Sveti Avguštin o Božjem usmiljenju

800px-Tiffany_Window_of_St_Augustine_-_Lightner_Museum

Uvod

Papež Frančišek je letošnje liturgično leto razglasil za Sveto leto Božjega usmiljenja. To se bo začelo 8. decembra na slovesni praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. V buli, ki jo je izdal ob tej priložnosti, papež zapiše, da ta praznik nakazuje, kako Bog deluje že od samih začetkov naše zgodovine, saj že od greha Adama in Eve naprej Bog ni želel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil Marijo, ki bi v svoji brezmadežnosti in svetosti postala mati človekovega Odrešenika. Tako, kot pravi papež Frančišek, Bog odgovarja na težo greha s polnostjo odpuščanja, saj bo usmiljenje vedno večje od slehernega greha. (prim. Papež Frančišek, Misericordiae vultus, 2015) Zato si bomo ob začetku Svetega leta Božjega usmiljenja pogledali, kaj o Božjem usmiljenju spregovori Sv. Avguštin. Lotili pa se bomo branja njegove razlage Psalma 101.

Usmiljenje predhodi sodbo

Avguštin pravi, da se celotno besedilo Ps 101 vrti okoli tega, kar je zapisano v prvi vrstici: „OD Miloſti inu Praude ieſt hozho peiti, Inu tebi Goſpud Hualo peiti.“ (Ps 101,1) Najprej poudari, naj si nihče ne domišlja, da ne bo nikoli kaznovan, ker je Bog usmiljen, kajti ob boku Božjega usmiljenja trdno stoji tudi sodba, ki pa vedno predhodi milosti. Ljudje, ki sodijo, velikokrat v luči milosti delajo proti pravičnosti, tako da se zdi, da v njih ni pravičnosti, temveč samo milost. Prav tako pa, ko ljudje hočejo delati pravično, se zdi, da v njih ni milosti. Bog deluje drugače, pravi Avguštin. Nikoli namreč ne izgubi svoje suverenosti nad pravičnostjo v luči milosti, niti suverenosti nad milostjo v luči pravičnosti. Za Avguština ni naključje, da je v omenjeni vrstici milost zapisana pred sodbo. Oba pojma pogleda s časovnega vidika. Razloži, da milost, ki se v tekstu nahaja pred sodbo, predstavlja čas sedanjosti, ki je čas milosti, medtem ko mesto sodbe, ki v tekstu sledi milosti, predstavlja čas prihodnosti, ki je čas sodbe. Tu postavi vprašanje, kako to, da čas milosti pride najprej. Spomni se besed evangelista Mateja, ki pravi „On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.“ (Mt 5,45). Razume jih kot izraz usmiljenja. Ko namreč gledamo pravične in nepravične uživati isto sonce, pravi Avguštin, dihati isti zrak, ne smemo misliti, da je Bog nepravičen v tem, kar daje vsem enako, saj je čas v katerem živimo, čas usmiljenja in še ne čas sodbe, čas usmiljenja pa je čas, ko Bog kliče grešnike k spreobrnjenju. Tu navaja pismo apostola Pavla Rimljanom, kjer opisuje čas milosti (Rim 2,4) in čas sodbe (Rim 2, 5-6). Na tem mestu se Avguštin vpraša, ali se moramo torej bati Božje sodbe. Pravi, da ne, saj Pavel večkrat navaja sebe kot primer, kako deluje Božje usmiljenje Kljub temu, da je bil preganjalec kristjanov, odobraval celo njihove umore, je ohranil milost. Avguštin navaja, da je apostol Pavel zgled, kako lahko še tako hud grešnik „pade v roke“ Božjemu usmiljenju. To pa je spodbuda vsem, naj nad seboj ne obupajo, k čemur je spodbujal tudi apostol Pavel.

Nedolžnost pot pravičnosti

V drugi vrstici psalma Avguštin izpostavi pojem „poštena pot“. Pravi, da če ne hodimo po poti poštenosti, ne moremo biti razumni in imeti razumevanja. Toda, kaj pomeni poštena pot? Avguštin pravi, da ta izhaja iz naše nedolžnosti in se v njej tudi konča. Bodimo nedolžni in imeli bomo popolno pravičnost, vzklikne Avguštin, in si logično postavi nadaljnje vprašanje, kdo sploh je nedolžen. To je po njegovo tisti, ki ne škoduje drugim in sebi. Nedolžen torej ni samo tisti, ki ne škoduje drugim, temveč tudi tisti, ki ne sprevrača Božjega templja v sebi. Tisti, ki pa škodujejo drugim in sebi, niso nedolžni in nimajo pravičnosti v sebi. So odpadniki. Avguštin navaja tretjo vrstico psalma, ki pravi „Ne bom postavljal pred svoje oči pogubnih reči. Delo odpadnikov sovražim, ne bo se me držalo.“ Poudari, da so odpadniki tisti, ki sovražijo Božji zakon. To so tisti, ki Božji zakon slišijo in ga poznajo, a se po njem ne ravnajo. Nadalje razlaga, da moramo sovražiti dejanja odpada, ne pa človeka, ki odpade, saj je namreč Bog tega človeka naredil kot človeka, ta človek pa je sam sebe naredil za odpadnika. Zato Avguštin pravi, naj ljubimo to, kar je v njem Božjega in sovražimo tisto, kar je tak človek naredil sam iz sebe, kajti ko obsojamo tisto, kar je v tem človeku odpadniškega, s tem skrbimo, da v njem izgine to, kar je človeškega in na to mesto vedno bolj stopa tisto, kar je Božjega. Tako tudi Bog sam pravi, kakor beremo v četrti vrstici psalma, da se mora izprijeno srce umakniti od njega ter da slabega noče poznati. Toda Bog pozna vse, zato se Avguštin vpraša, kaj pomeni, da Bog slabega noče poznati. Preprosto razloži, da ko se izprijeno srce umakne od Boga, ko ni več na Gospodovi poti, mu ne sledi, to ne pomeni, da Bog v svojem ne hotenju poznavanja slabega izraža brezbrižnost do tega človeka, temveč to pomeni, da Bog preprosto ne odobrava tega, kar izprijen človek počne. S takimi pa, razlaga Avguštin po peti vrstici psalma, naj bratje ne jedo skupaj z njim. Pri tem se sklicuje na apostola Pavla, ki v 2 Tes 3,14 pravi, da tistega, ki ni poslušen temu, kar naroča v pismih, zapomnijo in se z njim ne družijo, da ga bo sram, kajti to, pravi Avguštin, bo v njegovo ozdravljenje.

Čas usmiljenja, čas sodbe

Avguštin tu izpostavi tudi pobožnost in ponos. Pravi, da imata vsak svojo svatbo, ponos je nenasiten, zato vodi k nevoščljivosti, zaradi česar ponosno srce človeka uživa v nesreči drugih. Pred takšnimi stvarmi Avguštin svari. Pravi, naj se jih izogibamo in naj od njih bežimo, kajti človek se ne more nasititi z nesrečo drugih. Svatba brezbožnih je torej v uživanju v nesreči drugih, medtem ko je svatba pobožnih v tem, kar pravi Jezus pri evangelistu Mateju: “Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,kajti nasičeni bodo.“ (Mt 5,6) Toda kako to, da obe srci, tako pobožno, kot ponosno srce, sobivata skupaj, se na tej točki še enkrat vpraša Avguštin. Zato, ker je sedanji čas čas Božjega usmiljenja, pravi, toda v prihodnosti pride čas Božje sodbe. Bog v tem času prizanaša, takrat pa bo sodil. To pa bo, pravi Avguštin na podlagi zadnje vrstice psalma, ko bo minila noč, saj vrstica v psalmu omenja, da bo Bog vsako jutro utišal vse krivičnike v deželi, da iztrebi iz Gospodovega mesta vse hudodelce (prim. Ps 101,8). Noč pa pomeni, pravi Avguštin, preprosto naše ne vedenje o tem, kaj se skriva v vsakem človeku. Če je danes slab, je jutri lahko dober, če je danes dober, je lahko jutri slab. Toda Bog spodbuja, pravi Avguštin, da bi se grešniki spreobrnili k njemu, toda ob tem obljublja, da tisti, ki se ne bodo spreobrnili v sedanjem času milosti, bodo ob sodbi iztrebljeni iz Gospodovega mesta, kar Avguštin razume kot Cerkev. Iztrebljeni pa bodo, ko bo nastopilo jutro. Takrat, pravi Avguštin, jih bo Kristus iztrebil, toda v tem času, času sedanjosti, jim prizanaša in jim dopušča, da ga poslušajo, da bi se rešili, kajti ta čas je čas usmiljenja, ki ga Kristus naklanja vsem.

oda, Avguštin zaključi z besedami: „Pazite, sodba bo prišla.“ 2

Literatura:

Spletna stran New advent:http://www.newadvent.org/fathers/1801101.htm
Sveto pismo (SSP, Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997)
Dalmatinova biblija (prevod na biblija.net)
Misericordiae Vultus (Radio Vatikan:”http://sl.radiovaticana.va/news/2015/07/02/bula_ob_napovedi_izrednega_jubileja_usmiljenja/1136162″

1Tu sem vzel Dalmatinov prevod, kajti od vseh meni trenutno dostopnih prevodih Svetega pisma, nikjer ni tako jasno omenjenih pojmov „milost“ in „sodba“, kakor pri Dalmatinovem prevodu. Ta dva pojma pa sta bistvena pri razlagi psalma, ki jo vrši sv. Avguštin.

2Prevod iz angleščine S.E.

Dodaj odgovor