Bodo socialni demokrati izkoristili edinstveno priložnost?

Včeraj je v državnem zboru potekala ustanovna seja novega sklica parlamenta. Poslanke in poslanci so se na začetku dobro držali. Vsa glasovanja so potekala gladko. Zapletlo pa se je pri izbiri predsednika Državnega zbora.

Prvi zapleti

Tu sta najprej kandidirala prvak SD-ja Borut Pahor in poslanka PS Maša Kociper. Nihče od njiju v dveh poskusih ni dobil zadostno število glasov. Potrebovala sta jih 46. Politična modrost bi narekovala, da bi Janković kot najverjetnejši mandatar, prepustil mesto predsednika državnega zbora Pahorju, a se to ni zgodilo. Trmasto je vztrajal pri Kociprovi. Ker je tekom seje kazalo, da utegne priti do situacije, da predsednik državnega zbora sploh ne bo izvoljen, s čimer bi prišlo do blokade delovanja parlamenta, je presenečenje prišlo s strani SLS, SDS, NSi, DLGV in Desus-a. Omenjene stranke so nepričakovano v tretjem krogu predlagale svojega kandidata. To je bil predsednik DLGV Gregor Virant. Pahor je medtem umaknil svojo kandidaturo. Virant je kasneje na glasovanju dobil 52 glasov, s čimer je bil izvoljen na mesto predsednika državnega zbora. Kociprovo so podprli v njeni stranki PS in SD. V nagovoru poslanca SD Sama Bevka se je čutilo, da bi tudi oni raje podprli Viranta, a so se z Jankovićem že prej zmenili, da podprejo Kociprovo, nevedoč, da bo Virant sploh kandidiral. Janković je s tem doživel prvi hud poraz v parlamentu, pokazali pa so se tudi morebitni obrisi, kakor je kasneje sam izjavil, neke druge koalicije, ki bi utegnila v tem mandatu sestaviti vlado. Da je bila mera polna, sta bila za podpredsednika parlamenta izvoljena še predsednica NSi Ljudmila Novak in poslanec SLS Jakob Presečnik. Povsem nepričakovano tudi za največje optimiste desne opcije. Novakova je pri tem dobila celo 70 glasov. Glasovanje je pokazalo, da se je proti Jankoviću obrnilo vse, razen njegove Pozitivne Slovenije. To pa verjetno ni bil hud udarec samo za Jankovića in njegovo stranko, temveč tudi za njegove podpornike iz ozadja, predvsem Milana Kučana in Janeza Stanovnika, ki sta po vsej verjetnosti doživela hude travme in pravo šok terapijo. Jankovićeva navidezna moč in nadčloveškost sta se v trenutku sesuli v prah.

Včerajšnje dogajanje v državnem zboru pa je pokazalo tudi na šibkost tranzicijske levice. Ta namreč nadaljuje podobno filozofijo, kot smo jo videli v preteklih treh letih. Že na začetku je razbita, polna konfliktov. To daje slutiti, da se bo, če Jankoviću sploh uspe sestaviti koalicijo (v primeru, da bi bil v tem trenutku v koži predsednika države, si Jankovića po včerajšnjem debaklu sploh ne bi upal predlagati za mandatarja), nadaljevala politika preteklih treh let. Videli bomo koalicijo, ki bo sprta med seboj, se ukvarjala sama s seboj, Slovenija pa bo tonila v neslutene globine finančne in gospodarske krize. Tega pa si ne smemo privoščiti niti pod razno. Slovenija potrebuje trdno vladno koalicijo in trdno vlado, ki bo sposobna pripeljati državo v družbo tistih najboljših držav. To Sloveniji pripada in si zasluži. Takšna trdna vlada pa ne more biti tehnična vlada, kot ji je naklonjen Virant, ampak nujno politična. Če bi se v koaliciji znašla t.i. “koalicija za deblokado”, kateri smo bili priča ob izvolitvi Viranta na mesto predsednika državnega zbora, bi bilo to za Slovenijo dobra in pametna rešitev, kar je očitno uvidel tudi predsednik SLS Radovan Žerjav.

Državotvornost

Menim, da bi bila takšna koalicija v trenutnem stanju najbolj državotvorno dejanje (ob tem omenimo cvetko iz ustanovne seje, kjer je poslanka PS Janja Klasinc kandidaturo Gregorja Viranta označila za izigravanje volivcev, s čimer je dokazala, da ji je pojem državotvornosti popolna neznanka – po njenem bi bilo verjetno državotvorno dejanje imeti blokirano delovanje državnega zbora, ob dejstvu, da je jutri nujno potrebno sprejeti interventni zakon, če se želi videti njegove učinke že s 1. januarjem) po tem, ko so stranke SLS, SDS, NSi, DLGV in DeSUS z Virantom omogočile delovanje državnega zbora. Kaj pa SD?

“Ne!”

Na terenu se sliši, naj stranka gre v koalicijo z Jankovićevo PS. A ker Janković vseskozi trdi, da sta PS in SD v bistvu ena sama stranka, vstop v koalicijo za SD ne bi bil dober. Ker je Janković prevelik samodržec, bi lahko SD posrkal vase in jo imel močno pod svojim vplivom in bi bila SD posledično močno podrejena. To pa bi lahko vodilo v njen propad. Poleg tega je jasno, da PS iz ozadja vodi predvsem Milan Kučan, ki je v največji meri zaslužen za rušenje vlade Boruta Pahorja, da bi tako na politično sceno pripeljal “odrešenika” Zorana Jankovića. Takšno rušenje SD-ja in Pahorja pa je bilo dobesedno grdo in podlo dejanje nekdanjega botra iz ozadja. Upam, da si takšnega nadaljnjega ravnanja SD ne bo dovolila in da v stranki imajo toliko ponosa in ne bodo pristali na koalicijo z Jankovićem. To je tudi njihova edinstvena in najbrž zadnja priložnost, da Kučanu rečejo odločen “Ne!”

Foto: Wikipedija