Hip hura, cirkuška predstava!

pi5keBMi9

Pa smo ga dobili! Prvi pravi leteči cirkus po obdobju Monty Pythona! Še več, kdo bi si mislil, da se bo prekositev montypythonskega humorja in absurda prvič v zgodovini prekosilo prav v – Sloveniji?!

Ob tem se človeku prav lepo v ušesih zavrti tista znana tematska cirkuška pesem ali pa znana slovenska otroška pesmica, ki gre takole:

Hip Hura, cirkuška predstava,
tralala, zdaj bo pa zabava.
Tam je lev s petimi nogami,
pes in konj, morda pa tudi slon.

Lepa reč, poglejte strica klovna,
nos rdeč, čevlja pa kot čolna.
Ta te že v dobro voljo spravi,
En, dva, tri in že se vse smeji.

Že stoji, Šotor tam košati,
že se vsi, drenjamo pred vrati,
saj poznaš fante cirkusante,
prav lahko, jih jutri več ne bo.

Hip hura, tukaj smo se zbrali,
le zakaj? Da bi se igrali .
Ste za to, dragi cicibani,
da nam danes tukaj bo lepo?

Mogoče ste že ugotovili, če pa še ne, govora je o ekstremno naprednem cirkuškem Združenju novinarjev in publicistov, ki ga vodi rahlo perverzni predsednik, kar sem avtor teh vrstic spoznal na lanski podelitvi Meškovih priznanj, Tino Mamić. Zakaj ekstremno napredno cirkuško združenje? Namreč že včeraj, na zadnji dan novembra, so vstopili v veseli december. S tem so pokazali, da so korak pred drugimi, kakor je bil korak pred drugimi v času županovanja Pavla Ruparja Tržič, ki je imel silvestrovanje en teden pred praznikom sv. Silvestra oz. novega leta. Vendar tisto v Tržiču je bila resna zadeva, medtem ko se v cirkuškem Združenju novinarjev in publicistov kažejo (že kar nekaj časa) bolezenski znaki, ki bi jih lahko klinično šteli kot shizofrenija. Za kaj namreč gre? Če ne prej, so ti bolezenski znaki izbruhnili ven v času migrantske krize, ko so v cirkuškem združenju podali izjavo, da je resnica pomembnejša od ideologije. V njej so med drugim zapisali, da v Združenju novinarjev in publicistov in Iniciativi za svobodo govora ugotavljajo, da t.i. begunska kriza prinaša poleg ostalih problemov tudi težnje po selekcioniranju informacij in omejevanju svobode izražanja, v isti sapi pa najdemo na njihovi spletni strani novico, ki sledi, da je Združenje novinarjev in publicistov avtorju teh vrstic odvzelo novinarsko nagrado. To so utemeljili tako, da se člani komisije strinjajo, da morajo prejemniki nagrade vselej spoštovati občečloveške vrednote. Greh avtorja teh vrstic je, da je v začetku migrantske krize predlagal reševanje te krize že pred našimi mejnimi prehodi, kar danes počne skoraj vsa Evropa. Toda shizofrenija cirkuškega društva je v tem, da niti v združenju samem očitno nimajo pojma, kaj podeljujejo. Medtem, ko oni tu govorijo o odvzemu neke novinarske nagrade, pa avtor teh vrstic ničesar ne ve, da bi kadar koli dobil kakšno nagrado s strani omenjenega cirkuškega združenja. Ve pa avtor teh vrstic, da je dobil od omenjenega cirkuškega združenja PRIZNANJE Boruta Meška (naj tu po muslimansko rečem, naj bo Božji mir z njim, kajti v teh dneh ga še kako potrebuje) za posebne medijske dosežke, ki pa mu je bilo kasneje odvzeto, kakor je znano. Takratni glavni histerični akter te pobude je bil znani doktorant slavne francoske Sorbone, ki ji z vsako izrečeno oz. zapisano besedo bolj kot ne dela sramoto, hkrati pa je tudi intelektualni vakuum slovenske publicistične scene (mimogrede: edini dve pametni stvari, ki jih je v življenju izrekel in zapisal sta bila ime in priimek avtorja teh vrstic), ki rad svoje zatrte težnje preko psihološke projekcije projecira v druge, si zaradi dolgega jezika včasih prisluži kakšno manjšo zaporno kazen, za katero potem nekako zdila pogojno kazen, verjetno, kakor se govori po različnih hodnikih, za določene protiusluge režimu, kar sicer ne bi bilo nič nenavadnega, če bi se to izkazalo za resnično, saj je bila dotična oseba menda sporna že v letih velikih prevar… Ta oseba je torej histerično projecirala svoje genocidne težnje v avtorja teh vrstic in (ni bilo opaziti pred kamerami, da z odprtim šlicem, kakor se mu menda rado zgodi, kakor znajo povedati mnogi njegovi študentje in slušatelji od drugod, je bilo pa opaziti, da z nenavadnim pogledom) takoj napovedal, da bodo morali najti način odvzema novinarske nagrade, ki pa seveda, še enkrat poudarjam to sploh ni. Torej, cirkuško združenje je avtorju teh vrstic odvzelo nekaj, česar sploh ne podeljuje. Shizofrenija par exellence!

No, danes pa je odjeknila novica, da se je včeraj, torej dan pred veselim decembrom, v Citi hotelu v Ljubljani odvijala prava drama. Komisija cirkuškega združenja novinarjev in publicistov za podeljevanje Meškovih priznanj se je namreč sestala, da bi pretehtala kandidate za dobitnika letošnjega Meškovega priznanja. Med njimi je bil sprva tudi znani publicist Roman Leljak, s čimer pa se niso strinjali novinarji Jože Možina, Urška Makovec, Lea Kalc Furlanič in (formalno) glavni klovn združenja in perverz v eni osebi, Tino Mamić. V tem trenutku je očitno počil film uradni maskoti cirkuškega združenja, prej omenjenemu „sorboncu“, ki je v očitnem obupu svoje (spomnimo se let velikih prevar in pa tudi močne težnje psihološke projekcije svojega stanja v druge) bivanjske ječe obtožil Možino in Mamića, da sta pod vplivom stare Udbe. Možini je celo očital zelo osebne zadeve, češ, da se malo „dol daje“ (sam sicer omenja „vse bolj očitno razmerje“) z novinarko Urško Makovec. Mogoče ima intelektualni vakuum tukaj celo prav, ko je Možini očital, da kot direktor javne televizije ni preprečil predvajanja dokumentarca Resnica o Patrii, kar bi ga lahko naredilo sumljivega, toda tudi Možina je naredil izredno potezo, saj je komisiji predlagal, da bi glasovali o odstavitvi „sorbonca“ z mesta predsednika komisije, kar se je tudi v njegovi odsotnosti – menda je moral iti k maši – zgodilo. Tu gre vsekakor pohvala Možini za takšno potezo, kajti „sorbonec“ s svojim primitivizmom pač ne sodi v takšno institucijo, kot bi želela biti neka resna komisija za podeljevanje nekih priznanj. Se pa ne strinjam z Možino in njegovimi somišljeniki, da niso pustili, da bi priznanje dobil publicist Leljak. Po mojem mnenju si ga zasluži v vsem njegovem blišču. A ta je s tovrstnim onaniranjem in orgijaštvom, s čimer se je cirkuško združenje novinarjev in publicistov pokazalo v pravi luči – kot očitna desna roka murglskega režima -, popolnoma razvrednotilo priznanje novinarja Boruta Meška, s tem pa tudi vse njegovo delo. Gre za nekrofilijo par exellence! Tako je priznanje postalo popolnoma nič vredno. Navaden sekret papir. In tisti, ki so nam ga v preteklosti odvzeli, spoznavamo, da je prav odvzem Meškovega priznanja s strani takšnega cirkuškega združenja novinarjev in publicistov, večje priznanje, kot pa to, da so nam ga sploh podelili. Seveda ob tem pozivamo vse pretekle in prihodnje dobitnike, da priznanje, ki tako služi poskusu inkvizicijskega natikanja nagobčnika dobitnikom priznanja, čim prej vrnejo nazaj, preden jim ga javno ne odvzamejo, ker bi jim dobitnik kasneje ne bil več po volji. In ne sekirajte se. Samo najboljšim novinarjem in publicistom se odvzame Meškovo priznanje!

Dodaj odgovor