Pactus Satana

satan

Papež Frančišek je v času migrantske krize, ki je konec avgusta lani zajela Evropo, dejal, da bi morala vsaka župnija sprejeti vsaj kakšno migrantsko oz. begunsko družino in ji tako pomagati v njihovih stiskah in jim pomagati pri integraciji v novo okolje.

Papež je to izrekel v času priprav na razglasitev svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga katoličani obhajamo tekoče leto. Vendar, ker tega ni izrekel v moči svoje učiteljske oblasti, čemur pravimo učeno ex chatedra, katoličani ne moralno, niti pravno, nismo vezani, da se tega njegovega poziva držimo. Zato si nisem mislil, da bodo škofje po Evropi resnično zagrabili za te papeževe besede in se v to smer angažirali tako intenzivno, kot so se. V prepričanju, da temu ne bo tako, me je namreč utrdil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v času migrantske krize trezno in premišljeno pozval k previdnosti in zdravi pameti pri reševanju tega vprašanja. Poleg tega me je v tem prepričanju utrdilo dejstvo, da se po Evropi okoli migrantov z Bližnjega Vzhoda stvari vse bolj zapletajo v obliki terorističnih groženj in napadov, kot sta bila napada v Parizu in Bruslju. Toda, če pomislim, se ob besedah škofa Štumpfa ni zganil nihče od slovenskih škofov, ki bi omenjenemu škofu stopil ob bok in ga podprl, ko so ga levičarski mainstream in obskurni mediji in novinarji ter komentatorji grobo napadli, češ da je islamofob in da je s svojimi besedami gladko poteptal vrednote, o katerih pridiga Katoliška Cerkev in k njim močno spodbuja tudi sedanji papež.

Znak za alarm! In nisem se motil. Gede na zgoraj opisana dejstva ni presenečenje, da je eden od slovenskih škofov, katerega pogovor po telefonu sem naključno slišal, dejal, da ne razume stališč škofa Štumpfa in da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, ter da če tega ne verujemo, da je konec. Potem je nadaljeval, da moramo zaradi tega sprejemati vse po zgledu matere Terezije, ki je sprejemala vse, ne glede na to, ali je bil kdo hindujec, musliman ali kristjan. Seveda se je obregnil tudi ob to, da če nas je non-stop strah „beguncev“, to samo kaže na to, da nimamo nobene ljubezni, ker ljubezen (tako beremo v Svetem pismu, v 1 Jn 4,18; op. S.E.) prežene strah.

Besede omenjenega škofa sicer držijo, toda le parcialno. Toda naš problem pred katerim stojimo, ni nekaj, na kar bi morali gledati zgolj parcialno, temveč celostno, kar so omenjeni škof (namerno?) pozabili. Kakor namreč uči nauk Katoliške Cerkve, temelječ na Svetem pismu, Bog ni samo ljubezen, temveč je tudi pravičen sodnik. Pravičnost pa predhodi ljubezni oz. brez pravičnosti ljubezni sploh ni. In v medsebojnih odnosih moramo upoštevati torej ne samo ljubezen, temveč tudi pravičnost, ki je ob tem tudi ena izmed strukturalnih elementov prava. Pravo pa je vedno tam, kjer so ljudje, ali kakor je znano iz rimskega prava „ubi societas ibi ius“. Prav pravo kot tako pa je zajeto v definiciji, da je to red pravičnosti med ljudmi, ker, kakor je v encikliki Pacem in terris zapisal papež Janez XXIII, je Stvarnik red položil v bit človeške osebe (prim. Janez XXIII, Encikl. Pacem in terris, 3.). Prav ta red v medsebojnih odnosih posameznikov pa je izveden na bazi pravičnosti, ki pa je ob invaziji migrantov v Evropo v svojih temeljih ogrožena.

Škofove besede, ki sem jim bil priča, je seveda potrdil tudi članek, ki je bil objavljen na spletnem Dnevniku z naslovom Slovenska župnišča odpirajo vrata beguncem. V njem novinar Uroš Škerl Kramberger piše, da so nekatere župnije mariborske, celjske in ljubljanske škofije že pripravljene na sprejem „beguncev“. Zaenkrat naj bi šlo za sprejem petdesetih „beguncev“, pri čemer bi njihovo namestitev in integracijo sofinancirala nemška Karitas. Slovenska škofovska konferenca je tako ponudila roko državi, ki se je pred časom zavezala, da bo sprejela preko petsto migrantov, a kot navaja spletni Dnevnik, je vprašanje, ali bo država to ponujeno roko sprejela. Sam si z gotovostjo upam trditi, da se ta pakt bo izvršil. A vrnimo se malo nazaj k redu in pravičnosti.

Zgoraj omenjeno paktiranje Katoliške Cerkve na Slovenskem z državo in ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč Katoliške Cerkve na sploh, bi lahko označili z znanim ameriškim pregovorom when money talks, bullshit walks.In to v dobesednem pomenu tega pregovora. Invazija migrantov v Evropo je namreč tempirana ekonomska bomba, ki zaradi ekonomskega kolapsa, ki ga prinaša obremenitev evropskih držav s strani migrantov, lahko pomeni tudi izbruh vojne. Ekonomski kolaps se v Sloveniji v obrisih že kaže. Po tem, ko se Sloveniji, po neumni odločitvi Cerarjeve vlade, kot že omenjeno, obeta sprejem več kot petstotih migrantov, namreč ni naključje, da je ministrica za krajo otrok Anja Kopač Mrak, prišla ven z načrtom nove pokojninske reforme, po kateri bi morali delati do 67. leta starosti, potem pa bi lahko šli v pokoj. Gre za preprosto ropanje lastnih državljanov in državljank na račun tega, da bo treba preživeti migrante preko socialnih pomoči. Pričakovati gre, da to ne bo osamljen primer takšnega odiranja državljanov in državljank, temveč da bo prišlo do še bolj rigoroznih stvari, kot so na primer ukinjanje brezplačnih vrtcev, ukinjanje porodniških dopustov, nižanje plač in ukinjanje regresov, ipd.

Pri tem hudičevem paktu pa očitno, kakor je za Dnevnik povedal tajnik Slovenske škofovske konference, p. Tadej Strehovec, s papeževim naročilom, „da kot Cerkev pomagamo beguncem in državi pri njihovi oskrbi oziroma namestitvi,“ generalno sodeluje tudi sam vrh Cerkve na Slovenskem preko svoje Karitas, ki bo za velike donacije s strani nemške Karitas pomagala z vsemi mogočimi sredstvi arabskim tujcem, ki so – upoštevajmo znana naročila voditeljev Islamske države svojim borcem, naj se po šerijatskem principu takkiya, ki pomeni dolžnost zavajanja oz. laganja nevernikom z namenom pridobiti njihovo zaupanje, na poti v Evropo v vsem delajo kristjane, da bodo lažje izpolnili svoje morilske naloge – resna nevarnost za celotno zahodno civilizacijo, med tem, ko mnoge slovenske mlade družine nimajo stanovanj in se komaj preživljajo skozi mesec.

Prihodnost takšne Evrope h kateri torej poziva tudi papež Frančišek in mu nekritično sledijo različne škofovske konference je duhovni halal civilizacije, ki predhodi, kakor vidimo po dejanjih ISIS-a, praktičnemu halalu. Ko bo zastava ISIS-a plapolala s kupole bazilike svetega Petra v Vatikanu in bo papeževa oddrobljena glava v rokah muslimanov služila za bahanje Alahove zmage nad Jahvejem, bo za Evropo in njeno krščanstvo morda že prepozno.

Patra Cestnika tegobe

tegoba

Za patra Branka Cestnika, pripadnika reda klaretincev, sem prvič slišal leta 2001, ko sem začel svoj študijski pohod teologije. Že takrat je bil izjemno priljubljen med katoliško populacijo, zlasti mlado, bil pa je tudi administrator (urednik) spletnega portala Forumi.RKC.si. Tam sem dlje časa sodeloval tudi sam in kmalu, ko se je Cestnik poslovil od mesta administratorja, prevzel njegovo funkcijo in s tem naredil prve resnejše korake tudi k moji prepoznavnosti v državi.

Kot študentu teologije mi je bil Cestnik nekakšen vzor katoliškega teologa in intelektualca, kajti znotraj, ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč tudi države nasploh, si težko našel človeka, ki bi bil tako načitan in sposoben to svojo načitanost tudi dejansko smiselno in sistematično artikulirati v javnih diskurzih. Praktično ni bilo področja, ki bi bil za Cestnika tabu, kar tudi po mojem prepričanju, za teologe ne bi smelo obstajati. Teologi bi morali obvladati praktično vsa področja javnega diskurza, od teologije, filozofije, politike, etike, prava… In pojem tega je pater Cestnik bil v tistih časih. Veliko stvari sem se naučil od njega, v čemer mu moram dati vse svoje priznanje.

Medtem, ko sva bila s Cestnikom, to zagotovo, dolgo časa tudi v politični misli na istem polu, kajti Cestnik je v času, ko je bil še zelo mlad, doživljal represije komunističnega sistema na lastni koži. Takrat je bil, kakor sam rad pove, zagrizen socialist. Kasneje se je šele spreobrnil in zaslišal klic v duhovniški poklic. A v zadnjem času se zdi, da v njegovo misel spet vse bolj prodira tista njegova zagrizenost za socializem. To namreč lahko vidimo v dveh segmentih.

Prvi je ta, da Cestnik v času, ko k nam v Evropo prodirajo horde pretežno muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, na veliko zagovarja tezo, da moramo beguncem pomagati. To sicer drži in k temu, se razume, spodbuja tudi sedanji papež Frančišek. Cestnik pri tem opisuje svoje dogodivščine v zvezi z begunci iz Bosne in Hercegovine, ki so v devetdesetih letih bežali iz njihove domovine zaradi balkanske vojne. Toda pri tem pater Cestnik pozablja prav dejstvo, da je v tem primeru nevarnost mnogo večja, kot je bila oz. je praktično ni bilo v devetdesetih letih. Med temi migranti vsekakor so določeni begunci, vendar so tudi določeni teroristi, kar se je izkazalo v primeru Pariza, kjer so bili med teroristi prav migranti, ki so v Evropo prišli preko migrantskega vala preko Slovenije. Prepoznavne metode, po katerih bi vedel, kdo je terorist in kdo ni, pač ne obstajajo. Tu se ne postavlja vprašanje samo Cestniku, temveč tudi celotnemu katoliškemu svetu, vključno s papežem Frančiškom na čelu, ali bi morali zaradi nekaj beguncev resnično v nevarnost spravljati celotno zahodno civilizacijo? Menim, da ne, ter da to sploh ni temeljna evangeljska drža, kar je izpričano tudi v samem Katekizmu Katoliške Cerkve, v katerem je v bistvenih točkah povzet celoten nauk Cerkve, ki se ga držimo katoličani.

Drugi segment pa je ta, da Cestnik že nekaj časa v javnost lansira izjave v zvezi s prvakom

SDS Janezom Janšo, za katerega meni, da bi moral izstopiti oz. se upokojiti od politike. Tako je to ponovil v prejšnji številki tednika Mladina, s čimer je dvignil precej prahu med slovensko t.i. desnico (opozoriti moramo, da je uporaba levica in desnica v slovenskem političnem prostoru neprimerna, ker Slovenija še ni dosegla konca tranzicije, skozi katero bi postala zdrava demokratična država, kjer so takšne politične delitve na levico in desnico tudi dejanske, medtem, ko pri nas lahko govorimo le o komunistični kontinuiteti in slovenski pomladi). Menim, da ima pater Cestnik, tako kot vsak drugi duhovnik in tudi Cerkev na splošno, pravico do svojega mnenja in videnja stvari. Prav tako mi ničesar ne pove podatek, da je Cestnik dal intervju za skrajno komunistično glasilo Mladina, kajti pomembno je, kaj je omenjeni pater povedal. Vsekakor pa je zanimiv tudi „timing“ v katerem se je intervju znašel. Šlo je namreč za dan pred velikim vseslovenskim shodom na Trgu republike v organizaciji Zbora za republiko, SDS, NSi in SLS, na katerem je prav tako s svojim neprimernim (morda celo provokatorskim) govorom izzivala predsednica NSi Ljudmila Novak, s čimer si je prislužila upravičene žvižge iz domoljubne publike. Jasno je torej, da je šlo pri vsem skupaj za orkestriran poskus diskreditacije sobotnega shoda, ki je pokazal, da je Janez Janša s svojo SDS še vedno izredno močan antipod zlem silam Kučanovega diktatorskega režima in da upanje za to, da se Slovenija dokončno osvobodi izpod tega jarma, še vedno realno obstaja in kakor Demoklejev meč visi nad vratom pretkanega Murglčana.

Ker je Cestnik okusil zlo komunističnega režima že kot mladostnik, se človeku vsaj čudno zdi, kako je mogoče, da danes ta ista oseba reče, da bi moral eden glavnih osamosvojiteljev države od komunistične Jugoslavije, narediti desnici uslugo, se je usmiliti in izstopiti iz politike. Dejstvo je, da bo Janša šel iz politike takrat, ko bo želel sam in ne takrat, ko mu bodo ali bomo to narekovali drugi. Poleg tega je pater Cestnik dejal, da očitno katoličani v Sloveniji bolj kot papežu Frančišku sledijo Janezu Janši. Kot da Cestnik ne bi poznal razpoloženja znotraj svojih vernikov, ki je že od začetka naše osamosvojitve jasno, da bolj teži h Kučanu kakor pa k Pučniku. Ljudje pač gredo v nedeljah k sveti maši, nato pa na volitvah obkrožajo večinoma tisto, kar jim je servirano iz Murgl. In kot da Cestnik ne bi vedel, da je v prvi vrsti, tudi po učenju Cerkve same, ki ga je prevzela po blaženem angleškem kardinalu iz 19. stoletja, Johnu Henryju Newmanu, katoličan slediti svoji lastni vesti, ki je po Newmanu (to učenje je najbolj zajeto v izjavi o svobodi veroizpovedi v dokumentih drugega vatikanskega koncila) prvi Kristusov namestnik na Zemlji. In kot tretje, kot da Cestnik ne bi poznal Svetega pisma. Če se namreč boji, da bi Janša slovenskim katoličanom postal ali pa da je že postal nekakšen malik oz. zlato tele, moramo jasno povedati, da Jezus nikjer ni „cvilil“, da morajo farizeji in saduceji (dve judovski versko-politični stranki tedanjega časa) zamenjati oz. upokojiti Mojzesovo postavo, ker so se preveč „ogreli“ za njo in jo preveč absolutizirali. Ne, Jezus je rekel, da ni prišel odpraviti postave, ampak jo je prišel dopolnit (prim. Mt 5,17).

Je pa vprašanje, kaj stoji v ozadju takšnega Cestnikovega razmišljanja v zadnjem času, glede na to, da je bil vedno nekakšen zagovornik slovenske pomladi. Je ta „mindtwist“ povzročila kakšna nam še neznana afera, s čimer še delujoča udbomafija drži Cestnika v šahu? Če je ta možnost realna, potem vsekakor mora biti kaj bolj resnega, kot so znane govorice o afer z znano nekdanjo TV voditeljico Sašo Einsiedler. In če je Cestnik spoznal že v mladosti način komunistične „igre“, potem ni jasno, kako to, da je sprejel način njihove igre, saj bi vendar moral vedeti, da ga bo Kučan zavrgel kot predlanski sneg takoj, ko bo zanj postal neuporaben, pri čemer morebitna afera, če ta seveda obstaja, ne bo ostala skrita javnosti.

Morda pa je vse skupaj le podvrženost današnjemu duhu časa, ki veje v Sloveniji tudi znotraj Katoliške Cerkve. In to ne samo med laiki, temveč tudi med kleriki, celo med škofi. Gre za duha vsegliharstva in v-uh-me-pišarstva, kar se tiče stanja naše države in politike. Če je temu tako, računam, da bodo tako duhovniki kot tudi škofje prvi, ki bodo tudi na simbolno-duhovni ravni živeli to, kar se zahteva od njih za duhovniški poklic, to pa je, da so normalno spolno zreli fantje oz. možje. Po domače rečeno, da imajo jajca, da živijo Kristusov evangelij, če tudi bi jih to stalo lastnega udobja in celo življenja, saj je Jezus Kristus jasen v tem, ko pravi: „Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako“ (Jn 13,15). Jezus pa sveta ni odrešil v udobju kavča, temveč v trpljenju in smrti, v neudobju na križu, mar ne?

John Henry Newman: Slovo od prijateljev

John_Henry_Newman_by_Sir_John_Everett_Millais,_1st_Bt

Uvod

Življenje kardinala Johna Henryja Newmana je bilo zelo pestro, saj je zaznamoval tako anglikansko kot tudi katoliško tradicijo. Rojen je bil 1801 leta v Londonu v družini šestih otrok. Vzgajan je bil v anglikanskem duhu, kasneje študiral na Trinity College v Oxfordu, kjer je dosegel akademsko stopnjo in se odločil tudi za duhovništvo v anglikanski Cerkvi. Ko sistematično bere Cerkvene očete, ga to zelo zaznamuje, saj odkrije ljubezen do Svetega pisma in tradicije. Veliko je pridigal. Na potovanju po Sredozemlju je močno zbolel, a preživel. Ustanovi Oxfordsko gibanje, kjer so bili kritični do takratnih razmer v anglikanski Cerkvi. Kasneje se spreobrne v Katoliško Cerkev. Papež Pij IX ga imenuje za častnega doktorja teologije, od papeža Leona XIII pa prejme kardinalsko čast. Umre leta 1890. Papež Benedikt XVI ga je leta 2010 razglasil za blaženega.

V pričujočem zapisu si bomo ogledali pridigo, ki jo je imel John Henry Newman, ko se je poslovil od svojih anglikanskih prijateljev ob njegovem prestopu v Katoliško Cerkev.

Slovo od prijateljev

Blaženi kardinal Newman se v svoji poslovilni pridigi, ki v originalu nosi naslov The parting of friends1, najprej dotakne Jezusa Kristusa pri zadnji večerji. Zadnja večerja Sina človekovega se je zgodila, ko je – prvorojenec Božjega stvarstva – dočakal večer svojega umrljivega življenja. Tako se je poslovil od svojih prijateljev. Dopolnil je svoj cilj, kajti njegova jed je bila, da izpolni voljo svojega Očeta, ki ga je poslal, in da dokonča Njegovo delo, dokler je še dan, kajti ponoči nihče ne more delati. In Jezus je to storil dokler je bil dan, zvečer pa se je vsedel skupaj z dvanajsterimi za mizo k večerji, da bi, kot je dejal, jedel z njimi v veselju, preden pride trpljenje. Newman poudari, da je Sin človekov trpel bolj kot je človek kadarkoli trpel in bo trpel. Toda v Jezusovem odnosu v tem trenutku ni nič mračnjaškega, sebičnega ali nasilnega. Je nežen in socialen. Svoje najbližje je sklical in bil med njimi kakor Job sredi pepela in jih vabil, naj bodo z njim, z njim pojejo in jim umival noge. Ko pa se je proti njemu začel proces, so se vsi razbežali. Ostala sta edinole Devica Marija in apostol Janez. Ostal je sicer tudi Peter, vendar je Jezusa zatajil. Toda Njegov pogled je v Petru sprožil globoko obžalovanje. Newman vzklikne, kako srečna oz. čudovita je Cerkev, ki vztraja ob Njem.

Danes, pravi Newman, nimamo potrebe po tako močnih lekcijah, saj ni takšnih bolečin, ne takšnega žalovanja, ki bi klicalo po tem. Kljub temu pa smo po naravi poklicani, da o tem premišljujemo, kajti, trdi Newman, nad nas prihajajo sence in časi našega delovanja se končujejo. Zato tako kot delavci v vinogradu ohranjamo sadove našega dela, nevredni Božje milosti, in uživamo te sadove z zahvaljevanjem, saj, poudarja Newman, vse prihaja od Njega in Njegovo lastnino mu v darovih vračamo. On pa, ki daje, tudi jemlje, saj ker je vse Njegovo, mar ne bo s svojo lastnino delal, kar sam želi? S tem Newman kot nečimrnost zavrne misel, da je kdorkoli s svojim delom v čemerkoli imel kakršnekoli koristi; vse je dano od Boga, kakor pravi David. Vse, kar je človeškega, njegova volja, moč, vse je ničevo, pravi Newman, če jih Bog ne uporabi in ne navdihne. Vse to je brezpredmetno, če ni uporabljeno v Božjo slavo in mu vrnjene, ker jih je dal, saj od Njegovega dajemo Njemu.

V zvezi s tem Newman v nadaljevanju prikaže bistvene dogodke oz. osebnosti iz zgodovine odrešenja. Sprehodi se preko Jakoba, ki je prav tako obhajal obed, da bi se poslovil od prijateljev in domačih, preden bi šel na pot v neznano deželo. Vse je postavil v Božje roke. Omeni Izmaela, ki je bil poslan v puščavo, Naomi, ki je zapustila svojo deželo, itd. Prav tako se je zgodilo apostolu Pavlu, ki je imel veliko prijateljev, ki jim je posvečal svoje življenje in beremo, kako se je poslavljal od celotne Cerkve, ko je šel v smrt. Newman razlaga, da so vse to predpodobe in spomin na Sina človekovega, katerega delo je končano. Kot Jakob, Izmael in drugi, katerih dnevi so šli h koncu, je tudi On obhajal obed, preden se je poslovil in bil tako kakor David, preganjan od izraelskih oblasti. Kot Naomi je bil zapuščen s strani najbližjih in kot Izmael je vzkliknil, da je žejen. In končno je tudi On, tako kot Jakob, legel spat s kamnom za vzglavnik, ko je padla noč. Tako kot apostol Pavel je končal svoje delo, ki mu ga je dal Bog.

Refleksija

Z likom in mislijo blaženega kardinala Johna Henrija Newmana sem se srečal pred dobrim desetletjem na predavanjih prof. dr. Bogdana Dolenca, ki nam ga je predstavil v sklopu predavanj nauka o Cerkvi. Bila je bolj kratka predstavitev, toda dovolj, da smo takrat študentje zaslutili veličino tega velikega teologa, ki je skozi svojo osebno dramo naredil odločilen preskok iz anglikanske v Katoliško Cerkev.

Tokrat, ko nadaljujem študij teologije, sem se z Newmanom srečal bolj podrobneje. V svojih delih se kaže kot velik modrec, teolog in filozof. Njegova misel je jasna in goreča. Je izredno intelektualno pošten. V The parting of friends nikjer ne polemizira o svojih razlogih o prestopu iz anglikanske Cerkve v Katoliško Cerkev. Če tudi bi imel za to dobre razloge, o tem molči in ne izreče niti besede na to temo. Mirno razlaga Božjo besedo in se vrti okoli predpodob in spominov na Jezusa Kristusa, ki je središče odrešenjske zgodovine. Njegova intelektualna poštenost in smisel za resnico kot tako in skoraj stereotipna angleška vljudnost pri njem še posebej fascinirata. Če si dovolim ne preveč akademsko primerjavo: ko bi marsikdo verjetno koga že mahnil na gobec, Newman v vsem skupaj ostaja hladen kot špricer.

Kot pravi na koncu svoje pridige, je vse to dobra lekcija za nas. In tudi opozorilo, da je v vse položeno Gospodovo ime do konca časov. Prav tako pa je za nas lekcija, da ostajamo trdno zasidrani v krščanski vrednoti krotkosti, saj Newman nikjer ne prepričuje in ne polemizira z brati v anglikanski Cerkvi, naj gredo za njim v Katoliško Cerkev. On jih zgolj nagovarja, naj blagoslavljajo Boga, ga slavijo in poveličujejo, kajti to je dobro, če tako delamo in kličemo Njegovo ime. Newman jih nagovarja tudi naj se varujejo vsega zla in naj delajo, kar je dobro, kajti tako jih ne bo imelo v oblasti zlo. Še kako aktualne besede za vse nas in za naše življenje v družbi in politiki.

1Pridiga je v celoti na voljo na spletni strani: http://www.newmanreader.org/works/subjects/sermon26.html.

Neznosna lahkost pravljičarstva

krkovic

Mesec junij v letu 2013 sta močno zaznamovala dva velika dogodka v naši samostojni državi. Prvi je bila nepravnomočna obsodba Janeza Janše na dve leti zapora v zadevi Patria, ob njem pa sta bila nepravnomočno na zaporno kazen 22 mesecev obsojena tudi direktor Rotisa Ivan Črnkovič in brigadir Tone Krkovič. Drugi dogodek pa je bil izzid knjige Skrito povelje, avtorice Drage Potočnjak, sestre Emilije Mrlak, udove Tonija Mrlaka, ki je bil kot prvi s helikopterjem sestreljen v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Oba primera imata skupnih več stvari. Odločilni pa sta dve, in sicer, da gre pri obeh zadevah za vojaški znanstveno fantastični triler in da je ta triler organiziran s strani Milana Kučana, ki očitno ne more preboleti travme, da smo leta 1991 krepko posegli v njegove intimne želje po tem, da bi za vsako ceno ostali v Jugoslaviji s tem, da smo se od te od komunizma osmrajene kvazidržave, osamosvojili. Ker ima Kučan več kot očitne probleme s tem, nam na vsake toliko časa servira izmišljene zgodbice, ki jih preko svojih marionet lansira v javnost, te pa imajo za našo državo, državljane in naše gospodarsko in finančno stanje, neslutene negativne posledice. Tako nam je Kučan že večkrat lansiral v javnost izmišljene blodnje, s katerimi je vedno obračunaval s slovenskimi osamosvojitelji, predvsem z Janezom Janšo in Tonetom Krkovičem. In to že vsaj od afere Depala vas dalje.

Nobena izjema v seriji teh kučanizmov ni niti zgodba o Toniju Mrlaku, o katerem je po mojem mnenju več kot sramotno govoriti, še več pa, da se o tem govori kot o enem od bolj črnih plati slovenske osamosvojitvene vojne, češ da temeljno odgovornost za sestrelitev helikopterja s katerim je letel Mrlak, nosi brigadir Krkovič, kar sam sicer ne zanika, zaradi česar se ga obtožuje vojnih hudodelstev in umora in to celo po zakonih takratne Socialistične republike Slovenije in SFRJ. Knjiga Skrito povelje je na trg prišla v času nepravnomočne obsodbe Janše, Krkoviča in Črnkoviča v zadevi Patria, kar seveda ni nobeno naključje. Kučana namreč ne smemo podcenjevati in ga tretirati kot zabitega človeka, temveč kot skrajno prebrisanega in z vsemi krimižavbami namazano osebnost, ki je strup slovenskega prehoda v zdravo demokratično družbo. Njegovo teptanje vseh demokratičnih vrednot, državljanov in duha naroda meji že na terminatorsko vztrajnost, za katero se zdi, da je ne ustavi nobena sila. Pri tem svojem teptanju pa na veliko uporablja svoj mogočni aparat in vse svoje možne marionete, ki pa jih po navadi, ko odslužijo svoje, zavrže na smetišče zgodovine, te marionete pa so tedaj tako izčrpane, da poniknejo v osamelost svojega lastnega jaza in ne premorejo ne fizične, ne psihične in ne moralne moči, da bi se svojemu gospodarju zla uprli in povedali javnosti resnico. Zadaj je po vsej verjetnosti še močan strah, ker vedo, česa vsega je Kučan sposoben. Kaj hitro se namreč lahko človeku v takem primeru zgodi kakšen „kramberger“.

Kot sem omenil, je zadeva abotna do te mere, da menim, da se o njej ne bi smelo dvomiti in v tem aspektu niti diskutirati. A v to nas je Kučan ponovno prisilil prav preko Mrlakove udove, ki je na podlagi njegovih blodenj, opisanih v vojaškem znanstveno fantastičnem romanu, torej popolni fikciji, avtorice Potočnjakove, vložila zahtevo za preiskavo sestrelitve helikopterja. Po totalnem debaklu pravosodja in tožilstva v zadevi Patria, je bilo tožilstvo tokrat bolj previdno in je zadevo v skladu s tem tudi ocenilo kot navaden „drek“. Toda Kučan se ne da. Kljub temu je prišlo do zaslišanja Krkoviča pred sodiščem, kot tožilka pa bo, če bo do sodnega procesa v zadevi Mrlak prišlo, nastopila kar Mrlakova sama. Zakaj torej menim, da se o zadevi ne bi smelo dvomiti in niti diskutirati? Ker je zadeva več kot jasna in praktično dogmatično ne dopušča nikakršnega dvoma. Do sestrelitve helikopterja nad Rožno dolino v Ljubljani, 27. junija 1991, je prišlo, ker je helikopter JLA preletel položaje MORIS, ki je imela takrat temeljno nalogo varovanja vojaške in politične oblasti. Ker je helikopter opravljal izvidniško funkcijo, je bil, kakor je pojasnil brigadir Krkovič, to še večji razlog za njegovo sestrelitev. Še več, kot je navedeno v brzojavki, ki je na dan sestrelitve helikopterja, dvajset minut čez sedmo uro zjutraj „zmotila“ sejo takratnega predsedstva Republike Slovenije, ki jo je poslal general, sicer po rodu Slovenec, Konrad Kolšek, in je bila naslovljena na takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, da ga obveščajo, da je naloga petega vojaškega območja, katerega general je bil prav Kolšek, prevzetje vseh mejnih prehodov in zavarovati državno mejo SFRJ, da bodo to nalogo brezpogojno izvršili v skladu s pravili bojne uporabe enot ter da bo vsak odpor zlomljen. Za posledice morebitnega odpora pa naj bi odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji. Po domače: general Kolšek je predsedstvu Republike Slovenije poslal vojno napoved. Temu je s strani predsedstva sledila ugotovitev in potrditev vojnega stanja v Sloveniji, na podlagi katerega je reagiral tudi general Janez Slapar in med drugim ukazal, da je potrebno z odločnim bojnim delovanjem varovati objekte, meje in komunikacije ter preprečiti vse manevre enotam JLA in da je realizacijo tega potrebno zagotoviti takoj. Na podlagi tega je bilo vsakršno letenje helikopterjev JLA v slovenskem zračnem prostoru, samomorilno dejanje oz. jasno izzivanje, da bo tak helikopter končal s sestrelitvijo na tleh. In ker je bila, kot smo že omenili, temeljna naloga MORIS varovanje vojaške in politične oblasti, ki se je takrat nahajala v bližini preletavanja Mrlakovega helikopterja, je bila Krkovičeva dolžnost, da odredi sestrelitev tega helikopterja. Prav tako pa je bila sestrelitev popolnoma nesporna z vidika temeljnega načela, ki velja v pravu, da je v važnih stvareh pomembno ravnati varneje. Zato je bila sestrelitev helikopterja zaradi varnosti nujna. V luči znanih dogodkov so vsakršne obtožbe, ki so sad zlobnega in maščevalnega uma, popolnoma irelevantne in jih je že tožilstvo, kot smo omenili, spozalo za navaden drek in jih zavrglo.

V normalni demokratični državi, kar pa Slovenija prav po Kučanovi zaslugi ni, do zaslišanja Krkoviča pred sodiščem sploh ne bi smelo priti, kaj šele do kakšne nadaljnje sodne obravnave. A kot je povedal Krkovič na tiskovni konferenci pred zaslišanjem na sodišču, je za nami izkušnja Patrie. Ta nam daje vedeti, da je na naših sodiščih možno prav vse. Tudi to, da te procesirajo in sodijo na podlagi pravljic. Bojim se, kakor poznam Kučanov psihološki ustroj, da bo zadeva dobila širše razsežnosti. Morda celo širše, kot jih je imela afera Patria, ki je bila morda zgolj poskus za nek večji projekt, ki se odpira pred nami. Projekt, ki bi lahko rezultiral celo v haaški obtožnici brigadirja Krkoviča in posledično Janeza Janše kot takratnega ministra za obrambo, češ da sta kriva vojnih zločinov v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ker Kučan v zadevi Patria ni doživel večjega vsesplošnega ljudskega odpora oz. upora, bi mu tudi tokrat lahko konstrukt uspel. Apatičnost in ne zanimanje ljudi za tovrstna vprašanja in resnico, kot posledica petindvajsetletne antipolitične in antiosamosvojitvene propagande, je vsekakor voda na mlin Kučanovemu diktatorskemu režimu.

Javna hiša, dve kurbi in nizke cene

janko

Predsednik največje, ali nemara celo edine opozicijske stranke v DZ, Janez Janša, je v ponedeljek širšo javnost razburil s tvitom, da „Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30 evrov, drugo za 35 evrov. #ZvodnikMilan.”

Janša je bil zaradi tega deležen množičnega pogroma s strani javnosti, tako iz pola socialistov, kot iz pola slovenske pomladi. Najprej so se na tvit odzvali v Aktivu novinarjev informativnega programa Televizije Slovenija in v Društvu novinarjev Slovenije, ki sta Janševemu tvitu pripisala žaljivost na račun novinark javne televizije. Še več, v DNS so celo izjavili, da je namen takšnega tvita novinarje prisiliti v cenzuro in jih odvrniti od postavljanja pravih vprašanj. Prav tako so v Aktivu novinarjev informativnega programa Televizije Slovenija prepričani, da je šel Janša s tvitom predaleč, saj da naj bi z njim skrajno žaljivo in ponižujoče napadel novinarki Eugenijo Carl in urednico dnevnih informativnih oddaj na TV Slovenija Mojco Pašek Šetinc. Če ne bi poznal situacije v slovenskem medijskem in političnem prostoru, mentalitete slovenskega naroda, ki v vse večjem številu podlega, prosto po Nietzscheju, duševni bolezni, imenovani socializem, in če ne bi vedel, da je večina novinarjev v Sloveniji, prosto po Slivniku, zabitih in neizobraženih, bi se v dani situaciji zgolj nasmehnil. Ravno zaradi vedenja in poznavanja situacije pa je stvar zaskrbljujoča in ne gre drugače, kot da z Janšo v tem primeru globoko sočustvujem.

Kot je znano, sem bil tudi sam avgusta deležen podobnega pogroma javnosti, ki ni ostala neopažena niti v tujini. In to zaradi tvita na tematiko migrantske krize, kjer sem sestri SDS poslanke Eve Irgl, Lejli Irgl, ki je v svojem tvitu zahtevala krstni list kot vstopno listino v državo za migrante, odgovoril, da imam še bolj radikalen predlog in sicer „dovoliti približanje meji zgolj na 500m. Kar je več, vse postreliti. Bog bo že poznal svoje.“ Tako kot v mojem primeru, se tudi v primeru Janše okoli vsebine tvita pojavljajo neke čudne interpretacije, ki imajo svoje družbeno-politične, očitno pa tudi pravne posledice, saj je tudi znano, da sem v minulih mesecih sam imel na ta račun kar nekaj obiskov policije na svojem domu, prav tako pa Carlova in Pašek Šetinčeva napovedujeta tožbo zaradi Janševe razžalitve. Tako kot so v mojem primeru interpreti škodljivo posplošili vsebino tvita, da bi jaz kar pobil vse migrante na meji – seveda to iz vsebine mojega tvita nikakor ne izhaja, saj piše, da naj se jim DOVOLI približanje meji zgolj na 500m, kar pomeni, da bližje pa se jim NE dovoli, kar pomeni po normalnih vojaško-policijskih postopkih, ki so zakonsko določeni, da se ljudi najprej opozori, če pa ne upoštevajo opozoril, pa se šele takrat ustrezno ukrepa, pri čemer velja omeniti, da je moj tvit baziral na povsem legitimnem pravnem posegu, saj je ena temeljnih postavk prava ta, da je v važnih stvareh bolje ravnati varneje – tako so tudi pri Janši kar posplošili, da v svojem tvitu govori o Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc, čeprav iz vsebine tvita tega preprosto ne moremo trditi, saj ne vemo o kateri FB skupini javne hiše in o kateri Evgeniji (novinarki je ime Eugenija!!!) C in kateri Mojci PŠ Janša govori. Torej vse družbeno-politično-pravne posledice, ki bodo iz nekega tvita in blodnje interpretov, ki sloni na socialistični sprevrženosti, ki realnost nikoli ne vidi takšne, kakršna je, in je, tako kot afera Depala vas, afera Patria in afera Merlak, popolna fikcija, očitno hude.

A ta fikcija se je v nekem segmentu izkazala tudi za koristno in v tem okviru je bil Janšev tvit zelo precizen. Namreč, na vse skupaj se je, vsaj zame pričakovano, odzvalo tudi „desničarsko“ Združenje novinarjev in publicistov, ki je obsodilo „žaljiv“ tvit Janše in ga označilo za popolnoma nesprejemljivega. S tem je ZNP še enkrat več pokazalo, da v bistvu ne spada v t.i. desni pol časnikarstva, kar je prvič pokazalo že z napadom njihovega Boštjana M. Turka na mojo malenkost v sklopu že omenjenega avgustovskega tvita o migrantih, kjer me je obtožil, da zagovarjam genocid in napovedal sprožitev postopkov za odvzem Meškove „nagrade“ – izraz nagrada je dokaz, da so v ZNP popolnoma zmedeni, saj niti ne vedo, kaj podeljujejo; podeljujejo namreč Meškova priznanja in ne Meškove nagrade -, ki mi je nikoli niso podelili, odvzeli pa so mi jo kljub temu, pri čemer mi Meškovo priznanje, ki ga ZNP dejansko podeljuje, očitno ostaja. Drugič so v ZNP pokazali svojo pravilno usmerjenost, če ne že kar cirkusantstvo v zvezi z Romanom Leljakom, ki naj bi dobil Meškovo priznanje, pa se je potem zadeva popolnoma zapletla, pri čemer je Leljak še pred podelitvijo ostal brez priznanja. In tretjič v zvezi z Janševim ponedeljkovim tvitom, s čimer so že tretjič potrdili moje stare navedbe, da je ZNP v bistvu v rokah Milana Kučana in se v tem oziru bistveno v ničemer ne razlikuje od ostalih mainstream medijev, ki se bolj ali manj prostituirajo preživelemu komunističnemu režimu.

Zdaj je torej jasno, zakaj je predsednik ZNP Tino Mamić na svojem blogu Mwoja besejda, 23. marca 2010, pel takšne hvalospeve zaslužnemu profesorju univerze v Clevelandu, Karlu Bonuttiju, kjer ga je označil za pokončnega in človeka dialoga. Bonutti je namreč tesen Kučanov prijatelj. Kučanu je med drugim uredil tudi podelitev častnega doktorata clevelandske univerze. Sapienti sat!

Terorizem je posledica bolnega uma

ISIS-Released-Map

Teroristični napad na bruseljskem letališču, ki je terjal precejšnje število smrtnih žrtev, hkrati pa še večje število ranjenih, med katerimi je tudi slovenski diplomat, zahteva temeljit premislek, brez kakršnega koli olepševanja stvari.

Apostol Pavel v svojem prvem pismu Tesaloničanom piše, da pri svojem oznanjevanju evangelija tesaloniški Cerkvi ne izhaja iz zablode, nečistih nagibov, zvijačnosti, temveč iz dejstva, da oznanja, kakor ga je Bog imel za vrednega, pri čemer se ne ozira na to, da bi ugajal ljudem, ampak Bogu. Iz tega sledi, da ni nikoli govoril tako, da bi se komu prilizoval, ali da bi ga pri tem vodil pohlep (prim. 1 Tes 2, 3-5). Tega se bomo držali tudi v pričujočem zapisu. Za kaj takšnega pa je potrebna prav drža svobodomisleca, ki je po Nietzscheju tisti, ki misli drugače, kot se od njega pričakuje in je v tem izjema, medtem, ko so nesvobodni duhovi pravilo. In prav ti slednji svobodomislecu očitajo nagibe, ki jih v pismu Tesaloničanom zavrača apostol Pavel. Ta očitanja pa po Nietzscheju govori le zlobnost, ki še sama ne verjame temu, kar govori, govori pa, ker hoče le škodovati (prim. F. Nietzsche, Človeško prečloveško, Slovenska matica, 2005, 157-158). V primeru migrantske krize in z njo povezanega terorizma s strani islamske države, gre za nesvobodne duhove, ki jih z eno samo besedo imenujemo socialisti. Medtem, ko svobodomisleci zahtevajo razloge, so iskalci resnice, pa socialisti kot nesvobodni duhovi, zahtevajo zgolj verovanje, s čimer so zapadli prav pod kritiko njihovega Marxa, ki pravi, da je religija opij za ljudstvo. Kljub temu, da prisegajo na dialektični materializem, pa živijo nekakšno poduhovljeno stanje lažnivosti, virtualnega življenja, ki nima nobenega stika z realnostjo, ali kakor bi rekel Marx, so alienirani od življenja kakršnen je. Zato ni nič presenetljivega, da je Nietzsche v Volji do moči označil socializem za produkt bolnega uma. Toda mi gremo lahko še korak dlje – socialistična miselnost je okužila tudi mnoge, ki se nimajo za socialiste. Imajo se za svobodne duhove, a kdor je pod stalnim močnim vplivom opijatov, se mu slej ko prej začno pojavljati duševne bolezni, pri tem pa tudi halucinacije, v katerih vidi realno stanje takšno, kakršno ni.

Prav to pa je razlog migrantske krize in pričujočih terorističnih napadov v Evropi, ki so se zgodili v zadnjem času. Marksistična alienacija od realnega stanja, ki v vsej svoji religiozni zadrogiranosti ni uspela videti, s kom ima opravka in je iz svojega zgodovinsko definiranega sovražnika, ki se je v preteklosti v Evropi manifestiral kot Turek, napravila begunca, prijatelja, ki potrebuje vso pomoč Stare gospe, v skladu s svojo bolno naravo pa označilo vse, ki smo bili sposobni realnosti gledati iz oči v oči in na morebitne pogubne posledice tudi opozorili, začela označevati za rasiste, fašiste in naciste, v čemer so teroristi islamske države dobili pravo teroristično pomoč. Zato terorizem v Evropi poteka na dveh ravneh, pri čemer je prva in bistvena raven prav v evropskem človeku, ki podlega socialistični bolezni, druga pa na ravni borcev islamske države.

Zato je pravi razlog terorističnih napadov, ki smo jim priča v Evropi v zadnje nekaj več kot pol leta, v protiživljenjski drži oz. želji ustvarjanja popolne družbe, kjer bi vsi imeli vse in vsi skrbeli za vse, kar pa nujno vodi v ekonomsko-moralno-družbeni propad, ker so tovrstne politične ideje antiantropološke. Refugees welcome je zato fraza, ki označuje temeljno evropsko mentaliteto smrti, je fraza, ki pomeni dolgoročni samomor evropske civilizacije.

Terorizem, ki je torej prizadel Pariz in Bruselj, ima svoj temeljni vzrok v popolnoma neprimerni evropski migracijski politiki, preko katere bi se večina evropskih političnih elit rada igrala humanitarce s teroristi, ki sami sebe imenujejo begunci, medtem, ko prav zaradi takšne blodnje omenjenih elit umirajo nedolžni ljudje. Zato je popolnoma nerazumljivo, da je za teroristične napade prevzela odgovornost islamska država, kajti ta opravlja zgolj to, kar si je zadala kot svoje poslanstvo, ki izvira iz Korana in Šarije, torej iz temeljnih elementov islamske oz. muslimanske kulture. Tisti, ki bi morali prevzeti odgovornost za teroristične napade oz. da islamska država v Evropi sploh počne, kar počne, danes po napadih na veliko izražajo svoja sožalja svojcem žrtev napadov, ki so jih v svoji izrojenosti povzročili prav oni sami. Rešitev za to težavo smo v preteklosti že nakazali – brezkompromisni boj z zlom, ki nas obkroža in nas ogroža. Brez izbiranja sredstev.

SDSovec sem samo zaradi koristi

jezus

Odkar sem odkrito in javno priznal in obelodanil podporo Janezu Janši in stranki SDS ter za njen uspeh uporabljal svoje talente, čas in denar, ter nato postal tudi njen član, imam v življenju samo škodo:

1. Na delovnem mestu na mediju, ki ga imajo vsi še vedno za “našega”, to je t.i. desnega, Radio Ognjišče, sem bil odkrito ustrahovan in maltretiran ter nadlegovan, zmerjan s strani vodstva in kasneje tudi nesramno in podlo odpuščen, ker v tej medijski hiši obstaja prefinjeno zakamufliran a strupen gnev do vsega, kar je povezano z Janezom Janšo in njegovo stranko.

2. Vsakodnevno preko omrežij in po drugih poteh dobivam grožnje, blatenje, smešenje, zaničevanje, demonizacijo zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki. In to ne samo od zunaj, temveč tudi od znotraj stranke.

3. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki sem zaradi zarote Janezu Janši sovražnih duhovnikov in laikov od sedanjega ljubljanskega nadškofa prejel prepoved opravljanja cerkvene službe.

4. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki, bi me nekateri radi videli v zaporu in vztrajno vlagajo kazenske ovadbe na tožilstvo in policijo. Vrednost moje pripadnosti Janši in stranki se meri v širini hrbta fascikla omenjenih ovadb.

5. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki nisem imel še nobene koristi, pač pa samo škodo, ki mi jo povzročajo celo poslanci DZ te stranke, npr. sramotno in lažnivo tuljenje v isti rog s huronskim, orkestriranim levičarskim napadom name ob približevanju žrtev naših levičarjev (migrantov) naši državni meji, pri čemer sta se zelo izkazala Eva Irgl in Vinko Gorenak. Tudi z njuno pomočjo sem začel prejemati grožnje še od muslimanov s celega sveta. Medtem, ko sem se sam vedno v vseh okoliščinah zavzemal za njuno dobro ime in dobro plačane službe, sta me onadva spravljala ob dobro ime in mi z lažjo zarivala nož v hrbet, s čimer sta drug drugemu ščitila majave stolčke in pripadajoče plače in poslanske privilegije.

6. Zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki še posebej v zadnjem času dnevno prejemam očitke, da uničujem ne samo stranko SDS, ampak celotno slovensko t. i. desnico. Torej, poslanci nimajo nikakršne odgovornosti za stranko, prejemajo samo plačo, neki nepomemben volivec in podpornik pa odgovornost ima?!

7. Zaradi svoje pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki, sem bil z nebuloznimi in lažnivimi obtožbami notranji nasprotniki Janeza Janše in stranke SDS, izključili iz stranke, isti ljudje pa se zdaj hinvsko prilizujejo Janezu Janši, hkrati pa na lokalnem nivoju podpirajo župana, nekdanjega pripadnika pasjejebske stranke in mu pomagajo odirati občane.

8. V vsem tem obdobju sem za svojo pripadnost Janezu Janši in stranki SDS ter ves svoj trud, požrtvovalnost, delo, čas in denar, dobil eno samo pisno zahvalo imenitnega gospoda.

Ob tem naj povem, da v stranki SDS poznam samo dva člana stranke (eden je že nekdanji), ki za stranko vsakodnevno zastavljata svoje življenje. To sta Janez Janša in Sebastjan Erlah.

Kdor mi torej misli soliti pamet glede mojega delovanja za Janšo in njegovo stranko, naj mi prosim predhodno poda podoben seznam koristi in škod, ki jih je utrpel zaradi pripadnosti Janezu Janši in njegovi stranki, sicer naj si raje prihrani besede, saj njegovega nakladanja ne bom niti prebiral, niti komentiral.

Ko umre svoboda govora (drugi del)

free_speech

Kot sem pisal v prvem delu kolumne z enakim naslovom, sem zadnji dan leta doživel obisk policista, ki me je seznanil, da me je neka oseba prijavila na policijo zaradi nekega spornega tvita. Tvit se je glasil: „Bom rekel v svojem stilu: tisti, ki bi dala gor ruto, da ne bi slučajno užalila kamelojebcev, ji je na tem mestu za poslati kroglo v glavo,“ s čimer naj bi kršil 20. člen 1. odstavka Zakona o javnem redu in miru.

„Z navedenim zapisom se je seznanila XY, roj. XXXX, stan. XXXXX, ob prebiranju objav na medmrežju. Slednja je ob prebranem začutila močno jezo, užaljenost in nemoč, prav tako jo je postalo resno strah, da bo imenovani zapisane grožnje lahko uresničil. Na podlagi njene prijave smo policisti ugotovili, da se je imenovani s tem vedel na drzen, nesramen, surov in žaljiv način, to pa z namenom vzbujanja narodnostne, verske, etične oz. politične nestrpnosti,“ pa je obrazložitev dokumenta, ki sem ga po pošti s strani Policijske postaje Radovljica dobil danes in se imenuje plačilni nalog.

Očitno resnično živimo v državi, kjer je že pisanje fikcije postalo prekršek oz. kaznivo dejanje, zaradi katerega nekoga lahko preganjajo. To je slaba novica za vse, ki bi kadar koli od tega trenutka dalje želeli pisati kakšno fiktivno poezijo, prozo ali romane. Imamo srečo, da Tolkien ne živi v Sloveniji in da je vso svojo fikcijo zapisal že zdavnaj, preden bi zaradi občutij nekoga, ki jih doživlja, bil preganjan s strani državnih represivnih organov, ki na podlagi prijave takšne osebe pavšalno ugotovijo, da se je avtor vedel na drzen, nesramen, surov in žaljiv način, pri čemer ugotovijo celo namen avtorja, ki naj bi bil vzbujanje narodnostne, verske, etične (mislim, da je tu napaka policistov, kajti v zakonu piše, da gre za etnično in ne etično) oz. politične nestrpnosti.

Ob tem me zelo preseneča dejstvo, da so policisti, ki so očitno velemojstri hermenevtične znanosti, tako hitro ugotovili namen avtorja, ko pa se literarne in hermenevtične oz. eksegetske znanosti tudi po več stoletij ukvarjajo s tem, kaj je želel povedati avtor nekega romana, poezije, aforizma, ipd. Hkrati pa moram poudariti, da sem ob prejemu plačilnega naloga tudi sam občutil popolnoma enaka občutja, kot jih je občutila moja prijaviteljica, le s to razliko, da se moja občutja nanašajo na realno situacijo plačilnega naloga, medtem, ko se občutja prijaviteljice nanašajo na popolno fikcijo. Bi moral zaradi teh občutij torej tudi sam – na podlagi občutij ob realnem plačilnem nalogu, ki ni fikcija – prijaviti njo; njeni podatki so namreč navedeni v plačilnem nalogu!

Torej, v tej luči, vse bodoče pisce fikcije – mislim, da je omenjena prijaviteljica tudi meni uničila bodoči fikcijski roman, ki sem ga mislil napisati predvsem v stilu pokojnega in odličnega Terryja Pratcheta ter bi verjetno nosil naslov Kamelojebci in iskanje svetega Puha, pa sem načrt o tem z današnjim dnem že zavrgel – opozarjam, naj pazijo, kaj naj pišejo, kajti svoboda govora je ubita. Predvsem pa pazite, ko boste pisali, saj se lahko v katerem koli vašem pisanju prepozna in doživlja različne občutke in strahove kdor koli in vas prijavi. Pa čeprav boste pisali npr. o marsovcih in njihovih fiktivnih dogodivščinah, kajti zadeva vas lahko kratko malo stane krepkih preko 800 evrov.

Svoboda govora je umrla! Slava ji!

Zakoljimo svete krave!

?????????????????????????

Eden najboljših slovenskih kolumnistov zadnjih desetletij in moj sorodnik Mićo Mrkaić je v svoji knjigi To so bile svete krave, zapisal, da je usoda svetih krav edinole zakol. Že dobro stoletje pred njim pa je nekaj podobnega zapisal eden največjih mislecev v zgodovini filozofske misli, Friedrich Nietzsche v svojem spisu Götzendämmerung, namreč, da je pri filozofiji, ki predstavlja somrak malikov, filozofija s kladivom, kar pomeni, da je potrebno malike vseh časov brezkompromisno razbiti oz. razbliniti v nič.

Če hočemo storiti to učinkovito, moramo narediti zelo dober forenzični rez v samo telo. S tem pa se po Nietzscheju danes človek kompromitira. „Če je dosleden,“ pavi Nietzsche, „če gre naravnost. Če je manj kakor peteroumen. Če je iskren…“ (F. Nietzsche, Somrak malikov, SM, Ljubljana, 1989, 69.). Danes je takšna drža prava redkost, ki ji gre vse spoštovanje. Eden izmed redkih nosilcev takšne drže danes je Roman Leljak, ki pogumno orje ledino v tem, kar si do sedaj nihče ni upal oz. nikomur ni bilo v interesu – razkrivanje imen sodelavcev zločinske organizacije, imenovane Udba, poleg tega pa je s svojim društvom uspešen tudi v prizadevanju, da se krivice narejene med in po drugi svetovni vojni poravnajo in da bi še živeče zločince privedel pred roko pravice. Tega do zdaj na primer nista uspela ne Jože Dežman, ki je, kakor beremo v najnovejšem Zborniku župnije Stara Loka, kjer je sicer samo opisno naveden, bil tisti, ki je stvari okoli tega celo zaviral, prav tako pa kaj takšnega ni uspelo Jožetu Možini s svojimi Pričevalci. Skratka, vsi sicer govorijo o žrtvah vojnih in povojnih pobojev ter udbaških umorov, vendar je do sedaj le Leljak uspel zadeve spraviti v pogon tudi znotraj kolesa pravice, medtem, ko so rezultati ostalih jalovi. Zato je vprašanje za njih upravičeno: Kaj ste delali do sedaj in v interesu koga ali česa?

Enako vprašanje se tu lahko postavi tudi nekdanjemu vrhovnemu državnemu tožilcu in nekdanjemu predsedniku Nove slovenske zaveze Antonu Drobniču, ker kot vrhovni državni tožilec in predsednik Nove slovenske zaveze ni pokazal vidnih rezultatov v smeri urejanja vojnih in povojnih zločinov, katerih žrtev je bil sicer tudi sam. Po navedbah virov, pa je tudi sam še ne tako dolgo nazaj, zavračal navdušene ljudi, ki bi pri odkrivanju udbaških zločinov radi pomagali preko Nove slovenske zaveze. Kar je bilo nekaterim znano že dolgo, pa se je v teh dneh potrdilo in bilo obelodanjeno tudi tistim, ki tega do sedaj niso videli. Namreč v dveh intervjujih je Leljak, pred izzidom nove knjige, ki že močno buri duhove in nosi naslov Špiclji udbe razkril, da je tudi Drobnič, sicer nekdanji domobranec, kar dvakrat podpisal dokument sodelovanja z udbo.

Da to drži, je skozi poskus zanikanja na družabnih omrežjih, nehote potrdila tudi njegova hči, medtem, ko je Drobnič sam za tednik Demokracija, za razliko od Justina Stanovnika, v zelo arogantnem tonu, kakršno koli sodelovanje z udbo zanikal, pri tem pa okrcal Leljaka, da so njegove metode boljševistične. Omenimo, da v novi knjigi Leljak, po njegovih besedah, izdaja zgolj sezname sodelavcev udbe, pri čemer se ne ukvarja s tem, kakšne razloge je kdo imel za sodelovanje. Gre torej za nekakšen sintaktični vidik seznama, ki ne posega v polje semantičnega. Leljak je s tem, ko je obelodanil Drobniča, alias po udbovsko Maksa Pipana, dregnil v pravo sršenje gnezdo ljubiteljev svetih krav oz. malikov in tako čez noč postal državni sovražnik številka ena. Predvsem so se glede tega do skoraj infarktnih razsežnosti razburili v krogih okoli tednika Reporter, kjer prednjačita predvsem Zlata Krašovec in Vinko Vasle in kjer jim je, kot avgusta v mojem primeru, tudi tokrat popolnoma odpovedala logika. Sklepajoč po navedbah virov najbrž prav zaradi kakšnih finančnih koristi iz gejevsko-udbomafijskih krogov. Namreč nekateri viri znajo povedati, da se je Reporter pred časom nekako pogodil z NSi, ali bolje rečeno njihovim predsednikom poslanske skupine Matejem Toninom in sklenil nekakšen pakt o nenapadanju. Medtem je znano, da je znotraj NSi zelo močno prisoten gejevski lobi, ki bi utegnil finančno podpirati Reporter, pri čemer nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da se gejevski lobi v Sloveniji finančno močno zalaga iz udbomafijskega kapitala, pridobljenega pri trgovini z drogo in gospodarsko-finančnim kriminalom. Zato je dobesedno artilerijska obramba Drobniča z njihove strani povsem logična. Drobnič je namreč član NSi, razkritje njegovega sodelovanja z udbo pa NSi krni ugled, kakor je na spletnih omrežjih velikokrat rad poudaril njihov vidni član Anton Tomažič, da so edina stranka v Sloveniji, ki nima nikakršne povezave z nekdanjim komunističnim režimom.

Toda tudi Reporterjeva logika je, kakor že rečeno, popolnoma zgrešena in se že ob najmajnšem pišu sape sesuje sama vase. Če Krašovčeva in Vasle trdita, da ne gre tako zlahka jemati Drobniča kot sodelavca udbe, kajti če je kaj podpisal, je podpisal pod prisilo, ker ni zdržal pritiskov režima oz. pod metodami zverinskega mučenja, ter da sam podpis dokumenta še ne pomeni sodelovanja z udbo, pa, če se lotimo protiargumentiranja, vidimo, da njihovi argumenti nimajo prav nobene teže. Lotimo se najprej zadnjega argumenta, ki smo ga navedli in izhaja iz argumentacije krogov okoli Reporterja, namreč, da sam podpis dokumenta še ne pomeni sodelovanja z udbo. Filozof J.L. Austin, logik in utemeljitelj govornih dejanj ter avtor znamenite in odmevne knjige How to do things with words, predvsem kritizira in zavrne dve stališči, ki pravita, da je med govorjenjem in dejanjem razlika ter da je vse govorjenje namenjeno opisovanju sveta. Drugo stališče nas tu ne zanima, zato se bomo posvetili prvemu. Austin pravi, da so stavki, ki so hkrati govorjenje in dejanje, da so tudi konstativni stavki izraz naše dejavnosti, to pa spada v drugo od treh ravni jezika, ki jih razločuje Austin, in sicer to imenuje ilokucijsko dejanje, ki sestoji iz sile izgovorjenega stavka, kamor spadajo npr. stava, obljuba, izjava, domneva, zaprisega… V našem primeru to pomeni, da je že sama Drobničeva izjava, obljuba in zaprisega, ki jo je lastnoročno napisal in podpisal – tu je tednik Demokracija na spletni strani Drobniča ujela na laži, kajti Drobnič je v odzivu za Demokracijo trdno stal na stališču, da z udbo ni sodeloval, celo zadrl naj bi se dvema udbovcema, da ne bo sodeloval, nakar naj bi ga pustila oditi in naj ga udba od takrat dalje ne bi več povohala – izvršil hkrati s tem podpisom tudi že dejanje sodelovanja z udbo, saj je govor hkrati tudi dejanje.

Argument prisile prav tako ne zdrži na treh ravneh, in sicer ne zdrži na moralni, pravni in religiozni ravni. Poglejmo si vse tri ravni kontraargumentacije. Prva je moralna kontraargumentacija argumentu prisile, kajti človek ima svobodno voljo, ta pa se po sv. Avguštinu izvršuje, ne v tem, da imamo možnost izbire med A in B, temveč v tem, da izberemo dobro. Poznano nam je, da je bil Drobnič tudi žrtev zločinskega komunizma, kar pomeni, da je dobro poznal, kako in na kakšen način ta režim deluje, pa se vendarle ni odločil za svobodo, ampak se je odločil za suženjstvo zlu in sicer s tem, da je podpisal izjavo o sodelovanju z zlom. Še slabše je, da sebi in javnosti še danes, kljub temu, da je bil ujet na laži, ne prizna in vztraja v svoji faraonski zakrknjenosti pred resnico, ki edina osvobaja, medtem, ko zakrknjenost vodi naravnost v propad, kakor je znano iz bibličnega Eksodusa. Druga kontraargumentacija je pravna, ki je prav tako izpeljana iz moralnih kategorij človekove svobodne volje, pri čemer je znano, da je pravo minimum morale. Če so nacisti, ki so bili obsojeni na Nürnberških procesih trdili, da so morali delovati zločinsko, ker so samo ubogali ukaze svojih nadrejenih oz. ukaze Hitlerja, v kar pa so bili prisiljeni, saj bi sicer lahko sami končali kot žrtve nacizma, to pri izreku obsodbe ni prav nič pomagalo, kajti sodišče je odločilo, da so krivi zločinov, kljub temu, da so bili v to prisiljeni, kajti kljub pritiskom in prisili, bi bili lahko delovali drugače. S tem pa pridemo tudi na religiozno raven kontraargumentacije k argumentu prisile. Ker vemo, da je Drobnič član stranke, ki se imenuje krščanski demokrati in tudi sicer katoličan, se bomo zatekli k evangeliju, kjer beremo, da nas Gospod svari, naj bo naš da, da in ne, ne, saj kar je več, je od hudega (prim. Mt 5,37) in dalje, naj bomo hladni ali vroči, kajti mlačne nas bo izpljunil (prim. Raz 3,16). Evangeljska logika je torej v tem, ali si ali pa nisi. Ničesar vmesnega ni. V tej, edino sprejemljivi drži pa so zgled prav krščanski mučenci in logika prve Cerkve v ravnanju s padlimi, ki so darovali malikom ali pa niso darovali, so si pa preko zvez pridobili potrdilo, kot da so darovali. Za prvo Cerkev ni bilo razlike med enim in drugim dejanjem. Oboje je bilo enako nesprejemljivo in je štelo za udinjanje malikom. Tisti, ki pa so že v štartu in kljub strahotnim pritiskom in mukam zavrnili darovanje malikom, pa so to zavrnitev plačali s svojim življenjem in postali sveti mučenci svete Cerkve.

Slovenska družba je še v objemu poganske miselnosti, pri čemer poganske malike zamenjujejo osebe z nekakšnim statusnim simbolom, ki jim povprečen Slovenec daje slavo in čast božanstva, pri čemer postanejo te osebe v njihovih glavah nedotakljive, postanejo njihove svete krave, njihovi maliki. In vse te svete krave je potrebno čim prej spraviti v klavnico in v zakol, vse te malike je potrebno brezkompromisno raztreščiti in jih razbliniti v njihov nič. Njihov Götzendämmerung se mora zgoditi in pri tem bo najnovejša knjiga Romana Leljaka zagotovo veliko pripomogla.

Ko umre svoboda govora

dontsee

Novinarji, publicisti, blogerji, uporabniki facebooka in tviteraši pišemo o marsičem in se o marsičem izrekamo, oblikujemo takšne in drugačne sodbe o določenih tematikah, ki jih obravnavamo. Vsak pisec to počne z določenim slogom pisanja, ki mu je lasten in ga tekom izkušenj, naslonitvijo na kakšnega predhodnega pisca, filozofa, teologa, ipd. osvoji za svojega. Ta slog ga v njegovem pisanju zaznamuje kot prepoznavnega, priljubljenega ali celo osovraženega kot pisca. Toda vsak vztrajno piše v maniri, ki pritiče normalnim demokratičnim družbam, to je v maniri svobode govora, pri čemer seveda uporablja znotraj svojega sloga tudi različne podzvrsti, kot so na primer primere, figurativni govor, različne druge retorične prijeme, s katerimi želi doseči čim večji odziv bralcev in jih čim bolj spodbuditi k premišljevanju o tem, o čemer avtor piše.

Enakih metod se poslužujem tudi sam. Velikokrat s takšnimi ali drugačnimi retoričnimi prijemi pri mnogih zavestno sprožim, bodisi val odobravanj, bodisi val ogorčenja. V tem sam ne vidim nič spornega. Toda problem nastane, ko zaradi sloga, ki ga pri pisanju pisec uporablja, pride do takšnih interpretacij zapisov, ki nimajo nobene stvarne podlage v že predhodnem opusu pisca oz. so interpretacije v popolnem neskladju s stem, kar avtor ves čas sporoča v svojih pisanjih. Takšni absurdi se dogajajo na primer, ko avtorja, ki ves čas piše o nesprejemljivosti nasilja totalitarnih režimov, obsodbi vseh totalitarnih režimov, obtožijo na podlagi določenih izvenkontekstualnih izborov njegovih retoričnih prijemov, kot zagovornika totalitarizma, nasilneža, nestrpneža, ipd.

Še večji pa je problem, ko se ubije svoboda govora, ko zaradi tovrstnih neprimernih interpretacij, ki temeljijo na podlagi gojenega sovraštva do določenega avtorja, ki zamegli vso logično in literarno presojo, na način, da določenega avtorja zaradi takšnih ali drugačnih prijav, na domu obišče policija. Najhujši problem pa nastane, če gre pri tem za obisk policije pri novinarju, kar se lahko preprosto razume kot poskus (ne s strani policije, saj ta le opravlja svoje delo) grožnje in omejevanja svobode govora in omejevanje novinarskega oz. publicističnega dela, ki naj bi bilo v službi resnice in naj bi novinar in publicist za to resnico moral biti pripravljen plačati kakršno koli ceno.

Svobodo govora in svobodo novinarstva so v zadnjih dneh dokončno umorili. Prav danes dopoldan sem namreč dobil obisk uniformiranega policista, ki mi je obelodanil, da sem v kazenskem postopku, ker naj bi kršil Zakon o javnem redu in miru s svojimi zapisi. Svoboda govora, svobodno novinarstvo – v teh dneh sta umrla; slava vama!