Je morda vendarle čas za Kanta?

Angela Merkel je odlična političarka. O tem ni dvoma. A se zgodi, da tudi odlični ljudje včasih kakšno stvar resno zajebejo. In Angela Merkel je tokrat resno zajebala. Do fundamenta.

Seveda govorim, kot že v nekaj zadnjih svojih spisih, o odnosu do migrantske krize, ki se kot fenomen vse bolj kaže v smeri popolnega razkroja Evrope oz. invazije te utrujene stare in senilne gospe s strani vitalnih mladih Mohamedovih vojščakov. Da so begunci, so dejali, in Merklova je prva pokleknila pod težo tako opevanega evropskega humanističnega duha, ki je v teh dneh vse prej kot duh nečesa dobrega, ampak bolj duh, ki nas je uklenil v nekakšne satanove verige iz katerih se nikakor ne moremo rešiti. Z izjemo Madžarske, katere premier Viktor Orban zoper islamizacijo Evrope bije osamljeno bitko.

A kot rečeno, stvar se kaže povsem drugačna, kot je bila mnogim videti na prvi pogled. Tako (samo)opevani ubogi begunci so iz dneva v dan, na mejah naših sosednjih držav postajali vse drugo, kot zgolj ubogi begunci. Izgredi, kot so bili napadi na policiste, civiliste, obmetavanje s kamenji, uničevanja, umori, posilstva in drug kriminal, so eskalirali tudi v notranjosti Evrope, kot je bilo v Nemčiji, Švedskem, Franciji, itd. Napovedi ISIS o tem, da imajo v Evropi infiltrirano več tisoč glavo množico svojih ljudi, ki samo čakajo na njihovo povelje, se je začelo kazati kot resnega upoštevanja vredno svarilo. Še več, v zadnjem času iz Nemčije prihaja vse več informacij, da se stanje močno zaostruje, da imajo Nemci priseljencev poln kufer in da je situacija že povsem na meji državljanske vojne. Stanje, ki ga je, bodisi zaradi svoje krščanske vneme po ljubezni do bližnjega (seveda s povsem samosvojo interpretacijo te ljubezni), bodisi zaradi sledenja svojim gonom (vsaj teoretične ekonomske in demografske koristi za Nemčijo), zakuhala Merklova. Stanje, ki se vsekakor ne bo dobro končalo, če bo šlo tako naprej. Namreč s tem, ko se Evropa hoče izogniti konfliktu z muslimani, ali se le-tega boji, je mirno reševanje krize, ki jo obravnavamo, vse manj verjeten scenarij, temveč se nam kot vse bolj verjeten scenarij kaže nujnost zavzetja določenega stališča. To pa bi pomenilo resen spopad med civilizacijo in barbari. V tem pa se lahko zgodi celo najhujše. Kot je namreč v teh dneh poročal nemški novinar, ki je deset dni preživel med borci ISISa, Jürgen Todenhöfer, ISIS že načrtuje jedrski holokavst na Zahodu. Med tem pa se različni politični organi na svetovni ravni obnašajo prav nonšalantno, čemur pritrjujejo tudi marsikateri mainstreem kristjani iz vrst Katoliške Cerkve in se obnašajo, kot da se 11. september ne bi nikoli zgodil.

Toda 11. september se je zgodil in to že leta 2001. Vse od takrat pa si razne politične moči zatiskajo oči in po nojevsko tiščijo glave v pesek ter s tem služijo nesvobodi svojim gonom. 11. september je tudi povsem spremenil krščansko percepcijo gledanja na svet. Ne v smislu kakršne koli ukinitve tradicije in učenja Cerkve, temveč v smislu utrditve njenega učenja. Dogodek je namreč sprožil tretjo svetovno vojno, ki pa se nič več ne bije po standardnih in stoletja znanih načelih, temveč se bije preko terorizma in odgovora nanj. Človeštvo je ponovno zdrknilo iz umetne tvorbe civilizacije v, kakor formulira Hume, naravno stanje vojne vseh proti vsem. To pa v zavest prikliče znani nauk Cerkve, ki sta ga formulirala dva največja misleca v zgodovini cerkvene miselnosti, sv. Avguštin in sv. Tomaž Akvinski. Govora je o tako imenovani pravični vojni (bellum iustum), ki pomeni zakonito obrambo z vojaško silo, katere definicijo strnjeno najdemo v 2309. točki Katekizma Katoliške Cerkve. Ta pravi, da se teža odločitve za takšno zakonito obrambo z vojaško silo podreja strogim pogojem nravne legitimnosti. Za to pa je potrebno, da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in neučinkovita, da se združi več resnih pogojev za uspeh ter da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Pri tem katekizem dodaja, da ima moč modernih sredstev razdejanja zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja. Z napadom na newyorška dvojčka so bili izpolnjeni vsi zgoraj navedeni pogoji, ki nam narekujejo nujnost obrambe pred islamsko invazijo.

Da pa bi se to zgodilo, je najprej potrebno stvari izpeljati, kot predlaga znani kantovski filozof Jürgen Habermas, namreč premik iz nonšalantnosti anglosaksonskega utilitarizma k racionalnosti. Problem svetovnih političnih institucij namreč predstavlja prav problem, da ne delujejo na ravni racionalnosti, ampak na podlagi interesov. Tako imamo v Združenih narodih situacijo argumentov politične moči, ki je polarizirana predvsem na Rusijo in ZDA, zato habermasovska formulacija komunikacije umnih z umnimi ne vzdrži, saj se za kaj takšnega iz vodenja politike moči ne more vzpostaviti pogojev komunikacije v kateri ni nadvlade enega nad drugim. To je po Habermasu možno zgolj tako, da tistemu, s katerim komuniciramo, priznamo njegovo dostojanstvo, ne glede na njegov položaj v družbi. Ker pa delovanja na polu racionalnosti ni, to ni mogoče, rezultat tega pa je stanje mirovanja oz. mlatenja prazne slame, pri čemer v primeru Sirije tako ZDA kot tudi Rusija trmasto vztrajata na svojem (Rusija vztraja pri podpori režima Bašarja al Asada, medtem ko ZDA vztrajajo pri tem, da mora al Asad spokati svoje kovčke in oditi s položaja).

Morda pa je vendarle nastopil čas za kopernikanski, ali bolje rečeno kantovski preobrat v delovanju svetovnih političnih institucij. Preobrat k svobodi njihovega delovanja. Preobrat k odpovedi svojemu utilitarizmu, to je, odpovedi svojim gonom in naslonitev na razum, katerega moč je poudarjalo tako opevano obdobje razsvetljenstva. Preobrat od politike in argumenta moči k politiki racionalne komunikacije. Je torej vendarle nastopil ponovni čas za Kanta? Odgovor je „da,“ sicer bo prepozno. Vprašanje, pred katerega nas je postavila Merklova se namreč glasi: Ali bomo preživeli mi, ali oni. Srednje poti nam, glede na izkušnje evropskih držav, ne dopušča.

Dodaj odgovor