Neronova poblaznelost

Da sta Janez Janša in Tone Krkovič že tri mesece edina politična zapornika v Evropski uniji, je stvar neronske blaznosti.

Ko sem si v teh dneh ponovno ogledal znamenito filmsko adaptacijo Sienkiewiczevega romana Quo vadis iz leta 1951, z Robertom Taylorjem in Deborah Kerr v glavni vlogi, sem se zgrozil. Film, ki odlično in zgodovinsko verodostojno prikazuje življenje prvih krščanskih skupnosti, je namreč na las podoben času v katerem se danes nahaja povprečni državljan Republike Slovenije. Še posebej me je v zvezi s tem v filmu fasciniral lik rimskega cesarja Nerona, ki ga je odlično odigral pokojni Peter Ustinov.

Obdobje preganjanja kristjanov, ki si ga je Neron privoščil v tako velikem obsegu, da ga Sveto pismo postavi v apokaliptične razsežnosti in ga, po razlagi nekaterih biblicistov, v številu zveri (666) poimenuje kar za inkarniranega Satana samega, torej Antikrista, namreč že vsaj od izbruha afere Patria leta 2008 zveni zelo domače. Ko je Neron zaradi pomanjkanja navdiha za svoje pesnjenje dal požgati Rim, kasneje pa, ko je videl, da se ljudstvo obrača zoper njega, da bi ohranil svoj položaj in cesarske privilegije, za svoje zločine okrivil kristjane, se je za nekaj let rešil pred gotovo smrtjo s strani preziranega, izkoriščanega in zatiranega rimskega prebivalstva.

Zadeva močno spominja na začetek afere Patria, ki jo je, kakor je nekaj tednov pred njenim izbruhom priznal kolumnist Aleksander Lucu, sproduciral njegov dober prijatelj Milan Kučan. Ta je bil po uspešni prvi Janševi vladi v nevarnosti, da izgubi absolutno oblast in vse privilegije, ki izhajajo še iz časov njegovega odkritega komunističnega udejstvovanja. Zato je, da bi vse to ohranil, začel z radikalnim neronskim preganjanjem osamosvojiteljev, predvsem s preganjanjem Janeza Janše in Toneta Krkoviča. Slednjega najbrž zato, da se Kučanu ne bi ponovila kakšna Manevrska struktura narodne zaščite. Nasilno preganjanje Slovencev, ki protestirajo proti njegovim spletkam, se je že pokazalo, saj se je nedavno nanje zgodil „spontani“ napad z granitno kocko, ki je spontan ravno toliko, kot so bile spontane vstaje začenši z zloglasno mariborsko, s katerimi je Kučan spodnesel Janšo s premierskega mesta.

Neronov konec v omenjenem filmu se začne, ko so njegovi preganjanci jasno, razločno in javno spregovorili o njegovih spletkah in pokazali na njegovo krivdo za požig Rima, tako denimo rimski vojskovodja, kot tudi prvak apostolov sv. Peter in ostali. Jasno, javno v obraz povedana resnica pa je tudi danes pot za osvoboditev Slovenije iz krempljev neronske blaznosti. Za to pa je prva poklicana prav Katoliška Cerkev na Slovenskem, najprej s tem, da opusti držo nemega „krščansko vzgojenega“ državljana, ki jo je odlično argumentirano ovrgel Gregor Čušin v svojem nastopu „Sveti Miklavž“, in se preko svojih škofov pridruži protestom odbora 2014 pred slovenskimi sodišči.

Spoved kot terapija proti depresiji

Slovenija že dolgo let uživa položaj rekorderke po številu samomorov na svetu. Konstantno namreč zaseda eno izmed prvih desetih mest v statistiki držav z največ samomori na leto.

Odgovornost za takšno stanje bi lahko pripisali splošnim družbeno-političnim dogodkom, ki pripomorejo k temu, da se povečuje brezposelnost, na ta račun pa je med nami vse več revščine. Prikovanost ljudi k odvisnosti od socialne podpore, ki je tako nizka, da ljudje životarijo, nesposobnost vlade, da bi zagotovila nova delovna mesta, kjer bi vsak zaslužil toliko, da ne bi potreboval socialne pomoči, močno pripomorejo k temu, da se med ljudmi vse pogosteje pojavljajo znaki depresije, ki v skrajnih primerih vodi v dejanja samomorov. In ne samo samomorov, tudi umorov, kot smo bili večkrat priča v letošnjem poletju. Slovenski oblastniki, ki se v večini še vedno napajajo iz duha komunističnega režima, tudi vedo, da je apatičnemu, revnemu in depresivnemu narodu lažje vladati, saj je takšen človek bolj vodljiv in ima manj energije in sposobnosti, da bi razmišljal s svojo glavo in na ta način ugotovil dejansko nevzdržno stanje v družbi.

Depresija danes velja za eno najbolj razširjenih duševnih obolenj na svetu. Velja tudi za bolezen sodobnega časa. Vendar to slednje ne drži povsem. Namreč depresija je bila poznana že od nekdaj. Ko beremo Sveto pismo, knjigo preroka Samuela, ki opisuje vzpostavitev Izraelovega kraljestva s prvim kraljem Savlom, vidimo, da je kralj Savel očitno imel depresijo. Takole namreč piše: „GOSPODOV duh se je umaknil od Savla in začel ga je mučiti zli duh od GOSPODA.“ (1 Sam 16,14) Hudi duh, kakor piše prerok Samuel, je začel kralja Savla mučiti po tem, ko se je ta oddaljil od Boga, ko je prekršil več Božjih navodil, ki mu jih je po preroku Samuelu sporočal Bog. Prerok Samuel je zato od Boga dobil besedo, da bo Savlu odvzel kraljestvo in ga dal drugemu, bolj primernemu izmed Izraelovih sinov. Tako se je tudi zgodilo. Preroku Samuelu je bilo naročeno, naj za novega kralja mazili Davida, Jesejevega sina, ki je bil med drugim znan tudi po svojem lepem igranju citer. In prav ta David je, preden je postal kralj, služil kralju Savlu, sprva kot nekdo, ki mu je z igranjem na citre lajšal depresijo.

Kot mnogi, ki jih danes muči hudi duh depresije, se tudi kralj Savel v svoji stiski ni obrnil na Boga, temveč je v svoji prevzetnosti in ignoranci vse bolj obračal hrbet Bogu, s tem pa se je podal na pot nesreče in žalostne smrti. Ta prevzetnost in ignoranca se danes kaže v vse večji množici strokovnjakov, ki na vse možne načine skušajo pomagati bolnikom z depresijo, a jim to bolj slabo uspeva, saj jim ne morejo, niti jim ne znajo pomagati. Samomori zaradi depresije pa se vse bolj stopnjujejo. Kristjan pa ve, kje je njegovo zdravilo za duha in telo. To je spovednica, kjer Gospod Jezus Kristus ozdravlja od vseh bolezni na telesu in na duhu. Zato je spovednica, ali bolje, zakrament sprave, temeljna in najboljša pot za ozdravitev od mučenja hudega duha depresije.

Projekt Hitler (drugi del)

groznje_trzican_sds

Ni še minilo dve leti od moje razvpite kolumne z naslovom Projekt Hitler ( http://erlah.net/2012/12/13/projekt-hitler/ ), kjer sem do potankosti popisal identičnosti v družbeno-političnemu stanju v času vzpona Hitlerjeve NSDAP v Nemčiji in času naših „ljudskih“ vstaj na prehodu med letoma 2012 in 2013.

Vzpon zla

In izkazalo se je, da sem takrat imel prav. Iz vstajniških gibanj, ki so imela za nalogo zgolj zrušiti vlado Janeza Janše, po padcu njegove vlade pa so vstajniška gibanja pričakovano potihnila, je nastalo kar nekaj vstajniških strank. Med njimi stranki IDS in Solidarnost. Nekatere izmed teh strank so se kasneje združile v tako imenovano Združeno levico, ki ji je na letošnjih državnozborskih (vnaprej prirejenih) volitvah uspelo priti v Državni zbor. Kot, da se Slovenci iz zgodovine nismo ničesar naučili, se zaradi uvrstitve takšne ekstremistične skupine v naš hram demokracije, nihče ni vprašal, kako je to mogoče in kakšne posledice lahko to prinese za našo državo. Ko se je v nemški Bundestag uvrstila Hitlerjeva NSDAP, Nemci tega niso problematizirali. In čez nekaj časa so dobili nacistično diktaturo. Edini, ki sem ga slišal (morda se motim), da je problematiziral uvrstitev Združene levice v Državni zbor, je bil filozof Ivo Kerže, in sicer na shodu pred Državnim zborom, ki ga je Odbor 2014 organiziral prvega avgusta letos, ko se je v parlamentu odvijala ustanovna seja novega sklica parlamenta in se je na njej odločalo tudi o poslanskem mandatu Janeza Janše. Kerže je v svojem govoru povedal, da je slovenska situacija na las podobna tisti španski tik pred vzpostavitvijo Francovega režima. Opozoril pa je tudi na nevarnost izbruha državljanske vojne. Toda s slednjim se ne gre strinjati, saj v Sloveniji državljanska vojna dejansko divja vse od prve žrtve komunističnega režima na naših tleh, se pravi že več kot 70 let, le da se že nekaj časa ne bije več z orožjem, toda očitno je tudi to le še vprašanje časa, če se bo projekt Hitler nadaljeval. Da ima prvo vlogo pri projektu Hitler, čigar glavni element je bil odstranitev vodje opozicije Janeza Janše v zapor za vsako ceno, nekdanji predsednik Milan Kučan, je nedvoumno. Mnogi so ga (med njimi tudi pisec teh vrstic) videvali se sprehajati v okolici sodišča ravno v najbolj pomembnih trenutkih odločanja v zadevi Patria. Da ne govorimo, da je bil celoten scenarij zadeve Patria prav njegov, kar je nekaj tednov pred izbruhom te afere, priznal tudi kolumnist Nedeljskega Dnevnika in dober Kučanov prijatelj, Aleksander Lucu. Toda odstranitev Janše za vzpostavitev diktature v Sloveniji ni dovolj. Potrebno je bilo odstraniti tudi generala Toneta Krkoviča, čigar vzpostavljanje Manevrske strukture narodne zaščite ima Kučan še kako v slabem spominu, saj je prav to preprečilo, da Slovenija ni ostala del Jugoslavije, kakor si je želel boter iz Murgel.

Garjavi podporniki SDS

Verjetno pa Kučan ni računal, da bosta oba njegova politična zapornika dobila tako močno in vztrajno podporo v obliki odbora 2014. Zato se je ponovno, kot že nič kolikokrat, vklopila propagandna mašinerija, ki je poskrbela za širjenje raznih insinuacij, lažnih afer in demoniziranje članov odobra in ljudi, ki vsakodnevno prihajajo izražati podporo Janši in Krkoviču, prav tako pa protestirati zoper kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi Ustave RS, na naših sodiščih. Vsa ta lažna podtikanja, na več kot dvajset let podlage, so pripeljala celo do tega, da je neznanec v maniri spontanih ljudskih vstaj, v minulih dneh med protestnike zalučal celo granitno kocko. Propagandna mašinerija demonizacije opozicije in slovenske pomladi ter osamosvojitve očitno deluje brezhibno. Nedolgo nazaj je namreč tednik Demokracija objavil fotografije, kjer je na enem izmed stanovanjskih blokov bila nalepka z logotipom stranke SDS, ki je bil prečrtan, spodaj pa je pisalo „Tebi vstop prepovedan.“ Torej enako, kot včasih v kakšnih frizerskih salonih in trgovinah v času nacistične Nemčije, kjer so visele nalepke z napisom „Judom in psom vstop prepovedan.“ Tako, kot so nemški nacisti smatrali Jude za garjave, se vse bolj takšno ozračje v Sloveniji s strani kontinuitete zločinskega komunizma, ustvarja pri nas zoper pripadnike stranke SDS.

Sieg heil!

V ponedeljek, 8.9., ko je Odbor 2014 razširil shode pred vsa sodišča v Sloveniji – sam sem bil v Kranju, kjer sem shod tudi povezoval – mi je eden izmed udeležencev pripovedoval o pojavu apartheida v naši državi. Povedal je, da je v Kranju zelo spoštovan in priljubljen. Vendar je član stranke SDS. Ko ljudje to izvedo, ga neumno gledajo in ga sprašujejo: „Pa saj ti si normalen, kako to, da si v stranki SDS?“ Zgovorna pa je tudi naslovna slika pri moji današnji kolumni. Namreč je jasen dokaz, kako se nekaterim ob omembi stranke SDS in Janeza Janše – za to je seveda kriva komunistična propaganda – dobesedno omrači um in v trenutku postanejo nepismeni, napadalni, itd. Eden izmed članov tržiškega odbora SDS namreč že nekaj časa nosi s seboj transparent z napisom „SDS Tržičani“. To gre seveda nekaterim Tržičanom v nos. Njihovemu omračenemu umu v tistem trenutku ne pomaga jasna razvidnost, da na transparentu piše, da gre za cca. 300 članov tržiškega odbora stranke SDS, ne, oni trdijo, da transparent propagira – seveda v smislu sramote – celoten Tržič. Kot je razvidno iz fotografije, pa je fašistična drža do članov SDS, tako kot v času nacistične Nemčije do Judov, tudi v Tržiču že na tej ravni, da se članom stranke in njenim simpatizerjem, grozi celo z zažigom, zamaskrianim pretepom, ipd.

Več kot očitno je, da gredo stvari v Projektu Hitler v „pravo“ smer. Glede na vse bolj zaostreno dogajanje s strani Milana Kučana in njegovih oprod, se lahko vprašamo, ali je samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do raznih deportacij simpatizerjev in članov stranke SDS in njihovo trpanje v plinske celice ali v nove rudniške rove in kočevska brezna. V svoji pesmi „Za svobodo očetnjave“ sem med drugim zapisal „v Rogu bi ponovno brate klali.“ Kot je bilo lani napisano v spornem grafitu na enemu od ljubljanskih trgovskih centrov, „Kristjani – klali smo vas 1945, klali vas bomo 2013!“, vidimo, da ta želja obstaja. Bo prišla tudi v realnost? Prva granitna kocka je v člane odbora 2014 že priletela. Projekt Hitler „Sieg Heil!“

Kronologija Kučanove osebne tragedije

537514_10200215221764249_1921036738_n

1. Z aretacijo četverice JBTZ se želi znebiti Janeza Janše. Ni mu uspelo, zadeva pa je še sprožila osamosvojitvene postopke za Slovenijo.

2. Z litostrojsko stavko začne komunistična partija dobivati opozicijo. Tudi to začne slabiti moč partije.

3. Slovenija se po zaslugi osamosvojiteljev, med katerimi je najzaslužnejši Janez Janša, osamosvoji od Jugoslavije, kar je bila Kučanova najhujša nočna mora, saj izgubi veliko ozemlje, kot prvi naslednik diktatorja Tita.

4. Kučan se mora politično na zunaj na novo opredeliti. Postane “demokrat”, kot predsedniški kandidat pa zamrzne strankarsko knjižico.

5. Kučan naredi Janeza Drnovška, da bi kot predsednik republike obdržal politično moč tudi preko vlade RS.

6. Kučanu se čez nekaj let Drnovšek začne upirati, saj hoče prevzeti primat na SLO “levici”.

7. Kučanu se v tem času zgodi padec Drnovškove vlade in pol leta desne vlade Andreja Bajuka.

8. Drnovšek še vedno nevaren Kučanovi oblasti. Kučan začne delati Antona Ropa.

9. Anton Rop se izkaže za nezadovoljivega človeka za Kučana.

10. Kučanov spopad z Drnovškom še traja, toda Kučanu nekako uspe v tem boju.

11. Kučanu se v tem času zgodi prva Janševa vlada.

12. Janševa vlada ogrozi obstoj Kučanove absolutne oblasti tako na političnem, kot ekonomskem področju.

13. Janševa vlada doseže članstvo v EU in NATU, kar je druga Kučanova najhujša nočna mora.

14. Janševa vlada se izkaže za izredno sposobno, statistike v pozitivnem smislu ponorijo, kar je za Kučanovo oblast skoraj smrtno. Poleg tega Janša še odlično vodi Evropsko unijo, kot predsednik Evropskega sveta.

15. Kučan naredi Jankovića.

16. Kučan si izmisli veliki pok s Finske, saj po tako “brutalni” vladi do njegove vladavine, ne misli stvari več prepuščati naključju.

17. Kučan naredi Pahorja.

18. Pahorjeva vlada dosledno izvršuje Kučanove ukaze.

19. Pahor se izkaže za nesposobnega.

20. Pahorjeva vlada pade.

21. Kučan še enkrat naredi Jankovića.

22. Janković zmaga na volitvah. V Murglah pijejo šampanjec.

23. Kučanu se zgodi “incident” Janković; nesposobnost oblikovanja vlade.

24. Kučanu se zgodi Janez Janša že tretjič…

25. Kučan naredi “spontane” “ljudske” vstaje.

26. Janševa vlada pade.

27. Kučan naredi Alenko in umakne Jankovića.

28. Alenka se izkaže za neobrzdano lutko.

29. Kučan pošlje Janšo v zapor že drugič.

30. Kučan strmoglavi Alenko, ker ga ogroža in naredi Cerarja in za vsak slučaj še Združeno Levico – ziher je ziher.

31. Kučan (po)naredi volitve in Cerar “zmaga” na volitvah.

32. Kučanu se dogaja Odbor 2014.

Torej, Kučan ima večino časa praktično nesrečno in tragično politično življenje – vendar, največja sreča v tej nesreči in tragediji pa je – da je obdržal svojo diktaturo!

Reševanje vojakinje Alenke ali kako izstopiti iz Evropske unije

ideja

Ko je bila Alenka Bratušek še pred nedavnim premierka, je v intervjuju za CNN dejala, da Slovenija ne potrebuje denarja, ampak potrebuje čas.

Za Bratuškovo lobiral „Slovenski Stalin“

Danes je jasno, zakaj je Slovenija potrebovala čas. Pravzaprav, ne Slovenija, čas je potrebovala Bratuškova sama. Kot je znano, se je zaton vladanja „mame Drakule“ izpod Alp, začel kmalu po njenem nastopu. Nekdanja premierka se je bolj kot po svoji sposobnosti vladanja in obvladovanja finančno-gospodarske krize, izkazala po ostrem jeziku, pitju krvi slovenskemu narodu in nenehnemu ukvarjanju celo z desetletnimi domnevnimi napakami vlade Janeza Janše. Njena očitna arogantnost je bila očitno preveč tudi za prvega strica iz ozadja, Milana Kučana, ki dejansko kot nekakšen samodržec, vlada naši državi. Zato je bilo potrebno Bratuškovo strmoglaviti in na njeno mesto, tudi s strategijo pogoljufanih volitev, postaviti nekoga, ki bo bolj obvladljiv od „krvave grofice“. In na sceno je stopil bledolični in mehki Miro Cerar, Kučanova marioneta, ki bo bolj upogljiva in ubogljiva. Toda Bratuškova veliko ve. In prav lahko bi s svojim vedenjem zakulisnih mafijskih iger, ki se jih gre Forum 21, ogrozila absolutno vladavino botra iz Murgel. Zato je bilo potrebno Bratuškovi nameniti nekakšno „nagrado“. Tu pa je na sceno stopil „slovenski Stalin“, kakor je Gregorja Golobiča imenoval filozof prepisovalec Slavoj Žižek. Golobič je Alenki Bratušek ustanovil novo stranko in za njo lobiral v Bruslju, da bi postala nova slovenska evropska komisarka.

Partijsko ustvarjanje terena za izstop iz EU in Nata

Kot spremljamo te dni v naših medijih, če se te sploh še lahko tako imenuje, saj vse bolj, namesto vloge medijev, opravljajo naloge režimske propagande, so se pogovori o zasedbi funkcionarskih položajev v Uniji začeli. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je od treh kandidatov, ki jih je predlagala še vlada Alenke Bratušek, in sicer Tanjo Fajon, Karla Erjavca in Bratuškovo, na pogovore povabil prav nekdanjo premierko. Slovenska javnost je zaradi tega ogorčena celo do te mere, da postaja splošno mnenje o Evropski uniji vse bolj negativno. Ljudje se upravičeno sprašujejo, kako je mogoče, da je oseba, ki je popolnoma zavozila našo državo, sploh lahko kandidatka za evropsko komisarko, kaj šele, da bi to zares postala. A ob tem velja resno opozorilo! Reševanje vojakinje Alenke je lahko do potankosti sufisticirana gesta Kučanove partijske nomenklature, s katero bi ubili dve muhi na en mah – rešiti se Bratuškove kot problema grožnje partijski absolutni oblasti in pa sprožitev splošnega negativnega odnosa do Evropske unije, kar predstavlja ploden teren za izstop Slovenije iz Unije in Nata, kar so večne mokre sanje Kučanove partije. Zato je pri tem potrebno biti previden in ne reagirati na prvo žogo, saj gre prav s tem voda na mlin partiji. Slovenski adijo Evropski uniji pa bi pomenil v prevodu dobrodošlico Severni Koreji, s tem pa močno približevanje tudi ukrajinski situaciji, ko so na prodemokratične protestnike na ulicah streljali ostrostrelci. Prav od takšnega črnega scenarija pa nas rešuje članstvo v Uniji, pa naj bomo na Unijo še tako jezni. In dalje, če razmišljam malce provokativno, ali ni mogoče celo dobro, da bi Bratuškova pristala v Bruslju, kjer jo Evropa lahko močno drži za vajeti, kot pa da bi kot poslanka v Državnem zboru delala nadaljnjo škodo pri nas? Lahko bi, spet provokativno, celo dejal, da bi bila to likvidacija enega najhujših nasprotnikov demokracije in prosperitete naše države.

Mogherinijeva kot ruski problem

Bratuškova pa ni edini problem pri sestavljanju nove evropske oblasti. Tu je še kandidatka za visoko zunanjo predstavnico Evropske unije, Italijanka Federica Mogherini, ki velja za zelo prorusko usmerjeno političarko. V razmerah, ko Rusija poleg Kalifata Islamske države pomeni največjo grožnjo svetovnemu miru, in se bo morala Evropska unija glede Rusije jasno izreči in sprejeti bistvene ukrepe, in ob dejstvu, da so reakcije na Rusko ekspanzijo na Zahod, s strani predsednika ZDA Baracka Obame izredno medle, njeno imenovanje za visoko zunanjepolitično predstavnico Unije ni primerno, oz. bi bilo takšno imenovanje prava katastrofa.

 

Judeževi sinovi

Objavljam svoj govor z dne, 31.8.2013, pred Vrhovnim sodiščem, v sklopu aktivnosti Odbora 2014:

image

Spoštovani, ljubi Slovenci!
Dragi soborci za svobodno Slovenijo!
Dragi prijatelji!

Na dan najpomembnejšega dogodka našega naroda, na dan, ko smo Slovenci končno dobili svojo samostojno državo, je nekdo dejal: „Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.“
Ni bilo dolgo po tem, ko so rumeno sonce na modrem nebu zakrili netopirji, vrane in jastrebi. Ti so se razbohotili na našem nebu, kot da bi oni bili tisti, ki so branili našo domovino pred okupatorsko rdečo zvezdo, ki nam je hotela uničiti naše sanje, naše veselje in našo radost. Ni jim uspelo! Naši heroji, naši osamosvojitelji, ki danes po nedolžnem sedijo v zaporu kot politični zaporniki, so bili močnejši od agresorskega zmaja.
Kar pa ni uspelo jugoslovanskemu okupatorju, je uspelo netopirjem, vranam in jastrebom. Ti Judeževi sinovi so naše sanje, naš narod in državo izdali in prodali za 30 srebrnikov, suho zlato pa vrgli v blato in ga poteptali in ga teptajo še naprej.
Danes, 23 let po osamosvojitvi, Slovenci ponovno stojimo na okopih. Mirno in dostojanstveno a pogumno, da bi tem izdajalcem našega naroda in naše domovine spregovorili resnico v obraz. Da jim jasno in glasno povemo: „Izdali ste naše sanje, ki smo jih sanjali dolga stoletja! Izdali ste naše narodne velikane – kralja Sama, Primoža Trubarja, Franceta Prešerna in Ivana Cankarja! Izdali ste največje sinove Slovenije – Jožeta Pučnika, Janeza Janšo in Toneta Krkoviča – in njih matere, ki so jih rodile! In končno; izdali ste Slovenski narod! Kako težka bo Božja sodba nad vami izdajalci, morilci in banditi!“

Dragi prijatelji!

Hvala Bogu, da se dnevno dobivamo na naših shodih. Čisto srce se ne boji ničesar in nikogar. Niti Murgel, pa čeprav nas razni sateliti diktatorja hočejo utišati iz dneva v dan in nas ponižujejo, češ da smo zametek drhali in ovce. Pravijo tudi, da smo kontroverzni. Naše domoljubje imenujejo „nacizem“ in „fašizem“. Toda tako s svojimi brezveznimi in podlimi „argumenti“ zgolj branijo svoje zločine in svoj zločinski komunizem!

Zgodovina pa je učiteljica našega življenja. Ta je do zdaj vedno kaznovala vsakršno diktatorsko objestnost. Ta kazen pa je bila vedno pogubna za diktatorje in njihov režim. Spomnimo se samo usod Mussolinija, Hitlerja, Cheausescuja, Husseina, Gadafija in drugih. Zgodovina nam tako pripoveduje, da če je diktator, ki živi nedaleč od tu, leta 2008 pripravil veliki pok s Finske, ki je močno prizadel Slovenijo na vseh področjih in jo posledično pahnil v finančno-gospodarsko krizo, ki še vedno traja, se bo tudi temu diktatorju, slej ko prej, njegov veliki pok vrnil. Ne s Finske, ampak kar iz Slovenije!

Dragi Slovenci!

Ko se tu dnevno zbiramo in vztrajamo, sporočamo, da za nas kakršna koli predaja ne pride v poštev. Dostojanstveni smo kakor sokol, ki leta po nebu nad netopirji, vranami in jastrebi. Zato zremo v rumeno sonce na modrem nebu. In to sonce nam v srcih greje ljubezen do naroda in domovine. Ta ljubezen pa je močnejša od sovraštva rdeče zvezde in zločinskega komunizma!
Zato bodo naši shodi, naši govori in naše pesmi še naprej donele z vseh strani iz mnogih grl v bran samostojni in svobodni Sloveniji. In bodo pozivale: „Milan Kučan, daj Masleši dovoljenje, da pove zakaj, ali še bolje, če si upaš, pridi in stopi sam pred nas in nam povej, zakaj sta dva izmed naših osamosvojiteljev in herojev tvoja politična zapornika?!“ In bodo sporočale: „Naše Slovenije ne boste dobili, dokler bomo živi!“

Zato: V boj, v boj, za narod svoj!
Svoboda Janezu Janši! Svoboda Tonetu Krkoviču! Svoboda Sloveniji!

Avdio: Na okope!

 

Tukaj kliknite, za poslušanje AVDIA:

Slovenec spet na okopih stoji,
Dvajsetletje po osamosvojeni Sloveniji,
Ko smo mislili, da vse je dobro šlo,
Se spet je pokazalo komunistično zlo.

Zdaj spet na začetku stojimo,
Kažemo, da se Murgel ne bojimo,
Milan, rečemo ti, pust’ nas pr’ mir,
Če ne boš vidu, da bo hudir.

Stoletja so nas tepihovali,
Zavojevalci tujih rodov,
Danes življenja bi nam radi zasrali,
Komunofašizem je še bolj surov.

Zato: Slovenci v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga, za dom, za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

Čeprav smo v desetih dneh srbsko bando nabili,
V Ljubljani vladajo nam četniki,
Okupacija od Juge se nadaljuje,
Ko po radiih poslušamo Balkan narodnjake.

Sodijo nam fišerji in masleše,
Kučanove muhe podrepniške,
Čas je, da recemo “Dost’ nam je!
Se lotimo gradnje Druge Republike.

Zato: Slovenci, v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga! Za dom! Za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

(Erlah 8.8.2014)

Kralj Samo

kralj_samo

Se 623. leto je pisalo,
ko Slovence združil je kralj Samo.
Različna plemena v skupni državi,
ena duša, ena kri
združena v Karantaniji.

Kralj Samo se je dvignil nad Avare,
Panter karantanski grizel jim je glave.
Obranil zemljo, odbil je še Germane.
Tisti čas svet
je slišal za praslovane.

Živel naš Samo kralj,
naše prve zemlje vladar.
Zastave za slovensko državo,
s krvjo mučencev prepojene naj vihrajo!

Pri Wogastiburgu se udarila so jekla.
Frankovskega Dagoberta Slovenskega pekla,
rešiti ni mogla vojska mogočna,
saj Samova obramba je bila premočna.

Vse od takrat Slovenci se ne damo,
branimo sanje, za našo državo!
Niso nas uničili carji otomanski,
ne bodo nas niti komunisti satanski!
Zgodovina bo pisala novo slovensko zmago,
saj v naših srcih živi – kralj Samo!

Živel naš Samo kralj,
naše prve zemlje vladar.
Zastave za slovensko državo,
s krvjo mučencev prepojene naj vihrajo!

(Erlah, 19.8.2014)

Na okope!

Slovenec spet na okopih stoji,
Dvajsetletje po osamosvojeni Sloveniji,
Ko smo mislili, da vse je dobro šlo,
Se spet je pokazalo komunisticno zlo.

Zdaj spet na začetku stojimo,
Kažemo, da se Murgel ne bojimo,
Milan, rečemo ti, pust’ nas pr’ mir,
Če ne boš vidu, da bo hudir.

Stoletja so nas tepihovali,
Zavojevalci tujih rodov,
Danes življenja bi nam radi zasrali,
Komunofašizem je še bolj surov.

Zato: Slovenci v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga, za dom, za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

Čeprav smo v desetih dneh srbsko bando nabili,
V Ljubljani vladajo nam četniki,
Okupacija od Juge se nadaljuje,
Ko po radiih poslušamo Balkan narodnjake.

Sodijo nam razni fišerji in masleše,
Kučanove muhe podrepniške,
Čas je, da recemo “Dost’ nam je!
Se lotimo gradnje Druge Republike.

Zato: Slovenci, v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga! Za dom! Za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

(Erlah 8.8.2014)

Quo vadis, Lojze?

lojz

Že slab mesec je, odkar smo volili novo sestavo državnega zbora. Med kampanjo se je pokazalo, da pri nas vlada selektivna demokracija. V mislih imam reakcijo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta.

Če se je v začetku septembra leta 2011 ob razpravi o družinskem zakoniku zgodila eskapada nestrpnosti do Cerkve na Slovenskem s strani takratnega Zaresovega poslanca Franca Jurija, ki je Cerkvi odrekel pravico do izrekanja v zvezi s spornim družinskim zakonikom, češ, da se organizacija, ki je prepredena s finančnimi in pedofilskimi škandali, glede problematike ne bi smela oglašati, je tokrat neprijetno presenetil prav Peterle. Ta se je namreč udeležil enega izmed zlatomašnih jubilejev, kjer je pridigar „zašel“ na politično področje in svetoval zbranim vernikom, naj glasujejo za stranko, katere predsednik je v zaporu, z neglasovanjem za omenjeno stranko, pa bi lahko storili celo greh. To je zmotilo Peterleta do te mere, da bi skoraj glasno zaklical, kakor je zapisal „Gospod pater, ne tu in ne tako.“ Pa se je zadržal in šel raje na pivo, kjer se je očitno odločil, da bo o tem zapisal par besed na svoj Facebook profil. Moti ga, da duhovniki prevzemajo vloge strankarskih aktivistov in nam z avtoriteto razodete resnice v cerkvah priporočajo koga naj volimo. Kasneje je Peterle v intervjuju za Časnik.si kometiral tudi kritičen odziv škofa Štumpfa glede pisma, ki ga je Alenka Bratušek poslala papežu glede opredelitve škofa Glavana v zvezi s slovenskim krivosodjem, kot tudi srečanje škofa Glavana s predstavnki pomladnih stank pred volitvami. Takole svoje razmišljanje zaključi Peterle: „Mislim da je Cerkev najbolj verodostojna in uspešna, kadar uporablja svoj jezik v skladu s svojim poslanstvom. To pot se je del hierarhije opredeljeval strankarsko in uporabil trdo govorico. Po tej izkušnji, ki po mojem ni pomagala, ne pomladi, ne Cerkvi, bi se po mojem morali pogovoriti znotraj Cerkve, znotraj pomladi, pa tudi med seboj.“

Res je, da Cerkev po splošnem pravilu nikoli konkretno ne pove, katero stranko naj volijo katoličani, se mi pa kot katoličanu zdi pomembno, da duhovniki kot dušni pastirji z očetovsko skrbjo do svojih vernikov, kot tudi do naroda, podajo jasno stališče, katera stranka jasno sledi krščanskemu nauku in vrednotam in jo v skladu s tem tudi priporočijo. Predlog Peterleta, da bi se morali znotraj Cerkve pogovarjati okoli teme, ki jo problematizira je skrajno čuden. Cerkev namreč ni v položaju, da bi glede svojih aktivnosti odgovarjala kakršni koli posvetni instituciji, temveč glede tega lahko odgovarja samo Bogu. Od takšnega profila krščanskega demokrata, karkšen je Peterle, bi pričakoval precej drugačno reakcijo, še najmanj pa takšno, ki, če prevedemo zgornji njegov citat v partijski jezik, sporoča: „Cerkev v zakristijo in naj bo tiho ter se briga zase!“ Takšno izključevanje Cerkve in posledično kristjanov iz javnosti v preteklosti ni obrodilo dobrih sadov. Tudi tokrat jih ne bo. Poleg tega pa so takšna izključevanja za nadaljnji razvoj demokracije celo nevarna.