SDS je mrtva in mi smo jo ubili!

16196038_1775891889399035_7093077923039571393_n

Za tokratno premišljevanje sem vzel izredno provokativni naslov. Gre za parafrazo znanega Nietzschejevega izreka, ki se v originalu glasi “Bog je mrtev in mi smo ga ubili!” Zavedam se hudega tveganja, ki ga prinaša moje razmišljanje, saj bi utegnilo biti, kot že mnogokrat poprej, narobe razumljeno. Zato naj vnaprej opozorim vsakega bralca, naj k branju pristopi previdno in brez predsodkov. Naj pri tem opusti vsakršen a priori obrambni mehanizem, kajti namen mojega razmišljanja ni v kakršni koli sovražni nastrojenosti zoper stranko SDS, njenega predsednika in članstva, niti zoper vrednote slovenske pomladi. Še več, pozivam vas k zavedanju, da prebirate razmišljanje avtorja, za katerega bi lahko rekli, da bi težko našli koga, ki je bolj ortodoksen pripadnik vsega pravkar naštetega in je v preteklosti zaradi svoje neomajne vere v vrednote slovenske pomladi, vrednote in program stranke SDS, stalno postavljal v slabo luč svojo lastno integriteto in bil zaradi teh istih vrednot že velikokrat tako ali drugače diskreditiran in preganjan. Zato naj bo pri branju tega premišljevanja nujno vklopljen gumb dobrohotnosti in tudi želja po resni razpravi in refleksiji.

Eden največjih teologov 20. stoletja, Henry de Lubac, v svoji knjigi Drama ateističnega humanizma skupaj z Berdjajevim ugotavlja, da živimo v času konca renesanse, ki pomeni nekakšno vrnitev nazaj v srednji vek. V zgodovinskem srednjem veku, nas spomni de Lubac, je prišlo do srečanja dvojega, barbarstva in Cerkve. Slednja se je trudila, da bi barbare vzgojila in sicer tako, da bi jih spreobrnila k Bogu. De Lubac nato v obliki vprašanja lucidno postavi diagnozo, da se bomo vrnili v barbarstvo, ki bo drugačno od srednjeveškega, saj bo bolj divje, ker bo tehnično in centralizirano pa tudi zavestno nečloveško. Zdi se, da se trenutno nahajamo v teh časih. Zahodni svet je na udaru s strani vala migrantov z Bližnjega vzhoda in Afrike. Stara dama Evropa deluje, kot da ne bi prav dobro vedela, kaj naj ob tem počne. Večina vlad evropskih držav reagira na migracije kot na begunsko krizo, saj naj bi po njihovem prepričanju ti ljudje bežali v Evropo pred vojnimi vihrami, ki divjajo v njihovih državah. Le peščica evropskih voditeljev se zaveda, da temu ni tako in da je izgovarjanje na begunsko krizo zgolj pesek v oči. Da zadeva ni antropološki pojav, temveč je vojaški. Da je temu tako, se je pokazalo tudi v lanskih novoletnih izgredih v Kölnu, mnogih terorističnih napadih po Evropi, kot so bili tisti v Parizu, Nici, Berlinu… Zdi se, da je Evropa nemočna. Zdi se, da je drama njenega ateističnega humanizma, ko je pred desetletjem spodkopala svoje lastne korenine, ko v evropsko ustavo ni želela zapisati svojih krščanskih korenin, v vsem svojem nihilizmu udarila ven z vso silo in abotnostjo. Hkratni vzpon antikrščanstva in novega poganstva v obliki t.i. alternativne desnice, ki ni nič drugega kot v celofan zaviti nacional socializem še dodatno prispeva k sekanju judeo-krščanskih korenin evropske civilizacije. Evropa se nahaja med dvema pošastima, Scilo in Karibdo. Med islamizacijo, ki ne bo nujno potekala zgolj s tehničnim orožjem, ampak po zgledu Kosova tudi z biološkim orožjem, t.j. spermo in rodnostjo muslimanskih otrok, in nacifikacijo, kar je, tako kot že v preteklosti, vnaprej obsojeno na propad, v katerega pa lahko s seboj potegne množice narodov. Kombinacija obeh pošasti pomeni naravnost popolno eredikacijo zahodne civilizacije.

Pred 65 leti je 20. januar postal datum, ko je postala Cerkev na Slovenskem kastrirana. Na ta dan je namreč prišlo do zažiga nadškofa Vovka v Novem mestu. Vovk je sicer preživel, a je vse od takrat, pa tudi do danes v Cerkvi na Slovenskem čutiti nekakšen vsesplošen strah in katoliško udinjanje obstoječemu režimu. Življenje Cerkve pri nas poteka v nekakšnem konstantnem iskanju dialoga z režimom in sicer dialoga za vsako ceno. V tistem sloganu, ki ga danes poznajo mladi, namreč, pomembno je, da nam je “fajn”. Skratka, da imamo mir, ali kakor bi imenoval drugače, gre za držo t.i. salonskih kristjanov. Vendar to ni evangeljska drža. Jezus s hudimi duhovi ni iskal in držal nikakršnega dialoga, ali kakor nam pove Guardini v svojem epohalnem delu Gospod, da je krščansko življenje nenehen boj. Kristus namreč ni umrl v salonu na kavču ob prijetnem srkanju kavice, temveč mučen na Golgoti in pribit na križ! Vemo tudi, da so od objave Marxovega Komunističnega manifesta dalje mnogi papeži opozarjali na diaboličnost komunizma. A tako kot je hudičeva največja zmaga v tem, da je mnoge prepričal, da ne obstaja, tako je največja zmaga slovenskega komunizma v tem, da je mnoge prepričal, da ga dejansko ni. Tako naj bi v času prehoda iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo komunizem pustili v preteklosti, zadnji predsednik KPS naj bi postal (social) demokrat, danes pa velja za povprečnega upokojenca, pa čeprav dejansko opravlja svojo vlogo diktatorja. Žal so mnogi v Cerkvi in družbi temu videzu nasedli in so prepričani, da je komunizem dejansko stvar smetišča zgodovine. Kakšna usodna zmota!

Če je v preteklosti nekakšen proti vtis družbeni pasivnosti dajala stranka SDS, se mi danes kaže, da tudi v njej prihaja do vse večje pasivizacije. K temu me navaja introjekcijsko-projekcijska analiza dogodkov zadnjih nekaj let. Zdi se, da se je temeljna kastracija SDS zgodila z zaprtjem njenega predsednika. Če smo takrat bili prepričani, da se bo v stilu Roške kaj premaknilo in smo upali v preboj v demokracijo preko shodov Odbora 2014, danes vidimo, da preboja ni. Situacija spominja na tisti znani prizor iz Tom & Jerryja, ko maček Tom izziva bulldoga, ki je privezan na verigo in ne more doseči Toma, pri čemer smo mi v vlogi bulldoga. Še več, zgodilo se je nezaslišano, namreč večina poslancev Državnega zbora je dala jasno vedeti, da se “poščijejo” na Ustavo RS, saj so gladko in pri polni zavesti protiustavno odvzeli poslanski  mandat Janši. Še večji absurd tega dogodka je, da za to dejanje nihče ni odgovarjal. Da je stranka vse od teh dogodkov v hudi krizi kaže kar nekaj znakov. Prvi so lokalni odbori, kjer je v mnogih odborih situacija vse prej kot rožnata. Eden takšnih odborov, ne pa tudi edini, je npr. Občinski odbor SDS Tržič, v katerem izvršilnem odboru sedijo ljudje, ki so javno ploskali dejstvu, da je Janša po krivem zaprt in trdili, naj kar ostane v zaporu. Eden teh je kasneje celo večkrat vodil shode pred sodiščem in imel nekaj govorov, kiti pa se tudi z nazivom novinarja na Nova24TV. Tako kot poslancem v DZ, ki so zavestno kršili ustavno ureditev, se tudi tem ni zgodilo nič, oz so v svojih pozicijah nekateri celo napredovali.  Drugi znak pa je, kot sem že omenil, psihološkega značaja, in sicer posega v t.i. introjekcijsko-projekcijsko identifikacijo. Feuerbach je v svojih analizah religije prišel do ugotovitve, da človek v Boga projicira svoje težnje in vse to, kar naj bi človek kot tak bil. Pri Feuerbachu gre sicer za zoženje teologije na antropologijo, vendar ima v razsežnostih antropologije in s tem v področju imanence prav. S tem, ko človek svoje bistvo projecira v božansko bitje, ki si ga ustvari, nikoli prav zares ne izpopolni svojega bistva, ali po Marxovo, se alienira od samega sebe. Mar se ni zgodilo to v kratkem kar dvakrat? Najprej smo bili temu priča v fenomenu Tine Maze, drugič pa v fenomenu predpražnika, ki je potiskan v obliki slovenske zastave in je bil naprodaj preko Amazona, pri čemer je prišlo do hudega zgražanja prav iz t.i. domoljubnega tabora, ki je blizu SDS. Po Feuerbachu smo to, kar dejansko smo, če si spet sposodimo marksistični besednjak,  alienirali od sebe samih in projecirali v Tino Maze in predpražnik (pustimo tu ob strani problematiko govorice simbolov, ki ji je podlegel celo Janša)  ter jima pripisali atribute, ki jima dejansko ne gredo oz. so neuresničeni atributi nas samih. S tem smo sicer naredili po Heideggrovo specifično drugega, vendar, kot bi Heideggra kritiziral Levinas, še vedno drugega znotraj istega, ali povedano v svetopisemskem jeziku – ustvarili smo si malika po svoji podobi in sličnosti, ki je v marksistični funkciji religije kot opijata. In zanj smo bili pripravljeni skoraj ubijati, saj vsakršna kritika tega malika, pri čemer je šlo dejansko za zlorabo dejanskega subjekta iz katerega je malik nastal, ni bila dovoljena in je bila v kali zatrta. In to celo do te mere, da bi brez slabe vesti z Nietzschejem lahko rekli, da se je pokazalo, da je norost pri posameznikih redkost, v množicah in političnih strankah pa pravilo.

V luči de Lubacove diagnostike, ki se nam kot realnost odvija pred očmi, ko naša barka plove med Scilo islamizma in Karibdo komunizma (naj si bo tista klasična sociološka ali biološka različica, ki nam jo danes prodajajo pod imenom alt-right), je stanje v katerem se nahajamo nevarno. Zato je nujno, da se tako Cerkev kot stranka SDS prebudita in naredita temeljno samorefleksijo, kajti od tega je odvisen obstoj slovenskega naroda. Za Cerkev na sploh, še posebej pa za Cerkev na Slovenskem danes velja de Lubacovo veliko vprašanje oz. izziv, ki je v tem, da v teh razmerah s poglobljeno zavestjo ljudem znova odkrije Boga. Ker se stranka SDS med drugim sklicuje tudi na krščanske vrednote in zato znotraj nje deluje tudi Krščanski forum, je to tudi njena temeljna naloga na političnem parketu. Cerkev ima zagotovilo od njenega ustanovitelja Jezusa, da je peklenska vrata ne bodo premagala, stranka SDS tega zagotovila nima. Zato zanjo še posebej velja Jezusovo opozorilo, naj bomo čuječi. Po Nietzschejevo – SDSu manjka filozofije s kladivom. In ta njen aggiornamento je nujen, če nočemo v bližnji prihodnosti reči: SDS je mrtva in mi smo jo ubili!

Dodaj odgovor