Kralj Samo

kralj_samo

Se 623. leto je pisalo,
ko Slovence združil je kralj Samo.
Različna plemena v skupni državi,
ena duša, ena kri
združena v Karantaniji.

Kralj Samo se je dvignil nad Avare,
Panter karantanski grizel jim je glave.
Obranil zemljo, odbil je še Germane.
Tisti čas svet
je slišal za praslovane.

Živel naš Samo kralj,
naše prve zemlje vladar.
Zastave za slovensko državo,
s krvjo mučencev prepojene naj vihrajo!

Pri Wogastiburgu se udarila so jekla.
Frankovskega Dagoberta Slovenskega pekla,
rešiti ni mogla vojska mogočna,
saj Samova obramba je bila premočna.

Vse od takrat Slovenci se ne damo,
branimo sanje, za našo državo!
Niso nas uničili carji otomanski,
ne bodo nas niti komunisti satanski!
Zgodovina bo pisala novo slovensko zmago,
saj v naših srcih živi – kralj Samo!

Živel naš Samo kralj,
naše prve zemlje vladar.
Zastave za slovensko državo,
s krvjo mučencev prepojene naj vihrajo!

(Erlah, 19.8.2014)

Na okope!

Slovenec spet na okopih stoji,
Dvajsetletje po osamosvojeni Sloveniji,
Ko smo mislili, da vse je dobro šlo,
Se spet je pokazalo komunisticno zlo.

Zdaj spet na začetku stojimo,
Kažemo, da se Murgel ne bojimo,
Milan, rečemo ti, pust’ nas pr’ mir,
Če ne boš vidu, da bo hudir.

Stoletja so nas tepihovali,
Zavojevalci tujih rodov,
Danes življenja bi nam radi zasrali,
Komunofašizem je še bolj surov.

Zato: Slovenci v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga, za dom, za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

Čeprav smo v desetih dneh srbsko bando nabili,
V Ljubljani vladajo nam četniki,
Okupacija od Juge se nadaljuje,
Ko po radiih poslušamo Balkan narodnjake.

Sodijo nam razni fišerji in masleše,
Kučanove muhe podrepniške,
Čas je, da recemo “Dost’ nam je!
Se lotimo gradnje Druge Republike.

Zato: Slovenci, v boj!
V boj, za narod svoj!
Za Boga! Za dom! Za domovino!
Demokracijo in zasebno lastnino!

(Erlah 8.8.2014)

Quo vadis, Lojze?

lojz

Že slab mesec je, odkar smo volili novo sestavo državnega zbora. Med kampanjo se je pokazalo, da pri nas vlada selektivna demokracija. V mislih imam reakcijo evropskega poslanca Lojzeta Peterleta.

Če se je v začetku septembra leta 2011 ob razpravi o družinskem zakoniku zgodila eskapada nestrpnosti do Cerkve na Slovenskem s strani takratnega Zaresovega poslanca Franca Jurija, ki je Cerkvi odrekel pravico do izrekanja v zvezi s spornim družinskim zakonikom, češ, da se organizacija, ki je prepredena s finančnimi in pedofilskimi škandali, glede problematike ne bi smela oglašati, je tokrat neprijetno presenetil prav Peterle. Ta se je namreč udeležil enega izmed zlatomašnih jubilejev, kjer je pridigar „zašel“ na politično področje in svetoval zbranim vernikom, naj glasujejo za stranko, katere predsednik je v zaporu, z neglasovanjem za omenjeno stranko, pa bi lahko storili celo greh. To je zmotilo Peterleta do te mere, da bi skoraj glasno zaklical, kakor je zapisal „Gospod pater, ne tu in ne tako.“ Pa se je zadržal in šel raje na pivo, kjer se je očitno odločil, da bo o tem zapisal par besed na svoj Facebook profil. Moti ga, da duhovniki prevzemajo vloge strankarskih aktivistov in nam z avtoriteto razodete resnice v cerkvah priporočajo koga naj volimo. Kasneje je Peterle v intervjuju za Časnik.si kometiral tudi kritičen odziv škofa Štumpfa glede pisma, ki ga je Alenka Bratušek poslala papežu glede opredelitve škofa Glavana v zvezi s slovenskim krivosodjem, kot tudi srečanje škofa Glavana s predstavnki pomladnih stank pred volitvami. Takole svoje razmišljanje zaključi Peterle: „Mislim da je Cerkev najbolj verodostojna in uspešna, kadar uporablja svoj jezik v skladu s svojim poslanstvom. To pot se je del hierarhije opredeljeval strankarsko in uporabil trdo govorico. Po tej izkušnji, ki po mojem ni pomagala, ne pomladi, ne Cerkvi, bi se po mojem morali pogovoriti znotraj Cerkve, znotraj pomladi, pa tudi med seboj.“

Res je, da Cerkev po splošnem pravilu nikoli konkretno ne pove, katero stranko naj volijo katoličani, se mi pa kot katoličanu zdi pomembno, da duhovniki kot dušni pastirji z očetovsko skrbjo do svojih vernikov, kot tudi do naroda, podajo jasno stališče, katera stranka jasno sledi krščanskemu nauku in vrednotam in jo v skladu s tem tudi priporočijo. Predlog Peterleta, da bi se morali znotraj Cerkve pogovarjati okoli teme, ki jo problematizira je skrajno čuden. Cerkev namreč ni v položaju, da bi glede svojih aktivnosti odgovarjala kakršni koli posvetni instituciji, temveč glede tega lahko odgovarja samo Bogu. Od takšnega profila krščanskega demokrata, karkšen je Peterle, bi pričakoval precej drugačno reakcijo, še najmanj pa takšno, ki, če prevedemo zgornji njegov citat v partijski jezik, sporoča: „Cerkev v zakristijo in naj bo tiho ter se briga zase!“ Takšno izključevanje Cerkve in posledično kristjanov iz javnosti v preteklosti ni obrodilo dobrih sadov. Tudi tokrat jih ne bo. Poleg tega pa so takšna izključevanja za nadaljnji razvoj demokracije celo nevarna.

Domovina, vredna najžlahtnejše krvi

janko

Govor pred Državnim zborom

1.8.2014

 

Drage Slovenke!

Dragi Slovenci!

Prijatelji!

 

Ko sem kot devetleten fantič trepetal med desetdnevno vojno za samostojno Slovenijo in bal, ali bo moj oče prišel živ s fronte ali ne, si nisem niti v najbolj morastih sanjah predstavljal, da se bomo morali Slovenci še kdaj boriti za obstoj naše očetnjave.

Pa vendar, danes smo ponovno tukaj, kot v teh dneh že nič kolikokrat. Mirno, dostojanstveno a odločno in nepopustljivo bijemo bitko za osvobojeno Slovenijo, kakor so jo pred triindvajsetimi leti bili naši očetje za samostojno Slovenijo. Kakor so bila sovragova ušesa in srce takrat gluha in zaprta za naše želje, tako so tudi danes. A to nam ne bo vzelo moči in upanja!

 

Dragi soborci za pravično, pravno in človekovih pravic spoštljivo domovino!

 

V teh dneh se je v nekdaj trdo komunistični Kambodži začelo sojenje zadnjima dvema izmed rdečih kmerov zaradi genocida. Celo v tej eksotični državi so stopili na pot pravice in prava. Kaj pa Slovenija? Že res, da smo se leta 1991 osamosvojili, nismo pa se osvobodili. Osvobodili kontinuitete komunistične diktature, ki jo že od vsega začetka izvaja človek, ki se nahaja nedaleč od tu. Med tem, ko v Kambodži takšnim ostankom komunističnega režima sodijo za zločine, se pri nas udbomafijski zločinci prosto sprehajajo med nami, namesto, da bi sedeli za zapahi na Dobu, ali celo v Haagu zaradi narodne veleizdaje in celo vojnih zločinov – znano je namreč, da so bili vsi nekdanji jugoslovanski voditelji obsojeni ali v postopkih zaradi vojnih zločinov. Temu pa se je izmazal le eden!

 

Zakaj, dragi prijatelji, je danes mogoče, da se na naših ulicah še vedno pojavljajo simboli totalitarnega zločinskega režima? Kako je mogoče, da še danes lahko člani Zveze borcev lažejo o tem, kako so bili oni zaslužni za osamosvojitev? Kako je mogoče, da danes v naši državi lahko nekdo, ki se brezpogojno zavzema za vrednote slovenske osamosvojitve in slovenske pomladi, izgubi službo? Kako je mogoče, da se danes pri nas še vedno dogajajo takšni sramotni montirani in politični sodni procesi, kot je zadeva patria, ki se jih ne bi sramovala niti Hitler in Stalin? In kako je mogoče, da so lahko pri nas danes inkriminirani vsi ključni osamosvojitelji Slovenije zgolj zato, ker so nekomu pri izvrševanju diktature jugokomunizma trn v peti? (Si predstavljate, da bi s svojimi osamosvojitelji, kot je na primer George Washington, tako počeli Američani? Seveda ne, oni spoštujejo očete svojega naroda, spoštujejo zgodovino in so zato civilizirani.) Torej, zakaj se pri nas vse skupaj še vedno dogaja? Predvsem zato, ker je osamosvojitev uspela, ni pa uspela njena osvoboditev. Se pravi, osvoboditev izpod jarma kontinuitete komunističnega režima, ki smo mu decembra 1990 na plebiscitu rekli odločen »ne«. Tega ultimata ljudstva pa režim do danes ni razumel. Zato v imenu vseh tukaj zbranih ponovno pravim: »Ne komunizmu v Sloveniji!«

 

Dragi Slovenci, dragi domoljubi!

 

Slovenija ni pravna država. Zavoljo komunistične revolucije se na sodiščih kar tako, v imenu nekega ljudstva, obsoja politične nasprotnike brez vsakršnega dokaza, na podlagi indicev, tako kot je bil v Nagodetovem procesu na smrt zaradi vohunjenja za tuje države obsojen Ljubo Sirc, ker so indici – dejstvo, da je z veleposlanikoma ZDA in Velike Britanije spil kavo – kazali na njegovo vohunstvo. A če očividno pravo ne velja več na naših sodiščih, pozivam poslanke in poslance državnega zbora, ki so danes že pokazali spoštovanje do 43. člena ustave, ki pravi, da ima vsak polnoleten državljan pravico voliti in biti voljen in dejstvo, da ni nikakršne pravne podlage za odvzem poslanskega mandata g. Janezu Janši, to spoštujejo še naprej. Pozivam tudi k spoštovanju demokracije, saj je g. Janši poslanski mandat v državnem zboru potrdilo ljudstvo.

 

Ob tem pozivam tudi odgovorne na sodišču, da spoštujejo voljo ljudstva v imenu katerega naj bi nepravično sodili v zadevi patria, in je od te sramotne obsodbe le-to, ljudstvo na raznih shodih razveljavilo že nič kolikokrat. Odgovorni na sodiščih, pozivam vas, da se v imenu ljudstva, ki se in se bo še zbiralo pred vašimi pisarnami, uprete diktaturi in vplivu enega človeka, ki vas je tik pred izrekom sodbe večkrat obiskal na sodišču. Ne bojte se pravičnosti! Ljudstvo vam bo pri tem pomagalo! Uprite se in razveljavite sodbo v zadevi patria, ki je zgolj in samo sodba enega človeka v imenu komunistične revolucije!

 

Res je! Imate vse vzvode oblasti in moči v vaših rokah. Lahko nas zapirate, a zapori na Dobu so premajhni za vse nas. Lahko nas pokoljete in nas zmečete v kraške jame ali zazidate v Hudo jamo, kjer je menda še dovolj prostora, mnogi pa, ki so podporniki komunofašistične ideologije menijo, da bi se ta prostor moral zapolniti, kar tudi javno brez sramu priznajo celo na televiziji. Toda, če nas utišate, kakor je povedal že Jezus Kristus, bo kamenje vpilo, kajti nič ni skritega, kar se ne bi razkrilo!

Torej, imate moč. Imeli so jo tudi mnogi diktatorji in njihovi zvesti privrženci. Toda vemo tudi, kakšno moč ima ljudstvo. Znani so dogodki v Romuniji, decembra 1989! Ni potrebe, da represijo nad državljani pripeljete do takšnih absurdov. Zato odnehajte! Mi ne bomo! Nikoli! Kajti, kakor je zapisal Cankar: »Domovina je vredna najžlahtnejše krvi!« In mi smo jo, jo zdaj in jo bomo branili vekomaj!

 

Zato:

Svoboda Janezu Janši!

Svoboda Tonetu Krkoviču!

Svoboda slovenskemu narodu!

Naj živi Slovenija!

Naj živi druga republika!

 

Hvala!

AUDIO: Za svobodo očetnjave

Slo_zastava 2

POSLUŠAJ POSNETEK:

Za_svobodo_ocetnjave_050714

BESEDILO:

Prelili kri za nas so mučeniki,
Za samostojnost naše očetnjave.
Zdaj razlegajo med nas lažni se kriki,
Hočejo nas napravit budale.

Zapirajo osamosvojitelje države,
Taisti, ki so ji nasprotovali.
Ni jim mar za resnice prave,
V Rogu bi ponovno brate klali.

To je realnost jugokomunizma,
Izpod katerega se še nismo osvobodili.
Kdaj bo konec tega kretenizma?
Kdaj v svobodo bomo se zbudili?

Ali so se za to borili
Očetje naši, narodni heroji?
Stali bomo za svobodo očetnjave,
Za dostojanstvo, za vse državljane.
Na modrem nebu naj rumeno sonce sije,
V slavo osvobojene domovine.

Pri tem sam Bog naj nam pomaga
In presveta ljuba Božja mati
Z vero trdno zagotovljena nam je zmaga,
Narod slovenski mora stati inu obstati.

Kučana v Haag!

537514_10200215221764249_1921036738_n

Mnogi indici obstajajo, da je nekdanji predsednik RS Milan Kučan odgovoren za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji.

Če bi pogledali slovensko politično zgodovino, bi težko našli bolj negativno in gensko prilagodljivo kreaturo z izredno možnostjo preživetja, kot je Kučan. Po tem, ko je bil vrsto let vodilni na slovenski komunistični sceni, kjer se je preko svojih mentorjev, Mačka in Dolanca, dodobra izobrazil v kršenju človekovih pravic in metodah laži, ki so bistveni element vsakega zločinskega komunističnega režima, tovrstno haranje nadaljuje tudi po osamosvojitvi naše države.

Vedno je bilo zanimivo dejstvo, da je bil Kučan na haaškem pričanju zoper nekdanjega srbskega predsednika Miloševića zelo samozavesten. To je bilo možno le, če Milošević ni bil glavna figura ideje obnove nove Jugoslavije kot nekakšne velike Srbije, ampak nekdo drug. Kučan. Zakaj? Slovenska partija je po razbitju Jugoslavije računala na njeno obnovo. Za to so izkoristili Miloševića, mu dali lažen občutek, da je novi Tito, ko pa je načrt propadel, so ga izdali, ker je postal neuporaben. Verjetno bi se slovenska partija prav tako odkrižala Miloševića takoj, ko bi ta vzpostavil nazaj stare meje nekdanje države. Kot pravi novi Tito z absolutno oblastjo, se v bistvu ves čas kaže Kučan, ki pa ima močno zaledje na Balkanu, zato ni nenavadno, da se ni bal Miloševića.

K sklepu o težnjah Kučana in slovenske partije o vzpostavitvi nove Jugoslavije, me navaja dejstvo njegove pasivnosti ob razorožitvi TO s strani JLA in dejstvo, da je partija pred osamosvojitvijo svoje finance, pridobljene tudi na račun kriminala, preselila v ekspoziture takratne LB v tujini pod pretvezo, da gre za denar za manjšino. Tako je Kučan že s tem vplival na potek vojne na Balkanu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kjer se je zgodil eden najhujših genocidov, Srebrenica.

Vendar, če so do zdaj vsi, ki so v nekdanji Jugi imeli kakršne koli posle s Kučanom, bili obtoženi vojnih zločinov, se njemu ni do zdaj v tem oziru skrivil niti en sam las. Še več. Naši državi s svojim podtalnim političnim delovanjem dela nepopisno škodo. Spomnimo se samo direktnega atentata Krambergerja in scenarij zaprtja Janše v zapore na Dob, ki ga paradoksalno razkrivata Mitja Kunstelj in hierarhično drugi stric iz ozadja, Janez Zemljarič, s svojimi grožnjami s smrtjo Janši. Ta scenarij govori o fizični likvidaciji Janše. Torej v zaporu v Dobu dobiti psihopata, ki bi Janšo likvidiral, ob tem pa se sklicevati na splet nesrečnih okoliščin.

In spet se Kučanu za kaj takšnega ne bi skrivil niti las na glavi. Zato: Kučana v Haag! Indicev za njegova vojna hudodelstva je dovolj. Lahko so sicer povsem znanstveno fantastični, kot indici na podlagi katerih je bila izrečena sodba v zadevi Patria. A za popit-bavconistično sodstvo, vsaj v Sloveniji, bo to očitno več kot dovolj.

Moja podpora predsedniku SDS g. Janezu Janši

jansa_sebastjan

Spoštovani g. predsednik Janez Janša!

Človek ob dogajanjih, ki smo jim priča, ostane brez besed.
Nikoli si nisem mislil, da bom v samostojni, domnevno demokratični
Sloveniji kdaj gledal katerega koli političnega zapornika v hrbet, ko
odhaja brez kakršnih koli dokazov obsojen v zapor. Sploh pa ne, da bom
gledal v hrbet vas, ki ste najbolj zaslužen za osamosvojitev naše ljube
domovine – in ste zato eden, če ne edini, največjih sinov naše domovine -
izpod jarma Jugoslavije in komunističnega režima, ki pa več kot očitno,
preko stricev iz ozadja, predvsem Kučana in Zemljariča, še naprej
hara po naši Sloveniji.

Nedopustno je, da se to dogaja v osrčju demokratične in civilizacijske
Evrope. Zato je čas, da komunističnemu režimu in njihovim zločinskim
akterjem končno rečemo DOVOLJ JE!

Dovolj je, da z našimi osamosvojitelji
delate hudo, jih črtite, jih obsojate in jim celo prikrito strežete po življenju!
Dovolj je, da enako delate z nami državljani, ki želimo živeti v lepi, demokratični,
osvobojeni in na vrednotah slovenske osamosvojitve utemeljeni državi!
Dovolj je, da nas poskušate ustrahovati s krivimi obtožbami in grožnjami!
Dovolj je moči komunističnih zločincev, ki sploh niso hoteli Slovenije in so nam
jo ugrabili kmalu po osamosvojitvi!

Zatorej: Izražam vso podporo predsedniku stranke SDS g. Janezu Janši, ki
gre do zadnje kaplje krvi. Po nebu mogoče letajo vrane in netopirji, vendar je
sokol, ki je plemenita ptica, visoko nad njimi. In mi smo skupaj z g. Janšo nad
njimi. Mi hočemo gledati in tudi gledamo rumeno sonce, ki žari in bo v slavo naše
Slovenije močno žarelo na modrem slovenskem nebu!

Vse dobro!
Sebastjan Erlah

Načrt za koncentracijska taborišča

20140402_095639

Publicist Roman Leljak danes izdaja novo knjigo z naslovom Udba 2, v kateri med drugim razgalja metode in sredstva dela SDV v tujini, kot tudi depešo Josipa Broza Tita iz leta 1975 in pravilnik o ustanovitvi koncentracijskih taborišč v Sloveniji.

Gre za nadaljevanje prve knjige z naslovom Udba, kjer Leljak piše o udbovskih umorih več hrvaških državljanov v Avstriji, med drugim tudi o umoru Stjepana Crnogorca, čigar truplo naj bi ležalo v enem izmed grobov na ljubljanskih Žalah. Leljak je pri svojem raziskovanju ugotovil, da sta bila v omenjene umore vpletena nekdanja člana Udbe Silvo Gorenc (šef zvezne SDV) in Janez Zemljarič (šef slovenske SDV). Tokrat pa v najnovejši Leljakovi knjigi lahko pričakujemo razkritje, kakšne metode in sredstva so pri svojem delu uporabljali organi SDV v tujini, kaj nam prinaša depeša Josipa Broza Tita iz leta 1975 in pravilnik o ustanovitvi koncentracijskih taborišč v Sloveniji iz istega leta, kar kaže, da se totalitarne razmere pri nas z leti po vojni niso umirjale, temveč so se še bolj stopnjevale in zaostrovale.

Akcija „Papuk“

Načrt za omenjeno akcijo je zajet v dokumentu z dne 27. junij 1975. Njegov avtor je predsednik republike in vrhovni poveljnik vojaških enot SFRJ, Josip Broz – Tito. Gre za Direktivo za organizacijo in priprave aktivnosti in sredstev za zatrtje eventualnih kriznih razmer v državi. To akcijo v spremnem dokumentu, pod katerega je podpisan zvezni sekretar za notranje zadeve Franjo Herljević, imenuje akcija »Papuk«.

Osnovni cilj direktive je, da se z njo »utrdijo aktivnosti in sredstva, ki jih je potrebno v našem združenju organizirati zaradi onemogočanja delovanja, ki bi lahko izzvalo krizne razmere v državi,« te pa bi lahko nastale ali znotraj državnih meja ali pa s strani zunanjega sovražnika. Takšna sovražna dejanja bi lahko pomenila »ogrožanje suverenosti, teritorialne integritete, samoupravnega socializma, politike ZKJ, bratstva in enotnosti našega naroda in druge osnovne vrednote našega združenja.«

Zato Titova direktiva nadalje navaja, da imajo priprave združenja ob možnosti takšne krizne situacije, za osnovni cilj, da se »uskladijo aktivnosti Zveze komunistov in vseh organiziranih sil našega združenja, kot tudi odgovornih državnih organov in samoupravnih organizacij,« v tem, da se vse možne aktivnosti, ki bi nakazovale v sovražno smer oz. krizno situacijo, prepreči. Tito v dokumentu navaja, da je s svojo dosledno politiko neopredeljenosti in trdno namero po izgradnji socialističnega združenja na samoupravnemu temelju, Jugoslavija pridobila ugled v mednarodni politiki. Prav tako pa nadaljuje z revolucionarnimi koraki v svojem družbeno-političnem in ekonomskem razvoju. Prav zato je po njegovem Jugoslavija izpostavljena nenehnim pritiskom in napadom zunanjega in notranjega sovražnika. Kot razlog za to, direktiva navaja blokovske delitve in neposredne konfrontacije takratnih velesil, pri čemer še posebej poudari vlogo Združenih držav Amerike, ki naj bi jim takšna situacija omogočala »da se z manjšim rizikom vmešavajo v notranje zadeve drugih držav.« Direktiva dodaja, da imajo te velesile težnjo, da posamezne države privedejo pod svojo oblast, pri čemer se poslužujejo različnih ideoloških pozicij, metod in sredstev. »V državah, v katerih ocenjujejo, da bi s takšnimi metodami lahko dosegli svoje cilje, velesile vnaprej postavljajo svoja oporišča in tako širijo svojo prisotnost. Poleg tega se poslužujejo diplomatsko-političnih, ekonomskih in vojnih aktivnosti in pritiskov, kot tudi različnih subverzivnih ideoloških, propagandno-psiholoških delovanj.« Na tak način naj bi, kot navaja direktiva, sovražne sile ustvarjale krizne razmere v državi, s čimer vplivajo na krepitev notranje opozicije in kontrarevolucionarnih sil. Kaj takšnega pa je v vsakršnem totalitarnem režimu nepojmljivo in nedopustno. Titova Jugoslavija v tem primeru ni bila nič posebnega, zato je bilo potrebno vsakršno minimalno sumljivo aktivnost, ki bi ogrozila diktatorjevo oblast in oblast komunistične partije, v kali zatreti tudi na najbolj nasilne načine, kot smo jim bili priča že med drugo svetovno vojno v partizanskih pobojih civilistov, ki se niso želeli izreči za ideologijo komunizma, kot tudi po vojni, ko je partija preko svojih pristojnih vojaških organov izvajala povojne poboje v Kočevskem Rogu, Teharjah, Hudi jami in še drugih skoraj šeststotih moriščih v naši državi.

20140402_095646

Kako so delovali

Konec decembra, leta 1979, je zvezni sekretariat za notranje, sprejel napotke za delovanje Službe državne varnosti v državi. Ta opredeljuje, da SDV »opravlja svoje delo v skladu s svojo osnovno funkcijo,« ki je skrb za varnost države, kar pomeni, da se njeno delo opravlja »v skladu z občim interesom varnosti SFRJ, na osnovi širših varnostno-političnih, vojnih in operativnih ocen ciljev in karakterjev sovražnega delovanja, povezav notranjega in zunanjega sovražnika in subverzivnih aktivnosti, ki iz tega izhajajo, kot tudi na osnovi dolgoročne in kontinuirane dejavnosti notranjega sovražnika proti SFRJ.« Napotki SDV so jasni: »Priprave se objavljajo vsestransko, vsebovati pa morajo: nalogo, ki jo je potrebno opraviti, oceno upravičenosti in operativne zmožnosti za njeno izvršitev, način izvršitve, potrebna sredstva za njeno izvršitev, postopki akcije: faze izvršitve, oblike zaščite širših interesov SFRJ in metoda, sredstva in sile SDV, različnost kombinacij in metod v realizaciji in načini izvršitve, trenutne varnostne in politične situacije države v kateri se akcija izvaja,« in drugo. Med drugim napotki za delovanje SDV navajajo, da ta lahko v kriznih ali vojnih razmerah, formira posebne operativne centre ali točke v državi, kjer bi se izključno ukvarjali z delom proti tujini. Seveda so za takšne potrebe oblasti izvajale tudi posebna urjenja agentov Udbe, kar je omogočalo, da so ti lahko svoje delo, bodisi ugrabitev ali likvidacijo oz. umor, opravili brez večjih rizikov in s kar se da veliko natančnostjo. Po možnosti pa se je zgodilo celo to, da so v državi, kjer so agenti Udbe izvajali svoje akcije, imeli zunanje sodelavce, kot se v zadnjem času kaže v primeru avstrijskega kandidata za evropskega poslanca iz SPÖ, Eugena Freunda, ki naj bi kot nekdanji policist, pomagal Udbi v primeru umora Stjepana Crnogorca v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

20140402_095936

Karavanke-zet

Na podlagi zgoraj omenjene direktive, so partijske oblasti v Sloveniji pripravile »Načrt ukrepov proti znanim in potencialnim nosilcem sovražne in obveščevalne dejavnosti iz vrst delavcev na začasnem delu v tujini, emigrantov in tujcev za primer izrednih razmer v SRS oz. SFRJ.« Te ukrepe so poimenovali z imenom KARAVANKE-ZET.

S tem načrtom »se organom za notranje zadeve SR Slovenije določajo naloge in ukrepi pri sprejemu in postopku z vračajočimi se varnostno zanimivimi delavci na začasnem delu v tujini, slovensko politično emigracijo in varnostno problematično kategorijo tujcev v izrednih razmerah v SRS ali SFRJ.« Dokument nadalje navaja, da bodo v navedenih razmerah »delavci organov notranjih zadev na mejnih prehodih po posebnem operativnem registru, izločali delavce na začasnem delu v tujini, emigrante in tujce, ki so iz državno-varnostnih ali obrambno-varnostnih razlogov utemeljeno sumljivi kot nosilci obveščevalne in sovražne dejavnosti ali povezani z notranjimi sovražnimi grupacijami, posamezniki ali pa kot nosilci operativnih kombinacij službe DV in ostalih varnostnih služb.« Ti delavci, emigranti in tujci, ki bi bili prepoznani kot nevarni za varnost države, bodo odvedeni v selekcijske centre oz. zbirni center zaradi operativne obdelave in uporabe morebitnih operativnih in kazensko pravnih ali administrativnih ukrepov, nadalje piše v omenjenem načrtu, in še, da se v selekcijske centre »odvajajo tudi varnostno zanimive osebe, ki so prijete pri poskusu ilegalnega prehoda meje, deportiranci, ilegalni povratniki in osebe, ki so bo kontroli na meji izločene kot varnostno zanimive, niso pa zavedene v operativnem registru«.

20140402_100353

Vloga selekcijskih centrov

Dokument KARAVANKE-ZET navaja, da se nastanitev v selekcijskih centrih, ali bolje rečeno, koncentracijskih taboriščih, odredi na podlagi 88. a člena Zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. V selekcijskih centrih pa se »preverja identiteta, ki ni bila ugotovljena na meji ob vstopu, zbira podatke za uvedbo kazenskega ali upravno-kazenskega postopka in sprovedbo v zbirni center, razčiščujejo (ocena točnosti) podatki in okoliščine, ki so narekovale vpis v operativni razvid in ugotavljanje možnosti za operativno kombiniranje.«

 Ti selekcijski centri oz. koncentracijska taborišča so, po navedbi načrta, v pristojnosti UNZ, organizirajo pa se na območjih »Ljubljana mesto in okolica, Kranj, Koper, Maribor, Murska Sobota in Nova Gorica.« V taboriščih delujejo delavci SDV, milice, kriminalisti in delavci drugih služb organov za notranje zadeve ter po potrebi predstavnik pristojnega javnega tožilstva. »Delo v selekcijskih centrih je začasnega značaja in traja do ukinitve selekcijskih centrov. Delavci selekcijskih centrov po ukinitvi prevzamejo naloge, ki so jih sicer opravljali ali naloge, določene z vojnim razporedom,« navaja omenjeni načrt, v katerem so do potankosti sistematizirana tudi delovna mesta v taboriščih. Ta sestavljajo »operativna grupa za selekcijo, grupa za administrativno dokumentacijska opravila SDV, prevajalci, grupa za fizično zavarovanje selekcijskega centra, vzdrževanje notranjega reda, dežurno službo in sprovajanje, grupo za preskrbo, transport zdravstveno službo in zveze, grupo za materialno-finančna in administrativna opravila.« V vseh selekcijskih centrih naj bi bilo zaposlenih približno 211 ljudi. Tisti, ki bi se znašli na seznamu sovražnih državljanov, emigrantov ali tujcev, ki bi lahko po mnenju partijske oblasti, ogrozili njihovo oblast, samoupravni socializem, ali bili nosilci obveščevalnih dejavnosti, bi bili zaprti v taborišča s posebno odločbo, ki jo je izdal takratni republiški sekretariat za notranje zadeve. Gre za poseben obrazec, ki navaja, da je bil na podlagi 88. a člena zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah ter sklepa izvršnega sveta skupščine SR Slovenije zoper dotično osebo, izrečen ustrezen ukrep. Odločba dotični osebi prepoveduje zapustitev kraja nastanitve, ukrep pa velja, dokler trajajo razlogi, zaradi katerih je bil izrečen, toda ne dlje kot eno leto. Prav tako pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Pod omenjeno odločbo republiškega sekretariata za notranje zadeve je podpisan zloglasni Janez Zemljarič, danes verjetno drugi najbolj vpliven »stric iz ozadja« v državi. Prvi je nekdanji predsednik republike Milan Kučan. Zemljarič je trenutno v postopku preiskave s strani avstrijske policije, saj ga je publicist Roman Leljak ovadil zaradi vpletenosti v udbovski umor Stjepana Crnogorca v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Neiskreno iskreni

rode_erlah

Sredi marca so mi viri sporočili, da se pripravlja nov pogrom nad kardinalom Rodetom. Čez nekaj tednov je res počilo.

Gre za serijo člankov o obnovitvi dvorca Goričane. Objavil jih je (domnevno katoliški) portal Iskreni.net. V njih avtor Štefan Kržišnik navaja domnevne nepravilnosti v zvezi s projektom. Obnovo dvorca primerja z nemško afero Limburg, kjer je tamkajšnji škof moral odstopiti po papeževem naročilu, ker si je privoščil preveč razkošne prostore za svojo škofijo. Med drugim v člankih zapiše, da se tovrstne obnove dvorcev ne bi smele dogajati, češ da so predrage ter da je zaradi tega Papirnica Goričane, ki ima od ljubljanske nadškofije dvorec v najem, ob enormne vsote. Obregnil se je celo v ceno preproge v enem izmed prostorov dvorca. Avtor ob tem ni pozabil nič kolikokrat omeniti, da sta za tovrstno stanje „kriva“ potratni kardinal Rode in ljubljanska nadškofija, kar je tendencioznosti avtorjevega pisanja, torej z namenom očrniti kardinala Rodeta in mu s tem odvzeti dobro ime v času tik pred imenovanjem novih dveh nadškofov, dalo še dodatno težo. Rode bi namreč pričakovano lahko imel odločilen vpliv na to, kdo bosta postala nova nadškofa v Ljubljani in Mariboru.

Ker velja kardinal za klenega in pokončnega Slovenca, je trn v peti tako udbomafijskemu, kot tudi gejevskemu lobiju znotraj Cerkve na Slovenskem, ki sta se v preteklosti na grd način že lotila nadškofov Stresa in Turnška, ki sta morala zaradi finančne afere v mariborski nadškofiji odstopiti. Spomnim se iz življenjepisa sv. p. Pija, da je pred domačim občestvom nekdo označil njihovega krajevnega škofa za pijanca in ženskarja, zaradi česar je bil po njegovem mnenju nevreden škofovske službe. Sv. p. Pij ga je v pričo vernikov oklofutal in mu dejal: „Kdo si ti, da si drzneš tako govoriti o škofu Svete Matere Cerkve?!“ Ob tem velja poudariti, da je bil takratni krajevni škof res pijanec in ženskar. Toda sv. p. Pij se je zavedal tega, kar je dejala tudi Chiara Lubich, da je potrebno vedeti, kdo je papež in se v skladu s tem do njega tudi vesti. Enako velja za vsakega škofa ali duhovnika. Zato iz spoštovanja do škofovske svete službe, po poklicanosti po Jezusu Kristusu, sv. p. Pij ni dovolil, da se o škofu tako govori, pa čeprav je dotični o njem povedal resnico. Mutatis mutandi: „Kdo so Iskreni.net in avtor člankov, da si drznejo tako govoriti o škofu in kardinalu Svete Matere Cerkve?!“

Ob dejstvu, da je ljubljanska nadškofija omenjeno serijo člankov in njihovega avtorja postavila na laž in pokazala, da gre v ozadju za rovarjenje direktorja Papirnice Goričane Steguja, s katero bi dosegel prekinitev najemne pogodbe in se odrešil zaveze obnove. Omenjeni članki tako želenega cilja niso dosegli. Ravno nasprotno. Tako portal, kot avtor sta sramoto in posmeh nakopala sama sebi. Kot pred časom v aferi Stelzer Delo in njihov novinar Karba.

EKSKLUZIVNI INTERVJU S KARDINALOM dr. FRANCEM RODETOM!!!!!!!!!!

rode

Na blogu Sebastjan Erlaha “Času neprimerna premišljevanja” objavljamo EKSKLUZIVNI INTERVJU s kardinalom dr. Francem Rodetom, ki je bil v času velikonočnih praznikov posnet v studiu novega katoliškega radia Radio Prerok.

Intervju govori o aktualni problematiki imenovanja novih nadškofov, praznovanju velikonočnih praznikov, posebej pa se je odzval na sodni proces Stelzer in afero Goričane.

Vabljeni k poslušanju na spodnji povezavi: