Politik malega formata?

kucan_pise_sodbo

Nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan je po mnenju četniškega vojvode Vojislava Šešlja politik malega formata.

Haaški obtoženec za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji in voditelj srbskih radikalcev, ki se te dni zaradi zdravstvenih razlogov mudi na začasni prostosti, je Kučana za politika malega formata označil v ekskluzivnem intervjuju za Portal Plus. S tem je prispeval levji delež k ustvarjanju mita o Kučanovi nepomembnosti v politično-družbenem prostoru nekdanje Jugoslavije, kot tudi današnje Slovenije, ki ga te dni vztrajno propagira omenjeni portal. Ta je namreč, poleg omenjenega intervjuja objavil še dva komentarja, in sicer komentatorja, ki se podpisuje z imenom Kizo, z naslovom Milan Kučan, blefer brez dometa in pa nekdanjega veleposlanika v Avstraliji, Milana Balažica z naslovom Resnica o Milanu Kučanu, kjer ga avtor predstavi kot dolgočasnega aparatčika.

Toda dejstvo je, da je Kučan vse prej kot to, da Šešelj ni verodostojen pričevalec o Kučanovi (ne)pomembnosti, kot tudi ne avtor, ki za svojimi spisi ne stoji s pravim imenom in priimkom, niti ne Balažic, ki je vedno spadal v ožji krog Kučanove politične ekipe. Dejstvo je, da gre za spin, ko male ribe branijo veliko in da si je Kučan po Titovi smrti obetal njegovo nasledstvo, do katerega naj bi mu, nevede, pomagal Milošević. Ker se Kučanova vloga velikega diktatorja vse bolj razkriva, so določeni pisuni in medijski prostituti, ki so življenjsko odvisni od Kučanovega kroga, začeli proti ofenzivo z nekakšno kvazi demitologizacijo njegovega vpliva s tem, da želijo ustvariti mit o Kučanovi nepomembnosti, s čimer bi velikemu diktatorju iz Murgel zagotovili mir pred ljudstvom in mu omogočili nadaljevanje izmozgavanja naše države in našega naroda preko t. i. nacionalnega interesa oz. strateških podjetij v državni lasti, preko katerih Kučanov klan pere ogromne količine denarja slovenskih davkoplačevalcev, ki segajo v stotine milijonov dolarjev na določenih osebnih bančnih računih v Mehiki.

Da Kučan ni blefer, razkriva tudi oddaja Reflex, ki jo je konec novembra lani, na temo trgovine z orožjem, objavila sarajevska TV OBN, v kateri so nastopili novinar Blaž Zgaga, zgodovinar Božo Repe, hrvaški publicist Slaven Letica in urednik OBN Bosna Esad Hećimović. Slednja dva, ki sta dobesedno osmešila Zgago in Repeta, ki sta želela na Balkan izvoziti orožarsko afero, sta v omenjeni oddaji med drugim razkrila zakulisno trgovanje med Kučanom in Miloševićem, kar je po besedah Hećimovića pripeljalo do etničnega čiščenja v Bosni in Hercegovini. Hećimović je v oddaji poudaril, da so bili prav vsi, s katerimi je Kučan kadar koli sodeloval, obtoženi ali pa so v procesu kot osumljenci vojnih zločinov na področju nekdanje Jugoslavije. Resnica je tam zunaj. Mogoče tudi v morebitnem novem haaškem procesu, na katerem bi kot obdolženec sedel tudi Kučan.

Napačni odcep

image

Objavljam govor, ki sem ga imel danes pred Vrhovnim sodiščem:

Dragi Slovenci!

Dragi prijatelji!

V zadnjih dneh sem si ponovno ogledal vseh šest delov znane in kultne grozljivke iz franšize Wrong Turn oz. Napačni odcep. Zgodbe teh filmov govorijo o nekem cestnem odcepu v Vzhodni Virginiji, kjer naključni akterji zgrešijo pot in pridejo v roke, zaradi incesta izmaličenim kanibalskim psihopatom, ki svoje žrtve sredi prostranega gozda, na krute načine mučijo, pobijejo ali jih še žive pojedo.

Situacija v naši državi me vse bolj spominja na omenjeno grozljivko. Zdi se mi namreč, da smo se Slovenci, nič hudega sluteč, znašli na takšnem napačnem odcepu, kjer na nas prežijo prav takšni kanibali z nekrofilskimi nagnjenji, nas mučijo iz dneva v dan in nas žrejo pri živem telesu. Organizirani pa so pod vodstvom enega in edinega očeta, ki je te kanibale združil celo v nekakšne forume in druge organizacije.

Spoštovani, temu napačnemu odcepu se reče komunistični režim, ki je preživel osamosvojitev Slovenije, njegov vzpon preko diktatorja iz Murgel pa je od leta 2008, odkar je v javnost lansiral afero Patria, evidentna. Kot vemo, komunizem velja za totalitarni režim, o teh pa je judovska filozofinja Hannah Arendt povedala, da so povsod, kjer so uspeli, uničili ne samo države kot takšne, ampak tudi samo bistvo človeka. Ali kot so pravilno in odlično formulirali v Romuniji, konec decembra 1989, ob obsodbi Ceausescuja na smrt, po tem, ko se mu je nekaj dni prej zgodilo ljudstvo, da je kot diktator storil največji zločin – to je umor duha naroda.

Tako, kot je bilo takrat od Romunov samih odvisno, kako si bodo krojili svojo nadaljnjo usodo po tem, ko se je Ceausescuju zgodilo ljudstvo, tako je tudi od nas samih odvisno, ali se bo komunistično zatiranje in ubijanje duha slovenskega naroda nadaljevalo ali ne. Od nas samih bo odvisna naša osvoboditev izpod jarma murgelskega diktatorja.

Pred dnevi se mu je že zgodilo ljudstvo, kar je bil zgodovinski dogodek. In prav je tako! Milanu Kučanu se je moralo in se mu bo še moralo zgoditi ljudstvo, kajti dogkler se ne bo zrazrešilo vprašanje naše osvoboditve izpod njegovega diktatorskega režima, in to enkrat za vselej, Slovenija in Slovenci ne bomo imeli miru. Dokler ne bo rešeno vprašanje naše osvoboditve izpod Kučanove diktature, ki jo izvaja s pomočjo pogoljufanih volitev, preko katerih na pomembne položaje postavlja svoje vlade in stranke, dotlej bomo živeli v državi, kjer bodo sindikati in leve stranke zagovarjale nesmisle, kot so strateška podjetja kot nacionalni interes. To pa je, kot vemo, v bistvu glavni razlog za slabo finančno in gospodarsko stanje v državi. Toda ne za Kučana in njegovo elito, saj jim nacionalni interes služi kot pralnice denarja, zaradi česar služijo kot udbomafijska kriminalna združba, ki napolnjuje določene osebne mehiške račune z več kot 200 milijoni dolarjev, med tem ko preprosti Slovenci ne vemo, ali bodo prihodnji mesec še službe in plače ali ne in ali bo pokojninska blagajna zdržala še en mesec ali ne.

Dokler ne bo vprašanje o osvoboditvi izpod jarma Kučanovega režima rešeno enkrat za vselej, toliko časa bodo mladi trepetali za službe in dokler to vprašanje ne bo rešeno, toliko časa bomo na volitvah imeli takšne nelogične rezultate, kot na letošnjih, ko se je na primer članstvo edine opozicijske stranke povečalo, dobila pa je precej manj glasov kot na prejšnjih volitvah. Dokler ne bo razrešeno vprašanje naše osvoboditve izpod jarma Kučanovega režima, dotlej bodo lahko skupine podivjane drhali na raznih vstajah metali granitne kocke in priotehniko v uboge policiste, na koncu pa bili za takšno dejanje na sodišču celo oproščeni, policisti pa, ki se zoper morilca policista, branijo s strelnim orožjem, obravnavani pred disciplinsko komisijo. Zdaj, ko so na oblasti praktično isti ljudje, ki so v policiste na vstajah metali granitne kocke in pirotehniko, pa si drznejo ta dejanja ponoviti v drugačni obliki – z napovedjo zategovanja pasu v policiji! Absurd nad absurdi!

A gremo dalje. Dokler ne bo razrešeno vprašanje naše osvoboditve izpod jarma Kučanovega režima, bomo Slovenci po svetu znani kot edini, ki imamo v osrčju EU vsaj dva politična zapornika, da regularno izvoljenemu poslancu opozicije, samo zato, ker ga nekateri ne marajo, protiustavno vzamejo mandat, posledično pa zdaj v DZ sedi 58 dokazanih kriminalcev, ki so s takšnim odvzemom mandata zavestno kršili najvišji zakonski akt v naši državi – ustavo, ter da se slovenske politične elite levega bloka, namesto s pomembnimi družbeno-političnimi vprašanji, raje ukvarjajo s pasjimi radostmi po slovenskih garažah. Pa tudi po tem, da še nismo uspeli razrešiti vprašanja razorožitve Teritorialne obrambe, maja 1990 niti pred našim, kaj šele pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije v Haagu, saj imamo za to dejanje črno na belem, kdo je sodeloval in v kakšne razsežnosti vojne na Balkanu je to pripeljalo.

Spoštovani rojaki!

Slovenci smo prvo priložnost, ki nam je bila od Boga dana ob osamosvojitvi, da razrešimo omenjena vprašanja enkrat za vselej, zamudili. Tudi zaradi neutemeljenega strahu pred očitki revanšizma. Toda Bog nas ima očitno rad in si želi, da ta vprašanja razrešimo enkrat za vselej, zato nam je danes, 23 let pozneje dal drugo priložnost. Priložnost, da popravimo napako. To pa je, da, kakor vsakodnevno poudarjamo v Odboru 2014, mirno, dostojanstveno toda odločno in nepopustljivo, ali kakor je dejal Machiavelli, udarimo sovražnika tako močno, da se nam ne bo treba bati njegovega maščevanja. Toda naš udarec naj ne bosta nasilje in prostaškost, kot smo jo vajeni od pristašev diktatorja Kučana in krvave rdeče zvezde! Naš udarec naj bosta ljubezen in dobrota, ki sta večja od sovraštva in zla rdečezvezdnikov!

Svoboda Sloveniji!

Svoboda Janezu in Tonetu!

Živela druga republika!

foto: Robert Fojkar

Svoboda Sloveniji!

 

Besedilo (priredba Bojna Čavoglave – M.P. Thompson):

 

cavoglave_priredba_besedilo

Luda Mila i Mali Milan (parodija)

Besedilo pesmi:

 

Više Luda nego Mila,
ona nas je ostavila.
Gdje si sada babo jadna,
da doleti šamarćina te snažna
tada možda biće bolje,
al ja nemam više volje.

Više Luda nego Mila,
ona nas je ostavila.
Uletio oko plota,
jebalo je puno trota,
sada hvate je za guzu,
oni koje treba vaditi u ćuzu.

Više Luda nego Mila,

ona nas je ostavila,

potpuno poludila,

s Milanom se uparila.

Kad jih slušam ja se ćudim,

a kad jih vidim, ja poludim.

 

Jao, mene, Milan mali,
šta su stari tebi dali,
da si ostao tak’ mali,
i da Plavi su te zvali?
Jel to bilo radi šljive,
jer voleo si, da glumiš gljive?

Jao mene, mali Milan,
kakav si ti stvarno čoban,
nije bilo to zbog šljive,
nit’ zbog što si glumio gljive.
Bilo ti to zbog toga,
jer u Udbi igrao si boga.

Jao mene, Milan mali,
što su stari tebi dali,
stvarno su te zajebali,
zbog tebe smo najebali.
Al biće nam bolje tada,
kad oslobodimo se ovog gada.

Primer: Janžekovič (drugi del)

Janez_Janžekovič_1920s

V prejšnjem poglavju smo pogledali in razgalili Janžekovičevo zmoto o tem, da socializem lahko ločimo na gospodarski sistem in dialektični materializem, pri čemer Janžekovič pozdravlja prvega, drugega pa zavrača. Dokazali smo, da naupravičeno, kajti prvo izhaja iz drugega, zaradi česar je socializem ena sama enota, ki je nedeljiva. Zdaj pa bomo pogledali Janžekovičevo pojmovanje resničnosti nazorov.

Janžekovič zapiše, da vsak nazor, ki je v skladu z resnico ne more priti v konflikt z drugimi idejami oz. nazori. A že bežen pogled na stvarnost, nam daje vedeti, da temu ni tako. Dnevno se namreč srečujemo s koflikti različnih nazorov, med katerimi so eni resnični, spet drugi zmotni. Tako sta na primer danes v Sloveniji v hudem konfliktu oz. spopadu liberalizem in socializem, pri čemer se zdi, da ima veliko premoč slednji, saj ima verjetno precej več privržencev, kot pravi liberalizem, ki ima s strani socialistov izjemno negativen prizvok, tako da so si zanj izmislili celo nekakšno psovko „neoliberalizem“.

Že v prejšnjem poglavju smo omenili, da so razlike v socializmih zgolj metodološke in posledično nominalne, medtem ko je bistvo socializma vsem nominalnim „različicam“ enako. Vse te oblike pa imajo glavnega nasprotnika, tako se strinja tudi Janžekovič, v krščanstvu. Pri tem pa lahko brez slabe vesti dodamo, da tudi v liberalizmu. Kako naj torej sodoben povprečni subjekt presoja, kateri svetovni nazor je pravilen, če tega v veliki meri niso zmožni niti nekateri veliki intelektualci?

Kot smo videli, Janžekovičev kriterij nekonfliktnosti ne zdrži, kar nam pove že naše vsakodnevno izkustvo. Presenetljivo je, da Janžekovič tega ne ve, saj bi v njegovem primeru torej Jezus Kristus moral prestati svoje zemeljsko poslanstvo brez kakršnega koli konflikta, vemo pa, da je bil Jezus v stalnem konfliktu s takratno judovsko versko-politično nomenklaturo. Še več, Judje so njegovo učenje prepoznavali kot učenje nekoga, ki ima oblast (prim. Mr 1,22).

Ker je Jezus brez ovinkarjenja, z jasno besedo in dejanji, razbijal takratne judovske običaje – v tem oziru bi ga lahko celo označili za liberalca -, zraven pa jasno začrtal pot krščanskemu nauku, je bil za takratno oblast moteč do te mere, da so ga dali usmrtiti na križu. Je bil torej Jezus zaradi svoje konfliktnosti, ki ga je stala življenja, neresničnih nazorov? Po Janžekovičevem kriteriju bi očitno lahko rekli, da je bil. Toda Jezus, učlovečeni Bog in Božja beseda (Logos), zase pravi, da je Resnica, Pot in Življenje. Ker pa je Bog popolno in absolutno bitje, se ne more motiti, zaradi česar v njem ni laži.

Očitno je torej, da se moti Janžekovič sam oz. je njegov kriterij resničnosti nazora nezadosten in nevreden intelektualca takšnega kova. Zato mora kriterij resničnosti nekega nazora obstajati nekje drugje in naša naloga v tem poglavju je, da ga najdemo.

Filozof Joseph Pieper resničnost povezuje z dobrim. Kot pravi v svojem eseju Resničnosti in dobro, je dobro tisto, kar je v skladu z resničnostjo. Po mojem mnenju pa je dobro tudi kriterij resničnosti. Torej resnično je predvsem tisto, kar daje dobre rezultate. To pa ni nujno povezano z nekonfliktnostjo. Tisto, kar je resnično in dobro, je lahko trenutno, lahko pa tudi dolgoročno, včasih pa na videz (eidos) celo slabo. Zato je razločevanje o resničnem in dobrim na eni, ter neresničnim in slabim na drugi strani, še dodatno otežkočeno.

Toda kristjani smo dolžni razločevati med temi razsežnostmi. Kakor pravi apostol Pavel, naj preizkušamo vse in obdržimo, kar je dobrega (prim. 1 Tes 5,21). Tehtanje torej, toda ne zgolj v retoričnem smislu vprašanja „quid est veritas,“ ki si ga je nonšalantno zastavil Poncij Pilat, temveč v smislu, da moramo odriniti na globoko, kar pomeni odriniti preko videza (eidos), ki sta mu nasedla že Adam in Eva v Raju, k bistvu (esse) stvari.

Kristjani imamo za takšno razločevanje kar nekaj odličnih kriterijev:

  1. Osebo Jezusa Kristusa

  2. Jezusovo učenje

  3. Božjo besedo

  4. rezultati (dela), ki spremljajo določene osebe ali ideje, ter

  5. nauk Cerkve.

 

Toda za takšno razločevanje je potrebnega kar nekaj dela in truda, tudi intelektualnega. Duhovna in intelektualna lenoba tu ne prideta v poštev, saj nas to lahko stane določenih zmot, s tem pa zdrs v neresničnost določenih nazorov, kot je na primer prav socializem, ki je po vseh zgornjih kriterijih razločevanja nazor, ki ne temelji na resnici, zaradi česar so tudi rezultati tega nazora v večini ozirov slabi oz. zli. Posledično nas lahko duhovna in intelektualna lenoba lahko staneta tudi obljubljenega večnega življenja. V tem oziru se lahko naša duhovna in intelektualna lenoba celo sprevržeta v greh zoper Svetega Duha.

Janžekovič zaradi nezadostnega kriterija razločevanja med resničnimi in neresničnimi nazori, spregleda zlo, ki ga s seboj kot neresničen nazor prinaša socializem. To stori bodisi namerno, bodisi nenamerno. Med tem pa sta že dva bistvena papeška dokumenta, Mit Brennende Sorge in Divini Redemptoris, jasna. Namreč, da je komunizem zlo po svojem bistvu in da je zato s krščanstvom popolnoma nezdružljiv ter da kdorkoli da kaj na svojo krščansko omiko, s komunizmom ne bo sodeloval v prav nobeni stvari.

Strateška podjetja kot Kučanove pralnice denarja

pranje_denarja

V teh dneh je v javnost prišla zgodba, žal že pokojnega, Jožeta Žembe iz Žalca, ki trdi, da se je od blizu srečal z vesoljci. Ti naj bi ga poskušali „posrkati“ na ladjo, a jim je gospod Jože uspel uiti. Vsekakor zgodba, ki verjetno ni brez nekakšne osnove.

S tem seveda ne mislim na tiste male zelene stvore z velikimi glavami, ki jih krasijo ogromne črne oči, ki nam jih predstavljajo razne znanstveno-fantastične franšize tipa Dosjeji X, ipd. Temveč ljudi, ki hodijo med nami in ki vse bolj zastrupljajo vsesplošno slovensko klimo z idejami, ki vsaj od padca berlinskega zidu, sodijo na samo smetišče zgodovine. Ljudmi, ki obujajo mrtve zaradi svoje patološke nekrofilske nagnjenosti k zatohlem smradu crkovine, ki bi jo radi vsilili tudi ostalim prebivalcem našega prelepega raja pod Alpami. Ob vsakodnevnem srečevanju z njimi, se normalnemu človeku, ki prisega na moderne in napredne civilizacijske standarde, resnično zdi, da se je znašel v kakšnem vesoljskem znanstveno-fantastičnem filmu, kjer ga želijo bitja, ki so prišla izza Lune, posrkati na svojo ladjo. Ali celo v kakšni znanstveno-fantastični grozljivki tipa Alien oz. Predator. Kakšne občutke ob srečevanju z njimi dobivajo šele ljudje, ki prihajajo iz moderne in napredne civilizacije k nam?

No, v teh dneh so ti, ki so prišli nekje izza Lune, organizirali proteste zoper privatizacijo državnega premoženja. Proteste zoper postopke, ki že tako ali tako dolgo trajajo in bi v normalni in zdravi državi, bili opravljeni tam nekje sredi devetdesetih let. A vsi vemo, da ti postopki niso bili opravljeni, ker se je neka ožja skupina marsovcev, z velikim vplivom, imenovana Kučanov klan, uspešno izgovarjala na nekakšno izmišljotino, ki so jo poimenovali nacionalni interes. Slednjega je ekonomska zgodovina razgalila predvsem kot jalovega moža za ustvarjanje pogojev blaginje v naši državi ter kot sredstvo za ropanje davkoplačevalskega denarja, s katerim si je privatne žepe polnila prav ta ožja skupina omenjenih Kučanovih marsovcev.

Ko je aktualni premier Miro Cerar napovedal, da bo s privatizacijo državnega premoženja nadaljeval, so se vzdignili v stranki Združena levica in Zvezi svobodnih sindikatov. Predsednik slednjih, Dušan Semolič – sicer član delovske zveze pri stranki SD, ki je članica aktualne vlade, ki očitno namerava nadaljevati s privatizacijo – , je ob protestu med drugim poudaril, da „v tem trenutku čakajo na naše premoženje hijene, za katere so besede družbena odgovornost podjetij in skrb za ljudi španska vas,“ pri čemer se je spet, več kot očitno, skliceval na predpotopne socialistične floskule, ki naj bi pri nas vžgale, pa čeprav jih je že zdavnaj pokopal recimo nobelov nagrajenec za ekonomijo Milton Friedman, ki je jasno povedal, da podjetja nimajo nikakršne družbene odgovornosti. A to starih dinozavrov pač ne moti. Precej presenetljivejše je, da to precej moti mladega voditelja Združene levice Luka Mesca, ki naj bi se kot mlad avantgardist boril za napredek in blaginjo. Presenetljivo je, da se tako mlad človek udinja in zagovarja ideje, ki so dobesedno stvar kamene dobe, ob tem pa grozi, da bodo svoj boj za gorjačo in kamen, nadaljevali na vseh mogočih ravneh. Kakorkoli, očitno bi lahko v primeru slednjega rekli vsaj, da nomen est omen.

Toda, če Semolič in Mesec ljudem tvezita pravljice o družbeni odgovornosti podjetij in skrbi za ljudi, pa je vsakomur, ki pozna dejansko stanje v naši državi logičnost protestov zoper privatizacijo družbenega premoženja, torej protestov zoper privatno lastnino, kar je odlika vsake demokratične države in je tudi temeljni kazalnik naprednosti in blaginje teh držav, očitna. Da so protesti naravnani za ohranjanje statusa quo, kar je po godu prav Kučanovemu klanu, danes Forumu 21, ki na ta način izčrpava državni proračun in tako krade denar državljanom in državljankam, ter z njim polni svoje lastne žepe. Logična posledica privatizacije t.i. strateških podjetij v državi pa bi bila tudi strukturna sprememba oglaševanja v medijih, kar bi pomenilo, da bi bil marsikateri medij, kot so na primer RTV SLO, POP TV, Dnevnik, Delo, Radio Ognjišče, in drugi, odstavljeni od kapitalske odvisnosti s strani Foruma 21. To pa bi posledično pomenilo tudi demokratizacijo in normalizacijo medijskega prostora, kar pa bi bilo za politično elito, zbrano okoli murgelskega botra, katastrofalno.

Logično torej, da je tudi to, poleg pranja denarja preko državnih firm in bank, glavni vzrok protestov sindikatov in Združene levice proti privatizaciji in da je premier Cerar, ki se je od začetka vzpostavitve vlade že izkazal za povsem nekompetentnega in nesposobnega, v tem oziru že stisnil rep med noge in dejal, da bodo strateška podjetja oz. Kučanove pralnice denarja iz privatizacije izvzeta.

Primer: Janžekovič (prvi del)

Janez_Janžekovič_1920s

Zanimiva je misel enega eminentnejših slovenskih filozofov, dr. Janeza Janžekoviča, ki jo ponudi v svoji knjigi Marksizem in krščanstvo, kjer je zbran niz njegovih razprav o odnosu med marksistično ideologijo in krščanstvom, namreč, da „v socializmu vidimo poskus gospodarskega reda, ki je mnogo bližji evangeljskemu vzoru o človekovem odnosu do gmotnih dobrin kakor kapitalizem,“ ter da zaradi tega „z veliko dobrohotnostjo spremljamo in po svojih močeh podpiramo graditev socializma v naši domovini.“

Janžekovič dalje loči med dvema poloma socializma, gospodarsko ureditvijo in dialektičnim materializmom. Povsem jasno je, da se glede takšne ločitve socializma na dva pola moti. Če že, se socializem loči na nacional-socializem in komunizem. A tudi tu je ločitev zgolj metodološka, posledično pa tudi nominalna. Ideološko pa gre praktično za isto stvar.

Že utemeljitelj socializma, Karl Marx je namreč pisal o razrednih in medrasnih bojih, ki naj bi vzpostavili nov svetovni red, znotraj katerega morajo tisti razredi in rase, ki tega novega reda ne bodo sposobni zapopasti, biti iztrebljeni v holokavstu. Komunizem, kakršen je bil na oblasti v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, je novi red uveljavljal na podlagi razrednega boja, torej z nekakšno diktaturo proletariata, kar lahko poimenujemo sociološka metoda, medtem ko je nacional-socializem ta boj za novi red uveljavljal na podlagi medrasnega boja, zaničevanjem vsega, kar ni čistokrvno nemškega, kar lahko imenujemo biološka metoda.

Če bi Janžekovič govoril o metodološko-nominalni razliki med, po njegovo, dvema poloma socializma, bi mu lahko pritrdili, tako pa mu ne moremo, temveč ga je nujno potrebno soočiti z njegovo zmoto razbijanja atoma na dva dela. Janžekoviču namreč tu manjka uvid bistva. Tako kot krščanstva ne moremo deliti na različne pole, ampak je krščanstvo kot tako zbolj in samo eno, saj bazira na osebi Jezusa Kristusa, tako istega ne moremo narediti s socializmom. Socialističnega dialektičnega materializma ne moremo ločiti od socialistične gospodarske ureditve, saj slednja izhaja iz prvega. Povedano drugače: Dialektični materializem je idejna podstat socialistične gospodarske ureditve. Ta pa je že v osnovi antiantropološka.

Če pogledamo vprašanje zasebne lastnine, ki jo socializem ukinja v postopkih nacionalizacije, ki je bila v zgodovini velikokrat izvedena s silo, tako, da so veljaki državne ali lokalne komunistične partije vkorakali na določeno zasebno kmetijsko ozemlje ali celo v podjetja, jih razglasila za družbeno lastnino, dosedanje lastnike pa kot razrednega sovražnika in protidržavni element vsaj zaprli, če ne celo ubili.

Janžekovič lahko v tem oziru še tako poudarja socialistično gospodarsko ureditev kot nekaj, kar je mnogo bližje evangeljskemu odnosu človeka do gmotnih dobrin kakor kapitalizem, toda to je potrebno razkrinkati kot sofizem, če ne celo kot laž. Eden največjih nemških filozofov, ki je socializem razkril kot nauk, ki zanika življenje, saj bi rad na silo vzpostavil red popolnosti, kar je v neskladju s človekovo naravo kot tako, čemur pritrjuje tudi krščanska antropologija, zaradi česar ga socialistični misleci in praktiki niso prenesli, Friedrich Nietzsche, Janžekovičev sofizem razkriva s preprostim dejstvom, namreč, da je v svetu še vedno preveč egoističnih ljudi, da bi lahko govorili o družbeni lastnini, kot si jo zamišljajo socialisti. Še več, Nietzsche v skladu s svetopisemskimi resnicami o padli človekovi naravi, socializem razglasi za nauk, ki se ga lahko izmisli samo bolan človeški um.

V tem kontekstu je silno zanimivo, da socializma kot takšnega Janžekovič ne prepozna, še zlasti, ker je ob tem, da je filozof, tudi teolog in duhovnik, ter ob dejstvu, da zavrača marksistični dialektični materializem, ki je, kot smo dokazali, podstat socialističnega delovanja na vseh družbeno-političnih področjih.

Should former Slovenian president Milan Kučan face the court in Haag?

537514_10200215221764249_1921036738_n

There are many indices which shows us that former Slovenian president Milan Kučan is responsible for war crimes in former Yugoslavia.

If a rewiev of the Slovenian political history would be made, we could hardly found more nagative political figure as Milan Kučan is. After many years as a leader of Slovenian communist party, where he was a pupil of his mentors, hard communists Maček and Dolanc, he was given great amount of knowledge in violation of human rights and metodology of a lie, which are basic elements of every criminal communistic regime. And even today, after two decades of Slovenian independance, he is causing havoc in our country.

It was always interesting fact, how confident Kučan was during his witnessing on a Haag court against Milošević. That was possible only in case if Milošević was not a major figure of idea of a new Yugoslavia upon the leadership of the great Serbia. Kučan’s confidence was only possible if Kučan himself was the main character of that scenario. Let us see why.

After the fall of Yugoslavia, Slovenian communist party was calculating with its renewal. For that goal Slovenian communists took advantage of Milošević’s ambition to become a great leader of the Balkan nation. Therefore Kučan gave Milošević fake feeling that he is a new Josip Broz – Tito. But when the plan failed, Kučan’s communists betrayed Milošević, because he became useless. It is a big probability that Slovenian communists would ban Milošević from his position anyway, soon after he would constructed a new Yugoslavia on its former burning ground. After that, the real new dictator Tito would rise from the ashes – Milan Kučan – who had and still has a strong background support in Balkan mafia and other criminal regime’s institutions and politics. So there is no weirdness in fact, that Kučan was not affraid of Milošević.

The main indices of Kučan’s plans to renew Yugoslavia, are in some war analitics, who states, that there would be no Balkan war, if there were no demilitarisation of Slovenian teritorial deffence in may 1990, which happened with Kučan’s cooperation with Yugoslavian national army, and the fact, that Slovenian communists moved their money, earned with drug smuggling and other criminal acts, in abroad expositures of Ljubljana’s Bank under pretention that the money is intended for Slovenian minority living outside of Slovenia. That is how Kučan affected on the course of the Balkan war in the 90s, when also one of the hidious genocides in the history of the mankind was made – Srebrenica.

But if until today everyone in former Yugoslavia, who collaborated with Kučan, were accused of war crimes in Balkan war, he was charged of absolutely nothing. Not even one of his hair was touched. Furthermore, with his underground political activities, he is causing fatal damage to Slovenia and to Slovenian nation, by killing its democracy and building communistic dictatorship. For example: The threats of death for the Slovenian opposition leader Janez Janša from one of the most influent Slovenian bloggers Mitja Kunstelj, former member of the Slovenian special army forces and former junkie, and also death threats from former Slovenian minister for internal affairs (police and political police called UDBA) in former Yugoslavia Janez Zemljarič (today he is one of the most influent and powerful people in Slovenia), who stated, that Janša must be killed. Both of these are members of so called Kučan’s clan. Life of Janez Janša, who is now regime’s political prisoner, is therefore highly at risk.

By Kučan’s political activity, Slovenia has become Europe’s North Korea in only past six years. As mentioned before, Slovenia has its own political prisoners and it is the only state in Europe and also in the democratic West, which has its political prisoners and where political opposition is only a matter of formality not reality. Situation in Slovenia in that case is very similar to the situation of Ukraine, during Janukovich’s regime, which imprisoned the opposition leader Yulia Timoshenko.

What can we say for the conclusion? There is a lot of indices that former Slovenian president Milan Kučan is a war criminal and as such fully responsible for the hideous and gruesome crimes in balkan war, such as Vukovar and Srebrenica. And if those strong indices exsist, Kučan is mature to face the Haag court as one accused of the serious war crimes against humanity in balkan war.

Iz Platonove votline

V pričujočem zapisu se bomo po svoje pozabavali s Platonovo filozofijo. Bolj natančno z najbolj znano prispodobo o votlini.

Zamislite si, da živite v votlini, kjer je dojemljivost prebivalcev omejena, njihov razum pa šibek. Zamislite si, da ljudje poleg tega zelo hitro pozabljajo, vse, kar vam je dostopno, pa je omejeno na peščico najnujnejših zadev, ki so fokusirane na jedrnate in stereotipne formule, kot je na primer opletanje s trobojnim „sekret“ papirjem, ki ima na sebi naslikano rdečo zvezdo ali shizofrena zblojenost govorjenja o „tej-votlino-ljubju“ ob hkratnem prepevanju „med-votlinskih“ pesmi. Zamislite si, da je iz te votline že pred časom izšla skupina ljudi in spoznala obstoj življenja izven nje, votlino pa spoznalo za veliko laž. Nato se vrnejo v votlino in začno govoriti o življenju izven votline, ki sloni na resnici in hoče prepričati prebivalce votline, da živijo v iluziji in lažeh. Prebivalci votline zaradi svojega komforta ne prenesejo resnice, zato so zanj pripravljeni celo ubijati, kar se tudi zgodi. Prebivalci votline izvedejo genocid nad temi, ki so jim prišli oznaniti resnico o zunanjem svetu.

Verjetno ga ni človeka, ki bi se strinjal, da je votlina, ki jo opisujem, zdrava družba, v kateri bi si normalen človek želel živeti. Toda opis te votline zveni znano. Da, to je Slovenija. Votlina, kjer so vprašanja v zvezi s komunizmom in povojnimi poboji v nasprotju s civilizacijo ideološka tema. Votlina, kjer se koalicija, namesto z gospodarskimi temami, raje več mesecev ukvarja z odvzemom mandata legalno izvoljenega poslanca opozicije, predsednik te koalicije oz. vlade, pa ne migne niti s prstom, ko gre za ugled države, ko jo naokrog sramotijo razne šivilje in čarovnice. Votlina, kjer se celo zgodi, da te pripadniki tajne komunistične policije, ki jih kot pripadnike tajne komunistične policije razkrinkaš, zaradi razžalitve tožijo na sodišču. Votlina, kjer njen minister za finance želi upokojencem ukrasti regres in s tem privarčevati borih 128 milijonov evrov, medtem, ko ga krvave pokojnine partizanskih klavcev ne motijo, čeprav bi z njimi privarčeval blizu pol milijarde evrov. V votlini, kjer se metanje granitnih kock in pirotehnike v policiste s strani morilske drhali smatra zgolj za prekršek. Da, to je Slovenija. Bolna država in družba, v kateri so se bodisi ohranile ali namnožile svete krave. Bolna država, ki bo morala, če bo želela obstati, s temi svetimi kravami obračunati v skladu s tem, kar antigandhijevsko predlaga ekonomist Mićo Mrkaić – z njihovim zakolom.

Ali rečeno drugače: Če se želimo povzpeti iz platonske votline neresničnih podob in laži v svobodo, mir in resnično demokracijo, se bomo morali najprej znebiti še delujočih in vplivnih Orwellovih prašičev, ki še vedno ohranjajo status partijske politične elite in se mastno redijo na račun državljank in državljanov Slovenije.

Projekt Hitler (tretji del)

mein_kampf

V sredo se je zgodila najtemačnejša in najbolj tragična seja Državnega zbora v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Na njej je 58 poslank in poslancev poteptalo vso možno zakonodajo in šlo preko trupel do cilja – odvzem poslanskega mandata Janezu Janši.

Kučanova diktatura

Drage bralke in dragi bralci, od srede, 15. oktobra 2014, demokracije v Sloveniji tudi uradno ni več. Vladna koalicija Mira Cerarja je v državnem zboru, skupaj z njenimi priveski v pro forma opoziciji – sem gre poleg ZaAB in Združene levice, ne glede na kasnejše glasovanje, šteti tudi Kučanovo žlahtno desnico v obliki Nove Slovenije (taktični umik iz razprave in kasnejše bahanje s strani Vrtovca po tviterju, češ, da je NSI edina stranka v Sloveniji, ki jo zanimajo resne teme, kot je gospodarstvo, glasovanje pa zaradi želje po sedeti na dveh stolih hkrati), ki jo formalno sicer vodi bledolična Ljudmila Novak, neformalno pa Kučanov klan preko Tonina v sodelovanju z gejevskim lobijem znotraj stranke – dokončno vzpostavila ekosistem, ki mu brez zadržka lahko rečemo Kučanova diktatura.

Ta se je intenzivno začela pripravljati proti koncu mandata Janševe prve vlade. Tako je kolumnist Nedeljskega Dnevnika Aleksander Lucu, sicer tudi dober Kučanov prijatelj, 27. avgusta 2008, napovedal znameniti veliki pok s Finske, ki ga je pripravil prav Kučan osebno. Teden kasneje se je veliki pok resnično zgodil in sicer v obliki dokumentarca finskega novinarja Magusa Berglunda z naslovom Resnica o Patrii, v katerem je dobesedno namočil takratnega premiera Janšo v nekakšno korupcijsko afero v zvezi z nakupom finskih osemkolesnikov. Da je afera Patria v Sloveniji umetno inscenirana s strani Milana Kučana, govori še nemalo drugih dejstev, kot na primer to, da so se posli okoli osemkolesnikov začeli praktično v vladi Antona Ropa, kjer je šlo za koruptivno „dilanje“ z njegovimi političnimi sopotniki in podjetjem Sistemska tehnika, pa vse do dejstva, da se je izkazalo, da je famozna črka J, ki jo je Berglund, očitno po naročilu murglskega štaba, podtaknil Janši, v bistvu hrvaški podjetnik Jerković. Glavnega scenarista in igralcev v aferi Patria ni zmotilo niti dejstvo, da so na sodišču praktično vse priče zanikale kakršno koli vpletenost Janše v posle v zvezi s Patrio, niti to, da so bili na Finskem vsi akterji v zadevi Patria oproščeni, ker je sodišče ugotovilo, da do podkupnin ni prišlo, niti dejstvo, da je bil glavni akter, ki je pogodobo s finskim podjetjem podpisal, to je bil takratni obrambni minister Karel Erjavec, na sodišču oproščen domnevne korupcije. Da je absurd še večji, je Nedeljski Dnevnik, ki je tudi sicer Kučanovo partijsko glasilo, na dan sodbe, 5. junija 2013, preden je bila ta javno znana, objavil članek o tem, da vsebina (!!!) Janševe sodbe ni nobena izjema, kar dokazuje, da je bila sodba spisana v Murglah in pred uradno razglasitvijo znana vsaj še uredništvu Nedeljskega Dnevnika. Scenarij za montiran sodni proces, ki se ga ne bi sramoval niti sam Stalin.

Preigravanje scenarijev

Ko je za normalno demokratično in zdravo družbo, kar Slovenija vsekakor ni, sramotna obsodba šla skozi, je moral Janša v zapor. In je šel. Toda glej ga zlomka, na predčasnih državnozborskih volitvah mu je preko 6000 volivcev ponovno namenilo mandat poslanca v državnem zboru. Ko „smo“ že mislili, da „smo“ se ga znebili, se je ponovno pojavil in ponovno postal moteč protidržavni element številka ena v državi. Nova (praktično pa stara) vladna koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji, ki ima ustavno večino, se je že ob konstituiranju aktualnega sklica državnega zbora, neizmerno trudila, da bi onemogočila Janši mandat, češ, da kot pravnomočno obsojeni kriminalec, ne sodi v parlament, a jim takrat nekako ni uspelo. Vse od 1. avgusta dalje so se zato v državnem zboru preigravali različni scenariji, kako onemogočati realno opozicijo. Koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji se je namesto z resnimi državnimi problemi, ukvarjala zgolj z Janševim mandatom in si tako v maniri Alenke Bratušek „vi nid tajm“, kupovala čas, ko so lahko dodobra „naštudirali“, kako speljati odvzem mandata Janši, ki bo sicer vsaj navidez v nekakšnih zakonskih okvirih. Zato so zaprosili za mnenje tudi pravno službo državnega zbora, ki je ocenila, da odvzem mandata nima realne pravne podlage. Ker Cerarjevi oz. Kučanovi koaliciji takšno mnenje ni bilo všeč, so zaprosili za mnenje skupino pravnikov, ali bolje rečeno, partijskih aparatčikov, jih razglasili za neodvisne pravne strokovnjake, jih najeli brez kakršne koli pogodbe, da so torej preko dela na črno, sestavili nekakšno pravno mnenje, ki je zaradi dela na črno sicer protizakonito, ki naj bi upravičilo odvzem mandata prvaku edine realne opozicije.

Državni zbor 58ih kriminalcev

Nato se je zgodil 9. oktober 2014, ko je bila sklicana seja mandatno volilne komisije, na katerem so poslanci koalicije želeli sprovesti v prakso mnenje, ki so jim ga zapisali njihovi najeti pravniki oz. Kučanovi partijski aparatčiki. In se je zalomilo na pravno formalni ravni. Toda to ni zmotilo nikogar. Po nekaj urnem „prepucavanju“ o tem, da pravnih podlag za odvzem mandata Janši pač ni, ter da je mandatno volilna komisija izglasovala, da Janši mandat ne preneha, torej, da lahko opravlja poslansko funkcijo, se je zgodil prvi del koalicijskega teptanja ustave, človekovih pravic in vseh mogočih pravnih norm. Koalicija je preko mandatno volilne komisije z veliko ignoranco, tako do glasovanja, ki ga je opravila sama (!!!), da Janša lahko opravlja funkcijo poslanca, kot tudi do vseh pravnih aktov, poslala nekakšno skropucalo sklepov v odločanje državnemu zboru. Ta je, na že zgoraj omenjeni seji, na kateri je v obliki glavnega antagonista zoper demokracijo nastopal predsednik državnega zbora Milan Brglez, za katerega je znano, da je bila osamosvojitev Slovenije korak nazaj in da je bil bratomorni genocid na Slovenskem med in po drugi svetovni vojni zgolj normalno vprašanje naravnega prava, saj je že na začetku seje želel dobesedno ubiti demokratično razpravo in postopke v državnem zboru. Isti dan zvečer, je slovenski komunofašizem pokazal zobe in dejstvo, da za komuniste ne veljajo nobene ustave, nobeni zakoni, nobene človekove pravice in svoboščine, razen v primeru, če ti akti potrjujejo njihov bolani prav. S 58 glasovi so poslanci izglasovali, da legalno izvoljenemu poslancu Janši preneha mandat. S tem pa kršili ustavo in človekove pravice tudi v primeru vseh preko 6000 volivcev, ki so Janšo izvolili na mesto poslanca v državnem zboru. Ali povedano drugače: 58 poslancev – ki se tako sami sebe pred svetovno javnostjo paradoksalno okarakterizirali prav za kriminalce, saj so povozili vse temeljne pravne akte – je praktično odvzelo volilno pravico vsem volivcem, s tem pa neformalno ukinili volitve, kar je samo še majhen korak do formalne ukinitve volitev po zgledu kakšne Severne Koreje. Scenarij torej, ob katerem celo Hitler izpade kot navaden amater.

Partijske puškine cevi?

Tako so verjetno v Murglah v sredo zvečer imeli veselo rajanje ob litrih šampanjca. Toliko bolj še ob dejstvu, da je premier Cerar, ta odurna kreatura in karikatura visokih moralnih norm in etičnih načel, napovedal spremembe zakonodaje v zvezi s poslanskim mandatom ali kandidaturo za poslanca v primeru pravnomočne obsodbe. Po mojih informacijah, naj bi šle napovedane spremembe zakonodaje v izredno rigorozno smer, kar pomeni, da aktualna Kučanova koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji razmišlja o tem, da kdorkoli, ki je bil kadar koli pravnomočno obsojen, ne bo mogel kandidirati za poslanca v državnem zboru, kar pomeni, da bo šla zakonodaja v smeri, da se Janšo, s tem pa tudi opozicijo dobesedno izbriše s političnega parketa. To pa kaže tudi na izredno nevarno prakso komunofašizma, ki smo ga vajeni že iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, namreč, da so Kučan in njegovi podrepniki pripravljeni v svojih načrtih iti tudi preko trupel. Na to je sicer na enem od nedavnih intervjujev opozoril tudi član odbora 2014 in nekdanji politični zapornik v znamenitem procesu proti četverici leta 1988, David Tasič, ki je dejal, da ni izključeno, da ti morilci, ki so izurjeni za poboje še iz jugoslovanskih časov, ponovno ne vzamejo v roke svoja morilska orožja, ali kot sva že večkrat javno opozorila z novinarskim kolegom Gašperjem Blažičem – obstaja realna nevarnost, da bodo slovenski komunisti poskusili izzvati oborožene spopade med Slovenci za utrditev oblasti Kučanovega totalitarnega režima v naši državi.