Protireferendumski strel v glavo

Včeraj je Združena levica s svojim mesijanskim voditeljem Lukom Mescem v Državnem zboru dosegla prepoved referenduma o ZZZDR. Zagovorniki pravic gejev in lezbijk v Državnem zboru so se pri doseganju prepovedi referenduma sklicevali na to, da je referendum v zvezi s človekovimi pravicami manjšin ustavno nedopusten. Med tem časom pa se jim je kljub vsemu zgodila klofuta s strani preko štirideset tisoč državljanov in državljank, ki so oddali svoje podpise za referendum in tako dosegli potrebne podpise, da se referendum razpiše.

A to vseeno, glede na včerajšnje glasovanje v DZ ne bo šlo tako hitro. Zadeva bo zdaj namreč romala na Ustavno sodišče, ki bo odločilo, ali je bi bil razpis referenduma v skladu z Ustavo ali ne. Toda že zdaj lahko ugotovimo, da bo Ustavno sodišče, če se bo sklicevalo na Ustavo, ugotoviti, da razpis referenduma je v skladu z Ustavo. Zakaj? Ustavno sodišče namreč pri svojem odločanju ne bo moglo mimo dveh dejstev. Prvo je, da v slovenski zakonodaji gejevska in lezbična populacija nista navedeni kot populaciji, ki jima je priznan status manjšine (v Sloveniji imamo dve tradicionalni manjšini, to sta italijanska in madžarska narodna manjšina ter posebno romsko skupnost, te pa so tudi edine, ki jih varuje Ustava RS), drugo dejstvo pa je, da je Evropsko sodišče za človekove pravice pred dobrimi tremi leti, torej marca 2012, v primeru lezbičnega para v Franciji določilo, da poroka istospolnih partnerjev ni človekova pravica. Obe našteti dejstvi torej že v samem začetku sesujeta vsakršno argumentacijo 51 poslancev, ki so glasovali za prepoved referenduma o ZZZDR.

V normalni demokratični državi, ki kaj da na svoja ustavna določila in na človekove pravice, bi takšen argument moral zadostovati, toda ne pozabimo, da Slovenija ni normalna demokratična država. Je država, ki jo vodi, poleg Lukašenka drugi diktator v Evropi, to je Milan Kučan. V diktaturah pa ustava, zakoni in človekove pravice nič ne veljajo, kakor smo lahko videli že lani avgusta v primeru protiustavnega in protizakonitega odvzema poslanskega mandata Janezu Janši s strani 58 poslancev, ki so se s tem jasno in glasno deklarirali za kriminalce, ki sedijo v DZ. Referendum torej v vsakem primeru bo, gre le za vprašanje časa. Združena levica in ti, ki so glasovali za prepoved referenduma, so v tej igri zgolj ponovno dokazali, da jim za človekove pravice in zakonodajo dol visi ter da so njihova vstajniška pozivanja iz t.i. vseslovenskih vstaj, po demokratičnem socializmu, ki naj bi pomenil uvedbo neposredne demokracije, navadna laž in maska s katero so nategnili tisti del slovenske javnosti, ki jim je namenila svoje glasove, da lahko zdaj preko svojega destruktivnega slepega sledenja navodilom murgelskega diktatorja, zganjajo teror nad slovenskim narodom, ga vlečejo za nos in ga vodijo žejnega čez vodo, hkrati pa z bajnimi plačami kot poslanci na ta način ropajo denar iz naših denarnic.

Toda vsa ta igra z narodom se bo obrnila njim samim v škodo. Viri danes že znajo povedati, da so LGBT lobiji besni zaradi nesposobnosti Združene levice in Luka Mesca. Menda pa je močno razočaran in besen tudi Kučan, saj si je od uveljavitve ZZZDR njegova udbomafija obetala bajnih vsot javnega denarja, ki bi se na račun gejev in lezbijk stekal v njihove privatne žepe, kar pa je zdaj močno pod vprašajem. Zato gre pričakovati, da se bo Kučan v prihodnje, tako kot že mnogokrat prej, recimo v primeru Janković in Bratušek, odrekel tudi mesijanstvu Luke Meseca in Združene levice, kar bi pomenilo, da je Luka Mesec praktično že politično mrtev.

Pismo našim škofom ob zbiranju podpisov za referendum o ZZZDR

SSK

Spoštovana nadškofa g. Stanislav Zore in g. Lojze Cvikl!

Spoštovani vsi naši dragi škofje!

V teh dneh vam vsem skupaj vsekakor ni lahko. Z velikim pogumom ste
se odzvali na sprejetje ZZZDR, ki tako močno ogroža naše družine, hkrati
pa je kot tak tudi izraz neposrednega napada na naše evangeljske vrednote
in Katoliško Cerkev kot takšno.

Priznam, da sem velikokrat ostro kritiziral neodzivnost vas škofov pri družbeno-
političnih vprašanjih, tokrat pa sem resnično navdušen, ker ste se odzvali s takšnim
pogumom in apostolsko oblastjo, ki vam pritiče po našem Gospodu Jezusu Kristusu.
V eni izmed svojih kolumn v tedniku Demokracija sem zapisal, da je Cerkev in cerkveno
občestvo tisto, ki lahko postane pomemben kažipot do postavitve novega reda v naši
državi. Zato vas, dragi škofje, spodbujam, da se tako angažirate tudi v prihodnje. Pri tem
so nam lahko za zgled mnogi svetniki, kot na primer sv. Ambrozij Milanski, sv. Anton Padovanski,
vsi sveti preroki, sv. Janez Krstnik in konec koncev tudi sam naš Gospod Jezus.

Čestitam vam za vaš apostolski pogum! Mnogi katoličani so se na vaše pismo in vaša
prizadevanja za pristne katoliške in evangeljske vrednote, odzvali z gnevom, nestrpnostjo in
sovraštvom. Mnogi so v nedeljo med branjem vašega pisma vstajali iz cerkvenih klopi in
zapustili sveto mašo. Žalostno je, da toliko katoličanov ne pozna evangelija in njegovih
aplikacij v družbi.

Še enkrat: Ne bojte se, za seboj imate Kristusovo moč, darove Svetega Duha in zvesto
verno ljudstvo!

Želim vam oblilo blagoslova in naj bo Gospod z vami!

Sebastjan Erlah

„Izpolnjeno je.“ (Jn 19,30)

jezus

V tem odlomku Janezovega evangelija, kjer Jezus izgovori svoje predzadnje besede na križu, evangelist Janez bralcu v spomin prikliče starozavezni odlomek iz dvanajstega poglavja druge Mojzesove knjige.

Hizop je majhna rastlinica, s katero so Izraelci poškropili kri na podboje vrat ob Gospodovem mimohodu v Egiptu. Evangelist Janez Jezusovo križanje vzporeja z dogodki ob izhodu Hebrejcev iz Egipta. Jezus je na križu umrl ob deveti uri (ob treh popoldan po našem času), v času, ko so veliki duhovniki v templju zaklali pashalno jagnje. Tudi Jezus je pashalno jagnje, kot zapiše apostol Pavel: „Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan.“ (1 Kor 5,7) Žrtvovan za to, da bi bili mi opravičeni.

Jezusove besede „Izpolnjeno je,“ kažejo Jezusovo spoznanje, da je njegovo trpljenje končano in njegova naloga opravljena. Jezus je izkazal svojo ljubezen do človeka do konca, do smrti na križu in tako uresničil svoje besede pri zadnji večerji „To je moje telo, ki se daje za vas.“ Najpopolnejši eros, ki je poveličan na raven medsebojnega podarjeja, ki se po teologiji telesa dogodi v vsakokratnem medsebojnem podarjanju med možem in ženo v njuni zakonski postelji, ki postane daritveni oltar, tako kot daritveni oltar v cerkvah, kjer se Jezus pri vsaki sveti maši na nekrvav način daruje v spravo za naše grehe. Tako je torej Jezus izkazal svojo ljubezen do človeka do konca na križu.

Križ, ki je veljal za najbolj sramotilno in najbolj okrutno morilsko orodje tedanjega časa, tako postaja znamenje novega življenja v popolni ljubezni. Znamenje ljubezni Boga do človeka (vertikala) in znamenje medsebojne ljubezni Jezusovih učencev (horizontala). Kar je torej v očeh človeštva predstavljalo nekaj najbolj grozovitega, je Bog pretvoril v luč narodom.

Evangelist Janez tu še posebej pokaže Jezusovo kraljevsko naravo in njegovo trpljenje kot pot Božje zmage nad satanom. Zgovoren je tudi napis na križu, ki ga omenja evangelist Janez. Jezus Nazarečan, Judovski Kralj (INRI – Iesus Nazarenus, Rex Iudaeorum). Z zakramentom svetega krsta smo tudi vsi, ki smo krščeni, poklicani v to dostojanstveno in čudovito Kristusovo kraljevsko službo. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje, so nam vrnile dostojanstvo Božjega posinovljenja, ki nam je bilo odvzeto z grehom prvega človeka.

„Žejen sem.“ (Jn 19,28)

samaritan

V tokratnem premišljevanju sedmerih Jezusovih besed na križu, se bomo dotaknili Jezusovih besed, ki jih je izrekel tik preden je izdihnil na križu. Besede, ki neposredno sledijo Jezusovemu klicu moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, so besede, ki izražajo njegovo žejo.

Tako, kot smo v prejšnjem premišljevanju videli, da je Jezus prišel do točke, ko mora biti premagana njegova človeška narava, je tudi beseda o njegovi žeji, izraz njegove prave človeške narave, ki mora biti premagana. Po hudem mučenju, triurnem visenju na križu s prebodenimi rokami in nogami, s trnjevo krono na glavi, je Jezusovo telo v šoku tudi zaradi izgube velike količine krvi. Ob tem pa nam pričujoče besede prikličejo v spomin Jezusovo srečanje s Samarijanko, ki ga je opisal evangelist Janez. Njo pri vodnjaku Jezus prosi, naj mu da piti. Samarijanka je bila presenečena nad Jezusovo prošnjo, ker je videla, da je Jud, Judje pa niso hoteli imeti stikov s Samarijani, saj so jih imeli za pogane. Toda Jezus ji odgovori: „Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.“ (Jn 4,10)

Ko tekom pogovora Samarijanka spozna pravo Jezusovo identiteto, ga resnično prosi, naj ji da te žive vode, da ne bo več žejna in da ne bo več hodila zajemati v vodnjak, pred katerim sta se pogovarjala. Samarijanka je o dogodku pripovedovala svojim rojakom, zaradi česar so mnogi začeli verovati v Jezusa. Prosili so ga, naj pri njih ostane nekaj dni. In bilo je tako. V teh dveh dneh se je število vernih še povečalo zaradi njegove besede. Jezus na križu izraža svoje fizično občutenje žeje, ob tem pa tudi svoje duhovno občutenje žeje v trenutku Očetove zapuščenosti v njegovem smrtnem boju. Jezus pa je žejen tudi nečesa drugega. Žejen je ljubezni. Njegova žeja je izraz njegove ljubeče želje, da bi se vsi ljudje zveličali. Jezusov izraz žeje je izraz največje Božje ljubezni, kot jo je oznanjal v svojem javnem delovanju, namreč, da nima nihče večje ljubezni, kot je ta, da da življenje za svoje prijatelje. Jezus je tik pred tem, da bo dokončno dal življenje za svoje prijatelje. Da bo odrešenje dosegljivo prav vsakemu izmed nas.

Smo tik pred vrhuncem največje ljubezenske zgodbe, ki je bila kadarkoli zapisana v kakšni knjigi in zgodovini človeštva in je v Svetem pismu povzeta v enem samem stavku, ki ga je zapisal evangelist Janez: „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.“ (Jn 3,16) To življenje pa, da bi ga imeli, kakor pravi Jezus, v obilju. (prim. Jn 10,10)

EKSKLUZIVNO: Slavoj Žižek o Luki Mescu

Slavoj_Zizek_Fot_M_Kubik_May15_2009_01

Dragi bralci bloga!

 

V studio Radia Prerok smo gostili priznanega slovenskega filozofa svetovnega formata, g. Slavoja Žižka. Povprašali smo ga, kako gleda na mesijansko figuro prvaka Združene levice g. Luka Mesca.
Prisluhnite na spodnji povezavi.

 

 

 

Zakon genocida

542197_10200326009133864_1062935724_n

Imamo nov zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sprejet je bil ravno na šesto obletnico odkritja Hude Jame. Mislim, da to ni naključje. Predlog zakona je namreč po hitrem postopku v odločanje predlagala ZL, trenutno največji ideološki naslednik nekdanje komunistične partije, ki je med in po drugi svetovni vojni preko svojih partizanov izvajala genocid nad slovenskim narodom v naši deželi, med najvidnejšimi najdbami dokazov za takšen genocid pa je prav Huda Jama.

ZL je z izbiro datuma simbolično pokazala na kontinuiteto med izvrševalci genocida pred 70 leti in njimi kot izvrševalci genocida nad slovenskim narodom danes. Z isto lažjo demokracije in svobode. Tako kot pred 70 leti in tako kot takrat krvnikom ni bila sveta nobena stvar, ne mati, ne oče, ne otrok, ne družina, tako tudi danes podpornikom novega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni sveto nič. Tako, kot so krvniki pred 70 leti z množičnimi umori poteptali svetost zakonske zveze in družine, tako danes to svetost s sprejetjem zakona genocida, teptajo njihovi nasledniki.

Tako se namesto, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost moškega in ženske, v novem zakonu nahaja člen, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost dveh oseb. Zelo široka definicija, ki glede na različne personalistične tokove, dopušča širok spekter definicije, kdo oz. kaj je oseba. V omenjenem členu zakona nikjer ne piše, da je zakonska zveza z zakonom urejena življenjska skupnost dveh odraslih oseb človeške vrste. Obstoječa dikcija tako dopušča odprto možnost, da je zakonska zveza sklenjena med dvema osebama, med katerima je ena oseba otrok, druga pa odrasla. Ali dva otroka. Skratka, gre za dikcijo, ki je z njenim sprejemom legalizirala pedofilijo. Če se sprašujemo o tem, kaj pomeni, da je zakonska zveza zveza dveh oseb in pobrskamo po zgodovini personalizma, bomo kaj kmalu ugotovili, da pojem „oseba“ ni tako enoznačen, kot bi si lahko mislili. Spomnimo se samo Descartesa, Humea in Locka. Danes pa Franciona, Dershowitza in Tribea. Vsi našteti misleci pojem „oseba“ ne uporabljajo samo za človeka, temveč tudi za ne-človeška bitja. Tako lahko po omenjenem personalističnem vidiku, ki ga zagovarjajo Francion, Dershowitz in Tribe, ugotovimo, da se pojem oseba lahko pripiše tudi višje razvitim živalim, kot so primati, delfini, sloni, ipd. Obstoječa dikcija zakona, da je zakonska zveza zveza dveh oseb torej dopušča široko možnost, da bi se kdaj v prihodnje lahko ljudje poročali z živalmi, recimo z bulmastifi.

Po besedah predlagatelja naj zakon ne bi imel nobenih posledic. Primeri iz drugih držav, kjer v družbo kot tank prodira teorija spolov, to trditev postavljajo na laž. A tako teorija spolov, kot zdajšnji zakon genocida imata resen problem. To je genetika. Predvsem zadnji par kromosomov pri človeku, kar dokazuje, da spol ni družbena, temveč biološka kategorija.

„Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?“ (Mt 27,46 in Mr 15,34)

image6

V tokratnem premišljevanju se spominjamo četrtih Jezusovih besed na križu. Besede, ki se prav tako tičejo vsakogar in nas zadenejo v dno duše. „Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil,“ se je, kakor poročata Matejev in Markov evangelij, vprašal deveto uro, kar po našem pomeni ob tretji uri popoldan, tik preden je izdihnil.

Jezus je bil resnični Bog in resnični človek, nam podoben v vsem, razen v grehu. Krik s križa, je Jezusov človeški krik. Krik, ki kaže, da se je človek Jezus v vsej svoji bolečini in trpljenju za trenutek počutil zapuščenega od svojega Očeta in Svetega Duha. Prav tako pa tudi od vseh svojih najbližjih, apostolov. Marko celo zapiše, da so ga tisti, ki so ostali, gledali od daleč. Človek Jezus je torej na križu popolnoma sam v uri svoje smrti.

Te njegove besede so iz Psalma 22, kjer kralj David preroško napove, da bo mesija križan (pri. Ps 22, 16-17). Zgodovinarji znajo povedati, da v času kralja Davida takšne usmrtitve niso poznali. Gre za najbolj dramatične trenutke v zgodovini človeštva. Jezus, ki je prišel na svet, da bi nas odrešil, je križan. Zaveda se groze, ki se odvija, kot tudi tega, za kar si prizadeva. V tem trenutku je Jezus človek obtežen z vsemi grehi človeštva. To ga bo pripeljalo do samega bridkega konca, smrti na križu. V tem trenutku se zdi, da je zlo dokončno dobilo vojno. Zdi se, da za človeštvo upanje ne obstaja več.

Toda, kakor piše Sveto pismo, se je to moralo zgoditi, saj je moral Jezus premagati svojo človeško naravo, da se je uresničil načrt njegovega Nebeškega Očeta. Evangelist Janez zapiše, da je Bog tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, ki vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Jezusova smrt je bila torej potrebna za naše odrešenje.

Kriki zapuščenosti ob smrtni uri pa se dogajajo nam vsem. Tudi mi smo sami iz oči v oči s smrtjo, še posebej v današnjem času, ki je prenasičen z različnimi življenjskimi vzroci, ki vzpostavljajo kult zdravja človeškega telesa. Kakor, da nam, če bomo malikovalsko častili naše telo, ne bo potrebno umreti. Smrt je postala tabu. Strah pred njo je iz dneva v dan večji. Toda Jezus nas opogumlja prav s svojo smrtjo na križu, s katero je premagal smrt in nas odrešil vseh spon greha in tudi neutemeljenega strahu pred smrtjo samo.

Peterletovi slepi naboji

nsi_nov_logo

Danes zjutraj okoli devete ure je spletni portal Iskreni.net objavil članek z naslovom „Za evroposlance je splav temeljna človekova pravica.“ V članku omenjeni portal navaja, da so Evropski poslanci sprejeli resolucijo, ki se nanaša na poročilo Tarabella, ki v svoje besedilo uvršča pravico do splava med temeljne človekove pravice. Nadalje omenjeni portal na podlagi dejstev potegne pravilen sklep, da nihče od slovenskih poslancev in poslank ni glasoval proti tej resoluciji.

Iskreno lažnivi

Iskreni.net, ki so v preteklosti pridobili na slovesu kot portal, ki je grobo in lažnivo, kar je kasneje dokazala ljubljanska nadškofija, v zadevi Goričane napadli tako ljubljansko nadškofijo, še bolj pa kardinala Franca Rodeta, dalje v članku problematizirajo glasovanje slovenskih Evropskih poslancev. A iz tega konteksta močno izvzamejo Lojzeta Peterleta, za katerega zapišejo, da je edini na Facebooku pojasnil svojo odsotnost, da pa bi, če bi bil prisoten, vsekakor glasoval proti iz etičnih, pravnih in formalnih razlogov, kakor se je sam izrazil. Tako iz preteklih izkušenj v povezavi s Peterletom, kot tudi s portalom Iskreni.net, ne enemu, ne drugemu ne gre verjeti. Peterle je namreč svoj odnos do vprašanja splava pokazal že na soočenjih na predsedniških volitvah l. 2008, ko je podprl splav, v nasprotju z Milanom Zverom, ki je na soočenjih med kampanjo na zadnjih evropskih volitvah lani, zagovarjal absolutno odklonilno pozicijo do splava, ki je v popolnem skladu s krščanskimi etičnimi vrednotami.

Plavi orkestar

Za kaj torej gre in kakšen je namen obravnavajočega članka? Kot je znano, je Lojze Peterle novembra lani sodeloval na pogovorih o prihodnosti Evrope, ki ga je v hotelu Union v Ljubljani organiziral Kučanov Forum 21. Takrat je del javnosti, predvsem tisti, bolj naklonjen SDS, to njegovo udeležbo na okrogli mizi močno in ostro problematiziral. Še več. Različni zanesljivi viri so celo sporočili, da naj bi Milan Kučan Peterleta držal za prašnike, zaradi česar mora Peterle plesati tako, kakor igra Kučanov oz. kakor je zabeležen v arhivih KOS JLA, Plavi orkester. Šlo pa naj bi za zadevo okoli podjetnika Ivana Kapetanovića, ki je sicer lastnik picerije Ljubljanski dvor in tesen Peterletov prijatelj, ki namerava v prihodnje graditi letovišče za pol milijarde evrov na hrvaškem otoku Braču. Imenovalo naj bi se Karljestvo oljk, pri tem projektu pa je sodeloval tudi z mariborsko nadškofijo oz. sta v projektu sodelovala Zvon 1 in Zvon 2, ki sta vanj vložila 20 milijonov evrov, s čimer sta imela 22-odstotni delež. Najbolj nenavadna informacija v povezavi s Kapetanovićem, ki je v javnosti uradno ni, pa je, da naj bi se Kapetanović ukvarjal celo z naftnimi posli s Kurdi. V ozadju pa naj bi bila tudi Palestina. Če bi ji namreč Slovenija priznala neodvisnost, bi preko te države olajšala mafijske posle v povezavi z nafto in drogo. Skratka, Peterletovo ime in njegova osebnost kot takšna sta močno načeta.

Popolnoma nepomembni dokumenti

Verjetno je prav to razlog, da se je preko portala Iskreni.net, pojavil zgoraj omenjeni članek. Peterletova tendenca je namreč, da bi si pred javnostjo opral močno osvinjano dobro ime in se s tem maščeval nad tistimi, ki so ga razkrinkali (viri blizu SDS) kot tesnega sodelavca Kučanovega Foruma 21. Toda to so vsekakor slepi naboji, ki so izstreljeni v prazno. Pri glasovanju o resoluciji, ki temelji na poročilu Tarabella, gre namreč za poročilo in resolucijo, ki pratkično nimata nikakršne veljave. Gre za dokumenta, ki bosta praktično pozabljena že jutri in bosta obstala v neki zakotni omari v Evropskem parlamentu, na katerih se bo nabiral prah. Temu primerno je tudi glasovanje evropskih poslancev, namreč glasovanje, da so se z resolucijo dejansko seznanili, se niso seznanili ali pa jim, po domače povedano, za takšno resolucijo pratkično „dol visi“.

Zato bi s tako popolnoma nepomembnim poročilom in nepomembnim glasovanjem do takšne skrajnosti maščevanja manipuliral le do obisti pokvarjeni um. Mimogrede, avtor članka na Iskreni.net je Blaž Karlin, član občinskega odbora NSI Škofja Loka in tamkajšnji občinski svetnik, kakor navaja spletna stran škofjeloškega odbora NSI, kar napeljuje na močan sum, da je Peterle tisti, ki je preko svojih zvestih ljudi osebni naročnik omenjenega članka.

„Žena, glej, tvoj sin!“ „Glej, tvoja mati!“ (Jn 19,26-27)


Danes stojimo tretjič pod križem in poslušamo besede, ki jih je Jezus izrekel, ko so ga pribili na križ. V pričujočem svetopisemskem odlomku v glavnih vlogah nastopajo Jezus na križu, njegova mati Marija in Jezusov ljubljeni učenec Janez.

Zamislimo si, kako hude bolečine in žalost so morali pretresati Marijino srce, ko je gledala kako so zasmehovali, mučili in križali njenega sina. Spomnimo se prerokbe starčka Simeona v templju, ko je ob spoznanju mesije, Mariji prerokoval, da bo njeno dušo presunil meč.

Jezus se tudi tokrat ne posveča svojemu trpljenju na križu, temveč svojo skrb nameni svojim bližnjim. Kot vsakega dobrega sina ali hčer, ga skrbi za dobrobit njegove matere. Zato jo zaupa učencu, ki ga je ljubil, Janezu, ko izreče svoji materi besede „Žena, glej tvoj sin.“ Toda te besede ne zaobsežejo samo Jezusove skrbi za svojo mati, temveč so precej bolj daljnosežne, kot se zdi na prvi pogled. Jezusovo naslavljanje svoje matere z besedo „žena“, nam namreč v spomin prikliče dogodke v Kani Galilejski, kjer na svatbi zmanjka vina. Marija, Jezusova mati, na to opozori svojega sina Jezusa, on pa ji reče: „Kaj imam s teboj žena, moja ura še ni prišla.“ Nekateri razlagalci Svetega pisma pravijo, da je takšen način dogovora nekomu pomenil precej grobo zavrnitev, kot bi danes na primer rekli „Zase se brigaj“. Toda Marija vseeno gre do točajev in jim reče, naj storijo vse, kar jim bo Jezus naročil. V tej vlogi Marija pokaže, da ima kljub zavrnitvi, vero v svojega sina, vero, ki je bila večja od tiste vere, ki je Eva v Edenskem vrtu ni imela. Prav tako nas beseda „žena“ spomni na prvo mesijansko prerokbo o Odrešeniku, ki jo srečamo v 1 Mz 3,5 ter ženo v dvanajstem poglavju Razodetja.

Jezusove besede „Glej tvoj sin“ in „Glej tvoja mati,“ postavljajo Marijo v sam center dogajanja v Cerkvi. Apostol Janez, ki ga Sveto pismo omenja kot učenca, ki ga je Jezus ljubil, predstavlja nas vse, saj nas Jezus ljubi vse. S svojimi besedami je tako razglasil Marijo za našo mati, za mati Cerkve, nas pa za njene sinove. Otroci pa se radi zatekajo v objem in naročje svojih mamic in v tej luči, podprti s svetopisemskemi argumenti in na njih temelječem nauku Cerkve o Mariji, Cerkev z vso legitimnostjo, ki ji jo daje sam Božji Sin Kristus, ohranja češčenje (heb. kaboda) Device Marije kot eno svojih osrednjih bogoslužnih opravil in vsakdana v življenju kristjana.

Ljudska legitimizacija socialistične lopovščine

Pred dnevi sem na Facebooku dobil vabilo na vseslovensko vstajo, ki se napoveduje za sedmega marca. Ta naj bi potekala po vseh slovenskih večjih mestih.

Ko sem malce pogledal vabilo, sem ugotovil, da imajo tudi tokratne vstaje, kot že tiste konec leta 2012 in v začetku leta 2013, predznak „spontanosti“, saj organizatorji vstaje pišejo, da organizatorjev sploh ni. No, ko sem bral dalje, sem videl, da imajo organizatorji, ki jih po njihovih besedah ni, napisan tudi okvirni program vstaje. V njem so zapisane sledeče, že nič kolikokrat videne točke:

„ZAHTEVE ZA SLOVENSKO POLITIKO:
1. Celotna politična garnitura, ki nam vlada že 23 let naj se umakne iz politike.
2. Politiki naj znižajo svoje plače vsaj za 10 %, s tem bi dodobra napolnili državno blagajno in prej rešili Slovenijo iz krize.
3. Naj rešijo slovenska podjetja in ne dovolijo raznim tajkunom da jih vodijo, naj jih vodi ljudstvo in naj ljudstvo odloča kaj bo s temi podjetji ( koliko pomoči bodo dobili itd.)
4. Vsi ki so denar zaslužili na nerazjasnjen način ( podkupovanja itd), naj tale denar nemudoma vrnejo, tudi tukaj bi se državna blagajna kar lepo napolnila.
5. Stop razprodaji državnih podjetij! Predvsem infrastrukture (Telekom, Luka, Ceste), Žita in ostalih virov – vode, gozdov.
To je le par zahtev, ki bi jih morala vlada in celotna politična garnitura izpolniti!!!“

Vstaje s takšnimi zahtevami se zdravorazumski človek, ki ni miselno ostal v srednjeveškem miselnem socialističnem toku, ne more udeležiti. Zakaj? Na kratko sem se lotil komentarja vsake izmed zgoraj zapisanih zahtev:

ad. 1. V celotni politični garnituri, ki nam vlada že 23 let, je dovolj strokovnih in preverjenih kadrov, ki so vredni zaupanja in so to že pokazali, zato si ne želim umika celotne politične garniture, kot je zapisano v zgornjem programu.

ad. 2. Politiki, ki vodijo našo državo (tako ali drugače), imajo ogromno odgovornost, zaradi česar se mi zdi, da si prej kot znižanje plače, zaslužijo povišanje svojih plač. Menda sem eden redkih posameznikov, ki meni, da imajo politiki v Sloveniji premajhne plače glede na to, da opravljajo najbolj odgovorno delo v državi.

ad 3. Sem proti temu, da podjetja vodi ljudstvo. Ker sem zagovornik privatne lastnine, bi takšen korak pomenil ukinitev privatne lastnine, privatna lastnina pa je eden temeljnih stebrov demokracije.

ad 4. Če je nekdo pridobil nekaj na nepojasnjen način, še ne pomeni, da je ta način protizakonit. Odvzem premoženja (da morajo vrniti nepojasnjen denar) je kraja države posameznikom. Eno nemoralno dejanje ne opravičuje nemoralnega dejanja drugega.

ad 5. Državna podjetja naj se privatizirajo ob ustreznih pogojih, ki bodo transparentni. Infrastrukture (oz. strateška podjetja ali podjetja v nacionalnem interesu), kot so Telekom, Žito, Luka, ipd, danes služijo zgolj kot strateška podjetja za določeno politično elito, ki si preko teh državnih podjetij polni lastne žepe. Torej ta državna podjetja (tudi banke) upravljajo funkcijo pralnic denarja za politične elite.

Gre torej za opravičevanje kontinuitete socialistične lopovščine, za kar se uporablja legitimiteta ljudstva, ki prisostvuje tem vstajam. Ker ne podpiram lopovščine v naši državi, se vstaje, ki ima zapisan program, ki bistveno podpira nadaljevanje lopovščin v državi oz. le-te še dodatno utrjuje in jim daje legitimiteto ljudstva, se takšnih shodov sam ne morem udeležiti.