AUDIO: Za svobodo očetnjave

Slo_zastava 2

POSLUŠAJ POSNETEK:

Za_svobodo_ocetnjave_050714

BESEDILO:

Prelili kri za nas so mučeniki,
Za samostojnost naše očetnjave.
Zdaj razlegajo med nas lažni se kriki,
Hočejo nas napravit budale.

Zapirajo osamosvojitelje države,
Taisti, ki so ji nasprotovali.
Ni jim mar za resnice prave,
V Rogu bi ponovno brate klali.

To je realnost jugokomunizma,
Izpod katerega se še nismo osvobodili.
Kdaj bo konec tega kretenizma?
Kdaj v svobodo bomo se zbudili?

Ali so se za to borili
Očetje naši, narodni heroji?
Stali bomo za svobodo očetnjave,
Za dostojanstvo, za vse državljane.
Na modrem nebu naj rumeno sonce sije,
V slavo osvobojene domovine.

Pri tem sam Bog naj nam pomaga
In presveta ljuba Božja mati
Z vero trdno zagotovljena nam je zmaga,
Narod slovenski mora stati inu obstati.

Kučana v Haag!

537514_10200215221764249_1921036738_n

Mnogi indici obstajajo, da je nekdanji predsednik RS Milan Kučan odgovoren za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji.

Če bi pogledali slovensko politično zgodovino, bi težko našli bolj negativno in gensko prilagodljivo kreaturo z izredno možnostjo preživetja, kot je Kučan. Po tem, ko je bil vrsto let vodilni na slovenski komunistični sceni, kjer se je preko svojih mentorjev, Mačka in Dolanca, dodobra izobrazil v kršenju človekovih pravic in metodah laži, ki so bistveni element vsakega zločinskega komunističnega režima, tovrstno haranje nadaljuje tudi po osamosvojitvi naše države.

Vedno je bilo zanimivo dejstvo, da je bil Kučan na haaškem pričanju zoper nekdanjega srbskega predsednika Miloševića zelo samozavesten. To je bilo možno le, če Milošević ni bil glavna figura ideje obnove nove Jugoslavije kot nekakšne velike Srbije, ampak nekdo drug. Kučan. Zakaj? Slovenska partija je po razbitju Jugoslavije računala na njeno obnovo. Za to so izkoristili Miloševića, mu dali lažen občutek, da je novi Tito, ko pa je načrt propadel, so ga izdali, ker je postal neuporaben. Verjetno bi se slovenska partija prav tako odkrižala Miloševića takoj, ko bi ta vzpostavil nazaj stare meje nekdanje države. Kot pravi novi Tito z absolutno oblastjo, se v bistvu ves čas kaže Kučan, ki pa ima močno zaledje na Balkanu, zato ni nenavadno, da se ni bal Miloševića.

K sklepu o težnjah Kučana in slovenske partije o vzpostavitvi nove Jugoslavije, me navaja dejstvo njegove pasivnosti ob razorožitvi TO s strani JLA in dejstvo, da je partija pred osamosvojitvijo svoje finance, pridobljene tudi na račun kriminala, preselila v ekspoziture takratne LB v tujini pod pretvezo, da gre za denar za manjšino. Tako je Kučan že s tem vplival na potek vojne na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer se je zgodil eden najhujših genocidov, Srebrenica.

Vendar, če so do zdaj vsi, ki so v nekdanji Jugi imeli kakršne koli posle s Kučanom, bili obtoženi vojnih zločinov, se njemu ni do zdaj v tem oziru skrivil niti en sam las. Še več. Naši državi s svojim podtalnim političnim delovanjem dela nepopisno škodo. Spomnimo se samo direktnega atentata Krambergerja in scenarij zaprtja Janše v zapore na Dob, ki ga paradoksalno razkrivata Mitja Kunstelj in hierarhično drugi stric iz ozadja, Janez Zemljarič, s svojimi grožnjami s smrtjo Janši. Ta scenarij govori o fizični likvidaciji Janše. Torej v zaporu v Dobu dobiti psihopata, ki bi Janšo likvidiral, ob tem pa se sklicevati na splet nesrečnih okoliščin.

In spet se Kučanu za kaj takšnega ne bi skrivil niti las na glavi. Zato: Kučana v Haag! Indicev za njegova vojna hudodelstva je dovolj. Lahko so sicer povsem znanstveno fantastični, kot indici na podlagi katerih je bila izrečena sodba v zadevi Patria. A za popit-bavconistično sodstvo, vsaj v Sloveniji, bo to očitno več kot dovolj.

Moja podpora predsedniku SDS g. Janezu Janši

jansa_sebastjan

Spoštovani g. predsednik Janez Janša!

Človek ob dogajanjih, ki smo jim priča, ostane brez besed.
Nikoli si nisem mislil, da bom v samostojni, domnevno demokratični
Sloveniji kdaj gledal katerega koli političnega zapornika v hrbet, ko
odhaja brez kakršnih koli dokazov obsojen v zapor. Sploh pa ne, da bom
gledal v hrbet vas, ki ste najbolj zaslužen za osamosvojitev naše ljube
domovine – in ste zato eden, če ne edini, največjih sinov naše domovine -
izpod jarma Jugoslavije in komunističnega režima, ki pa več kot očitno,
preko stricev iz ozadja, predvsem Kučana in Zemljariča, še naprej
hara po naši Sloveniji.

Nedopustno je, da se to dogaja v osrčju demokratične in civilizacijske
Evrope. Zato je čas, da komunističnemu režimu in njihovim zločinskim
akterjem končno rečemo DOVOLJ JE!

Dovolj je, da z našimi osamosvojitelji
delate hudo, jih črtite, jih obsojate in jim celo prikrito strežete po življenju!
Dovolj je, da enako delate z nami državljani, ki želimo živeti v lepi, demokratični,
osvobojeni in na vrednotah slovenske osamosvojitve utemeljeni državi!
Dovolj je, da nas poskušate ustrahovati s krivimi obtožbami in grožnjami!
Dovolj je moči komunističnih zločincev, ki sploh niso hoteli Slovenije in so nam
jo ugrabili kmalu po osamosvojitvi!

Zatorej: Izražam vso podporo predsedniku stranke SDS g. Janezu Janši, ki
gre do zadnje kaplje krvi. Po nebu mogoče letajo vrane in netopirji, vendar je
sokol, ki je plemenita ptica, visoko nad njimi. In mi smo skupaj z g. Janšo nad
njimi. Mi hočemo gledati in tudi gledamo rumeno sonce, ki žari in bo v slavo naše
Slovenije močno žarelo na modrem slovenskem nebu!

Vse dobro!
Sebastjan Erlah

Načrt za koncentracijska taborišča

20140402_095639

Publicist Roman Leljak danes izdaja novo knjigo z naslovom Udba 2, v kateri med drugim razgalja metode in sredstva dela SDV v tujini, kot tudi depešo Josipa Broza Tita iz leta 1975 in pravilnik o ustanovitvi koncentracijskih taborišč v Sloveniji.

Gre za nadaljevanje prve knjige z naslovom Udba, kjer Leljak piše o udbovskih umorih več hrvaških državljanov v Avstriji, med drugim tudi o umoru Stjepana Crnogorca, čigar truplo naj bi ležalo v enem izmed grobov na ljubljanskih Žalah. Leljak je pri svojem raziskovanju ugotovil, da sta bila v omenjene umore vpletena nekdanja člana Udbe Silvo Gorenc (šef zvezne SDV) in Janez Zemljarič (šef slovenske SDV). Tokrat pa v najnovejši Leljakovi knjigi lahko pričakujemo razkritje, kakšne metode in sredstva so pri svojem delu uporabljali organi SDV v tujini, kaj nam prinaša depeša Josipa Broza Tita iz leta 1975 in pravilnik o ustanovitvi koncentracijskih taborišč v Sloveniji iz istega leta, kar kaže, da se totalitarne razmere pri nas z leti po vojni niso umirjale, temveč so se še bolj stopnjevale in zaostrovale.

Akcija „Papuk“

Načrt za omenjeno akcijo je zajet v dokumentu z dne 27. junij 1975. Njegov avtor je predsednik republike in vrhovni poveljnik vojaških enot SFRJ, Josip Broz – Tito. Gre za Direktivo za organizacijo in priprave aktivnosti in sredstev za zatrtje eventualnih kriznih razmer v državi. To akcijo v spremnem dokumentu, pod katerega je podpisan zvezni sekretar za notranje zadeve Franjo Herljević, imenuje akcija »Papuk«.

Osnovni cilj direktive je, da se z njo »utrdijo aktivnosti in sredstva, ki jih je potrebno v našem združenju organizirati zaradi onemogočanja delovanja, ki bi lahko izzvalo krizne razmere v državi,« te pa bi lahko nastale ali znotraj državnih meja ali pa s strani zunanjega sovražnika. Takšna sovražna dejanja bi lahko pomenila »ogrožanje suverenosti, teritorialne integritete, samoupravnega socializma, politike ZKJ, bratstva in enotnosti našega naroda in druge osnovne vrednote našega združenja.«

Zato Titova direktiva nadalje navaja, da imajo priprave združenja ob možnosti takšne krizne situacije, za osnovni cilj, da se »uskladijo aktivnosti Zveze komunistov in vseh organiziranih sil našega združenja, kot tudi odgovornih državnih organov in samoupravnih organizacij,« v tem, da se vse možne aktivnosti, ki bi nakazovale v sovražno smer oz. krizno situacijo, prepreči. Tito v dokumentu navaja, da je s svojo dosledno politiko neopredeljenosti in trdno namero po izgradnji socialističnega združenja na samoupravnemu temelju, Jugoslavija pridobila ugled v mednarodni politiki. Prav tako pa nadaljuje z revolucionarnimi koraki v svojem družbeno-političnem in ekonomskem razvoju. Prav zato je po njegovem Jugoslavija izpostavljena nenehnim pritiskom in napadom zunanjega in notranjega sovražnika. Kot razlog za to, direktiva navaja blokovske delitve in neposredne konfrontacije takratnih velesil, pri čemer še posebej poudari vlogo Združenih držav Amerike, ki naj bi jim takšna situacija omogočala »da se z manjšim rizikom vmešavajo v notranje zadeve drugih držav.« Direktiva dodaja, da imajo te velesile težnjo, da posamezne države privedejo pod svojo oblast, pri čemer se poslužujejo različnih ideoloških pozicij, metod in sredstev. »V državah, v katerih ocenjujejo, da bi s takšnimi metodami lahko dosegli svoje cilje, velesile vnaprej postavljajo svoja oporišča in tako širijo svojo prisotnost. Poleg tega se poslužujejo diplomatsko-političnih, ekonomskih in vojnih aktivnosti in pritiskov, kot tudi različnih subverzivnih ideoloških, propagandno-psiholoških delovanj.« Na tak način naj bi, kot navaja direktiva, sovražne sile ustvarjale krizne razmere v državi, s čimer vplivajo na krepitev notranje opozicije in kontrarevolucionarnih sil. Kaj takšnega pa je v vsakršnem totalitarnem režimu nepojmljivo in nedopustno. Titova Jugoslavija v tem primeru ni bila nič posebnega, zato je bilo potrebno vsakršno minimalno sumljivo aktivnost, ki bi ogrozila diktatorjevo oblast in oblast komunistične partije, v kali zatreti tudi na najbolj nasilne načine, kot smo jim bili priča že med drugo svetovno vojno v partizanskih pobojih civilistov, ki se niso želeli izreči za ideologijo komunizma, kot tudi po vojni, ko je partija preko svojih pristojnih vojaških organov izvajala povojne poboje v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še drugih skoraj šeststotih moriščih v naši državi.

20140402_095646

Kako so delovali

Konec decembra, leta 1979, je zvezni sekretariat za notranje, sprejel napotke za delovanje Službe državne varnosti v državi. Ta opredeljuje, da SDV »opravlja svoje delo v skladu s svojo osnovno funkcijo,« ki je skrb za varnost države, kar pomeni, da se njeno delo opravlja »v skladu z občim interesom varnosti SFRJ, na osnovi širših varnostno-političnih, vojnih in operativnih ocen ciljev in karakterjev sovražnega delovanja, povezav notranjega in zunanjega sovražnika in subverzivnih aktivnosti, ki iz tega izhajajo, kot tudi na osnovi dolgoročne in kontinuirane dejavnosti notranjega sovražnika proti SFRJ.« Napotki SDV so jasni: »Priprave se objavljajo vsestransko, vsebovati pa morajo: nalogo, ki jo je potrebno opraviti, oceno upravičenosti in operativne zmožnosti za njeno izvršitev, način izvršitve, potrebna sredstva za njeno izvršitev, postopki akcije: faze izvršitve, oblike zaščite širših interesov SFRJ in metoda, sredstva in sile SDV, različnost kombinacij in metod v realizaciji in načini izvršitve, trenutne varnostne in politične situacije države v kateri se akcija izvaja,« in drugo. Med drugim napotki za delovanje SDV navajajo, da ta lahko v kriznih ali vojnih razmerah, formira posebne operativne centre ali točke v državi, kjer bi se izključno ukvarjali z delom proti tujini. Seveda so za takšne potrebe oblasti izvajale tudi posebna urjenja agentov Udbe, kar je omogočalo, da so ti lahko svoje delo, bodisi ugrabitev ali likvidacijo oz. umor, opravili brez večjih rizikov in s kar se da veliko natančnostjo. Po možnosti pa se je zgodilo celo to, da so v državi, kjer so agenti Udbe izvajali svoje akcije, imeli zunanje sodelavce, kot se v zadnjem času kaže v primeru avstrijskega kandidata za evropskega poslanca iz SPÖ, Eugena Freunda, ki naj bi kot nekdanji policist, pomagal Udbi v primeru umora Stjepana Crnogorca v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

20140402_095936

Karavanke-zet

Na podlagi zgoraj omenjene direktive, so partijske oblasti v Sloveniji pripravile »Načrt ukrepov proti znanim in potencialnim nosilcem sovražne in obveščevalne dejavnosti iz vrst delavcev na začasnem delu v tujini, emigrantov in tujcev za primer izrednih razmer v SRS oz. SFRJ.« Te ukrepe so poimenovali z imenom KARAVANKE-ZET.

S tem načrtom »se organom za notranje zadeve SR Slovenije določajo naloge in ukrepi pri sprejemu in postopku z vračajočimi se varnostno zanimivimi delavci na začasnem delu v tujini, slovensko politično emigracijo in varnostno problematično kategorijo tujcev v izrednih razmerah v SRS ali SFRJ.« Dokument nadalje navaja, da bodo v navedenih razmerah »delavci organov notranjih zadev na mejnih prehodih po posebnem operativnem registru, izločali delavce na začasnem delu v tujini, emigrante in tujce, ki so iz državno-varnostnih ali obrambno-varnostnih razlogov utemeljeno sumljivi kot nosilci obveščevalne in sovražne dejavnosti ali povezani z notranjimi sovražnimi grupacijami, posamezniki ali pa kot nosilci operativnih kombinacij službe DV in ostalih varnostnih služb.« Ti delavci, emigranti in tujci, ki bi bili prepoznani kot nevarni za varnost države, bodo odvedeni v selekcijske centre oz. zbirni center zaradi operativne obdelave in uporabe morebitnih operativnih in kazensko pravnih ali administrativnih ukrepov, nadalje piše v omenjenem načrtu, in še, da se v selekcijske centre »odvajajo tudi varnostno zanimive osebe, ki so prijete pri poskusu ilegalnega prehoda meje, deportiranci, ilegalni povratniki in osebe, ki so bo kontroli na meji izločene kot varnostno zanimive, niso pa zavedene v operativnem registru«.

20140402_100353

Vloga selekcijskih centrov

Dokument KARAVANKE-ZET navaja, da se nastanitev v selekcijskih centrih, ali bolje rečeno, koncentracijskih taboriščih, odredi na podlagi 88. a člena Zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. V selekcijskih centrih pa se »preverja identiteta, ki ni bila ugotovljena na meji ob vstopu, zbira podatke za uvedbo kazenskega ali upravno-kazenskega postopka in sprovedbo v zbirni center, razčiščujejo (ocena točnosti) podatki in okoliščine, ki so narekovale vpis v operativni razvid in ugotavljanje možnosti za operativno kombiniranje.«

 Ti selekcijski centri oz. koncentracijska taborišča so, po navedbi načrta, v pristojnosti UNZ, organizirajo pa se na območjih »Ljubljana mesto in okolica, Kranj, Koper, Maribor, Murska Sobota in Nova Gorica.« V taboriščih delujejo delavci SDV, milice, kriminalisti in delavci drugih služb organov za notranje zadeve ter po potrebi predstavnik pristojnega javnega tožilstva. »Delo v selekcijskih centrih je začasnega značaja in traja do ukinitve selekcijskih centrov. Delavci selekcijskih centrov po ukinitvi prevzamejo naloge, ki so jih sicer opravljali ali naloge, določene z vojnim razporedom,« navaja omenjeni načrt, v katerem so do potankosti sistematizirana tudi delovna mesta v taboriščih. Ta sestavljajo »operativna grupa za selekcijo, grupa za administrativno dokumentacijska opravila SDV, prevajalci, grupa za fizično zavarovanje selekcijskega centra, vzdrževanje notranjega reda, dežurno službo in sprovajanje, grupo za preskrbo, transport zdravstveno službo in zveze, grupo za materialno-finančna in administrativna opravila.« V vseh selekcijskih centrih naj bi bilo zaposlenih približno 211 ljudi. Tisti, ki bi se znašli na seznamu sovražnih državljanov, emigrantov ali tujcev, ki bi lahko po mnenju partijske oblasti, ogrozili njihovo oblast, samoupravni socializem, ali bili nosilci obveščevalnih dejavnosti, bi bili zaprti v taborišča s posebno odločbo, ki jo je izdal takratni republiški sekretariat za notranje zadeve. Gre za poseben obrazec, ki navaja, da je bil na podlagi 88. a člena zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah ter sklepa izvršnega sveta skupščine SR Slovenije zoper dotično osebo, izrečen ustrezen ukrep. Odločba dotični osebi prepoveduje zapustitev kraja nastanitve, ukrep pa velja, dokler trajajo razlogi, zaradi katerih je bil izrečen, toda ne dlje kot eno leto. Prav tako pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Pod omenjeno odločbo republiškega sekretariata za notranje zadeve je podpisan zloglasni Janez Zemljarič, danes verjetno drugi najbolj vpliven »stric iz ozadja« v državi. Prvi je nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Zemljarič je trenutno v postopku preiskave s strani avstrijske policije, saj ga je publicist Roman Leljak ovadil zaradi vpletenosti v udbovski umor Stjepana Crnogorca v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Neiskreno iskreni

rode_erlah

Sredi marca so mi viri sporočili, da se pripravlja nov pogrom nad kardinalom Rodetom. Čez nekaj tednov je res počilo.

Gre za serijo člankov o obnovitvi dvorca Goričane. Objavil jih je (domnevno katoliški) portal Iskreni.net. V njih avtor Štefan Kržišnik navaja domnevne nepravilnosti v zvezi s projektom. Obnovo dvorca primerja z nemško afero Limburg, kjer je tamkajšnji škof moral odstopiti po papeževem naročilu, ker si je privoščil preveč razkošne prostore za svojo škofijo. Med drugim v člankih zapiše, da se tovrstne obnove dvorcev ne bi smele dogajati, češ da so predrage ter da je zaradi tega Papirnica Goričane, ki ima od ljubljanske nadškofije dvorec v najem, ob enormne vsote. Obregnil se je celo v ceno preproge v enem izmed prostorov dvorca. Avtor ob tem ni pozabil nič kolikokrat omeniti, da sta za tovrstno stanje „kriva“ potratni kardinal Rode in ljubljanska nadškofija, kar je tendencioznosti avtorjevega pisanja, torej z namenom očrniti kardinala Rodeta in mu s tem odvzeti dobro ime v času tik pred imenovanjem novih dveh nadškofov, dalo še dodatno težo. Rode bi namreč pričakovano lahko imel odločilen vpliv na to, kdo bosta postala nova nadškofa v Ljubljani in Mariboru.

Ker velja kardinal za klenega in pokončnega Slovenca, je trn v peti tako udbomafijskemu, kot tudi gejevskemu lobiju znotraj Cerkve na Slovenskem, ki sta se v preteklosti na grd način že lotila nadškofov Stresa in Turnška, ki sta morala zaradi finančne afere v mariborski nadškofiji odstopiti. Spomnim se iz življenjepisa sv. p. Pija, da je pred domačim občestvom nekdo označil njihovega krajevnega škofa za pijanca in ženskarja, zaradi česar je bil po njegovem mnenju nevreden škofovske službe. Sv. p. Pij ga je v pričo vernikov oklofutal in mu dejal: „Kdo si ti, da si drzneš tako govoriti o škofu Svete Matere Cerkve?!“ Ob tem velja poudariti, da je bil takratni krajevni škof res pijanec in ženskar. Toda sv. p. Pij se je zavedal tega, kar je dejala tudi Chiara Lubich, da je potrebno vedeti, kdo je papež in se v skladu s tem do njega tudi vesti. Enako velja za vsakega škofa ali duhovnika. Zato iz spoštovanja do škofovske svete službe, po poklicanosti po Jezusu Kristusu, sv. p. Pij ni dovolil, da se o škofu tako govori, pa čeprav je dotični o njem povedal resnico. Mutatis mutandi: „Kdo so Iskreni.net in avtor člankov, da si drznejo tako govoriti o škofu in kardinalu Svete Matere Cerkve?!“

Ob dejstvu, da je ljubljanska nadškofija omenjeno serijo člankov in njihovega avtorja postavila na laž in pokazala, da gre v ozadju za rovarjenje direktorja Papirnice Goričane Steguja, s katero bi dosegel prekinitev najemne pogodbe in se odrešil zaveze obnove. Omenjeni članki tako želenega cilja niso dosegli. Ravno nasprotno. Tako portal, kot avtor sta sramoto in posmeh nakopala sama sebi. Kot pred časom v aferi Stelzer Delo in njihov novinar Karba.

EKSKLUZIVNI INTERVJU S KARDINALOM dr. FRANCEM RODETOM!!!!!!!!!!

rode

Na blogu Sebastjan Erlaha “Času neprimerna premišljevanja” objavljamo EKSKLUZIVNI INTERVJU s kardinalom dr. Francem Rodetom, ki je bil v času velikonočnih praznikov posnet v studiu novega katoliškega radia Radio Prerok.

Intervju govori o aktualni problematiki imenovanja novih nadškofov, praznovanju velikonočnih praznikov, posebej pa se je odzval na sodni proces Stelzer in afero Goričane.

Vabljeni k poslušanju na spodnji povezavi:

 

 

 

 

 

 

Otroci iz proizvodnje

V Sloveniji smo pred štirinajstimi leti imeli burno razpravo ob sprejemanju Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Tudi danes je tema še vedno aktualna. Na spletnih straneh Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana lahko preberemo, da o neplodnosti govorimo, ko pri paru ne pride do zanositve po enem letu rednih, nezaščitenih spolnih odnosov. Neplodnost se deli še na primarno, to je, ko pri paru še ni prišlo do zanositve in sekundarno, ko je v preteklosti pri paru že prišlo do zanostive, kasneje pa ne več. Nadalje na omenjeni spletni strani pišejo, da so vzroki za neplodnost med drugim motnje ovulacije pri ženskah, njena starost, različne bolezni, miomi in celo prekomerna telesna teža. Seveda zapišejo, da so neplodni tudi moški. Natančnih podatkov, pravijo, kakšen je odstotek neplodnosti v Sloveniji, nimajo, sklepajo pa, da je v povprečju primerljiv z evropskimi podatki. Zato sklepajo, da je pri nas vsak sedmi par neploden.

Da je neplodnost danes ena največjih preizkušenj s katerimi se srečujejo zakonci, piše dr. Tadej Strehovec v članku „Umetna oploditev?“, kjer navaja podatek, da je v Sloveniji med 15 in 20 odstotkov neplodnih zakonskih parov. Ob tem dodaja, da je želja zakonskega para po potomcih povsem legitimna in da so pari, ki se soočajo z neplodnostjo povabljeni, da raziščejo vzroke zanjo. K temu je ob razpravi o zgoraj omenjenem zakonu leta 2000 pritrdila tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem, kjer so v izjavi za javnost zapisali, da je stiska ljudi, ki so neplodni velika in kot taka vredna vse pozornosti.

Toda, ali je kot metoda pristopa k zdravljenju in soočanju z neplodnostjo sprejemljiva oploditev z biomedicinsko pomočjo oz. umetna oploditev? Že res, da je medicinska znanost v zadnjih desetletjih močno napredovala, s tem pa omogočila mnogo dobrega za človeka. Vendar, ali človek lahko dela vse, česar je zmožen? Katoličani menimo, da ne, pri čemer ne zavračamo prispevka znanosti, marveč le tega uporabljamo za človekovo dobrobit, se pravi v skladu z Božjim načrtom in Njegovo voljo, saj smatramo, da je vsakršna drugačna uporaba znanosti, ki ni v skladu s prej omenjenim, njena zloraba. Pri umetni oploditvi vidimo torej mnogo etičnih dilem, zaradi česar tovrstnim postopkom ostro nasprotujemo. V grobem bi omenil dve temeljni dilemi, ki ju vidim v zvezi z umetno oploditvijo. Prva je, da se za potrebe tovrstnega produciranja otrok, torej, da se oplojeno jajčece ugnezdi v maternico in se razvija naprej, pobije množica otrok. Strehovec v svojem članku navaja podatke iz literature „Od nastanka gamet do rojstva“ (Virant-Klun), kjer piše, da je od leta 1984 do 2002 bilo ustvarjenih 39.697 otrok, od teh pa se jih je rodilo 2.324. Povprečno so torej v klinikah na enega rojenega otroka pobili 16 njegovih bratov ali/oz sester. Gre torej za kršenje človekove pravice do življenja od človekovega spočetja do naravne smrti. Druga dilema je, da takšen otrok ni spočet v medsebojnem ljubezenskem odnosu med možem in ženo, ampak je spočet in vitro. Takšen otrok ni sad njune eden drugemu podarjajoče se ljubezni, ampak postane proizvod. S tem pa se takšnemu otroku že v predispoziciji krši pravica do človekovega dostojanstva, saj ga starši tako ponižajo zgolj na nekakšen proizvod.

Takšni otroci se zaradi tega skozi življenje soočajo z različnimi travmami, ki se kažejo na duhovni in psihični ravni. Otrok iz proizvodnje bo množico svojih pobitih sester ali bratov, ki so bili žrtvovani, da se je on lahko rodil, na duši močno občutil, če tudi nikoli ne bo izvedel, da je sam proizvod iz epruvete. Starši, ki tako spočnejo, ali bolje rečeno, sproducirajo svojega otroka, hote ali nehote otroku odvzamejo dostojanstvo človeške osebe že ob samem spočetju in ga duhovno umorijo. To pa zato, ker mislijo, da jim otrok pripada, kar pa ne drži. Otrok je namreč dar in ne pripada nikomur. Še manj pa ima kdo do otroka pravico.

V Katoliški Cerkvi poznamo nič koliko primerov, ko so zakonski pari, ki so medicinsko veljali za neplodne, zanosili po naravni poti. Zato menim, da lahko z gotovostjo trdimo, da je neplodnost mit, ki mu dan danes nasedajo mnogi, s čimer se njihova stiska močno poveča, ker menijo oz. jim je predstavljeno, da ne morejo imeti otrok. Ob dejstvu, da se zavedamo, da je otrok dar, ki ga daje Bog, niti ne moremo govoriti o tem, da zakonski par ne more imeti otrok. Pri Bogu velja, da nič ni nemogoče (prim. Lk 1,37), tako lahko preseže tudi tako imenovane mehanske ovire pri zanositvi. Tako je Bog v Stari zavezi premostil mehansko oviro pri živalih, ki ne govorijo tako, da je oslici, na kateri je jezdil Bileam, razvezal jezik in je ta spregovorila (prim. 4 Mz 22, 28-30). Tako v različnih stiskah, ne samo ob stiskah v povezavi z zanositvijo pozabljamo, da je Bog vsemogočen, da ima za nas najbolj odlične načrte, s katerimi nas želi pripeljati v Nebeško kraljestvo. Pozabljamo tudi, da on ne uslišuje vedno tega, kar si želimo, ampak nam daje tisto, kar potrebujemo. Prav tako pozabljamo, da se kljub vsej znanosti in človeški modrosti Bog ne dovoli „nadmudriti“. Še več, vedno bo naredil tako, da bo osramotil modre in ponižal povišane (prim. 1 Kor 1,27), kajti Božja norost je modrejša od ljudi (prim. 1 Kor 1,25). Samo poglejmo teologijo križa, največjo Božjo norost, ki jo bomo praznovali v teh dneh.

Strehovec v omenjenem članku zaključi, naj, namesto, da se zakonca odločita za umetno oploditev, raje posežeta po posvojitvi otroka, oz. naj svojo ljubezen izkazujeta na druge načine, kot na primer s karitativno in pastoralno dejavnostjo in naj se zavedata, da neplodnost nikoli ne sme postati vzrok manjvrednosti, temveč priložnost, da poglobita svoj zakonski odnos ter pogumno sprejmeta svoj lastni križ, ki je v veri lahko vir duhovne rodovitnosti.

Putinova legitimacija za svetovno vojno

Te dni je nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko imela telefonski razgovor s proruskim politikom Nestorjem Šufričem. V njem je izjavila, da bi morali Ukrajinci poprijeti za orožje zoper Ruse, da bi na njihovi zemlji ostala zgolj požganina.

Timošenkova je prav tako dejala, da je pripravljena v roke vzeti mitraljez in ustreliti ruskega predsednika Vladimirja Putina v glavo. Njene izjave so v mednarodni politiki že dvignile veliko prahu. Če je bilo najprej nekaj dvoma v to, ali je telefonski pogovor pristen, se je ta razblinil, ko je Timošenkova na tviterju potrdila njegovo pristnost. Je pa obenem zanikala navedbe, da naj bi pozivala k uporabi jedrskega orožja zoper rusko manjšino v Ukrajini.

Izjave, ki jih je v pogovoru dala Timošenkova, moramo gledati v luči pogovora, ki se je vršil na zasebni ravni, kot tudi, da je nekdanja ukrajinska premierka upravičeno tako jezna na Putina in Ruse. Kadar pa je kdo jezen, zlahka lahko stresa hude besede zoper subjekt na katerega se njegova jeza nanaša. Zato je potrebno njene izjave jemati z veliko distanco, saj Timošenkova ni političarka, ki bi na prizorišče stopila včeraj, zaradi česar bi bila popolnoma neizkušena. Njene izjave so torej zgolj izraz jeze do Putina, nič več in nič manj.

Julija Timošenko je modra političarka, ki ve, da uspeli atentat na Putina ne bi v ničemer rešil ukrajinsko-ruskega konflikta, temveč bi ga celo poglobil. Ona tudi ve, da bi to lahko sprožilo širši konflikt v svetovnem merilu. Zato lahko stavimo ves naš denar na dejstvo, da bo skušala omenjeni konflikt reševati na miren in diplomatski način.

Kaj pa Putin? Obstaja velika verjetnost, da je posnetek pogovora med Timošenkovo in Šufričem velik ruski spin, s katerim bi Putin legitimiral „obrambni napad“ na Ukrajino skupaj s svojimi zaveznicami Sirijo, Iranom in Kitajsko. Putin v vsej tej zgodbi torej predstavlja veliko grožnjo za ves svet, saj bi lahko povsem neovirano vstopil v svetovno vojno. Je nekakšen novodobni Adolf Hitler, ki bi si po pilatovsko umil roke z lažno obdolžitvijo Timošenkove, češ da je novo svetovno vojno začela prav ona.

Putin’s excuse to start a worldwide conflict

These days Ukraininan former prime minister Yulia Tymoshenko had a conversation by telephone with a prorussian polititian Nestor Shufrych. She said that Ukraininas should take up arms against Russians so that not even scorched earth will be left on the ground where Russia stands.

Tymoshenko also stated, that she is ready to take a machinegun herself and shoot Putin in the head. Her statements raised voice in the international politics. Some people doubted that this conversation really took place, but all of it disappeared when Tymoshenko confirmed it on Twitter. She stated that the larger part of the conversation was real, but denied that she demanded to use a nuklear weapon aganist Russian minority in Ukraine.

Considering Yulia Tymoshenko’s words, we must know that the conversation was a private one, and that Tymoshenko is justifiably angry with Vladimir Putin and the Russians. So when someone is angry he points bad words towards the object of his anger. That’s why we should consider her words with a much greater distance. Moreover Tymoshenko is not some polititian lacking of experience. Her words spoken in anger against Putin are therefore only words of anger, nothing more and nothing less.

Yulia Tymoshenko however is a wise polititian who knows that the death of Putin would contribute nothing to solve Ukraininan-Russian conflict, but it would even made it much worse if Putin was assassinated. That scenario could even lead in a widespread conflict, which could escalate in a new world war. Ukrainian former prime minister is aware of it, that’s why we can bet all of our money on her wisdom she will try to solve the conflict in a peaceful way.

But how about Vladimir Putin? There is a large percent of probability that a recording of the Tymoshenko – Shufrych coversation is a great Russian spin, which Putin could use as a legitimation for a „defense attack“ on Ukraine with his allied forces such as Syria, Iran and China. Therefore Putin is a great threat to the world, because he is a problable gateway to another world war. He is a kind of new Adolf Hitler washing his hands like Pilatus, accusing Yulia Tymoshenko guilty of starting a new world war.

Photo: Wikipedia

Edino domovinsko pravico v Cerkvi ima Kristusov lobi

crucifiction-jesus-christ

V minulih dneh je javnost močno razburil napovednik intervjuja z Urško in Janezom Janšo v katoliškem tedniku Družina, ki naj bi bil objavljen v samostojni reviji Praznična – post in velika noč.

Nepristno pismo zmede?

Napovednik intervjuja je bil objavljen v prilogi tednika Družina Kažipot. Na to sta se s pismom naslovljenim na Slovensko škofovsko konferenco odzvala frančiškan p. Bogdan Knavs in duhovnik Karel Gržan. O tem je poročal tednik Reporter. Omenjena duhovnika sta v pismu od slovenskih škofov zahtevala, naj preprečijo objavo intervjuja z zakoncema Janša v praznični reviji, ki jo je Družina izdala posebej za letošnji postni in velikonočni čas. V pismu argumentirata, da intervju s politično vsebino ne sodi v verski tisk, da se na tak način Cerkev politično opredeljuje, kar je po njunem mnenju nedopustno, ter da se s tem ustvarja nekakšen vtis politične kampanje pred volitvami v Evropski parlament.

Na tedniku Družina so pojasnili, da se v zvezi s pismom Knavsa in Gržana ustvarja zmeda, saj sta se avtorja pisma sklicevala na objavo intervjuja v praznični številki tednika Družina, kar pa ne drži, ampak gre, kot že zgoraj omenjeno, za samostojno revijo. Prav tako so se oglasili na SŠK, kjer so zapisali, da so informacije o pismu neresnične, saj da škofje tega pisma niso prejeli. Zadevo je pojasnil tudi p. Knavs, ki je povedal, da gre za njegovo zasebno korespondenco, da pa je nekdo očitno to nekdo zasegel in zlorabil. Prav tako je poudaril, da tega pisma nikoli ni poslal na SŠK. Ob tem pa ni zanikal njegovega avtorstva. Gržan se na vse to ni oglasil, je pa zanimivo, da je eno izmed svojih zadnjih knjig izdal pri založbi Sanje, ki je Kučanova „hišna“ založba.

Argumenti ne pijejo vode

Vkolikor se je res zgodilo, kar pravi p. Knavs, da so mu vdrli v njegovo elektronsko pošto in zlorabili njegovo osebno korespondenco, je to seveda nedopustno. A zadeva je prišla v javnost in del javnosti se je odzval. V večini je ta javnost – tako laiki kot duhovniki – podprla vsebino pisma, češ, da politična vsebina res ne sodi v verski tisk. Toda ali takšen argument pije vodo? Odgovor je lahko le enoznačen, to je odločen ne!

Če preberemo vsebino intervjuja namreč vidimo, da ta sploh nima politične vsebine, ampak je to intervju, ki govori o družinskem življenju zakoncev Janša. Dejstvo je, da bi bilo za kritike objave intervjuja povsem sprejemljivo, če bi bil v reviji objavljen intervju s katerima koli zakoncema, ki živita srečno družinsko življenje, je pa glavni problem v tem, da gre za zakonca Janša. V tem pa se kaže velika dvoličnost tako mnogih slovenskih duhovnikov, kot tudi laikov, ki kažejo, da je Janez Janša še kako moteč element v slovenski družbi, ki, namesto, da bi temeljila na vrednotah slovenske osamosvojitve, še močno smrdi po (anti)vrednotah NOB-ja in komunistične partije.

Nujnost čimprejšnjega imenovanja novih nadškofov

S tega vidika je stanje, ne samo v družbi, ampak tudi v Katoliški Cerkvi na Slovenskem alarmantno, saj se pozna odsotnost nadškofov v obeh naših nadškofijah, zaradi česar sta se v zadnjem času močno razbohotila predvsem dva lobija, to je duhovniško-laiški gejevski lobi in pa udbomafijski lobi, ali kot jih radi imenujemo z ljubkovalnico, „Grmičarji“. Da se tovrstni duhovi v zadnjem času močno javno izpostavljajo in se razkrivajo, pa niti ni tako slabo, saj to kaže na rezultat molitve različnih katoliških občestev za našo domovino, kjer molijo tudi eksorcizem, s katerim želijo izgnati duha komunizma iz naše dežele.

Slika postaja vse bolj jasna. Imenovanje novih nadškofov, ki bosta zajezila moč obeh lobijev, v najkrajšem možnem času, je nuja. V Cerkvi ima namreč edino legitimiteto in domovinsko pravico, kakor se je v enem izmed intervjujev v Demokraciji izrazil duhovnik mlajše generacije, Janez Turinek, Kristusov lobi. S tem lobijem pa vemo, se ni za hecati.