Neiskreno iskreni

rode_erlah

Sredi marca so mi viri sporočili, da se pripravlja nov pogrom nad kardinalom Rodetom. Čez nekaj tednov je res počilo.

Gre za serijo člankov o obnovitvi dvorca Goričane. Objavil jih je (domnevno katoliški) portal Iskreni.net. V njih avtor Štefan Kržišnik navaja domnevne nepravilnosti v zvezi s projektom. Obnovo dvorca primerja z nemško afero Limburg, kjer je tamkajšnji škof moral odstopiti po papeževem naročilu, ker si je privoščil preveč razkošne prostore za svojo škofijo. Med drugim v člankih zapiše, da se tovrstne obnove dvorcev ne bi smele dogajati, češ da so predrage ter da je zaradi tega Papirnica Goričane, ki ima od ljubljanske nadškofije dvorec v najem, ob enormne vsote. Obregnil se je celo v ceno preproge v enem izmed prostorov dvorca. Avtor ob tem ni pozabil nič kolikokrat omeniti, da sta za tovrstno stanje „kriva“ potratni kardinal Rode in ljubljanska nadškofija, kar je tendencioznosti avtorjevega pisanja, torej z namenom očrniti kardinala Rodeta in mu s tem odvzeti dobro ime v času tik pred imenovanjem novih dveh nadškofov, dalo še dodatno težo. Rode bi namreč pričakovano lahko imel odločilen vpliv na to, kdo bosta postala nova nadškofa v Ljubljani in Mariboru.

Ker velja kardinal za klenega in pokončnega Slovenca, je trn v peti tako udbomafijskemu, kot tudi gejevskemu lobiju znotraj Cerkve na Slovenskem, ki sta se v preteklosti na grd način že lotila nadškofov Stresa in Turnška, ki sta morala zaradi finančne afere v mariborski nadškofiji odstopiti. Spomnim se iz življenjepisa sv. p. Pija, da je pred domačim občestvom nekdo označil njihovega krajevnega škofa za pijanca in ženskarja, zaradi česar je bil po njegovem mnenju nevreden škofovske službe. Sv. p. Pij ga je v pričo vernikov oklofutal in mu dejal: „Kdo si ti, da si drzneš tako govoriti o škofu Svete Matere Cerkve?!“ Ob tem velja poudariti, da je bil takratni krajevni škof res pijanec in ženskar. Toda sv. p. Pij se je zavedal tega, kar je dejala tudi Chiara Lubich, da je potrebno vedeti, kdo je papež in se v skladu s tem do njega tudi vesti. Enako velja za vsakega škofa ali duhovnika. Zato iz spoštovanja do škofovske svete službe, po poklicanosti po Jezusu Kristusu, sv. p. Pij ni dovolil, da se o škofu tako govori, pa čeprav je dotični o njem povedal resnico. Mutatis mutandi: „Kdo so Iskreni.net in avtor člankov, da si drznejo tako govoriti o škofu in kardinalu Svete Matere Cerkve?!“

Ob dejstvu, da je ljubljanska nadškofija omenjeno serijo člankov in njihovega avtorja postavila na laž in pokazala, da gre v ozadju za rovarjenje direktorja Papirnice Goričane Steguja, s katero bi dosegel prekinitev najemne pogodbe in se odrešil zaveze obnove. Omenjeni članki tako želenega cilja niso dosegli. Ravno nasprotno. Tako portal, kot avtor sta sramoto in posmeh nakopala sama sebi. Kot pred časom v aferi Stelzer Delo in njihov novinar Karba.

EKSKLUZIVNI INTERVJU S KARDINALOM dr. FRANCEM RODETOM!!!!!!!!!!

rode

Na blogu Sebastjan Erlaha “Času neprimerna premišljevanja” objavljamo EKSKLUZIVNI INTERVJU s kardinalom dr. Francem Rodetom, ki je bil v času velikonočnih praznikov posnet v studiu novega katoliškega radia Radio Prerok.

Intervju govori o aktualni problematiki imenovanja novih nadškofov, praznovanju velikonočnih praznikov, posebej pa se je odzval na sodni proces Stelzer in afero Goričane.

Vabljeni k poslušanju na spodnji povezavi:

 

 

 

 

 

 

Otroci iz proizvodnje

V Sloveniji smo pred štirinajstimi leti imeli burno razpravo ob sprejemanju Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Tudi danes je tema še vedno aktualna. Na spletnih straneh Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana lahko preberemo, da o neplodnosti govorimo, ko pri paru ne pride do zanositve po enem letu rednih, nezaščitenih spolnih odnosov. Neplodnost se deli še na primarno, to je, ko pri paru še ni prišlo do zanositve in sekundarno, ko je v preteklosti pri paru že prišlo do zanostive, kasneje pa ne več. Nadalje na omenjeni spletni strani pišejo, da so vzroki za neplodnost med drugim motnje ovulacije pri ženskah, njena starost, različne bolezni, miomi in celo prekomerna telesna teža. Seveda zapišejo, da so neplodni tudi moški. Natančnih podatkov, pravijo, kakšen je odstotek neplodnosti v Sloveniji, nimajo, sklepajo pa, da je v povprečju primerljiv z evropskimi podatki. Zato sklepajo, da je pri nas vsak sedmi par neploden.

Da je neplodnost danes ena največjih preizkušenj s katerimi se srečujejo zakonci, piše dr. Tadej Strehovec v članku „Umetna oploditev?“, kjer navaja podatek, da je v Sloveniji med 15 in 20 odstotkov neplodnih zakonskih parov. Ob tem dodaja, da je želja zakonskega para po potomcih povsem legitimna in da so pari, ki se soočajo z neplodnostjo povabljeni, da raziščejo vzroke zanjo. K temu je ob razpravi o zgoraj omenjenem zakonu leta 2000 pritrdila tudi Katoliška Cerkev na Slovenskem, kjer so v izjavi za javnost zapisali, da je stiska ljudi, ki so neplodni velika in kot taka vredna vse pozornosti.

Toda, ali je kot metoda pristopa k zdravljenju in soočanju z neplodnostjo sprejemljiva oploditev z biomedicinsko pomočjo oz. umetna oploditev? Že res, da je medicinska znanost v zadnjih desetletjih močno napredovala, s tem pa omogočila mnogo dobrega za človeka. Vendar, ali človek lahko dela vse, česar je zmožen? Katoličani menimo, da ne, pri čemer ne zavračamo prispevka znanosti, marveč le tega uporabljamo za človekovo dobrobit, se pravi v skladu z Božjim načrtom in Njegovo voljo, saj smatramo, da je vsakršna drugačna uporaba znanosti, ki ni v skladu s prej omenjenim, njena zloraba. Pri umetni oploditvi vidimo torej mnogo etičnih dilem, zaradi česar tovrstnim postopkom ostro nasprotujemo. V grobem bi omenil dve temeljni dilemi, ki ju vidim v zvezi z umetno oploditvijo. Prva je, da se za potrebe tovrstnega produciranja otrok, torej, da se oplojeno jajčece ugnezdi v maternico in se razvija naprej, pobije množica otrok. Strehovec v svojem članku navaja podatke iz literature „Od nastanka gamet do rojstva“ (Virant-Klun), kjer piše, da je od leta 1984 do 2002 bilo ustvarjenih 39.697 otrok, od teh pa se jih je rodilo 2.324. Povprečno so torej v klinikah na enega rojenega otroka pobili 16 njegovih bratov ali/oz sester. Gre torej za kršenje človekove pravice do življenja od človekovega spočetja do naravne smrti. Druga dilema je, da takšen otrok ni spočet v medsebojnem ljubezenskem odnosu med možem in ženo, ampak je spočet in vitro. Takšen otrok ni sad njune eden drugemu podarjajoče se ljubezni, ampak postane proizvod. S tem pa se takšnemu otroku že v predispoziciji krši pravica do človekovega dostojanstva, saj ga starši tako ponižajo zgolj na nekakšen proizvod.

Takšni otroci se zaradi tega skozi življenje soočajo z različnimi travmami, ki se kažejo na duhovni in psihični ravni. Otrok iz proizvodnje bo množico svojih pobitih sester ali bratov, ki so bili žrtvovani, da se je on lahko rodil, na duši močno občutil, če tudi nikoli ne bo izvedel, da je sam proizvod iz epruvete. Starši, ki tako spočnejo, ali bolje rečeno, sproducirajo svojega otroka, hote ali nehote otroku odvzamejo dostojanstvo človeške osebe že ob samem spočetju in ga duhovno umorijo. To pa zato, ker mislijo, da jim otrok pripada, kar pa ne drži. Otrok je namreč dar in ne pripada nikomur. Še manj pa ima kdo do otroka pravico.

V Katoliški Cerkvi poznamo nič koliko primerov, ko so zakonski pari, ki so medicinsko veljali za neplodne, zanosili po naravni poti. Zato menim, da lahko z gotovostjo trdimo, da je neplodnost mit, ki mu dan danes nasedajo mnogi, s čimer se njihova stiska močno poveča, ker menijo oz. jim je predstavljeno, da ne morejo imeti otrok. Ob dejstvu, da se zavedamo, da je otrok dar, ki ga daje Bog, niti ne moremo govoriti o tem, da zakonski par ne more imeti otrok. Pri Bogu velja, da nič ni nemogoče (prim. Lk 1,37), tako lahko preseže tudi tako imenovane mehanske ovire pri zanositvi. Tako je Bog v Stari zavezi premostil mehansko oviro pri živalih, ki ne govorijo tako, da je oslici, na kateri je jezdil Bileam, razvezal jezik in je ta spregovorila (prim. 4 Mz 22, 28-30). Tako v različnih stiskah, ne samo ob stiskah v povezavi z zanositvijo pozabljamo, da je Bog vsemogočen, da ima za nas najbolj odlične načrte, s katerimi nas želi pripeljati v Nebeško kraljestvo. Pozabljamo tudi, da on ne uslišuje vedno tega, kar si želimo, ampak nam daje tisto, kar potrebujemo. Prav tako pozabljamo, da se kljub vsej znanosti in človeški modrosti Bog ne dovoli „nadmudriti“. Še več, vedno bo naredil tako, da bo osramotil modre in ponižal povišane (prim. 1 Kor 1,27), kajti Božja norost je modrejša od ljudi (prim. 1 Kor 1,25). Samo poglejmo teologijo križa, največjo Božjo norost, ki jo bomo praznovali v teh dneh.

Strehovec v omenjenem članku zaključi, naj, namesto, da se zakonca odločita za umetno oploditev, raje posežeta po posvojitvi otroka, oz. naj svojo ljubezen izkazujeta na druge načine, kot na primer s karitativno in pastoralno dejavnostjo in naj se zavedata, da neplodnost nikoli ne sme postati vzrok manjvrednosti, temveč priložnost, da poglobita svoj zakonski odnos ter pogumno sprejmeta svoj lastni križ, ki je v veri lahko vir duhovne rodovitnosti.

Putinova legitimacija za svetovno vojno

Te dni je nekdanja ukrajinska premierka Julija Timošenko imela telefonski razgovor s proruskim politikom Nestorjem Šufričem. V njem je izjavila, da bi morali Ukrajinci poprijeti za orožje zoper Ruse, da bi na njihovi zemlji ostala zgolj požganina.

Timošenkova je prav tako dejala, da je pripravljena v roke vzeti mitraljez in ustreliti ruskega predsednika Vladimirja Putina v glavo. Njene izjave so v mednarodni politiki že dvignile veliko prahu. Če je bilo najprej nekaj dvoma v to, ali je telefonski pogovor pristen, se je ta razblinil, ko je Timošenkova na tviterju potrdila njegovo pristnost. Je pa obenem zanikala navedbe, da naj bi pozivala k uporabi jedrskega orožja zoper rusko manjšino v Ukrajini.

Izjave, ki jih je v pogovoru dala Timošenkova, moramo gledati v luči pogovora, ki se je vršil na zasebni ravni, kot tudi, da je nekdanja ukrajinska premierka upravičeno tako jezna na Putina in Ruse. Kadar pa je kdo jezen, zlahka lahko stresa hude besede zoper subjekt na katerega se njegova jeza nanaša. Zato je potrebno njene izjave jemati z veliko distanco, saj Timošenkova ni političarka, ki bi na prizorišče stopila včeraj, zaradi česar bi bila popolnoma neizkušena. Njene izjave so torej zgolj izraz jeze do Putina, nič več in nič manj.

Julija Timošenko je modra političarka, ki ve, da uspeli atentat na Putina ne bi v ničemer rešil ukrajinsko-ruskega konflikta, temveč bi ga celo poglobil. Ona tudi ve, da bi to lahko sprožilo širši konflikt v svetovnem merilu. Zato lahko stavimo ves naš denar na dejstvo, da bo skušala omenjeni konflikt reševati na miren in diplomatski način.

Kaj pa Putin? Obstaja velika verjetnost, da je posnetek pogovora med Timošenkovo in Šufričem velik ruski spin, s katerim bi Putin legitimiral „obrambni napad“ na Ukrajino skupaj s svojimi zaveznicami Sirijo, Iranom in Kitajsko. Putin v vsej tej zgodbi torej predstavlja veliko grožnjo za ves svet, saj bi lahko povsem neovirano vstopil v svetovno vojno. Je nekakšen novodobni Adolf Hitler, ki bi si po pilatovsko umil roke z lažno obdolžitvijo Timošenkove, češ da je novo svetovno vojno začela prav ona.

Putin’s excuse to start a worldwide conflict

These days Ukraininan former prime minister Yulia Tymoshenko had a conversation by telephone with a prorussian polititian Nestor Shufrych. She said that Ukraininas should take up arms against Russians so that not even scorched earth will be left on the ground where Russia stands.

Tymoshenko also stated, that she is ready to take a machinegun herself and shoot Putin in the head. Her statements raised voice in the international politics. Some people doubted that this conversation really took place, but all of it disappeared when Tymoshenko confirmed it on Twitter. She stated that the larger part of the conversation was real, but denied that she demanded to use a nuklear weapon aganist Russian minority in Ukraine.

Considering Yulia Tymoshenko’s words, we must know that the conversation was a private one, and that Tymoshenko is justifiably angry with Vladimir Putin and the Russians. So when someone is angry he points bad words towards the object of his anger. That’s why we should consider her words with a much greater distance. Moreover Tymoshenko is not some polititian lacking of experience. Her words spoken in anger against Putin are therefore only words of anger, nothing more and nothing less.

Yulia Tymoshenko however is a wise polititian who knows that the death of Putin would contribute nothing to solve Ukraininan-Russian conflict, but it would even made it much worse if Putin was assassinated. That scenario could even lead in a widespread conflict, which could escalate in a new world war. Ukrainian former prime minister is aware of it, that’s why we can bet all of our money on her wisdom she will try to solve the conflict in a peaceful way.

But how about Vladimir Putin? There is a large percent of probability that a recording of the Tymoshenko – Shufrych coversation is a great Russian spin, which Putin could use as a legitimation for a „defense attack“ on Ukraine with his allied forces such as Syria, Iran and China. Therefore Putin is a great threat to the world, because he is a problable gateway to another world war. He is a kind of new Adolf Hitler washing his hands like Pilatus, accusing Yulia Tymoshenko guilty of starting a new world war.

Photo: Wikipedia

Edino domovinsko pravico v Cerkvi ima Kristusov lobi

crucifiction-jesus-christ

V minulih dneh je javnost močno razburil napovednik intervjuja z Urško in Janezom Janšo v katoliškem tedniku Družina, ki naj bi bil objavljen v samostojni reviji Praznična – post in velika noč.

Nepristno pismo zmede?

Napovednik intervjuja je bil objavljen v prilogi tednika Družina Kažipot. Na to sta se s pismom naslovljenim na Slovensko škofovsko konferenco odzvala frančiškan p. Bogdan Knavs in duhovnik Karel Gržan. O tem je poročal tednik Reporter. Omenjena duhovnika sta v pismu od slovenskih škofov zahtevala, naj preprečijo objavo intervjuja z zakoncema Janša v praznični reviji, ki jo je Družina izdala posebej za letošnji postni in velikonočni čas. V pismu argumentirata, da intervju s politično vsebino ne sodi v verski tisk, da se na tak način Cerkev politično opredeljuje, kar je po njunem mnenju nedopustno, ter da se s tem ustvarja nekakšen vtis politične kampanje pred volitvami v Evropski parlament.

Na tedniku Družina so pojasnili, da se v zvezi s pismom Knavsa in Gržana ustvarja zmeda, saj sta se avtorja pisma sklicevala na objavo intervjuja v praznični številki tednika Družina, kar pa ne drži, ampak gre, kot že zgoraj omenjeno, za samostojno revijo. Prav tako so se oglasili na SŠK, kjer so zapisali, da so informacije o pismu neresnične, saj da škofje tega pisma niso prejeli. Zadevo je pojasnil tudi p. Knavs, ki je povedal, da gre za njegovo zasebno korespondenco, da pa je nekdo očitno to nekdo zasegel in zlorabil. Prav tako je poudaril, da tega pisma nikoli ni poslal na SŠK. Ob tem pa ni zanikal njegovega avtorstva. Gržan se na vse to ni oglasil, je pa zanimivo, da je eno izmed svojih zadnjih knjig izdal pri založbi Sanje, ki je Kučanova „hišna“ založba.

Argumenti ne pijejo vode

Vkolikor se je res zgodilo, kar pravi p. Knavs, da so mu vdrli v njegovo elektronsko pošto in zlorabili njegovo osebno korespondenco, je to seveda nedopustno. A zadeva je prišla v javnost in del javnosti se je odzval. V večini je ta javnost – tako laiki kot duhovniki – podprla vsebino pisma, češ, da politična vsebina res ne sodi v verski tisk. Toda ali takšen argument pije vodo? Odgovor je lahko le enoznačen, to je odločen ne!

Če preberemo vsebino intervjuja namreč vidimo, da ta sploh nima politične vsebine, ampak je to intervju, ki govori o družinskem življenju zakoncev Janša. Dejstvo je, da bi bilo za kritike objave intervjuja povsem sprejemljivo, če bi bil v reviji objavljen intervju s katerima koli zakoncema, ki živita srečno družinsko življenje, je pa glavni problem v tem, da gre za zakonca Janša. V tem pa se kaže velika dvoličnost tako mnogih slovenskih duhovnikov, kot tudi laikov, ki kažejo, da je Janez Janša še kako moteč element v slovenski družbi, ki, namesto, da bi temeljila na vrednotah slovenske osamosvojitve, še močno smrdi po (anti)vrednotah NOB-ja in komunistične partije.

Nujnost čimprejšnjega imenovanja novih nadškofov

S tega vidika je stanje, ne samo v družbi, ampak tudi v Katoliški Cerkvi na Slovenskem alarmantno, saj se pozna odsotnost nadškofov v obeh naših nadškofijah, zaradi česar sta se v zadnjem času močno razbohotila predvsem dva lobija, to je duhovniško-laiški gejevski lobi in pa udbomafijski lobi, ali kot jih radi imenujemo z ljubkovalnico, „Grmičarji“. Da se tovrstni duhovi v zadnjem času močno javno izpostavljajo in se razkrivajo, pa niti ni tako slabo, saj to kaže na rezultat molitve različnih katoliških občestev za našo domovino, kjer molijo tudi eksorcizem, s katerim želijo izgnati duha komunizma iz naše dežele.

Slika postaja vse bolj jasna. Imenovanje novih nadškofov, ki bosta zajezila moč obeh lobijev, v najkrajšem možnem času, je nuja. V Cerkvi ima namreč edino legitimiteto in domovinsko pravico, kakor se je v enem izmed intervjujev v Demokraciji izrazil duhovnik mlajše generacije, Janez Turinek, Kristusov lobi. S tem lobijem pa vemo, se ni za hecati.

Ničelna toleranca

Ta čas je rdeča zvezda postala vseprisotna. Ne samo v retoriki in ikonografiji levice, temveč celo v Cerkvi na Slovenskem.

Decembra 2012 je Demokracija na spletni strani objavila kolumno z naslovom »Projekt Hitler«. V njej sem podrobno analiziral ideološko ozadje »ljudskih« vstaj in primerjal enakost takratnega družbeno-političnega stanja Nemčije, ko je svoj pohod na oblast začela Hitlerjeva NSDAP, s stanjem pri nas. Dobro leto kasneje smo priče ustanovitve dveh vstajniških strank, Solidarnosti in Iniciative za demokratični socializem (IDS). Že bežni pogled na njihov program kaže na radikalno politično opcijo, da ne govorimo o dejstvu uporabe rdeče zvezde v logu IDS. A ta se v zadnjem času ne manifestira zgolj v tako imenovani sferi tranzicijske levice, temveč njena miselnost vdira tudi v eno izmed pomladnih strank ter celo Cerkev na Slovenskem.

Če je NSi za časa življenja njenega prvega predsednika Bajuka še ostajala na pomladni liniji je po njegovi smrti začela iztirjati iz te orbite. Vse bolj jo prevzema kocbekovsko-dolomitski duh t.i. mladega »politika novega kova«, ki je po navedbah nekaterih virov znotraj stranke podtaknjenec Kučanovega klana. Ta namreč želi uničiti stranko ter zanetiti lažni spor na desnici med krščanskimi demokrati in SDS v primeru udbovskih arhivov, krivdo zanj pa naprtiti nikomur drugemu kot Janezu Janši. Temu spinu, ki ga v javnost lansirajo mainstream medijski Kučanovi aparatčiki so nasedli že mnogi, med njimi veliko Janševih podpornikov. Naivno teženje k dialogu z nasledniki komunističnega režima, je v stranki premagal zdravo razumsko presojo, ki jo je zapisal škof Rožman v pismu duhovnikom oktobra 1941: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato ta, ki mu je mar krščanske kulture, prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval.«

V Cerkev je duh rdeče zvezde vstopil skozi dvoje vrat: duhovniško-laiški gejevski lobij in preko tako imenovane Grmičeve linije, ki se je okrepila na plečih mariborske nadškofije, zaradi posledic njenega uničujočega delovanja pa sta morala lani odstopiti nadškofa Stres in Turnšek. Kako močna je prisotnost rdeče zvezde znotraj Cerkve je pokazal primer dijakinje Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, ki je na informativnih dnevih nosila tradicionalno rusko pokrivalo z omenjenim simbolom. Ko je na to nedopustno dejstvo – iz škofovih zavodov so komunistični zločinci transportirali ujetnike na morišča v Kočevski Rog, komunizem pa je kršil tudi človekove pravice na področju svobode veroizpovedi, preganjal duhovnike in kristjane, jih maltretiral in pobijal – opozoril publicist Mamić, se je s strani duhovnikov nanj vsul neizprosen plaz kritik, češ kako na to sploh opozoriti. A govoriti o tem je nuja. Še večja nuja pa je ničelna toleranca do tega simbola.

Requiem aeternam dona nobis Domine

nsi_nov_logo

Današnja razprava o predlogu zakona, ki ga predlaga največja opozicijska stranka SDS, da kaznivo dejanje umora ne bi nikoli zastaralo, je ponovno pokazala nepietetni odnos koalicije do vprašanja povojnih pobojev in udbovskih umorov.

Requiem aeternam

Medtem, ko predlagatelji zakona tega niso predlagali zato, da bi sprožili kakršno koli gonjo zoper partizanske in udbovske morilce v polpretekli zgodovini, temveč, da bi predvsem v prihodnje kazniva dejanja umorov ne zastarala, kar je razvidno iz gradiva današnje seje, je koalicija razpravo speljala v ideološke vode, kjer se niso mogli izogniti poveličevanju NOB-ja in Udbe. S tem pa pokazali svojo nepietetnost do žrtev NOB-jevskega genocida in kasnejših pobojev s strani Udbe ter do njihovih svojcev. Razprava je še enkrat več dokazala, da imamo v Sloveniji opraviti ne z levico in desnico, ampak z barbarstvom in civilizacijo. Slednja se zaveda temeljnih civilizacijskih norm, ki jo utemeljuje že naša ustava, to je, da je človekovo življenje nedotakljivo. Očitno je, da je (barbarska) koalicija ponovno padla na izpitu iz človekovih pravic. Zagovarjanje zastaranja zločina umora namreč ne pomeni, da je človekovo življenje nedotakljivo, temveč, da je nedotakljivo le delno. To je, dokler zločin ne zastara. Absolutna nedotakljivost človekovekga življenja je torej po njihovo časovno omejena. Poleg tega je koalicija ponovno padla tudi na izpitu iz temeljnih civilizacijskih norm, ki so se jih zavedali že antični Grki. Sofoklej v svoji drami Antigoni namreč jasno pove, da je potrebno svoje mrtve pokopati, medtem, ko bi jih naši nasledniki komunistične partije najraje pozabili, jih pustili po grapah in rovih, se v razpravah z njih delali norca s slaboumnimi izgovori, češ da so bili to sodelavci okupatorja in si kot taki morebiti genocid celo zaslužili, dostojnega pokopa pač ne. Kot, da ti mrtvi ne bi bila človeška bitja?!

Nujen prelom s Kocbekom in naslomba na Rožmana

Podobno norčevanje iz žrtev nekdanjega komunističnega režima veje iz arhivskega zakona. Ta bo namreč, namesto, da bi udbovske arhive odprl javnosti, le-te podvrgel anonimizaciji, s čimer se bodo ti arhivi praktično zaprli, zločinci, ki so sodelovali v udbovskih umorih pa bodo prešli v kategorijo „izbrisanih“, s čimer bo praktično onemogočena njihova izsleditev in izročitev roki pravice. K temu postopku je močno pripomogla stranka, ki sebe imenuje „krščanska“, torej Nova Slovenija, ki je strastna zagovornica novega zakona o arhivih, kljub temu, da strokovna javnost, ki te arhive dnevno uporablja, nasprotuje takšnemu zakonu. Pred dnevi je omenjena stranka izdala celo zloženko, s katero poskušajo zaustaviti napore tistih, ki zbirajo podpise za referendum, s čimer se je pokazalo, da so floskuli o njegovi nepotrebnosti očitno popustili tudi najvidnejši predstavniki v tej (nekdanji) pomladni stranki. A dobrim poznavalcem razmer znotraj NSI takšna drža ni presenetljiva, saj se že precej časa znotraj stranke zadržuje dolomitsko-kocbekovski duh, ki dobesedno žre krščanske in civilizacijske vrednote znotraj stranke. To se je močno pokazalo ob glasovanju vodje njihove poslanske skupine Mateja Tonina za ohranitev privilegijev prvega predsednika Slovenije Milana Kučana. Če je bil ob tem dejanju kdo še naiven in je pomislil na napako dotičnega, pa angažma stranke, ki ji po navedbah nekaterih zanesljivih virov tudi znotraj nje, obvladujejo različni spin doktorji tako imenovane tranzicijske levice, ob noveli zakona o arhivih, kaže, da o kocbekovstvu ni več dvoma.

A „krščanska“ stranka bi se lahko vsaj iz zgodovine naučila, da razne dolomitske pogodbe in kocbekovska zlizanost s komunisti ne obrodi nobenega sadu. Kot so bili takratni krščanski socialisti vredni le toliko, da so bili na papirju poleg ustanavljanja osvobodilne fronte, kasneje pa jih je komunistična partija prežvečila in izpljunila kot neuporabni žvečilni gumi, tako se bo zgodilo tudi tokrat. Zato bi se politične stranke, ki zase pravijo, da so krščanske, morale postaviti naslednikom komunistične oblasti na diametralno nasprotje in se v svojem delovanju dosledno ločiti od Kocbeka in drugih socialističnih primesi znotraj demokrščanske opicje, saj takšna drža vodi v nujen propad, ter se nasloniti na besede škofa Gregorija Rožmana, ki je v pismu duhovnikom, 24. oktobra 1941, jasen, ko je zapisal: „Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato ta, ki mu je mar krščanske kulture, prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval.« Takšna drža bi bila namreč za slovensko krščansko demokracijo odrešilna. Ob drži, ki jo kaže škof Rožman, bi tudi poziv NSI ob peti obletnici odkritja Hude jame, naj vlada vendarle dostojno uredi pokop žrtev komunističnega režima, zvenel resno, tako pa ob dejstvu, pred katerim stojimo, tak poziv izpade kot metanje peska v oči.

Smrad rdeče zvezde

Duh rdeče zvezde (komunizma) očitno na slovenskih tleh deluje simptomatično. Pred njegovo okužbo ni varna zgolj slovenska pomlad – pomladnega trojčka tako rekoč sploh ni več, odkar sta se od njega poslovili SLS in v zadnjem času tudi NSI – temveč tudi del Katoliške Cerkve na Slovenskem. Ta se kaže že ves čas v obliki ideoloških pripadnikov tako imenovane Grmičeve linije, ki je v zadnjih letih, poleg duhovniško-laičnega homoseksualnega lobija, močno pridobila na svoji moči in je temeljni krivec za gospodarski polom mariborske nadškofije. Drugi pokazatelj je udeležba nekdanjega ljubljanskega nadškofa Antona Stresa na lanski državni proslavi ob dnevu državnosti, kjer se je med drugim bohotila tudi rdeča zvezda, simbol nekdanjega komunističnega režima, in ob tem ostal pasiven, s čimer je očitno pokazal na veliko nemoč nad pritiski tako „Grmičarjev“, kot tudi homoseksualnega lobija, zaradi katerih je moral ne dolgo za tem odstopiti z mesta ljubljanskega nadškofa.

Močno so v tej luči presenetili tudi letošnji informativni dnevi za bodoče srednješolce. Na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano smo lahko opazili prisotnost te iste rdeče zvezde. Nosila jo je ena izmed dijakinj na tradicionalnem ruskem pokrivalu. Na to je prvi opozoril publicist in predsednik Združenja novinarjev in publicistov Tino Mamić, s čimer je močno razburil javnost. Na to so se odzvali tudi mnogi duhovniki. Glede na dejstvo, da je rdeča zvezda simbol kršenja človekovih pravic, med drugim tudi pravice do svobode veroizpovedi – komunistični režim je v povojnem odbodbju maltretiral, zapiral in pobijal duhovnike -, ki jo je izvajal režim, katerega glavni simbol je
bila ta rdeča zvezda, je bil njihov odziv zame neprijetno presenečenje. Še več. Toliko neumnih izgovorov v zvezi z nošenjem rdeče zvezde znotraj slovenske RKC še nisem slišal. V internem pogovoru med duhovniki, se je na Mamićevo opozorilo odzval tudi direktor omenjene gimnazije, Roman Globokar. V svojem opravičilu, da se kaj takšnega sicer ne bi smelo zgoditi, kar se mu šteje v dobro, je med drugim zapisal tudi enega bolj trapastih izgovorov, češ, da je šlo pri nošenju pokrivala s simbolom rdeče zvezde za to, da se je predstavljala ruska kultura in zgodovina. Seveda ta izgovor ne zdrži zdravorazumske presoje, saj kadar predstavljamo nemško kulturo in zgodovino, dijakov in študentov pač ne oblačimo v nacistične uniforme. Razpravljavci v omenjenem klepetu pa so šli še korak dlje, saj so poleg opravičevanja nošenja totalitarnih simbolov, pljunili tudi po tistemu, ki je na takšno nedopustno gesto opozoril. Torej po načelu „kill the messenger.“

Za rešitev povojnih travm

Tovrstna toleranca do nekdanjega totalitarnega režima, ki našo državo osmraja še po triindvajsetih letih samostojnosti, ne prispeva k utrjevanju demokracije in svobode v Sloveniji. Prav tako ne prispeva k reševanju težav na gospodarskem področju in posledično k blaginji državljank in državljanov. Zato menim, da je referendum o noveli zakona o arhivih še kako potreben in skladen s časom v katerem se nahajamo, saj je iz osnov psihologije znano, da dokler se travme iz preteklosti ne razrešijo, oseba ali narod ne moreta svobodno zaživeti sedanjosti in prihodnosti. Da pa bi zaživeli svobodni od travm komunizma, pa je potrebno razkriti kdo je v tistih časih moril in odgovornim omogočiti pravično pravno obravnavo.

Nacionalizacija športnih uspehov

Če bi pred letošnjimi olimpijskimi igrami v Sochiju kdo rekel, da bodo naši športniki nanizali toliko uspehov in medalj, bi ga verjetno marsikdo poslal na psihiatrično zdravljenje.

Pa vendar se je do zdaj nanizalo kar sedem olimpijskih medalj, močno pa so te medalje začinili tudi naši hokejisti, ki so se uvrstili med osem najboljših na svetu, kjer so v četrtfinalu klonili proti premočni Švedski. Če vsem športnikom privoščimo njihove uspehe, verjetno najbolj privoščimo dve zlati medalji naši najboljši smučarki Tini Maze, ki ji letošnja sezona v svetovnem pokalu ni najbolj naklonjena, prav tako pa so jo v dveh preizkušnjah v Sochiju na cedilu pustile stotinke. K sreči, so te stopile na njeno stran pri zasluženo pridobljenih zlatih odličjih.

Ponos vs. malikovanje

Prav je, da smo Slovenci ponosni na naše športnike in na dejstvo, da se na tako velikem športnem dogodku, kot so olimpijske igre, sliši tudi naša Zdravljica. Me pa s skrbjo navdaja skoraj patološki odnos do njih s strani naših državljanov. Odnos do njih namreč postaja, vsaj tako je videti na raznih družabnih omrežjih, kot sta Facebook ali Twitter, podoben odnosu, ki so ga Izraelci svoj čas gojili do malikov okoliških narodov, kot so bili na primer Kanaanci ali Babilonci. V svojem štirideset letnem tavanju skozi puščavo v obljubljeno deželo, ki jo je Bog JHVH obljubil Abrahamu, so večkrat pozabili na Gospoda, ki jih je izpeljal iz egiptovske sužnosti in se začeli klanjati zlatim teletom in božanstvu, ki so ga imenovali Baal. Malikom torej, ki so bili izmišljeni in narejeni s človeškimi rokami. Ta njihova pozaba Boga JHVH in njihovo malikovanje zlatih telet in Baala sta rezultirala v tem, da je Izraelce doletela marsikatera nesreča na poti v obljubljeno deželo. Pa tudi kasneje, ko so bili iz te dežele na silo odpeljani v Babilonsko suženjstvo.

Nacionalizacija kot kraja

Izredno patološki odnos do naših športnikov in njihovih uspehov kažejo tudi reakcije na zasluženo pridobljeno bronasto medaljo tržiškega deskarja Žana Koširja. Moji rojaki Tržičani ob tem na veliko vzklikajo, da „smo Tržičani dobili medaljo,“ kar seveda ne drži. Medaljo ni dobila občina Tržič, ni je dobil župan, nisem je dobil jaz, ni je dobil Janez Novak iz Tržiča, ampak jo je dobil Žan Košir in persona in izključno samo on sam. Odnos kaže na nekakšno nacionalizacijo športnih uspehov posameznika. Podobno, kot smo v nekdanjem komunističnem režimu bili vajeni, da je partija nacionalizirala osebno lastnino kmetov in gospodarstvenikov, ta lastnina pa je kar naenkrat postala naša in smo se vsi na njo šlepali. Prav tako se zdaj vsi šlepajo na uspehe posameznika, kot da bi v Sochiju v deskanju tekmoval celoten Tržič – da ne bo pomote, enako velja za vse državni odnos do naših športnikov. Šlepanje na nekaj, za kar sami nimamo niti najmanjših zaslug.

Gre torej za prilaščanje nečesa, kar ni naša skupna dobrina, ampak je zasebna dobrina oz. lastnina oz. zasluga, to je, v tem primeru zasluga Žana Koširja samega. To pa je, v politično nekorektni govorici, seveda navadna kraja. Mogoče ne v dejanju, vsekakor pa v mislih in besedah.

NEKROPOLIS

mihael

Položila k večnemu počitku
kri premnogih je pobitih,
pod težo bratomornega zločina,
ječoča drevesa,
ki tam ob cestah in gozdovih
tiho ležijo v opomin,
da Kajn nad Abela bi ne bil
še kdaj dvignil roke.

Ljudstvo Nekropolisa
anemično in dementno
bo pospravilo ta drevesa.
Iz lažnega sočutja
rojeva novi se zločin,
da v hosti les
je vreden več,
kot slovenski kleni sin!

(Erlah, 17.2.2014)