Primer: Janžekovič (prvi del)

Janez_Janžekovič_1920s

Zanimiva je misel enega eminentnejših slovenskih filozofov, dr. Janeza Janžekoviča, ki jo ponudi v svoji knjigi Marksizem in krščanstvo, kjer je zbran niz njegovih razprav o odnosu med marksistično ideologijo in krščanstvom, namreč, da „v socializmu vidimo poskus gospodarskega reda, ki je mnogo bližji evangeljskemu vzoru o človekovem odnosu do gmotnih dobrin kakor kapitalizem,“ ter da zaradi tega „z veliko dobrohotnostjo spremljamo in po svojih močeh podpiramo graditev socializma v naši domovini.“

Janžekovič dalje loči med dvema poloma socializma, gospodarsko ureditvijo in dialektičnim materializmom. Povsem jasno je, da se glede takšne ločitve socializma na dva pola moti. Če že, se socializem loči na nacional-socializem in komunizem. A tudi tu je ločitev zgolj metodološka, posledično pa tudi nominalna. Ideološko pa gre praktično za isto stvar.

Že utemeljitelj socializma, Karl Marx je namreč pisal o razrednih in medrasnih bojih, ki naj bi vzpostavili nov svetovni red, znotraj katerega morajo tisti razredi in rase, ki tega novega reda ne bodo sposobni zapopasti, biti iztrebljeni v holokavstu. Komunizem, kakršen je bil na oblasti v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji, je novi red uveljavljal na podlagi razrednega boja, torej z nekakšno diktaturo proletariata, kar lahko poimenujemo sociološka metoda, medtem ko je nacional-socializem ta boj za novi red uveljavljal na podlagi medrasnega boja, zaničevanjem vsega, kar ni čistokrvno nemškega, kar lahko imenujemo biološka metoda.

Če bi Janžekovič govoril o metodološko-nominalni razliki med, po njegovo, dvema poloma socializma, bi mu lahko pritrdili, tako pa mu ne moremo, temveč ga je nujno potrebno soočiti z njegovo zmoto razbijanja atoma na dva dela. Janžekoviču namreč tu manjka uvid bistva. Tako kot krščanstva ne moremo deliti na različne pole, ampak je krščanstvo kot tako zbolj in samo eno, saj bazira na osebi Jezusa Kristusa, tako istega ne moremo narediti s socializmom. Socialističnega dialektičnega materializma ne moremo ločiti od socialistične gospodarske ureditve, saj slednja izhaja iz prvega. Povedano drugače: Dialektični materializem je idejna podstat socialistične gospodarske ureditve. Ta pa je že v osnovi antiantropološka.

Če pogledamo vprašanje zasebne lastnine, ki jo socializem ukinja v postopkih nacionalizacije, ki je bila v zgodovini velikokrat izvedena s silo, tako, da so veljaki državne ali lokalne komunistične partije vkorakali na določeno zasebno kmetijsko ozemlje ali celo v podjetja, jih razglasila za družbeno lastnino, dosedanje lastnike pa kot razrednega sovražnika in protidržavni element vsaj zaprli, če ne celo ubili.

Janžekovič lahko v tem oziru še tako poudarja socialistično gospodarsko ureditev kot nekaj, kar je mnogo bližje evangeljskemu odnosu človeka do gmotnih dobrin kakor kapitalizem, toda to je potrebno razkrinkati kot sofizem, če ne celo kot laž. Eden največjih nemških filozofov, ki je socializem razkril kot nauk, ki zanika življenje, saj bi rad na silo vzpostavil red popolnosti, kar je v neskladju s človekovo naravo kot tako, čemur pritrjuje tudi krščanska antropologija, zaradi česar ga socialistični misleci in praktiki niso prenesli, Friedrich Nietzsche, Janžekovičev sofizem razkriva s preprostim dejstvom, namreč, da je v svetu še vedno preveč egoističnih ljudi, da bi lahko govorili o družbeni lastnini, kot si jo zamišljajo socialisti. Še več, Nietzsche v skladu s svetopisemskimi resnicami o padli človekovi naravi, socializem razglasi za nauk, ki se ga lahko izmisli samo bolan človeški um.

V tem kontekstu je silno zanimivo, da socializma kot takšnega Janžekovič ne prepozna, še zlasti, ker je ob tem, da je filozof, tudi teolog in duhovnik, ter ob dejstvu, da zavrača marksistični dialektični materializem, ki je, kot smo dokazali, podstat socialističnega delovanja na vseh družbeno-političnih področjih.