Kristus in Cerkev ter sredniki odrešenja

samaritan

Cerkveni dokument z naslovom Kristološka vprašanja iz leta 1987 se v sklopu, ki ga obravnavam ukvarja najprej z vprašanjem o tem, ali je Jezus Kristus hotel ustanoviti Cerkev ali ne. S tem se ukvarja tretji stavek prvega dela dokumenta, ki govori o tem, kakšno zavest je imel Jezus o samem sebi in o svojem poslanstvu.

Ker gre za stavek, vprašanje ni zastavljeno klasično v vprašalni obliki, temveč je formulirano kot trditev, ki ji kasneje sledi razlaga. Tudi sicer je koncept celotnega prvega dela dokumenta zastavljen na ta način.

Trditev je torej postavljena konkretno, in sicer da je Jezus Kristus hotel, da bi uresničil odrešenjsko poslanstvo, »z ozirom na božje kraljestvo, zbrati ljudi in jih sklicati okrog sebe« (prim. CD 33, 12), zaradi česar je izvrševal dejanja, ki so bila dejansko ena sama priprava na Cerkev, »ki je bila nato dokončno vzpostavljena ob velikonočnih in binkoštnih dogodkih« (CD 33, 12-13).

Dokument to razlaga z apostolom Pavlom, ko pravi, da Cerkve ni mogoče ločiti od Kristusa, saj v svojih pismih navaja različne formulacije, kot to, da je Cerkev v Kristusu, da so Kristusove Cerkve in da biti kristjan pomeni da je v nas Kristus, itd. (prim. CD 33, 13). Enota Kristusa in Cerkve je nezlomljiva, se pa »zakoreninja v najvišjem dejanju njegovega zemeljskega življenja: v daritvi njegovega življenja na križu« (CD 33, 13). Iz Kristusovega darovanega življenja oz. telesa na križu, ima svoj izvir Cerkev kot Kristusovo telo.

Jezus je v času svojega zemeljskega življenja oznanjal božje kraljestvo, a ne zaradi tega in tako, »da bi oznanjal kratko malo skorajšnost velikega eshatološkega preoblikovanja. Jezus marveč najprej kliče ljudi, naj vstopijo v božje kraljestvo« (CD 33, 13). To se začne z malo čredo, za katero Jezus uporablja v svojih prilikah različne podobe, te vse pa vsebujejo ekleziološki vidik (prim. CD 33, 13).

Dokument poudari, da »noče« trditi, da gre pri Jezusu za izrečno željo ustanoviti Cerkev z vsemi strukturami, ki obstajajo danes, temveč, da je zbrane ljudi okoli sebe želel »oskrbeti s strukturo (zgradbo), ki bo ostala do polne dovršitve božjega kraljestva« (CD 33,13-14), pri čemer imajo apostoli in drugi učenci delež pri Kristusovem poslanstvu, oblasti in usodi (prim. CD 33, 14).

Cerkvi, ki je novo občestvo, je kot središče nove zaveze podarjen živi spomin zadnje večerje, saj je »lomljenje kruha« središče življenja Cerkve, ki ji je Kristus dal tudi lastno molitev in »člane« Cerkve učil tudi novih načinov ravnanja, drugačnih od poganskih in drugih tosvetnih ravnanj. Zato je temeljna trditev dokumenta, da Jezus JE hotel ustanoviti Cerkev, ki je božje ljudstvo, »ki ga Jezus zbira najprej v Izraelu, prek Izraela pa meri na odrešenje in zveličanje vseh narodov« (CD 33, 14). Ker pa Izrael ni hotel, da jih Jahve zbere, zdaj prihaja čas poganov, ki je značilen za Kristusovo Cerkev (prim. CD 33, 14).

V drugem delu dokumenta, ki nosi naslov Sveto pismo in kristologija, si bomo pogledali spekulativni pristop kritične vrste in srednike odrešenja.

Spekulativni pristop kritične vrste drugi del CD 33, lahko bi rekli, definira zelo preprosto kot »nekateri spekulativni teologi mislijo, da je treba ’’kritično brati’’ ne le patristične in srednjeveške teologe, temveč tudi koncilske definicije; to je namreč pri študijo svetopisemskih besedil dalo pozitivne rezultate: te definicije je treba razlagati ustrezno kulturnim in zgodovinskim okvirom, v katerih so bile izdelane« (CD 33, 21).

Dokument navaja, da »zgodovinsko preučevanje koncilov namreč kaže, da so s svojimi definicijami skušali preseči spore različnih šol ter razlike v vidikih in izrazih, ki so razcepljale teologe, čeprav so vsi ti koncili hoteli potrditi vero, ki je prihajala iz novozaveznih svetopisemskih spisov« (CD 33, 21), a da vseeno razna nasprotja niso bila nikoli v polnosti premagana, saj »če kritično presodimo kulturni kontekst in jezik sprejetih obrazcev /…/ lahko bolje razlikujemo predmet definicije ter uporabljene obrazce, da jih pravilno dojamemo« (CD 33, 21), to pa zato, ker se skozi spremembo kulture in skozi čas določene besedne strukture in zveze spremenijo, kar ima za posledico, da definicije in obrazci izgubijo na svoji učinkovitosti in določene besedne zveze nimajo danes več enakega pomena, kot so jih imele nekoč. »Te obrazce je treba torej ponovno soočiti s temeljnimi viri razodetja; pri tem je treba s posebno pozornostjo gledati na novo zavezo samo« (CD 33, 21). Na primer preučevanje zgodovinskega Jezusa, ki je pripeljalo nekatere teologe zgolj do tega, da so govorili o njegovi človeški osebi, namesto da bi govorili o njegovi človeški osebnosti v smislu sholastičnega govora o Jezusovi individualni in posamezni človeški naravi (prim. CD 33, 21).

S tem smo se malo dotaknili identitete Jezusa Kristusa, ki je Odrešenik, in kakor pravi dokument, ki ga obravnavamo, je gotovo, da »Bog sam odrešuje svoje ljudstvo in vse človeštvo, vendar pa to izvršuje po različnih sredništvih« (CD 33, 43). Kot prvo vzemimo kot srednika odrešenja kralja, ki ga Bog sprejema kot svojega sina, ga navdihuje in mu daje moč, da premaga sovražnike božjega ljudstva (prim. CD 33, 43). Kralj kot tak mora biti zvest Bogu, skrbeti, da se po »vsem kraljestvu spoštuje pravo in pravičnosti, zlasti do ubogih, vdov in sirot« (CD 33, 43), pri čemer je tudi kralj podvržen obveznostim do postave, kajti kralj, ki je pravičen, lahko zagotovi mir ljudstvu v svojem kraljestvu, če pa kralj ni pravičen, s seboj v pogubo potegne tudi ves narod (prim. CD 33, 43). Kot drugega srednika odrešenja si oglejmo duhovnika, čigar naloga je opredeljena z njegovim razmerjem do postave; duhovnik je čuvar postave in jo tudi uči (prim. CD 33, 43). S svojo liturgično službo posvečuje sam sebe in celotno izraelsko skupnost, omogoča pa tudi Bogu darovanje daritev. S tem bogoslužjem so »obhajali pretekle odrešenjske dogodke in si klicali v spomin Izraelove obveznosti do svojega Boga, zato se po nedvoumnem pričevanju prerokov vrednost duhovnikove bogoslužne vloge ravna po tem, kako spolnjuje svojo nalogo služabnika postave« (CD 33, 43). Tretji srednik odrešenja je prerok. Imel je najpomembnejšo vlogo v Izraelu, kar se tiče izkustva odrešenja. Prerok je prežet z božjo besedo in je navzoč v kritičnih trenutkih odrešenjske zgodovine (prim. CD 33, 43). Njegova naloga je opozarjanje na zvestobo ljudstva in njegovih voditeljev, tako političnih kot tudi verskih. »Zaradi časti Izraelovega Boga zahteva prerok od tega ljudstva spoštovanje do človeka v njegovi osebi in njegovih dobrinah, in sicer prav na podlagi sinajske zaveze« (CD 33, 43). Vsakršno prestopanje sinajske zaveze oz. postave, pomeni božjo sodbo nad ljudstvom, ki pa je takšna, da je niti prerok sam ne more odvrniti. »Samo resnično spreobrnjenje nezvestega ljudstva omogoči Bogu, da znova pokaže svoje odrešenje. Ker pa se je pokazalo, da je to spreobrnjenje kratkotrajno, če ne nemogoče, ga torej more uresničiti samo Bog« (CD 33, 43). V tem upanju »more prerok napovedati boljšo prihodnost, celo tedaj, ko so nesreče najhujše« (CD 33, 44), saj to pripravlja zmago božje ljubezni nad človekovo grešnostjo. Naslednji srednik odrešenja pa je modrec, ki »razume smisel tistega vesoljstva, ki ga je Bog dal človeku na voljo; saj je vesoljstvo hkrati dar in odsev božje dobrote« (CD 33, 44). Dokument opredeli, da je naloga modreca, da »zbira in v luči razodetja ocenjuje različne skušnje človeka kot družbenega in odgovornega bitja ter jih posreduje prihodnjim rodovom kot ideal, ki naj bi ga le-ti uresničevali, ali kot skrivnost, ki naj bi jo spoštovali« (CD 33, 44). Modrec mora znati presoditi meje svoje modrosti, da ne zapade k njenemu precenjevanju in s tem kršenju božje postave.

Dokument na tej točki prizna, da je zgodovina pokazala, da se zgoraj naštete oblike sredništva niso uspele vzpostaviti kot trajno občestvo z Bogom za ljudi, zato je »ob koncu stalnih polomij (je) Bog religiozni zavesti svojega ljudstva prebudil upanje na nove srednike, ki bodo sposobni dokončno vzpostaviti božje kraljestvo« (CD 33, 44). Mesija, bo tako v primerjavi s »starodavnimi davidovskimi kralji ponižen« (prim. CD 33, 44) in bo kot tak naredil konec vsakršnemu vojskovanju in prinesel vsem narodom mir. To bo delo Boga samega, ki pa se hoče uresničiti po posredovanju svojega ljudstva (prim. CD 33, 44). Gospodov služabnik bo »zapečatil vesoljno zavezo in vsemu svetu razodel edinega pravega Boga« (CD 33, 44) in vzpostavil božji red. V svoji solidarnosti z ljudstvom bo »vzel nase težo njegovih grehov, da tako opraviči množice« (CD 33, 44), ob polnosti časov pa se bo pojavil kot Sin človekov, ki bo prišel vpričo Boga, da »prejme večno kraljevanje nad vsemi ljudstvi na zemlji, ki mu bodo pokorna« (CD 33, 44).

Dodaj odgovor