Krščansko, prekrščansko

Ekspozicija na aforizem št. 35

Gre za parafrazo Nietzschejevega dela z naslovom Človeško, prečloveško. V aforizmu št. 35 se pojavi ta sintagma in sicer, ko spregovori o prednosti psihološkega opazovanja. Nietzsche tu zapiše, da so „v prejšnjih stoletjih [so] verjeli, vedeli, da razmišljanje o človeškem, prečloveškem – ali psihološkem opazovanju, kot se temu pravi učeno – sodi k sredstvom, s katerimi si lahko olajšamo breme življenja, da nam utrjevanje te veščine zagotavlja prisebnost v težavnih situacijah in možnost pogovora sredi dolgočasne okolice.“ To nam, ugotavlja Nietzsche, v najtežavnejših situacijah v našem življenju pomaga, da se pri tem počutimo bolje. Toda, se sprašuje dalje, zakaj se je to pozabilo? Zakaj se v Evropi kaže revščina psihološkega opazovanja? Skušali bomo razmišljati prav o tem človeškem, prečloveškem, ki se kaže v duhu Evrope, da bi se danes in v prihodnje lahko počutili bolje.

Klinična shizofrenost kot stanje pogube

Evropa v svojem bistvu temelji na filozofski miselni tradiciji grške filozofije in versko-kulturni tradiciji krščanstva, torej sta temeljni antropološki komponenti Evropejca. Toda, ali se ta dva temelja, ki sta zgradila sodobno evropsko civilizacijo ne kažeta kot zelo trhla? Mar teza Jamesa K. A. Smitha (Desiring the Kingdom in Imagining the Kingdom), da je človek po svojem bistvu liturgično bitje, ki obiskuje bogoslužje z namenom, da ga formira, od česar je odvisno, kakšen bo njegov pogled na svet, ne naleti na svoje diametralno nasprotje, deformacijo? Mar nista hčeri Grčije (demokracija) in krščanstva (človekove pravice) postali strup za Evropo? Po bogati dobi antike, razcveta univerz, znanosti in znanstvene metoda v srednjem ter renesanse v novem veku, je Evropa začela v času moderne in postmoderne dobe, času ošibljenega uma in neskončnih variant pluralizma zapadati v stanje rahitičnosti in dekadence. Še posebej se je to zgodilo s tem, ko je Evropa, ko je sprejemala svojo ustavo, formalno spodkopala enega svojih dveh temeljev s tem, ko se v ustavi ni omenilo krščanskih korenin Evrope. Formalno pravim zato, ker se je Evropa sicer od Lutrovega cirkusa, kakor bi rekel eden največjih humanistov v zgodovini stare celine, Erazem Rotterdamski, preko razsvetljenskih idej, razvojem znanosti, s tem pa logičnega pozitivizma, močno sekularizirala, do te mere, da je iz svoje srede preprosto izrinila krščanstvo. Neformalno pa smo pri tem v nekakšnem paradoksalnem, shizofrenem – v kliničnem smislu – stanju. V svoji podzavesti ima Evropejec očitno še močno zakoreninjeno krščanstvo. Temeljni dokaz za to je aktualna migrantska kriza in močan podzavesten krščanski odziv mnogih Evropejcev z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu, ki so migrantom z Bližnjega vzhoda dali močno sporočilo v obliki „refugees, welcome“ in katerega prve uničujoče rezultate smo lahko videli že na večih mejnih prehodih in državah, ki so jih migranti prečkali, kjer je prihajalo do izgredov, uničevanj, onesnaževanj, itd. Najbolj smrtonosnen rezultat omenjene geste, s katero smo odprtih rok v svoja nedrja sprejeli na sto tisoče pripadnikov islamske religije, ki ima že vse od Mohameda dalje zgolj željo po nasilni ekspanziji, pobijanju „nevernikov“ in podrejanju ne-islamskih narodov „mogočnemu“ Alahu, saj islam prav v svojem bistvu je religija podrejanja Koranu in Šariji, pa je bil do zdaj teroristični napad v Parizu, ki se je zgodil minuli petek in v katerega so bili vpleteni določeni ljudje, ki so z migrantskim valom prišli v Evropo tudi preko naših krajev.

Krščanstvo kot glavni krivec za pariški pokol?

Iz dosedanjega premišljevanja se zdi, da je prav krščanstvo kot temeljni kamen človekovih pravic in svoboščin ter svojo človekoljubno pretenzijo glavni krivec za dogodke zadnjih nekaj mesecev. Vendar ni. Kdor bi trdil kaj takšnega, bi mu morali očitati revščino psihološkega opazovanja. Glavni krivec je namreč tisto, kar gre, lahko bi rekli, „onkraj“ krščanstva, kar se nam kaže kot preveč krščansko in ki krščanstvo pahne v nerealno budistično-pacifistično utopijo, nekakšen idealistični nihilizem, ki zanika vsakršen realizem, ki je lasten krščanstvu. In napad v Parizu je zgolj posledica tega sodobnega evropskega bega pred krščanskim realizmom. Ker so se razni pozivi in dejanja s strani politike in civilne družbe, da bi v zvezi z migrantsko krizo delovali preventivno, z raznimi ograjami na schengenski meji, kot npr. na Madžarskem, z vojaško-policijskimi posegi, ipd. apriori označili kot nacizem, fašizem ali ksenofobija in se takšne obsodbe nadaljujejo tudi po Parizu, Evropa pa po izkušnji druge svetovne vojne, Hitlerjevega nacizma in Mussolinijevega fašizma, kot tudi Stalinovega in Titovega komunizma na takšne obtožbe reagira z neutemeljenim strahom pred temi obtožbami, se zdi, da se glede ustreznih rešitev vrtimo v začaranem krogu.

Soočenje s smrtjo kot gonilo za življenje v celoti

A tu moramo postaviti drzno in provokativno tezo, namreč, da je bil teroristični napad v Parizu za Evropo nekaj absolutno dobrega. Kaj nas navaja k na videz absurdno nori tezi? Tu nam odgovor lahko poda Aristotel novodobne filozofije, Martin Heidegger, ki v svojem delu Bit in čas, ki ga francoski filozof Emmanuel Lévinas, kljub kritičnosti do Heideggra, označi za eno najlepših filozofskih del, med drugim obravnava bit, ki je navzoča v času, v svetu in se v eksistenci človeka kaže kot tu-bit. Ker je bit, s tem pa tudi tu-bit časovna, jo Heidegger označi tudi kot „Sein zum Tode“, kar pomeni, kakor bi rekel Sartre, biti za smrt. Danes se morda zdi govoriti o smrti precej morbidno, saj smo smrt tako rekoč popolnoma tabuizirali. Umrlih svojcev nič več ne pustimo ležati doma, ampak jih postavljamo v mrliške vežice, namesto osebnega stika s truplom pokojnika, se na pogrebih poslavljamo od neosebnih žar, tudi biti ob umirajočem doma ali v bolnišnici nam ni več blizu. Toda naša smrtnost spada k naši realnosti. Bit (tu-bit) je umrljiva prav zato, ker je časovna. V pariškem terorističnem pokolu smo se ponovno srečali z najbolj brutalno obliko smrti. Na dogodek se je odzval ves svet. Ves svet je bil šokiran nad nasilnostjo dejanja. Če zvedemo Heideggra s posameznika na kolektivno, lahko rečemo, da je v pričo dogodkov v Parizu, ves svet padel v stanje tesnobe, ki pa jo Heidegger razume kot najbolj pristno človeško izkustvo, saj tesnoba tu-bit privede pred resnico same sebe. Ko se torej tu-bit v stanju tesnobe sreča pred golim sebstvom, bodisi na osebni ali kolektivni ravni, lahko pride do prečiščenja umevanja samega sebe. To od nas zahteva določeno poglobljeno refleksijo, psihološko opazovanje, o katerem govori Nietzsche, kdo smo mi sami, kje smo in kam smo namenjeni. Vse to pa se po Heideggru dogaja v odnosu tu-biti do svoje lastne smrti, ki ni, kakor je mislil Epikur, nekaj, kar šele mora priti, temveč je že danes tu in sicer kot najbolj skrajna možnost, od katere so odvisne vse druge naše možnosti. Zato je teroristični napad v Parizu za Evropo možnost, da v stanju svoje tesnobe, v soočenju s svojo lastno minljivostjo začne svoje možnosti udejanjati v drugačnem obzorju in spremeni smrt v gonilo življenja in ga zaživi v celoti.

Dodaj odgovor