Urban Brnot: Hoc est enim corpus meum – zakrament svete evharistije

evharistija

Sveta evharistija predstavlja vir in vrhunec vsega krščanskega življenja, saj predstavlja Jezusa samega, ki je naše velikonočno jagnje. Na tem mestu bi želel spregovoriti o Kristusovi navzočnosti pod podobama kruha in vina.

Evharistija je v zgodovini Cerkve prestavljala zahtevno teološko vprašanje. Eno izmed glavnih vprašanj je bilo: kako je evharistija Kristusovo telo? Že 4. lateranski koncil leta 1215 se ukvarja z vprašanjem o evharistiji in transsubstanciaciji. Tridentinski koncil potrdi nauk o transsubstanciaciji: “Ker pa je naš Odrešenik Kristus o tem, kar je ponudil pod podobo kruha, rekel, da je v resnici njegovo telo, zato je v Božji Cerkvi vedno obstajalo prepričanje, katero ta sveti cerkveni zbor znova izraža: s posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje je katoliška Cerkev primerno in v pravem pomenu imenovala spremenjenje bistva (transsubstantiatio).” (KKC 1376). V evharistiji sta resnično, stvarno in bistveno vsebovana telo in kri skupaj z dušo in božanstvom našega Gospoda, torej celotni Kristus. Transsubstanciacija torej pomeni, da kruh postane Kristusovo telo in vino njegova kri. Da je v tem zakramentu resnično Kristusovo telo in resnična kri, tega, kakor pravi sv. Tomaž, ni mogoče zaznati s čuti, ampak samo z vero, katera se opira na Božjo avtoriteto. Sveti Ciril pravi:” Ne dvomi, da je to resnično, marveč sprejmi Odrešenikove besede z vero – ker je namreč Zveličar resnica, se ne laže”. S katoliškega stališča je napak reči, da je v tem kruhu in vinu navzoč Kristus – to ni transsubstanciacija, temveč protestantsko pojmovanje Kristusove navzočnosti v evharistiji. Protestanti so v svojih disputih s katoličani zanikali prebistvenje, še več iz njega so se celo norčevali. Izraz “hokus pokus”, ki izhaja iz tistega časa je namreč blasfemična popačenka besed posvetitve v rimskem obredu: Hoc est enim corpus meum (To je moje telo, ki se daje za vas). To poudarja tudi anglikanec John Tilltson, ki je leta 1694 zapisal: “Te cirkuške besede hokus pokus ne pomenijo nič drugega kot zlorabo besed hoc est corpus, ki izražajo neumno oponašanje katoliških duhovnikov v njihovih trikih z transsubstanciacijo.” Naveden izraz pomeni grdo kletvico, ki jo veren katoličan ne bi smel nikoli izreči. Izvor in uporaba izraza “hokus pokus” je namreč napad na resnično navzočnost našega Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Najbolj žalostno in paradoksalno pa je, da so protestanti s tem, ko so žalili resnično navzočnost Jezusa v evharistiji delovali proti sebi in krščanskemu nauku nasploh.

Evharistija zida Cerkev. Tisti, ki prejmejo evharistijo, se tesneje zedinijo s Kristusom. Prav s tem jih Kristus zedini z vsemi vernimi v eno samo telo, ki je Cerkev. Obhajilo obnavlja, krepi in poglablja tisto včlenitev v Cerkev, ki se uresniči že s krstom. Zato se je potrebno nanjo dobro pripraviti s sveto spovedjo. Pri krstu smo bili poklicani, da naj sestavljamo eno samo telo. Evharistija pa uresničuje to poklicanost.

Urban Brnot je študent teologije.

Dodaj odgovor