Proti vsakršnemu nasilju!

stop-violence-illustration-design-over-white-background-32508989

Te dni je širšo javnost razburil tvit, kjer sem na predlog sestre poslanke SDS in predsednice komisije za človekove pravice in enake možnosti Eve Irgl, Lejle Irgl, da naj se za vstop v državo migrantom postavi kot pogoj krstni list, zapisal: „Imam še bolj radikalno: Dovoliti približati meji na 500m. Kar je več, vse postreliti, Bog bo že poznal svoje.“

Kot v primeru druge mariborske vstaje, novembra 2012, ko sem na tviterju zapisal, da je omenjena vstaja dokaz, da ima policija premajhna pooblastila za uporabo strelnega orožja, se je tudi tokrat zoper moje besede pojavil kup zlonamernih, načrtnih napačnih interpretacij, češ da pozivam k poboju beguncev. Prva sta s takšno zmotno interpretacijo začela urednik Portala Plus Dejan Steinbuch, ki je z mano že za časa njegovega pisunstva na Financah, obračunaval z menoj v primeru moje kolumne o žledu ter portal Regionalna obala, kar je sprožilo val ogorčenja v medijih, kot tudi med vidnimi člani stranke SDS, ter širši javnosti. Po mojem popolnoma nepotrebno, kajti tvit, kot se mi očita, niti najmanj ni sovražno nastrojen proti beguncem, niti migrantom, še manj pa, da v njem pozivam h kakršnim koli pobojem teh ljudi, ali kot je do skrajnosti potenciral publicist Reporterja Boštjan M. Turk za POP TV, da sem pozival h genocidu.

Dejstvo je, da dan danes ljudje vse manj berejo. Nekateri celo ne berejo ničesar. Kaj šele, da bi brali originale ali celoto, da bi poznali celoten opus zapisov nekoga. Na podlagi tega je seveda najlažje zagrešiti logično napako non sequitur (kar latinsko pomeni „ne sledi“; nanaša pa se na vrsto argumenta, kjer zaključek ne sledi logično iz predpostavke. Torej gre za to, da argument implicira določeno logično povezavo tam, kjer ta ne obstaja) iz česar potem hitro nastanejo (namerne ali nenamerne) napačne interpretacije. Vkolikor bi ljudje brali, kar pišem, bi razumeli, kaj pišem in da je že navada mojih interpretov ukvarjanje s tem, kar v bistvu ne napišem, namesto, da bi obravnavali tisto, kar dejansko napišem. Torej, ukvarjajo se z lastnimi blodnjami, namesto s teksti in avtorjem, ki ga imajo pred seboj.

Dejstvo (vkolikor ta sploh obstajajo in niso zgolj interpretacije) je, da filozofsko pripadam Nietzschejevi šoli filozofije, ki je filozofija s kladivom, kot jo poimenuje sam. To pomeni, da sem že v samem štartu antisocialist, proti kakršnemu koli režimu, nasilju kot takšnemu, antisemitizmu, omejevanju mišljenja posameznika, ipd. Hkrati pa pomeni tudi ostrino in barvitost jezika oz. izrazoslovja, kar verjamem, da marsikomu ni po godu. Pomemben je t.i. freigeist oz. svobodomiselnost, ki jo ne omejuje noben verski, filozofski, politični sistem. Pomembna je svoboda. Vsakršno omejevanje svobode se mi kot nietzschejancu gnusi. Vendar hkrati ne svoboda za vsakršno ceno. V življenju so potrebni določeni smerokazi, da vemo, kako se orientirati. Gre torej za filozofijo, ki ljubi življenje in prezira vse, kar življenje zanika. Enako velja za moje krščanske temelje, kjer Jezus želi, da bi imeli življenje v obilju (prim. Jn 10,10).

V kontekstu tega je že jasno, da ne morem podpirati, če se tako izrazim, neracionalne uporabe nasilja (je kaj takšnega sploh možno na racionalni ravni, se vprašam?!), kot mi jo očitajo v obliki pozivanja k pobojem ali celo pozivanja h genocidu. V kontekstu mojega celotnega publicističnega opusa je to tudi razvidno. Če bi moji površni bralci brali celoto, bi tudi videli, da sem širši kontekst mojega tvita zapisal na svojem Facebook profilu, kjer sem poudaril predvsem to, da bi morala Slovenija na mejo poslati vojsko – tako kot je to storila na primer Makedonija, podobno pa napovedujeta tudi Bolgarija in Avstrija – in dovoliti, z vsemi zakonskimi podlagami, ki to vojski in policiji omogoča, migrantom (tu nisem uporabil besede beguncem) približevanje meji na 500m (torej migrantom ne bi dovolili vstopa v državo, tako kot to izvaja npr. Katar). Vkolikor bi prišlo do kakršnih koli izgredov, je seveda logično, da vojska in policija uporabita ustrezno silo (po potrebi tudi strelno orožje, če se zadeve tako močno zaostrijo), vendar ko je bilo opozorilo izdano, je, ali iti naprej in tvegati smrt, ali preživeti, izbira tistega, ki je bil opozorjen. Na meji z Makedonijo so se, kljub polni vojaški pripravljenosti, migranti obnašali solidno, zato kakšno posredovanje vojske ni bilo potrebno in je vse potekalo brez večjih težav. Zakaj sem torej predlagal približevanje na 500m? Ker, kot sem že omenil, migrantov ne bi spustili preko državne meje v notranjost države, kajti po vseh pravnih dogovorih v zvezi s schengensko mejo, so takšni migranti in tudi begunci stvar države, ki te ljudi sprejme. Tu pa lahko nastane hud problem za našo državo (smo namreč tik pred bankrotom), tako socialni kot ekonomski in tudi politični. Zato bi bilo bolj smotrno migrante na meji, namesto, da jih sprejmemo v državo, preusmeriti kam drugam, saj kolikor mi je znano iz deklaracije človekovih pravic, to ni v neskladju s človekovimi pravicami.

Ker sem strasten zagovornik evropskih vrednot in demokracije (na podlagi mojih nietzschejanskih in krščanskih temeljev zavračam vsakršne oblike ekstremizma, ker ta slej ko prej, če uspeva, laho pripelje do suspenza demokracije in svobode), se predvsem distanciram od zlonamernih interpretacij (velika verjetnost je, da gre pri teh za klasično psihološko projekcijo svojih negativnih misli in občutij na drugega, torej negativnih misli in občutij teh zlonamernih interpretov name) tistih, ki mi očitajo kakršno koli možnost uporabe nasilja, ki nima nikakršne zakonske utemeljitve, zoper kogar koli. Za konec pa seveda kličem: NE NASILJU!

Zunanjepolitični fuk

zajca

Arbitražna afera še vedno močno buri duhove tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji. Predvsem pa se vse bolj kaže, da gre pri „Pirangate“ za nič drugega, kot zgolj za zunanjepolitično afero, ki ima v ozadju kar močno seksualno noto, zaradi česar dogajanja ne moremo označiti s pojmom „Pirangate“, ki spominja na najbolj razvpiti politični škandal v ZDA, Watergate, zaradi katerega je moral odstopiti takratni predsednik ZDA Richard Nixon. V arbitražni aferi namreč ni popolnoma ničesar, kar bi se lahko merilo z razsežnostjo watergateskega škandala, kljub temu pa večina, vsaj preprostih državljanov tako Hrvaške kot tudi Slovenije očitno naseda tej lažni perspektivi, ki nam jo ponujajo različni režimski mediji obeh vpletenih držav, še več, zadeva močno spominja na tisti znani štos, ko pride Janezek obtolčen v šolo in ga učiteljica vpraša, kaj se mu je zgodilo. Janezek ji odgovori: „Doma imamo pograd. Mami in oči sta zgoraj fukala, pograd se je razfukal, jaz sem pa nafukal!“ Mar niso mami, oči, pograd in Janezek v naši zgodbi prav Slovenija, Hrvaška, arbitražni sporazum in preprosto ljudstvo obeh držav? Poglejmo si na kratko, kaj je bistveni freudovski libido, ki je pripeljal predočeno nam afero do njenega orgazma ter kdo ima največji profit iz te afere, ki ni nič drugega, kot navaden zunanjepolitični fuk oz. zunanjepolitična pronografija.

Partijska impotentnost v luči zajčjega libida

Najprej se moramo pri vsem tem spomniti na to, da sta tako Hrvaška, kot tudi Slovenija bili državi, ki sta vse do leta 1991 skupaj kot sosedi živeli v tako imenovanem komunističnem jugoslovanskem „raju“ v nekakšnem izsiljenem incestuoznem razmerju „bratskih republik.“ Oba otroka očetov in mater, ki so zgradili jugoslovanski „paradiž“ na Balkanu pod vodstvom psihopatskega monstruma Tita, sta bila močno zlorabljena znotraj te velike družine južno slovanskih narodov. Šlo je za nekakšno podobo povprečne kmečke družine, kjer starši do svoje pozne starosti manipulirajo s svojimi (že zdavnaj polnoletnimi) otroki, jih ponižujejo in imajo doma za hlapce, namesto za svoje otroke, ob tem pa po smrti staršev ne dobijo niti svojega deleža dediščine. Če takšni otroci na kakršen koli način spregledajo, da znotraj družine igrajo vlogo hišnega psa oz. vlogo trinajstega pujsa, zberejo pogum, odločno pokažejo vsem skupaj sredinca, češ jebite se vsi, pokončno, z zmago nad vsemi viharji, ki spremljajo dogajanje, odkorakajo iz takšnih zavojevalskih in izkoriščevalskih odnosov. Enako sta spoznali tudi Slovenija in Hrvaška. Ugotovili sta, da jugoslovanski socializem oz. komunizem ne pali in da bo obema sestrama, ki sta živeli v incestuoznem bratstvu i jedinstvu, bolje, če se podata vsaka v svoj samostojni svet. In obe sta odkorakali pokončno. Obe sta premagali močan vihar vojne, ki se je s strani jugoslovanskih vojaških in političnih sil zgrnila nad obe državi. Če je takrat komunistična partija mislila, da bo šlo pri ohranitvi Jugoslavije zlahka, so se močno zmotili. Po uspelem izhodu Slovenije in Hrvaške iz „Egipta,“ komunistom v luči znanih dogodkov v povezavi z romunskima komunističnima vampirjema Nicolaem in Eleno Ceausescu, ni preostalo drugega, kot da se za nekaj časa potuhnejo v svoje zajčje luknje. Toda ob tem se je žal ohranil tudi njihov zajčji seksualni naboj, ki se je predvsem v Sloveniji kazal preko izbruha raznih velikih afer, kot so Depala vas, Patria, t.i. ljudske vstaje, ustanavljanje instant strank, politični sodni procesi in izkoriščanje državnih institucij za uničenje političnih nasprotnikov, kot se je zgodilo v primeru famoznega poročila o Janševem premoženju s strani Komisije za preprečevanje korupcije, etc., ki so vse bolj kot ne kazale na vsaj delno, če ne že na popolno impotentnost partijskega kurčenja, zaradi česar je predsednik edine opozicije, ki danes v Sloveniji še obstaja, Janez Janša, kot partijski sovražnik številka ena v državi, le-te označil za murgelski prdec.

Drnovšek vs. Kučan: Inverzija Ojdipa

A ta murgelski prdec, ki se je vedno slej ko prej razblinil, nikakor ni bil tako nedolžen. Če bomo v nekem stanovanju verižno kadili približno trideset let, morda v stanovanju ne bomo videli več cigaretnega dima, vendar bomo vseeno zaznali močanj in oduren vonj po zastaranem tobaku, ki se je tekom let zažrl v vse pore v stenah in v pohištvo. In tega vonja se bomo težko znebili. Enako velja za prisotnost komunistov. Kljub temu, da so se v prvih letih po osamosvojitvi tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem potuhnili, je njihova odurna prisotnost ostala v vseh porah obeh držav, kar se je ves čas po malem kazalo, kakor smo že rekli, preko izbruhov raznih afer. Komunistom je preko različnih vlad v Sloveniji, razen z vlado Andreja Bajuka in Janeza Janše – pa še tu so z ekonomsko oblastjo v šahu držali politično oblast – obdržali dejansko oblast. Politična se jim je v prvi polovici prejšnjega desetletja izmuznila zgolj zato, kakor v eni izmed svojih monografij pojasnjuje pokojni Danilo Slivnik, ker je Drnovšek začel skakati v zelje Kučanu, ker je želel postati alfa samec slovenske komunistične partije, kar pa mu ob premočnem in prekaljenem starem mačku, kot je bil že takrat Kučan, seveda ni uspelo. Ojdip v tem primeru ni uspel odstraniti svojega očeta, da bi se polastil svoje ljubezni v obliki komunistične partije, ki je bila hkrati tudi njegova mama. Nasprotno. Zmagal je oče, zaradi česar se je moral Ojdip odstraniti, se zadovoljiti z zanj manj ugodnim položajem (Drnovšek se je praktično umaknil na položaj predsednika države), kjer bi mirno čakal na svojo priložnost, a se mu je zaradi neizpolnjenih hrepenenj in ljubezni mentalno zmešalo, na koncu pa je celo smrtno zbolel in umrl, s tem pa ponovno dokazal, da revolucija slej ko prej žre svoje lastne otroke.

Brutalna erekcija kot rezultat fetišistično-sadističnih seksualnih fantazij

Medtem, ko je bila slovenska komunistična partija, ki je po osamosvojitvi bolj ali manj uspešno igrala svojo vlogo preko različnih kameleonskih barv, v ohranjanju svoje kontinuirane oblasti dokaj uspešna, pa moramo za Hrvaško ugotoviti, da je partija svoj močan zagon za svoj resurrectio dobila ob vseh Sanaderjevih aferah. Šele te so močno oslabile nekdanjo Tuđmanovo HDZ, ki je po Sanaderjevi naslednici Jadranki Kosor životarila na vladajočem položaju, kjer jo je kasneje zamenjal sedanji premier Zoran Milanović, sicer predsednik tamkajšnje, v social demokrate preoblečene komunistične SDP. V luči Sanaderjevih afer, ni bilo naključje, da je prišlo do hkratnega rušenja tudi vodje naše opozicije, Janeza Janše in s tem intenzivno kot do zdaj še nikoli, sistematično bombardiranje SDS, njenih članov in simpatizerjev, ki je poseglo celo po tako brutalnem izrazoslovju in grožnjah, ki smo jim bili priča s strani Hitlerjeve NSDAP za časa njenega vzpona na oblast v tridesetih letih minulega stoletja v Nemčiji zoper Jude. Zato ni neutemeljen strah nekaterih bistrih analitikov, kar jih slovenski medijski prostor sploh še premore, ki opozarjajo, da bi se utegnila zgodovina komunističnih povojnih pobojev na naših tleh ponoviti, še posebej, če se kdaj prepusti oblast fanatičnim zagovornikom komunizma, ki ni nič drugega kot sociološka različica nacizma, ki pa spet ni nič drugega, kot biološka različica komunizma, v Združeni levici pod vodstvom golobradega a fetišistično-dominantno-sadističnega Luke Meseca. Janšo so v vnaprej napovedanem velikem poku s Finske, ki ga je napovedal Kučanov pisun in menda njegov dober družinski prijatelj Aleksander Lucu v Nedeljskem Dnevniku, imenovanem afera Patria, skupaj z brigadirjem Krkovičem in direktorjem Rotisa Črnkovičem, brez dokazov, kar je kasneje ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS, obsodili na dve letno zaporno kazen dobro leto po obsodbi Sanaderja, za katerega se vse bolj tudi šušlja, da je bil obsojen brez razloga, kar tako, ker nekomu (ve se komu!) pač ni po godu. Radikalen vzpon komunizma se je torej v Sloveniji in na Hrvaškem zgodil praktično vzporedno v zadnjih petih letih.

Kvantna fizika in efekt cestnega dirkača

Toda tako slovenski kot hrvaški komunisti očitno še nimajo mirnega spanca. To so v Sloveniji dokazali člani Odbora 2014, ki so se po obsodbi Janše dnevno, po njegovi izpustitvi lani decembra pa samo še tedensko zbirali pred stavbo vrhovnega sodišča v Ljubljani, ki je predvsem tekom procesa v aferi Patria, pridobilo partikelj hiša sramote in zahtevali izpustitev nedolžnih Janše, Krkoviča in Črnkoviča na prostost ter ureditev razmer znotraj slovenskega koruptivnega, bavconističnega pravosodja, ki je v službi naslednikov partije, s čimer jim je iustitia španska vas, primat nad pravom pa ima zadovoljevanje njihovih primitivnih seksualnih fetišev, katerih vrhunec se je vsekakor izkazal v razvpiti garažni aferi na Oražnovi ulici v Ljubljani, kjer je tragičen konec dočakal znani zdravnik (nekoč sicer ženska), Baričevič, in kjer se je izkazalo, da nekateri posamezniki političnih elit, domnevno blizu takratne LDS, kar je sicer ostalo zgolj na ravni bolj ali manj zanesljivih govoric, radi natepavajo bulmastife, LDS pa si je na podlagi takratnih govoric pridobila partikelj pasjejebska stranka. Vztrajnost članov Odbora 2014, ki so sebe v nasprotju z vstajniki, ki so v tako imenovanih ljudskih vstajah zoper takratno Janševo oblast v stari maniri nevzgojene komunistične drhali, večinoma demonstrirali z nasiljem, poimenovali vztrajniki in v nasprotju z vstajniki za geslo svojih demonstracij imeli „mirno in dostojanstveno, a odločno in nepopustljivo,“ se je obrestovalo, hkrati pa so komunistom nagnali ne malo strahu v kosti, kar se je videlo celo na fotografijah obraza prvega komunista v državi, Milana Kučana, ko je s svojim Forumom 21 pripravil okroglo mizo v ljubljanskem hotelu Union, Odbor 2014 pa mu je pripravil manjšo neprijetno dobrodošlico v obliki mirnega protesta pred hotelom. Ni dvoma, kakor je na zadnjem letošnjem shodu Odbora pred poletnimi počitnicami poudaril Janša, da so shodi imeli pozitivne rezultate, oblast slovenske partije – verjetno tudi zaradi tega, ker naj bi Kučan v tem času po zanesljivih informacijah, staknil močno sladkorno, mnogi pa smo se prepričali, da je na proslavi borcev NOB ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne na Trgu republike, kjer je imel slavnostni govor, izgledal precej slabo – je začela slabeti, sistem pa je dobil mnoge razpoke. V glavah starih partijcev je to začelo sprožati efekt priljubljenega kojota Vilija iz znane risanke Roadrunner. Medtem, ko kojot Vili hodi nad prepadom brez tal pod nogami, se mu ne zgodi nič posebnega, dokler se ne zave, da nima tal pod nogami in je pod njim prepad. Takrat šele zaprepaden zgrmi v prepad. Gre za znani učinek, ki ga poznamo iz kvantne fizike, vrzel med že in še ne. Dogodek se je že zgodil, subjekt, ki ga dogodek zadeva, pa ga mora samo še ozavestiti. V našem primeru: padec komunizma se je sicer že zgodil, ko se je politično in ekonomsko sesul sam vase. Le subjekti kot nosilci komunizma morajo svoj padec ozavestiti. Odbor 2014 je slovenski udbomafiji močno začel spodnašati tla pod nogami. Enako pa se je zgodilo na Hrvaškem v kontekstu ravnanja komunistične oblasti z vojnimi veterani hrvaške osamosvojitvene vojne. V prve pol leta letošnjega leta je namreč več tako imenovanih braniteljskih organizacij opozorilo na katastrofalen odnos oblasti do veteranov hrvaške osamosvojitvene vojne. Nezadovoljstvo braniteljev in Milanovićeva brezbrižnost – mar ni odnos slovenskih oblasti do veteranov vojne za Slovenijo identičen Milanovićevem brezbrižnem odnosu do hrvaških braniteljev? – sta pognala branitelje na ulice v Zagreb, kjer se je zvrstilo kar nekaj večjih protestov, na katerih je posredovala policija in vojska. Kljub vsemu pa kaj hujšega ni bilo, a vendar dovolj, da so se tudi hrvaškim komunistom zatresle hlače in so se znašli blizu položaja hoje nad prepadom, pri kateri se jim počasi spodmikajo tla.

Erjavec kot ikona varnega političnega seksa

Da pa se njihov padec tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, nemara oz. Bog ne daj celo v sodelovanju Hrvatov in Slovencev ne bi zgodil prehitro, so, kot se spodobi za prekaljene komunistične in udbomafijske mačke, sodelovanje naroda prehiteli komunisti sami in si izmislili brilijanten politični manever – arbitražno afero, ki je kljub svoji prozornosti očitno začela dosegati svoje učinke tako na slovenski, kot tudi na hrvaški strani. Afera vidno sega v mesec april, ko je slovenski zunanji minister Karel Erjavec mimogrede izjavil, da ima optimističen občutek, glede na neuradne informacije, da bo Slovenija dobila stik z odprtim morjem. Glede na to, da se zasedanja arbitražnega sodišča v Haagu dogajajo za strogo zaprtimi vrati, prisotni pa ne smejo vsebine pogovorov izčvekati izven sejne sobe, je sumljivo, da je Erjavec pridobil neuradne informacije ob katerih je imel optimističen občutek glede razsodbe sodišča v prid Sloveniji. Jasno je, da so v tem kontekstu Hrvati bili ogorčeni ter da je haaško sodišče pozvalo Erjavca, naj drži jezik za zobmi, kar se tiče arbitraže. Erjavec je tako res obmolknil, vendar se je zgodilo, da je zaupne pogovore izčvekal slovenski arbiter Sekolec in sicer kar Simoni Drenik iz zunanjega ministrstva. In to kar po domačem telefonu. Vsebina teh telefonskih pogovorov je prišla v javnost. Bila pa je enaka tem, kar je pred meseci izjavil že Erjavec sam, namreč, da bo arbitražno sodišče Sloveniji dodelilo stik z odprtim morjem, s tem pa bo Slovenija dobila tudi večino piranskega zaliva. A glej ga zlomka! Kot trdijo nekateri viri, naj bi Sekolcu in Drenikovi prisluškovala kar Sova sama, ki naj bi nato posnetke prisluhov poslala srbskemu časniku Kurir, ki je tudi prvi objavil novico z naslovom Prebrisani Slovenci premagali Hrvate, pripadla jim bo večina Piranskega zaliva, ki je sprožil mednarodni škandal. Sekolec in Drenikova sta takoj po izbruhu afere pričakovano odstopila s svojih položajev, kar pa ne moremo reči za ministra Erjavca, ki je bil v času izbruha afere na dopustu v Franciji in se je vrnil šele nekaj dni kasneje. Ko je nanj padel pritisk objektivne odgovornosti, zaradi katere bi moral po mnenju mnogih, odstopiti – roko na srce, minister ne more prevzeti nečesa tako stupidnega, kot je „objektivna odgovornost“, kajti sam nima nikakršnega vpliva na to, kaj ga serjejo njegovi podrejeni – je dejal, da ne bo odstopil. Toda minister ne bi smel odstopiti zaradi zaradi objektivne odgovornosti, temveč zaradi njegove subjektivne odgovornosti, saj je očitno vse vedel in imel podatke o dogajanjih že v mesecu aprilu, se o zadevi celo izrekel, zamolčal pa, kje je dobil njemu znane podatke. Zaradi tega bi Erjavec moral nemudoma odstopiti kot zunanji minister. Njegovo vztrajanje na položaju je opravičljivo zgolj v primeru, če ima jasnovidne sposobnosti, vendar bi tudi v tem primeru bilo zanj in za nas vse bolje, če bi si poiskal službo na kakšni astro TV in nam ne bi več utrujal na politični sceni. Vendar se to seveda ne bo zgodilo. Erjavec je vendarle preveč izkušen, če se izrazim v slogu naslova mojega današnjega prispevka, politični fukač, ki pri svojem političnem fukarjenju uporablja pravo firmo za varen seks, ki ima svoj sedež v Mruglah. To pa pomeni, da če tudi se mu bo v kontekstu arbitražne afere zamajal stolček, bo v prihodnji Kučanovi vladi, če do nje pride (vse vlade tako imenovanega in s tem narobe imenovanega levega bloka so bile do sedaj vedno pod mentorstvom in realnim vodstvom Kučana), za nagrado za dobro odigrano vlogo v scenariju ohranjanja komunistične oblasti na Hrvaškem in Sloveniji (praktično pa gre zaradi komunistične težnje po internacionalni povezavi za eno in isto oblast), kot minister dobil nov resor.

Nujnost paralaktičnega premika od videza k bistvu

Spor, ki sta ga navidezno zakuhali Hrvaška in Slovenska udbomafija torej ni nič drugega, kot zgolj internacionalna udbaška politično seksualna afera, ki jo napihuje freudovsko libidinalno v obliki fetišistično-psihopatskega odnosa do oblasti. „Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo,“ je septembra 1972 v Splitu na sestanku s političnim aktivom Dalmacije in Splita dejal Stane Dolanc. Pomenljiv stavek, ki nas politično vrača nazaj v samo izhodišče problema, ki smo ga na začetku nakazali z vicem o Janezku, ki je nafukal zaradi fuka mame in očeta. Slovenska in hrvaška udbomafijska naveza je preko arbitražne afere ustvarila videz skreganosti obeh držav, kar ima v samem jedru psihološki afekt narodne afrimacije takšnega navideznega stanja, ki iz zgolj navideznega preide v dejanskost. V tem, da zaradi fuka mame in očeta Janezek nafuka, ni nikakršne koristi za Janezka. Janezek ob tem ne doživi nikakršne spolne potešitve, kljub vsemu pa jo doživita mama in oče. Torej v terminologiji slovensko hrvaških odnosov, v tem, da slovenska in hrvaška komunistična udbomafija ustvarita navidezno stanje skreganosti, ni nikakršne koristi za slovenski in hrvaški narod, ki na ravni zavesti, če gre soditi po različnih odzivih na spletnih omrežjih, že, v luči komunističnega uma, uspešno afrimira takšno stanje, s čimer hote ali nehote postaneta sodelavca in uresničevalca pretkanega načrta. Skratka, če zaključim: stanje, kakršno je, ne koristi nikomur. Ne Hrvaški, ne Sloveniji. Samo ozemlje tu igra minimalno vlogo. Ob, če uporabim maslešistično dikcijo, sfukanih medsosedskih odnosih, edini profit vleče slovensko-hrvaška komunistična partija, ki bo ob skreganih narodih, če bodo Slovenci in Hrvati še naprej delovali tako naivno in se pustili voditi slepcem, uspela obdržati svojo oblast še naprej. Če se ponovno vrnem k naslovu našega razmišljanja o arbitražni aferi – medtem, ko bodo komunisti medsebojno fukali, bomo Slovenci in Hrvati nafukali.

Pismo škofom ob 70 letnici povojnih pobojev

Spoštovani gospodje škofje!

Sem nekdanji ministrant in nekdanji izredni delivec obhajila iz Kovorja, ki mu je, po informacijah, zaradi kolumen in večih zapisov, nadškof Stanislav Zore februarja ustno prepovedal opravljati ministrantsko službo, brez kakršnekoli možnosti zagovora pred nadškofom. To pismo vam pišem z zavestnim tveganjem, da mi Slovenska škofovska konferenca prepove nadaljnje prejemanje zakramentov in z zavestnim tveganjem, da zoper mene vložite tudi zahtevo za ekskomunikacijo iz Cerkvenega občestva. Ne zmorem več, da bi bil tiho!

V soboto sem se udeležil obletnice povojnih pobojev v Hudi jami. Priznati moram, da sem bil ob homiliji celjskega škofa msgr. dr. Stanislava Lipovška nemalo razočaran, tako kot že večkrat ob vaših javnih nastopih, kar zadeva vaših zahtev glede ureditve naše polpretekle zgodovine.

Če sem vas pred časom pohvalil, kar se tiče vašega angažmaja v zvezi z družinskim zakonikom, pa moram tokrat na vaš račun izreči ostro kritiko, saj po mojem mnenju, ki pa ni edino, ne sledite evangeljskemu nauku, marveč bi lahko skupaj z Jezusom rekel, da je trebuh vaš bog! Iz vaših nastopov, vaše mlačnosti (le kaj je že Bog rekel glede mlačnosti, mar ne, da bodimo hladni ali vroči, saj nas bo mlačne izpljunil) in vašega nenehnega mešanja megle okoli povojnih pobojev namreč veje zgolj vaša skrb za vaše lastno ugodje, vaše visoke cerkvene položaje, ki nikakor niso del tistega zaklada v Nebeškem kraljestvu, ki bi ga morali iskati, temveč prej del zemeljskih zakladov, ki jih bosta slej ko prej razžrla rja, molji in črvi.

Že res, da je celjski škof, kot tudi mnogi drugi škofje poudarili odpuščanje in spravo, toda vprašam vas: Kaj naj mi, ki smo generacije po vojni, sploh odpuščamo in s kom in v zvezi s čim naj se spravimo? Še ena od mnogih floskul, ki jim kot slepci nasedate tudi vi, dragi škofje, s tem pa zajemate hrano iz iste zastrupljene sklede in jo ponujate državljanom in svojim lastnim vernikom, kot nam jo že več kot 70 let ponujajo morilci in zločinci (komunisti) našega naroda. Kardinal Martini je nekoč zapisal, da krščanska ljubezen včasih pomeni tudi komu zaloputniti vrata pred nosom. Bog je Ljubezen, toda ljubezen ne izključuje pravičnosti in že naš Gospod je rekel, naj damo Bogu kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega. Vi, spoštovani škofje, se tega ne držite in tega ne pridigate, ker ste popolnoma mlačni in vas je strah in ni Božjega duha v vas!

Dajte Bogu, kar je Božjega in cesarju, kar je cesarjevega bi v primeru povojnih pobojev pomenilo, da bi se vsi škofje nemudoma zavzeli, da se dostojno pokoplje mrtve in morilce ter ostale odgovorne za genocid slovenskega Kajna nad Abelom privede tudi pred civilno roko pravice in se jih temu primerno tudi obsodi za zločine. Toda tega od vas ni slišati. Skupaj s komunisti raje nam vernikom žugate, da moramo oprostiti in se spraviti, kar je potrdila tudi homilija gospoda Lipovška.

Škofje naj bi bili naši duhovni pastirji in očetje, vendar od vas veje smrdljiv duh uradništva in skrbi za vaše lastne položaje in riti. Kot da se ne zavedate, da po 600 moriščih po Sloveniji, ne ležijo vaši lastni sinovi in hčere v Kristusu! In njim se v svojih pridigah rugate, v smislu “ko jih jebe”, nam pa iz prižnic puhloglavo prodajate meglo o odpuščanju in spravi. Od vas kot od naših očetov v Kristusu bi pričakoval, da enkrat za vselej stopite iz udobja skrbi za svoje trebuhe in lastno udobje ter jasno in glasno udarite po mizi in zahtevate ureditev morišč in dostojen pokop žrtev zločincev, pa četudi za ceno vašega lastnega življenja! Nam pa da ne žugate iz prižnic, temveč nas zaščitite in stopite pred nas v prve vrste po zgledu Ambrozija Milanskega, sicer smo gladko na poti, da bo zgodovina, kot jo poznamo, ponovno v teku, čemur je priča fanatični komunistični ekstremizem, ki ga širi Združena levica.

To pismo sem vam moral napisat, kajti če vam ga ne bi, bi me stvari od znotraj razžrle. Posebej pa z željo, da spregledate in se odločite, ali boste zaščitili ovce pred komunističnimi volkovi, ali pa jim boste te ovce pomagali poklati. Če boste vztrajali pri slednjem, si ne upam predstavljati, kako boste v večnosti zagovarjali svoje početje in kako boste jokali in škripali z zobmi.

Vse dobro želim in sem z vami in za vas povezan z molitvijo!
Sebastjan Erlah

Poziv predsedniku države k razpustitvi parlamenta

Spoštovani gospod predsednik Borut Pahor!

Danes je uradno prišla novica, da je Ustavno sodišče poslancu
Janezu Janši vrnilo mandat poslanca Državnega zbora oz. dokončno
odpravilo sklep Državnega zbora o odvzemu poslanskega mandata
omenjenemu poslancu opozicije.

Kot je sporočilo Ustavno sodišče, je Janezu Janši sklep Državnega zbora
o prenehanju mandata nedopustno posegel v pravico do izvrševanja na
volitvah pridobljenega mandata oz. je kršil 43. člen Ustave RS.

Za odvzem mandata poslancu Janši je glasovalo kar 57 poslancev Državnega zbora,
odvzem mandata pa je javno podprl tudi premier dr. Miro Cerar. Danes je postalo jasno,
da so vsi ti akterji zavestno kršili Ustavo RS, ki je najvišji pravni akt države Slovenije,
kar je nedopustno! S tem smo praktično dobili 57 poslancev, ki so se zavestno deklarirali
za kriminalce, ob tem pa tudi premiera, ki je takšno kriminalno dejanje podprl.

Kot državljan Republike Slovenije od Vas, spoštovani gospod predsednik pričakujem, da
se o tej zadevi jasno in javno opredelite in pozovete vse akterje, ki so izglasovali in podprli
protiustaven odvzem mandata poslancu Janši, da nemudoma odstopijo zaradi zavestnega
kriminalnega dejanja kršenja Ustave Republike Slovenije! V nasprotnem primeru, od Vas,
spoštovani gospod predsednik pričakujem, da takoj razpustite Državni zbor in razpišete
predčasne državnozborske volitve, kakor je v Vaši pristojnosti.

Hvala Vam že vnaprej za Vaš oseben odgovor na moje pismo in upam da, tudi za upoštevanje
mojega poziva kot državljana Republike Slovenije!

Lepo Vas pozdravljam!

Sebastjan Erlah, državljan in publicist

Poslano na:

gp.uprs@predsednik.si

EKSKLUZIVNO: Matevž Krivic ob skorajšnji obletnici odhoda Janeza Janše v zapor!

get_img

EKSKLUZIVNO:

Danes smo v studiu 7 radia Prerok gostili nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica, ki je v preteklosti večkrat kritiziral naš pravosodni sistem v zadevi Patria. Tokrat je za naš radio dal izjavo ob skorajšnji obletnici odhoda Janeza Janše v zapor. Prisluhnimo!

 

Čudež, ki to ni – Medžugorje

krizevac

V medijih je v dneh pred obiskom papeža Frančiška v Sarajevu veliko pozornosti usmerjene v majhno hercegovsko vasico Medžugorje. Gre za vasico, kjer naj bi se leta 1981 šestim otrokom prikazala Marija, s čimer je ta vasica pridobila svetovni sloves. Vse od takrat se tja zgrinjajo trume romarjev z vsega sveta. Mediji poročajo, da naj bi Vatikan „čudesa v Medžugorju razglasil za lažna.“

Izkušnja binkoštnega romanja v Medžugorje

Konec maja sem se tudi sam udeležil romanja v Medžugorje. Namen romanja ob binkoštnem prazniku je bil za domovino. Odlično vodenje romarskega programa, močno duhovno premišljevanje križevega pota ob pohodu na Križevac v tihoti in premišljevanje skrivnosti veselega in žalostnega dela rožnega venca, ki smo ga romarji molili ob pohodu na Brdo ukazanja, kjer naj bi se vidcem prikazala Marija, je dobilo učinek združitve romanja in poglobljenih duhovnih vaj. Bilo je dobro za telo in duha. A kot vsako romanje, tudi to, vsaj pri meni, ni šlo brez močnega duhovnega boja.

Ko smo namreč šli na Brdo ukazanja, sem nekje od tretje postaje veselega dela rožnega venca, ob sebi začutil, kot da bi nekdo hodil ob meni in mi prigovarjal, da je vse skupaj brezveze, da je vse skupaj izmišljeno in da naše romanje nima nobene stvarne podlage, torej je brezpredmetno in izguba časa. To prigovarjanje sem prepoznal kot prigovarjanje hudega duha, ki mi vsiljuje apatijo in nemara celo ateizem. Ignoriral sem ga, premišljeval in molil rožni venec naprej, kot da se nič ne dogaja. Ko smo prišli do zadnje postaje žalostnega dela rožnega venca, tik pred mesto, kjer naj bi se prikazala Marija, je voditelj romanja nad nami zmolil, ker je bila ravno sobota, posvetitev Marijinemu brezmadežnemu srcu. In glas, ki mi je celo pot prigovarjal, je izginil. Verjetno močno osramočen, kajti glavni vatikanski eksorcist Amorth ve povedati, da mu je hudič pri izganjanjih jasno povedal, da je zanj večja sramota, če ga porazi Marija, ki je človeško bitje, kot če ga porazi Bog sam. Duhovna izkušnja, ki je, kot že mnoge do sedaj, ne bom pozabil, saj je bila le-ta očitno začetek nečesa, kar ima svoje širše družbeno nadaljevanje svetovne razsežnosti.

Kot že v uvodu omenjeno, gre za poročanja medijev, da naj bi bilo Medžugorje laž. Kot poroča srbski Telegraf, naj bi viri iz Vatikana menda razkrili, da je pristojna vatikanska komisija pred kratkim zaključila, da so čudeži v Medžugorju lažna. Cerkev, tako Telegraf, naj bi o vsem skupaj modro molčala, ker se boji kaosa, ki bi lahko nastal po takšni objavi. Dalje naj bi po poročanju Slovenskih novic, Telegraf objavil, da je vatikanska kongregacija za proučevanje vere leta 2013 objavila smernice, ki preprečujejo promocijo medžugorskih pojavljanj Device Marije, zdaj pa naj bi se Sveti sedež odločil za konkretne ukrepe proti Medžugorju. Menda naj bi glede tega čakali samo še uradno izjavo.

Diskreditacija Cerkve in papeža Frančiška

Po odzivih na spletu je opaziti, da je ogromno ljudi, ki je temu pamfletu verjelo oz. še vedno verjame. Med njimi niso samo preprosti verniki, nepoučeni v svetopisemskih resnicah in verskih zadevah, temveč tudi mnogi sicer visoko izobraženi teologi in duhovniki. Vendar je dejstvo, da gre v konkretnem poročanju za nič drugega kot navadno bluzenje oz. novinarsko raco, ki je verjetno tudi posledica jutrišnjega obiska papeža Frančiška v Sarajevo, s katero skušajo mediji že ob tako visokih temperaturah v teh dneh, le-te še dodatno dvigniti. Žal se pri tem vidi, da novinarji, ki o tem pišejo, nimajo pojma o zadevi, o kateri poročajo. Še bolj žalostno je, da se ob tem sklicujejo na „poznavalce“, ki prav tako nimajo pojma o temi, za katero se imajo za poznavalce. Njihovo popolno nepoznavanje tematike namreč kaže dejstvo, da Vatikan do sedaj še nikoli ni pripravil končnega poročila o določenih zadevah, ki so še vedno v teku – v Medžugorju se prikazovanja Marije še niso končala – ampak je takšna poročila pripravil šele, ko so se prikazovanja prenehala. Tem samooklicanim poznavalcem ne bi škodilo nekaj zgodovinskega znanja o postopkih priznavanj Marijinih prikazovanj, recimo v Fatimi, Lurdu, ipd.

Da so se tovrstni članki o tem, da naj bi Vatikan razglasil Medžugorje za lažnivo pojavili tik pred obiskom papeža Frančiška v Sarajevu, verjetno ni naključje, saj je znano, da sedanji papež, kamor koli pride, prinese veliko dobre volje, upanja, predvsem pa močno oznanilo vesele novice o našem odrešenju po Jezusu Kristusu, s svojo simpatičnostjo pa naredi tudi velik in pozitiven vtis na množice tako vernih, kot tudi drugače vernih in nevernih. To pa gre mnogim močno v nos, saj papež Frančišek na ta način mnoge iztrga iz krempljev dvoma in celo ateizma, da sprejme Jezusa Kristusa za svojega odrešenika. Zato je velika verjetnost, da so članki namenjeni diskreditaciji Cerkve, s tem pa tudi posredni diskreditaciji papeža pred njegovim obiskom Sarajeva.

Čudeži, ki to niso

Toda vera katoličanov ni odvisna od dogajanja v Medžugorju. Kar je bistveno za vero katoličana je zajeto v nicejsko-carigrajski veroizpovedi. Za naše verovanje ni potrebno nič več in nič manj kot to. Nobeno prikazovanje, nobeno drugo razodetje, kot je bilo zapisano v Svetem pismu, noben čudež. Od ničesar drugega ni odvisna vera katoličanov. Poleg tega po Jezusovih besedah prikazovanja Marije ali katerega  koli drugega svetnika, ni noben čudež, ampak normalen pojav, tako kot je srečevanje mene in tebe na ulici. Jezus sam namreč pravi, da Nebeški Oče ni Bog mrtvih, ampak Bog živih (prim. Mt 22,32), to pa pomeni, da lahko Marijo ali katerega koli svetnika srečamo kadarkoli in kjerkoli. Bog ve, koliko smo jih že srečali, pa niti ne vemo, da smo jih. Še enkrat – to ni noben čudež. Prav tako ni noben čudež, kar se tiče raznih t.i. čudežnih ozdravljenj. Ta se namreč ne dogajajo zaradi Marijinih prikazovanj, temveč zaradi izredno močne vere tamkajšnjih romarjev (prim. Mr 5,34), ki jo imajo v Gospoda Jezusa Kristusa. Ob tem velja poudariti, da bi se takšni čudeži, ki to sploh niso, kakor bi verjetno rekel p. Emilien Tardiff, ki je trenutno v postopku razglasitve za blaženega, dogajali na vsaki od naših župnij, če bi bilo v njih toliko vere in toliko molitve, kot jo je v Medžugorju. V tem primeru bi bil večji čudež, kot čudež ozdravljenja, to, da takšnih ozdravljenj ne bi bilo, kajti to bi pomenilo, da Bog, ne izpolnjuje svojih obljub, da slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, ubogim se oznanja evangelij (prim. Mt 11,5), to pa je nemogoče.

In če se ob koncu vrnem na svoj duhovni boj, ki sem ga imel ob pohodu, premišljevanju in molitvi rožnega venca na Brdu ukazanja, lahko za zaključek rečem, da poleg teološkega premisleka, moja izkušnja prav preko omenjenega duhovnega boja meni osebno dokazuje popolno logičnost, pristnost in resničnost svetosti in dogodkov v Medžugorju. Zato sem trdno prepričan, da bo Vatikan nekoč Medžugorje brez dvoma prepoznal za pristno, s tem pa hudiču pokazal eno veliko figo. Amen.

Slovenska tranzicijska trdnjava

MSUtransakcija

Čas po osamosvojitvi Slovenije še vedno nič kaj ne diši po resnih demokratičnih spremembah. Komunisti, ki so na prehodu v nov sistem zgolj spremenili ime, obvladujejo vse pore v državi. Tudi s pomočjo institucij, kot je Mirovni inštitut.

Kaj je Mirovni inštitut

Verjetno Mirovnega inštituta ni potrebno posebej predstavljati, vendar vseeno za začetek poglejmo, kaj omenjena institucija na svoji spletni strani pove sama o sebi, saj nam bo nemara v nadaljevanju članka njen lasten opis pomagal pri razumevanju umestitve Mirovnega inštituta v slovenski širši družbeno-politični prostor. Takole navajajo na spletni strani: „Mirovni inštitut – Inštitut za sodobne družbene in politične študije – je zasebni, neodvisni in neprofitni raziskovalni zavod. Leta 1991 ga je ustanovila skupina posameznikov in posameznic, ki so verjeli v mirno reševanje konfliktov, enakost in spoštovanje človekovih pravic. Inštitut si z znanstveno-raziskovalnim delom in javnimi akcijami prizadeva za odprto skupnost, sposobno kritičnega mišljenja in utemeljeno na načelih enakosti, odgovornosti, solidarnosti, človekovih pravic in pravne države. Inštitut razvija raziskovalno, izobraževalno in osveščevalno dejavnost na področjih družboslovja, humanistike, antropologije in prava na petih tematskih poljih: politika, človekove pravice in manjšine, mediji, spol in kulturne politike. Je zagovornik ranljivih skupin in si skupaj z njimi prizadeva za odpravo diskriminacije. Je viden raziskovalni in civilnodružbeni akter v Sloveniji, regiji in na mednarodni ravni ter neizogibna referenca na področjih, na katerih deluje. Povezuje se z drugimi sorodnimi akterji (inštituti, univerzami, nevladnimi organizacijami) in z občani na lokalni, regionalni in mednarodni ravni.“ V nadaljevanju bomo pogledali, zakaj Mirovni inštitut ni nič od tega, kar navaja v svojem spletnem opisu.

Mirovni inštitut, ki ga vodi Neža Kogovšek Šalamon, je ena izmed temeljnih inštitucij, ki se je poleg Legebitre v preteklosti zavzemala za izenačitev zakonske zveze istospolne skupnosti ter uvedbo teorije spola v osnovne in srednje šole. Gre za teorijo, ki trdi, da spol posameznega človeka ne določa narava (biologija), ampak je spol stvar sociološke izbire posameznika, pri čemer omenjena teorija naleti na bistven biološki oz. genetski problem, saj genetika jasno pravi, da triindvajseti par kromosomov določa katerega spola bo posameznik. Pri svojem delovanju in predvsem nestrpnem vsiljevanju dekadentnih konceptov homoseksualne aktivistične srenje v slovenske osnovne in srednje šole, Mirovni inštitut kot tudi Legebitra, ostajata znatno finančno podprta s strani davkoplačevalskega denarja, ki ga črpata preko raznih vladnih razpisov. Vlada projekte Mirovnega inštituta sicer sofinancira le delno, ne v celoti, kar pa ne pomeni, da se projektom nameni samo ta količina davkoplačevalskega denarja.

Ideološko-finančne povezave

Ker so tovrstne organizacije, kot je Mirovni inštitut zelo iznajdljive pri črpanju davkoplačevalskega denarja, prijavljajo ene in iste projekte tudi na različne občinske, državne in celo evropske razpise, s tem pa se dejanska višina proračunskega finančnega zalaganja njihovih projektov znatno poveča. Kot je razvidno iz podatkov Supervizorja, je Mirovni inštitut v dobrih enajstih letih od različnih vlad prejel že krepko preko 2 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Eden izmed zanimivejših finančnih tokov pa je povezan z gibanjem Mi smo univerza, ki je znano predvsem po tem, da je pred leti v sodelovanju s skupino 15o, po zgledu akcije „Naše gibanje je boj za socializem,“ ki ga je izvedla skupina študentov med 26. majem in 2. junijem 1971, zavzelo Filozofsko fakulteto, s katerim so, po njihovih besedah, najavili boj za javno, brezplačno in družbeno angažirano visoko šolstvo. Gre namreč za eno izmed pogodb za projekt spletnega portala gibanja Mi smo univerza, ki jo je, po podatkih spletnega portala 24.Kul, Mirovni inštitut sklenil z Uradom vlade za komuniciranje in za to prejel nekaj čez dva tisoč evrov finančnih sredstev. Seveda sem avtor teh vrstic zadevo preveril in v zvezi s tem poslal na Mirovni inštitut vprašanje, ali je Mirovni inštitut kakorkoli povezan z gibanjem Mi smo univerza, ter če je v povezavi z omenjenim gibanjem kadarkoli dobil kakršna koli denarna sredstva. Direktorica Mirovnega inštituta Kogovšek Šalamonova je na vprašanje odgovorila, da „Mirovni inštitut ni sodeloval pri aktivnostih Mi smo univerza, ne kot partner, ne kot so-organizator in tudi ne s kakršnimikoli denarnimi sredstvi, ne lastnimi ne s takimi pridobljenimi na kakih razpisih,“ in nadalje pojasnila, da je pri nekaterih aktivnostih gibanja Mi smo univerza sodelovala Delavsko-punkerska univerza (DPU), ki je bil program, ki je do leta 2012 sedemnajst let deloval v sklopu Mirovnega inštituta, nato pa je bil zaključen. „DPU je združeval študente, ki so organizirali bralne krožke in javna predavanja na različne teme, in izključno za te aktivnosti je Mirovni inštitut zagotavljal minimalna sredstva nekaj tisoč evrov letno (za honorar koordinatorja, potne stroške in nočitve predavateljev itd.), ne pa tudi za kakršnekoli aktivnosti v zvezi z gibanjem Mi smo univerza. Program DPU je imel koordinatorja in svoj programski odbor (ki so ga vodili izključno študenti). Vsebinsko je vedno deloval povsem avtonomno in se je za različne dodatne poteze zunaj bralnih krožkov in javnih predavanj odločal sam, brez posvetovanja z Mirovnim inštitutom,“ je še pojasnila direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon. Toda Ravizor direktorico Mirovnega inštituta postavlja na laž, kajti iz podatkov nakazil med Uradom vlade za komuniciranje in Mirovnim inštitutom je razvidno, da je Mirovni inštitut 27. februarja 2013 prejel 2.058 evrov finančnih sredstev za projekt spletnega portala gibanja Mi smo univerza, katerega vidni član je bil v času zasedbe Filozofske fakultete tudi zdajšnji poslanec Združene levice Miha Kordiš, ki se zelo rad zgleduje po enem od najbolj krvoločnih komunističnih revolucionarjev 20. stoletja Che Guevari. Prav tako je v okviru Delavsko-punkerske univerze, ki je po besedah Kogovšek Šalamonove, leta 2012 postal samostojen subjekt, po podatkih spletne strani Delavsko-punkerske univerze, nastala Iniciativa za demokratični socializem, katere predsednik je zdajšnji predsednik in poslanec Združene levice Luka Mesec. Iz podatkov Supervizorja, ki kaže, da je Urad vlade za komuniciranje 27. februarja 2013 nakazal finančna sredstva za projekt spletnega portala Mi smo univerza neposredno Mirovnemu inštitutu, je razvidno tudi, da tako Delavsko-punkerska univerza kot gibanje Mi smo univerza, le nista tako samostojni inštituciji, kot zagotavlja direktorica Mirovnega inštituta, ter da med omenjenimi institucijami očitno še vedno obstaja, ne samo tranzicijsko-ideološka, temveč tudi močna finančna povezava.

V službi pártije

Da se Mirovni inštitut kaže kot ena bistvenih trdnjav, kot nekakšna slovenska Bastilja, ohranjanja družbeno-politične moči tranzicijske levice, ali bolje rečeno udbomafijske kontinuitete komunističnega režima, kaže tudi poteza, ki jo je inštitut izvedel v minulih mesecih. Gre namreč za vzpostavitev t.i. Sveta za odziv na sovražni govor, ki je nastal v sklopu projekta inštituta z naslovom Z (od)govorom na sovražni govor. Šlo naj bi za nekakšno neodvisno telo, ki naj bi vzpostavljalo standarde javnega komuniciranja in osveščalo javnost o problematiki sovražnega govora. Vkolikor bi šlo pri tem zares za neodvisen organ, potrebnost takšnega organa ne bi bila nobena dilema, saj sovražni govor ni nekaj, na kar bi bili lahko v naši družbi ponosni. Sovražni govor namreč zavira oz. spodkopava temelje kulturnega in demokratičnega dialoga o pomembnih družbeno-političnih vprašanjih, ki zadevajo nek narod oz. skupnost. A kot ugotavlja publicist dr. Matevž Tomšič, koncept sovražnega govora ni nekaj enoznačnega, zaradi česar je tudi problematičen, saj je meja med kritičnostjo in sovražnostjo zelo tanka, s tem pa težko določljiva in kaj hitro lahko postane orodje za obračunavanje z nezaželenimi stališči posameznikov ali celo skupin in orodje za izločanje nosilcev takšnih stališč iz javnega življenja, kar pa je po Tomšičevem podobno konceptu vznemirjanja javnosti, ki smo ga poznali v komunističnem režimu, služil pa je pregonu posameznikov, ki jih je komunistična partija označila za moralno-politično neprimerne.

Nestrpnost Pirc Musarjeve

Da smo bili takšnemu ravnanju s strani omenjenega Sveta že priče, ni presenetljivo, če upoštevamo že prej omenjena dejstva glede Mirovnega ištituta in njegovih ideološko-finančnih povezav z botri in sivimi eminencami tranzicijske levice, ter dejstvo, da je prva predsednica Sveta postala nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, član tega Sveta pa je tudi gejevski aktivist Mitja Blažič. Oba sta znana po svojih skrajno nestrpnih obračunavanjih z drugače mislečimi državljani in državljankami, kot tudi po širjenju nestrpnosti zoper različne družbene skupine, kot je na primer širjenje nestrpnosti in sovražnega govora zoper katoličane in Katoliško Cerkev na Slovenskem. Predsednica Sveta Nataša Pirc Musar pa je že v preteklosti v funkciji informacijske pooblaščenke nestrpno in sovražno obračunavala s člani in simpatizerji stranke SDS, med drugim pa je močno, kar z 11.660 evri, oglobila tednik Demokracijo, ker naj bi izpostavili korespondenco dopisovanja med Mladininim novinarjem in enem od sodnikov, češ, da sta njuna e-mail naslova zasebna podatka, če tudi sta javno navedena na spletu (?!).

Omenjeni Svet pod vodstvom Pirc Musarjeve, ki je na družabnem omrežju Twitter tudi vajena nestrpno obračunavati z drugače mislečimi in jim pripisovati „titule“, da so razpihovalci sovražnega govora se je namreč v svojem prvem poročilu o sovražnem govoru, ki ga je na spletni strani objavil sredi marca, odzval na domnevni sovražni govor publicista Pavla Ferlugo, ki naj bi ga širil v svojem zapisu za tednik Demokracijo z naslovom Antisemitizem kot dogma, na parlamentarni govor poslanca SDS Zvonka Laha, ki naj bi sovražno govoril zoper Rome, na celotno spletno stran 24.Kul, češ da širi nestrpnost in sovražni govor zoper „homoseksualno manjšino“, na spletno stran bojkot.si, ki si prizadeva za več slovenske glasbe na javnih prostorih, češ da širi nestrpnost rasizma, ter na zapis Irene Vadnjal iz Nove Slovenije, ki je v komentarju tedna na spletni strani NSI, problematizirala Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, češ, da je izrazito homofoben. Gre torej za vse obtožbe ljudi in institucij, ki nekako spadajo v t.i. desni politični pol, s čimer se je ponovno izkazala kronična alergija na pripadnike in simpatizerje demokratične desnice tako s strani Pirc Musarjeve, aktivista Blažiča in posledično celotnega Mirovnega inštituta. S tega vidika ni presenetljivo, da omenjeni Svet ni rekel niti besedice o na primer nizu sovražnih govorov predsednika Zveze borcev, Tita Turnška, očitni podpori islamskim terorističnim skupinam s strani novinarja RTV Slovenija, Erika Valenčiča, raznim grožnjam z natikanjem na kol in pobojem novinarjev Demokracije in Reporterja, ki si ga je privoščil anonimni uporabnik Facebooka Zakladnik Matija, kot tudi ničesar o stalno ponavljajočih se grožnjah s strani razvpitega blogerja in narkomana Mitje Kunstlja, ipd.

Za zaključek

Mirovni inštitut in njihovi projekti, vse od Delavsko-punkerske univerze, gibanja Mi smo univerza ter vse do Sveta za odziv na sovražni govor več kot očitno delujejo zgolj enostransko, to je v korist ohranjanja družbeno-političnega vpliva in moči t.i. tranzicijske levice in njenih botrov iz ozadja. Pri njihovem delovanju se očitno kaže, da t.i. desni družbeno-politični pol za njih ne obstaja, razen, če je potrebno po pripadnikih in simpatizerjih tega pola izliti cele cisterne gnojnice. Z ustanovitvijo Sveta za odziv na sovražni govor in njegovo predsednico Pirc Musarjevo, se je ena glavnih trdnjav tranzicijske levice še utrdila, s tem pa se je še bolj izkazalo, da je imel pred časom kolumnist Marko Crnkovič prav, ko je Pirc Musarjevo označil za veliko škodljivko, ki je demokraciji zrasla čez glavo. Glede na vse videno, lahko skupaj s Crnkovičem enako rečemo za celoten Mirovni inštitut in njegove ideološke priveske.

 

AVDIO: Vstani rojak moj (clean vocal version)

image

 

AVDIO POSNETEK:

 

BESEDILO: Končno Slovenec dosanjal stoletne je sanje,
tisti dan vsi verjeli smo vanje.
A prihodnost nam nekdo je skazil,
ko nas je tako nagovoril.

“Danes so dovoljene sanje,
jutri pa je nov dan.”
Slovenec ali še verjameš vanje,
ali v bedno si usodo vdan?

Vstani, rojak moj,
za domovino ponosno stoj.
Slovenija naš je ponos,
ne dovoli narod, da doma boš bos!

Iz bede jugo-komunizma
pristali smo v dreku levega fašizma.
Saj v bistvu to je ista stvar,
ki nam servira jo murgelski vladar.

Pod pretvezo demokratičnega socializma,
nas vračajo na pot Tito-totalitarizma.
Slovenec, kdaj se boš prebudil
In usodo naroda v svoje roke vzel?

AVDIO: Vstani rojak moj (growl version)

image

 

AVDIO POSNETEK:

 

BESEDILO: Končno Slovenec dosanjal stoletne je sanje,
tisti dan vsi verjeli smo vanje.
A prihodnost nam nekdo je skazil,
ko nas je tako nagovoril.

“Danes so dovoljene sanje,
jutri pa je nov dan.”
Slovenec ali še verjameš vanje,
ali v bedno si usodo vdan?

Vstani, rojak moj,
za domovino ponosno stoj.
Slovenija naš je ponos,
ne dovoli narod, da doma boš bos!

Iz bede jugo-komunizma
pristali smo v dreku levega fašizma.
Saj v bistvu to je ista stvar,
ki nam servira jo murgelski vladar.

Pod pretvezo demokratičnega socializma,
nas vračajo na pot Tito-totalitarizma.
Slovenec, kdaj se boš prebudil
In usodo naroda v svoje roke vzel?

Oče, v tvoje roke izročam svojega duha (Lk 23,46)

jesus_on_cross1r1-1

Zadnje Jezusove besede na križu so vzete iz evangelija po Luku. Jezusov smrtni boj za odrešitev človeštva je končan. Dokončno je premagal svojo človeško naravo, da je v njem zmagala Božja narava. S tem je Jezus izkazal svojo zvestobo Očetovi volji do konca, prav tako pa je do konca izkazal Božjo ljubezen do človeštva, ko je nase vzel grehe vsega sveta, pod težo katerih je v samoti trpel neizmerne muke, ki se v tem trenutku prevešajo v zadnji Jezusov izdihljaj na križu.

Evangelist Luka nas tu z Jezusom ponovno spomni na kontinuiteto med staro in novo zavezo. Ponovno nas preko Psalma 31 spomni, da so se v Jezusu izpolnile vse starozavezne prerokbe slavnih prerokov in očakov, kar sta ob Jezusovem darovanju v templju slovesno pred celotnim izraelskim ljudstvom izpovedala tudi dva uradna tempeljska preroka, starček Simeon in prerokinja Ana (prim. Lk 2, 22-38). Evangelist Luka nas spomni, da se pravkar izpolnjuje Božja obljuba o poslanem odrešeniku, ki jo je Bog dal Adamu in Evi ob izgonu iz raja.

Jezus tudi v svojem zadnjem izdihljaju izpove svoje Božje sinovstvo, hkrati pa nam da zgled nenehne molitve, saj je z besedami „Oče, v tvoje roke izročam svojega duha,“ molil starozavezni Psalm 31. Tudi apostol Pavel nam naroča, naj molimo ob vsaki priložnosti, kar pomeni naj praktično molimo neprestano (prim. Ef 6,18). Prav tako pa naj neprestano izročamo svojega duha Očetu, ki je v Nebesih, da bomo tudi mi po Jezusovem zgledu izpolnjevali Njegovo voljo in bomo z Bogom enega duha, kakor sta Jezus in Oče eno, saj bomo le tako lahko verodostojno ponesli veselo oznanilo vstajenja in Božje zmage nad grehom in smrtjo v naš vsakdan.