Projekt Hitler (tretji del)

mein_kampf

V sredo se je zgodila najtemačnejša in najbolj tragična seja Državnega zbora v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Na njej je 58 poslank in poslancev poteptalo vso možno zakonodajo in šlo preko trupel do cilja – odvzem poslanskega mandata Janezu Janši.

Kučanova diktatura

Drage bralke in dragi bralci, od srede, 15. oktobra 2014, demokracije v Sloveniji tudi uradno ni več. Vladna koalicija Mira Cerarja je v državnem zboru, skupaj z njenimi priveski v pro forma opoziciji – sem gre poleg ZaAB in Združene levice, ne glede na kasnejše glasovanje, šteti tudi Kučanovo žlahtno desnico v obliki Nove Slovenije (taktični umik iz razprave in kasnejše bahanje s strani Vrtovca po tviterju, češ, da je NSI edina stranka v Sloveniji, ki jo zanimajo resne teme, kot je gospodarstvo, glasovanje pa zaradi želje po sedeti na dveh stolih hkrati), ki jo formalno sicer vodi bledolična Ljudmila Novak, neformalno pa Kučanov klan preko Tonina v sodelovanju z gejevskim lobijem znotraj stranke – dokončno vzpostavila ekosistem, ki mu brez zadržka lahko rečemo Kučanova diktatura.

Ta se je intenzivno začela pripravljati proti koncu mandata Janševe prve vlade. Tako je kolumnist Nedeljskega Dnevnika Aleksander Lucu, sicer tudi dober Kučanov prijatelj, 27. avgusta 2008, napovedal znameniti veliki pok s Finske, ki ga je pripravil prav Kučan osebno. Teden kasneje se je veliki pok resnično zgodil in sicer v obliki dokumentarca finskega novinarja Magusa Berglunda z naslovom Resnica o Patrii, v katerem je dobesedno namočil takratnega premiera Janšo v nekakšno korupcijsko afero v zvezi z nakupom finskih osemkolesnikov. Da je afera Patria v Sloveniji umetno inscenirana s strani Milana Kučana, govori še nemalo drugih dejstev, kot na primer to, da so se posli okoli osemkolesnikov začeli praktično v vladi Antona Ropa, kjer je šlo za koruptivno „dilanje“ z njegovimi političnimi sopotniki in podjetjem Sistemska tehnika, pa vse do dejstva, da se je izkazalo, da je famozna črka J, ki jo je Berglund, očitno po naročilu murglskega štaba, podtaknil Janši, v bistvu hrvaški podjetnik Jerković. Glavnega scenarista in igralcev v aferi Patria ni zmotilo niti dejstvo, da so na sodišču praktično vse priče zanikale kakršno koli vpletenost Janše v posle v zvezi s Patrio, niti to, da so bili na Finskem vsi akterji v zadevi Patria oproščeni, ker je sodišče ugotovilo, da do podkupnin ni prišlo, niti dejstvo, da je bil glavni akter, ki je pogodobo s finskim podjetjem podpisal, to je bil takratni obrambni minister Karel Erjavec, na sodišču oproščen domnevne korupcije. Da je absurd še večji, je Nedeljski Dnevnik, ki je tudi sicer Kučanovo partijsko glasilo, na dan sodbe, 5. junija 2013, preden je bila ta javno znana, objavil članek o tem, da vsebina (!!!) Janševe sodbe ni nobena izjema, kar dokazuje, da je bila sodba spisana v Murglah in pred uradno razglasitvijo znana vsaj še uredništvu Nedeljskega Dnevnika. Scenarij za montiran sodni proces, ki se ga ne bi sramoval niti sam Stalin.

Preigravanje scenarijev

Ko je za normalno demokratično in zdravo družbo, kar Slovenija vsekakor ni, sramotna obsodba šla skozi, je moral Janša v zapor. In je šel. Toda glej ga zlomka, na predčasnih državnozborskih volitvah mu je preko 6000 volivcev ponovno namenilo mandat poslanca v državnem zboru. Ko „smo“ že mislili, da „smo“ se ga znebili, se je ponovno pojavil in ponovno postal moteč protidržavni element številka ena v državi. Nova (praktično pa stara) vladna koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji, ki ima ustavno večino, se je že ob konstituiranju aktualnega sklica državnega zbora, neizmerno trudila, da bi onemogočila Janši mandat, češ, da kot pravnomočno obsojeni kriminalec, ne sodi v parlament, a jim takrat nekako ni uspelo. Vse od 1. avgusta dalje so se zato v državnem zboru preigravali različni scenariji, kako onemogočati realno opozicijo. Koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji se je namesto z resnimi državnimi problemi, ukvarjala zgolj z Janševim mandatom in si tako v maniri Alenke Bratušek „vi nid tajm“, kupovala čas, ko so lahko dodobra „naštudirali“, kako speljati odvzem mandata Janši, ki bo sicer vsaj navidez v nekakšnih zakonskih okvirih. Zato so zaprosili za mnenje tudi pravno službo državnega zbora, ki je ocenila, da odvzem mandata nima realne pravne podlage. Ker Cerarjevi oz. Kučanovi koaliciji takšno mnenje ni bilo všeč, so zaprosili za mnenje skupino pravnikov, ali bolje rečeno, partijskih aparatčikov, jih razglasili za neodvisne pravne strokovnjake, jih najeli brez kakršne koli pogodbe, da so torej preko dela na črno, sestavili nekakšno pravno mnenje, ki je zaradi dela na črno sicer protizakonito, ki naj bi upravičilo odvzem mandata prvaku edine realne opozicije.

Državni zbor 58ih kriminalcev

Nato se je zgodil 9. oktober 2014, ko je bila sklicana seja mandatno volilne komisije, na katerem so poslanci koalicije želeli sprovesti v prakso mnenje, ki so jim ga zapisali njihovi najeti pravniki oz. Kučanovi partijski aparatčiki. In se je zalomilo na pravno formalni ravni. Toda to ni zmotilo nikogar. Po nekaj urnem „prepucavanju“ o tem, da pravnih podlag za odvzem mandata Janši pač ni, ter da je mandatno volilna komisija izglasovala, da Janši mandat ne preneha, torej, da lahko opravlja poslansko funkcijo, se je zgodil prvi del koalicijskega teptanja ustave, človekovih pravic in vseh mogočih pravnih norm. Koalicija je preko mandatno volilne komisije z veliko ignoranco, tako do glasovanja, ki ga je opravila sama (!!!), da Janša lahko opravlja funkcijo poslanca, kot tudi do vseh pravnih aktov, poslala nekakšno skropucalo sklepov v odločanje državnemu zboru. Ta je, na že zgoraj omenjeni seji, na kateri je v obliki glavnega antagonista zoper demokracijo nastopal predsednik državnega zbora Milan Brglez, za katerega je znano, da je bila osamosvojitev Slovenije korak nazaj in da je bil bratomorni genocid na Slovenskem med in po drugi svetovni vojni zgolj normalno vprašanje naravnega prava, saj je že na začetku seje želel dobesedno ubiti demokratično razpravo in postopke v državnem zboru. Isti dan zvečer, je slovenski komunofašizem pokazal zobe in dejstvo, da za komuniste ne veljajo nobene ustave, nobeni zakoni, nobene človekove pravice in svoboščine, razen v primeru, če ti akti potrjujejo njihov bolani prav. S 58 glasovi so poslanci izglasovali, da legalno izvoljenemu poslancu Janši preneha mandat. S tem pa kršili ustavo in človekove pravice tudi v primeru vseh preko 6000 volivcev, ki so Janšo izvolili na mesto poslanca v državnem zboru. Ali povedano drugače: 58 poslancev – ki se tako sami sebe pred svetovno javnostjo paradoksalno okarakterizirali prav za kriminalce, saj so povozili vse temeljne pravne akte – je praktično odvzelo volilno pravico vsem volivcem, s tem pa neformalno ukinili volitve, kar je samo še majhen korak do formalne ukinitve volitev po zgledu kakšne Severne Koreje. Scenarij torej, ob katerem celo Hitler izpade kot navaden amater.

Partijske puškine cevi?

Tako so verjetno v Murglah v sredo zvečer imeli veselo rajanje ob litrih šampanjca. Toliko bolj še ob dejstvu, da je premier Cerar, ta odurna kreatura in karikatura visokih moralnih norm in etičnih načel, napovedal spremembe zakonodaje v zvezi s poslanskim mandatom ali kandidaturo za poslanca v primeru pravnomočne obsodbe. Po mojih informacijah, naj bi šle napovedane spremembe zakonodaje v izredno rigorozno smer, kar pomeni, da aktualna Kučanova koalicija s svojimi priveski v navidezni opoziciji razmišlja o tem, da kdorkoli, ki je bil kadar koli pravnomočno obsojen, ne bo mogel kandidirati za poslanca v državnem zboru, kar pomeni, da bo šla zakonodaja v smeri, da se Janšo, s tem pa tudi opozicijo dobesedno izbriše s političnega parketa. To pa kaže tudi na izredno nevarno prakso komunofašizma, ki smo ga vajeni že iz štiridesetih let prejšnjega stoletja, namreč, da so Kučan in njegovi podrepniki pripravljeni v svojih načrtih iti tudi preko trupel. Na to je sicer na enem od nedavnih intervjujev opozoril tudi član odbora 2014 in nekdanji politični zapornik v znamenitem procesu proti četverici leta 1988, David Tasič, ki je dejal, da ni izključeno, da ti morilci, ki so izurjeni za poboje še iz jugoslovanskih časov, ponovno ne vzamejo v roke svoja morilska orožja, ali kot sva že večkrat javno opozorila z novinarskim kolegom Gašperjem Blažičem – obstaja realna nevarnost, da bodo slovenski komunisti poskusili izzvati oborožene spopade med Slovenci za utrditev oblasti Kučanovega totalitarnega režima v naši državi.