„Vsi verniki pa so se družili med seboj in imeli vse skupno“ (Apd 2, 44)

1216_cash-dollars_650x455

Švica je pred dnevi postala prva država na svetu, ki je na referendumu odločala o univerzalnem temeljnem dohodku. Gre za socialni finančni transfer, do katerega ima pravico vsak državljan, ne glede na njegovo finančno-gospodarsko stanje, izplačuje pa se mesečno za vse v enakem znesku, izplačevala pa naj bi ga država. Medtem, ko so Švicarji univerzalni temeljni dohodek zavrnili s 76,9 odstotka glasov, za pa jih je glasovala 23,1 odstotka, ob 46,9 odstotni referendumski udeležbi, so se tudi pri nas začele ponovno pojavljati ideje o tem, kaj bi storili na tem področju. V pričujoči kolumni se z izračuni in podrobnostmi univerzalnega temeljnega dohodka ne bomo ukvarjali, bomo pa pogledali nanj z vidika etike.

Najbrž ni človeka, ki ne bi bil že po svoji naravi naravnan k nekemu dobremu, saj že Aristotel v Nikomahovi etiki pravi, da „vsaka umetnost in vsako raziskovanje, kakor tudi vsako dejanje in odločanje, teži – po splošnem naziranju – k nekemu dobru“ (Aristotel, Nikomahova etika, Slovenska matica, Ljubljana, 2002, str. 47). To dobro h kateremu vse teži pa Aristotel opredeli kot smoter. Smoter vsakega človeškega dejanja, ki ga dela iz ljubezni v resnici, kajti, kakor pravi Joseph Pieper, je resničnost oz. resnica temelj vsake etike, dobro pa je to, kar je v skladu z resničnostjo oz. resnico (prim. J. Pieper, Resničnost in dobro/Kaj pomeni filozofirati, Mohorjeva družba, Celje, 1999, str. 65), pravičnost in mir, najprej v svojih lastnih družinah, nato na narodnostni in državni ravni, ter končno tudi v svetovnem merilu. Prav človekova lakota po pravičnosti in miru, ki se kaže na različnih nivojih njegovega delovanja, od zavzemanja za spoštovanje človekovih pravic pa vse do bolj ali manj zapletenih vprašanj v zvezi z ekološkimi vprašanji, je poglavitni vzrok vprašanja temeljnega univerzalnega dohodka. Zato lahko tudi sam izrazim povsem enako zadovoljstvo, da se (tudi) v Sloveniji razvija razprava o socialni pravičnosti, ki je večna in neizpeta tema, kakor je to izrazil evropski poslanec Milan Zver na svoji spletni strani (prim. http://www.milanzver.eu/clanki/univerzalni-temeljni-dohodek-kot-nemoc-odziva-skrajne-levice-na-razvojne-izzive, pridobljeno, 9. junij 2016), ne morem pa se strinjati z njegovo nadaljnjo mislijo, da je univerzalni temeljni dohodek ideja, ki nima ne socialnih, ne moralnih in ne ekonomskih razlogov. Takole nadaljuje Zver: „V zadnjih desetih letih se ga je oprijel del slovenske levice, ki nima odgovorov na izzive časa, ki ga živimo. Ker pa ima skrajna levica v Sloveniji veliko predstavnikov ne le v znanosti, ampak tudi v politiki, je UTD dobil nekakšno splošno domovinsko pravico,“ in se nadalje sprašuje, če „se je Marxov duh utelesil tudi v političnem besednjaku ministrov in svetovalcev Pahorjeve vlade. S takšnimi obljubami nekateri gradijo virtualna nebesa na zemlji (in pri tem računajo na kakšno korist, seveda). Tovrstni preroki nebes so na zemlji običajno ustvarili pekel.“ Toda priznati moramo, da je, ne glede na to, da, kakor pravilno ugotavlja Zver, univerzalni temeljni dohodek v nekakšni domeni tako imenovane politične levice, le-ta ideja zelo blizu družbenemu nauku Cerkve, ki skrbi, da država ne bi bila „najbolj mrzla vseh mrzlih pošasti,“ kakor pravi Friedrich Nietzsche (prim. F. Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana, 1999, str 55), temveč bi sledila svojemu temeljnemu načelu, ki je vzpostavitev pravičnosti (prim. Benedikt XVI, Deus caritas est, CD 112, str. 38) kot tudi prav Evropski ljudski stranki, ki med drugim temelji na vrednotah krščanstva.

Ideal takšne pravične ureditve lahko najdemo v občestvenem življenju Cerkve, kakor je opisana v Svetem pismu, kjer beremo, da so bili prvi kristjani „stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje“ (Apd 2, 42-47). V omenjenem odlomku ne gre za komunizem, kakor bi utegnil presoditi marsikateri nepozoren bralec, saj v komunizmu nikjer nihče ni svojega premoženja prodajal, kakor beremo v zgornjem odlomku, temveč jim je bilo premoženje nasilno odvzeto (nacionalizirano), od tega pa je komunistična oblast napajala zgolj partijske izbrance, medtem, ko v omenjenem odlomku kristjani prodajajo in od svojega delijo vsem, kolikor je kdo potreboval. Bistvena razlika med življenjem v krščanskem občestvu in komunističnem režimu je tudi ta, da je krščanstvo v oziru do pomoči potrebnih realistično. Medtem ko marksizem poudarja, da ubogi ne potrebujejo dejanj ljubezni, temveč pravičnost, t. j. pravični red, v katerem bodo vsi prejemali njim lasten delež gmotnih dobrin, pri čemer kot edino rešitev za takšno pravično družbeno ureditev vidi v svetovni revoluciji in z njo povezanim podružbljanjem proizvodnih sredstev (prim. Benedikt XVI, Deus caritas est, CD 112, str 37-39), pa krščanstvo po besedah Jezusa Kristusa vedno znova, ne glede na družbeni red, govori, da bomo imeli reveže vedno med nami (prim. Mr 14,7).

Vprašanje revščine bo torej vedno aktualno, ne glede na to, kakšen politični sistem bo država imela. Katoliški ekonomist Charles Clark pravi, da je univerzalni temeljni dohodek najlažja pot, kako potegniti vse nad raven revščine ter tako zmanjšati dohodkovno neenakost brez velikih strukturalnih sprememb v ekonomiji. Prav tako opozarja, da je napačno razumeti, da bi se takšen dohodek izplačeval v smislu „nekaj za nič,“ temveč, da bi dohodek pomenil bolj uspešno produkcijo sredstev. Ob tem pravi, da takšen način temelji na družbenem nauku Cerkve, ki uči, da ima vsako človeško bitje svoje človeško dostojanstvo ter da bi se, če bi uvedli univerzalni temeljni dohodek, ljudje bolj svobodno in bolj polno lahko posvečali tudi svojemu družinskemu življenju, s čimer bi se tudi lažje zoperstavili sodobnemu individualističnemu načinu življenja, ko smo zgolj vsak samo zase (prim. http://americamagazine.org/issue/basic-justice, pridobljeno 9. junij 2016), libertarni ekonomist Philippe van Parijs pa k temu dodaja, da ne gre za podporo lenobi ljudi, temveč da gre za omogočanje njihove prave svobode, da počnejo, kar res radi počnejo. Zato je po njegovo takšna ureditev pravična (prim. http://www.rtvslo.si/slovenija/univerzalni-temeljni-dohodek-podpora-lenuhom-ali-pot-do-vecje-svobode/293346, pridobljeno, 9. junij 2016). Da je tovrstna rešitev spopadanja z revščino, se strinja tudi nobelov nagrajenec za ekonomijo, pokojni Milton Friedman, ki takole opredeli prednosti takšnega predloga: „Mehanizem se natančno osredotoča na problem revščine. Ponuja pomoč v obliki denarja, ki je za večino najbolj koristen. Pokriva vsa področja in z njim bi lahko nadomestili množico, zdaj veljavnih parcialnih ukrepov. Sistem eksplicitno določa višino stroškov, ki jih družba lahko prenese. Deluje izven trga. Podobno kot drugi ukrepi usmerjeni v blažitev revščine sicer zmanjšuje spodbudo prejemnikom subvencij, da si pomagajo sami, vendar te spodbude ne odpravlja v celoti kot sistem doklad k fiksno določenem minimalnem dohodku. V našem predlogu dodatno zasluženi dolar vedno predstavlja več razpoložljivega denarja“ (M. Friedman, Kapitalizem in svoboda, Ljubljana, 2011, str. 177).

Iz zgoraj citiranega primera Apd 2,42-47, med drugim izhaja etični imperativ Katoliške Cerkve, da nasičuje lačne, kakor je o solidarnosti in delitvi učil Jezus Kristus. Papež Benedikt XVI opozarja, da je prav odprava lakote v svetu v dobi globalizacije sredstvo za zaščito miru in stabilnosti planeta (prim. Benedikt XVI, Caritas in veritate, CD 127, str. 29), povsem enako pa velja na lokalni ali mikroravni. Ker je človek po Aristotelu zoon politikon, t. j. družbeno bitje, je zmotno živeti v prepričanju, da je kot individuum sam svoje sreče, življenja in družbe kovač. Človek je namreč ustvarjen za dar, s čimer izraža in uresničuje svojo presežnost (prim. Benedikt XVI, Caritas in veritate, 127, str. 39) in tudi ljubezen do drugega. „Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito boriti,“ pravi papež Benedikt XVI in nadaljuje, da pri tem „ne gre za dobro, ki bi ga iskali zaradi njega samega, marveč zaradi ljudi, ki sestavljajo družbeno skupnost in ki lahko samo v njej resnično in učinkoviteje dosegajo svoje dobro.“ (Benedikt XVI, Caritas in veritate, CD 127, str. 9-10). Pri vsem tem pa ne gre za nikakršenn Marxov duh, niti ne gre za apriori potrjevanje stališč katerikoli politični opciji. Gre preprosto za etiko utemeljeno na dostojanstvu vsake človeške osebe in posledično medsebojne solidarnosti in ljubezni, pri čemer nam je lahko zgled prav prva krščanska koinonia, ki je v posnemanju Božje ljubezni do človeka svoje sobivanje, v nasprotju z marksizmom, ki je izključil dimenzijo Božjega in ustvaril pekel na zemlji, povzdignila na raven tistega, kar molimo v molitvi Oče naš, in sicer – kakor v nebesih, tako na zemlji.

Dodaj odgovor