John Henry Newman: Slovo od prijateljev

John_Henry_Newman_by_Sir_John_Everett_Millais,_1st_Bt

Uvod

Življenje kardinala Johna Henryja Newmana je bilo zelo pestro, saj je zaznamoval tako anglikansko kot tudi katoliško tradicijo. Rojen je bil 1801 leta v Londonu v družini šestih otrok. Vzgajan je bil v anglikanskem duhu, kasneje študiral na Trinity College v Oxfordu, kjer je dosegel akademsko stopnjo in se odločil tudi za duhovništvo v anglikanski Cerkvi. Ko sistematično bere Cerkvene očete, ga to zelo zaznamuje, saj odkrije ljubezen do Svetega pisma in tradicije. Veliko je pridigal. Na potovanju po Sredozemlju je močno zbolel, a preživel. Ustanovi Oxfordsko gibanje, kjer so bili kritični do takratnih razmer v anglikanski Cerkvi. Kasneje se spreobrne v Katoliško Cerkev. Papež Pij IX ga imenuje za častnega doktorja teologije, od papeža Leona XIII pa prejme kardinalsko čast. Umre leta 1890. Papež Benedikt XVI ga je leta 2010 razglasil za blaženega.

V pričujočem zapisu si bomo ogledali pridigo, ki jo je imel John Henry Newman, ko se je poslovil od svojih anglikanskih prijateljev ob njegovem prestopu v Katoliško Cerkev.

Slovo od prijateljev

Blaženi kardinal Newman se v svoji poslovilni pridigi, ki v originalu nosi naslov The parting of friends1, najprej dotakne Jezusa Kristusa pri zadnji večerji. Zadnja večerja Sina človekovega se je zgodila, ko je – prvorojenec Božjega stvarstva – dočakal večer svojega umrljivega življenja. Tako se je poslovil od svojih prijateljev. Dopolnil je svoj cilj, kajti njegova jed je bila, da izpolni voljo svojega Očeta, ki ga je poslal, in da dokonča Njegovo delo, dokler je še dan, kajti ponoči nihče ne more delati. In Jezus je to storil dokler je bil dan, zvečer pa se je vsedel skupaj z dvanajsterimi za mizo k večerji, da bi, kot je dejal, jedel z njimi v veselju, preden pride trpljenje. Newman poudari, da je Sin človekov trpel bolj kot je človek kadarkoli trpel in bo trpel. Toda v Jezusovem odnosu v tem trenutku ni nič mračnjaškega, sebičnega ali nasilnega. Je nežen in socialen. Svoje najbližje je sklical in bil med njimi kakor Job sredi pepela in jih vabil, naj bodo z njim, z njim pojejo in jim umival noge. Ko pa se je proti njemu začel proces, so se vsi razbežali. Ostala sta edinole Devica Marija in apostol Janez. Ostal je sicer tudi Peter, vendar je Jezusa zatajil. Toda Njegov pogled je v Petru sprožil globoko obžalovanje. Newman vzklikne, kako srečna oz. čudovita je Cerkev, ki vztraja ob Njem.

Danes, pravi Newman, nimamo potrebe po tako močnih lekcijah, saj ni takšnih bolečin, ne takšnega žalovanja, ki bi klicalo po tem. Kljub temu pa smo po naravi poklicani, da o tem premišljujemo, kajti, trdi Newman, nad nas prihajajo sence in časi našega delovanja se končujejo. Zato tako kot delavci v vinogradu ohranjamo sadove našega dela, nevredni Božje milosti, in uživamo te sadove z zahvaljevanjem, saj, poudarja Newman, vse prihaja od Njega in Njegovo lastnino mu v darovih vračamo. On pa, ki daje, tudi jemlje, saj ker je vse Njegovo, mar ne bo s svojo lastnino delal, kar sam želi? S tem Newman kot nečimrnost zavrne misel, da je kdorkoli s svojim delom v čemerkoli imel kakršnekoli koristi; vse je dano od Boga, kakor pravi David. Vse, kar je človeškega, njegova volja, moč, vse je ničevo, pravi Newman, če jih Bog ne uporabi in ne navdihne. Vse to je brezpredmetno, če ni uporabljeno v Božjo slavo in mu vrnjene, ker jih je dal, saj od Njegovega dajemo Njemu.

V zvezi s tem Newman v nadaljevanju prikaže bistvene dogodke oz. osebnosti iz zgodovine odrešenja. Sprehodi se preko Jakoba, ki je prav tako obhajal obed, da bi se poslovil od prijateljev in domačih, preden bi šel na pot v neznano deželo. Vse je postavil v Božje roke. Omeni Izmaela, ki je bil poslan v puščavo, Naomi, ki je zapustila svojo deželo, itd. Prav tako se je zgodilo apostolu Pavlu, ki je imel veliko prijateljev, ki jim je posvečal svoje življenje in beremo, kako se je poslavljal od celotne Cerkve, ko je šel v smrt. Newman razlaga, da so vse to predpodobe in spomin na Sina človekovega, katerega delo je končano. Kot Jakob, Izmael in drugi, katerih dnevi so šli h koncu, je tudi On obhajal obed, preden se je poslovil in bil tako kakor David, preganjan od izraelskih oblasti. Kot Naomi je bil zapuščen s strani najbližjih in kot Izmael je vzkliknil, da je žejen. In končno je tudi On, tako kot Jakob, legel spat s kamnom za vzglavnik, ko je padla noč. Tako kot apostol Pavel je končal svoje delo, ki mu ga je dal Bog.

Refleksija

Z likom in mislijo blaženega kardinala Johna Henrija Newmana sem se srečal pred dobrim desetletjem na predavanjih prof. dr. Bogdana Dolenca, ki nam ga je predstavil v sklopu predavanj nauka o Cerkvi. Bila je bolj kratka predstavitev, toda dovolj, da smo takrat študentje zaslutili veličino tega velikega teologa, ki je skozi svojo osebno dramo naredil odločilen preskok iz anglikanske v Katoliško Cerkev.

Tokrat, ko nadaljujem študij teologije, sem se z Newmanom srečal bolj podrobneje. V svojih delih se kaže kot velik modrec, teolog in filozof. Njegova misel je jasna in goreča. Je izredno intelektualno pošten. V The parting of friends nikjer ne polemizira o svojih razlogih o prestopu iz anglikanske Cerkve v Katoliško Cerkev. Če tudi bi imel za to dobre razloge, o tem molči in ne izreče niti besede na to temo. Mirno razlaga Božjo besedo in se vrti okoli predpodob in spominov na Jezusa Kristusa, ki je središče odrešenjske zgodovine. Njegova intelektualna poštenost in smisel za resnico kot tako in skoraj stereotipna angleška vljudnost pri njem še posebej fascinirata. Če si dovolim ne preveč akademsko primerjavo: ko bi marsikdo verjetno koga že mahnil na gobec, Newman v vsem skupaj ostaja hladen kot špricer.

Kot pravi na koncu svoje pridige, je vse to dobra lekcija za nas. In tudi opozorilo, da je v vse položeno Gospodovo ime do konca časov. Prav tako pa je za nas lekcija, da ostajamo trdno zasidrani v krščanski vrednoti krotkosti, saj Newman nikjer ne prepričuje in ne polemizira z brati v anglikanski Cerkvi, naj gredo za njim v Katoliško Cerkev. On jih zgolj nagovarja, naj blagoslavljajo Boga, ga slavijo in poveličujejo, kajti to je dobro, če tako delamo in kličemo Njegovo ime. Newman jih nagovarja tudi naj se varujejo vsega zla in naj delajo, kar je dobro, kajti tako jih ne bo imelo v oblasti zlo. Še kako aktualne besede za vse nas in za naše življenje v družbi in politiki.

1Pridiga je v celoti na voljo na spletni strani: http://www.newmanreader.org/works/subjects/sermon26.html.

Dodaj odgovor