Brglezov fašizem v službi Kučanove diktature (Projekt Hitler IV)

kucan_pise_sodbo

Kdor misli, da je Slovenija demokratična država, je bodisi v hudi zmoti ali pa je zaveden s strani mnogih slepilnih manevrov diktatorskega režima Milana Kučana, kot je na primer ta, da diktator sebe propagira kot navadnega upokojenca. V petindvajsetih letih samostojnosti naše države, ki na osvoboditev izpod komunističnega režima, ki je na prehodu iz Jugoslavije v samostojno Slovenijo zgolj spremenil ime in se za nekaj časa potuhnil, da si je zlizal osamosvojitvene rane in se kaj hitro spet pojavil kot absolutna oblast v državi, njbrž ni bilo toliko jasnih indicev in dokazov za to, da smo še vedno globoko zakoreninjeni v zločinski komunistični totalitarizem, kot prav v zadnjih nekaj letih, čeprav se je v obrisih to kazalo že vsaj z aferama Depala vas in Patria.

Kučanov režim se je namreč po osamosvojitvi, ki so jo komunisti hočeš nočeš morali priznati, verjetno tudi in predvsem zaradi strahu pred tem, da bi se scenarij, ki se je konec leta 1989 zgodil v Romuniji v katerem je bil v glavni vlogi romunski narod, ki je usmrtil svojega dolgoletnega vampirja Nikolaja Cheausescuja skupaj z njegovo ženo Eleno, ponovil tudi pri nas, preimenovali v nekakšne liberalce ali socialne demokrate, se tako potuhnili, hkrati pa preko svojih zvestih jurišnikov tipa Spomenka Hribar od znotraj minirali Demos in ga dokaj hitro uspeli tudi zminirati in se preko Drnovškove LDS ponovno vrniti na oblast, ki pa ni bila absolutna. Da bi to ponovno postala, oropal pa naj bi jih te oblasti prav tedanji obrambni minister Janez Janša, ki poleg brigadirja Toneta Krkoviča velja za glavnega osamosvojitelja Slovenije, so se morali znebiti nadležnega obrambnega ministra. Zgodila se je afera Depala vas, ki je odnesla Janšo s položaja, ne pa s političnega parketa. Drugi resen poskus odstranitve Janše s političnega parketa za pridobitev absolutne politično-ekonomske moči v državi s strani Kučanovega klana, ki se danes imenuje Forum 21, je bila s strani Kučana inscenirana afera Patria, ki je Janšo in Krkoviča odnesla v zapor, hkrati pa mu je 58 poslancev državnega zbora aktualnega sklica tudi vzelo legitimen in pravno nesporen poslanski mandat. Toda tudi tokrat poskus odstranitve Janše s političnega parketa ni uspel, saj je Ustavno sodišče kasneje sprejeti sklep poslancev državnega zbora razveljavilo, kar jasno kaže, da so omenjeni poslanci kršili temeljni pravni zakon države, s čimer je omenjeno sodišče praktično razglasilo vse poslance, ki so glasovali za odvzem mandata Janši za kriminalce. Še več, kljub temu, da je Janši nad glavo visel Demoklejev meč Patrie, je ta po Jankovićevi nesposobnosti sestaviti vladno koalicijo po zmagi na državnozborskih volitvah 2011, sestavil svojo drugo vlado, kar je bil za Kučana popoln šok, zato je ponovno stopil v akcijo in preko svojih zvestih vojščakov spravil na ulice tako imenovane vztajnike, ki so z nasiljem – spomnimo se samo napada huliganov na policiste v noči 2. mariborske vstaje, kjer je bilo ranjenih blizu 100 policistov, napadalci pa kasneje na sodišču celo oproščeni – najprej za vajo spodnesli mariborskega župana Franca Kanglerja, nato pa še Janševo vlado. Nasilna 2. mariborska vstaja je dala jasno vedeti, kako daleč je komunistična sila pripravljena iti. Iz naše polpretekle zgodovine pa vemo, da z njimi ni heca, saj zoper svoje politične nasprotnike radi hitro uperijo orožje, ti pa nato končajo v raznih kraških jamah po kočevskih gozdovih ali rudniških jaških. Da sta nasilje in umor še vedno v njihovi krvi dokazuje tudi shod na Kotnikovi ulici v Ljubljani, ki se je zgodil konec februarja v podporo migrantom, ki jih je tja samovoljno namestila vlada, pripadniki komunistične kontinuitete, ki so prišli v imenu internacionale in rdeče zvezde, s podporo samega murglskega botra, podpreti migrante, v prvih vrstah paradirala zamaskirana s koli v rokah in celo z v dežnike zakamufliranih katanah. Torej, bili so v popolni bojni opremi, pripravljeni na krvavi pretepaški in morilski spopad z domoljubnimi protestniki, ki so se prav tako zbrali na Kotnikov ulici. K sreči se je vse izteklo v mirnem duhu, a grenak priokus in vonj po zatohlosti Barbarinega rova v Hudi jami ostaja.

V teh dneh za takšno zatohlost skrbi prav predsednik Državnega zbora Milan Brglez, ki je v preteklosti že pokazal neznanske simpatije do partizansko-partijskih klavcev in izvajalcev genocida nad slovenskim narodom, ko je označil povojne poboje kot upravičene po naravnem pravu. Torej Brglez je v skladu s svojim komunističnim prepričanjem in kot zvesti sledilec Marxovih psihopatskih idej – ta je namreč aprila 1856 v Ljudskem časopisu izjavil, da morajo razredi in rase, ki so prešibki oz. prešibke, da bi lahko sprejeli nove pogoje življenja v komunizmu, izginiti v revolucionarnem holokavstu – marksistični holokavst z oznako naravnega prava označil celo za temeljno oz. univerzalno človeško vrlino in to vrlino, ki je kot taka človeku spoznana po njegovem razumu. Če parafraziram znano anekdoto v zvezi s sv. Tomažem Akvinskim, ki velja za utemeljitelja pojma naravnega prava, bi Akvinski verjetno prej verjel, da je osel sposoben leteti mimo okna njegove samostanske celice v Montecassinu, kot pa da bi nekdo takole zlorabil pojem in bistvo naravnega prava. Brglez, ki je, ne pozabimo, na oblast prišel prav s pomočjo vztajniških (pouličnih!!!) metod, ki so spodnesle drugo vlado Janeza Janše – iz vstajniških gibanj so nastale mnoge stranke, ki danes sedijo v vladni koaliciji kot tudi v navidezni opoziciji – je namreč prav v tem tednu popolnoma nedvoumno potrdil svoja komunistična in marxistična stališča, na katera je njegov mentor Kučan vsekakor upravičeno ponosen. Ko je namreč pred časom sindikat migrantskih delavcev, torej tistih delavcev, ki iz Slovenije hodijo na delo v tujino napovedalo, da bodo začeli za nesmiselne zakone, ki jih sprejema vladna koalicija, vlagati podpise za razpise referendumov in to tudi uresničili, je Brglez odigral naravnost odlično vlogo partijskega aparatčika, ko je legitimno zbrane podpise za referendum treh zakonov (novelo zakona o upravnih taksah, novelo zakona o varstvu kulturne dediščine in zakon o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije) gladko zavrnil in dejal, da referenduma ne bo razpisal, češ da s tem brani, da se v državi ne bi razpasel zakon ulice (!!!). Zanimivo je, da se je s tem izkazal še bolj radikalnega, kot je že sicer v skrajnost radikalna Združena levica. Še tam so se ob tej potezi Brgleza zbali, da bi to lahko postala stalna praksa za zavračanje razpisov referendumov, ki ne bi bili po volji aktualni oblasti, čeprav je prav referendum institut za državljansko nadziranje in popravljanje neumnosti vsakokratne aktualne oblasti. Brglez je s tem sporočil nedvomno to, da sedanja oblast ne tolerira več nikakršnih referendumov, še zlasti, ker je ob že sicer zaostrenih referendumskih pogojih, referendum o istospolnih v decembru pokazal, da ga nasprotniki določenih zakonov lahko dobijo. Kot drugo je sporočil, da v državi jasno že od vztajniških nasilnih protestov poteka državni udar in da je njegova poteza samo ena izmed točk tega državnega udara s katero se namerava popolnoma onesposobiti resnično opozicijo in ljudstvo. Ker pa je enkrat že bil med kršitelji Ustave Republike Slovenije, ko se je pridružil neustavnemu odvzemu Janševega poslanskega mandata, ta njegova (ponovna) neustavna (ali bolje rečeno kriminalna) poteza ni nič posebej novega ali presenetljivega. S to potezo je Brglez, tako kot z izjavo o genocidu kot upravičenem po naravnem pravu, s katero je pljunil na vse žrtve partizansko-komunističnega genocida, tudi z zavrnitvijo razpisa referenduma pljunil v obraz tako državi Sloveniji, njenim državljanom, njenim osamosvojiteljem in nenazadnje je pljunil v obraz vsem tistim, ki so za samostojnost Slovenije dali svoje življenje in tudi v obraz njihovim svojcem.

Zato ima predsednik Odbora 2014, Aleš Primc prav, ko pravi, da se v Državnem zboru dogaja fašizem in da ga izvaja fašist Brglez. Ostrina izbranih besed je sicer za tiste, ki Primca poznamo, dokaj presenetljiva. So pa morda te njegove besede znak, da se njegov odbor vendarle počasi prebuja v zavedanju, da komunisti poznajo zgolj jezik puškinih cevi, torej jezik nasilja, kar so v zgodovini večkrat dokazali in dokazujejo tudi v zadnjem času in da prav tako povratno razumejo zgolj takšen jezik. Ali kot pravi znameniti inšpektor Hammer v znani komični nanizanki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, da če hočeš ustaviti divjaka, moraš biti včasih bolj divji od divjaka samega. Si bo tudi tokrat to upalo biti Ustavno sodišče, ki je v preteklosti že nekajkrat bilo zadnji glas razuma v tej državi, ali pa bo Kučanov klan počasi resno absolutno povozil vse svoje nasprotnike v državi in dokončno vzpostavil komunistično diktaturo, ki jo ponovno počasi vzpostavlja že slabih 25 let?

Dodaj odgovor