Pactus Satana

satan

Papež Frančišek je v času migrantske krize, ki je konec avgusta lani zajela Evropo, dejal, da bi morala vsaka župnija sprejeti vsaj kakšno migrantsko oz. begunsko družino in ji tako pomagati v njihovih stiskah in jim pomagati pri integraciji v novo okolje.

Papež je to izrekel v času priprav na razglasitev svetega leta Božjega usmiljenja, ki ga katoličani obhajamo tekoče leto. Vendar, ker tega ni izrekel v moči svoje učiteljske oblasti, čemur pravimo učeno ex chatedra, katoličani ne moralno, niti pravno, nismo vezani, da se tega njegovega poziva držimo. Zato si nisem mislil, da bodo škofje po Evropi resnično zagrabili za te papeževe besede in se v to smer angažirali tako intenzivno, kot so se. V prepričanju, da temu ne bo tako, me je namreč utrdil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v času migrantske krize trezno in premišljeno pozval k previdnosti in zdravi pameti pri reševanju tega vprašanja. Poleg tega me je v tem prepričanju utrdilo dejstvo, da se po Evropi okoli migrantov z Bližnjega Vzhoda stvari vse bolj zapletajo v obliki terorističnih groženj in napadov, kot sta bila napada v Parizu in Bruslju. Toda, če pomislim, se ob besedah škofa Štumpfa ni zganil nihče od slovenskih škofov, ki bi omenjenemu škofu stopil ob bok in ga podprl, ko so ga levičarski mainstream in obskurni mediji in novinarji ter komentatorji grobo napadli, češ da je islamofob in da je s svojimi besedami gladko poteptal vrednote, o katerih pridiga Katoliška Cerkev in k njim močno spodbuja tudi sedanji papež.

Znak za alarm! In nisem se motil. Gede na zgoraj opisana dejstva ni presenečenje, da je eden od slovenskih škofov, katerega pogovor po telefonu sem naključno slišal, dejal, da ne razume stališč škofa Štumpfa in da smo vsi ustvarjeni po Božji podobi, ter da če tega ne verujemo, da je konec. Potem je nadaljeval, da moramo zaradi tega sprejemati vse po zgledu matere Terezije, ki je sprejemala vse, ne glede na to, ali je bil kdo hindujec, musliman ali kristjan. Seveda se je obregnil tudi ob to, da če nas je non-stop strah „beguncev“, to samo kaže na to, da nimamo nobene ljubezni, ker ljubezen (tako beremo v Svetem pismu, v 1 Jn 4,18; op. S.E.) prežene strah.

Besede omenjenega škofa sicer držijo, toda le parcialno. Toda naš problem pred katerim stojimo, ni nekaj, na kar bi morali gledati zgolj parcialno, temveč celostno, kar so omenjeni škof (namerno?) pozabili. Kakor namreč uči nauk Katoliške Cerkve, temelječ na Svetem pismu, Bog ni samo ljubezen, temveč je tudi pravičen sodnik. Pravičnost pa predhodi ljubezni oz. brez pravičnosti ljubezni sploh ni. In v medsebojnih odnosih moramo upoštevati torej ne samo ljubezen, temveč tudi pravičnost, ki je ob tem tudi ena izmed strukturalnih elementov prava. Pravo pa je vedno tam, kjer so ljudje, ali kakor je znano iz rimskega prava „ubi societas ibi ius“. Prav pravo kot tako pa je zajeto v definiciji, da je to red pravičnosti med ljudmi, ker, kakor je v encikliki Pacem in terris zapisal papež Janez XXIII, je Stvarnik red položil v bit človeške osebe (prim. Janez XXIII, Encikl. Pacem in terris, 3.). Prav ta red v medsebojnih odnosih posameznikov pa je izveden na bazi pravičnosti, ki pa je ob invaziji migrantov v Evropo v svojih temeljih ogrožena.

Škofove besede, ki sem jim bil priča, je seveda potrdil tudi članek, ki je bil objavljen na spletnem Dnevniku z naslovom Slovenska župnišča odpirajo vrata beguncem. V njem novinar Uroš Škerl Kramberger piše, da so nekatere župnije mariborske, celjske in ljubljanske škofije že pripravljene na sprejem „beguncev“. Zaenkrat naj bi šlo za sprejem petdesetih „beguncev“, pri čemer bi njihovo namestitev in integracijo sofinancirala nemška Karitas. Slovenska škofovska konferenca je tako ponudila roko državi, ki se je pred časom zavezala, da bo sprejela preko petsto migrantov, a kot navaja spletni Dnevnik, je vprašanje, ali bo država to ponujeno roko sprejela. Sam si z gotovostjo upam trditi, da se ta pakt bo izvršil. A vrnimo se malo nazaj k redu in pravičnosti.

Zgoraj omenjeno paktiranje Katoliške Cerkve na Slovenskem z državo in ne samo Katoliške Cerkve na Slovenskem, temveč Katoliške Cerkve na sploh, bi lahko označili z znanim ameriškim pregovorom when money talks, bullshit walks.In to v dobesednem pomenu tega pregovora. Invazija migrantov v Evropo je namreč tempirana ekonomska bomba, ki zaradi ekonomskega kolapsa, ki ga prinaša obremenitev evropskih držav s strani migrantov, lahko pomeni tudi izbruh vojne. Ekonomski kolaps se v Sloveniji v obrisih že kaže. Po tem, ko se Sloveniji, po neumni odločitvi Cerarjeve vlade, kot že omenjeno, obeta sprejem več kot petstotih migrantov, namreč ni naključje, da je ministrica za krajo otrok Anja Kopač Mrak, prišla ven z načrtom nove pokojninske reforme, po kateri bi morali delati do 67. leta starosti, potem pa bi lahko šli v pokoj. Gre za preprosto ropanje lastnih državljanov in državljank na račun tega, da bo treba preživeti migrante preko socialnih pomoči. Pričakovati gre, da to ne bo osamljen primer takšnega odiranja državljanov in državljank, temveč da bo prišlo do še bolj rigoroznih stvari, kot so na primer ukinjanje brezplačnih vrtcev, ukinjanje porodniških dopustov, nižanje plač in ukinjanje regresov, ipd.

Pri tem hudičevem paktu pa očitno, kakor je za Dnevnik povedal tajnik Slovenske škofovske konference, p. Tadej Strehovec, s papeževim naročilom, „da kot Cerkev pomagamo beguncem in državi pri njihovi oskrbi oziroma namestitvi,“ generalno sodeluje tudi sam vrh Cerkve na Slovenskem preko svoje Karitas, ki bo za velike donacije s strani nemške Karitas pomagala z vsemi mogočimi sredstvi arabskim tujcem, ki so – upoštevajmo znana naročila voditeljev Islamske države svojim borcem, naj se po šerijatskem principu takkiya, ki pomeni dolžnost zavajanja oz. laganja nevernikom z namenom pridobiti njihovo zaupanje, na poti v Evropo v vsem delajo kristjane, da bodo lažje izpolnili svoje morilske naloge – resna nevarnost za celotno zahodno civilizacijo, med tem, ko mnoge slovenske mlade družine nimajo stanovanj in se komaj preživljajo skozi mesec.

Prihodnost takšne Evrope h kateri torej poziva tudi papež Frančišek in mu nekritično sledijo različne škofovske konference je duhovni halal civilizacije, ki predhodi, kakor vidimo po dejanjih ISIS-a, praktičnemu halalu. Ko bo zastava ISIS-a plapolala s kupole bazilike svetega Petra v Vatikanu in bo papeževa oddrobljena glava v rokah muslimanov služila za bahanje Alahove zmage nad Jahvejem, bo za Evropo in njeno krščanstvo morda že prepozno.

Dodaj odgovor