti je verjetno od Bratuškove pričakovala precej več, toda le najboljše analitično oko, ki je spremljalo Bratuškovo od vsega začetka njenega političnega vzpona, je scenarij, ki se je odvijal v „dvorani groze“, pričakovalo. Ker pa priznam, da se na energetiko spoznam približno toliko, kot se na to področje spozna Bratuškova, bom analiziral drug vidik njenega zaslišanja, v naši slovenski podalpski provinci bi temu rekli „ideološka vprašanja“.

Gre za vprašanja, ki se tičejo slovenske komunistične preteklosti in sedanjosti. Zaslišanje je pokazalo, da so ta vprašanja ena izmed bistvenih civilizacijskih vprašanj, saj se le-ta tičejo odnosa do totalitarnih režimov in žrtev teh režimov. Takšna vprašanja pa so bila postavljena v samo središče splošnih civilizacijskih norm civiliziranega sveta vse od vzpona civilizacije. Tako zadevo problematizira že grški dramatik Sofokles v Antigoni. Pri zaslišanju Bratuškove smo torej tudi Slovenci lahko jasno spoznali, da so vpašanja, ki se tičejo komunizma in povojnih pobojev, ideološka tema samo v naši barbarski Sloveniji. In v kakšnem barbarskem in živalskem odnosu do žrtev totalitarnih režimov se nahaja Slovenija, je v teh dneh jasno lahko spoznal ves civiliziran svet. Da smo znotraj napredne, demokratične civilizacije Slovenci takšni barbari, nas je lahko vsaj močno sram, če nas ne more navdati že z nepopisno grozo.

Danes, torej na dan odločitve, ali bo Bratuškova na kakršen koli način dobila položaj v Bruslju, pa je prišla novica, da naj bi kandidatka sama odstopila od kandidature. Tako uradni predstavniki evropske komisije, kot Bratuškova sama, so to zanikali.Kot je zapisala Bratuškova na svojem uradnem Facebook profilu, ni odstopila, je pa priznala, da vsega tega ni več lahko prenašati. Namreč že med samim zaslišanjem in po njem, se je tako Bratuškovi in Sloveniji posmehoval ves svet. Tako evropski poslanci kot tuji mediji in komentatorji po spletnih omrežjih niso bili nič kaj prizanesljivi do Bratuškove. Zelo kritično so se o njenem nastopu razpisali tudi Slovenci na spletnih omrežjih. Celo tako kritično, da je v ponedeljek zvečer na Odmevih voditelj Igor Bergant zadevo komentiral, da gre za polivanje gnojnice. Torej tipična reakcija levosučnega pisunskega „novinarja“, ki je bil bodisi še v hudem šoku, ki je izdal njegovo profesionalnost, ali ki bodisi vztraja v svoji podalpski zagovedanosti in ne pozna nivoja diskusije, ki je sicer normalen za ves demokratični svet. Toda, to je, dragi moji, nivo povprečnega slovenskega nerazgledanega in neizobraženega novinarja!

A vrnimo se nazaj k Bratuškovi, ki se je na svojem Facebook profilu odzvala na svoj nastop pred evropskimi poslanci. Citiram njeno izjavo: „Nisem odstopila, čeprav priznam, da vsega tega ni več lahko prenašati. Današnje govorice o mojem odstopu so izmišljotina in le nadaljevanje pritiska, ki se nad mojo kandidaturo izvaja že več kot mesec dni, posebej intenziven pa je v zadnjih dnevih. Žal so gonilna sila teh pritiskov moji sonarodnjaki in sonarodnjakinje, ki upajo, da bodo po mojem padcu sami prišli do kandidature. Moj nastop je bil res usmerjen v načelne odgovore. To je bila zavestna odločitev po mnogih posvetovanjih, tudi znotraj bruseljskih krogov. Če bi dajala bolj konkretne odgovore, pa bi me verjetno kritizirali zaradi njih. Šli so tako daleč, da so kritizirali moje petje pesmi italijanskega delavskega gibanja napisane leta 1908, kar naj bi dokazovalo mojo naklonjenost komunizmu. Mojo “protievropskost” pa s tem, da sem naredila vse kar je v moji moči, da v Slovenijo ni prišla trojka. Tako nizko smo padli. Recept za mojo diskreditacijo je bil spisan v Sloveniji, kar je od vsega skupaj najbolj grenko spoznanje. Pa to zdaj ni preusmerjanje pozornosti ali zanikanje lastne odgovornosti, to je zgolj kruto dejstvo.“ Podoben argument in obtoževanje drugih, le lastne nesposobnosti ne, se je poslužil tudi slovenski evropski poslanec Ivo Vajgl. A če bi njemu še lahko očitali občasni napad demence – spomnimo se, da na evropskih volitvah maja ni vedel niti tega, za katero politično stranko kandidira – tega ne moremo pripisati Bratuškovi (ob tem seveda ne gre zanemariti dejstva, da tako Vajgl kot tudi Bratuškova tu predvsem igrata figuri na šahovnici Gregorja Golobiča, ki bi rad imel močan in širok vpliv v energetiki, tako pa bo očitno ostal praznih rok).

Ko sem namreč sam še hodil v osnovno šolo in bil še zelo otročji, sem tudi sam za kakšen svoj „pridobljeni“ cvek, krivil učiteljice in učitelje. Vsak izgovor je bil dober. Edino, kar ni bilo krivo, sem bil jaz sam in pa dejstvo, da sem šel raje ven igrati nogomet, kot pa da bi cele dneve sedel za učbeniki in se učil. Prav tako je argumentacija, ki jo uporablja Bratuškova glede njene drže do komunizma in Evropske unije, stvar logične napake. Jasno je namreč, da je njeno navdušenje nad komunizmom popolnoma evidentno, saj je v pesmi Bandiera Rossa zapisan verz, ki sporoča „živel komunizem!“ Evidentna je tudi njena protievropska drža, saj je Bratuškova navdušeno ploskala in se bolano režala bedaku na odru, ki je prepeval, da je Evropa kravatarska banda lopovov. Prav tako je njena protievropska drža in simpatija do komunizma evidentna iz samega dejstva, da se je udeležila prireditve v Stožicah, 27. aprila 2013, kjer se je trlo totalitarnih simbolov. Torej simbolov, ki so nepietetni, necivilizacijski, barbarski, krvavi in zločinski ter na tej prireditivi prepevala pesmi, ki so totalitarne, nepietetne, necivilizacijske, barbarske, krvave in zločinske ter se ob tem vidno zabavala.

Če je Alenka Bratušek mislila, da lahko doma zaradi močne medijske propagande, ki dobesedno leze v rit njeni politični opciji, slepi Slovence – iz zgornjih dejstev, ki sem jih naštel, je razvidno tudi, da je Bratuškovi za Slovenijo in Slovence prav malo mar, sicer ne bi niti pomislila na sodelovanje na proslavi in na prepevanje pesmi, ki pri nas simbolizira bratomorni genocid – se, razumljivo, v Evropi to ne more zgoditi, saj tam večna parola „Janša je kriv!“ ne vžge in je potrebno pokazati kaj več od tega. Bratuškova pa je tekom svoje kariere že večkrat dokazala, da tega „več“ ne premore. Zato verjetno res ni primerna za kakšen višji položaj v EU niti v Sloveniji, razen na položaj, kakor se je sama „zatipkala“ v svoji predstavitvi za komisarko, namreč za vodjo „chef“ kuhinjev kakšni povprečni vaški gostilni.

Tako konec koncev mogoče odločitev Junckerja, da jo je izbral za kandidatko za podpredsednico evorpske komisije in komisarke za energetiko, niti ni tako slaba, saj je zaslišanje podrlo kar nekaj mitov, ki so jo o njej umetno gradili naši osrednji mediji. Namreč o Alenki kot feminiziranemu Supermanu.

Tržič: Občinska sredstva za urejanje privatnih parcel?

sajovic

Skupina občanov Tržiča me je v minulih dneh opozorila na domnevne nepravilnosti v zvezi z odprodajo in urejanjem nezazidanih stavbnih parcel. Omenjeni občani aktualnega tržiškega župana Boruta Sajovica obtožujejo korupcije.

Občani zadevo prijavili KPK-ju

Anonimna skupina Tržičanov v svojem pismu navaja, da je Občina Tržič z županom Sajovicem brez sklepa občinskega sveta odprodala nezazidane stavbne parcele, ki jih je predhodno s sklepom občinskega sveta izvzela iz javnega dobra. Šlo naj bi za parcele v širšem mestnem jedru ob strugi potoka Mošenika. Občani menijo, da omenjenih parcel Občina nikakor ne bi smela prodati, saj bi morala uveljaviti predkupno pravico v skladu s 15. členom Odloka o mestu spomenik, ker ta prostor predstavlja javni interes, z ozirom na neponovljivo možnost povezave preko potoka Mošenika v tem delu starega mestnega jedra. Občani prav tako navajajo, da je Občina prek občinskega sveta sprejela sklep o sofinanciranju ureditve struge potoka Mošenika in to točno na delu omenjenih odprodanih parcel. Ob tem naj bi bilo sofinanciranje ureditve opredeljeno kot nujno, za kar naj bi se namenila rezervna sredstva Občine. Trdijo, da zadeva ni bila nujna, zato zanjo ne bi bilo potrebno koristiti rezervnega občinskega denarja. Celoten poseg, bi se po njihovo dalo natančno opredliti, občinski denar, vkolikor je upravičen in potreben, pa bi zagotovil občinski proračun. Kot navajajo pa gre v tem primeru za izsiljen občinski denar za sanacijo zidov in privatne lastnine na levem bregu Mošenika, ki ga v naravi predstavljajo individualni stanovanjski in poslovni objekti. Za celotnim postopkom, to je izvzemom iz statusa javnega dobra do fizične sanacije privatnih opornih zidov ob Mošeniku, tako avtorji pisma, stoji ena izmed lastnic oz. nekdanja lastnica objektov, občinska svetnica in predsednica Odbora za družbene dejavnosti Občine Tržič, Zvonka Pretnar, ki sicer v trenutni sestavi občinskega sveta izhaja iz županove kvote, torej iz LDS. Zaradi suma, da Občina Tržič na čelu z županom Sajovicem tako ureja privatno lastnino svojih občinskih svetnikov, je skupina Tržičanov pismo naslovila tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije, od koder so mi potrdili, da so prijavo v zvezi z odprodajo in urejanjem omenjenih parcel dobili in da postopek ugotavljanja, ali gre pri tem za koruptivno dejanje župana Sajovica ali ne, poteka.

Zadnikar: Vaše vprašanje je nesmiselno

Zadevo smo preverili tudi na Občini Tržič. Direktor občinske uprave, Drago Zadnikar, je navedbe skupine občanov, da je Občina Tržič parcele prodala brez sklepa občinskega sveta, zavrnil. Kot je pojasnil, so bile vse omenjene nepremičnine uvrščene na Načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem Občine Tržič za leti 2013 in 2014, občinski svet pa je ta načrt sprejel na 17. redni seji konec novembra, leta 2012. Nadalje Zadnikar navaja: Na podlagi drugega odstavka 6. člena Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 34/11, 42/12, 24/13, 10/14) se postopek razpolaganja z nepremičnim premoženjem samoupravne lokalne skupnosti lahko izvede, če je nepremično premoženje vključeno v veljavni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem. V skladu s tretjim odstavkom 14. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Ur. l. RS, št. 86/10, 75/12, 47/13, 50/14) o pravnem poslu ravnanja s stvarnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti odloči in sklene pravni posel organ, pristojen za izvrševanje proračuna samoupravne lokalne skupnosti (to je župan – druga alineja drugega odstavka 32. člena Statuta Občine Tržič), ali oseba, ki jo ta organ za to pooblasti. To pomeni, da potem, ko občinski svet nepremičnino uvrsti na načrt razpolaganja, za samo sklenitev pravnega posla poseben sklep občinskega sveta ni potreben.“ Ob tem je pojasnil, da so bila dela na strugi Mošenika zaključena v pogodbenem roku, t. j. julija 2013 ter da je bila prodajna pogodba za že omenjene parcele z občinsko svetnico Zvonko Pretnar sklenjena 19. marca lani v skladu s sprejetim Načrtom razpolaganja z nepremičnim premoženjem Občine Tržič za leti 2013 in 2014. S strani Občinske uprave smo izvedeli tudi, da so denarna sredstva s strani občine res bila namenjena iz rezervnih sredstev, in sicer 68.000 evrov. Poleg tega je Občina Tržič iz omenjenih rezerv namenila še 20.000 evrov za sanacijo porušenega obrežnega podpornega zidu in usada na cesti Tržič-Jelendol. Na dan 13. marca lani pa je rezervni sklad občine znašal slabih 146.000 evrov. Zadnikar je ob tem zavrnil tudi namigovanja, da gre pri sredstvih rezervnega sklada za drugačno kategorijo finančnih sredstev kot naj bi to bila proračunska sredstva. Kot je pojasnil, rezervni sklad so sredstva, zagotovljena v proračunu občine. Glede na to, da naj bi bila ena izmed lastnic zasebnih objektov ob strugi Mošenika, občinska svetnica Zvonka Pretnar, me je zanimalo tudi, ali občina na ta način financira in ureja tudi privatne parcele svetnikov Občine Tržič in ali je to stalna praksa Občine v času zadnjih dveh mandatov župana Sajovica. Na naše vprašanje sem s strani direktorja občinske uprave, Zadnikarja, dobil zgolj odgovor, da je glede na predhodna pojasnila moje vprašanje „nesmiselno in nanj tudi ne odgovarjamo.“

Pretnarjeva zanika navedbe občanov

Prav zaradi arogantnega odgovora s strani Zadnikarja, ki kaže, da se Občini Tržič očitno vprašanja v zvezi z morebitnim pojavom korupcije na Občini zdijo nesmiselna in na njih ne odgovarjajo, sem se obrnil tudi na občinsko svetnico Zvonko Pretnar, ki je lastnica omenjenih spornih parcel. Pretnarjeva je zatrdila, da ni lastnica nobenega objekta ob Mošeniku, je pa potrdila, da je od občine odkupila parcele št. 276/3, 640/4, 640/5 in 640/10. Od navedenih parcel se tri (640/5, 640/10 in 267/3) skladajo z domnevno spornimi parcelami, ki jih omenja skupina občanov Tržiča v svojem pismu. Pretnarjeva je pojasnila, da ji omenjene parcele omogočajo dostop z ulice na njen parkirni prostor, ne mejijo pa na potok Mošenik. Dodaja, da so omenjene parcele tako majhne, da občina od njih nima nobene koristi, zato se jih je odločila prodati. Po njenih besedah gre namreč za rake, ki so potekale od nekdanje tovarne Runo in so zasute že od petdesetih let prejšnjega stoletja. Ob tem je povedala tudi, da asfaltiranje parkirnega prostora plačala sama, prav tako je, po njenih besedah, krila stroške v zvezi z geodetsko odmero tako parkirnega prostora, kot vseh kupljenih parcel neposredno geodetskemu podjetju, kar naj bi dokazovalo, da občina ni sofinancirala urejanja njenih privatnih parcel.

 

Papež, kardinali in škofje bodo na sinodi spregovorili o družini

Kardinali in škofje se te dni pospešeno pripravljajo na izredno sinodo, ki bo govorila o družini. Sinoda se bo v Vatikanu začela v nedeljo dopoldne.

Papež Frančišek bo sinodo odprl s slovesnim bogoslužjem v baziliki sv. Petra. Sinoda bo potekala do 19. oktobra, ko jo bodo kardinali in škofje s Svetim očetom na čelu zaključili z bogoslužjem na Trgu sv. Petra v Vatikanu. Papež Frančišek bo ob tem razglasil za blaženega papeža Pavla VI., ki je svetovno javnost razburil z zloglasno okrožnico Humanae Vitae, v kateri je odgovoril na pojav kontracepcije in zapisal kakšen je krščanski pogled na umetno uravnavanje spočetij. Ob tej priložnosti je v teh dneh spregovoril tudi predsednik organizacije Human life international Shenan Boquet, založba Družina pa je predstavila knjigo Božji načrt za naju. To je nova izdaja okrožnice Humanae Vitae, s čimer želijo okrožnico ponovno oživiti, da ne bi ostala zgolj Cerkveni dokument, ampak bi ponovno zaživela tudi med slovenskimi katoličani.

Kakor poročajo številni mediji, pa je pred sinodo o družini v visokih cerkvenih krogih precej vroče. Predvsem se je med kardinali in škofi odprla fronta zoper kardinala Walterja Kasperja. Ta namreč zagovarja možnost, da bi ločeni in ponovno poročeni pod določenimi pogoji lahko prejemali sveto obhajilo. Temu številni pomembni kardinali nasprotujejo in branijo dozdajšnjo prakso Cerkve do ločenih in ponovno poročenih, ki, če s svojimi novimi partnerji živijo v spolnem razmerju, ne morejo prejemati svetega obhajila. Kardinal Kasper je ob tem v intervjuju za Il Mattino dejal, da nekateri na tej sinodi hočejo ideološko vojno in da je Cerkveni nauk odprt. To stališče kardinala Kasperja je blizu stališču, ki ga je eden izmed vidnejših slovenskih teologov zapisal na enem izmed spletnih omrežij, češ, kdo smo mi, da bi sodili tiste, ki se jim zakon ni posrečil in so ločeni ter da jim ob tem še branimo Božjega zdravnika v zakramentu evharistije.

Toda problem dosedanje prakse Cerkve ni v tem, da bi kdo komu branil prejemanje svetega obhajila. Cerkev namreč nikoli ni nikogar obsodila na kar koli, saj se strogo drži znanega svetopisemskega načela ne sodi, da ne boš sojen. V tem oziru Cerkev (to smo mi vsi kot občestvo vernih), nikakor ne obsoja tistih, ki se jim je zakon „ponesrečil“. Prav tako Cerkev nikomur ne brani in ne prepoveduje prejemanja svetega obhajila, saj ga lahko vsakdo prejema po mili volji. Cerkev s tem, ko priporoča, naj se ločeni in ponovno poročeni (torej tisti in zgolj tisti, ki živijo v spolno aktivnih zvezah, ali po domače rečeno, ki seksajo s partnerjem, ki ni njihov mož (prim. Jn 4,17-18)) ne udeležujejo prejemanja svetega obhajila, kaže svojo neizmerno skrb za duše teh ljudi, saj jih hoče obvarovati pred nevrednim prejemanjem obhajila, ki je pregrešitev nad Gospodovim telesom in krvjo. Kdor pa se nevredno udeležuje prejemanja svetega obhajila, pa je in pije svojo obsodbo. (prim. 1 Kor 11, 27-34)

Nevarnost sinode, ki bo govorila o družini je v tem oziru velika. Namreč, kaj lahko se zgodi, da bi prevladala struja, ki bi modernizirala dosedanjo prakso Katoliške Cerkve v povezavi s podeljevanjem svetega obhajila ločenim in ponovno poročenim, ki ne živijo v spolni vzdržnosti s svojimi novimi partnerji. To pa bi lahko pomenilo nekakšen vatikanski napad na družino, oz. še več, napad na svetost zakramenta svetega zakona, kar pa je že zelo blizu cilju, ki ga imajo LGBT aktivisti, kakor je, po poročanju spletnega portala Webtribune, priznala svetovno znana novinarka in publicistka, sicer tudi lezbijčna aktivistka, Maša Gesen, prav uničenje družine.

Toda, ker gre pri sklepanju zakonske zveze za zakrament, zakramenti pa izvirajo iz Jezusove smrti na križu, tako upravičeno verjamemo, Bog zakramentov tako ali drugače ne bo pustil predrugačiti. Lahko se sicer zgodi, da bi škofje in kardinali mimo Božjih zakonov sprejeli človeške odločitve, toda tudi če se to zgodi, bo Bog našel drugačno rešitev, saj Njegov Duh veje kjer hoče. To pa ne pomeni, da z morebitno odločitvijo po modernizaciji stalne prakse Cerkve v zvezi s prejemanjem obhajila ločenih in ponovno poročenih, ki ne živijo v spolni vzdržnosti, ne bi bilo narejene ogromno duhovne in družbene škode. Zato v zvezi s tem vidim preprosto rešitev. Takšni pari naj čim prej vložijo vlogo za ugotavljanje ničnosti zakona. Če se ničnost zakona ugotovi, naj čim prej skleneta zakrament svetega zakona. Vkolikor pa se ničnost zakona ne ugotovi, pa ostaja pri takšnih parih, ki s svojimi novimi partnerji ne živijo v spolni vzdržnosti, dejstvo, da živijo v grehu prešuštva, zatorej se jim prejemanje svetega obhajila v dobro njihovih duš, še naprej odsvetuje.

Kapljica strupa

Za nami je že 33. Stična mladih, vsakoletni festival katoliške mladine. Festival, ki ga požrtvovalno skoraj celo leto pripravljajo številni mladi prostovoljci in animatorji pod okriljem društva Slovenske katoliške mladine (SKAM). V sam festival je z njihove strani vloženega veliko truda, kar je občudovanja vredno. Mladi radi prihajajo na ta festival. Tam je veliko dobrega, veliko priložnosti, da mladi dobijo dobre duhovne hrane preko številnih pričevanj, delavnic, medsebojnih srečanj, spovedi, adoracije, molitve, slavljenja in rajanja pred Gospodom. Seveda pa je osrednji dogodek sveta maša, ki jo je letos daroval koprski škof Jurij Bizjak.

Seveda se ob vsem tem na festivalu Stična mladih najdejo anomalije, kot so alkohol, droga in seks, čigar vse priča sem bil avtor teh vrstic, toda stvar so se na tem področju začele obračati na bolje leta 2008, ko je skupina animatorjev pod vodstvom zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca patruljirala po ulicah Stične in poskrbela za t.i. „outsiderje“ festivala. Da se vse ne da rešiti v enem „šusu“, je jasno. Zato gre za trud z mladimi, ki se še iščejo, vsa pohvala organizatorju. Ponavadi sem, kljub tem anomalijam, s festivala, ki je v preteklosti dobil ime krščanski rock Otočec, prišel dobre volje in duhovno dovolj dobro obogaten. Letošnja Stična pa me je presenetila, in sicer na izredno negativen način. Kljub izredno bogatemu in lepemu duhovnemu programu, ki je mladim nedvomno dal ogromno duhovnega bogastva, sem se vprašal po krščanski primernosti dela dogajanja na festivalu. Gre namreč za del, ko je Stično na povabilo (!) organizatorja obiskal predsednik države Borut Pahor. Marsikatero nekritično oko bi temu dejanju ploskalo, tako kot je ploskalo udeležbi nekdanjega predsednika Danila Türka na neki skavtski prireditvi pred leti, prav tako na povabilo (!) organizatorja. Vkolikor bi se Pahor na festivalu pojavil samo od sebe, kot eden izmed sedem tisoč gostov, bil med njimi enak med enakimi, tega sploh ne bi problematiziral, če pa bi ob tem najavil še svoje pričevanje o tem, kako želi postati kristjan in pričevanje o svojem spreobrnjenju, pa bi bil prvi, ki bi mu za to javno čestital in mogoče zanj zaklal pitano tele in priredil veliko zabavo ob vrnitvi izgubljenega sina. A žal se ni zgodilo nič od tega in stroški morebitne zabave so mi bili prihranjeni. Na žalost.

Problematiziranje Pahorjeve navzočnosti pa je nujno, predvsem z vidika pastoralne skrbi za mlade v Stični in z vidika primernosti Pahorjeve navzočnosti na katoliškem (!) festivalu po povabilu (!) organizatorja. Kot že rečeno, nekritično oko bi takšno potezo organizatorja in Pahorjev sprejem vabila označil za simbol tega, da je Cerkev nadstrankarska, da gre pri tem za dialog z drugače mislečimi, za korak k spravi, izraz krščanske ljubezni, itd. Toda takšni argumenti ne zadovoljijo in ne odgovorijo na resnost pomislekov o primernosti Pahorjeve navzočnosti na festivalu Stična mladih. Pri tem vprašanju namreč ne moremo mimo splošnih družbeno-civilnih norm in etičnih vprašanj. Naša država se namreč nahaja v splošni gospodarsko-finančni krizi, ki je zrasla na temelju splošne moralne krize. Kot je znano iz psihologije, ima vsaka kriza svoj prvotni vzrok v nekem preteklem, ponavadi oddaljenem času. Zato je potrebno najti ta vzrok, ga pozdraviti, šele nato lahko zaživimo uspešno sedanjost za boljšo prihodnost.

Vzrok sedanje krize v Sloveniji je vsekakor umik vladajoče povojne komunistične nomenklature od splošnih civilizacijskih (antropoloških) moralnih norm, kar je rezultiralo v 600 evidentiranih povojnih množičnih grobiščih, totalitarnem režimu, zatiranju in pobijanju drugače mislečih in kristjanov, zatiranju Cerkve, bogoskrunstvu, itd. Ker teh travm vse do danes nismo razrešili, smo se znašli v krizi vrednot, stanju brezbrižnosti in apatije, medtem, ko dediči teh, ki so takšno stanje povzročili v preteklosti, ostajajo na vodilnih položajih. Na formalno najvišjem položaju v državi iz omenjenih krogov, je prav predsednik Pahor, ki tako kot nekdo, ki se idejno niti formalno ni nikoli distanciral od preteklih zločinov njegovih prednikov, ter kot nekdo, ki javno zagovarja homoseksualne poroke, umetni splav, evtanazijo, umetno oploditev, itd. jasno nasprotuje krščanskemu nauku in že kot znana javna oseba „in persona“, torej s samo svojo pojavnostjo, to kar je o njem znano, tudi sporoča. Ta sporočilnost pa je za katoliške razmere strašljiva, saj vemo, kaj pravi Jezus o pohujšanju (prim. Mt 18,6). Zato menim, da je bilo z zgoraj navedenih razlogov vabilo predsedniku Pahorju za udeležbo na katoliškem mladinskem festivalu popolnoma zgrešeno in nepietetno s strani organizatorja.

Prav to je bil tudi razlog, da sem v preteklih dneh sprožil peticijo za ukinitev katoliškega festivala Stična mladih. Zakaj takšen provokativen naslov in vsebina peticije? Ne zato, ker bi bil sam res za ukinitev takšnega festivala, temveč zato, ker sem želel s tem sprožiti ostro polemiko o zadevi Pahor v Stični. Žal se ob tem ni razvila racionalna razprava, ampak razprava polna čustvenih in žolčnih odzivov, ki predvsem kažejo na ubogo stanje duha v slovenski Cerkvi in pomanjkanje medsebojnega spoštovanja in ljubezni celo do te mere, da mnogi katoličani ali celo duhovniki avtorju teh vrstic grozijo z večnim pogubljenjem in „batinami“.

Zgodilo se je tudi, da je o tem potekala klepetalnica na (domnevno) katoliškem radiu Radio Ognjišče, kjer so se, posebej pa še voditelj klepetalnice in urednik informativnega programa Alen Salihović, potrudili popljuvati avtorja teh vrstic, sicer njihovega nekdanjega sodelavca. V klepetalnici se je tako Salihović med drugim skliceval na papeža Frančiška, ki veliko poziva k medsebojnemu dialogu in ga zlorabil v namen prikazati kako nekrščanski in nedialoški naj bi bil pisec teh vrstic. A tako Salihović, kot tudi Radio Ognjišče pri tem, ob dejstvu, da pred vsakimi volitvami, v pravilih soočenja zapišejo prav to, kar je bilo temeljno vprašanje moje peticije (ta je medtem že umaknjena s spleta) in je temeljno vprašanje te moje kolumne, namreč da lahko na radiu svoje programe predstavijo samo tisti kandidati in stranke, ki ne nasprotujejo krščanskemu nauku, prej kot resni, izpadejo nekredibilni in hinavski.

pravila_soocenje_ro

In drža Radia Ognjišče – ne v njihovi hinavščini, temveč v tem, da na soočenja ne vabijo kandidatov in strank, ki kakor koli nasprotujejo krščanskemu nauku – bi morala biti drža nas vseh. Prvi kristjani prav tako na svoje shode niso vabili poganskih rimskih cesarjev, saj so vedeli, da je še tako dobra juha, ki je sestavljena iz nešteto milijard okusnih kapljic lahko smrtno nevarna, če ji dodamo samo eno kapljico močnega strupa. Pokojni milanski nadškof, kardinal Martini je v svojem psimu, ki ga lahko preberemo v knjigi Zapor brez zidov, zapisal, da je izraz krščanske ljubezni včasih tudi to, da nekomu zaloputnemo vrata pred nosom, ali kakor je zapisal apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom: „Izločite hudobneža iz svoje srede!“ (1 Kor 5,13)

Vesela novica, kar pomeni beseda evangelij (gr. Euangelion) ob vsem tem pa je, da zgoraj omenjeni, ki pljuvajo in grozijo niso ustanovitelji Katoliške Cerkve, ampak jo je ustanovil Jezus Kristus. Tako tudi ni končna sodba njih, ki pljuvajo in grozijo, temveč bo Kristus sodil žive in mrtve. Bogu hvala!

Ne sodi, da ne boš sojen

Naslovni stavek nas tako kristjane, kot pripadnike različnih religij pa tudi nevernike, velikokrat zadane v različnih diskusijah in življenjskih situacijah. Predvsem kristjani velikokrat naletimo na očitek, bodisi od svojih bratov in sester v Kristusu, bodisi od zunanjih ljudi, naj ne sodimo, da ne bomo sojeni. In povprečen kristjan se zaradi strahu Božjega ob teh besedah zdrzne in otrpne. Seveda v dejstvu, da tako tisti, ki je te besede izrekel, kot povprečni kristjan, razumeta zgolj popolnoma zgrešen pomen teh besed.

Zgrešeno pojmovanje se zgodi predvsem dejstvu nerazumevanja različnosti pojmov „soditi“ in „presojati“. Slednje, torej presojati, je dolžan vsak kristjan. Pri presojanju gre namreč za t.i. razločevanje duha, o čemer govori ustanovitelj jezuitov sv. Ignacij Lojolski, razločevanje med tem, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je v skladu z nauki Jezusa Kristusa in Katoliške Cerkve in kaj ni ter končno razločevanje in spoznavanje Božje volje za nas same. V kategorijo presojanja oz. razločevanja duha tako sodi presojanje nekega dejanja, situacije ali osebe. V kategorijo sodbe, po kateri smo lahko sojeni sami, pa spada, da nekoga obsodimo na večno pogubo. V takšno kategorijo recimo spada obsodba nekoga, da mu niti Bog ne more več pomagati. Recimo nekomu, ki je zakrivil umor, spolno zlorabo otroka, odraslega, itd. Ker ga obsodimo, da za njega ni več rešitve, ga s tem obsodimo na večno pogubo. S tem pa dejansko obsodimo sami sebe, saj pokažemo s tem predvsem lastno nevero v Božje odpuščanje in v moč njegovega odrešenja. Če verjamemo, da Bog ne more več v ničemer pomagati našemu bližnjemu, potem isto verjamemo tudi sami zase. S tem pa izničimo tudi vso našo vero v Jezusa Kristusa, ki je dejal, da je on edina pot, edina resnica in edini, ki je življenje samo, saj nihče ne pride k Očetu, razen po njem. (prim. Jn 14,6) In kakor je dejal Jezus sam, kdor vanj veruje se mu ne sodi, tisti, ki pa vanj ne veruje, je že sojen. (prim. Jn 3,18)

V kontekstu te kratke razprave omenimo še besede papeža Frančiška, ki je nedolgo nazaj dejal, da gredo lahko v nebesa tudi ateisti. Ob tem so se nekateri fundamentalisti tako znotraj Katoliške Cerkve, kot tudi iz protestantskih ekleziastičnih skupnosti oglasili, češ kaj ta „bedak“ govori. Mnogi so o njegovih besedah razpravljali in dokazovali, da za to ni nikakršne svetopisemske podlage, papeža Frančiška pa zaradi tega razglasili kar za odpadnika od krščanstva in Kristusovega evangelija. Toda v tem primeru se zrcalita prav dve fatalni napaki, ki ju storijo zagovorniki papeževe apostazije od krščanstva. Prva je vsekakor nepoznavanje Božje besede. Ta najprej pravi, da je Kristus za nas vse, tako kristjane, kot pogane, trpel in umrl na križu, da bi po njem imeli večno življenje (prim. Jn 3,16) oz. prišli v nebesa. Poleg tega apostol Pavel v pismu Rimljanom piše, da vsi, ki so grešili brez postave, bodo brez postave pogubljeni in vsi, ki so pod postavo grešili, bodo po postavi sojeni. Sv. Pavel nadaljuje, da pred Bogom niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tist, ki postavo izpolnjujejo. Ob tem poganom, ki nimajo postave, priznava, da lahko po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, s tem pa dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih. Gre torej za njihovo vest, ki je Božji glas v vsakem človeku. In končno apostol Pavel konča, da bo Bog po Jezusu Kristusu sodil ljudi po tem, kar se skriva v njih. (prim. Rim 2,12-16) In druga fatalna napaka je prav ta, da zagovorniki papeževe apostazije od krščanskega nauka, odrekajo možnost nebes bližnjemu, torej sodijo o nečem, kar ni v njihovi pristojnosti, ampak je izključno v pristojnosti Boga samega.

Neronova poblaznelost

Da sta Janez Janša in Tone Krkovič že tri mesece edina politična zapornika v Evropski uniji, je stvar neronske blaznosti.

Ko sem si v teh dneh ponovno ogledal znamenito filmsko adaptacijo Sienkiewiczevega romana Quo vadis iz leta 1951, z Robertom Taylorjem in Deborah Kerr v glavni vlogi, sem se zgrozil. Film, ki odlično in zgodovinsko verodostojno prikazuje življenje prvih krščanskih skupnosti, je namreč na las podoben času v katerem se danes nahaja povprečni državljan Republike Slovenije. Še posebej me je v zvezi s tem v filmu fasciniral lik rimskega cesarja Nerona, ki ga je odlično odigral pokojni Peter Ustinov.

Obdobje preganjanja kristjanov, ki si ga je Neron privoščil v tako velikem obsegu, da ga Sveto pismo postavi v apokaliptične razsežnosti in ga, po razlagi nekaterih biblicistov, v številu zveri (666) poimenuje kar za inkarniranega Satana samega, torej Antikrista, namreč že vsaj od izbruha afere Patria leta 2008 zveni zelo domače. Ko je Neron zaradi pomanjkanja navdiha za svoje pesnjenje dal požgati Rim, kasneje pa, ko je videl, da se ljudstvo obrača zoper njega, da bi ohranil svoj položaj in cesarske privilegije, za svoje zločine okrivil kristjane, se je za nekaj let rešil pred gotovo smrtjo s strani preziranega, izkoriščanega in zatiranega rimskega prebivalstva.

Zadeva močno spominja na začetek afere Patria, ki jo je, kakor je nekaj tednov pred njenim izbruhom priznal kolumnist Aleksander Lucu, sproduciral njegov dober prijatelj Milan Kučan. Ta je bil po uspešni prvi Janševi vladi v nevarnosti, da izgubi absolutno oblast in vse privilegije, ki izhajajo še iz časov njegovega odkritega komunističnega udejstvovanja. Zato je, da bi vse to ohranil, začel z radikalnim neronskim preganjanjem osamosvojiteljev, predvsem s preganjanjem Janeza Janše in Toneta Krkoviča. Slednjega najbrž zato, da se Kučanu ne bi ponovila kakšna Manevrska struktura narodne zaščite. Nasilno preganjanje Slovencev, ki protestirajo proti njegovim spletkam, se je že pokazalo, saj se je nedavno nanje zgodil „spontani“ napad z granitno kocko, ki je spontan ravno toliko, kot so bile spontane vstaje začenši z zloglasno mariborsko, s katerimi je Kučan spodnesel Janšo s premierskega mesta.

Neronov konec v omenjenem filmu se začne, ko so njegovi preganjanci jasno, razločno in javno spregovorili o njegovih spletkah in pokazali na njegovo krivdo za požig Rima, tako denimo rimski vojskovodja, kot tudi prvak apostolov sv. Peter in ostali. Jasno, javno v obraz povedana resnica pa je tudi danes pot za osvoboditev Slovenije iz krempljev neronske blaznosti. Za to pa je prva poklicana prav Katoliška Cerkev na Slovenskem, najprej s tem, da opusti držo nemega „krščansko vzgojenega“ državljana, ki jo je odlično argumentirano ovrgel Gregor Čušin v svojem nastopu „Sveti Miklavž“, in se preko svojih škofov pridruži protestom odbora 2014 pred slovenskimi sodišči.

Spoved kot terapija proti depresiji

Slovenija že dolgo let uživa položaj rekorderke po številu samomorov na svetu. Konstantno namreč zaseda eno izmed prvih desetih mest v statistiki držav z največ samomori na leto.

Odgovornost za takšno stanje bi lahko pripisali splošnim družbeno-političnim dogodkom, ki pripomorejo k temu, da se povečuje brezposelnost, na ta račun pa je med nami vse več revščine. Prikovanost ljudi k odvisnosti od socialne podpore, ki je tako nizka, da ljudje životarijo, nesposobnost vlade, da bi zagotovila nova delovna mesta, kjer bi vsak zaslužil toliko, da ne bi potreboval socialne pomoči, močno pripomorejo k temu, da se med ljudmi vse pogosteje pojavljajo znaki depresije, ki v skrajnih primerih vodi v dejanja samomorov. In ne samo samomorov, tudi umorov, kot smo bili večkrat priča v letošnjem poletju. Slovenski oblastniki, ki se v večini še vedno napajajo iz duha komunističnega režima, tudi vedo, da je apatičnemu, revnemu in depresivnemu narodu lažje vladati, saj je takšen človek bolj vodljiv in ima manj energije in sposobnosti, da bi razmišljal s svojo glavo in na ta način ugotovil dejansko nevzdržno stanje v družbi.

Depresija danes velja za eno najbolj razširjenih duševnih obolenj na svetu. Velja tudi za bolezen sodobnega časa. Vendar to slednje ne drži povsem. Namreč depresija je bila poznana že od nekdaj. Ko beremo Sveto pismo, knjigo preroka Samuela, ki opisuje vzpostavitev Izraelovega kraljestva s prvim kraljem Savlom, vidimo, da je kralj Savel očitno imel depresijo. Takole namreč piše: „GOSPODOV duh se je umaknil od Savla in začel ga je mučiti zli duh od GOSPODA.“ (1 Sam 16,14) Hudi duh, kakor piše prerok Samuel, je začel kralja Savla mučiti po tem, ko se je ta oddaljil od Boga, ko je prekršil več Božjih navodil, ki mu jih je po preroku Samuelu sporočal Bog. Prerok Samuel je zato od Boga dobil besedo, da bo Savlu odvzel kraljestvo in ga dal drugemu, bolj primernemu izmed Izraelovih sinov. Tako se je tudi zgodilo. Preroku Samuelu je bilo naročeno, naj za novega kralja mazili Davida, Jesejevega sina, ki je bil med drugim znan tudi po svojem lepem igranju citer. In prav ta David je, preden je postal kralj, služil kralju Savlu, sprva kot nekdo, ki mu je z igranjem na citre lajšal depresijo.

Kot mnogi, ki jih danes muči hudi duh depresije, se tudi kralj Savel v svoji stiski ni obrnil na Boga, temveč je v svoji prevzetnosti in ignoranci vse bolj obračal hrbet Bogu, s tem pa se je podal na pot nesreče in žalostne smrti. Ta prevzetnost in ignoranca se danes kaže v vse večji množici strokovnjakov, ki na vse možne načine skušajo pomagati bolnikom z depresijo, a jim to bolj slabo uspeva, saj jim ne morejo, niti jim ne znajo pomagati. Samomori zaradi depresije pa se vse bolj stopnjujejo. Kristjan pa ve, kje je njegovo zdravilo za duha in telo. To je spovednica, kjer Gospod Jezus Kristus ozdravlja od vseh bolezni na telesu in na duhu. Zato je spovednica, ali bolje, zakrament sprave, temeljna in najboljša pot za ozdravitev od mučenja hudega duha depresije.

Projekt Hitler (drugi del)

groznje_trzican_sds

Ni še minilo dve leti od moje razvpite kolumne z naslovom Projekt Hitler ( http://erlah.net/2012/12/13/projekt-hitler/ ), kjer sem do potankosti popisal identičnosti v družbeno-političnemu stanju v času vzpona Hitlerjeve NSDAP v Nemčiji in času naših „ljudskih“ vstaj na prehodu med letoma 2012 in 2013.

Vzpon zla

In izkazalo se je, da sem takrat imel prav. Iz vstajniških gibanj, ki so imela za nalogo zgolj zrušiti vlado Janeza Janše, po padcu njegove vlade pa so vstajniška gibanja pričakovano potihnila, je nastalo kar nekaj vstajniških strank. Med njimi stranki IDS in Solidarnost. Nekatere izmed teh strank so se kasneje združile v tako imenovano Združeno levico, ki ji je na letošnjih državnozborskih (vnaprej prirejenih) volitvah uspelo priti v Državni zbor. Kot, da se Slovenci iz zgodovine nismo ničesar naučili, se zaradi uvrstitve takšne ekstremistične skupine v naš hram demokracije, nihče ni vprašal, kako je to mogoče in kakšne posledice lahko to prinese za našo državo. Ko se je v nemški Bundestag uvrstila Hitlerjeva NSDAP, Nemci tega niso problematizirali. In čez nekaj časa so dobili nacistično diktaturo. Edini, ki sem ga slišal (morda se motim), da je problematiziral uvrstitev Združene levice v Državni zbor, je bil filozof Ivo Kerže, in sicer na shodu pred Državnim zborom, ki ga je Odbor 2014 organiziral prvega avgusta letos, ko se je v parlamentu odvijala ustanovna seja novega sklica parlamenta in se je na njej odločalo tudi o poslanskem mandatu Janeza Janše. Kerže je v svojem govoru povedal, da je slovenska situacija na las podobna tisti španski tik pred vzpostavitvijo Francovega režima. Opozoril pa je tudi na nevarnost izbruha državljanske vojne. Toda s slednjim se ne gre strinjati, saj v Sloveniji državljanska vojna dejansko divja vse od prve žrtve komunističnega režima na naših tleh, se pravi že več kot 70 let, le da se že nekaj časa ne bije več z orožjem, toda očitno je tudi to le še vprašanje časa, če se bo projekt Hitler nadaljeval. Da ima prvo vlogo pri projektu Hitler, čigar glavni element je bil odstranitev vodje opozicije Janeza Janše v zapor za vsako ceno, nekdanji predsednik Milan Kučan, je nedvoumno. Mnogi so ga (med njimi tudi pisec teh vrstic) videvali se sprehajati v okolici sodišča ravno v najbolj pomembnih trenutkih odločanja v zadevi Patria. Da ne govorimo, da je bil celoten scenarij zadeve Patria prav njegov, kar je nekaj tednov pred izbruhom te afere, priznal tudi kolumnist Nedeljskega Dnevnika in dober Kučanov prijatelj, Aleksander Lucu. Toda odstranitev Janše za vzpostavitev diktature v Sloveniji ni dovolj. Potrebno je bilo odstraniti tudi generala Toneta Krkoviča, čigar vzpostavljanje Manevrske strukture narodne zaščite ima Kučan še kako v slabem spominu, saj je prav to preprečilo, da Slovenija ni ostala del Jugoslavije, kakor si je želel boter iz Murgel.

Garjavi podporniki SDS

Verjetno pa Kučan ni računal, da bosta oba njegova politična zapornika dobila tako močno in vztrajno podporo v obliki odbora 2014. Zato se je ponovno, kot že nič kolikokrat, vklopila propagandna mašinerija, ki je poskrbela za širjenje raznih insinuacij, lažnih afer in demoniziranje članov odobra in ljudi, ki vsakodnevno prihajajo izražati podporo Janši in Krkoviču, prav tako pa protestirati zoper kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi Ustave RS, na naših sodiščih. Vsa ta lažna podtikanja, na več kot dvajset let podlage, so pripeljala celo do tega, da je neznanec v maniri spontanih ljudskih vstaj, v minulih dneh med protestnike zalučal celo granitno kocko. Propagandna mašinerija demonizacije opozicije in slovenske pomladi ter osamosvojitve očitno deluje brezhibno. Nedolgo nazaj je namreč tednik Demokracija objavil fotografije, kjer je na enem izmed stanovanjskih blokov bila nalepka z logotipom stranke SDS, ki je bil prečrtan, spodaj pa je pisalo „Tebi vstop prepovedan.“ Torej enako, kot včasih v kakšnih frizerskih salonih in trgovinah v času nacistične Nemčije, kjer so visele nalepke z napisom „Judom in psom vstop prepovedan.“ Tako, kot so nemški nacisti smatrali Jude za garjave, se vse bolj takšno ozračje v Sloveniji s strani kontinuitete zločinskega komunizma, ustvarja pri nas zoper pripadnike stranke SDS.

Sieg heil!

V ponedeljek, 8.9., ko je Odbor 2014 razširil shode pred vsa sodišča v Sloveniji – sam sem bil v Kranju, kjer sem shod tudi povezoval – mi je eden izmed udeležencev pripovedoval o pojavu apartheida v naši državi. Povedal je, da je v Kranju zelo spoštovan in priljubljen. Vendar je član stranke SDS. Ko ljudje to izvedo, ga neumno gledajo in ga sprašujejo: „Pa saj ti si normalen, kako to, da si v stranki SDS?“ Zgovorna pa je tudi naslovna slika pri moji današnji kolumni. Namreč je jasen dokaz, kako se nekaterim ob omembi stranke SDS in Janeza Janše – za to je seveda kriva komunistična propaganda – dobesedno omrači um in v trenutku postanejo nepismeni, napadalni, itd. Eden izmed članov tržiškega odbora SDS namreč že nekaj časa nosi s seboj transparent z napisom „SDS Tržičani“. To gre seveda nekaterim Tržičanom v nos. Njihovemu omračenemu umu v tistem trenutku ne pomaga jasna razvidnost, da na transparentu piše, da gre za cca. 300 članov tržiškega odbora stranke SDS, ne, oni trdijo, da transparent propagira – seveda v smislu sramote – celoten Tržič. Kot je razvidno iz fotografije, pa je fašistična drža do članov SDS, tako kot v času nacistične Nemčije do Judov, tudi v Tržiču že na tej ravni, da se članom stranke in njenim simpatizerjem, grozi celo z zažigom, zamaskrianim pretepom, ipd.

Več kot očitno je, da gredo stvari v Projektu Hitler v „pravo“ smer. Glede na vse bolj zaostreno dogajanje s strani Milana Kučana in njegovih oprod, se lahko vprašamo, ali je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do raznih deportacij simpatizerjev in članov stranke SDS in njihovo trpanje v plinske celice ali v nove rudniške rove in kočevska brezna. V svoji pesmi „Za svobodo očetnjave“ sem med drugim zapisal „v Rogu bi ponovno brate klali.“ Kot je bilo lani napisano v spornem grafitu na enemu od ljubljanskih trgovskih centrov, „Kristjani – klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013!“, vidimo, da ta želja obstaja. Bo prišla tudi v realnost? Prva granitna kocka je v člane odbora 2014 že priletela. Projekt Hitler „Sieg Heil!“

Kronologija Kučanove osebne tragedije

537514_10200215221764249_1921036738_n

1. Z aretacijo četverice JBTZ se želi znebiti Janeza Janše. Ni mu uspelo, zadeva pa je še sprožila osamosvojitvene postopke za Slovenijo.

2. Z litostrojsko stavko začne komunistična partija dobivati opozicijo. Tudi to začne slabiti moč partije.

3. Slovenija se po zaslugi osamosvojiteljev, med katerimi je najzaslužnejši Janez Janša, osamosvoji od Jugoslavije, kar je bila Kučanova najhujša nočna mora, saj izgubi veliko ozemlje, kot prvi naslednik diktatorja Tita.

4. Kučan se mora politično na zunaj na novo opredeliti. Postane “demokrat”, kot predsedniški kandidat pa zamrzne strankarsko knjižico.

5. Kučan naredi Janeza Drnovška, da bi kot predsednik republike obdržal politično moč tudi preko vlade RS.

6. Kučanu se čez nekaj let Drnovšek začne upirati, saj hoče prevzeti primat na SLO “levici”.

7. Kučanu se v tem času zgodi padec Drnovškove vlade in pol leta desne vlade Andreja Bajuka.

8. Drnovšek še vedno nevaren Kučanovi oblasti. Kučan začne delati Antona Ropa.

9. Anton Rop se izkaže za nezadovoljivega človeka za Kučana.

10. Kučanov spopad z Drnovškom še traja, toda Kučanu nekako uspe v tem boju.

11. Kučanu se v tem času zgodi prva Janševa vlada.

12. Janševa vlada ogrozi obstoj Kučanove absolutne oblasti tako na političnem, kot ekonomskem področju.

13. Janševa vlada doseže članstvo v EU in NATU, kar je druga Kučanova najhujša nočna mora.

14. Janševa vlada se izkaže za izredno sposobno, statistike v pozitivnem smislu ponorijo, kar je za Kučanovo oblast skoraj smrtno. Poleg tega Janša še odlično vodi Evropsko unijo, kot predsednik Evropskega sveta.

15. Kučan naredi Jankovića.

16. Kučan si izmisli veliki pok s Finske, saj po tako “brutalni” vladi do njegove vladavine, ne misli stvari več prepuščati naključju.

17. Kučan naredi Pahorja.

18. Pahorjeva vlada dosledno izvršuje Kučanove ukaze.

19. Pahor se izkaže za nesposobnega.

20. Pahorjeva vlada pade.

21. Kučan še enkrat naredi Jankovića.

22. Janković zmaga na volitvah. V Murglah pijejo šampanjec.

23. Kučanu se zgodi “incident” Janković; nesposobnost oblikovanja vlade.

24. Kučanu se zgodi Janez Janša že tretjič…

25. Kučan naredi “spontane” “ljudske” vstaje.

26. Janševa vlada pade.

27. Kučan naredi Alenko in umakne Jankovića.

28. Alenka se izkaže za neobrzdano lutko.

29. Kučan pošlje Janšo v zapor že drugič.

30. Kučan strmoglavi Alenko, ker ga ogroža in naredi Cerarja in za vsak slučaj še Združeno Levico – ziher je ziher.

31. Kučan (po)naredi volitve in Cerar “zmaga” na volitvah.

32. Kučanu se dogaja Odbor 2014.

Torej, Kučan ima večino časa praktično nesrečno in tragično politično življenje – vendar, največja sreča v tej nesreči in tragediji pa je – da je obdržal svojo diktaturo!