Kristjan, razsvetljen po Svetem Duhu (Guardini)

sveti_duh_vatikan

Guardini poglavje Vera in Sveti Duh nasloni na odlomek odlomke iz Evangelija po Janezu, in sicer na Jn: 14, 25-26; 15,26-27 in 16,5-14. Guardini poudari, da je v omenjenih odlomkih govora o posebnem učinku, ki izhaja iz Svetega Duha. To je, da naj učence »uvaja v vso Kristusovo resnico; naj jih uči razumevati, kar je Kristus govoril; naj ’’njegovo’’, se pravi Kristusovo podobo in delo ’’jemlje’’ in ’’njim daje’’« (Guardini, 2007, 405).

Tako kot antični filozofi, ki so nekoč živeli s svojimi učenci, pri čemer se je vzpostavila celo tesnejša vez kakor je bila družinska, tako je tudi Jezus okoli sebe zbral svoje učence, ki so bili z njim v najožji skupnosti. Jezus je bil sam le takrat, ko je šel na samo molit. Sicer pa so vedno skupaj, »poslušajo njegov nauk in ga morejo – ko se množica razide – spraševati« (Guardini, 2007, 405). Kljub temu pa učenci niso mogli v globino prodreti v Jezusa, saj je bila njegova osebnost prevelika, »novost njegovega oznanila preveč nenavadna, da bi mogli v kratkem času dospeti do resničnega razumevanja« (Guardini, 2007, 406). Učenci torej v bistvu niso verovali, saj Jezusa niso uspeli videti takšnega kakršen je. Guardini pravi, da pojem vere, v novozaveznem smislu pomeni nekaj enkratnega in edinstvenega, je razmerje do Jezusa Kristusa, ki je učlovečeni Božji Sin, in učencem je manjkalo prav tega odnosa (prim. Guardini, 2007, 406).

Popolnoma druga zgodba se zgodi na binkošti, ko Peter stopi javno pred množico in jo nagovori. Če je Peter prej deloval plahko, nerazumevajoče, pa je sedaj samozavesten, poln spoznanja. Zgleda, da je do Jezusa zavzel popolnoma drugačno stališče, popolnoma drugačen odnos. »Peter ne govori o Jezusu, marveč iz povezanosti z njim, od njega izhajajoč« (Guardini, 2007, 406). Skupaj z Guardinijem se tu lahko vprašamo, kako se to zgodi? Odgovor, ki ga ponudi Guardini je, da je prišel Sveti Duh, ki je vzel vse Kristusovo in to njegovo vse dal učencem. Guardini poudari, da more Kristusa razumeti samo tisti, v katerem živi, kar je Kristus, kajti Kristus deluje iz moči Svetega Duha in je po njem vstopil v zgodovino, zato mora ta Duh, v moči katerega Kristus deluje, priti tudi v človeka in če ta hoče verovati, ga mora Duh navezati na Kristusa (prim. Guardini, 2007, 407). Sveti Duh torej daje vero, vera pa ni zgolj poglobitev naravnega spoznanja, »marveč poseben odgovor, ki ga poklicani človek da Kristusovi osebi in besedi« (Guardini, 2007, 407), kar pomeni, da se v tej veri človeku zbudi novo življenje, živa vera. To pa je možno ne zgolj iz človeške moči človeka kot takega, temveč je to dej Boga, ki človeka nagne, da postane novi človek (prim. Guardini, 2007, 407).

Takšen človek postane prenovljen v Duhu, je podoben apostolu Pavlu, ki je, kakor poudari Guardini resnični oznanjevalec krščanskega bivanja in pokazatelj kaj pomeni biti kristjan, kaj pomeni biti duhoven človek v smislu odrešenega kristjana (prim. Guardini, 2007, 408). Takšen kristjan ni nekdo, ki živi v oblakih, temveč ko živi iz prerojenja po Svetem Duhu, »more razumeti svet, ne pa svet njega /…/ duhovni človek zmore svet presojati, ker ima v sebi bivanjski začetek, ki je zakoreninjen v Kristusovi svobodi. S tem ima do sveta razdaljo, ki je v svetu nihče ne more doseči sam« (Guardini, 2007, 408), pri čemer je taka razdalja »nastala po učlovečenju Boga in po zmagi nad svetom s Kristusovim odrešenjskim dejanjem« (Guardini, 2007, 408), zato je tudi v primeru, da je mogoče razumeti kristjane, »potreben Sveti Duh, kajti tudi krščansko bivanje je mogoče dojeti samo v veri« (Guardini, 2007, 408). Mnogi bi ob teh besedah pomislili na ošabnost in da si kristjani domišljamo, da smo nekaj več, toda Guardini to takoj zavrne, ko zatrdi, da si kristjani ne upamo niti trditi, da smo verni, temveč da upamo, da bi mogli biti verni, ter da kristjana lahko v vsaki stvari kdorkoli prekaša, ker ni ničesar s čimer bi se lahko hvalili, ker je vse, kar imamo, od Boga (prim. Guardini, 2007, 408).

Omenili smo, da je Kristus v zgodovino vstopil po Svetem Duhu. Zato je tudi binkoštni dogodek dogodek zgodovine, ki kaže, da je Bog Bog zgodovine. V šumenju, ki prihaja z neba prejmejo učenci, zbrani v dvorani zadnje večerje Svetega Duha, ki jih spremeni in njihova boječnost izgine. Takšni učenci pogumno stopijo na ulico in oznanjajo Kristusa. Ker imajo apostoli vse več dela, si izberejo pomočnike – diakone – med katerimi je tudi Štefan, za katerega Apostolska dela navajajo, da je bil poln Svetega Duha. Guardini opozarja, da je izročilo iz njega naredilo »zasanjano-prisrčnega mladeniča« (prim. Guardini, 2007, 411), vendar je bil vse prej kot to. »V resnici je bil duševno mogočen, saj se je prepiral z nasprotniki in pred to pnevmatično močjo se se čutili nemočne« (Guardini, 2007, 411), zato se je okoli njega nabralo toliko jeznih ljudi, ki so Štefana poslali celo pred sodišče, kjer ima dolg zagovor. Dogodek kaže, da so binkošti rodile vero, ki ima zgodovinsko zavest. To potrjujeta tako Petrov kot tudi Štefanov govor. Starozavezno zgodovino je izpolnil Jezus, hkrati pa je začel novo, medtem, ko on stoji točno na središču zgodovine (prim. Guardini, 2007, 413).

Sveti Duh torej človeka prenovi. Guardini pravi, da če bi nam »uspelo popolnoma se rešiti sebe, bi prišli do pravega bistva« (Guardini, 2007, 415). Želja po rešiti se samega sebe je globoko v nas. To potrjujejo razne naše fantazije, ki si jih privoščimo, kar pa nas ne zadovolji, saj se po končanem fantaziranju vedno vrnemo nazaj oz. postanemo stari človek. Postati novi človek je možno samo v Jezusu Kristusu, ki je vrata, ki vodijo s sveta. Edina realnost, alternativa prevari sveta. »Verovati pomeni imeti Kristusa za podlago lastnega bivanja, za začetek in cilj življenja, za merilo in moč« (Guardini, 2007, 417). To vidimo pri svetnikih, ki resničnost in poštenost jemljejo zelo resno, kajti »pustiti svet pomeni, da gre resnični človek iz sebe v resničnega Boga« (Guardini, 2007, 418).

Tako stari človek s spojitvijo s Kristusom postane novi človek. Najprej gre za govor o Kristusu, po prenovitvi pa za govori iz Kristusa, ali kakor je odlično povedal Pavel, da »Kristus v njem živi in po njem govori« (Guardini, 2007, 419), kar je bistvo apostolstva in bistvo vsakega krščanskega bivanja, saj »kakor more bivati duša v telesu, ker je duh in deluje kot življenje telesa, tako more živi Kristus bivati v verujočem človeku, hkrati v njegovi duši in telesu, ker Kristus ni samo duh, marveč sveto-duhovna, živo-pnevmatična resničnost« (Guardini, 2007, 421), s čimer se sam sebe naredi za naše življenje. To pa ne pomeni neke romantike, temveč nov začetek, ali kot pravi Guardini, »kristjan ni preprosto bitje, marveč – mogli bi reči – boj« (Guardini, 2007, 423). Bojujeta se stari in novi, v Kristusu prerojeni človek.

Kristus pa v človeka stopi po veri in krstu, v človeku deluje in oblikuje krščansko osebnost, pri čemer pa ne uzurpira človeka, temveč mu pusti svobodo. Isti Kristus prežema vse krščene, zato iz tega nastane nova življenjska skupnost, ki je družina Božjih otrok, ki je Cerkev. Ta je nastala ob binkoštih, ko je Duh »vstopil v celotno človeštva in v njem postal živo delujoča postava« (Guardini, 2007, 427). Pavel poda dve podobi Cerkve, to sta podoba telesa in udov ter podoba templja. Oboje obvladuje pnevmatični Kristus, ki je isti kot tisti, ki živi v posamezniku (prim. Guardini, 2007, 427). Končno iz tega izhaja tudi pavlinski pojem ljubezni, saj je ljubezen izraz enotnosti Cerkve. Guardini pravi, da ljubiti pomeni biti Cerkev (prim. Guardini, 2007, 429).

Kristus, ki v nas prebiva pa je Logos. Je Beseda, ki jo govori Bog in hkrati nekdo. Guardini se zateče k Janezu, ki uporablja ta izraz in ga postavlja v sam začetek stvarjenja. Logos je prvorojeni pred vsem stvarstvom, je Kristus, ustvarjajoča roka Očeta (prim. Guardini, 2007, 432). Ta Logos, ki je Kristus, je stopil v zgodovino in v njej živel kot človek, a vseeno v vsej svoji veličini, ki ni v tem, da je učitelj resnice in oznanjevalec nekega reda, temveč je on sam ta resnica in red (prim. Guardini, 2007, 432). V tem smislu Kristus postane za kristjana najvišje merilo resničnosti in možnosti. Kristus postane meta-logika, utemeljitev vsakršne logike in njeno merilo. Tej »klasifikaciji« se mišljenje upira in prav na tej ravni »se odloča, ali bo človek zares kristjan« (Guardini, 2007, 433). Na tem področju se začne tisto preoblikovanje iz starega v novega človeka, o katerem smo govorili do sedaj, to pa zahteva, kot smo tudi že omenili, izhod človeka iz samega sebe, kar pa je velika žrtev.

Prav o tem pa govori Pavlovo pismo Hebrejcem, ki se največ ukvarja »z osebo Kristusa in sicer s posebnega vidika: Gospoda gleda kot velikega duhovnika Nove zaveze, ki se je žrtvoval, zadostil za našo krivdo in odrešil svet« (Guardini, 2007, 435). Žrtev sta splošni mišljenji, kamor štejemo tako religiozno kot tudi filozofsko mišljenje, dojemala kot nekakšen anahronizem. Stara zaveza je polna žrtev. Vse te pa so bile izpopolnjene v Novi zavezi z žrtvijo Kristusa na križu. Skozi to prehaja Jezusovo človeško bistvo v večno (prim. Guardini, 2007, 437), pa tudi naše, saj »vera in krst pomenita pokopanost skupaj z Jezusom in vstajenje k novemu življenju« (Guardini, 2007, 437). In druge žrtve od tega ni, zaključi Guardini.

Literatura: R. Guardini, Gospod, Mohorjeva družba, Celje, 2007

Dodaj odgovor