Si Slovenija zasluži takšno alternativo?

Še  par dni nas loči od začetka uradne predvolilne kampanje. To bo čas ostrih bojev med strankami in listami. Javnomnenjske ankete, vkolikor jim gre verjeti, kažejo, da bosta novi stranki, Lista Gregorja Viranta in Lista Zorana Jankovića, močno prevetrili naš notranjepolitični prostor. Tudi mediji dajejo obema novonastalima strankama veliko pozornosti. Od osebnosti pa je v ospredju predvsem ljubljanski župan Zoran Janković.

Janković in partijska podpora

Pisal se je 10. oktober. Novinarji smo se nekaj pred poldnevom zbirali pred ljubljansko mestno hišo. Razlog: Ljubljanski župan Zoran Janković naj bi napovedal svojo kandidaturo na predčasnih državnozborskih volitvah 4. decembra. Kakor smo kasneje videli, se to ni zgodilo. Ga je pa prišlo v ljubljansko mestno hišo podpreti in prositi naj kandidira 26 javnosti znanih državljanov. Že ko smo stali pred mestno hišo, smo spremljali prihode teh znanih ljudi. Med njimi so prišli nekdanji predsednik države Milan Kučan, predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik ter, proti Katoliški Cerkvi sovražno nastrojena pesnica in pisateljica, Svetlana Makarovič. Zasledili smo tudi ekonomista Jožeta Mencingerja in pravnika Lojzeta Udeta. Skratka, Jankovića je prišla podpreti sama stara partijska nomenklatura, za katero bi normalen državljan, ki že dvajset let živi v demokratični državi, mislil, da ji je že zdavnaj odklenkalo. Vendar, ne! Ta se ponovno oživlja! Partija je svojo moč manifestirala tudi skozi poziv, ki ga je prebrala Svetlana Makarovič, ki ni mogla iz svoje kože norčevanja iz žrtev komunističnega režima po drugi svetovni vojni. „Dokler si še župan, imam tudi predlog za novo ime Titove ceste; Damabranska,“ je izjavila. Povsem razumem enega novinarskih kolegov, ki je stal poleg mene in mi v razočaranju dejal: „Za kozlat!“

Janković vs. Janković

Ljubljanski Jay-Z, kakor ga je imenoval generalni sekretar SD-ja Uroš Jauševec, je kandidaturo svoje stranke napovedal naslednji dan na Kongresnem trgu v Ljubljani. A tudi takrat se še ni izjasnil, ali bo sam kandidiral na svoji listi ali ne. Njegova osebna kandidatura ni znana niti danes. A vkolikor se bo sam odločil in stopil v volilni boj, mu bo kampanjo močno otežil kar njegov lastni sin Jure Janković. Nedavno so namreč v javnost prišli novi podatki v zvezi z njegovim sumljivim poslovanjem, ko šestih bančnih računov v Švici ni prijavil davčnemu uradu v Sloveniji. Poleg tega pa naj bi lani decembra porabil kar za 40 njegovih plač denarja, in to v enem dnevu. Isti dan je na račun dobil tudi 60 tisoč evrov, za katere nihče ne ve, od kje so se znašli. Poleg tega, kakor je znano, je isti sin ljubljanskega župana v preteklosti posloval z ciprskimi in liechtensteinskimi podjetji, pri čemer se je zgodilo tisto znano spreminjanje namembnosti zemljišč, ki so postala zazidljiva prav v mandatu Zorana Jankovića.

Z zemljišči pa se ni zapletlo zgolj tu. Pred dnevi se je oglasilo tudi podjetje Tritonis. To je leta 2009 na dražbi, za milijon evrov, od Mestne občine Ljubljana odkupilo zemljišče v bližini Vojkove ceste. V kupoprodajni pogodbi – pod to je podpisan Zoran Janković – je pisalo, da je zemljišče prosto vseh bremen. A ko je podjetje, ki je želelo graditi garažno hišo s poslovnimi prostori, začelo s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, so se začele stvari zapletati. Oglasilo se je podjetje PNZ, ki je dokazalo, da so oni lastnik omenjenega zemljišča. Podjetje Tritonis je tako ostalo brez dobrega milijona evrov in se je zaradi „malomarnosti“ Zorana Jankovića, kakor navaja družba, znašla v težkem finančnem položaju.

Janković in mafijski posli

Ljubljanskemu županu prav tako ni v čast, kakor je priznal na nedavni tiskovni konferenci, da dobro pozna vodilnega trgovca z mamili v Sloveniji Dragana Tošića, kateremu sodijo v odmevnem primeru Balkanski bojevnik. Po besedah Jankovića je Tošić, ki ima v Ljubljani več lokalov, kupil enega izmed njih na dražbi Mestne občine Ljubljana. Kupil ga je v času, ko je prestajal zaporno kazen, kljub temu pa mu je MOL dala lokal v najem po smešno nizki ceni. Kakor so poročali nekateri mediji, ni samo Zoran Janković tisti, ki preko MOL posluje s Tošićem. Z ljudmi, obosojenimi zaradi trgovine z mamili, posluje tudi njegov sin Damjan Janković. Ta je namreč z lastnikom podjetja Brenton, Brunom Filipičem, podpisal predpogodbo o prodaji Elekte. Do prodaje kasneje ni prišlo, ker so Filipiča zaprli zaradi trgovine z mamili.

Ob takšnih ozadjih ni nič presenetljivega priznanje Zorana Jankovića, zakaj se je odločil, da izreče usodni „da“ za kandidaturo. Kakor priznava, ga je k temu nagnila želja, da bi opral ime svojih sinov. In če smo do zdaj na Jankovića, zaradi sumljivih poslovanj in mešetarjenja z zemljišči, gledali kot na nekakšnega Berlusconija, pa na tej točki postane nevaren za demokratično prihodnost naše države. Jankovičevo priznanje njegovega motiva za kandidaturo namreč pomeni odkrito priznanje, da bo, v primeru mandatarstva, prevzel pravosodje, policijo in medije, da bi zaščitil svoja sinova.

Janković in Türk

A da bi Janković postal mandatar, je zelo majhna možnost. Javnomnenjske ankete mu ne kažejo tako velike podpore. Ker pa Janković močno cilja na mesto premiera, bi bilo vse, kar mu tega mesta ne bi prineslo, zanj hud poraz. Tukaj pa ne smemo pozabiti na besede predsednika republike Danila Türka, ki je pred časom dejal, da bo dobro premislil, komu bo v naslednjem sklicu parlamenta podelil mandatarstvo. S tem bi ga utegnil podeliti ravno Jankoviću, pa četudi mimo demokratično izražene volje volivcev. V tem primeru pa bi, kakor je na večerji pri novi italijanski veleposlanici v Sloveniji, diplomatom sporočil predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik, sledila koalicija Janković – Virant, ki naj bi bila tako že vnaprej dogovorjena.

Ob vsem zgoraj napisanem, in če temu dodamo še vedenje, da je Janković v svojem mandatu prestolnico zadolžil za tri letne proračune, da je lagal, ko je obljubljal, da zaradi projekta Stožice ne bodo trpeli računi Ljubljančanov ter ob tem ne zanemarimo nepoplačanih podizvajalcev in delavcev, ki so garali na samem projektu, se pošten Slovenec vpraša, ali si Slovenija res zasluži takšno alternativo?

Slika: Wikipedija

Obrača se po vetru


Z naslovom mislim Karla Erjavca. Namreč pred ne tako dolgo časa nazaj, je Erjavec trdil, da sta se z Jankovićem pogovarjala,
in bi ga bil Erjavec pripravljen podpreti, če bi se Janković odločil za kandidaturo; predvsem, če bi kandidiral na listi DeSUS. 
Spomnimo se, kako je takrat dejal, da sta v pogovoru (kao) ugotovila, da sta onadva zmagovita kombinacija. 

Pred dnevi pa beremo, da je Erjavec povedal, da je Janković predstavnik kapitala in da se takšni pač ne zavzemajo za upokojence. 
S to izjavo je pokazal dvoličnost in svoje obračanje po vetru. 

Ob tem je relevantno vprašanje, ali sta se DeSUS in Karel Erjavec sploh kdaj zavzemala za upokojence? 
Se spomnite tiste Erjavčeve znamenite obljube, ki je ni izpolnil? Dejal je, da bo poskrbel, da bo imel vsak upokojenec 
minimalno tisoč evrov pokojnine. Ne, Erjavec in DeSUS se nista nikoli borila in zavzemala za upokojence, 
ampak sta jih, glede na realno stanje, kvečjem imela za norce. 

To vsekakor ni naključje

Danes smo izvedeli, da se obravnava v zadevi Patria seli tik pred volitve. Kako prozorno! No, včeraj sem imel zanimi kratek dialog, ki po mojem ne more biti naključen.

S pevskim zborom se pripravljamo na sobotni letni koncert. V zboru poje tudi občinska svetnica naše občine iz stranke LDS. Med pavzo.

LDS:”Kvaj zej ti?! Kva dogaja s Patrio pa Janšo? A bo zadeva pred volitvami rešena?”
Jaz:”Ne vem.”

In nadalje komentiram, kako je vse skupaj nesmiselno, ipd.

Danes izvemo, da je obravnava prestavljena. In zdaj naj me še kdo prepričuje, da LDS nima nič s tem?!?! Vprašanje vsekakor ni bilo naključno.

Barbarizem

Včeraj je Varnostni svet Združenih narodov izglasoval resolucijo o Siriji, ki predvideva ostre ukrepe zoper to državo, v kateri se ljudstvo bori za človekove pravice, demokracijo, svobodo in osvoboditev od avtoritarnega režima predsednika Al Asada, ki s svojo vojsko, tako kot Libijski samodržec in diktator Gadafi, po ulicah kolje protivladne protestnike.

Veto na resolucijo sta takoj podali Rusija in Kitajska. S tem sta onemogočili, da bi resolucija sploh bila izvajana. S tem sta ti dve državi dali podporo sirskemu krvavemu režimu. Strinjam se z ameriško ambasadorko Susan Rice, ki je po vložitvi veta dejala, da je to žalosten dan za sirsko ljudstvo in Varnostni svet. Rusija in Kitajska sta s svojim dejanjem, ki bi ga z lahkoto označili za barbarsko, dali direktno zaušnico, ne samo sirskim borcem za demokracijo, svobodo in človekove pravice, ampak tudi libijskim upornikom, kakor tudi vsem borcem po svetu, ki se borijo za uveljavitev človekovih pravic, demokracije in svobode.

Zame je takšno dejanje Kitajske in Rusije skregano z zdravo pametjo. V svetu namreč moramo vzpodbujati demokratizacijo, svobodo in človekove pravice v avtoritarnih in totalitarnih sistemih. Po drugi strani pa dejanje teh dveh držav niti ni tako presenetljivo. V Sloveniji poznamo dober pregovor, gliha vkup štriha. Menim, da to še kako velja za omenjeni državi, ki sta z vetom podprli krvave roke diktatorja Al Asada.

Kdo se boji črnega moža?

Se spomnite te otroške igre? Eden iz skupine otrok je bil s hrbtom obrnjen proti ostali skupini, medtem so ostali stekli proti njemu, in ko se je ta obrnil, so morali vsi obstati na miru. Tisti, ki se je premaknil, je moral na startni položaj. Zmagal je tisti, ki je prvi prišel do „črnega moža“.

Novi obrazi

Smo v času pred prvimi predčasnimi volitvami v zgodovini samostojne Slovenije. Te bodo 4. decembra 2011. Mnogi se sprašujejo, katera opcija bo po omenjenem datumu na oblasti. Bo to leva, desna? Ali pa bo na politični parket prišel celo kakšen nov igralec, ki bi utegnil med ustaljenimi političnimi rivali vnesti precejšnjo zmedo? Parola, ki se je v zadnjih časih ponovno močno pojavila v javnosti, namreč, da so vsi isti, je plodna tla za tiste, ki zagovarjajo pojavnost novih obrazov v politiki. Ti naj bi bili med ljudmi zelo zaželjeni, pa čeprav to pomeni, da se gredo takšne nove obraze akterji, ki so tako rekoč dobesedno vstali od mrtvih in ustanavljajo razna društva, kot je npr. Gibanje za trajnostni razvoj, ki ga vodi prof. Manca Košir in Stranka za trajnostni razvoj, ki jo vodi nekdanji varuh za človekove pravice Matjaž Hanžek. V gibanju in stranki menijo, da lahko presežejo parlamentarni prag. Stavijo prav na glasove tistih, ki so nezadovoljni z dosedanjimi opcijami, enako v luči zadnjih jedrskih nesreč na Japonskem in Franciji menijo v stranki SMS – Zeleni Evrope, kamor je v minulih dneh prebegnil nekdaj vidni član stranke LDS in predsednik Državnega sveta, Blaž Kavčič.

Janković – grobar tranzicijske levice?

Veliko jih kot alternativo na levici vidi v kandidaturi ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Če bi se ta odločil za kandidaturo, po mnenju nekaterih analitikov, ne bi imel težav pri zbiranju potrebnih podpisov. Hkrati veliko levih volivcev v njem vidi nekakšnega prebuditelja levice, ki se je v zadnjih treh letih znašla v močni krizi in edinega resnega tekmeca največji opozicijski stranki SDS in njenemu predsedniku Janezu Janši, kateremu javnomnenjske ankete trenutno najbolje kažejo. A po drugi strani ima Jankovićeva kandidatura lahko uničujoče posledice za levico. Namreč, vkolikor se odloči kandidirati, bo vsekakor pobral glasove nezadovoljnih volivcev dosedanje levice, kar pomeni, da bo jemal glasove Pahorjevi SD, močno pa lahko ogrozi prestop parlamentarnega praga strankama, ki jima, po javnomnenjskih anketah, že tako slabo kaže, to sta LDS in Zares. To pa bi za posledico lahko imelo premočno zmago pomladne opcije, česar pa si Kučanov klan iz ozadja najmanj želi. V tem oziru verjetno tudi ni naključje, da je bil v zadnjem času ustanovljen Fokus 2031 in pa „by the way“ Peterletovo „prikazanje“ pred predsedniško palačo, ko se je Türk z voditelji parlamentarnih strank posvetoval o predčasnih volitvah. Spomnimo, da je bil tam opažen tudi Kučan, ki sicer kot upokojenec ni imel tam kaj iskati.

Kampanja bo umazana

Tranzicijska levica se trese. Kljub temu, da vodja poslanske skupine SD Dušan Kumer zagotavlja, da je časa do volitev dovolj, da se predstavijo programi strank, temu ni tako. Časa ni veliko. Še posebej ne za omenjeno levico, ki je na oblast prišla z umetno lansirano afero Patria in ne s kvalitetnim programom. To se je jasno pokazalo tudi v preteklih treh letih njenega vladanja. O programih za naprej tudi ni bilo slišati ničesar. Se je pa ponovno obudila afera Patria, preiskovalna komisija o brezplačnikih je končala s spornim delom, da ne omenjam videnja belih miši pri poslancu Zares Tadeju Slapniku in poslanki SD Meliti Župevc, ki sta se zlagala, da so člani komisije, predvsem pa Župevčeva, doživljali pritiske pri svojem delu. Tudi razvpiti in dežurni novinar za Patrio pri Delu, Dejan Karba, je v Mladini napletal čudaške zgodbe o nekih čudaških klicih in avtomobilih ter grožnjah. Zadnji takšni poskusi aferaštva in zastraševanja, namesto govorjenja o programih pa so bili v Dnevniku, ko je v kolumni “SDS-Udba: laži in manipulacije” novinarka Tanja Lesničar – Pučko izlila vso možno gnojnico zoper stranko SDS in Janeza Janšo, ter absurdna obtožba nekdanjega ministra za javno upravo Gregorja Viranta na tri mesece pogojne kazni, ker je za nekdanjega predsednika protikorupcijske komisije Draga Kosa dejal, da je sporna oseba, ki je bila prisotna v večini slovenskih afer, predvsem tistih, ki so bile povezane z Janšo. Slednji je imel prav v svojem zapisu „Kdo se boji predčasnih volitev?“ kjer je zapisal, da lahko po padcu Pahorjeve vlade pričakujemo marsikaj, tudi kakšnega lovca, ki bi straljal na koga, tako kot pred skoraj dvema desetletjema na pokojnega Ivana Krambergerja.

Strah pred zmago pomladne opcije na predčasnih volitvah se jasno kaže, še posebej strah pred stranko SDS in njenim predsednikom Janezom Janšo, ki ji javnomnenjske ankete dajejo najboljše izhodišče. SDS je tudi edina, ki je že v juniju prehitela vse ostale tekmece in začela s predstavitvijo programa za naslednji mandat. V luči vsega tega obdobje pred volitvami spominja na, v uvodu omenjeno, igro. Medtem, ko je SDS daleč spredaj, druge stranke medlo stopicljajo za njo, „črnega moža“ pa se bojijo predvsem stranke tako imenovane tranzicijske levice.