V tišini moje glave kričijo misli. Med njimi je ena še posebej glasna. Rad bi jo utišal, pa se ne da.Mogoče le za trenutek – sem ali pa tja, vendar dokončno? Ne, ta misel se ne da. Trdovratna je. Če se še tako trudim, pride na dan in me ubije. Potem me kljuva. Sem kakor glavni junak v prizoru, kjer, bodisi na križu ali kje drugje, visi truplo ali telo tik pred smrtjo. Dehidrirano, obnemoglo. Nastavljeno mrhovninarjem, vranom in jastrebom, ki počasi priletijo in kljuvajo že mrtvo ali pa še živo tkivo. Boli, a si obnemogel in ne moreš nič. Le solzo lahko spustiš, če ti je prizanešeno. Če ti prej vrane ne izkljujejo oči.
In potem črnina…kot izguba zavesti…Glasovi, ki jih tu pa tam slišim se oddaljujejo. Pred očmi se slike zameglijo. In stisne me v prsih. Vem, da je osvoboditev v tem, da bi to agonijo nekomu zaupal. Pa ga ni. Ni ga!…In glej! Tam v vsej temini v katero se pogrezam, vidim angela. Tako daleč stoji…bel. Njegov nasmeh me vabi ven. Trudim se. Oprijemam se vsakršne bilke, da bi prišel v njegov objem. A še ta mi obrne hrbet in gre svojo pot.
Ostanem sam s seboj, globoko v sebi s svojo mislijo.
Kaj dela alkohol.