Duhovnost do stvarstva v luči Laudato si

ms-app-ecology

 

Uvod

 

            »It is this system that has got us in the situation we’re in today, and keeps us there,« med drugim pravi članek The revolution we need…the leadership we have, objavljen na spletni strani ameriške komunistične partije (revcom.us 2009). Mišljen je seveda sistem kapitalizma, imperializma, ki naj bi bil po mnenju partije najbolj grozovit sistem, ki izvaja zatiranje ljudi (prim. revcom.us 2009). Temu se upira socializem, ki ima še posebej danes za prioriteto tudi »to protect and preserve a variety of ecosystems in order to prevent widespread environmental collapse and to ensure the well-being of the planet for future generations. Socialist society will promote deep understanding of people’s connection to nature and their responsibility to the planet« (revcom.us 2009).

Papež Frančišek na začetku svoje okrožnice Laudato si spomni na sv. Frančiška Asiškega, ki je prepeval hvalnico, po kateri je naslovljena okrožnica in v kateri nas spominja, da je zemlja naš skupni dom, da je kakor sestra, s katero si delimo življenje ter dobra mati, ki nas sprejema v svoje naročje (prim. CD 149, 5). Ta sestra, ki je hkrati naša mati, je zdaj skrušena zaradi našega neodgovornega ravnanja, s katerim zlorabljamo njene dobrine, s katerimi jo je obdaril Bog, saj da smo rasli z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji in nam je zato dovoljeno njeno ropanje do njene popolne izsušitve in izčrpanosti (prim. CD 149, 5). Takšno »uničevanje človekovega okolja je nekaj zelo resnega najprej zato, ker je Bog zemljo izročil človeku, /…/, ker je življenje samo dar, ki ga je treba varovati pred različnimi oblikami uničevanja« (CD 149, 6), pravi papež in dodaja, da »vsaka težnja po zdravljenju in izpopolnjevanju sveta zahteva, da moramo temeljito spremeniti način življenja« (CD 149, 6).

 

Marksizem – duhovni temelj sodobne ekologije?

 

            Posebej v zadnjih desetletjih so se močno okrepila razna ekološka gibanja, ki so pridobila tudi svojo moč in agendo v svetovni politiki. Poglejmo samo npr. splošno evropsko direktivo o ločevanju odpadkov, o upravljanju z vodnimi viri, ipd. Vsa ta gibanja so sprožila pravo revolucijo glede ekoloških vprašanj, pri čemer so stopnjevale pritisk na sodobnega človeka, da je potrebno nekaj storiti. Toda tu se pojavi vprašanje, mar ta pritisk, ne spominja na praznoverno izvajanje določenih gest, kadar smo soočeni z dogajanjem, na katerega nimamo nobenega pravega vpliva (prim. Žižek 2010, 17)? Papež Frančišek nam pri tem da zgled sv. Frančiška Asiškega in njegov odnos do stvarstva, najrevnejših in najbolj zapuščenih, zaradi česar je živel v »čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj« (CD 149, 9).

Papež Frančišek nas torej s sv. Frančiškom uči, da gre pri odnosu človeka do stvarstva za občestveni odnos in da »žgoči izziv, kako zavarovati naš skupni dom, vsebuje skrb po združitvi vse človeške družine,« pri čemer papež poziva k »nujni obnovi dialoga o tem, kako naj skrbimo za prihodnost planeta,« ta dialog oz. okoljski izzivi »zadevajo nas vse« (CD 149, 11). Papež se zaveda, da so se glede ekoloških vprašanj razvile različne teoretske in tudi praktične smeri, ki ponujajo takšne in drugačne rešitve, od katerih »na eni strani nekateri za vsako ceno podpirajo mit napredka in trdijo, da se bodo ekološki problemi preprosto rešili z novimi tehnološkimi možnostmi,« medtem ko »druga skrajnost trdi, da je človeška vrsta z vsakim svojim dejanjem vedno le grožnja in nevarnost za svetovni ekosistem, zaradi česar bi bilo primerno omejiti njeno številčnost na planetu in ji preprečiti vsakršno poseganje« (CD 149, 33). Nadalje pravi, da enotne poti do rešitve ni in da bi bilo zato potrebno med obema skrajnostima poiskati čim več možnih scenarijev in da bi v dialogu med skrajnostmi iskali najboljše odgovore, saj da je »sedanji svetovni red v več pogledih nevzdržen, ker ne mislimo več na smisel človekovega delovanja« (CD 149, 34), kar papeža navdaja z mislijo, da »potrebujemo novo svetovno solidarnost« (CD 149, 11), ki naj bi preprečila nadaljnje hude zlorabe okolja s strani človeka, saj so npr. »spremembe v podnebju« kot je njegovo segrevanje »posledica velike koncentracije toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida, metana, dušikovih oksidov in drugih), ki se sproščajo predvsem zaradi človekove dejavnosti« (CD 149, 17). Vse to vpliva tudi na porušenje drugih naravnih ravnovesij in ekosistemov, kar pa vpliva tudi na medčloveške odnose in neenakost v svetu. Ta pa ne »prizadene samo posameznikov, temveč tudi cele države in nas zavezuje, da razmišljamo o etiki mednarodnih razmerij« (CD 149, 29). Gre predvsem za gospodarsko nesorazmerje med Severom in Jugom na način, da naj bi razvite države zavoljo kapitala v državah tretjega sveta preko multinacionalk opravljale dejavnosti, ki jim niso dovoljene v lastnih državah, pri čemer tem državam tretjega sveta povzročijo neizmerno škodo. Mar ni prav oktobrska revolucija potekala pod praporom zemlje in miru, s katerim je Lenin nagovarjal rusko kmečko večino in tako dal celotni revoluciji prav ekološko noto (prim. Žižek 2010, 86) in mar se papeževih besed v povezavi z multinacionalkami ne bere v zloveščem tonu Komunističnega manifesta, ki pravi, da »buržoazija (razvite države v mednarodnih razmerjih, op. S.E.) ne more eksistirati, ne da bi nenehno revolucionirala produkcijske instrumente, torej produkcijska razmerja, torej vsa družbena razmerja,« in da je »buržoazija (je) z izkoriščanjem svetovnega trga kozmopolitsko oblikovala produkcijo in potrošnjo vseh dežel (države tretjega sveta, ki jih omenja papež Frančišek, op. S.E.)« (Marx in Engels 2009, 98-99) in enakem tonu kakšnih revolucionarnih poslancev v slovenskem državnem zboru iz vrst Združene levice? Namreč v zloveščem tonu proti rohnenju buržoazije, ki jo v očeh sodobnih komunistov predstavljajo prav »zlobni kapitalisti«, ki imajo v rokah svetovne multinacionalke, ali kakor dobro povzame zadevo Žižek, da se danes edino pravo vprašanje glasi »ali naj pristanemo na prevladujočo naturalizacijo kapitalizma ali pa današnji globalni kapitalizem vsebuje antagonizme, ki so dovolj močni, da preprečijo njegovo neskončno reprodukcijo« (Žižek 2010, 87)? Žižek nadaljuje, da obstajajo štirje antagonizmi, ki so nevarnost ekološke katastrofe, diskrepanca med zasebno lastnino in intelektualno lastnino, posledice razvoja novih znanstvenih tehnologij in nove oblike apartheida. Prvi trije antagonizmi po njegovo tvorijo domeno skupne simbolne substance naše družbene biti, ki so skupno kulture, skupno zunanje narave in skupno notranje narave, pri čemer je »skupna točka vseh teh bojev (je) zavest o uničujočih potencialih, ki lahko vodijo celo v samouničenje človeštva, če kapitalistični logiki prisvajanja tega skupnega pustimo prosto pot« (Žižek 2010, 88).

Omenili smo že, da papež Frančišek v okrožnici Laudato si poudarja, kar je sicer vidno že iz samih platnic okrožnice, da je zemlja naš skupni dom, pravkar pa smo videli tudi, da papež za takšno stanje obtožuje pretežno človekovo dejavnost v svetu, ki ta naš skupen dom uničuje zaradi pohlepa po kapitalu. Izraz potrebe po novi svetovni solidarnosti in »dejstva«, da je sedanji svetovni red nevzdržen, sta v bistvu zgolj parafrazi ali okrajšava tega, kar pravi ameriška komunistična partija, ki smo jo omenjali v uvodu. Vse to skupaj povezano pa je nevarno, saj »natanko to sklicevanje na ”skupno” opravičuje obujanje pojma komunizma« (Žižek 2010, 88). V luči branja omenjene okrožnice, še bolj pa v luči papeževe izjave, v kateri naravnost propagira komunistični razredni boj med proletariatom in buržoazijo, ko pravi, da je »Kristus (je) govoril o družbi, v kateri so revni, šibki, izključeni tisti, ki odločajo. Ne demagogi in ne lopovi, temveč ljudstvo« (rtvslo.si 2016), se težko izognemo dejstvu, da je pred nas postavljena ekološka duhovnost dialektičnega materializma oz. marksizma[1].

 

Besede praznine

 

            Februarja je v Vatikanu potekala konferenca, na kateri so različni sogovorniki na povabilo papeža Frančiška spregovorili o aktualnih temah glede svetovne ekologije. Zadeva ne bi bila nič nenavadnega, če ne bi na njej kot sogovornik nastopil tudi kontroverzni Paul Ehrlich, avtor knjige The population bomb, ki je bila bestseller konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja. Ehrlich med drugim zagovarja selektivni splav glede na spol otroka, masovno in prisilno sterilizacijo človeštva, s čimer bi zmanjšali svetovno populacijo prebivalstva z namenom rešitve našega planeta (prim. Lifesitenews.com 2017). Ehrlich ima v tem, da je človeštvo v večini krivo za apokaliptično ekološko stanje planeta, presenetljivo identično mnenje s papežem Frančiškom. Ne razlikujeta pa se ne dosti niti pri vprašanju številčnosti družin. Med tem, ko je Ehrlich še leta 2011 v nekem intervjuju zagovarjal splav kot svobodno odločitev posameznikov za manjše število otrok (prim. Lifesitenews.com 2017), pa je nekaj podobnega, sicer na ravni odločitve, ne pa na ravni metode, dejal papež novinarjem ob vračanju z njegovega pastoralnega potovanja na Filipine, ko je govoril o »odgovornemu načrtovanju družine«, in dejal, da »nekateri verjamejo, da morajo biti kot zajci, če hočejo biti dobri katoličani« (Siol.net 2015). Po tem, ko je bilo mnogo katoliških družin, ki so po številu otrok številčne, močno razočaranih in prizadetih nad izjavo papeža, se ga je prijel, tudi v nekaterih publicističnih krogih, vzdevek »papa coniglio«. Zanimivo je, da je papež popolnoma brez sramu do svoje izjave o katoličanih, ki se plodijo kot zajci, kasneje v času migrantske krize na veliko izjavljal, da so »begunci« ljudje, ki imajo ime, obraz, itd. (Erlah 2016).

Že v prejšnjem poglavju smo bili pozorni na nekatere besede in besedne zveze, ki jih uporablja papež Frančišek v svojem pisanju. Tako smo opazili, da je med drugim govoril tudi o nekakšni vzpostavitvi nove svetovne solidarnosti, ki bi vzniknila v trenutnem svetovnem redu, ki je neznosen. Govoričenje o novem svetovnem redu nas nehote spominja na »new world order«, ki ga zagovarjajo različne prostozidarske lože. Ta pa gre iz roke v roko z marksizmom, le da gre za pri prostozidarstvu v ozadju za okultno, ki je povezano z neo-poganstvom.

Papež Frančišek se v svoji okrožnici pri vprašanju ekologije sicer naveže na teologijo stvarjenja in spregovori o pomembnosti ekološke vzgoje in duhovnosti in kot rešitev postavi drugačen življenjski slog, ki naj bi temeljil na postavkah krščanske vere, kar pomeni, da bi morali ljudi vzgajati k zavezništvu med človeštvom in okoljem, kar bi vodilo v nekakšno ekološko spreobrnjenje po zgledu sv. Frančiška Asiškega, kar naj bi nam prineslo veselje in mir po načelu manj je več, saj da »kristjani o svetu ne premišljujemo od zunaj, temveč od znotraj,« in ker prinaša »ekološko spreobrnjenje vsakemu verniku posebne zmožnosti, ki mu jih je Bog dal, ga ekološko spreobrnjenje navaja k razvijanju lastne ustvarjalnosti in spodbuja k reševanju svetovne drame, da tako samega sebe daruje ”v živo, sveto in Bogu všečno žrtev” (Rim 12,1)« (CD 149,113). Toda ob vsem do sedaj videnem in ob dejstvu, da je decembra 2015 v Vatikanu potekala še projekcija na tematiko ekologije, kjer so na pročelje bazilike sv. Petra projicirali neo-poganske (prostozidarske) okultne simbole in simbole new-agea, kar so številni vidni predstavniki Katoliške Cerkve kritizirali in označili za sakrilegij (prim. Lifesitenews.com 2015), vse to lepo besedičenje papeža Frančiška o tem, kako v vsem stvarstvu odseva Sveta Trojica, zares zgolj in samo to – besedičenje.

 

Zaključek

 

»Doslej je prevladoval pogled po katerem imajo direktorji podjetij in vodje sindikatov ”družbeno odgovornost”, ki je pomembnejša od interesov delničarjev oziroma članov sindikata,« pravi ekonomist Milton Friedman v svojem epohalnem delu Kapitalizem in svoboda (Friedman 2011, 121). V tej luči Friedmana lahko beremo kot papeževega kritika, saj ob resnem študiju okrožnice Laudato si, opazimo, da je k pogledu, ki je prevladovalo vse doslej, pritegnil tudi papež Frančišek sam. Toda Friedman nadalje pravi, da »to stališče kaže na osnovno nerazumevanje značaja in narave tržnega gospodarstva,« in da »v takem gospodarstvu obstaja s strani podjetja ena samcata družbena odgovornost – uporabljati svoje resurse na način, da maksimira svoje dobičke ob spoštovanju pravil igre, kar pomeni, delovanje po principih odprte in proste konkurence, brez goljufij in prevar« (Friedman 2011, 121). Tu Friedman jasno postavi pravila igre prostega tržnega gospodarstva, ki v bistvu, če dobro in beremo v luči duhovne teologije, temelji na Jezusovi priliki o delavcih v vinogradu (prim. Mt 20, 1-16), ki pa je zgrajena na popolni logiki kapitalizma, »cepljenega« na ultimativno pravičnost.

V tem je Friedman tudi že zdavnaj presegel in ovrgel papeža Frančiška tako v duhovni ekonomski praksi, kot tudi (posledično) v ekološki. Zavrnitev dialektičnega materializma oz. marksizma na področju ekonomije, raznih okultnih praks in duhovnosti in starodavna krščanska lastnost, močna navezava na razum in sporočilo evangelija je tista temeljna duhovnost, ki nas spremlja pri našem tehnološkem razvoju. Zdi se, da papež Frančišek temu z okrožnico Laudato si ne sledi, kar ga postavlja, ne na stran rešitve, temveč na stran problema samega. To pa je, ker je papež voditelj, nemara kar z največjim svetovnim vplivom, ki ga ima kot moralna avtoriteta, resnično nevarno za naš planet in naše medsebojne odnose. Predhodna in sedanja izkušnja komunističnih režimov bi nam pri tem morala biti v spomin in opomin.

 

Literatura:

Chretien, Claire. 2017. Pro-abort population control activist speaks at Vatican conference despite pro-life outcry  Lifesite news, 27. februar 2017. https://www.lifesitenews.com/news/pro-abort-population-control-activist-paul-ehrlich-speaks-at-vatican-confer (pridobljeno 17. april 2017).

Revolutionary communist party, USA. 2009. The revolution we need… The leadership we have Revcom.us, 19. julij 2009. http://revcom.us/a/170/Revolution_we_need-en.html (pridobljeno 17. april 2017).

Baklinski, Pete. 2015. ‘Sacrilege’: Catholic leaders react to Vatican’s ‘climate change’ light show Lifesite news, 8. december 2015. https://www.lifesitenews.com/news/sacrilege-catholic-leaders-react-to-vaticans-climate-change-light-show (pridobljeno 17. april 2017).

Erlah, Sebastjan. 2016. Samo ljudje in zajci Politikis, 25. april 2016. http://www.politikis.si/?p=166024 (pridobljeno 17. april 2017).

Siolnet. 2015. Papež katoličanom: Ni treba, da se plodite kot zajci, 20. januar 2015. http://siol.net/novice/svet/papez-katolicanom-ni-treba-da-se-mnozite-kot-zajci-94194 (pridobljeno 17. april 2017).

RTV Slo. 2015. Papež sprejel več tisoč brezdomcev, med njimi šesterico iz Slovenije, 11. november 2016. http://www.rtvslo.si/svet/papez-sprejel-vec-tisoc-brezdomcev-med-njimi-sesterico-iz-slovenije/407356 (pridobljeno 17. april 2017).

Marx Karl, in Engels Friedrich. 2009. Komunistični manifest. Ljubljana; Sanje.

Friedman Milton. 2011. Kapitalizem in svoboda. Ljubljana: Soleco d.o.o.

Frančišek papež. 2015. Hvaljen, moj Gospod Laudato si. Ljubljana: Družina.

Žižek Slavoj. 2010. Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Ljubljana: Analecta.

[1] Sodobna demokracija ne pozna takšnega načina izključevanja različnih razredov ali skupin iz odločanja o določenih zadevah skupnega dobrega, kakor je to ob sprejemu brezdomcev lani dejal papež Frančišek. Sodobna demokracija je integralna za vse, ki imajo zakonsko pravico odločanja na volitvah in referendumih. Zato kritiki demokracije včasih celo upravičeno trdijo, da je takšna ureditev, ureditev vladavine sodrge oz. drhali.

Dodaj odgovor