Zakoljimo svete krave!

?????????????????????????

Eden najboljših slovenskih kolumnistov zadnjih desetletij in moj sorodnik Mićo Mrkaić je v svoji knjigi To so bile svete krave, zapisal, da je usoda svetih krav edinole zakol. Že dobro stoletje pred njim pa je nekaj podobnega zapisal eden največjih mislecev v zgodovini filozofske misli, Friedrich Nietzsche v svojem spisu Götzendämmerung, namreč, da je pri filozofiji, ki predstavlja somrak malikov, filozofija s kladivom, kar pomeni, da je potrebno malike vseh časov brezkompromisno razbiti oz. razbliniti v nič.

Če hočemo storiti to učinkovito, moramo narediti zelo dober forenzični rez v samo telo. S tem pa se po Nietzscheju danes človek kompromitira. „Če je dosleden,“ pavi Nietzsche, „če gre naravnost. Če je manj kakor peteroumen. Če je iskren…“ (F. Nietzsche, Somrak malikov, SM, Ljubljana, 1989, 69.). Danes je takšna drža prava redkost, ki ji gre vse spoštovanje. Eden izmed redkih nosilcev takšne drže danes je Roman Leljak, ki pogumno orje ledino v tem, kar si do sedaj nihče ni upal oz. nikomur ni bilo v interesu – razkrivanje imen sodelavcev zločinske organizacije, imenovane Udba, poleg tega pa je s svojim društvom uspešen tudi v prizadevanju, da se krivice narejene med in po drugi svetovni vojni poravnajo in da bi še živeče zločince privedel pred roko pravice. Tega do zdaj na primer nista uspela ne Jože Dežman, ki je, kakor beremo v najnovejšem Zborniku župnije Stara Loka, kjer je sicer samo opisno naveden, bil tisti, ki je stvari okoli tega celo zaviral, prav tako pa kaj takšnega ni uspelo Jožetu Možini s svojimi Pričevalci. Skratka, vsi sicer govorijo o žrtvah vojnih in povojnih pobojev ter udbaških umorov, vendar je do sedaj le Leljak uspel zadeve spraviti v pogon tudi znotraj kolesa pravice, medtem, ko so rezultati ostalih jalovi. Zato je vprašanje za njih upravičeno: Kaj ste delali do sedaj in v interesu koga ali česa?

Enako vprašanje se tu lahko postavi tudi nekdanjemu vrhovnemu državnemu tožilcu in nekdanjemu predsedniku Nove slovenske zaveze Antonu Drobniču, ker kot vrhovni državni tožilec in predsednik Nove slovenske zaveze ni pokazal vidnih rezultatov v smeri urejanja vojnih in povojnih zločinov, katerih žrtev je bil sicer tudi sam. Po navedbah virov, pa je tudi sam še ne tako dolgo nazaj, zavračal navdušene ljudi, ki bi pri odkrivanju udbaških zločinov radi pomagali preko Nove slovenske zaveze. Kar je bilo nekaterim znano že dolgo, pa se je v teh dneh potrdilo in bilo obelodanjeno tudi tistim, ki tega do sedaj niso videli. Namreč v dveh intervjujih je Leljak, pred izzidom nove knjige, ki že močno buri duhove in nosi naslov Špiclji udbe razkril, da je tudi Drobnič, sicer nekdanji domobranec, kar dvakrat podpisal dokument sodelovanja z udbo.

Da to drži, je skozi poskus zanikanja na družabnih omrežjih, nehote potrdila tudi njegova hči, medtem, ko je Drobnič sam za tednik Demokracija, za razliko od Justina Stanovnika, v zelo arogantnem tonu, kakršno koli sodelovanje z udbo zanikal, pri tem pa okrcal Leljaka, da so njegove metode boljševistične. Omenimo, da v novi knjigi Leljak, po njegovih besedah, izdaja zgolj sezname sodelavcev udbe, pri čemer se ne ukvarja s tem, kakšne razloge je kdo imel za sodelovanje. Gre torej za nekakšen sintaktični vidik seznama, ki ne posega v polje semantičnega. Leljak je s tem, ko je obelodanil Drobniča, alias po udbovsko Maksa Pipana, dregnil v pravo sršenje gnezdo ljubiteljev svetih krav oz. malikov in tako čez noč postal državni sovražnik številka ena. Predvsem so se glede tega do skoraj infarktnih razsežnosti razburili v krogih okoli tednika Reporter, kjer prednjačita predvsem Zlata Krašovec in Vinko Vasle in kjer jim je, kot avgusta v mojem primeru, tudi tokrat popolnoma odpovedala logika. Sklepajoč po navedbah virov najbrž prav zaradi kakšnih finančnih koristi iz gejevsko-udbomafijskih krogov. Namreč nekateri viri znajo povedati, da se je Reporter pred časom nekako pogodil z NSi, ali bolje rečeno njihovim predsednikom poslanske skupine Matejem Toninom in sklenil nekakšen pakt o nenapadanju. Medtem je znano, da je znotraj NSi zelo močno prisoten gejevski lobi, ki bi utegnil finančno podpirati Reporter, pri čemer nikakor ni zanemarljivo dejstvo, da se gejevski lobi v Sloveniji finančno močno zalaga iz udbomafijskega kapitala, pridobljenega pri trgovini z drogo in gospodarsko-finančnim kriminalom. Zato je dobesedno artilerijska obramba Drobniča z njihove strani povsem logična. Drobnič je namreč član NSi, razkritje njegovega sodelovanja z udbo pa NSi krni ugled, kakor je na spletnih omrežjih velikokrat rad poudaril njihov vidni član Anton Tomažič, da so edina stranka v Sloveniji, ki nima nikakršne povezave z nekdanjim komunističnim režimom.

Toda tudi Reporterjeva logika je, kakor že rečeno, popolnoma zgrešena in se že ob najmajnšem pišu sape sesuje sama vase. Če Krašovčeva in Vasle trdita, da ne gre tako zlahka jemati Drobniča kot sodelavca udbe, kajti če je kaj podpisal, je podpisal pod prisilo, ker ni zdržal pritiskov režima oz. pod metodami zverinskega mučenja, ter da sam podpis dokumenta še ne pomeni sodelovanja z udbo, pa, če se lotimo protiargumentiranja, vidimo, da njihovi argumenti nimajo prav nobene teže. Lotimo se najprej zadnjega argumenta, ki smo ga navedli in izhaja iz argumentacije krogov okoli Reporterja, namreč, da sam podpis dokumenta še ne pomeni sodelovanja z udbo. Filozof J.L. Austin, logik in utemeljitelj govornih dejanj ter avtor znamenite in odmevne knjige How to do things with words, predvsem kritizira in zavrne dve stališči, ki pravita, da je med govorjenjem in dejanjem razlika ter da je vse govorjenje namenjeno opisovanju sveta. Drugo stališče nas tu ne zanima, zato se bomo posvetili prvemu. Austin pravi, da so stavki, ki so hkrati govorjenje in dejanje, da so tudi konstativni stavki izraz naše dejavnosti, to pa spada v drugo od treh ravni jezika, ki jih razločuje Austin, in sicer to imenuje ilokucijsko dejanje, ki sestoji iz sile izgovorjenega stavka, kamor spadajo npr. stava, obljuba, izjava, domneva, zaprisega… V našem primeru to pomeni, da je že sama Drobničeva izjava, obljuba in zaprisega, ki jo je lastnoročno napisal in podpisal – tu je tednik Demokracija na spletni strani Drobniča ujela na laži, kajti Drobnič je v odzivu za Demokracijo trdno stal na stališču, da z udbo ni sodeloval, celo zadrl naj bi se dvema udbovcema, da ne bo sodeloval, nakar naj bi ga pustila oditi in naj ga udba od takrat dalje ne bi več povohala – izvršil hkrati s tem podpisom tudi že dejanje sodelovanja z udbo, saj je govor hkrati tudi dejanje.

Argument prisile prav tako ne zdrži na treh ravneh, in sicer ne zdrži na moralni, pravni in religiozni ravni. Poglejmo si vse tri ravni kontraargumentacije. Prva je moralna kontraargumentacija argumentu prisile, kajti človek ima svobodno voljo, ta pa se po sv. Avguštinu izvršuje, ne v tem, da imamo možnost izbire med A in B, temveč v tem, da izberemo dobro. Poznano nam je, da je bil Drobnič tudi žrtev zločinskega komunizma, kar pomeni, da je dobro poznal, kako in na kakšen način ta režim deluje, pa se vendarle ni odločil za svobodo, ampak se je odločil za suženjstvo zlu in sicer s tem, da je podpisal izjavo o sodelovanju z zlom. Še slabše je, da sebi in javnosti še danes, kljub temu, da je bil ujet na laži, ne prizna in vztraja v svoji faraonski zakrknjenosti pred resnico, ki edina osvobaja, medtem, ko zakrknjenost vodi naravnost v propad, kakor je znano iz bibličnega Eksodusa. Druga kontraargumentacija je pravna, ki je prav tako izpeljana iz moralnih kategorij človekove svobodne volje, pri čemer je znano, da je pravo minimum morale. Če so nacisti, ki so bili obsojeni na Nürnberških procesih trdili, da so morali delovati zločinsko, ker so samo ubogali ukaze svojih nadrejenih oz. ukaze Hitlerja, v kar pa so bili prisiljeni, saj bi sicer lahko sami končali kot žrtve nacizma, to pri izreku obsodbe ni prav nič pomagalo, kajti sodišče je odločilo, da so krivi zločinov, kljub temu, da so bili v to prisiljeni, kajti kljub pritiskom in prisili, bi bili lahko delovali drugače. S tem pa pridemo tudi na religiozno raven kontraargumentacije k argumentu prisile. Ker vemo, da je Drobnič član stranke, ki se imenuje krščanski demokrati in tudi sicer katoličan, se bomo zatekli k evangeliju, kjer beremo, da nas Gospod svari, naj bo naš da, da in ne, ne, saj kar je več, je od hudega (prim. Mt 5,37) in dalje, naj bomo hladni ali vroči, kajti mlačne nas bo izpljunil (prim. Raz 3,16). Evangeljska logika je torej v tem, ali si ali pa nisi. Ničesar vmesnega ni. V tej, edino sprejemljivi drži pa so zgled prav krščanski mučenci in logika prve Cerkve v ravnanju s padlimi, ki so darovali malikom ali pa niso darovali, so si pa preko zvez pridobili potrdilo, kot da so darovali. Za prvo Cerkev ni bilo razlike med enim in drugim dejanjem. Oboje je bilo enako nesprejemljivo in je štelo za udinjanje malikom. Tisti, ki pa so že v štartu in kljub strahotnim pritiskom in mukam zavrnili darovanje malikom, pa so to zavrnitev plačali s svojim življenjem in postali sveti mučenci svete Cerkve.

Slovenska družba je še v objemu poganske miselnosti, pri čemer poganske malike zamenjujejo osebe z nekakšnim statusnim simbolom, ki jim povprečen Slovenec daje slavo in čast božanstva, pri čemer postanejo te osebe v njihovih glavah nedotakljive, postanejo njihove svete krave, njihovi maliki. In vse te svete krave je potrebno čim prej spraviti v klavnico in v zakol, vse te malike je potrebno brezkompromisno raztreščiti in jih razbliniti v njihov nič. Njihov Götzendämmerung se mora zgoditi in pri tem bo najnovejša knjiga Romana Leljaka zagotovo veliko pripomogla.

Dodaj odgovor