Ko umre svoboda govora (drugi del)

free_speech

Kot sem pisal v prvem delu kolumne z enakim naslovom, sem zadnji dan leta doživel obisk policista, ki me je seznanil, da me je neka oseba prijavila na policijo zaradi nekega spornega tvita. Tvit se je glasil: „Bom rekel v svojem stilu: tisti, ki bi dala gor ruto, da ne bi slučajno užalila kamelojebcev, ji je na tem mestu za poslati kroglo v glavo,“ s čimer naj bi kršil 20. člen 1. odstavka Zakona o javnem redu in miru.

„Z navedenim zapisom se je seznanila XY, roj. XXXX, stan. XXXXX, ob prebiranju objav na medmrežju. Slednja je ob prebranem začutila močno jezo, užaljenost in nemoč, prav tako jo je postalo resno strah, da bo imenovani zapisane grožnje lahko uresničil. Na podlagi njene prijave smo policisti ugotovili, da se je imenovani s tem vedel na drzen, nesramen, surov in žaljiv način, to pa z namenom vzbujanja narodnostne, verske, etične oz. politične nestrpnosti,“ pa je obrazložitev dokumenta, ki sem ga po pošti s strani Policijske postaje Radovljica dobil danes in se imenuje plačilni nalog.

Očitno resnično živimo v državi, kjer je že pisanje fikcije postalo prekršek oz. kaznivo dejanje, zaradi katerega nekoga lahko preganjajo. To je slaba novica za vse, ki bi kadar koli od tega trenutka dalje želeli pisati kakšno fiktivno poezijo, prozo ali romane. Imamo srečo, da Tolkien ne živi v Sloveniji in da je vso svojo fikcijo zapisal že zdavnaj, preden bi zaradi občutij nekoga, ki jih doživlja, bil preganjan s strani državnih represivnih organov, ki na podlagi prijave takšne osebe pavšalno ugotovijo, da se je avtor vedel na drzen, nesramen, surov in žaljiv način, pri čemer ugotovijo celo namen avtorja, ki naj bi bil vzbujanje narodnostne, verske, etične (mislim, da je tu napaka policistov, kajti v zakonu piše, da gre za etnično in ne etično) oz. politične nestrpnosti.

Ob tem me zelo preseneča dejstvo, da so policisti, ki so očitno velemojstri hermenevtične znanosti, tako hitro ugotovili namen avtorja, ko pa se literarne in hermenevtične oz. eksegetske znanosti tudi po več stoletij ukvarjajo s tem, kaj je želel povedati avtor nekega romana, poezije, aforizma, ipd. Hkrati pa moram poudariti, da sem ob prejemu plačilnega naloga tudi sam občutil popolnoma enaka občutja, kot jih je občutila moja prijaviteljica, le s to razliko, da se moja občutja nanašajo na realno situacijo plačilnega naloga, medtem, ko se občutja prijaviteljice nanašajo na popolno fikcijo. Bi moral zaradi teh občutij torej tudi sam – na podlagi občutij ob realnem plačilnem nalogu, ki ni fikcija – prijaviti njo; njeni podatki so namreč navedeni v plačilnem nalogu!

Torej, v tej luči, vse bodoče pisce fikcije – mislim, da je omenjena prijaviteljica tudi meni uničila bodoči fikcijski roman, ki sem ga mislil napisati predvsem v stilu pokojnega in odličnega Terryja Pratcheta ter bi verjetno nosil naslov Kamelojebci in iskanje svetega Puha, pa sem načrt o tem z današnjim dnem že zavrgel – opozarjam, naj pazijo, kaj naj pišejo, kajti svoboda govora je ubita. Predvsem pa pazite, ko boste pisali, saj se lahko v katerem koli vašem pisanju prepozna in doživlja različne občutke in strahove kdor koli in vas prijavi. Pa čeprav boste pisali npr. o marsovcih in njihovih fiktivnih dogodivščinah, kajti zadeva vas lahko kratko malo stane krepkih preko 800 evrov.

Svoboda govora je umrla! Slava ji!

Dodaj odgovor