„Žejen sem.“ (Jn 19,28)

samaritan

V tokratnem premišljevanju sedmerih Jezusovih besed na križu, se bomo dotaknili Jezusovih besed, ki jih je izrekel tik preden je izdihnil na križu. Besede, ki neposredno sledijo Jezusovemu klicu moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, so besede, ki izražajo njegovo žejo.

Tako, kot smo v prejšnjem premišljevanju videli, da je Jezus prišel do točke, ko mora biti premagana njegova človeška narava, je tudi beseda o njegovi žeji, izraz njegove prave človeške narave, ki mora biti premagana. Po hudem mučenju, triurnem visenju na križu s prebodenimi rokami in nogami, s trnjevo krono na glavi, je Jezusovo telo v šoku tudi zaradi izgube velike količine krvi. Ob tem pa nam pričujoče besede prikličejo v spomin Jezusovo srečanje s Samarijanko, ki ga je opisal evangelist Janez. Njo pri vodnjaku Jezus prosi, naj mu da piti. Samarijanka je bila presenečena nad Jezusovo prošnjo, ker je videla, da je Jud, Judje pa niso hoteli imeti stikov s Samarijani, saj so jih imeli za pogane. Toda Jezus ji odgovori: „Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.“ (Jn 4,10)

Ko tekom pogovora Samarijanka spozna pravo Jezusovo identiteto, ga resnično prosi, naj ji da te žive vode, da ne bo več žejna in da ne bo več hodila zajemati v vodnjak, pred katerim sta se pogovarjala. Samarijanka je o dogodku pripovedovala svojim rojakom, zaradi česar so mnogi začeli verovati v Jezusa. Prosili so ga, naj pri njih ostane nekaj dni. In bilo je tako. V teh dveh dneh se je število vernih še povečalo zaradi njegove besede. Jezus na križu izraža svoje fizično občutenje žeje, ob tem pa tudi svoje duhovno občutenje žeje v trenutku Očetove zapuščenosti v njegovem smrtnem boju. Jezus pa je žejen tudi nečesa drugega. Žejen je ljubezni. Njegova žeja je izraz njegove ljubeče želje, da bi se vsi ljudje zveličali. Jezusov izraz žeje je izraz največje Božje ljubezni, kot jo je oznanjal v svojem javnem delovanju, namreč, da nima nihče večje ljubezni, kot je ta, da da življenje za svoje prijatelje. Jezus je tik pred tem, da bo dokončno dal življenje za svoje prijatelje. Da bo odrešenje dosegljivo prav vsakemu izmed nas.

Smo tik pred vrhuncem največje ljubezenske zgodbe, ki je bila kadarkoli zapisana v kakšni knjigi in zgodovini človeštva in je v Svetem pismu povzeta v enem samem stavku, ki ga je zapisal evangelist Janez: „Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.“ (Jn 3,16) To življenje pa, da bi ga imeli, kakor pravi Jezus, v obilju. (prim. Jn 10,10)