Monthly Archives: Februar 2010

Skozi okno gledam kako v rahlem zimskem vetriču poplesavajo snežinke. Dan počasi lega k počitku. Lepota, spokojnost in romantika narave pozimi me vedno znova navdušujejo. Res je, da je mraz in res je, da sneg velikokrat povzroča nemalo preglavic, vendar zame se to ne more kosati z vsem, kar lepega prinaša zima. To je moj najljubši letni čas. Čas lepih praznikov, čas miru…spokojnosti.
Ob opazovanju narave, ki spi pod belo odejo, se spominjam tudi svoje lastne minljivosti. Zato pride prav, da je novo leto ravno v zimskem času, saj tako še lažje pogledamo v svojo preteklost in naredimo obračun. Hkrati pa se zaobljubimo, da bomo v prihodnjem letu popravili to in ono, postorili takšne in drugačne stvari ter naredimo okvirni načrt za čez leto.
Sneg in zima me spominjata tudi na ljubezen. Na čas, ko sva se še skrivala…Tam pri pokopaliških vežicah…v gozdu. Joj, kako je bilo mraz. A ni naju pregnal. Bila sva močnejša. Samo, da sva bila skupaj. Sama. V tesnem objemu eden drugega. Vse ostalo je v trenutku minilo. Le čas je hitro bežal. Vsakokrat se je najino srečanje zdelo tako kratko in odhod tako boleč. Kdaj se bova zopet videla, je bilo vprašanje, ki naju je razjedalo v dnu srca. Hrepenela sva. Vse dotlej, dokler nisva izstopila iz sence. In bilo je lepo. Presrečna sva bila. MIDVA!
In res je, kar pravijo, da ko je lepo, čas tako hitro beži. Vse se namreč zdi kot včeraj. Toliko lepega je bilo. Sva še – MIDVA?!

V avstrijskem Grazu je v soboto potekal Opernredoute oz. Operni ples. To je čudoviti ples, ki ima svojo več stoletno tradicijo, ki se je začela na dunajskih dvorih in se kasneje preselila tudi v avstrijsko prestolnico kulture – Gradec. Dogodek spremljata blišč in družba najbolj imenitnih gostov.

Lahko bi rekli, da je Slovenija po vstopu v Evropsko unijo in predsedovanju povezavi v soboto naredila še en pomemben korak v smeri evropske integracije. Tega tokrat ni storila na področju politike, ampak na področju kulture – s plesom. Posebnost letošnjega Opernredouta je bila namreč v tem, da je prvič v zgodovini tam sodelovala tudi Slovenija, in sicer preko petih parov – trije iz Primorske in dva iz Gorenjske.

Da je ples harmonija plesalca, plesalke, glasbe, primerne toalete, čistega vonja ter ambienta, ki se združi v celoten tok idile plesoče družbe, je bilo še kako čutiti minula dva meseca, ko smo se pari pripravljali na sobotni veliki dogodek. Treningi za t.i. Polonezo, ki je skupna koreografija vseh parov, so od decembra pa vse do sobotnega popoldneva potekali vsak vikend v Gradcu. Bilo je kar naporno.

Poloneza je bila pripravljena na podlagi Straussove operete Netopir in filmskega muzikala Marry Poppins. Koreografija je v prestižni graški operni hiši še posebej barvno zasijala zaradi strogo izbrane toalete — moški v črnih smokingih, dekleta v snežno belih poročnih oblekah s kronami na glavah. Pa tudi sicer so bila pravila oblačenja strogo določena: ženska večerna toaleta in pri moških smoking je pogoj, da si tam sploh lahko prisoten.

Da Avstrija veliko da na tovrstne dogodke, se je videlo tudi iz same prisotnosti medijev že na sobotni generalki, saj so fotografi in novinarji zasedli pol operne hiše. Na samem opernem plesu pa je bilo videti, da za kulturo ne poznajo recesije. Kljub temu, da so se cene kart za ogled opernega plesa dvignile tudi do slabih 20 tisoč evrov, je bila prireditev razprodana. Operna hiša je pokala po šivih.

Vsekakor je za Slovenijo in slovensko kulturo, še posebej ples, to velik dogodek. Ob tem upamo, da bi udeležba na Opernih plesih postala tudi slovenska tradicija. Seveda pa naj ob tem ne pozabim dodati zahvale naši voditeljici Lidiji Cerovac, ki je ves čas za nas tako lepo skrbela.

Pa še posnetek koreografije iz generalke: