Neznosna lahkost pravljičarstva

krkovic

Mesec junij v letu 2013 sta močno zaznamovala dva velika dogodka v naši samostojni državi. Prvi je bila nepravnomočna obsodba Janeza Janše na dve leti zapora v zadevi Patria, ob njem pa sta bila nepravnomočno na zaporno kazen 22 mesecev obsojena tudi direktor Rotisa Ivan Črnkovič in brigadir Tone Krkovič. Drugi dogodek pa je bil izzid knjige Skrito povelje, avtorice Drage Potočnjak, sestre Emilije Mrlak, udove Tonija Mrlaka, ki je bil kot prvi s helikopterjem sestreljen v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Oba primera imata skupnih več stvari. Odločilni pa sta dve, in sicer, da gre pri obeh zadevah za vojaški znanstveno fantastični triler in da je ta triler organiziran s strani Milana Kučana, ki očitno ne more preboleti travme, da smo leta 1991 krepko posegli v njegove intimne želje po tem, da bi za vsako ceno ostali v Jugoslaviji s tem, da smo se od te od komunizma osmrajene kvazidržave, osamosvojili. Ker ima Kučan več kot očitne probleme s tem, nam na vsake toliko časa servira izmišljene zgodbice, ki jih preko svojih marionet lansira v javnost, te pa imajo za našo državo, državljane in naše gospodarsko in finančno stanje, neslutene negativne posledice. Tako nam je Kučan že večkrat lansiral v javnost izmišljene blodnje, s katerimi je vedno obračunaval s slovenskimi osamosvojitelji, predvsem z Janezom Janšo in Tonetom Krkovičem. In to že vsaj od afere Depala vas dalje.

Nobena izjema v seriji teh kučanizmov ni niti zgodba o Toniju Mrlaku, o katerem je po mojem mnenju več kot sramotno govoriti, še več pa, da se o tem govori kot o enem od bolj črnih plati slovenske osamosvojitvene vojne, češ da temeljno odgovornost za sestrelitev helikopterja s katerim je letel Mrlak, nosi brigadir Krkovič, kar sam sicer ne zanika, zaradi česar se ga obtožuje vojnih hudodelstev in umora in to celo po zakonih takratne Socialistične republike Slovenije in SFRJ. Knjiga Skrito povelje je na trg prišla v času nepravnomočne obsodbe Janše, Krkoviča in Črnkoviča v zadevi Patria, kar seveda ni nobeno naključje. Kučana namreč ne smemo podcenjevati in ga tretirati kot zabitega človeka, temveč kot skrajno prebrisanega in z vsemi krimižavbami namazano osebnost, ki je strup slovenskega prehoda v zdravo demokratično družbo. Njegovo teptanje vseh demokratičnih vrednot, državljanov in duha naroda meji že na terminatorsko vztrajnost, za katero se zdi, da je ne ustavi nobena sila. Pri tem svojem teptanju pa na veliko uporablja svoj mogočni aparat in vse svoje možne marionete, ki pa jih po navadi, ko odslužijo svoje, zavrže na smetišče zgodovine, te marionete pa so tedaj tako izčrpane, da poniknejo v osamelost svojega lastnega jaza in ne premorejo ne fizične, ne psihične in ne moralne moči, da bi se svojemu gospodarju zla uprli in povedali javnosti resnico. Zadaj je po vsej verjetnosti še močan strah, ker vedo, česa vsega je Kučan sposoben. Kaj hitro se namreč lahko človeku v takem primeru zgodi kakšen „kramberger“.

Kot sem omenil, je zadeva abotna do te mere, da menim, da se o njej ne bi smelo dvomiti in v tem aspektu niti diskutirati. A v to nas je Kučan ponovno prisilil prav preko Mrlakove udove, ki je na podlagi njegovih blodenj, opisanih v vojaškem znanstveno fantastičnem romanu, torej popolni fikciji, avtorice Potočnjakove, vložila zahtevo za preiskavo sestrelitve helikopterja. Po totalnem debaklu pravosodja in tožilstva v zadevi Patria, je bilo tožilstvo tokrat bolj previdno in je zadevo v skladu s tem tudi ocenilo kot navaden „drek“. Toda Kučan se ne da. Kljub temu je prišlo do zaslišanja Krkoviča pred sodiščem, kot tožilka pa bo, če bo do sodnega procesa v zadevi Mrlak prišlo, nastopila kar Mrlakova sama. Zakaj torej menim, da se o zadevi ne bi smelo dvomiti in niti diskutirati? Ker je zadeva več kot jasna in praktično dogmatično ne dopušča nikakršnega dvoma. Do sestrelitve helikopterja nad Rožno dolino v Ljubljani, 27. junija 1991, je prišlo, ker je helikopter JLA preletel položaje MORIS, ki je imela takrat temeljno nalogo varovanja vojaške in politične oblasti. Ker je helikopter opravljal izvidniško funkcijo, je bil, kakor je pojasnil brigadir Krkovič, to še večji razlog za njegovo sestrelitev. Še več, kot je navedeno v brzojavki, ki je na dan sestrelitve helikopterja, dvajset minut čez sedmo uro zjutraj „zmotila“ sejo takratnega predsedstva Republike Slovenije, ki jo je poslal general, sicer po rodu Slovenec, Konrad Kolšek, in je bila naslovljena na takratnega predsednika vlade Lojzeta Peterleta, da ga obveščajo, da je naloga petega vojaškega območja, katerega general je bil prav Kolšek, prevzetje vseh mejnih prehodov in zavarovati državno mejo SFRJ, da bodo to nalogo brezpogojno izvršili v skladu s pravili bojne uporabe enot ter da bo vsak odpor zlomljen. Za posledice morebitnega odpora pa naj bi odgovarjali naredbodajalci in izvršitelji. Po domače: general Kolšek je predsedstvu Republike Slovenije poslal vojno napoved. Temu je s strani predsedstva sledila ugotovitev in potrditev vojnega stanja v Sloveniji, na podlagi katerega je reagiral tudi general Janez Slapar in med drugim ukazal, da je potrebno z odločnim bojnim delovanjem varovati objekte, meje in komunikacije ter preprečiti vse manevre enotam JLA in da je realizacijo tega potrebno zagotoviti takoj. Na podlagi tega je bilo vsakršno letenje helikopterjev JLA v slovenskem zračnem prostoru, samomorilno dejanje oz. jasno izzivanje, da bo tak helikopter končal s sestrelitvijo na tleh. In ker je bila, kot smo že omenili, temeljna naloga MORIS varovanje vojaške in politične oblasti, ki se je takrat nahajala v bližini preletavanja Mrlakovega helikopterja, je bila Krkovičeva dolžnost, da odredi sestrelitev tega helikopterja. Prav tako pa je bila sestrelitev popolnoma nesporna z vidika temeljnega načela, ki velja v pravu, da je v važnih stvareh pomembno ravnati varneje. Zato je bila sestrelitev helikopterja zaradi varnosti nujna. V luči znanih dogodkov so vsakršne obtožbe, ki so sad zlobnega in maščevalnega uma, popolnoma irelevantne in jih je že tožilstvo, kot smo omenili, spozalo za navaden drek in jih zavrglo.

V normalni demokratični državi, kar pa Slovenija prav po Kučanovi zaslugi ni, do zaslišanja Krkoviča pred sodiščem sploh ne bi smelo priti, kaj šele do kakšne nadaljnje sodne obravnave. A kot je povedal Krkovič na tiskovni konferenci pred zaslišanjem na sodišču, je za nami izkušnja Patrie. Ta nam daje vedeti, da je na naših sodiščih možno prav vse. Tudi to, da te procesirajo in sodijo na podlagi pravljic. Bojim se, kakor poznam Kučanov psihološki ustroj, da bo zadeva dobila širše razsežnosti. Morda celo širše, kot jih je imela afera Patria, ki je bila morda zgolj poskus za nek večji projekt, ki se odpira pred nami. Projekt, ki bi lahko rezultiral celo v haaški obtožnici brigadirja Krkoviča in posledično Janeza Janše kot takratnega ministra za obrambo, češ da sta kriva vojnih zločinov v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ker Kučan v zadevi Patria ni doživel večjega vsesplošnega ljudskega odpora oz. upora, bi mu tudi tokrat lahko konstrukt uspel. Apatičnost in ne zanimanje ljudi za tovrstna vprašanja in resnico, kot posledica petindvajsetletne antipolitične in antiosamosvojitvene propagande, je vsekakor voda na mlin Kučanovemu diktatorskemu režimu.

Dodaj odgovor