Patra Cestnika tegobe

tegoba

Za patra Branka Cestnika, pripadnika reda klaretincev, sem prvič slišal leta 2001, ko sem začel svoj študijski pohod teologije. Že takrat je bil izjemno priljubljen med katoliško populacijo, zlasti mlado, bil pa je tudi administrator (urednik) spletnega portala Forumi.RKC.si. Tam sem dlje časa sodeloval tudi sam in kmalu, ko se je Cestnik poslovil od mesta administratorja, prevzel njegovo funkcijo in s tem naredil prve resnejše korake tudi k moji prepoznavnosti v državi.

Kot študentu teologije mi je bil Cestnik nekakšen vzor katoliškega teologa in intelektualca, kajti znotraj, ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč tudi države nasploh, si težko našel človeka, ki bi bil tako načitan in sposoben to svojo načitanost tudi dejansko smiselno in sistematično artikulirati v javnih diskurzih. Praktično ni bilo področja, ki bi bil za Cestnika tabu, kar tudi po mojem prepričanju, za teologe ne bi smelo obstajati. Teologi bi morali obvladati praktično vsa področja javnega diskurza, od teologije, filozofije, politike, etike, prava… In pojem tega je pater Cestnik bil v tistih časih. Veliko stvari sem se naučil od njega, v čemer mu moram dati vse svoje priznanje.

Medtem, ko sva bila s Cestnikom, to zagotovo, dolgo časa tudi v politični misli na istem polu, kajti Cestnik je v času, ko je bil še zelo mlad, doživljal represije komunističnega sistema na lastni koži. Takrat je bil, kakor sam rad pove, zagrizen socialist. Kasneje se je šele spreobrnil in zaslišal klic v duhovniški poklic. A v zadnjem času se zdi, da v njegovo misel spet vse bolj prodira tista njegova zagrizenost za socializem. To namreč lahko vidimo v dveh segmentih.

Prvi je ta, da Cestnik v času, ko k nam v Evropo prodirajo horde pretežno muslimanskih migrantov z Bližnjega vzhoda, na veliko zagovarja tezo, da moramo beguncem pomagati. To sicer drži in k temu, se razume, spodbuja tudi sedanji papež Frančišek. Cestnik pri tem opisuje svoje dogodivščine v zvezi z begunci iz Bosne in Hercegovine, ki so v devetdesetih letih bežali iz njihove domovine zaradi balkanske vojne. Toda pri tem pater Cestnik pozablja prav dejstvo, da je v tem primeru nevarnost mnogo večja, kot je bila oz. je praktično ni bilo v devetdesetih letih. Med temi migranti vsekakor so določeni begunci, vendar so tudi določeni teroristi, kar se je izkazalo v primeru Pariza, kjer so bili med teroristi prav migranti, ki so v Evropo prišli preko migrantskega vala preko Slovenije. Prepoznavne metode, po katerih bi vedel, kdo je terorist in kdo ni, pač ne obstajajo. Tu se ne postavlja vprašanje samo Cestniku, temveč tudi celotnemu katoliškemu svetu, vključno s papežem Frančiškom na čelu, ali bi morali zaradi nekaj beguncev resnično v nevarnost spravljati celotno zahodno civilizacijo? Menim, da ne, ter da to sploh ni temeljna evangeljska drža, kar je izpričano tudi v samem Katekizmu Katoliške Cerkve, v katerem je v bistvenih točkah povzet celoten nauk Cerkve, ki se ga držimo katoličani.

Drugi segment pa je ta, da Cestnik že nekaj časa v javnost lansira izjave v zvezi s prvakom

SDS Janezom Janšo, za katerega meni, da bi moral izstopiti oz. se upokojiti od politike. Tako je to ponovil v prejšnji številki tednika Mladina, s čimer je dvignil precej prahu med slovensko t.i. desnico (opozoriti moramo, da je uporaba levica in desnica v slovenskem političnem prostoru neprimerna, ker Slovenija še ni dosegla konca tranzicije, skozi katero bi postala zdrava demokratična država, kjer so takšne politične delitve na levico in desnico tudi dejanske, medtem, ko pri nas lahko govorimo le o komunistični kontinuiteti in slovenski pomladi). Menim, da ima pater Cestnik, tako kot vsak drugi duhovnik in tudi Cerkev na splošno, pravico do svojega mnenja in videnja stvari. Prav tako mi ničesar ne pove podatek, da je Cestnik dal intervju za skrajno komunistično glasilo Mladina, kajti pomembno je, kaj je omenjeni pater povedal. Vsekakor pa je zanimiv tudi „timing“ v katerem se je intervju znašel. Šlo je namreč za dan pred velikim vseslovenskim shodom na Trgu republike v organizaciji Zbora za republiko, SDS, NSi in SLS, na katerem je prav tako s svojim neprimernim (morda celo provokatorskim) govorom izzivala predsednica NSi Ljudmila Novak, s čimer si je prislužila upravičene žvižge iz domoljubne publike. Jasno je torej, da je šlo pri vsem skupaj za orkestriran poskus diskreditacije sobotnega shoda, ki je pokazal, da je Janez Janša s svojo SDS še vedno izredno močan antipod zlem silam Kučanovega diktatorskega režima in da upanje za to, da se Slovenija dokončno osvobodi izpod tega jarma, še vedno realno obstaja in kakor Demoklejev meč visi nad vratom pretkanega Murglčana.

Ker je Cestnik okusil zlo komunističnega režima že kot mladostnik, se človeku vsaj čudno zdi, kako je mogoče, da danes ta ista oseba reče, da bi moral eden glavnih osamosvojiteljev države od komunistične Jugoslavije, narediti desnici uslugo, se je usmiliti in izstopiti iz politike. Dejstvo je, da bo Janša šel iz politike takrat, ko bo želel sam in ne takrat, ko mu bodo ali bomo to narekovali drugi. Poleg tega je pater Cestnik dejal, da očitno katoličani v Sloveniji bolj kot papežu Frančišku sledijo Janezu Janši. Kot da Cestnik ne bi poznal razpoloženja znotraj svojih vernikov, ki je že od začetka naše osamosvojitve jasno, da bolj teži h Kučanu kakor pa k Pučniku. Ljudje pač gredo v nedeljah k sveti maši, nato pa na volitvah obkrožajo večinoma tisto, kar jim je servirano iz Murgl. In kot da Cestnik ne bi vedel, da je v prvi vrsti, tudi po učenju Cerkve same, ki ga je prevzela po blaženem angleškem kardinalu iz 19. stoletja, Johnu Henryju Newmanu, katoličan slediti svoji lastni vesti, ki je po Newmanu (to učenje je najbolj zajeto v izjavi o svobodi veroizpovedi v dokumentih drugega vatikanskega koncila) prvi Kristusov namestnik na Zemlji. In kot tretje, kot da Cestnik ne bi poznal Svetega pisma. Če se namreč boji, da bi Janša slovenskim katoličanom postal ali pa da je že postal nekakšen malik oz. zlato tele, moramo jasno povedati, da Jezus nikjer ni „cvilil“, da morajo farizeji in saduceji (dve judovski versko-politični stranki tedanjega časa) zamenjati oz. upokojiti Mojzesovo postavo, ker so se preveč „ogreli“ za njo in jo preveč absolutizirali. Ne, Jezus je rekel, da ni prišel odpraviti postave, ampak jo je prišel dopolnit (prim. Mt 5,17).

Je pa vprašanje, kaj stoji v ozadju takšnega Cestnikovega razmišljanja v zadnjem času, glede na to, da je bil vedno nekakšen zagovornik slovenske pomladi. Je ta „mindtwist“ povzročila kakšna nam še neznana afera, s čimer še delujoča udbomafija drži Cestnika v šahu? Če je ta možnost realna, potem vsekakor mora biti kaj bolj resnega, kot so znane govorice o afer z znano nekdanjo TV voditeljico Sašo Einsiedler. In če je Cestnik spoznal že v mladosti način komunistične „igre“, potem ni jasno, kako to, da je sprejel način njihove igre, saj bi vendar moral vedeti, da ga bo Kučan zavrgel kot predlanski sneg takoj, ko bo zanj postal neuporaben, pri čemer morebitna afera, če ta seveda obstaja, ne bo ostala skrita javnosti.

Morda pa je vse skupaj le podvrženost današnjemu duhu časa, ki veje v Sloveniji tudi znotraj Katoliške Cerkve. In to ne samo med laiki, temveč tudi med kleriki, celo med škofi. Gre za duha vsegliharstva in v-uh-me-pišarstva, kar se tiče stanja naše države in politike. Če je temu tako, računam, da bodo tako duhovniki kot tudi škofje prvi, ki bodo tudi na simbolno-duhovni ravni živeli to, kar se zahteva od njih za duhovniški poklic, to pa je, da so normalno spolno zreli fantje oz. možje. Po domače rečeno, da imajo jajca, da živijo Kristusov evangelij, če tudi bi jih to stalo lastnega udobja in celo življenja, saj je Jezus Kristus jasen v tem, ko pravi: „Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako“ (Jn 13,15). Jezus pa sveta ni odrešil v udobju kavča, temveč v trpljenju in smrti, v neudobju na križu, mar ne?

Dodaj odgovor