Pojmovanje učlovečenja in brezmadežnega spočetja pri Janezu Duns Skotu

duns_skot

UVOD

Ena največjih novosti v teologiji in filozofiji v 13. stoletju je bil tomizem, ki se je kot miselna smer naslonil na teološko-filozofsko učenje sv. Tomaža Akvinskega. Ta je na novo odkrito aristotelsko filozofijo, ki je prišla v Evropo preko Arabcev in islama, cepil s krščanskim razodetjem in tradicijo, ki ju najdemo v Svetem pismu in cerkvenih očetih. Tri leta po smrti je sv. Tomaž zaradi svojih novosti v nauku dobil s strani takratnega pariškega škofa in canterburyskega nadškofa obsodbo nekaterih naukov, ki pa je bila kasneje preklicana.1 Predvsem je kritike motil novi razvoj aristotelizma pri Tomažu Akvinskem, ne toliko samo dejstvo, da se je oprl na Aristotela. S tem naj bi Akvinski v škodo katoliške vere preveč popuščal aristotelskemu naturalizmu in njegovim arabskim komentatorjem, s čimer naj bi poganiziral katoliški nauk, kritiki pa so se obrnili na učenje sv. Avguština.2

V to obdobje spada tudi frančiškan Janez Duns Skot, ki se je rodil na Škotskem okoli leta 1266. Ker je bil njegov stric frančiškan, je nemara to vplivalo, da je Duns Skot vstopil v red. Študiral je na oxfordski in na pariški univerzi. Učil je na univerzah v Oxfordu, Parizu in Kölnu. Umrl je mlad, star dvainštirideset let v Kölnu, leta 1308. Poleg sv. Bonaventure velja za glavnega utemeljitelja frančiškanskega intelektualnega izročila. V nadaljevanju pa si bomo ogledali predvsem, kako Duns Skot pojmuje učlovečenje in vlogo Device Marije v stvarstvu.

UČLOVEČENJE

Frančiškanska tradicija je teologijo stvarjenja, ki nujno predhodi učlovečenju, gradila na temelju odnostnostnega trinitaričnega Boga, torej kot Boga od znotraj. Močno je bilo prepričanje, da samo takšna perspektiva daje teološki smisel ustvarjenemu svetu. Tako sv. Bonaventura izhaja iz dejstva, da se v Bogu nahajajo Oče, Sin in Sveti Duh, hkrati pa povzema novoplatonsko izročilo, da bolj kot je neka stvar prva, bolj je rodovitna in je počelo drugačnosti, zato je Bog, ki ga pojma prvost in rodovitnost opisujeta, glavni izvir vsega, kar je. 3 Omenjena pojma sta v frančiškanski teologiji tudi tista, ki opisujeta Jezusovo mesto v stvarstvu. V tem kontekstu Bonaventuri sledi Duns Skot, ki učlovečenje postavi v neločljivo relacijo.

V svojem uvodu v De Primo Principio v katerem argumentira bivanje Boga, začenja z molitvijo, kjer se spomni na razodetje Boga v gorečem grmu. Tam se Bog Mojzesu predstavi kot „Jaz sem, ki sem“ (2 Mz 3,14). Bog se je torej razodel kot bivajoče oz. kot bitje. Ker pa je Bog bitje, to omogoča človeku, da se o njem sploh lahko izreka na avtentičen način.4 Ali bolje rečeno, Božje razodetje Mojzesu dokazuje, da Bog s človekom želi vstopati v odnos, ker je, kot smo zgoraj že povedali, Bog trinitaričen, torej že znotraj sebe v odnosih, ki so kot takšni navzven prvotni in rodovitni. Ta rodovitnost, ki je rezultirala v stvarjenju, pa v luči učlovečenja ni samostojno dejanje Božje ljubezni, kajti učlovečenje, ki mu mora prej predhoditi dejanje stvarjenja in ustvaritve bitij, ki so sposobne po svoji naravi svobodno vstopiti v odnose, je bilo že vkomponirano v Božji akt stvarjenja.5

Dotakratnje učenje tradicionalne teologije, katere predstavnik je sv. Anzelm Canterburyski, ki je v svojem delu Cur Deus Homo? razlagal, da je učlovečenje Boga posledica greha, ki sta ga storila Adam in Eva, je bilo, da je dejanje popolne neposlušnosti lahko popravljeno samo z dejanjem popolne poslušnosti, kar pomeni, da če Adam in Eva ne bi bila grešila, se Jezus nikoli ne bi rodil, da bi nas odrešil. 6 V tem primeru človeštvo sploh ne bi potrebovalo odrešenja od svojih grehov, ker greha ne bi bilo. Gre torej za preprosto dejstvo Božjega odgovora na človeško dejanje. Toda Duns Skot se tu ne strinja. Po njegovo je tovrstno tradicionalno učenje v teologiji pomenilo postavljanje meja Božjemu delovanju, kar pa je nesprejemljivo, saj Bog deluje popolnoma iz svoje božanske popolnosti in radodarnosti. To njegovo delovanje pa je v polnosti udejanjeno v osebi Jezusa Kristusa. Pri tem Božjem delovanju pa greh nima bistvene vloge, ampak ima bistveno vlogo zgolj in samo naša eksistenca. Duns Skot razloži, da če tudi bi bila naša narava popolnoma brezgrešna, bi potrebovali Kristusa kot mediatorja med človeštvom in Bogom. Ni namreč namen učlovečenja v tem, da bi Bog s tem odstranil nekaj slabega, temveč, da bi stvarstvo povzdignil v popolnost.7 To pa se zgodi tako, da se ustvarjena narava, ki sama po sebi ne more biti sveta, združi z božansko naravo preko učlovečenja Boga v osebi Jezusa Kristusa. Vnjem sta namreč združeni človeška in božanska narava. Duns Skot torej gradi teologijo učlovečenja na podlagi teologije stvarjenja. V njegovem središču razmišljanja o tem je predvsem Kristus sam, zaradi česar je očitna kristocentričnost njegovega nauka, s katerim prefinjeno pomete z dotakratnim učenjem tradicionalne teologije o potrebnosti učlovečenja zaradi greha prvega človeka. Na Duns Skotu pade tisti znani vzklik, O felix culpa, saj če bi bilo učlovečenje odgovor Boga na greh človeka, potem bi se dejansko človeštvo veselilo nad grehom drugega človeka in nesrečo, ki jo greh prinese človeku, kar pa je za Duns Skota v popolnem nasprotju s krščansko ljubeznijo in dobroto.

BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE

Videli smo, da je v učenju Duns Skota učlovečenje dejanje Božje iniciative in svobode, kar kaže na to, da je Bog popolnoma svoboden v svojem delovanju in vzpostavljanju odnosov s stvarstvom, ne glede na človekova dejanja. O samem učlovečenju pa ne moremo govoriti, ne da bi se pri tem ustavili tudi pri pomembni vlogi, ki jo ima pri učlovečenju Devica Marija, Jezusova mati. Ona ima namreč zelo pomembno vlogo v misli Duns Skota, kar priča o tem, da so ga imenovali tudi marijanski doktor, ker je že v svojem času vzel v bran Marijino brezmadežno spočetje.8 Omenjena dogma, ki je bila s strani papeža Pija IX razglašena 600 let po Duns Skotu, 8. decembra 1854, je velikokrat popolnoma narobe razumljena. Mnogi nepoučeni mislijo, da se brezmadežno spočetje Device Marije navezuje na deviško spočetje in rojstvo Jezusa Kristusa. Napačno razumevanje dogme gre torej v povsem seksualno raven njenega devištva, kar sploh nima nič opraviti z Marijino brezmadežnostjo. Pri brezmadežnem spočetju Device Marije gre namreč za afirmacijo Marijinega dostojanstva kot človeške osebe, ki je bila, za razliko od nas, pri njenem spočetju (ne Jezusovem!), obvarovana izvirnega greha, zaradi česar je tesno povezana z Božjim učlovečenjem, pri katerem je, ne da bi bila zaradi njenega stanja kakorkoli prizadeta njena svobodna volja, odigrala ključno vlogo.9

Duns Skot se tudi pri tem vprašanju sooči z učenjem dotakratnje tradicionalne teologije. Ta je učila, da je Marija sicer bila rojena brez greha, vendar so teologi trdili, da je bila posvečena v materinem telesu, podobno kot prerok Jeremija in Janez Krstnik, torej ne v trenutku spočetja, vendar vsekakor pred njenim rojstvom. Do takšnega stališča teologov, kot so bili npr. Anzelm, Bonaventura in Akvinski, je prišlo predvsem zaradi mišljenja, povezanega z učlovečenjem, ki je bilo potrebno zaradi človekovega greha. Če bi bila Marija v tej luči brez izvirnega greha, bi pomenilo, da ne bi potrebovala odrešenja.10 Tudi tu Duns Skot izhaja iz svoje teologije o stvarjenju in učlovečenju, ki predhodita nauku o Marijinem brezmadežnem spočetju, ali bolje rečeno, nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju je „zgolj“ logična posledica nauka o stvarjenju in učlovečenju.

V zvezi s tem vprašanjem se pojavljata dva temeljna problema. Prvi je problem, ki ga najdemo pri sv. Avguštinu, ki je izvirni greh močno povezoval s poželenjem mesa, to je s spolnostjo. Izvirni greh je Avguštin lociral v meso, kar pomeni, da se izvirni greh po Avguštinu prenaša preko spolnih odnosov na potomce. Zato je Avguštin spolne odnose med zakonci smatral za nujno zlo, ki je potrebno, da se ohrani človeški rod. Takšne trditve je potrebno zavrniti, ker nimajo trdne teološke opore, kakor vidimo tako iz učenja apostola Pavla, kot tudi iz kasnejšega učenja cerkvenega učiteljstva, posebej še danes, ko vse bolj na „trg“ prihaja t.i. teologija telesa. Izvirni greh torej ni stanje mesa, temveč stanje duše. Drugi problem oz. vprašanje, ki pa logično sledi prvemu pa je, da če obstaja kdo, ki je obvarovan izvirnega greha, ali bi sploh potreboval odrešenika?

Kot smo povedali, Duns Skot vidi, da bi tudi brezgrešna človeška narava potrebovala učlovečenje, kajti prvotni namen učlovečenja je, ne da popravi stanje naše grešnosti, temveč da vzpostavi polni odnos stvarstva z Bogom. Tej logiki sledi tudi pri branjenju Marijinega brezmadežnega spočetja. Duns Skotova antropologija je tu kristocentrična. Poudari, da je večji Božji dar obvarovanje izvirnega greha kot pa to, da Bog popravi grešno stanje v človeku. Zato je Marija, Jezusova mati, večja dolžnica Bogu in Jezusu, kot je to Marija Magdalena. Še več, Duns Skot pravi, da ima Marija, Jezusova mati, od vseh največji dolg Bogu, ki je v tem, da ji je podaril polnost človeškega dostojanstva, ki nikoli ni bilo skvarjeno z grehom.11 To seveda pomeni, da je bila Marija obvarovana izvirnega greha vnaprej, torej ne šele v materinem telesu, kot prerok Jeremija ali Janez Kristnik. Zato je upravičeno imenovana Brezmadežna, hkrati pa to ne pomeni, da je Marija samoodrešena, temveč je tudi kot popolnoma brezgrešna, potrebovala odrešenje, kajti v skotistični logiki stvarjenja in učlovečenja stvarstvo kot takšno ostaja nepopolno, zato potrebuje mediatorja za vzpostavitev polnega odnosa s popolnim Stvarnikom, to pa je Jezus Kristus, v katerem se človeška in Božja narava združita v eni osebi.

1 Prim..,A. Maurer, Srednjeveška filozofija Zahoda, Mohorjeva Družba, Celje, 2001, 221.

2 Prim., A. Maurer, Srednjeveška filozofija Zahoda, n.d., 221.

3 Prim., K. Osborne, Frančiškansko intelektualno izročilo, Brat Frančišek, Ljubljana, 2013, 74.

4Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, The Franciscan institute St. Bonaventure, New York, 2003, 74.

5Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, n.d. 74.

6Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, n.d., 76.

7Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, n.d. 76-77.

8Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, n.d., 78.

9Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, n.d. 78-79.

10Prim., M.B. Ingham, Scortus for Dunces, n.d., 79.

11Prim., M.B. Ingham, Scotus for Dunces, n.d., 81.

Brglezov fašizem v službi Kučanove diktature (Projekt Hitler IV)

kucan_pise_sodbo

Kdor misli, da je Slovenija demokratična država, je bodisi v hudi zmoti ali pa je zaveden s strani mnogih slepilnih manevrov diktatorskega režima Milana Kučana, kot je na primer ta, da diktator sebe propagira kot navadnega upokojenca. V petindvajsetih letih samostojnosti naše države, ki na osvoboditev izpod komunističnega režima, ki je na prehodu iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo zgolj spremenil ime in se za nekaj časa potuhnil, da si je zlizal osamosvojitvene rane in se kaj hitro spet pojavil kot absolutna oblast v državi, njbrž ni bilo toliko jasnih indicev in dokazov za to, da smo še vedno globoko zakoreninjeni v zločinski komunistični totalitarizem, kot prav v zadnjih nekaj letih, čeprav se je v obrisih to kazalo že vsaj z aferama Depala vas in Patria.

Kučanov režim se je namreč po osamosvojitvi, ki so jo komunisti hočeš nočeš morali priznati, verjetno tudi in predvsem zaradi strahu pred tem, da bi se scenarij, ki se je konec leta 1989 zgodil v Romuniji v katerem je bil v glavni vlogi romunski narod, ki je usmrtil svojega dolgoletnega vampirja Nikolaja Cheausescuja skupaj z njegovo ženo Eleno, ponovil tudi pri nas, preimenovali v nekakšne liberalce ali socialne demokrate, se tako potuhnili, hkrati pa preko svojih zvestih jurišnikov tipa Spomenka Hribar od znotraj minirali Demos in ga dokaj hitro uspeli tudi zminirati in se preko Drnovškove LDS ponovno vrniti na oblast, ki pa ni bila absolutna. Da bi to ponovno postala, oropal pa naj bi jih te oblasti prav tedanji obrambni minister Janez Janša, ki poleg brigadirja Toneta Krkoviča velja za glavnega osamosvojitelja Slovenije, so se morali znebiti nadležnega obrambnega ministra. Zgodila se je afera Depala vas, ki je odnesla Janšo s položaja, ne pa s političnega parketa. Drugi resen poskus odstranitve Janše s političnega parketa za pridobitev absolutne politično-ekonomske moči v državi s strani Kučanovega klana, ki se danes imenuje Forum 21, je bila s strani Kučana inscenirana afera Patria, ki je Janšo in Krkoviča odnesla v zapor, hkrati pa mu je 58 poslancev državnega zbora aktualnega sklica tudi vzelo legitimen in pravno nesporen poslanski mandat. Toda tudi tokrat poskus odstranitve Janše s političnega parketa ni uspel, saj je Ustavno sodišče kasneje sprejeti sklep poslancev državnega zbora razveljavilo, kar jasno kaže, da so omenjeni poslanci kršili temeljni pravni zakon države, s čimer je omenjeno sodišče praktično razglasilo vse poslance, ki so glasovali za odvzem mandata Janši za kriminalce. Še več, kljub temu, da je Janši nad glavo visel Demoklejev meč Patrie, je ta po Jankovićevi nesposobnosti sestaviti vladno koalicijo po zmagi na državnozborskih volitvah 2011, sestavil svojo drugo vlado, kar je bil za Kučana popoln šok, zato je ponovno stopil v akcijo in preko svojih zvestih vojščakov spravil na ulice tako imenovane vztajnike, ki so z nasiljem – spomnimo se samo napada huliganov na policiste v noči 2. mariborske vstaje, kjer je bilo ranjenih blizu 100 policistov, napadalci pa kasneje na sodišču celo oproščeni – najprej za vajo spodnesli mariborskega župana Franca Kanglerja, nato pa še Janševo vlado. Nasilna 2. mariborska vstaja je dala jasno vedeti, kako daleč je komunistična sila pripravljena iti. Iz naše polpretekle zgodovine pa vemo, da z njimi ni heca, saj zoper svoje politične nasprotnike radi hitro uperijo orožje, ti pa nato končajo v raznih kraških jamah po kočevskih gozdovih ali rudniških jaških. Da sta nasilje in umor še vedno v njihovi krvi dokazuje tudi shod na Kotnikovi ulici v Ljubljani, ki se je zgodil konec februarja v podporo migrantom, ki jih je tja samovoljno namestila vlada, pripadniki komunistične kontinuitete, ki so prišli v imenu internacionale in rdeče zvezde, s podporo samega murglskega botra, podpreti migrante, v prvih vrstah paradirala zamaskirana s koli v rokah in celo z v dežnike zakamufliranih katanah. Torej, bili so v popolni bojni opremi, pripravljeni na krvavi pretepaški in morilski spopad z domoljubnimi protestniki, ki so se prav tako zbrali na Kotnikov ulici. K sreči se je vse izteklo v mirnem duhu, a grenak priokus in vonj po zatohlosti Barbarinega rova v Hudi jami ostaja.

V teh dneh za takšno zatohlost skrbi prav predsednik Državnega zbora Milan Brglez, ki je v preteklosti že pokazal neznanske simpatije do partizansko-partijskih klavcev in izvajalcev genocida nad slovenskim narodom, ko je označil povojne poboje kot upravičene po naravnem pravu. Torej Brglez je v skladu s svojim komunističnim prepričanjem in kot zvesti sledilec Marxovih psihopatskih idej – ta je namreč aprila 1856 v Ljudskem časopisu izjavil, da morajo razredi in rase, ki so prešibki oz. prešibke, da bi lahko sprejeli nove pogoje življenja v komunizmu, izginiti v revolucionarnem holokavstu – marksistični holokavst z oznako naravnega prava označil celo za temeljno oz. univerzalno človeško vrlino in to vrlino, ki je kot taka človeku spoznana po njegovem razumu. Če parafraziram znano anekdoto v zvezi s sv. Tomažem Akvinskim, ki velja za utemeljitelja pojma naravnega prava, bi Akvinski verjetno prej verjel, da je osel sposoben leteti mimo okna njegove samostanske celice v Montecassinu, kot pa da bi nekdo takole zlorabil pojem in bistvo naravnega prava. Brglez, ki je, ne pozabimo, na oblast prišel prav s pomočjo vztajniških (pouličnih!!!) metod, ki so spodnesle drugo vlado Janeza Janše – iz vstajniških gibanj so nastale mnoge stranke, ki danes sedijo v vladni koaliciji kot tudi v navidezni opoziciji – je namreč prav v tem tednu popolnoma nedvoumno potrdil svoja komunistična in marxistična stališča, na katera je njegov mentor Kučan vsekakor upravičeno ponosen. Ko je namreč pred časom sindikat migrantskih delavcev, torej tistih delavcev, ki iz Slovenije hodijo na delo v tujino napovedalo, da bodo začeli za nesmiselne zakone, ki jih sprejema vladna koalicija, vlagati podpise za razpise referendumov in to tudi uresničili, je Brglez odigral naravnost odlično vlogo partijskega aparatčika, ko je legitimno zbrane podpise za referendum treh zakonov (novelo zakona o upravnih taksah, novelo zakona o varstvu kulturne dediščine in zakon o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije) gladko zavrnil in dejal, da referenduma ne bo razpisal, češ da s tem brani, da se v državi ne bi razpasel zakon ulice (!!!). Zanimivo je, da se je s tem izkazal še bolj radikalnega, kot je že sicer v skrajnost radikalna Združena levica. Še tam so se ob tej potezi Brgleza zbali, da bi to lahko postala stalna praksa za zavračanje razpisov referendumov, ki ne bi bili po volji aktualni oblasti, čeprav je prav referendum institut za državljansko nadziranje in popravljanje neumnosti vsakokratne aktualne oblasti. Brglez je s tem sporočil nedvomno to, da sedanja oblast ne tolerira več nikakršnih referendumov, še zlasti, ker je ob že sicer zaostrenih referendumskih pogojih, referendum o istospolnih v decembru pokazal, da ga nasprotniki določenih zakonov lahko dobijo. Kot drugo je sporočil, da v državi jasno že od vztajniških nasilnih protestov poteka državni udar in da je njegova poteza samo ena izmed točk tega državnega udara s katero se namerava popolnoma onesposobiti resnično opozicijo in ljudstvo. Ker pa je enkrat že bil med kršitelji Ustave Republike Slovenije, ko se je pridružil neustavnemu odvzemu Janševega poslanskega mandata, ta njegova (ponovna) neustavna (ali bolje rečeno kriminalna) poteza ni nič posebej novega ali presenetljivega. S to potezo je Brglez, tako kot z izjavo o genocidu kot upravičenem po naravnem pravu, s katero je pljunil na vse žrtve partizansko-komunističnega genocida, tudi z zavrnitvijo razpisa referenduma pljunil v obraz tako državi Sloveniji, njenim državljanom, njenim osamosvojiteljem in nenazadnje je pljunil v obraz vsem tistim, ki so za samostojnost Slovenije dali svoje življenje in tudi v obraz njihovim svojcem.

Zato ima predsednik Odbora 2014, Aleš Primc prav, ko pravi, da se v Državnem zboru dogaja fašizem in da ga izvaja fašist Brglez. Ostrina izbranih besed je sicer za tiste, ki Primca poznamo, dokaj presenetljiva. So pa morda te njegove besede znak, da se njegov odbor vendarle počasi prebuja v zavedanju, da komunisti poznajo zgolj jezik puškinih cevi, torej jezik nasilja, kar so v zgodovini večkrat dokazali in dokazujejo tudi v zadnjem času in da prav tako povratno razumejo zgolj takšen jezik. Ali kot pravi znameniti inšpektor Hammer v znani komični nanizanki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, da če hočeš ustaviti divjaka, moraš biti včasih bolj divji od divjaka samega. Si bo tudi tokrat to upalo biti Ustavno sodišče, ki je v preteklosti že nekajkrat bilo zadnji glas razuma v tej državi, ali pa bo Kučanov klan počasi resno absolutno povozil vse svoje nasprotnike v državi in dokončno vzpostavil komunistično diktaturo, ki jo ponovno počasi vzpostavlja že slabih 25 let?

Samo ljudje in zajci

papaconiglio

Ko je mojo prejšnjo kolumno Pactus Satana, ki sem jo napisal za naš portal Politikis prebral eden mojih sošolcev, me je v enem izmed odmorov med predavanji opozoril, da hodim po robu, kar se tiče kaznivih dejanj proti veri in edinosti Cerkve.

Očitek je šel seveda v smer mojega razmišljanja o vlogi papeža Frančiška v povezavi z migrantsko krizo. Kanon 1364 Zakonika Cerkvenega prava namreč pravi, da „apostata a fide, haereticus vel schismaticus in excommunicationem latae sententiae incurrit, firmo praescripto can. 194, § 1, n. 2; clericus praeterea potest poenis, de quibus in can. 1336, § 1, nn. 1,2 et 3, puniri.“ Gre torej za preprosto kazen izobčenja iz Cerkve za tiste, ki so bodisi javno odpadli od vere, krivoverce ali razkolnike. Po mnenju sošolca sam hodim po robu razkolništva. A dokler hodim po robu, je še vse v najlepšem redu. Tudi Erazem Rotterdamski, ki je bil sodobnik začetnika protestantizma Martina Lutra in je napisal ostro kritiko tedanjih razmer v Cerkvi, je hodil po robu razkolništva, a je ostal zvest Katoliški Cerkvi do smrti. Še več, ko je obiskal Rim in videl vso pokvarjenost, ki se je dogajala v vrstah najvišjih klerikov, je v njem zraslo dokončno prepričanje, da je Cerkev ravno zaradi tega, ker zavoljo teh pokvarjeosti še ni propadla, v temelju Božja ustanova. Povsem v nasprotju z Lutrom torej. Zanimivo je tudi to, da je Luter močno vabil Erazma, da bi se mu pri reformaciji pridružil, vendar ga je Erazem ostro zavrnil in posvaril z besedami, naj odneha, kajti to, kar se gre, Luter namreč, ne bo nič drugega, kot en sam velik cirkus, ki se bo končal s poroko. In res je bilo tako. Že res, da je eden naših bistvenih temeljev katoliške vere edinost s papežem in temu sam nikakor ne oporekam. Prav tako sem prepričan, da v ničemer nisem prestopil meje, če na sedanjega papeža naslavljam kritiko, pri čemer mu v ničemer ne odrekam ali dvomim v svetost njegove papežke službe, ki mu pripada kot Kristusovemu namestniku na Zemlji. Hkrati pa si seveda drznem nasloviti nanj kritiko, kar je povsem biblično utemeljeno v pismu Galačanom, ki ga je pisal apostol Pavel in je med drugim zapisal, da se je Kefu (hebrejska oblika grškega imena Peter; apostol Peter je bil prvi papež!) v Antiohiji v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja (prim. Gal 2,11). Menim, da popolnoma enako velja za katerega koli papeža v zgodovini, če je vreden kritike svojega početja. In menim, da sedanji papež Frančišek je vreden vsakršne kritike, pri čemer mi nihče ne more očitati shizmatizma, sicer lahko gladko rečemo, da je bil apostol Pavel shizmatik, kar pa bi bila za vsakega kristjana, ne samo katoličana, prehuda trditev.

Dan po tem, ko je bila na Politikis objavljena že omenjena kolumna Pactus Satana, je papež Frančišek obiskal grški otok Lezbos, kjer se nahaja največ migrantov z Bližnjega vzhoda, ki čakajo na nadaljevanje poti v Evropo. Kot je poročal Radio Ognjišče, sklicujoč se na Radio Vatikan, je bil glavni papežev namen obiska na Lezbosu prinesti tolažbo številnim migrantom, pa naj si bodo to prosilci za azil, begunci ali ekonomski migranti. Nadalje dodajajo, da papež med njimi ni nikoli delal razlik, kot to dela politika, ter da je označil migrantsko krizo za največjo katastrofo po drugi svetovni vojni, novinarjem na letalu pa je dejal še, da je njegovo potovanje zaznamovano z žalostjo, na tviterju pa je sporočil, da „Begunci niso številke, ampak osebe, imajo obraz, ime, zgodovino in kot take jih je treba obravnavati.“ V skladu s tem moramo omeniti izjavo, ki jo je papež Frančišek dal že pred časom, ko je v kritiki republikanskega predsedniškega kandidata v ZDA Donalda Trumpa – mimogrede omenimo, da so se zoper to, da bi ga volili katoliki v ZDA izrekli tudi številni katoliški intelektualci, kar je vsaj meni osebno popolnoma nerazumljivo – dejal, da kdor misli le na gradnjo zidov, ta ni kristjan. Precej drzna trditev za papeža, kajti iz dogmatike in zakramentalne prakse vemo, da kristjana ne naredi njegovo obnašanje ali zagovarjanje takšnih in drugačnih političnih opcij, temveč kristjana naredi veljavnen krst. Ker pa je Trump tudi za Katoliško Cerkev krščen veljavno, se lahko ob papeževi izjavi vprašamo, ali ni to, kar je dejal glede Trumpa v nasprotju z naukom Cerkve? Zanimivo je tudi to, da je papež Frančišek brez obotavljanja označil „begunce“ za osebe, ki imajo obraz, ime zgodovino in jih je kot take treba obravnavati, po drugi strani pa je katoliške starše, ki so se ali so odločeni imeti velike družine, brez kakršne slabe vesti označil za tiste, ki se plodijo kakor zajci. Prav zaradi tovrstne nerazsodnosti se je na spletu papeža prijela oznaka „papa coniglio“ oz. „zajčji papež“.

Poleg pravkar omenjenih kritik Trumpa in označevanja staršev z velikim številom otrok za zajce, na papeževo nerazsodnost oz. če posplošim, na nerazsodnost sedanjega pontifikata kaže tudi njegov vsegliharski odnos do migrantov – omenili smo, da papež po poročanju Radia Ognjišče in Radia Vatikan ne razlikuje med različnimi kategorijami migrantov. A to, kar ne vidi ali noče videti papež Frančišek, je očitno celo svetovno znanemu stalinistu, ki še živijo med filozofi, Slavoju Žižku. Ta namreč že večino časa migrantske krize opozarja na dejstvo, da je multikulturna družba utopija – dodajmo tu še misel, da Evropa že tako je multikulturna in da je zaton evropske multikulturnosti ravno v vdoru islama v Evropo, ki kot tak v temelju ne dopušča nikakršne drugačnosti – in da različne kulture potrebujejo medsebojno distanco. Žižek pravilno ugotavlja, da različnih kultur ne smemo dajati skupaj na silo, kajti iz tega lahko vznikne samo katastrofa. Česar torej ne razume papež Frančišek, razumemo lahko prav mi, ki smo živeli v državi, ki je bila umetna tvorba različnih kultur, ki so sobivale skupaj na silo. Rezultat je bil katastrofalna vojna na Balkanu.

Ker ima papež kot tak, to je v svoji biti, največjo oblast na našem planetu, ki je utemeljena v Božji oblasti, ima tudi temu primeren vpliv v svetu. Zato je ravnanje sedanjega papeža lahko močan anestetik katoličanom in tudi celotnemu zahodnemu svetu, ki bi nekritično postopal v soočenju z migrantsko krizo, čemur smo de facto priča. Kot pravilno ocenjuje Žižek, gre v ozadju tega za slabo vest Evrope zaradi njenega kolonializma, česar bi se morala Evropa otresti in se v soočanju z migranti militarizirati, sicer, tako Žižek, Evrope čez nekaj let ne bo več. Če bo torej Zahod s papežem Frančiškom na čelu vztrajal v poziciji med ljudmi in zajci, se lahko kaj kmalu na področju celotne Evrope ponovi izkušnja Balkana.

Pactus Satana

satan

Papež Frančišek je v času migrantske krize, ki je konec avgusta lani zajela Evropo, dejal, da bi morala vsaka župnija sprejeti vsaj kakšno migrantsko oz. begunsko družino in ji tako pomagati v njihovih stiskah in jim pomagati pri integraciji v novo okolje.

Papež je to izrekel v času priprav na razglasitev svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga katoličani obhajamo tekoče leto. Vendar, ker tega ni izrekel v moči svoje učiteljske oblasti, čemur pravimo učeno ex chatedra, katoličani ne moralno, niti pravno, nismo vezani, da se tega njegovega poziva držimo. Zato si nisem mislil, da bodo škofje po Evropi resnično zagrabili za te papeževe besede in se v to smer angažirali tako intenzivno, kot so se. V prepričanju, da temu ne bo tako, me je namreč utrdil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v času migrantske krize trezno in premišljeno pozval k previdnosti in zdravi pameti pri reševanju tega vprašanja. Poleg tega me je v tem prepričanju utrdilo dejstvo, da se po Evropi okoli migrantov z Bližnjega Vzhoda stvari vse bolj zapletajo v obliki terorističnih groženj in napadov, kot sta bila napada v Parizu in Bruslju. Toda, če pomislim, se ob besedah škofa Štumpfa ni zganil nihče od slovenskih škofov, ki bi omenjenemu škofu stopil ob bok in ga podprl, ko so ga levičarski mainstream in obskurni mediji in novinarji ter komentatorji grobo napadli, češ da je islamofob in da je s svojimi besedami gladko poteptal vrednote, o katerih pridiga Katoliška Cerkev in k njim močno spodbuja tudi sedanji papež.

Znak za alarm! In nisem se motil. Gede na zgoraj opisana dejstva ni presenečenje, da je eden od slovenskih škofov, katerega pogovor po telefonu sem naključno slišal, dejal, da ne razume stališč škofa Štumpfa in da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, ter da če tega ne verujemo, da je konec. Potem je nadaljeval, da moramo zaradi tega sprejemati vse po zgledu matere Terezije, ki je sprejemala vse, ne glede na to, ali je bil kdo hindujec, musliman ali kristjan. Seveda se je obregnil tudi ob to, da če nas je non-stop strah „beguncev“, to samo kaže na to, da nimamo nobene ljubezni, ker ljubezen (tako beremo v Svetem pismu, v 1 Jn 4,18; op. S.E.) prežene strah.

Besede omenjenega škofa sicer držijo, toda le parcialno. Toda naš problem pred katerim stojimo, ni nekaj, na kar bi morali gledati zgolj parcialno, temveč celostno, kar so omenjeni škof (namerno?) pozabili. Kakor namreč uči nauk Katoliške Cerkve, temelječ na Svetem pismu, Bog ni samo ljubezen, temveč je tudi pravičen sodnik. Pravičnost pa predhodi ljubezni oz. brez pravičnosti ljubezni sploh ni. In v medsebojnih odnosih moramo upoštevati torej ne samo ljubezen, temveč tudi pravičnost, ki je ob tem tudi ena izmed strukturalnih elementov prava. Pravo pa je vedno tam, kjer so ljudje, ali kakor je znano iz rimskega prava „ubi societas ibi ius“. Prav pravo kot tako pa je zajeto v definiciji, da je to red pravičnosti med ljudmi, ker, kakor je v encikliki Pacem in terris zapisal papež Janez XXIII, je Stvarnik red položil v bit človeške osebe (prim. Janez XXIII, Encikl. Pacem in terris, 3.). Prav ta red v medsebojnih odnosih posameznikov pa je izveden na bazi pravičnosti, ki pa je ob invaziji migrantov v Evropo v svojih temeljih ogrožena.

Škofove besede, ki sem jim bil priča, je seveda potrdil tudi članek, ki je bil objavljen na spletnem Dnevniku z naslovom Slovenska župnišča odpirajo vrata beguncem. V njem novinar Uroš Škerl Kramberger piše, da so nekatere župnije mariborske, celjske in ljubljanske škofije že pripravljene na sprejem „beguncev“. Zaenkrat naj bi šlo za sprejem petdesetih „beguncev“, pri čemer bi njihovo namestitev in integracijo sofinancirala nemška Karitas. Slovenska škofovska konferenca je tako ponudila roko državi, ki se je pred časom zavezala, da bo sprejela preko petsto migrantov, a kot navaja spletni Dnevnik, je vprašanje, ali bo država to ponujeno roko sprejela. Sam si z gotovostjo upam trditi, da se ta pakt bo izvršil. A vrnimo se malo nazaj k redu in pravičnosti.

Zgoraj omenjeno paktiranje Katoliške Cerkve na Slovenskem z državo in ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč Katoliške Cerkve na sploh, bi lahko označili z znanim ameriškim pregovorom when money talks, bullshit walks.In to v dobesednem pomenu tega pregovora. Invazija migrantov v Evropo je namreč tempirana ekonomska bomba, ki zaradi ekonomskega kolapsa, ki ga prinaša obremenitev evropskih držav s strani migrantov, lahko pomeni tudi izbruh vojne. Ekonomski kolaps se v Sloveniji v obrisih že kaže. Po tem, ko se Sloveniji, po neumni odločitvi Cerarjeve vlade, kot že omenjeno, obeta sprejem več kot petstotih migrantov, namreč ni naključje, da je ministrica za krajo otrok Anja Kopač Mrak, prišla ven z načrtom nove pokojninske reforme, po kateri bi morali delati do 67. leta starosti, potem pa bi lahko šli v pokoj. Gre za preprosto ropanje lastnih državljanov in državljank na račun tega, da bo treba preživeti migrante preko socialnih pomoči. Pričakovati gre, da to ne bo osamljen primer takšnega odiranja državljanov in državljank, temveč da bo prišlo do še bolj rigoroznih stvari, kot so na primer ukinjanje brezplačnih vrtcev, ukinjanje porodniških dopustov, nižanje plač in ukinjanje regresov, ipd.

Pri tem hudičevem paktu pa očitno, kakor je za Dnevnik povedal tajnik Slovenske škofovske konference, p. Tadej Strehovec, s papeževim naročilom, „da kot Cerkev pomagamo beguncem in državi pri njihovi oskrbi oziroma namestitvi,“ generalno sodeluje tudi sam vrh Cerkve na Slovenskem preko svoje Karitas, ki bo za velike donacije s strani nemške Karitas pomagala z vsemi mogočimi sredstvi arabskim tujcem, ki so – upoštevajmo znana naročila voditeljev Islamske države svojim borcem, naj se po šerijatskem principu takkiya, ki pomeni dolžnost zavajanja oz. laganja nevernikom z namenom pridobiti njihovo zaupanje, na poti v Evropo v vsem delajo kristjane, da bodo lažje izpolnili svoje morilske naloge – resna nevarnost za celotno zahodno civilizacijo, med tem, ko mnoge slovenske mlade družine nimajo stanovanj in se komaj preživljajo skozi mesec.

Prihodnost takšne Evrope h kateri torej poziva tudi papež Frančišek in mu nekritično sledijo različne škofovske konference je duhovni halal civilizacije, ki predhodi, kakor vidimo po dejanjih ISIS-a, praktičnemu halalu. Ko bo zastava ISIS-a plapolala s kupole bazilike svetega Petra v Vatikanu in bo papeževa oddrobljena glava v rokah muslimanov služila za bahanje Alahove zmage nad Jahvejem, bo za Evropo in njeno krščanstvo morda že prepozno.

Patra Cestnika tegobe

tegoba

Za patra Branka Cestnika, pripadnika reda klaretincev, sem prvič slišal leta 2001, ko sem začel svoj študijski pohod teologije. Že takrat je bil izjemno priljubljen med katoliško populacijo, zlasti mlado, bil pa je tudi administrator (urednik) spletnega portala Forumi.RKC.si. Tam sem dlje časa sodeloval tudi sam in kmalu, ko se je Cestnik poslovil od mesta administratorja, prevzel njegovo funkcijo in s tem naredil prve resnejše korake tudi k moji prepoznavnosti v državi.

Kot študentu teologije mi je bil Cestnik nekakšen vzor katoliškega teologa in intelektualca, kajti znotraj, ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč tudi države nasploh, si težko našel človeka, ki bi bil tako načitan in sposoben to svojo načitanost tudi dejansko smiselno in sistematično artikulirati v javnih diskurzih. Praktično ni bilo področja, ki bi bil za Cestnika tabu, kar tudi po mojem prepričanju, za teologe ne bi smelo obstajati. Teologi bi morali obvladati praktično vsa področja javnega diskurza, od teologije, filozofije, politike, etike, prava… In pojem tega je pater Cestnik bil v tistih časih. Veliko stvari sem se naučil od njega, v čemer mu moram dati vse svoje priznanje.

Medtem, ko sva bila s Cestnikom, to zagotovo, dolgo časa tudi v politični misli na istem polu, kajti Cestnik je v času, ko je bil še zelo mlad, doživljal represije komunističnega sistema na lastni koži. Takrat je bil, kakor sam rad pove, zagrizen socialist. Kasneje se je šele spreobrnil in zaslišal klic v duhovniški poklic. A v zadnjem času se zdi, da v njegovo misel spet vse bolj prodira tista njegova zagrizenost za socializem. To namreč lahko vidimo v dveh segmentih.

Prvi je ta, da Cestnik v času, ko k nam v Evropo prodirajo horde pretežno muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, na veliko zagovarja tezo, da moramo beguncem pomagati. To sicer drži in k temu, se razume, spodbuja tudi sedanji papež Frančišek. Cestnik pri tem opisuje svoje dogodivščine v zvezi z begunci iz Bosne in Hercegovine, ki so v devetdesetih letih bežali iz njihove domovine zaradi balkanske vojne. Toda pri tem pater Cestnik pozablja prav dejstvo, da je v tem primeru nevarnost mnogo večja, kot je bila oz. je praktično ni bilo v devetdesetih letih. Med temi migranti vsekakor so določeni begunci, vendar so tudi določeni teroristi, kar se je izkazalo v primeru Pariza, kjer so bili med teroristi prav migranti, ki so v Evropo prišli preko migrantskega vala preko Slovenije. Prepoznavne metode, po katerih bi vedel, kdo je terorist in kdo ni, pač ne obstajajo. Tu se ne postavlja vprašanje samo Cestniku, temveč tudi celotnemu katoliškemu svetu, vključno s papežem Frančiškom na čelu, ali bi morali zaradi nekaj beguncev resnično v nevarnost spravljati celotno zahodno civilizacijo? Menim, da ne, ter da to sploh ni temeljna evangeljska drža, kar je izpričano tudi v samem Katekizmu Katoliške Cerkve, v katerem je v bistvenih točkah povzet celoten nauk Cerkve, ki se ga držimo katoličani.

Drugi segment pa je ta, da Cestnik že nekaj časa v javnost lansira izjave v zvezi s prvakom

SDS Janezom Janšo, za katerega meni, da bi moral izstopiti oz. se upokojiti od politike. Tako je to ponovil v prejšnji številki tednika Mladina, s čimer je dvignil precej prahu med slovensko t.i. desnico (opozoriti moramo, da je uporaba levica in desnica v slovenskem političnem prostoru neprimerna, ker Slovenija še ni dosegla konca tranzicije, skozi katero bi postala zdrava demokratična država, kjer so takšne politične delitve na levico in desnico tudi dejanske, medtem, ko pri nas lahko govorimo le o komunistični kontinuiteti in slovenski pomladi). Menim, da ima pater Cestnik, tako kot vsak drugi duhovnik in tudi Cerkev na splošno, pravico do svojega mnenja in videnja stvari. Prav tako mi ničesar ne pove podatek, da je Cestnik dal intervju za skrajno komunistično glasilo Mladina, kajti pomembno je, kaj je omenjeni pater povedal. Vsekakor pa je zanimiv tudi „timing“ v katerem se je intervju znašel. Šlo je namreč za dan pred velikim vseslovenskim shodom na Trgu republike v organizaciji Zbora za republiko, SDS, NSi in SLS, na katerem je prav tako s svojim neprimernim (morda celo provokatorskim) govorom izzivala predsednica NSi Ljudmila Novak, s čimer si je prislužila upravičene žvižge iz domoljubne publike. Jasno je torej, da je šlo pri vsem skupaj za orkestriran poskus diskreditacije sobotnega shoda, ki je pokazal, da je Janez Janša s svojo SDS še vedno izredno močan antipod zlem silam Kučanovega diktatorskega režima in da upanje za to, da se Slovenija dokončno osvobodi izpod tega jarma, še vedno realno obstaja in kakor Demoklejev meč visi nad vratom pretkanega Murglčana.

Ker je Cestnik okusil zlo komunističnega režima že kot mladostnik, se človeku vsaj čudno zdi, kako je mogoče, da danes ta ista oseba reče, da bi moral eden glavnih osamosvojiteljev države od komunistične Jugoslavije, narediti desnici uslugo, se je usmiliti in izstopiti iz politike. Dejstvo je, da bo Janša šel iz politike takrat, ko bo želel sam in ne takrat, ko mu bodo ali bomo to narekovali drugi. Poleg tega je pater Cestnik dejal, da očitno katoličani v Sloveniji bolj kot papežu Frančišku sledijo Janezu Janši. Kot da Cestnik ne bi poznal razpoloženja znotraj svojih vernikov, ki je že od začetka naše osamosvojitve jasno, da bolj teži h Kučanu kakor pa k Pučniku. Ljudje pač gredo v nedeljah k sveti maši, nato pa na volitvah obkrožajo večinoma tisto, kar jim je servirano iz Murgl. In kot da Cestnik ne bi vedel, da je v prvi vrsti, tudi po učenju Cerkve same, ki ga je prevzela po blaženem angleškem kardinalu iz 19. stoletja, Johnu Henryju Newmanu, katoličan slediti svoji lastni vesti, ki je po Newmanu (to učenje je najbolj zajeto v izjavi o svobodi veroizpovedi v dokumentih drugega vatikanskega koncila) prvi Kristusov namestnik na Zemlji. In kot tretje, kot da Cestnik ne bi poznal Svetega pisma. Če se namreč boji, da bi Janša slovenskim katoličanom postal ali pa da je že postal nekakšen malik oz. zlato tele, moramo jasno povedati, da Jezus nikjer ni „cvilil“, da morajo farizeji in saduceji (dve judovski versko-politični stranki tedanjega časa) zamenjati oz. upokojiti Mojzesovo postavo, ker so se preveč „ogreli“ za njo in jo preveč absolutizirali. Ne, Jezus je rekel, da ni prišel odpraviti postave, ampak jo je prišel dopolnit (prim. Mt 5,17).

Je pa vprašanje, kaj stoji v ozadju takšnega Cestnikovega razmišljanja v zadnjem času, glede na to, da je bil vedno nekakšen zagovornik slovenske pomladi. Je ta „mindtwist“ povzročila kakšna nam še neznana afera, s čimer še delujoča udbomafija drži Cestnika v šahu? Če je ta možnost realna, potem vsekakor mora biti kaj bolj resnega, kot so znane govorice o afer z znano nekdanjo TV voditeljico Sašo Einsiedler. In če je Cestnik spoznal že v mladosti način komunistične „igre“, potem ni jasno, kako to, da je sprejel način njihove igre, saj bi vendar moral vedeti, da ga bo Kučan zavrgel kot predlanski sneg takoj, ko bo zanj postal neuporaben, pri čemer morebitna afera, če ta seveda obstaja, ne bo ostala skrita javnosti.

Morda pa je vse skupaj le podvrženost današnjemu duhu časa, ki veje v Sloveniji tudi znotraj Katoliške Cerkve. In to ne samo med laiki, temveč tudi med kleriki, celo med škofi. Gre za duha vsegliharstva in v-uh-me-pišarstva, kar se tiče stanja naše države in politike. Če je temu tako, računam, da bodo tako duhovniki kot tudi škofje prvi, ki bodo tudi na simbolno-duhovni ravni živeli to, kar se zahteva od njih za duhovniški poklic, to pa je, da so normalno spolno zreli fantje oz. možje. Po domače rečeno, da imajo jajca, da živijo Kristusov evangelij, če tudi bi jih to stalo lastnega udobja in celo življenja, saj je Jezus Kristus jasen v tem, ko pravi: „Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako“ (Jn 13,15). Jezus pa sveta ni odrešil v udobju kavča, temveč v trpljenju in smrti, v neudobju na križu, mar ne?

John Henry Newman: Slovo od prijateljev

John_Henry_Newman_by_Sir_John_Everett_Millais,_1st_Bt

Uvod

Življenje kardinala Johna Henryja Newmana je bilo zelo pestro, saj je zaznamoval tako anglikansko kot tudi katoliško tradicijo. Rojen je bil 1801 leta v Londonu v družini šestih otrok. Vzgajan je bil v anglikanskem duhu, kasneje študiral na Trinity College v Oxfordu, kjer je dosegel akademsko stopnjo in se odločil tudi za duhovništvo v anglikanski Cerkvi. Ko sistematično bere Cerkvene očete, ga to zelo zaznamuje, saj odkrije ljubezen do Svetega pisma in tradicije. Veliko je pridigal. Na potovanju po Sredozemlju je močno zbolel, a preživel. Ustanovi Oxfordsko gibanje, kjer so bili kritični do takratnih razmer v anglikanski Cerkvi. Kasneje se spreobrne v Katoliško Cerkev. Papež Pij IX ga imenuje za častnega doktorja teologije, od papeža Leona XIII pa prejme kardinalsko čast. Umre leta 1890. Papež Benedikt XVI ga je leta 2010 razglasil za blaženega.

V pričujočem zapisu si bomo ogledali pridigo, ki jo je imel John Henry Newman, ko se je poslovil od svojih anglikanskih prijateljev ob njegovem prestopu v Katoliško Cerkev.

Slovo od prijateljev

Blaženi kardinal Newman se v svoji poslovilni pridigi, ki v originalu nosi naslov The parting of friends1, najprej dotakne Jezusa Kristusa pri zadnji večerji. Zadnja večerja Sina človekovega se je zgodila, ko je – prvorojenec Božjega stvarstva – dočakal večer svojega umrljivega življenja. Tako se je poslovil od svojih prijateljev. Dopolnil je svoj cilj, kajti njegova jed je bila, da izpolni voljo svojega Očeta, ki ga je poslal, in da dokonča Njegovo delo, dokler je še dan, kajti ponoči nihče ne more delati. In Jezus je to storil dokler je bil dan, zvečer pa se je vsedel skupaj z dvanajsterimi za mizo k večerji, da bi, kot je dejal, jedel z njimi v veselju, preden pride trpljenje. Newman poudari, da je Sin človekov trpel bolj kot je človek kadarkoli trpel in bo trpel. Toda v Jezusovem odnosu v tem trenutku ni nič mračnjaškega, sebičnega ali nasilnega. Je nežen in socialen. Svoje najbližje je sklical in bil med njimi kakor Job sredi pepela in jih vabil, naj bodo z njim, z njim pojejo in jim umival noge. Ko pa se je proti njemu začel proces, so se vsi razbežali. Ostala sta edinole Devica Marija in apostol Janez. Ostal je sicer tudi Peter, vendar je Jezusa zatajil. Toda Njegov pogled je v Petru sprožil globoko obžalovanje. Newman vzklikne, kako srečna oz. čudovita je Cerkev, ki vztraja ob Njem.

Danes, pravi Newman, nimamo potrebe po tako močnih lekcijah, saj ni takšnih bolečin, ne takšnega žalovanja, ki bi klicalo po tem. Kljub temu pa smo po naravi poklicani, da o tem premišljujemo, kajti, trdi Newman, nad nas prihajajo sence in časi našega delovanja se končujejo. Zato tako kot delavci v vinogradu ohranjamo sadove našega dela, nevredni Božje milosti, in uživamo te sadove z zahvaljevanjem, saj, poudarja Newman, vse prihaja od Njega in Njegovo lastnino mu v darovih vračamo. On pa, ki daje, tudi jemlje, saj ker je vse Njegovo, mar ne bo s svojo lastnino delal, kar sam želi? S tem Newman kot nečimrnost zavrne misel, da je kdorkoli s svojim delom v čemerkoli imel kakršnekoli koristi; vse je dano od Boga, kakor pravi David. Vse, kar je človeškega, njegova volja, moč, vse je ničevo, pravi Newman, če jih Bog ne uporabi in ne navdihne. Vse to je brezpredmetno, če ni uporabljeno v Božjo slavo in mu vrnjene, ker jih je dal, saj od Njegovega dajemo Njemu.

V zvezi s tem Newman v nadaljevanju prikaže bistvene dogodke oz. osebnosti iz zgodovine odrešenja. Sprehodi se preko Jakoba, ki je prav tako obhajal obed, da bi se poslovil od prijateljev in domačih, preden bi šel na pot v neznano deželo. Vse je postavil v Božje roke. Omeni Izmaela, ki je bil poslan v puščavo, Naomi, ki je zapustila svojo deželo, itd. Prav tako se je zgodilo apostolu Pavlu, ki je imel veliko prijateljev, ki jim je posvečal svoje življenje in beremo, kako se je poslavljal od celotne Cerkve, ko je šel v smrt. Newman razlaga, da so vse to predpodobe in spomin na Sina človekovega, katerega delo je končano. Kot Jakob, Izmael in drugi, katerih dnevi so šli h koncu, je tudi On obhajal obed, preden se je poslovil in bil tako kakor David, preganjan od izraelskih oblasti. Kot Naomi je bil zapuščen s strani najbližjih in kot Izmael je vzkliknil, da je žejen. In končno je tudi On, tako kot Jakob, legel spat s kamnom za vzglavnik, ko je padla noč. Tako kot apostol Pavel je končal svoje delo, ki mu ga je dal Bog.

Refleksija

Z likom in mislijo blaženega kardinala Johna Henrija Newmana sem se srečal pred dobrim desetletjem na predavanjih prof. dr. Bogdana Dolenca, ki nam ga je predstavil v sklopu predavanj nauka o Cerkvi. Bila je bolj kratka predstavitev, toda dovolj, da smo takrat študentje zaslutili veličino tega velikega teologa, ki je skozi svojo osebno dramo naredil odločilen preskok iz anglikanske v Katoliško Cerkev.

Tokrat, ko nadaljujem študij teologije, sem se z Newmanom srečal bolj podrobneje. V svojih delih se kaže kot velik modrec, teolog in filozof. Njegova misel je jasna in goreča. Je izredno intelektualno pošten. V The parting of friends nikjer ne polemizira o svojih razlogih o prestopu iz anglikanske Cerkve v Katoliško Cerkev. Če tudi bi imel za to dobre razloge, o tem molči in ne izreče niti besede na to temo. Mirno razlaga Božjo besedo in se vrti okoli predpodob in spominov na Jezusa Kristusa, ki je središče odrešenjske zgodovine. Njegova intelektualna poštenost in smisel za resnico kot tako in skoraj stereotipna angleška vljudnost pri njem še posebej fascinirata. Če si dovolim ne preveč akademsko primerjavo: ko bi marsikdo verjetno koga že mahnil na gobec, Newman v vsem skupaj ostaja hladen kot špricer.

Kot pravi na koncu svoje pridige, je vse to dobra lekcija za nas. In tudi opozorilo, da je v vse položeno Gospodovo ime do konca časov. Prav tako pa je za nas lekcija, da ostajamo trdno zasidrani v krščanski vrednoti krotkosti, saj Newman nikjer ne prepričuje in ne polemizira z brati v anglikanski Cerkvi, naj gredo za njim v Katoliško Cerkev. On jih zgolj nagovarja, naj blagoslavljajo Boga, ga slavijo in poveličujejo, kajti to je dobro, če tako delamo in kličemo Njegovo ime. Newman jih nagovarja tudi naj se varujejo vsega zla in naj delajo, kar je dobro, kajti tako jih ne bo imelo v oblasti zlo. Še kako aktualne besede za vse nas in za naše življenje v družbi in politiki.

1Pridiga je v celoti na voljo na spletni strani: http://www.newmanreader.org/works/subjects/sermon26.html.

Neznosna lahkost pravljičarstva

krkovic

Mesec junij v letu 2013 sta močno zaznamovala dva velika dogodka v naši samostojni državi. Prvi je bila nepravnomočna obsodba Janeza Janše na dve leti zapora v zadevi Patria, ob njem pa sta bila nepravnomočno na zaporno kazen 22 mesecev obsojena tudi direktor Rotisa Ivan Črnkovič in brigadir Tone Krkovič. Drugi dogodek pa je bil izzid knjige Skrito povelje, avtorice Drage Potočnjak, sestre Emilije Mrlak, udove Tonija Mrlaka, ki je bil kot prvi s helikopterjem sestreljen v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Oba primera imata skupnih več stvari. Odločilni pa sta dve, in sicer, da gre pri obeh zadevah za vojaški znanstveno fantastični triler in da je ta triler organiziran s strani Milana Kučana, ki očitno ne more preboleti travme, da smo leta 1991 krepko posegli v njegove intimne želje po tem, da bi za vsako ceno ostali v Jugoslaviji s tem, da smo se od te od komunizma osmrajene kvazidržave, osamosvojili. Ker ima Kučan več kot očitne probleme s tem, nam na vsake toliko časa servira izmišljene zgodbice, ki jih preko svojih marionet lansira v javnost, te pa imajo za našo državo, državljane in naše gospodarsko in finančno stanje, neslutene negativne posledice. Tako nam je Kučan že večkrat lansiral v javnost izmišljene blodnje, s katerimi je vedno obračunaval s slovenskimi osamosvojitelji, predvsem z Janezom Janšo in Tonetom Krkovičem. In to že vsaj od afere Depala vas dalje.

Nobena izjema v seriji teh kučanizmov ni niti zgodba o Toniju Mrlaku, o katerem je po mojem mnenju več kot sramotno govoriti, še več pa, da se o tem govori kot o enem od bolj črnih plati slovenske osamosvojitvene vojne, češ da temeljno odgovornost za sestrelitev helikopterja s katerim je letel Mrlak, nosi brigadir Krkovič, kar sam sicer ne zanika, zaradi česar se ga obtožuje vojnih hudodelstev in umora in to celo po zakonih takratne Socialistične republike Slovenije in SFRJ. Knjiga Skrito povelje je na trg prišla v času nepravnomočne obsodbe Janše, Krkoviča in Črnkoviča v zadevi Patria, kar seveda ni nobeno naključje. Kučana namreč ne smemo podcenjevati in ga tretirati kot zabitega človeka, temveč kot skrajno prebrisanega in z vsemi krimižavbami namazano osebnost, ki je strup slovenskega prehoda v zdravo demokratično družbo. Njegovo teptanje vseh demokratičnih vrednot, državljanov in duha naroda meji že na terminatorsko vztrajnost, za katero se zdi, da je ne ustavi nobena sila. Pri tem svojem teptanju pa na veliko uporablja svoj mogočni aparat in vse svoje možne marionete, ki pa jih po navadi, ko odslužijo svoje, zavrže na smetišče zgodovine, te marionete pa so tedaj tako izčrpane, da poniknejo v osamelost svojega lastnega jaza in ne premorejo ne fizične, ne psihične in ne moralne moči, da bi se svojemu gospodarju zla uprli in povedali javnosti resnico. Zadaj je po vsej verjetnosti še močan strah, ker vedo, česa vsega je Kučan sposoben. Kaj hitro se namreč lahko človeku v takem primeru zgodi kakšen „kramberger“.

Kot sem omenil, je zadeva abotna do te mere, da menim, da se o njej ne bi smelo dvomiti in v tem aspektu niti diskutirati. A v to nas je Kučan ponovno prisilil prav preko Mrlakove udove, ki je na podlagi njegovih blodenj, opisanih v vojaškem znanstveno fantastičnem romanu, torej popolni fikciji, avtorice Potočnjakove, vložila zahtevo za preiskavo sestrelitve helikopterja. Po totalnem debaklu pravosodja in tožilstva v zadevi Patria, je bilo tožilstvo tokrat bolj previdno in je zadevo v skladu s tem tudi ocenilo kot navaden „drek“. Toda Kučan se ne da. Kljub temu je prišlo do zaslišanja Krkoviča pred sodiščem, kot tožilka pa bo, če bo do sodnega procesa v zadevi Mrlak prišlo, nastopila kar Mrlakova sama. Zakaj torej menim, da se o zadevi ne bi smelo dvomiti in niti diskutirati? Ker je zadeva več kot jasna in praktično dogmatično ne dopušča nikakršnega dvoma. Do sestrelitve helikopterja nad Rožno dolino v Ljubljani, 27. junija 1991, je prišlo, ker je helikopter JLA preletel položaje MORIS, ki je imela takrat temeljno nalogo varovanja vojaške in politične oblasti. Ker je helikopter opravljal izvidniško funkcijo, je bil, kakor je pojasnil brigadir Krkovič, to še večji razlog za njegovo sestrelitev. Še več, kot je navedeno v brzojavki, ki je na dan sestrelitve helikopterja, dvajset minut čez sedmo uro zjutraj „zmotila“ sejo takratnega predsedstva Republike Slovenije, ki jo je poslal general, sicer po rodu Slovenec, Konrad Kolšek, in je bila naslovljena na takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, da ga obveščajo, da je naloga petega vojaškega območja, katerega general je bil prav Kolšek, prevzetje vseh mejnih prehodov in zavarovati državno mejo SFRJ, da bodo to nalogo brezpogojno izvršili v skladu s pravili bojne uporabe enot ter da bo vsak odpor zlomljen. Za posledice morebitnega odpora pa naj bi odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji. Po domače: general Kolšek je predsedstvu Republike Slovenije poslal vojno napoved. Temu je s strani predsedstva sledila ugotovitev in potrditev vojnega stanja v Sloveniji, na podlagi katerega je reagiral tudi general Janez Slapar in med drugim ukazal, da je potrebno z odločnim bojnim delovanjem varovati objekte, meje in komunikacije ter preprečiti vse manevre enotam JLA in da je realizacijo tega potrebno zagotoviti takoj. Na podlagi tega je bilo vsakršno letenje helikopterjev JLA v slovenskem zračnem prostoru, samomorilno dejanje oz. jasno izzivanje, da bo tak helikopter končal s sestrelitvijo na tleh. In ker je bila, kot smo že omenili, temeljna naloga MORIS varovanje vojaške in politične oblasti, ki se je takrat nahajala v bližini preletavanja Mrlakovega helikopterja, je bila Krkovičeva dolžnost, da odredi sestrelitev tega helikopterja. Prav tako pa je bila sestrelitev popolnoma nesporna z vidika temeljnega načela, ki velja v pravu, da je v važnih stvareh pomembno ravnati varneje. Zato je bila sestrelitev helikopterja zaradi varnosti nujna. V luči znanih dogodkov so vsakršne obtožbe, ki so sad zlobnega in maščevalnega uma, popolnoma irelevantne in jih je že tožilstvo, kot smo omenili, spozalo za navaden drek in jih zavrglo.

V normalni demokratični državi, kar pa Slovenija prav po Kučanovi zaslugi ni, do zaslišanja Krkoviča pred sodiščem sploh ne bi smelo priti, kaj šele do kakšne nadaljnje sodne obravnave. A kot je povedal Krkovič na tiskovni konferenci pred zaslišanjem na sodišču, je za nami izkušnja Patrie. Ta nam daje vedeti, da je na naših sodiščih možno prav vse. Tudi to, da te procesirajo in sodijo na podlagi pravljic. Bojim se, kakor poznam Kučanov psihološki ustroj, da bo zadeva dobila širše razsežnosti. Morda celo širše, kot jih je imela afera Patria, ki je bila morda zgolj poskus za nek večji projekt, ki se odpira pred nami. Projekt, ki bi lahko rezultiral celo v haaški obtožnici brigadirja Krkoviča in posledično Janeza Janše kot takratnega ministra za obrambo, češ da sta kriva vojnih zločinov v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ker Kučan v zadevi Patria ni doživel večjega vsesplošnega ljudskega odpora oz. upora, bi mu tudi tokrat lahko konstrukt uspel. Apatičnost in ne zanimanje ljudi za tovrstna vprašanja in resnico, kot posledica petindvajsetletne antipolitične in antiosamosvojitvene propagande, je vsekakor voda na mlin Kučanovemu diktatorskemu režimu.

Javna hiša, dve kurbi in nizke cene

janko

Predsednik največje, ali nemara celo edine opozicijske stranke v DZ, Janez Janša, je v ponedeljek širšo javnost razburil s tvitom, da „Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.”

Janša je bil zaradi tega deležen množičnega pogroma s strani javnosti, tako iz pola socialistov, kot iz pola slovenske pomladi. Najprej so se na tvit odzvali v Aktivu novinarjev informativnega programa Televizije Slovenija in v Društvu novinarjev Slovenije, ki sta Janševemu tvitu pripisala žaljivost na račun novinark javne televizije. Še več, v DNS so celo izjavili, da je namen takšnega tvita novinarje prisiliti v cenzuro in jih odvrniti od postavljanja pravih vprašanj. Prav tako so v Aktivu novinarjev informativnega programa Televizije Slovenija prepričani, da je šel Janša s tvitom predaleč, saj da naj bi z njim skrajno žaljivo in ponižujoče napadel novinarki Eugenijo Carl in urednico dnevnih informativnih oddaj na TV Slovenija Mojco Pašek Šetinc. Če ne bi poznal situacije v slovenskem medijskem in političnem prostoru, mentalitete slovenskega naroda, ki v vse večjem številu podlega, prosto po Nietzscheju, duševni bolezni, imenovani socializem, in če ne bi vedel, da je večina novinarjev v Sloveniji, prosto po Slivniku, zabitih in neizobraženih, bi se v dani situaciji zgolj nasmehnil. Ravno zaradi vedenja in poznavanja situacije pa je stvar zaskrbljujoča in ne gre drugače, kot da z Janšo v tem primeru globoko sočustvujem.

Kot je znano, sem bil tudi sam avgusta deležen podobnega pogroma javnosti, ki ni ostala neopažena niti v tujini. In to zaradi tvita na tematiko migrantske krize, kjer sem sestri SDS poslanke Eve Irgl, Lejli Irgl, ki je v svojem tvitu zahtevala krstni list kot vstopno listino v državo za migrante, odgovoril, da imam še bolj radikalen predlog in sicer „dovoliti približanje meji zgolj na 500m. Kar je več, vse postreliti. Bog bo že poznal svoje.“ Tako kot v mojem primeru, se tudi v primeru Janše okoli vsebine tvita pojavljajo neke čudne interpretacije, ki imajo svoje družbeno-politične, očitno pa tudi pravne posledice, saj je tudi znano, da sem v minulih mesecih sam imel na ta račun kar nekaj obiskov policije na svojem domu, prav tako pa Carlova in Pašek Šetinčeva napovedujeta tožbo zaradi Janševe razžalitve. Tako kot so v mojem primeru interpreti škodljivo posplošili vsebino tvita, da bi jaz kar pobil vse migrante na meji – seveda to iz vsebine mojega tvita nikakor ne izhaja, saj piše, da naj se jim DOVOLI približanje meji zgolj na 500m, kar pomeni, da bližje pa se jim NE dovoli, kar pomeni po normalnih vojaško-policijskih postopkih, ki so zakonsko določeni, da se ljudi najprej opozori, če pa ne upoštevajo opozoril, pa se šele takrat ustrezno ukrepa, pri čemer velja omeniti, da je moj tvit baziral na povsem legitimnem pravnem posegu, saj je ena temeljnih postavk prava ta, da je v važnih stvareh bolje ravnati varneje – tako so tudi pri Janši kar posplošili, da v svojem tvitu govori o Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc, čeprav iz vsebine tvita tega preprosto ne moremo trditi, saj ne vemo o kateri FB skupini javne hiše in o kateri Evgeniji (novinarki je ime Eugenija!!!) C in kateri Mojci PŠ Janša govori. Torej vse družbeno-politično-pravne posledice, ki bodo iz nekega tvita in blodnje interpretov, ki sloni na socialistični sprevrženosti, ki realnost nikoli ne vidi takšne, kakršna je, in je, tako kot afera Depala vas, afera Patria in afera Merlak, popolna fikcija, očitno hude.

A ta fikcija se je v nekem segmentu izkazala tudi za koristno in v tem okviru je bil Janšev tvit zelo precizen. Namreč, na vse skupaj se je, vsaj zame pričakovano, odzvalo tudi „desničarsko“ Združenje novinarjev in publicistov, ki je obsodilo „žaljiv“ tvit Janše in ga označilo za popolnoma nesprejemljivega. S tem je ZNP še enkrat več pokazalo, da v bistvu ne spada v t.i. desni pol časnikarstva, kar je prvič pokazalo že z napadom njihovega Boštjana M. Turka na mojo malenkost v sklopu že omenjenega avgustovskega tvita o migrantih, kjer me je obtožil, da zagovarjam genocid in napovedal sprožitev postopkov za odvzem Meškove „nagrade“ – izraz nagrada je dokaz, da so v ZNP popolnoma zmedeni, saj niti ne vedo, kaj podeljujejo; podeljujejo namreč Meškova priznanja in ne Meškove nagrade -, ki mi je nikoli niso podelili, odvzeli pa so mi jo kljub temu, pri čemer mi Meškovo priznanje, ki ga ZNP dejansko podeljuje, očitno ostaja. Drugič so v ZNP pokazali svojo pravilno usmerjenost, če ne že kar cirkusantstvo v zvezi z Romanom Leljakom, ki naj bi dobil Meškovo priznanje, pa se je potem zadeva popolnoma zapletla, pri čemer je Leljak še pred podelitvijo ostal brez priznanja. In tretjič v zvezi z Janševim ponedeljkovim tvitom, s čimer so že tretjič potrdili moje stare navedbe, da je ZNP v bistvu v rokah Milana Kučana in se v tem oziru bistveno v ničemer ne razlikuje od ostalih mainstream medijev, ki se bolj ali manj prostituirajo preživelemu komunističnemu režimu.

Zdaj je torej jasno, zakaj je predsednik ZNP Tino Mamić na svojem blogu Mwoja besejda, 23. marca 2010, pel takšne hvalospeve zaslužnemu profesorju univerze v Clevelandu, Karlu Bonuttiju, kjer ga je označil za pokončnega in človeka dialoga. Bonutti je namreč tesen Kučanov prijatelj. Kučanu je med drugim uredil tudi podelitev častnega doktorata clevelandske univerze. Sapienti sat!

Terorizem je posledica bolnega uma

ISIS-Released-Map

Teroristični napad na bruseljskem letališču, ki je terjal precejšnje število smrtnih žrtev, hkrati pa še večje število ranjenih, med katerimi je tudi slovenski diplomat, zahteva temeljit premislek, brez kakršnega koli olepševanja stvari.

Apostol Pavel v svojem prvem pismu Tesaloničanom piše, da pri svojem oznanjevanju evangelija tesaloniški Cerkvi ne izhaja iz zablode, nečistih nagibov, zvijačnosti, temveč iz dejstva, da oznanja, kakor ga je Bog imel za vrednega, pri čemer se ne ozira na to, da bi ugajal ljudem, ampak Bogu. Iz tega sledi, da ni nikoli govoril tako, da bi se komu prilizoval, ali da bi ga pri tem vodil pohlep (prim. 1 Tes 2, 3-5). Tega se bomo držali tudi v pričujočem zapisu. Za kaj takšnega pa je potrebna prav drža svobodomisleca, ki je po Nietzscheju tisti, ki misli drugače, kot se od njega pričakuje in je v tem izjema, medtem, ko so nesvobodni duhovi pravilo. In prav ti slednji svobodomislecu očitajo nagibe, ki jih v pismu Tesaloničanom zavrača apostol Pavel. Ta očitanja pa po Nietzscheju govori le zlobnost, ki še sama ne verjame temu, kar govori, govori pa, ker hoče le škodovati (prim. F. Nietzsche, Človeško prečloveško, Slovenska matica, 2005, 157-158). V primeru migrantske krize in z njo povezanega terorizma s strani islamske države, gre za nesvobodne duhove, ki jih z eno samo besedo imenujemo socialisti. Medtem, ko svobodomisleci zahtevajo razloge, so iskalci resnice, pa socialisti kot nesvobodni duhovi, zahtevajo zgolj verovanje, s čimer so zapadli prav pod kritiko njihovega Marxa, ki pravi, da je religija opij za ljudstvo. Kljub temu, da prisegajo na dialektični materializem, pa živijo nekakšno poduhovljeno stanje lažnivosti, virtualnega življenja, ki nima nobenega stika z realnostjo, ali kakor bi rekel Marx, so alienirani od življenja kakršnen je. Zato ni nič presenetljivega, da je Nietzsche v Volji do moči označil socializem za produkt bolnega uma. Toda mi gremo lahko še korak dlje – socialistična miselnost je okužila tudi mnoge, ki se nimajo za socialiste. Imajo se za svobodne duhove, a kdor je pod stalnim močnim vplivom opijatov, se mu slej ko prej začno pojavljati duševne bolezni, pri tem pa tudi halucinacije, v katerih vidi realno stanje takšno, kakršno ni.

Prav to pa je razlog migrantske krize in pričujočih terorističnih napadov v Evropi, ki so se zgodili v zadnjem času. Marksistična alienacija od realnega stanja, ki v vsej svoji religiozni zadrogiranosti ni uspela videti, s kom ima opravka in je iz svojega zgodovinsko definiranega sovražnika, ki se je v preteklosti v Evropi manifestiral kot Turek, napravila begunca, prijatelja, ki potrebuje vso pomoč Stare gospe, v skladu s svojo bolno naravo pa označilo vse, ki smo bili sposobni realnosti gledati iz oči v oči in na morebitne pogubne posledice tudi opozorili, začela označevati za rasiste, fašiste in naciste, v čemer so teroristi islamske države dobili pravo teroristično pomoč. Zato terorizem v Evropi poteka na dveh ravneh, pri čemer je prva in bistvena raven prav v evropskem človeku, ki podlega socialistični bolezni, druga pa na ravni borcev islamske države.

Zato je pravi razlog terorističnih napadov, ki smo jim priča v Evropi v zadnje nekaj več kot pol leta, v protiživljenjski drži oz. želji ustvarjanja popolne družbe, kjer bi vsi imeli vse in vsi skrbeli za vse, kar pa nujno vodi v ekonomsko-moralno-družbeni propad, ker so tovrstne politične ideje antiantropološke. Refugees welcome je zato fraza, ki označuje temeljno evropsko mentaliteto smrti, je fraza, ki pomeni dolgoročni samomor evropske civilizacije.

Terorizem, ki je torej prizadel Pariz in Bruselj, ima svoj temeljni vzrok v popolnoma neprimerni evropski migracijski politiki, preko katere bi se večina evropskih političnih elit rada igrala humanitarce s teroristi, ki sami sebe imenujejo begunci, medtem, ko prav zaradi takšne blodnje omenjenih elit umirajo nedolžni ljudje. Zato je popolnoma nerazumljivo, da je za teroristične napade prevzela odgovornost islamska država, kajti ta opravlja zgolj to, kar si je zadala kot svoje poslanstvo, ki izvira iz Korana in Šarije, torej iz temeljnih elementov islamske oz. muslimanske kulture. Tisti, ki bi morali prevzeti odgovornost za teroristične napade oz. da islamska država v Evropi sploh počne, kar počne, danes po napadih na veliko izražajo svoja sožalja svojcem žrtev napadov, ki so jih v svoji izrojenosti povzročili prav oni sami. Rešitev za to težavo smo v preteklosti že nakazali – brezkompromisni boj z zlom, ki nas obkroža in nas ogroža. Brez izbiranja sredstev.

SDSovec sem samo zaradi koristi

jezus

Odkar sem odkrito in javno priznal in obelodanil podporo Janezu Janši in stranki SDS ter za njen uspeh uporabljal svoje talente, čas in denar, ter nato postal tudi njen član, imam v življenju samo škodo:

1. Na delovnem mestu na mediju, ki ga imajo vsi še vedno za “našega”, to je t.i. desnega, Radio Ognjišče, sem bil odkrito ustrahovan in maltretiran ter nadlegovan, zmerjan s strani vodstva in kasneje tudi nesramno in podlo odpuščen, ker v tej medijski hiši obstaja prefinjeno zakamufliran a strupen gnev do vsega, kar je povezano z Janezom Janšo in njegovo stranko.

2. Vsakodnevno preko omrežij in po drugih poteh dobivam grožnje, blatenje, smešenje, zaničevanje, demonizacijo zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki. In to ne samo od zunaj, temveč tudi od znotraj stranke.

3. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki sem zaradi zarote Janezu Janši sovražnih duhovnikov in laikov od sedanjega ljubljanskega nadškofa prejel prepoved opravljanja cerkvene službe.

4. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki, bi me nekateri radi videli v zaporu in vztrajno vlagajo kazenske ovadbe na tožilstvo in policijo. Vrednost moje pripadnosti Janši in stranki se meri v širini hrbta fascikla omenjenih ovadb.

5. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki nisem imel še nobene koristi, pač pa samo škodo, ki mi jo povzročajo celo poslanci DZ te stranke, npr. sramotno in lažnivo tuljenje v isti rog s huronskim, orkestriranim levičarskim napadom name ob približevanju žrtev naših levičarjev (migrantov) naši državni meji, pri čemer sta se zelo izkazala Eva Irgl in Vinko Gorenak. Tudi z njuno pomočjo sem začel prejemati grožnje še od muslimanov s celega sveta. Medtem, ko sem se sam vedno v vseh okoliščinah zavzemal za njuno dobro ime in dobro plačane službe, sta me onadva spravljala ob dobro ime in mi z lažjo zarivala nož v hrbet, s čimer sta drug drugemu ščitila majave stolčke in pripadajoče plače in poslanske privilegije.

6. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki še posebej v zadnjem času dnevno prejemam očitke, da uničujem ne samo stranko SDS, ampak celotno slovensko t. i. desnico. Torej, poslanci nimajo nikakršne odgovornosti za stranko, prejemajo samo plačo, neki nepomemben volivec in podpornik pa odgovornost ima?!

7. Zaradi svoje pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki, sem bil z nebuloznimi in lažnivimi obtožbami notranji nasprotniki Janeza Janše in stranke SDS, izključili iz stranke, isti ljudje pa se zdaj hinvsko prilizujejo Janezu Janši, hkrati pa na lokalnem nivoju podpirajo župana, nekdanjega pripadnika pasjejebske stranke in mu pomagajo odirati občane.

8. V vsem tem obdobju sem za svojo pripadnost Janezu Janši in stranki SDS ter ves svoj trud, požrtvovalnost, delo, čas in denar, dobil eno samo pisno zahvalo imenitnega gospoda.

Ob tem naj povem, da v stranki SDS poznam samo dva člana stranke (eden je že nekdanji), ki za stranko vsakodnevno zastavljata svoje življenje. To sta Janez Janša in Sebastjan Erlah.

Kdor mi torej misli soliti pamet glede mojega delovanja za Janšo in njegovo stranko, naj mi prosim predhodno poda podoben seznam koristi in škod, ki jih je utrpel zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki, sicer naj si raje prihrani besede, saj njegovega nakladanja ne bom niti prebiral, niti komentiral.